Mirina zaroka
| Mirina zaroka Oskar Kamenšek |
| |||||||||||||
Boris Senca se je bil ustrelil iz nesrečne ljubezni.
Dejali so, da se mu je zmešalo, kajti njegovi prijatelji so trdili z vso odločnostjo, da je bil skrajno nervozen človek, da je bil zadnje dneve svojega življenja silno vznemirjen in čuden — in zato so ga pokopali na blagoslovljeni zemlji.
V resnici pa je bil Boris Senca popolnoma pameten, ko se je ustrelil; tisto o nenormalnosti je mogla govoriti pač le zloba dobrih prijateljev; Boris Senca je bil le nad vse mere zaljubljen, in to mu je škodovalo.
Zaljubil se je bil v svojem življenju v Miro, bogato in pošteno dekletce, staro morda 19 ali 20 let.
Ni bila Mira navadno dekle: sanjala je o vitezih, ki jim je bilo geslo njeno ime — jahali so na visokih konjih v železnih oklepih in dirjali so mimo njenega gradu. En pogled navzgor, k nji, in odšli so v svet. In kogar je ona osrečila s svojim pogledom, ta je ni pozabil: pa so se vračali, oškropljeni s krvjo, in cela vrsta ujetnikov za njimi — mladi, sovražni vitezi, ki so si bili izbrali druge gospe za svoje vladarice. In ti so zdaj stopali, zmagani, po trti in so se klanjali nji! Mira pa je stala ob oknu in zrla nanje, srce se ji je radovalo, ko je gledala vse to, svoje viteze in svoje sanje.
Solnce je zahajalo, rdečkasti žarki so odsevali z gričev v sobo ter se borili z mrakom; Mira je slonela ob oknu. Ponosno je zrla na viteza, ki je klečal pred njo in dejala mu je: Premalo — vrni se v boj, pripelji jih več, ako želiš moje milosti!
Odprla so se vrata, in zakričala je guvernanta:
„Kaj zopet sanjate! Napravite se za soarejo!“
Miri pa je padla knjiga iz roke. Taka je bila Mira — ali ko jo je zagledal Boris, se je bil zaljubil vanjo in jo ljubil do smrti. Kajti znal je, da je lepa — ali ni znal njenih sanj in ni vedel, da bi moral biti vitez, močan in junaški vitez, da bi si jo osvojil in da bi postala njegova.
Tako se je zgodilo nekega dne, da jo je prosil ljubezni. Zamišljena v knjigo, ki jo je bila pred uro brala, mu je dejala:
„Ali me pa res ljubite?“
Povesil je Boris Senca glavo, zakaj čeprav jo je resnično ljubil, dokazati ji tega ni znal — o da, povedati je znal, ali dokazati, to je težje.
Boris Senca je bil namreč pesnik.
„Vidite, taki ste moški — nič vam ni do nas. Ali bi skočili radi mene v vodo, ah bi šli zame skozi ogenj?“
Zatrjeval ji je, da prav gotovo — ali ona se je neprestano smejala. Zategadelj ji je obljubil svečano, da se gotovo ustreli, če ga res kmalu ne usliši. Mira pa se ni zmenila za to; že zdavnaj je vse pozabila, ko je Boris izvršil svojo obljubo.
Spoznal je, da ni nič z Miro, da ne bo nikdar njegova in da je ravno tako nespametna punca, kakor je lepa. Razjezil se je vsled tega in postalo mu je hudo, kajti poleg vsega drugega pa je imel še vse polno dolgov. Bila je to najlepša prilika.
Zato se je ustrelil.
Vse mesto je govorilo o njegovi žalostni smrti, in ko so ga pokopali, je lil curkoma dež izpod svinčenosivega neba. In postalo je strah Mire v mraku; kaplje so bile ob okno njene sobe, ki je bila od zadaj že čisto temna.
Tema se je razgrinjala v ozadju njenega budoarčka, dotikala se je malih oleandrov ob steni in silila je v ospredje, kjer se je zgoščeval mrak. Mira je odšla od mizice za delo k oknu ter sedla v naslonjač: bilo ni sicer strahu v njenem srcu, ali nekaj podobnega.
