Mlada kri

Mlada kri. Matija Rode

Spisal Bistričan.

Izdano:	Slovenski narod 39/277–281, (1906)
Viri:	dLib 277, 278, 279, 280, 281
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Veliko pomanjkanje ženinov je med mnogimi svojimi sovrstnicami občutila tudi Anica Lipnik. Anica Lipnik je bila stara 18 let, po poklicu šivankarica in silno rada bi se bila oddala. Sicer je njeno srce že parkrat presunil ljubezni oster meč, da so ji zevale krvave rane nekaj tednov, ker ji je ljubljeni ljubec dal slovo, a vkljub temu ni obupala, da se ji naposled ne posreči dobiti ženina, ki ji je namenjen; zato je tej svoji nameri posvečala največ ur med delom in poleg njega. Zgodilo se je vsled tega večkrat, da je šivanka zabodla mesto v blago v prstek, kar je ljubezni željno dekle zdramilo iz njenih sanj.

Vroči pogledi in globoki vzdihljaji so rodili naposled vendar sad.

Skrbno in fino oblečen in počesan gospod, ki jo je večkrat srečeval zvečer, ko je šla z dela domov, jo je nekega lepega septembrskega večera ob luninem svitu nagovoril in vprašal zelo sladko, če jo sme spremiti.

Anici Lipnik je, kot je pri taki svečani priliki prelepa navada, zastala noga, glas ji je pošel, rdečica jo je oblila in skoraj, da se ni tresla. To pa tembolj, ker jo je tujec nagovoril v nemščini in je videla, da je ravno pri nemški nagovarjajočih treba kazati vse znake iznenadenosti, ki smo jih zgoraj navedli.

Videč umetno zadrego se je tujec komaj vidno nasmejal, a napravil silno resen in eleganten obraz, ko ji je povedal, da je visok gospod po rodu in poklicu. Zove se Alfonz Alberti, doma iz daljne Nemčije, kjer živi njegov oče na velikanskem posestvu. Svojega edinega sina je dal študirat za inženirja in kot tak prodaja Alfonz Alberti zdaj svojo učenost po Ljubljani za lepo število desetakov, ki se mu odštevajo vsak mesec. Anico Lipnikovo je že tolikokrat srečal. Njena postava, njena hoja, njene oči, lasje, vse je napravilo nanj tako vgoden vtisk, da se ni mogel več premagovati in si predrznil nagovoriti vzor ženstva.

Te besede so napravile učinek, prav kakor ga je hotel imeti Alberti.

Anica je bila vsa srečna nad tako izobraženim kavalirjem. Ljubeznivo je kramljala z novim znancem svojega mladega življenja in iskala izbranih besedi, da bi mu pokazala, da je tudi ona zelo izobražena. Kakor se pogosto čuje od kompetentne strani na pr. trgovskih pomočnikov, učiteljskih kandidatov itd., je šivankarski stan v splošnosti res zelo izobražen in marsikateri gospod, ki je oblegal prijateljsko srčno trdnjavo, je kmalu moral spoznati, da je vloga narobe: on je bil obleganec in oboževanka, ki je po dnevi sukala šivanke ostro konico, je spretno metala pšice v njegovo srce.

Uro po tem sestanku, na katerem sta Anica in Alfonz določila prihodnjega, je pravil naš junak svojemu prijatelju Hribarju, da je napravil imeniten lov, ki mu bo sčasoma prav gotovo prinesel dovolj slastnega užitka. In prijatelja sta se smejala ženski lahkomiselnosti: le eno prijazno besedo je treba dati mladi deklici in že ti pada v naročje in stoka: Vsa sem tvoja, vsa, prav vsa ...

