Kako boli, boli
bolečina,
ne da se opisati trpljenja,
niti kje boli - ker boli povsod.
Toliko let je že minilo,
izjokane solze,
v veri,
da tako pač mora biti.
Koliko pogledov v daljavo,
da morda le prideš,
da uzrem izgubljeni obraz.
Pravijo, da moraš misliti na žive - ne mrtve,
vsi nekoč umremo in se morda ponovno rodimo.
Bil si sin matere,
bil brat svojim sestram,
prijatelj prijatelju,
mnogim si pomenil srečo in luč v temi.
Ampak bil si tudi od boga,
ki te je najprej dal in nato vzel.
Materi sem ostala jaz,
meni so se rodili otroci,
v vsakem od nas živiš naprej.
A ostala je bolečina:
o bog, zakaj, zakaj prav on?