Črno in hladno je bilo zunaj, zdajpazdaj je zapihal silen veter. Tnk — tnk — je udarilo ob okno in razsula se je na njem deževna kaplja. Mira je gledala, kako je polzela po oknu ter se ob njegovem robu iztekala v mal voden trak, ki je silil semtertja ter se nemirno gibal ter naraščal. Zmeraj temnejši je postajal večer. Čudno je bilo Miri v srcu.
Razjokala bi se — zasmejala bi se. Tako prijetno ji je bilo tu v mraku v komodnem stolu, a tako neprijetno čuvstvo, ki ga ni čisto razbrala in spoznala,ji je trepetalo v duši in v mislih.
Nenadoma se ji je zasmilil Boris Senca.
Ne da bi zatrdno vedela, da se je ustrelil le iz ljubezni do nje — o ne, ali znala je gotovo, da je bila vsekakor i ona v vrsti vseh tistih okolnosti, ki so bile prisilile Senco k smrti. Zato se ji je zazdelo: Morda pa bi vendar Boris Senca še živel, če bi mene ne bilo v vrsti. Vzpričo te misli pa ji je bilo hudo in obžalovala je njega in svojo trdovratnost. Ne bila bi sicer pri volji, mu zdaj ponuditi svoje roke in srca, pač pa se je kesala, da ga je tako prezirala in da ni natančno spoznala njegove ljubezni in bolesti v vsi meri.
In šla je Mira vase in videla je, kak otrok je bila in je še.
In mislila je, da pozna svet in ljudi! Ona, ki je čitala romane ter nameravala spoznati iz njih in z njihovo pomočjo Življenje! Zakaj se je ustrelil Boris? — Pač radi nje! Ko bi mu bila tedaj dejala, da se še more zgoditi, da ga bo mogla ljubiti, bi bil upal in ne bi bil šel v smrt.
Vztrepetala je in zabolela jo je v srcu misel, da je res ona, ona kriva Sencove usode in baš bi zdaj rajše poročila njega nego mladega Marela, ki jo Že več časa obletava in ki ga njeni starši kaj radi zro.
Janez Marela je bil neroden človek, tenkih nog in polnega obraza. V glavi ni imel dosti pameti. Ni bil sicer neumen, a pameten tudi ni bil. Tako nekako v sredini: lehkomiseln. Lehkomiseln nad vse mere. Vzlic vsem pripovedkam, ki se jih je bil učil v šoli o veseli bodočnosti pridnega in bistroumnega dečka in o žalostni zlobnega nepridiprava in ki je nanje včasih, v svojih deških letih mislil z grozo in strahom, je imel srečo, da je bil njegov oče bogat veletržec in zato mu ni obetala prihodnost nič drugega nego brezskrbno in radostno življenje.
Pred dnevi je bil povprašal tako ... zaupno ... pri svojem očetu, kakih misli bi bila papana — njen in njegov — Če bi zasnubil Miro.
Stari veletržec je bil nabral obraz v resne gube in ni Janezu ničesar odgovoril; ko pa je ta odšel, so se mu razblinile gube v vesel, smehljajoč izraz. — Celo pomel si je roke.
To se je zgodilo še pred Sencovo smrtjo. Tudi naslednjega dne še ni ubil Boris svojega mladega življenja, tistega dne namreč, ko sta se sestala oba papana na borzi, stari Marela namreč in Mirin oče.
Akcije sta vkupno kupila, in mimogrede je omenil Marela Miro in Janeza.
Nekaj besed, nekaj odgovorov — a v srcih obeh polno nad. Zvečer tistega dne pa so se naselile v srcu Mirinega očeta tudi skrbi.
Zgodilo se je to tako:
Ko se je malo pomudil po večerji pri mizi s svojo ženo in hčerko, je dejal malomarno, da je govoril danes z Marelom.
Žena njegova je položila razrezano jabolko na krožnik, zakaj zaslutila je in ostrmela je, Mira pa si je obrisala s servieto ustca, še sladka od použite torte.