Da ne bodemo svojih častitih bralcev in ljubkih bralk še nadalje zadrževali v laži, v kateri je živela vse najboljše si prorokujoča Anica Lipnik, hočemo skrivaj omeniti, da je bil Alfonz Alberti reven pisarniški uradnik, ki z mesečnimi 35 goldinarji ni vedel, ali bi jih razdal med svoje upnike ali bi si privoščil par veselih dni in poravnal po večjem le največje grobosti. Tudi ni bil doma iz Nemčije, ampak tam gori nekje okoli Beljaka mu je v beraški leseni bajti tekla stara zibelka, v kateri je prve sladkosti sveta užival Albertijev rod neprestano, kolikor časa je šel spomin nazaj. Alfonzov oče, prebrisan Korošec, ki je pri vsaki priložnosti pravil o svojih slavnih pradedih, ki so bili nekdaj grofje na Beneškem, je vdolbel v staro, črvivo zibel letnico 1589 in trdil na svojo dušo, da so tega leta prišli prvi Albertije iz Italije na Koroško, kjer so svojo plemenitost izgubili samo po imenu, v resnici pa polje tudi njem prava čista plava kri, grofovska kri. Dokumenti, ki so pričali o grofovstvu Albertijevih, so se v nesrečo in žalost Alfonzovega očeta poizgubili in dasi se je mož na vse kriplje trudil dokazati s pisanjem v roki svoje plemitaštvo, se mu vendar ni dalo nikoli posrečiti. Seveda so sosedje Albertijevih pri takem pripovedovanju dvomljivo in neverno zmajevali z glavami, a Alfonzov oče si svojega grofovstva ni dal odreči in bi se bil celo stepel zanj, če bi bilo treba.

Toliko torej v pojasnilo, da vemo vsi, s kakim človekom ima opraviti Anica Lipnik.

II.

Ko je zgoraj omenjenega večera po ljubljanskih stolpih bila ura polenajstih, je sedel Alfonz Alberti v posebni sobi predmestne gostilne „Pri Treh devicah“ imenovane. Gostilna je bila opuščena in le če se je kak navaden pivec vanjo izgubil, naročil si je četrt vina, a ga polovico pustil in marsikateri je opomnil natakarici, da je prinešeno vino kisla čemerika, da bi še koza zacvilila, če bi ga ji na rep vlil.

Alfonz Alberti ni hodil zaradi vina v gostilno, ker mu je to prepovedal finančni minister, pač pa zaradi srčnih zadev. Natakarica Katinka mu je bila bolj mar nego sto bokalov cvička Treh devic in naj bi mu bil ta kisli fabrikat, po katerem je pri vsakem požirku zaskelelo za ušesi, kdo takoj plačal. Katinkine besede, njene roke in njene oči so bile toliko ljubeznive in prijazne, da je naš Alfonz lahko pogrešal jesihasti cviček, kar mu je Katinka kot dobro dekle rade volje oprostila, saj sta si bila že tako dobra znanca in prijatelja in Katinka je vedela, da si Alfonz lahko kupi, če treba polovnjak vina, ker ima dobro službo in ker je iz dobre hiše ...

Katinka in Alfonz sta sedela skupaj na stoleh. Naviti Nemec, ki je par ur preje govoril najslajše besede Anici, je zdaj svoj ideal gledal kolikor mogoče zaljubljeno in občudoval na njem vse. Ovil je desno roko okrog njenega pasu, z levo pa prijel za njeno desnico, na katere prstancu se je bleščal prstan s spreminjajočim se opalom. Roka se je prijela roke, oči pa prstana. Sicer je Alfonz šepetal oči povešajoči Katinki pesem visoke ljubezni, ki gori v njegovem srcu, a lepega prstana ni mogel pozabiti. Vedno in vedno se mu je vsiljevala misel, da bi se njemu lepše podal nego Katinki, tako da je naposled začel: „Dokazov o Tvoji ljubezni vkljub tolikemu zatrjevanju Tvoje nagnjenosti do mene nimam prav nobenih. Vsako dekle vidi rado mladeniča in natakarica rada prisede k vsakemu, ki pride v gostilno in če ni do skrajnosti oduren. Da me imaš res rada, tega ne spričuje še to, da sediva takole skupaj in se mi pustiš objemati in pritiskati poljube na svoja rožnata ustna. Kadar mene ni tu, pride drug in tudi on tako ovije svoje roke okrog Tebe in Te poljubuje.“

„Alfonz, Alfonz,“ je rekla očitajoče Katinka, „kako me napačno sodiš! Naj jih pride še toliko in še takih, jaz sem Tvoja vsa in hočem ostati Tvoja seveda če se me ne boš naveličal.“

„Kako moreš govoriti kaj takega, ljubica!“ vzdrhtel je Alfonz in jo močneje privil k sebi, „o moji ljubezni ne smeš dvomiti. Mojo ljubezen mi nareka spoštovanje do Tebe in gotovo nobena druga reč.“

„Kakšen dokaz hočeš imeti od mene?“ vprašala ga je in mu pogledala živo v oči, iz katerih se je blesketal hud suh ogenj.

