Mislice – iskrice
| Mislice – iskrice J. Volkov |
| |||||||||||||
Odkar človeški rod živi,
v pregovorih rad govori.
Pri besedi pazi in glej:
malo reci, dosti povej!
Delo, delo, ne kričanje!
to je naše sveto zvanje.
Zmirom naprej, pozorno in smelo!
Dog blagoslovi narodno delo.
Bdi tako ali tako,
to ni zmirom vse jednako.
Malo mislil, dosti rekel,
večkrat hudo se opekel.
Vsak dan nekaj, vsak dan nekaj:
dobrega se v kupe stekaj!
Kdor sulice v glavi nima,
samo z »amen« vsemu kima.
Kar ni mogoče,
tega še Bog noče.
Priden in moder, blage volje:
plava na vrhu kakor olje.
Življenje tako je vselej:
nazaj ga vidiš, ne naprej.
Čez mero napeto,
ni božje, ne sveto.
Veselje in zdravje,
je prvo poglavje.
V tem smo bili zmirom prvi:
pridnost je v slovenski krvi. (Žal, tu ni tam je že nekoliko nemarnosti).
Preskočil tri jame globoke;
preplezal tri gore visoke. (Velike izkušnje).
Mož oderuh,
krvav je kruh.
S pametne glave,
so modre postave.
Pijavka na žili,
je upnik nemili.
Sebi v pogubo
snedel obljubo.
Kdor polža jezdari,
mu daleč ni mari.
Pero, črnilo in papir:
iz njih je mir, iz njih prepir.
Nič preveč naj te ne vščene,
če te gnjusi grdo svene.
Drugim dober, sebi nič,
to ni kaj prebrisan ptič.
Dela kakor sveta Klara:
kar sešije, spet razpara.
Za prazen nič,
ne kliči prič!
Trta obrana žaluje,
hči zapeljana še huje.
Le Bog nam zbere nevesto,
lepo, bogato in zvesto.
Bolj ko je tvoj,
bolj se ga boj.
Mladi ribič vodo brci,
ribo lovil, kačo vjel.
Dolga brada,
mirna rada.
Slabo barka bo vozila,
če ni jadra ne krmila.
Kjer so v kregu prve glave,
narodu ni sreče prave.
Prodal travnik, prodal lozo,
jalovo zdaj molze kozo.
Mladiči nezreli,
iz gnezda zleteli. (Neprave misli).
Boljše je jezo požreti,
kot na jeziku imeti.
Lepoti in dobroti,
rada je zavist na poti.
Dvakrat načni,
enkrat začni!
Trta noče postopača,
hoče pridnega kopača.
Mlado ko rosa,
hudo ko osa.
Človek s praznim trebuhom,
rad se ozira za kruhom.
Če ni belo, pa je črno,
samo, da je dobro zrno.
Presito svene, grde nravi,
ne zna kako Bogu se pravi. (Ne moli).
Vse ni ravno, vse ni zlato,
vse ne kljukasto, rogalo.
Kar ni vrojeno
naj bo vzgojeno.
Bodi prirode jeklene,
kadar le hudo zadene!
Prava prijaznost se ceni
v lepem in slabem vremeni.
Debele bukve bral,
zemlje ne bo oral.
Dober človek, moder mož,
pa brez cvenka – počen groš.
Nekaj tvoje, nekaj moje,
tako stara pesem poje.
Ura vsaka tikataka:
naglo čas naprej koraka.
Na kogar ploskne ljudska ploha,
še svene več ga ne povoha.
Drugače misli, kakor reče,
na dve strani z jezičkom seče.
Kateregakolisibodi –
človeka prenaglo ne sodi.
Zato je zdrav, vesel in lep,
ker brez skrbi si lomi hleb.
Kjer je mlaka,
žaba kvaka.
Preveč postav,
polno zmešnjav.
Brez začetka,
ni napredka.
Kar je usiljeno,
to ni utniljeno.
Pri mesu, vinu in pogači,
povsod so radi pomagači.
Nikdar ne reče bele, ne črne,
tudi če voz se v jamo mu zvrne.
V lepi kletki sita ptica,
vendar stokrat sirotica.
Vsaka napaka,
da nekaj tobaka.
Se plaši svoje sence,
tak ni za nas Slovence.
Še drobna mravlja,
se v bran postavlja. (Pa narod!)
Moč velika je omika,
če se dobro z lepim stika.
Kdor prav ne pazi,
v črno zagazi. (Črno = slabo.)
Z medom maže,
rado laže.
Še z ranjenim srcem vesel,
s tem pravo boš struno zadel.
Kar ljubi,
to snubi.
Pozor, pozor ve mlada leta!
več kot vzmore vam svet obeta.
Bodi lep ali grd,
slednjega stisne smrt.
Zdravje in poštenje,
prvo premoženje.
Ne hodi v gozd,
po sludek grozd.
Kje si za pet krvavih ran,
še vseslovanske svatbe dan?!
Zmirom bil in zmirom bo,
ubožec drugim pod peto.
Presitemu trebuhu,
ni všeč pri belem kruhu.
Suh v prepiru,
rejen v miru.
Bog oblači,
Bog i slači.
Od brata do brata,
odprta nam vrata. (Slovanom).
Visoko leta,
slabo obeta.
Dokler živ,
pomanjkljiv.