V domovino poletele
misli so krilate,
kakor ptičice so sele
na domače trate.
Zopet krila so razvile
kakor lahke ptičke,
na goré so se spustile,
na domače gričke.
Tretjikrat so pohitele
po jesenskem zraku,
na moj gozd so bukov sele
v tihem polumraku.
A na tratah in na gori
v bukovi so hosti
pesem peli mislij zbori,
pesem — o mladosti!
Pele pesem so na trati:
„Lepo ko cvetice
v dobi je cvetelo zlati
rožno tvoje lice!“
Pele so na vinskem gričku:
„Tod si glasno peval,
na večer prilagal čričku,
ko je grozd zoreval.“
„Bukve bodo spet zelene,“
pevale so v hosti,
„a za vedno posušene
nade so mladosti.“
