Mlade trave
Manica Lobnik
Spisano: Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968. (COBISS)
Viri: Preskenirano
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


... za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeno preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo ...

(Minatti)

1. poglavje

Tisto pomlad, ko so vsi čakali, da se bo začela vojna, sta bila naš hlapec drugič in moj oče že tretjič na orožnih vajah. Očetovi delavci so se nam porazgubili in se nekje potuhnili. Tudi dekla matere ni več ubogala. Povsod je vse zastalo.

Iz Gradca nas je obiskal stric in se pohvalil z Nemcem, ki da se že tudi na našo mejo naslanja. Ko je zatrjeval, da bo vsak hip shrumelo, sem si mejo predstavljala kot plot, nanj pa pritiskajo dolge kolone vojakov s tako silo in ihto, da se plot pod njimi že upogiba in vdaja. Nisem pa mogla razumeti, čemu se stric tega tako veseli, ko že petdeset let živi v Avstriji in o Jugoslaviji, ki mu nekoč ni dala živeti, še vedno govori z gnevom.

"Čuj, Johan, kaj pa je tebi do tega?" mu je tudi mati oponesla.

"Še vedno je to tu moja domovina in zato ji želim vse najboljše."

"Vojna, Johan, ne more biti za nikogar dobra."

"Hitler je že dve leti v vojni, viš, a se nam še nikjer ne pozna," se je tolkel po trebuhu, ki je bil podoben mežnarjevemu bobnu, kadar je po maši pred cerkvijo razglašal občinske odloke.

"Povedal mi boš, kako bo čez štiri leta. Saj še nisi pozabil osemnajstega leta in Vogrinke," ga je mati zaskrbljeno vprašala.

"Kaj pa misliš - on bo prej gotov! On se gre bliskovito vojno," je oporekal, toda spomin na Vogrinko je tudi njega vznemiril.

Zgodbo advokatove vdove Vogrinke, ki je dala osemnajstega leta lep vogal njive Osirki za hleb kruha, sem poznala. Vsako nedeljo popoldan, ko sva šli z materjo mimo te njive k teti na Vrheh, ni mati nikoli zamudila ponoviti zgodbe o grozljivi kupčiji. "Viš, kaj naredi vojna," je opominjala, ko da bi lahko nekoč morda tudi jaz bila kriva, če bi prišlo do vojne in bi se spet dogajale take grozote. Moja otroška domišljija je že takrat videla na ozari sedečo mestno gospo, ki z obema rokama drži hlebec kruha in ga pogoltno jé.

Leta 1941, ko smo že nekaj časa jedli koruzni kruh, so materine grožnje dozorevale in ob stričevem obisku je strah pred vojno zavel tudi k nam. Zato sem ga gledala nezaupljivo in še dotakniti se ga nisem upala. Spominjal me je nekega meščana, na čigar obisk so se nekoč pripravljali z vznemirljivo nevoljo. Vnaprej so določili, kje bo sedel, iz česa pil in jedel. Ko pa se je med obiskom v kuhinji nepričakovano dvignil, da bi se z zajemalko iz škafa napil studenčnice, je mati s čudno ukazovalnim in rezkim glasom vzkliknila, da voda ni pitna. Laž in očitno krivično početje matere me je zaprepadlo, da sem zardela, kar je mater še bolj zmedlo in me je poslala iz kuhinje. Temu obiskovalcu nihče ni ponudil roke, celo kruh so mu narezali vnaprej, česar niso niti hlapcu. "Bil je kužen," so mi rekli zvečer, ko so ribali stol, na katerem je sedel in je imela dekla razjedene prste, ker je potapljala pribor v lug.

Tudi graški stric je odšel, ko da je kužen in o njegovem obisku se sploh nismo več pogovarjali.

Vsem vojnam, o katerih sem se učila, je bilo skupno sovraštvo, zato me je nenavadno begalo in skrbelo, ker se je zdelo, da se Nemcev nihče ne boji, da je naše, dijaško sovraštvo, ki smo ga čutili ob marčevskih demonstracijah, zdaj, ko smo se vrnili na svoje domove, uplahnilo, se porazgubilo. "Si se tudi ti drla," so me vprašali. "Sem." - "Zakaj pa?" - "Ker sovražim Nemce!" - "Zakaj jih pa sovražiš?" Ne, tudi moj oče jih ni sovražil in ko se je z enodnevnega priložnostnega dopusta vračal v svoj bunker, se mi je zdel le nevoljen, kvečjemu nevoljen kakor človek, ko ga pošiljajo na pot, ki se mu že vnaprej zdi nesmiselna.

