Mlade dame življenjska pot v tretjem mesecu ali presenetljiva razkritja

Mlade dame življenjska pot v tretjem mesecu ali presenetljiva razkritja
Fran Milčinski
Izdano: Ženski svet, II letnik, 1924. str. 201-202.
Viri: Ženski svet, II letnik, 1924. str. 201-202.
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nekateri profesorji so čudni gospodje: jezé se nad deco, da nič ne zna. Seveda ne zna — zato pa so profesorji, da jo učé.

Ko pride človek na svet, ni drugega nego živ štrukeljček, toliko da diha, veka in prebavlja. Vsega drugega se mora še naučiti. In je prav za prav dobro, da se mu ni treba baš vsega učiti le od profesorjev — drugače ne vem, kakšen bi bil naš narod.

N. pr. naša Breda je bila stara dva meseca, pa se ni zavedala rok. Mahala je sicer z njimi in prijemala, tudi si je z veliko slastjo sesala prstke, če so se ji po kakršnem koli naključju znašli v ustih. Toda se mi je zdelo, da ji ni bilo jasno, kako daleč sega njena osebnost in da spada k tej osebnosti tudi roka in da je roka del njene osebe in da razpolaga s to roko po svoji volji. Šele ko je šla v tretji mesec, se je zgodilo nekega dne in je razkrila presenetljivo dejstvo, da ima rokici! Da sta rokici njeni, da jima vlada in da delata in morata delati to, kar sama hoče, in da potemtakem ni zgolj naklonjen dar z nebes, ako ji pride prstek v usta, da ga sesa!

Razkrila je tedaj rokici in sedaj jih začudena in zadovoljna gleda in se igra z njima in ju pričenja uporabljati. Ne prijema več le tistega, ob kar se ji baš rokica zadene, nego si po lastnem preudarku izbira predmete da jih prime: ali rutico, ki je z njo pregrnjena, ali zaveso v vozičku ali mamičine lase ali atov nos. Z rokico si tudi že sama popravlja sesalce, da ima v ustih pravi položaj — tudi tobakarju ni vse eno, kod in kako mu tiči pod nosom pipa! In če se ji da sesalce v roke, včasi, če gre po sreči, z njim že zadene v usta. Včasi se pa zmoti in ko začuti sesalce v roki, ne dvigne te roke k ustom nego drugo roko, ki je prazna — človek ne bi verjel, da je reč tako težka!To naj bi pomislili gospodje profesorji!

Z ropotuljico maha ognjevito okrog sebe in ima od navdušenja široko odprte oči in gobček — pa kadar se z ropotuljico sama zadene po glavi, se vendar silno zavzame, kdo jo je udaril in zakaj. Vsemu, prav vsemu se mora človek priučiti — ni drugače!

Enako je na drugih poljih človeške vede beležiti lep napredek naše mlade dame v tretjem mesecu njenega bivanja med nami.

Sedaj ne gleda samo, nego tudi že vidi. Zato ji nudi svet vsak dan nešteto novih znamenitosti.

Domača lica že pozna, nasmeje se jim in zamahne z rokicama v pozdrav in če ni povita, pozdravi tudi z nogicama.

Izmed obilice pojavov na pestri naši zemeljski obli jo pomembno zanima klobuk in da si ga človek lahko odtrga od glave — ta stvar se ji zdi silno čudna. Toda ni tiste vrste, da bi se razburjala, ako ji kaj ni jasno. Zjutraj je v najobilnejši meri deležna njene pozornosti mamica in sicer tedaj, kadar si po umivanju briše lice: sedaj se ji vidi lice, sedaj se lice nenadoma skrije za brisačo in se zopet pokaže, ta stvar je preimenitna — resnično, svet je poln čudežev in vredno je živeti!

Bolj in bolj se ji razvezuje jezik. Vidi se ji, da bi se rada že razgrovarjala, in je škoda, da se še ne zna. Bog ve, kake tajnosti bi nam lahko razodela iz dna svoje duše, pa jih ne more, a jih bo do tedaj, ko se bo naučila in bo govoriti znala, že pozabila!

Vsakdanje stvari jo seveda razumemo. Zjutraj jo vzame žena k sebi v posteljo, pa se mlada dama oblizne — to je znamenje zadovoljstva — in potem podá približno sledečo izjavo: »Ka-a! Kaá-a, ka-áa!« Na naš jezik prevedena je vsebina te izjave ta–le: »Velecenjena rodna mi majka, ti si vendar–le pametna in te pohvalim! Tukaj je bolje kakor v oni neumni škripajoči košarici.«

Brbljajoča rada ostane pri samostalniku, ki je z njim pričela, in je takšna kot Paganini. Ali pa je še nad Paganinija! Paganini je znal in je ves koncert godel na eni sami struni, ona pa je kos, z enim samim samoglasnikom izraziti vse, kar ima na srcu, nemara bi znala že Povodnega moža Prešernovega vsega povedati na goli a ali na goli e!

Vsak se ne zna meniti z njo, za razgovor s tako mlado damo ni lahko zadeti pravega tona. Najljubši so ji tisti razgovori, ki jim služi za uvod ogovor: »Čak, čak!«a ali »Ti,ti!« ali pa »Ali mi ne greš!« — potem lahko sledi majhna psovka in je dovoljeno, da se ji zraven s prstom rahlo navrta trebušček.

Ob takem ogovoru se naše dekletce hitro razvname, glasno se zasmeje, to je na pol tako, kakor bi se ji kolcnilo, na pol tako, kakor bi zavrisnila in potem odpre jezove svoje zgovornosti in goni svoj »Tatata« ali »Dajdajdaj« ali »Bababa« ali »Brbrbr«, vsak dan ji je več zvokov na razpolago, in ne pripoveduje le z usti, nego z vsem telescem — dramatični ta način izražanja človek žal izgubi z leti.

Imava poleg Brede še drugega ptička: kanarček je. Oba sta majhna, pa sta velika prijatelja, rada ga gleda in posluša. In kadar brblja Breda, se ji kmalu oglasi kanarček, in čim bolj brblja, bolj poje — kaj, če morebiti ta dva razumeta drug drugega?...