„Zdi se mi, da bi rad njegov sin našo Miro.“
Oba sta se ozrla na Miro, Mira pa je vstala. Pohitela je skozi vrata ter se nasmejala.
Pomenljivo sta se spogledala stara dva, in po kratkem molku je rekla Mirina mati:
„Ne vem, če bo kaj, zakaj naše punče je trmoglavo.“
Njen mož pa je pomignil z rameni in ni mu bila prijetna misel, da ne bi Mira marala Janeza Marela, bogatega dediča.
Tisto noč je sanjala Mira o črnem vitezu, ki jo je rešil iz zmajevega gradu; njen oče o akcijah, ki sta jih vkupno z Marelom nakupovala na borzi; njena mati o bleščeči poroki svoje hčere. Zjutraj je šla pogledat v pratiko, kako vreme bo, pa je pozabila, kdo je bil ženin.
In zjutraj se je bil ustrelil revni Boris Senca.
Tisti dan, ko so ga pokopali, ponoči, se je jezila Mira, da ne more zaspati.
Neprestano ji je bil v mislih Senca. Tedaj je sklenila trdno, da ne bo več taka, kajti spoznala je, da ne sme tako Živeti, sicer ne najde namena svojemu življenju. Zakaj da pač živi? Ali zato, da bo vedno doma, da posluša očetove račune, materine povesti in guvernantine pridige? — Ba! In kaj ima od vsega tega? Vedno je pod nadzorstvom — njo pa sili srce ven, ven, v prostost, v življenje Kaj se pravi to: živeti? Doma je, v družbah, na plesih ... ali uživanja ni, uživanja!
Ah, kje so njeni vitezi, njeni gradovi in ujetniki? Proč mora, proč, to jo je naučil Žalostni Boris Senca ... Ah vitezi!
Trdno je sklenila, da si poišče novo okolico in novo, ali saj drugačno življenje. In naj si bo tisti, ki jo odpelje odtod, kdorkoli!
Ob tem sklepu je zaspala, in smehljaj se ji je razlil po obrazu; odeja ji je zdrknila z ramen, in v sanjah je začutila, kako hladno je življenje na njenem domu.
Boris Senca se je obrnil v grobu.
Ko je napočila zora in je prišel dan, se je ob 11. uri predpoldne oglasil stari Marela pri njenem očetu ter zasnubil v imenu svojega sinka, ki je stal v ozadju, Miro.
Stal pa je Janez Marela v ozadju, ker je bil jako skrokan. In bal se je močno fiaska, ki ga danes doleti, in nič ljuba mu ni bila košarica, ki je nanjo mislil. Zakaj pravil je bil ponoči v pijanosti prijateljem o svoji ljubezni, pa so se vsi smejali. Eden je bil celo zaklical:
»Norčevala se bo iz tebe in še ne pogleda te!«
Zato mu je bilo hudo, kesal se je celo, da je dejal prejšnji dan svojemu očetu, naj mu stori to ljubav, ter poprosi zanj Mirine roke.
— Ali i Mirin oče je bil v skrbeh.
„Mira ga gotovo ne bo marala, in vendar bi bilo prav, Če bi ga hotela!“
Odgovoriti vsekakor ni mogel, da bržkone ne bo iz cele komedije nič, dejal pa je, da je z veseljem pri volji, podeliti obema svoj blagoslov, ali da je gotovo vse zavisno le od Mire, kajti siliti je noče stran od hiše in da so tisti starši, ki so nekdaj uklepali nesrečno deco v žalostni jarem zakona brez ljubezni, Že vsi pomrli. Dandanašnji vek da je prosvetljen in da pozna i v takih stvareh pravo pot. Pač pa da naj gredo povprašat Miro.
Stopali so gor v sprejemni salon, in hudo je bilo vsem trem.
Ko je prišla Mira, se je umaknil Janez Marela, rdeč v obraz kakor rak, še bol v ozadje, njegov oče se ji je priklonil in njen papa ji je razložil, po kaj sta prišla onadva.
Pričakoval je kvečjemu, da se Mira zasmeje in deje: ne — a silno se je začudil, ko je odgovorila:
„Zakaj pa ne?“
Janez Marela bi bil skoro padel vznak.