Pravzaprav pa se tudi jaz nisem bala Nemcev; razen Kitajcev in Japoncev se navsezadnje nisem bala nikogar. Odkar pomnim, so se ob zimskih večerih zbirali očetovi delavci in sosedje v veliki sobi, kjer so me potem, ko sem zadremala, spravili v posteljo za vrati. Hrup me je prebujal in vselej so govorili, da bo Kitajec premagal Japonca in bo potem ta rumeni Azijat, bognasvaruj, zavladal vsemu svetu. Zdi se mi, da je ta vojna med njima trajala vse moje otroštvo. Toliko, tako živo in zavzeto so se menili o Kitajcu in Japoncu, da sem bila prepričana, kako se vsako noč borita na sosedovi njivi pod našim gozdom. Bila je čudna njiva, po vsaki nevihtni noči zmršena in povaljana, da so potem žanjice togotno vzklikale, kako je pridelek snetljiv; le velike, kosmate glave osata so bile neuničljive. Vsako leto so se stoje osipavale in jih je veter nosil, ko da za robidovjem sedita Japonec in Kitajec, kadita in spuščata nad dol puhaste oblačke.

Dostikrat sem skrita za vodnjakom prežala, da bi morda na večer zagledala Japonca in Kitajca, pa sta bila najbrže skrita v gosti podrasti gozda, ki ga je proti naši ozari zapiralo neprehodno robidovje. Ob neznanem in skrivnostnem sopenju iz gozda sem na večer slutila prebujanje Azijatov, ob pokljanju suhljadi sem bila prepričana, da se prestopata in sem vselej zbežala tik prej, ko bi ju zagledala.

Včasih so se srne, preplašene zaradi neznanega, zagnale iz gozda in zdrvele čez njivo. Gledali so za njimi, ko da jih veseli njihov brezglavi beg in menili, da so se ustrašile.

"Česa?" sem zamirala, da bosta Kitajec in Japonec naslednji trenutek tako gnala tudi nas.

"Kaj veš, česa," so se zamislili.

Trop je zdrvel po travniku, se pognal čez potok in se ustavil pred cesto.

"Viš jo, žival neumno," je vselej rekla mati, "beži iz varnega gozda."

Hotela sem vedeti, čemu bi bile v gozdu varne, seveda pa nisem spraševala o Japoncu in Kitajcu, ki sta zame predstavIjala največjo nevarnost, katero sem do tedaj slutila in me je ogrožala.

"Ker vse skrije in zavaruje," je menila mati.

"Kaj vse skrije?"

"Vse pač!"

"Tudi Japonca in Kitajca?" sem izdavila.

"Hm ? - Zakaj pa ne bi Japonca in Kitajca?" A so se naslednji hip že menili o čem drugem.

Pozneje so, seveda, grožnje, ki sem jih čutila iz teh pogovorov, otopele. Prostor, kjer bi se naj Azijata zadrževala, se je z mojim odraščanjem zoževal, dokler naposled nismo s sosedovimi otroki zavzeli celega gozda. Na Japonca in Kitajca nismo naleteli. Verjetno sta bila že stara in utrujena pa sta se v kaki viharni noči brez upiranja umaknila v kak drugi gozd ob kaki drugi osatni njivi, kjer sta najbrž s svojo skrivnostno navzočnostjo in grozljivostjo njune vojne spet strahovala otroka, ki je začel razpoznavati svet okrog sebe, ne da bi ga razumel.

