Drago mi je jutro belo,
Hladi danek, ljubček zore;
Svet povzdravlja ga veselo,
Kadar vstaja iz za gore.
Drago mi je mlado leto,
Pomladansko nježno cvetje;
Glej prirodo krasno, sveto!
Čuj v zelenim ptičic petje!
Draga si mi ti, oj deva!
Svit očes in cvet tvoj ličen;
Rajsko v teb’ se razodeva
Duh mladosti, duh devičen.
Drago mi je vse, kar nada
Še navdaja, kar ovije
Si z dušečim vencem Lada,
Vse to, vse to drago mi je.
Al med cvetjem nar krasnej je
Pod nebesam je nar veči, —
Ker del slavnih seme seje —
Narod krepki, mlad, cveteči.
V kterem vre še kri mladosti,
Gnavši v slavno ga življenje
Ki še vkusil ni mlahkosti
Vkusil pa je navdušenje.
Časten stopi v sveta sredo:
Z „slavo“ tu, tam z vražnim hrupam,
Pred Klijono tje z besedo:
„Zdaj na versto pridti upam.“
„Oj le upaj, krepki narod,
Niso prazne tvoje nade:
Saj sta raj in slava zarod
Duha in kreposti mlade.“
„Kaj ne mogel bi doseči
Rod navdušen za pravico,
Za lepoto ves goreči,
Ves goreči za resnico!“
Že se vzdiga iz nižine,
Na višavo, na višavo,
Duh nebeški ga prešine,
Ga venčaje z večno slavo.
In jez tega sim naroda! —
Kaka radost me prebliska,
Kak ljubila me osoda,
Od veselja serce vriska!
Sin sim Slave veličanske,
Svit nje tudi meni sije,
Budi upe pomladanske —
Mlad nje rod nar dražji mi je!