„Tvoja ljubezen do mene je plemenita?“

„Ljubim Te z vso močjo iskrene ljubezni samo zato, ker vem, da si te ljubezni vreden brez ozira na Tvoje gmotne razmere.“

Alfonz se je pri zadnjih Katinkinih besedah skrivaj britko nasmejal, ko je pomislil na svoje gmotne razmere, katere si je goljufano dekle tako briljantne predstavljala, dejal je pa:

„Da me v resnici ljubiš, podaj mi le mal dokaz ljubezni svoje, daj mi tale prstan!“

„Če ne zahtevaš drugega, dam Ti ga od srca rada, samo —,“ glas ji je zastal in vprašujoče je vprla vanj zaljubljene oči.

„Samo jaz naj tudi Tebi dam enega, kaj ne?“ zasmejal se je Alfonz. „Veš, dekle moje, stvar je tale: Jaz principijalno nisem nosil doslej prstana, dasi me je moj oče v to že tolikrat silil in ni celo poslal nekoč drag prstan. Namenil sem se namreč, dokler ne dobim od svoje izvoljenke zaročnega prstana, da ne nosim preje nikdar nobenega. Zdaj ko bom imel jaz Tvojega, prinesem Ti v kratkem krasnega, v katerem se bo blesketal drag kamen. Zavidale Te bodo zanj bogate meščanske hčere.“

Kupčija je bila sklenjena in par trenutkov pozneje je z zadovoljstvom ogledoval Alfonz Katinkin prstan na svojem prstu. Govoril je deklici o plemeniti ljubezni, ki je med njima in ki jo svedoči plemenita kovina zlato. Presrčno jo je objel in dolgotrajen poljub pritisnil na njena ustna, ko se je poslavljal od deklice, ki mu je verjela, da bo nekdaj njegova gospa in solastnica velikanskih posestev, katerih oko ne premeri.

III.

Anica Lipnik je živela v malih nebesih. Ženina je imela, ženina, za katerim je dandanes toliko truda in prečutih nočnih ur. Svojim najintimnejšim prijateljicam je zaupala vso svojo srečo in oblagodarjenost, ki ji je tako nepričakovano došla, dasi jo je toliko časa z nestrpnostjo pričakovala. Prijateljice njene so ji sicer čestitale z najizbranejširni besedami k srečnemu lovu, v srcu jim je pa rastla zelena šiviljska zavist, kolikorkrat jim je Anica pravila, kako je prejšnji večer uživala svojo še popolnoma svežo ljubezen, ki je dosegala svoj vrhunec v bolestnih poljubih. In ko jim je nekega dne pokazala svetel prstan s prekrasnim opalom, je prikipela njihova pritajena jeza do vrha in marsikatera je vzdihnila skoraj nehote vsa bleda: „To je pa že preveč!“ In ko so bile same brez Anice, so sklenile bojkot prijateljstva proti njej, da je nobena ne pogleda več in če jo Anica ogovori, da ji odgovori kolikor mogoče grobo. „Kaj si smrklja neki misli zdaj!“ menile so, „kot bi bila že grotica! Ah, da bi jo pustil! Za mašo bi dala, da bi je več ne pogledal, to prevzetnico, ki nam nalašč pripoveduje vse to, le da bi pokazala, kakšen razloček je med njo in nami.“

Tako je šumelo med Auičinimi so vrstnicami in skoraj si upamo reči, da ne ravno brez vzroka. Toliko se peha marsikatera, da bi se oddala, spleta si dan na dan lase v najrazličnejše frizure, hodi po najbolj od mladih gospodov obljudenih ulicah, obišče vse plese, kjer kaže vse lepote svojega telesa, naravne in umetne, poskuša z rafinirano prefriganostjo ujeti mlado moško srce, ki je v zvezi s kako dobro službo — a vse zastonj! „Ni dano,“ pravijo hudomušneži in si poredno višejo brke ter pripovedujejo, kolikokrat se jim je nudila prelepa prilika, okuševati prepovedan sad Evinih hčera.