V marčevskih demonstracijah proti paktu sem si v kite vpletla jugoslovansko trobojnico, vreščala živio kralj in bolje rat nego pakt, ohripela in se zaskrbljena vpraševala, če tudi moj oče tako misli. Bilo se je mučno spominjati njegovih nejevoljnih odhodov in vzklikov: "Za kaj? Za koga?" V šoli so me učili o domovini, doma nikoli niso govorili o domovini in v neki podzavestni previdnosti sem čutila, da to ni tisto, za kar me je oče poslal v šolo. Vendar pa moram priznati, da te domovine, ki sem jo prvič resnično zaslutila v tistih marčevskih dneh, nisem nikoli imela tako rada kot takrat, ko jo je nekaj ogrožalo. Vendar je navdušenje in ogorčenje naglo uplahnilo v tesnobo, ko so nas poslali iz šole, da bi doma čakali vojno. Da bi naša nenadna moč in prekipevajoče navdušenje ostali neizkoriščeni, sem občutila kot krivico, podobno oni ob večerih doma, ko so nas med najlepšo igro zadihanih žandarjev in tolovajev nasilno spreminjali v pohlevne otroke, ki jih vsemogočni starši naženejo spat. "Prosim," se spominjam sošolca, ki je nepričakovano vprašal, z zamirajočim glasom, če lahko morda še kaj storimo.

"Kaj pa bi radi storili, otroci?" se je skoraj bridko posmehnil profesor. Takrat smo sklonili glave; sami nismo vedeli, takrat pa še nikogar ni bilo, ki bi nam povedal, kaj moramo storiti.

Ko je profesor odšel, sta se nemudoma dva spopadla, ker je eden nepričakovano povedal, da je pravzaprav Nemec, sicer tukajšnji, mariborski, vendar Nemec. Potem se je izkazalo, da imamo v razredu še več takih Nemcev, toliko, da se je razred preklal. Ena polovica se je zdela trdna in močna in je naraščala, drugi smo ostali razdrobljeni, vsak zase. Vsi so mi postali tuji kakor stric ob zadnjem obisku, od nikogar se nisem poslovila. Očetovo čuvanje bunkerja se mi je zdelo nesmiselno, ker sem bila prepričana, da se v trenutku, ko preži pred lino, za njegovim hrbtom že snuje gruča ljudi, ki so do nedavnega bili njegovi tovariši, a so se iznenada spremenili v Nemce. Namesto domov, sem se najprej odpeljala z avtobusom v kraje, kjer bi naj bil očetov bunker. Zavrnili so me, da naj bežim domov, ker morajo biti vsi otroci doma, ko se začne vojna. Morala sem se vrniti, ne da bi mi uspelo opozoriti očeta. Čeprav se vojne še vedno nisem bala, sem se odslej bala za očeta. Sošolci so se stepli, toda kaj bodo storili z očetom, ko bo streljal skozi lino na Nemce in mu Nemci, tukajšnji Nemci, ne bodo dovolili.

"Mama, kakšni so tukajšnji Nemci?"

"Pssst!"

"Hočem vedeti, če ne boš povedala, bom cvilila."

Stali sva pred hišo, pod nama je bil Dol. Obotavljivo je pokazala na neke hiše. Torej naši ljudje, ki se jim je karkoli zamerilo in čakajo Hitlerja. To je vse? Vse. Oddahnila sem si, poznala sem te ljudi, res niso bili nevarni. Ne vem, čemu je bilo v razredu tako grozljivo, najbrže zato, ker jih nisem poznala.

"Tako enostavno pa to spet ni," je mama čez nekaj dni obotavljivo popravila moje mnenje, "pravzaprav so izdajalci, ker Slovenec ne more biti Nemec, Slovenec ne more biti nikoli nič drugega kot Slovenec."

"Torej je smešno, mama."

Baje ni bilo, ker so zato, ker so bili takšni kot vsi drugi, dokazovali, da so tudi vsi drugi, tudi mi, Nemci. Od nekdaj.

"To je smešno, mama."

Mama pa se ni smejala.

Mraz, ki je že zaprl svoj sivi gobec, ga je v teh tednih še enkrat razklenil in šavsnil v zemljo. Že tople močvare so se odele s srežem in prvi zvončki so umirali pod njim kot v steklenih krstah. Presušene kolovoze je pometal suhi veter in vejal prah nad dolino. Vrane so vreščale, ko jim je z ledenimi prsti segal pod razmršeno perje.

Mati je pripravila tri oljčne vejice; božjega blagoslova nismo bili in tudi ne bomo nikoli tako potrebni kot za to veliko noč.

