Misel daljave

← Zgradba

Misel daljave Zvezdenje Robert Simonič

Črno →

Spisano:	M. Potokar
Viri:	Prepisano iz knjižne objave (COBISS)
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moje lice je temna kri.
Moje lice je zora Alte in njena
sleherna dlan.

Moj spomin prebuja besede v izgovorjavo
in pušča za seboj tišino nemenja.
Ali tišina sliši?

Ciklično prihajanje in odhajanje
nasmeha, ki boža preprosto zaupanje,
vzbuja tudi bolečino.
Roka matere, ki odhaja, ne skriva

Prinesli ste tudi lesket in sijoče dni.
Vendar v vas ni ničesar,
da bi odražalo poljub ki ostane.


V (v)etru doni: Zdaj!

Zdaj naj mladi kentavri poteko v boj
s trobento izkrivljenega upa,
da se jim noga neopazno uvije
v blato močvare, odkoder se
vrne le še

Gorovje Alte

Te gore, uklesane pod obok,
zakrivajo vsak iskriv pogled
v spotikavo sovraženje odprtega

kdaj se mi bo približal konec