Anica je bila torej presrečna. Alfonz ji je obljubil zakon in bajnokrasno prihodnjost, ko bosta obdarovana z vsemi zemeljskimi dobrotami uživala brezskrbno življenje. Zakona pa ne moreta preje skleniti, dokler ne poteko vsa leta njegove prakse. Dotlej je še okoli 20 mesecev in toliko časa se mora počakati z zakonsko zvezo.

Ker je bila Anica v dno svojega prezaljubljenega srca prepričana, da je Alfonz mož svojim besedam, ni kar prav nič imela zoper to čakanje, saj je vedela zagotovo, da bo potem gospa, velika gospa, ki bo nosila slavno ime Albertijev.

Istočasno je pa tudi Katinka živela v najsrečnejših sanjah o lepi prihodnjosti in se iz teh sanj tudi ni zbudila, ko je nekega dne prišel Alfonz brez prstana, katerega je zgubil in dal potem v ljubljanske dnevnike to vest.

IV.

Anica Lipnik ni hodila več k šivilji šivat. Alfonz jo je pregovoril, da je šivala doma. „Kaj bi se trudila za druge ljudi, ji je rekel, „ko boš vendar enkrat imenitna gospa: sramotno bi bilo delati za tistih par desetič na komando od gotove ure zjutraj do gotovega časa zvečer.“ In Anica Lipnik, ki se je že v duhu zibala v svileni obleki po parketnih sobanah, je bila takoj pripravljena ustreči tej želji svojega ženina in šivala je doma. Alfonz je pa hodil k njej, kadar je bil prost. Tu sta se sprehajala ob luninem svitu po dolgem drevoredu, katerega drevesa so izgubljevala svoj poletni čar in oblačila mrzlo jesensko in zimsko obleko, ali sta pa sedela v Aničini sobici v objemu in si žgolela pesem o večno lepi mladi ljubezni, katero je slajšal še marši kak poljub.

Nekega dne je obiskala Anico njena prijateljica Katinka, s katero se že dober mesec nista videli, a je Katinka zvedela nekod, da je njena prijateljica Anica zdaj doma. Govorili sta o tem in onem — ženske si imajo vedno toliko povedati — kar zapazi Katinka lep prstan na Aničinem prstu.

„Ah, kako lep prstan imaš!“ vzdihne in potegne prijateljičino roko k sebi in skoraj nervozno vpraša:

„Kje si ga pa dobila?“

„Ženin mi ga je dal,“ odvrne Anica z vidnim ponosom, češ, ko bi ti vedela, kakšen bogatin je moj ženin.

„Kdo pa je tvoj ženin?“

„Velik gospod je, inženir in doma tam iz daljne Nemčije, celo plemenitega rodu je. Piše se —“

„Alfonz Alberti!“ zakriči Katinka in vsa kri ji butne v lice.

„Ti ga poznaš?“ se začudi Anica.

„Predobro!“

„Zakaj predobro?“ in v deklici se je zbudilo nekaj kot ljubosumnost.

„Tale prstan je spravil iz mene, da ga je dal tebi. Maščujem se nad tem lumpom! Ta nemški barabon se bo hodil sem iz poštenih deklet norčevat! Maščujem se, Anica, pomagaj mi, da se!“

„Kako naj ti pomagam?“ je vprašala Anica, kateri se je Katinkino razburjenje zdelo nekoliko preveliko. Se je že Katinke naveličal, si je mislila in ker sem jaz boljša od nje, poprijel se je mene. Samoljubje in nekak ponos sta jo prevzela, da ni kar nič našla vzroka, da bo pomagala svoji prijateljici se maščevati nad skupnim ljubčkom.

„Kakor jaz, tako si goljufana ti,“ je odvrnila na zadnje vprašanje Aničino Katinka. „Obe je goljufal, obema lagal. Kdor ima dve ljubici, laže eni kot drugi in ima hinavsko srce. Ne mine morda dolgo, ko boš tudi ti spoznala, da si zaničevana in zametovana od njega. Ali ne poznaš moških, da ne znajo drugega kot norčevati se iz nas mladih deklet? Ker sva bili midve preneumni, da bi bili njega vlekli, imel je on naju za norca. Zato zasluži maščevanje, bridko maščevanje!“

Ti izrazi poteptane ljubezni so našli odmev v dozdaj tako trno ljubečem srcu Aničinem. Prijateljičine besede so ji odprle oči, da je spoznala vso lokavost Alfonzovo in da se hodi ž njo le šalit in kratkočasit.