Večeri dolgi, ko da so se vse ure ustavile. Če smo pogledali skozi okno, smo videli kako drevesa zebe v mrzli mesečini.

Gole veje rožnih grmov pod okni so se teple med seboj. Noči so bile blede od sovraštva.

Od nekdaj je mati stala na stopnišču, če sem morala v mraku iz hrama. Strašno sem se bala teme, najbolj pa ogala izza katerega se je stegovalo sto strahov.

V mesečini je barva betonskih stopnic postala podobna njenemu obrazu. Mati je gledala v nebo: vedela sem, da moli. Mati ni namreč nikoli pogledala navzgor, ne da bi karkoli rekla bogu. Včasih sem se že mimo nje vrnila v hram in potem je oče povprašal, če se mama in bog še nista zmenila. Tokrat pa sem obstala ob njej. Utrinki so se vrtoglavo spuščali in se utapljali. "Umirajo," je rekla. Drhtela sem ob njej, toda ničesar več ni ostalo, upala sem, da morda mati le še pri bogu izprosi zaradi vojne. Nisem upala, da vojne ne bor upala sem le, da bi lahko bila vsaj mila. Takrat pač še nisem vedela, da vojna ne more biti podobna hudi ali mili zimi.

Bunkerji, v kakršnem je bil tudi naš oče, so bili tudi v našem dolu: pokriti z rušo in dračjem. Če bi svet pred vojno ozelenel, bi jih prekrili z zelenjem.

Vojaki so skriti oprezali za linami, ki so bile posejane po obronkih gozdov. Iz lin so se cevi obračale za ljudmi in daljnogledi so človeka iz sto in več metrov potegnili pred lino. "Vsakemu Nemcu lahko zobe preštejemo," se je smejal hlapec. Zdelo se je, da se samo on vojne veseli in zato baje ga v bunkerju sploh niso marali. Oče pa je zatrjeval, da se tak osel, ki nima ničesar svojega, lahko tudi vojne veseli. Nisem mogla razumeti, da bi se človek veselil vojskovanja za domovino, če nima nič svojega v tej domovini. Lahko bi sicer vprašala, toda mama bi se verjetno razjezila in večer bi postal še bolj napet. Morda bi me nagnala v posteljo, ki je bila mrzla zaradi sveže napetih rjuh. Ne bi mogla zaspati in poslušala bi mrmrajoči pogovor. Ušesa bi me bolela in venomer bi vstajala, da bi čula že stokrat znane odsekane stavke, ki pa bi jih vendarle ne smela zamuditi, ker bi se mi sicer zdelo, da se pogovarjata o skrivnostih, ki jih onidve odrasli zagotovo poznata, a jih skrivata le pred menoj.

Izmučene smo kdaj pa kdaj zadremale in se prebujale celo ob pasjem vzdihu pred vrati, si zatrdile, da še nismo zadosti zaspane, kajti čim bi legle, bi se dokončno prebudile, ni pa bilo hujšega kot ponoči bedeti in poslušati noč.

"Navsezadnje pa tudi oni ne spe," je ponavljala mati, kakor da s tem opravičuje naše nesmiselno bedenje.

Nenadoma pa me je, kakor vsak večer, nagnala v posteljo. "Saj spiš," je trdila kot vedno. Od nekdaj je bila to nasilnost, kakor je bila tudi nasilnost jutranje vstajanje. "Spat!" - "Oh, ne še!" - "Vstat!" "Oh, ne še!" Že speča sem se vselej upirala slačenju, toda ta upor je bil brezupen in podoben sanjskemu, ko te skotalijo na rob neba in porinejo navzdol, da padaš strmo na glavo in veš, da padaš in boš padel v neko brezupno večnost in vendar ne moreš ničesar zaustaviti.

"Vstani, začelo se je," me je mati vlekla iz postelje. Le čemu se materam tako mudi, kadar bude. Oblečene in hladne, ko da so že od bog ve kod prišle, ko da je dan že za njimi, utrujene, toda ko jih prebujen pogledaš, se nasmehnejo. Toda tokrat se mati ni nasmehnila. Tega jutra ni od nikoder prišla, kazalo je, ko da nekam greva. Mrzel beton stopnic me je žgal v podplate in oči so me pekle, ko sem iz obnošene noči luščila goloto travnikov in njiv in vse tisto zaradi česar me je zbudila. Svet je bil nepopisno grd, brezbarven in star, skrepenel in razpokan. Šlo mi je na jok, ker sem morala vse to gledati.

Pes ob vratih, ki se je od nekdaj bal grmenja, je trepetal, da so se hišna vrata tresla. Svetloba, ki so jo prižgali nekje daleč na vzhodu, je sedaj osvetljevala tudi že del neba nad nami in razkrivala gosto jato letal, ki je letela izza našega in se skrila za osatovim gozdom.

"So zdaj nad mestom?" je vreščala dekla, ki je čepela pod stopnicami, tiščala glavo med kolena in si zatiskala ušesa.

"Niso se ustavili," je mati zadihala.

"Ne bom še pogledala," je vreščala dekla.

"Nekje se bodo. Ubogi ljudje," je mrmrala mati.

"Ja, ampak dobro je le, da se niso ustavili tu," je vztrajala dekla. Počasi se je dvigala in se iz rožnate brezoblične kepe spremenila v živ, razcvel grmiček, ki ga je jutro prebudilo in zdaj drgeta. "Ne morem pomagati," se je krotko in v zadregi nasmehnila, "če me je tako neznansko strah." Razpela je roke in se zasmejala, da je njen smeh nenadoma prebudil jutro. Zazehala je in se vprašala, če bi še legla, in odločila se je, da bo. Njen prejšnji strah in njena zdajšnja vedrost sta bili nepojmljivi in nekam neskladni. Ker nisem mogla biti taka kot ona, sem bila zaradi nje in še bogve česa nerazumljivo užaljena.

"Saj," je rekla mati, "življenje in jutro se začneta vsak dan enako. Kar ju spremeni, je nasilno." Poiskusila se je celo nasmehniti, ko je gledala za deklo, ki se je kot nenavaden rožni grmiček pomikala po veži in nato smuknila v svojo sobo. Potem me je mati objela, zaklenila hišo in dovolila, da ležem k njej. Dolgo sva skupaj drgetali: ko sva se ogreli, je povedala, da je bila to moja zadnja brezskrbna noč. "Ko se začne vojna, postanejo vsi otroci odrasli."

Vstala je in me pokrila čez glavo, da bi me nastajajoča svetloba dneva ne motila.

Potegnila sem se globoko v mrak odeje in se zvila: hotela sem se skriti pred dnevom, da bi v njegovi svetlobi ne zagledala vojne in hotela sem se upreti odraščanju.

Naslednji dan so se zdeli bunkerji odkriti in nezavarovani. Ponoči so jih zapustili, vendar tega nismo verjeli. Šele, ko so se v Dol pripeljali Nemci in iz bunkerjev ni zapokalo, smo spoznali, da ni nikogar, ki bi se upiral.

"Pa so pravili, kako huda je vojna," je govorila dekla z začudenim veseljem. Vsaki dan bolj vesela se je za to vzkipelo radost neprestano opravičevala. "Ja, tako sem se bala že od zime sem, da sem že kar umirala, zdaj pa - nič!"

Midve z mamo tej vojni še nisva zaupali, vsaj tako dolgo še ne, dokler bi se oče ne vrnil. Dekle zanj ni skrbelo: njena živost in življenjska radost sta tekli mimo nas; če bi nas ne bilo več, bi šla drugam in tam prav tako živela, kot je pri nas. Čutila sem nekakšno sovražno zavist za njeno svobodo, toda samo do takrat, ko se je vrnil oče. Potem je bila naša sreča večja kot njena in šla je prav tako svojo pot in bi šla, če bi bila dekla pri nas, ali pa ne.