„Pomagam se ti maščevati,“ je rekla odločno, snela prstan s prsta in ga dala prijateljici, „samo povej, kako se maščujeva. Tvoje maščevanje mora biti večje.“

Katinka je objela Anico in pritisnila poljub na njeno lice in dejala:

„Škandal mu narediva!“

„Kje, kako?“

„Povabim ga na sestanek in tam ga obdelava, kakor zasluži.“

„Dobro, dobro, imenitno!“ je pritrjevala Anica, nakar sta se domenili, da ga takoj drug večer povabi Katinka na sestanek na Bleiweisovo cesto za „Narodni dom“, ko pojdejo delavke iz tobačne tovarne domov, Anica se skrije, ko stopi Katinka predenj, nakar se začne obdelovanje z besedami in dejansko.

S črnimi nakanami sta se po mnogem raznovrstnem govorjenju ločili gostoljubni prijateljici.

V.

Ob določeni uri sta bili naši junakinji na svojem mestu. Vsaka je imela pripravljen dežnik, ki naj bi igral pri predstoječem napadu veliko vlogo. Dvomili sta nekoliko, če bo Alfonz prišel, če ne bo kaj sumil o nameravanem tolovajstvu. Vendar, ker mu je Katinka ostro zabičila, da mora priti, sta se umirili in ga z vso gotovostjo pričakovali.

Res je prišel, ravno ko so se pokazale prve gruče tobačnih delavk na Bleiweisovi cesti. Anica je stopila za mejo, Katinka je pa namirno hodila semtertja, ko jo je Alfonz pozdravil in ji želel dober večer.

A slabo je naletel.

Priimki in očitanja v pretrganih stavkih so letela nanj kot toča iz svinčeno sivih oblakov in ko je na dano znamenje stopila še Anica od druge strani v akcijo, je čutil Alfonz Alberti prvi udarec Katinkinega dežnika. Za prvim je sledil drugi, temu tretji in tako dalje, tako hitro in vse vprek, da preje tako ljubljeni mladenič ni mogel več šteti udarcev, ki jih je povzročala zaničevana ljubezen. Da bi se rešil iz tega skrajno neljubega in mučnega položaja, je ubral pot pod noge proti tropam tobačnih delavk. To pa je razjarjeni dekleti le še bolj podkurilo. Udrli sta se za njim in dežnika sta pokala po Alfonzovi glavi — klobuk mu je že preje odpadel — po hrbtišču in sploh kamor je priletelo.

Tako so se podili od vhoda v Nunske ulice. Tu je pa Alfonz švignil v ozko ulico in planil čez nizko ograjo na desni strani in se skril v zeljniku, kamor mu nista sledili punici, katerima so se tobačne delavke, ki so se v obilnem številu zbrale na licu poboja, tako iz srca smejale, da se je vsem začelo kolcati. Anica in Katinka sta sprevideli, da gre ves smeh na njun račun, zato sta zbežali izpred oči svojik zasmehovalk, kolikor so ju nesle noge.

Alfonz je zapustil tovarišijo zelenjave, ko je potihnil ves šum v bližini. Potuhnjeno se je splazil čez vrtno ograjo na Bleiweisovo cesto, kjer je med kupi blata našel svoj ves povaljan klobuk, ki bi bil primeren vse drugam kot na tako častno mesto, kot je na glavi. Vendar Alfonz ga je z rokavom parkrat oplazil, razpotegnil po dolgem in počez in pokril ž njim bule, ki so mu jih prizadjali kruti dežniki.

Po stranskih ulicah je prišel do svojega stanovanja, glavo pa polno najgroznejše osvete za javno zasramovanje in postavljanje v zasmeh.

VI.

Tri dni pozneje je Anica dobila pismo nastopne vsebine:

Velecenjena dražestna gospica!