Razcapanega kot cigana sem se očeta najprej ustrašila in ko se je prva radost polegla, sem se ga sramovala. Tudi on je spoznaval, da bi ga takega ne smela videti: "Torej bi vam bilo ljubše, da bi me kot živino vlekli v Nemčijo? Za koga?" "Za koga bi se pa naj tolkel? Saj je vse bežalo! In s čim? Ne, niti puške nisem imel," je tulil, ko da mu oporekamo. "Tega ti seveda ne verjameš?" Tega mu seveda nisem verjela, toda reči se mu nisem drznila. Sicer pa je tako ali tako doumel in ga je ta naša nejevera spravljala v meni neznan obup in šele kasneje sem zvedela, da oče ni lagal in da so navsezadnje vendarle bili nekakšni Nemci za njegovim hrbtom. "Aja," sva se dosti kasneje sporazumela in si drug drugemu olajšala. Toda po tem prihodu sta mu samo mama in dekla dopovedovali, da je tako, kakor je zdaj, ko je doma, najbolj prav, a je on vendarle čedalje bolj besnel, zatrjeval, prepričeval, se obtoževal in vse obtoževal. "Ničesar si niste izkusile s temi prekletimi svinjami, ki so nas prepustile! Ničesar ne razumete!"

Iz vojske se je bil vrnil po enem tednu in še enkrat tako dolgo je pripovedoval o vojnih doživetjih. Moje predstave o vojni so se še bolj zamešale in rada bi bila zvedela, čemu so to potem sploh vojna doživetja, ko ni imel niti puške, ko se ni bojeval in je celo pobegnil.

"Zato," je ugovarjal, "ker sem bil v vojski in sem navsezadnje to, kar sem doživel, doživel v vojski. Za vse drugo pa odgovarjajo generali."

Saj mu nisem očitala, da je pobegnil; tako so storili vsi, toda če je pobegnil, ni bil pravi vojak in tudi v pravi vojni ni sodeloval. Vsekakor je bil to najin prvi nesporazum, ki sva se mu sicer hotela oba izogniti, trudila sva se, da bi drug drugega razumela, toda njegova slaba vest in moja nelagodnost sta neprestano prežali druga na drugo.

Že drugi dan po očetovem prihodu smo izobesili nemško zastavo. Materino zoperstavljanje mi je oče razložil kot posledico nevolje, ker je morala žrtvovati rdeče blago, ki ga je bila namenila za pregrinjalo. Kadarkoli je šla namreč mimo naju, ki sva se trudila s šivanjem, je opomnila, da se nam ni treba prav nič zaganjati. "Ni nam bilo teh dvajset let sile v Jugoslaviji, pa nismo izobešali zastave," je oponašala.

Nisva vedela, kako naj obrneva kljukasti križ, ker se prej zanj nisva zanimala, zgledov pa v Dolu še ni bilo. Naposled je oče menil, da se s ceste ne bo razločilo in da je torej vseeno, kako štrle ti kraki, ki tako ali tako ne morejo ničesar pomeniti, da pa ni vseeno, če smo z zastavo prvi ali zadnji. Ko sva jo končno porinila s podstrešja, je bila prva. Nekateri so nam sledili s tako hitrco, ko da bi nas radi prehiteli. "Viš, jih," se je posmehoval oče, "le začel ne bi nobeden." Ne vem, kaj ga je bolj veselilo: to, da sva prva izobesila zastavo ali njihovo pehanje, da bi naju ujeli.

Čedalje bolj pa so nas vznemirjale hiše, ki so ostale mrke in niso odprle niti oken. V njih je bila neka skrivnost, neka samozavestna in nam nepoznana skrivnost. Nisem si mogla kaj, da jih ne bi neprestano ogledovala. Tudi odrasli so prihajali v hram in se vpraševali: "Še nič?" ter se tolažili, da bo že še. Nato se je spreminjalo: "Pomisli, še vedno nič!" Naposled pa je mati zelo samozavestno izjavila, da ne bo in da je ona tako ali tako vedela, da ne bo in da tudi pri nas ne bi bilo treba.

"Kaj ne bo?! In kaj si spet ti vedela? Če bi si ti izkusila njihovo silo, bi ne govorila tako!"

"Sila gor ali dol, zastav ne bo. In ni jih treba!"

Zares jih ni bilo in ko jo je oče čez nekaj dni spokorniško vprašal, če res sodi, da bi tudi naše ne bilo treba, smo jo ponoči umaknili. Pred svitom so potem izginile tudi druge zastave v Dolu. Odslej smo se trudili, da bi vsaj našo čimprej pozabili.

Tudi za omaro se je očetu zdela kraljeva slika nevarna. Mati pa je ni dovolila zažgati: fant je bil nedolžen, to lahko vidi vsak, ki ga pogleda; zaradi nje, da naj zažgo vse Mačke in obesijo vse Cvetkoviče in tudi tisto bando, ki jo je oče kdaj koli volil, kralja pa ne bo dala. Tudi dekli se je mavričasti in plahi deček zasmilil, le mene so vsi enodušno zavrnili, da sem še premlada, da bi se vtikala v vojno. Slika je ostala do konca vojne za omaro in ko smo jo našli, se ni nikomur več smilila in smo jo zažgali. Pravzaprav sem bila celo nekoliko užaljena, da so jo tako dolgo čuvali, a je mati zatrjevala, da jo je pač pozabila. Takrat sem bila zavzeta s pomembnejšimi rečmi in nekako nisem utegnila še tega razčiščevati, no, potem sem pozabila, nato pa se ni zdelo več vredno.

Sicer pa je bila vojna te prve čase kar imenitna: dobili smo karte za maslo in namesto koruznjaka je mati spet mesila pravi kruh.

"Če bo tako," si je mel oče roke, kar je pomenilo da bo tako, kakor je napovedoval.

Mati pa je bila zadržana kakor od nekdaj v trgovini: če je trgovec nekaj prav posebej hvalil, se je zagotovo previdno ohladila.

"In maslo? Je že bilo kdaj v viničarskih kočah Slovenskih goric?" - Govorilo se je, da se je v teh štirinajstih dneh vsakemu drugemu viničarju zadnjica zagozdila v straniščnih luknjah.

Zamudniki so kapljali s Hrvaškega in celo iz Srbije. Vsi so po nekajkrat ušli smrti, ko so se prebijali mimo Nemcev.

"Lažejo, da kar primeš," je opozarjal oče. Že mogoče, saj tudi on ni dvakrat enako povedal. Vseeno, laž ali resnica, ta vojska zame vsaj ni imela tiste grozljivosti kot nekdanji pomenki o Kitajcu in Japoncu.

Da bi ne zapravljali časa in bi se čimprej naučili nemščine, so Nemci že po dobrem mesecu odprli šolo. Tam sem se srečala z nekdanjimi sošolci, tudi z onimi, ki so takrat kot jaz odšli v mestne šole. Celota razreda je ustvarila osrečujočo prevaro, da se nam je čas pomaknil nazaj in nam dal čudovito in enkratno možnost, da začnemo znova.

To je bilo vsekakor najimenitnejše vojno doživetje.

Zaprtega šolskega upravitelja je zamenjal Nemec: suh je bil kakor prejšnji, s prav takimi debelimi očali, ki so podrsavala po nosu, dokler jih ni zadržala kot napita stenica velika bradavica. Tudi stanoval je ob šoli, v hiši nekdanjega upravitelja.

Včasih, posebno sprva, je bil zelo dobre volje in tedaj smo ga spraševali, če razume slovensko. Da ne razume, se je smejal in nas spraševal, čemu neki bi mu bilo to potrebno, ko pa je vendar naša dolžnost, da se naučimo nemščine.

"To boš čakal, osel," se je nekega dne ojunačil Marko, strašno drzen fant. Onemeli smo: zdaj se bo pa izkazalo, če razume slovensko. Upravitelj pa se je samo preiskujoče zazrl v nas. Ni kazalo, da bi nas razumel in naša osuplost se je spremenila v nebrzdano zmagoslavje, ko smo končno spoznali, da mu lahko navsezadnje rečemo, kar se nam hoče, ker nas ne razume. Vsekakor pa je slutil, da je izpostavljen in spoznal je, da resnično govorimo vsak svoj jezik in smo si torej tujci. On nas sicer lahko uči svojega jezika noč in dan, ne more pa preprečiti, da bi se ne pogovarjali med seboj v jeziku, ki ga ne razume.