Da je ljubezni primešane dokaj grenkobe, skusiti sem moral jaz, skusiti v toliki meri, kot morda nihče drugi, ki ljubi svoje izvoljenko z najčistejšo ljubeznijo. Obožaval sem Vas, da bi dal za Vas življenje, in nikoli mi ni niti na misel prišlo, da bi se mi ta ljubezen nehala vračati.

Žalibog da je prišlo tako. Dali ste se, velecenjena, preslepiti od nevoščljivosti svoje tekmovalke, ki si je z najgršimi sredstvi skušala polastiti mojega srca in ga vzeti Vam.

Smatral sem jo svoj čas za vzor ženstva, a kmalu sem moral spoznati, da na njej ni niti ene lastnosti, ki bi mojo ljubezen do nje oživila. In ko sem še spoznal Vas in Vaše dušne in telesne vrline, sem zapazil velikanski razloček med vama in čudno ni, kam se je nagnilo moje srce po tem spoznanju.

Ko je dekle videlo, da je propadla pri meni, vzbudila se je v njej želja po maščevanju in v to maščevanje je potegnila tudi Vas, dražestna. Da ste bili v to prisiljeni, za trdno verujem, ker Vas poanam, da bi sami nikoli ne prišli do take namere in potem dejanja.

Vendar to maščevanje je bilo jako slabo izpeljano. Kakor so bili puhli vzroki zanj, tako medlo je bilo maščevanje samo. Ni bilo nečastno za mene, ampak za njo, ki ga je vprizorila.

Vam nočem očitati ničesar. Dali ste se preslepiti in kdor je goljufan, še ni grešnik. Kdo drugi bi iz tega Vašega dejanja koval kapital za se in izvajal grenke posledice za Vas, a jaz ne. V spominu mi je dana častna beseda napram Vam in to prelomiti brez korenitega vzroka zdelo bi se mi sramotno. Ni mož, kdor ne zna držati dane obljube.

A še nekaj drugega je, kar mi brani pretrgati z Vami vezi, ki so naju družile, odkar se poznava.

V Vas sem našel oni svoj ideal, po katerem sem hrepenel, odkar sem se zavedal, da so ideali. Duša mi je trepetala rajske radosti, ko sem uvideval, da mi je v Vas združena popolnost vseh lastnosti, ki dičijo pošteno devico in srce mi je poskakovalo pri misli, da bom živel po prejemu mašnikovega blagoslova z Vami vprav nebeško prihodnjost.

Vsled tega si lahko mislite, da mi obup navdaja srce, če bi Vas, svojega angela, zgubil za vselej. Noči prečujem brez spanja, dan mi mine brez dela; ura se vleče kot dan in dan je podoben celi večnosti. Ljubezen brez upanja je hujši od smrti, bral sem nekoč in zdaj vidim, kako prav je imel dotični pisatelj.

Ker še vedno upam, da ni ugasnila vsaka iskrica Vaše ljubezni do mene in da ste to, kar ste storili, učinili le v hipnem razburjenju zapeljani od nevoščljive prijateljice, prosim Vas, da pridete danes zvečer ob 6. uri na najin navadni sestanek, da se dogovoriva več osebno o vsem, zlasti pa o najini prihodnjosti, ki naj nama prejkomogoče prinese očarljivo življenje.

Do tačas pa Vas poljubljam in ostajam ves Vaš z vso ljubeznijo Vam vdani in srčno Vas ljubeči Alfonz Alberti, inženir.

Ko je Anica prebrala te vrste je priznala, da tako lepega pisma še ni nikoli čitala. Sicer se ne more trditi, da bi bila razumela določen pomen vsakega stavka, a toliko ji je bilo vendar jasno, da ji Alfonz, ta ljubeči in ljubljeni mladenič, poje slavo, njej in njenim čednostim, o katerih Anica pri najboljši volji ni prav nič vedela in bi bila na vprašanje v tem oziru brez vsakega dvoma ostala odgovor dolžna. Iz celega pisma je izprevidela, da Alfonz pozna njeno srce, in veselilo jo je, da živi v toliki časti pri njem. Njej, odkrito povedano, je bilo že prav od srca žal, da je ubogala Katinko in vihtela dežnik nad prej in pozneje tako cenjenim in ljubljenim Alfonzom. Zdaj je spoznala, da ni ravnala prav in da se je Alfonz, če še nikoli, izkazal velikodušnega in plemenitega, ko ji je razodel, da pozabi na vse njeno grdo dejanje in da jo slej kot prej ljubi z ljubeznijo, ki prihaja iz najglobokejših globočin srca. Sklenila je, da pojde takoj zvečer na sestanek in kolikorkrat bosta odslej z Alfonzom skupaj, gledela bo, da ju vidi Katinka ali da vsaj zve, da je njuna ljubezen tako trdna kakor skala, katere ne razruši še taka nevoščljivost kake druge ženske. Kajti da je Katinka uprizorila svoje maščevanje zgolj iz nevoščljivosti, to je bilo Anici iz Alfonzovega pisma več kot jasno in bi bila tudi prisegla na to, da je res.

Zvečer je šla na sestanek. Kar najskrbnejše je uredila svoje lase, da bi bila bolj všeč Alfonzu. In res mu je bila. Alfonz je bil tako ljubezniv, tako prisrčno prijazen kot še nikoli in Anica je pri razhodu pritisnila kar najslajši poljub na njegove ustnice, saj so ji njegove besede vlile toliko olja v svetilko njene duše, da bi bila ta duša skoraj utonila.

In tako je šla naprej večer za večerom. Sicer je bil kazal vsak dan toplomer nižjo toplino, a Anica in Alfonz tega nista čutila. Njun srčni toplomer je nasprotno kazal vsak večer višjo temperaturo. In ko je nekega oblačnega dne začel naletavati sneg sprva v bodičastih in podolgastih, pozneje pa v zvezdnatih in cunjestih kosmičih, začudila sta se oba, kako more ob taki vročini snežiti ...

Začel je pa padati sneg tudi na Aničino ljubezen, kar bodi razvidno iz zadnjega poglavja.

VII.

Ljubezniva bralka in prijazni bralec nam gotovo oprostita, če šele zdaj izdamo tajnost, da so dogodki, ki so se vršili v prejšnjem poglavju, zrastli na zelniku Alfonzovega prijatelja, že gori omenjenega Hribarja. Alfonz naposled ni bil sicer tako neumen, da bi mu kako prav občutno norčevanje iz Anice ne prišlo na misel, vendar se je v tej stvari obrnil na Hribarja, ki je bil vedno poučen o vsem ljubezenskem življenju Alfonzovem. Po Hribarjevem načrtu in nasvetu se je stvar tudi še naprej odvijala in odvila naposled na sledeči način.

Ker je bila Anica že dodobra vdana Alfonzu in ker je njena ljubezen prikipela že prav pod vrh, povabil jo je njen ljubeč prihodnjo nedeljo popoldne v svojo sobico. Sama bosta, tako ji je pravil, in neopazovana od nikogar. Tudi jima ne bo burja gnala bodečih snežink v obraz, ampak na gorkem bosta uživala svojo mlado lepo ljubezen in se veselila še lepše.

Da je Anica bila takoj voljna sprejeti to ponudbo, se nam ne vidi potrebno posebno poudarjati, ker „njegova“ volja je bila njej sveta zapoved.

Bilo je torej v nedeljo popoldne. Blažena megla je s svojim odurnim plaščem pokrivala Ljubljano in vsak ljubljanski prebivalec je bil vesel, Če mu ni bilo treba iz sobe. Koliko bolj si smemo misliti to o Alfonzu in Anici, katerima je cvetela v gorko zakurjeni Alfonzovi sobici ljubezen na licih, v očeh in srcu.

Sedela sta skupaj vsak na svojem stolu. Alfonz je ovil svojo roko okrog Aničinega telesa in ji gledal v oči tako zaljubljeno, da je Anico kar prevzel ta pogled. Stisnil jo je k sebi in pritisnil poljub na njene vroče ustnice, potem pa ji šepetal nekaj na uho.

Anica je zardela vsled tega šepetanja in sramežljivo povesila oči.

„Pa zakaj ne?“ zdihnil je on proseče in glas se mu je tresel, „saj me vendar ljubiš nad vse!“

„A Alfonz, pomisli, kaj potem?“

„Kaj tisto! Ljubezen ne pozna mej in vsled tega bo vendar najina vez še trdnejša, ker bo krvna vez.“

Anica je sklonila glavo na prsi in nepremično zrla z nekoliko izbuljenimi očmi v tla Alfonz jo je pa privil k sebi k sebi, je vzdignil glavo in naslonil svoje goreče lice na njeno. Tedaj pa se dekle ni moglo več premagovati. Objela je svojega dragega in ga stisnila k sebi s silno močjo, iz nje pa je prihajal dih po uživanju ljubezni koprneče duše. V očeh ji je bral Alfonz, da je pripravljena ugoditi njegovi volji; zato ji je dejal:

„Stori, kar veš, da je treba storiti.“

Navidezno se je Anica nekaj obotavljala, v resnici je pa komaj čakala, da priveze svojega ljubimca tako nase, da ji ne bo mogel več uiti brez dobrega oskubljenja. Zato je bil stol kmalu poln njene obleke in trepetajoče dekle je stalo malo manj nego v Evinem kostumu pred svojim oboževateljem.

Alfonz je vrgel le suknjič raz sebe in stopil k stolu, kjer je ležala Anicina obleka, dekle se je pa stiskalo, kot vidimo na nekaterih svetih podobah svetnice iz prvih časov krščanstva vleči svoje malo obleke čez se.

„Ali kako si krasna, Anica,“ je dejal Alfonz, „tvoje telo je enako onemu kake boginje. Kako srečen sem, da smem tako lepo telo imenovati svojo izključno posest.“

Alfonz je zakašljal.

V tem trenotku so se odprla vrata in trije mladi gospodje so stopili čez prag. Med njimi je bil tudi Hribar.

„O, o, o, Alfonz!“ čudili so se gospodiči in ogledovali Anico v njeni pomanjkljivi toaleti, „dobro popoldne, prijatelj; ni napačno to!“ Hribar je pa dejal: „Kaj bi se človek res potikal po tem mrazu in ostudni megli. Zabavati se v taki druščini je imenitno in norci smo mi, da si ne poiščemo sličnega. Sicer pa Alfonz, li si naš iskreni prijatelj in da tvoje prijateljstvo ni samo puhla fraza, imaš najlepšo priložnost zdaj, da to dokažeš. Mislim, da kar lahko tukaj počakamo.“

„Seveda, seveda,“ je hitet njegov tovariš, „to zahteva kolegijalnost in olika. Ven nas vendar ne boš metal. Če se tebi dobro godi kako nedrij, popoldne, zakaj bi se tudi tvojim prijateljem ne smelo, posebno če telu prepuste prvi delež.“

„Prvi delež dobi seveda Alfonz,“ se je oglasil tretji, „potem pa mi po vrsti, kot so hiše v Trsti.“

Anica je doslej vlekla nase posteljno odejo, da bi se zakrila preti očmi svojih zasmehovalcev. Pri zadnjih besedah je pa skočila k Alfonzu in pograbila svojo obleko, v katero se je hitela oblačiti, kolikor se je najbolj dalo. Ves čas njenega oblačenja so mladi gospodje zbijali robate šale z njo in tudi Alfonz ni zaostal. Ko je bila Anica napravljena, ji je dejal:

„Zdaj si plačana. Kakor vidiš, se znam jaz bolje maščevati kot ti in tvoja prijateljica Katinka. Kadar boš zopet potrebovala koga, da bi se iz tebe norčeval, lahko pošlješ po mene. Kadar te pa spet primejo želje za možitev, pa ne misli na me in moja velika posestva, katerih ni nikjer. Moja revna plača ne zadostuje niti meni, kje naj potem še taki gizdavki, kot si ti.“

To so bile zadnje besede, katere je govoril Alfonz z Anico. Videla sta se odslej še tuintam, a v njenih srcih je vladal mraz, ki ga ni mogoče odgnati.

Anica je prebolela to ljubezensko afero in začela kmalu znova z očmi in vzdihljaji loviti moške. A ni imela sreče. Alfonz je svoje doživljaje z njo prav po babje pravil okrog in še marsikaj pridal, kar Aničinega ugleda glede ljubezenskih odnošajev ni moglo pri nikomur povečati.

In mi? Ne moremo reči drugega kot: Prav je, da je Alfonz vlekel za nos Anico. Tako naj se godi vsakemu slovenskemu dekletu, ki išče znanja pri kakem Nemcu, da bi ga dobila v zakon.