Postajali smo čedalje bolj nesramni, kruto smo ga izzivali. Ko bi izustil samo eno slovensko besedo, bi postali oprezni in spet bi se ga bali. Ker pa tega ni storil, smo se obnašali kakor pred gluhcem. Kadar smo drdrali Hitlerjev življenjepis, smo se polglasno prekinjali: hitro povej, kdaj je že bil rojen? In upravitelj, ki nas je zamaknjeno poslušal, se je vznemirjal ob prekinitvah in se pomirjal, ko se je lajna spet vrtela. Včasih je kdo končal in skozi zobe iztisnil: "Si sit?" Upravitelj se je vzdramil in rekel: "was" in razred se je zasmejal: nas!

V stanovanju je obdržal tudi pisarno prejšnjega upravitelja in kadar je karkoli potreboval, je poslal mene, kakor me je pošiljal tudi prejšnji upravitelj. Nekoč pa se mi je zgodilo, da nekega predmeta nisem takoj našla, ker pač ni bil tam, kjer bi naj bil. Zamudila sem se in ko sem nameravala oditi, je stal za menoj. Trdo me je prijel za zapestje in me porinil pred veliko Hitlerjevo sliko, me pogledal v oči natanko tako besno, kot je gledal njegov firer ter zahteval, da pred njim, pred Adolfom Hitlerjem, kakor pred bogom iskreno povem, kaj sem iskala. Njegov sum je bil neosnovan in trapast, način surov in krivičen. Dolginasti fantje višjih razredov so nad nami, ki smo bili v prvih razredih osnovne šole, iz gole objestnosti in iz hudobije uprizarjali neusmiljene pregone. Mene je vselej ustavljal rdeči pegavec, ki mi je stopil na nogo ter me z dolgimi rokami pehal: "Idi, teci, zamudila boš in potem boš stala v kotu in boš tepena!" Sprva sem prosila, jokala in se trudila, da bi se mu zasmilila, ko pa sem spoznala, da tisti, ki stopi na tebe, ne pozna milosti, sem molčala.

Če je upravitelj svoj sum pozabil, ne vem, vendar v pisarno, ko me je spet poslal, nisem šla. Tudi Marko, ki bi me naj zamenjal, ni maral tvegati njegovih sumničenj in če se že ni uprl, kakor sem se jaz, se je vselej vrnil prehitro. Še dva sta se vrnila brez vsega. Napeto smo ga opazovali, kako se je spreminjal in se spravljal pod Hitlerjevo sliko. Tudi doma so se pri velikih obračunih postavili pod razpelo, da bi tako čutila dvojno grožnjo: matere in boga.

"Mirnoooo!"

"Takoooo!" je zatulil, ko da zdaj vse ve o nas in začel se je zaganjati, ko da ima prekratko verigo in nas ne more čisto prav doseči. V lajajočih sunkih smo prvič slišali, da smo saboterji, Srbi in komunisti. Mi pa smo kar čutili, kako je prav ta hip nepreklicno spoznal, da se mu ne upogibamo, da mu ne sledimo, da ga ne razumemo, da smo si tujci. Njegovo razočaranje je bilo brezmejno in ker v sebi ni našel nobene krivde, je vse tisto, čemur je pripisoval vse zlo, zmešal z nami.

Da bi bili saboterji, Srbi in komunisti, je bilo očiten nesmisel. Ko pa nam je Marko povedal, da je njegov stric komunist in da so komunisti tisti, ki se zdaj upirajo Nemcem, smo sklenili, da postanemo komunisti. Seveda ne vsi, ker so se nekateri bali, da bi prišli v pekel.

"Mama, pridejo komunisti v pekel?"

"Najbrž pridejo."

"Zakaj?" Obupno sem si prizadevala, da bi jo omajala in bi lahko naslednjega dne rekla, da naši tega ne verjamejo.

"Zato, ker so komunisti. - Še očeta vprašaj!"

Očetu se je zdelo vprašanje preneumno, da bi odgovarjal. Le hlapec je bil odločen, da far ne pride v nebo in komunist ne v pekel, ker ni ne neba ne pekla. Tega pa si seveda nisem upala razglašati.

Nemški upravitelj se je telovadbe rad izogibal, navdušeno pa je korakal med klopmi, ko smo razsekavali nemške koračnice in je zato telovadbo zamenjal s petjem. Mi pa smo se uprli tudi petju v urah telovadbe. Dostikrat je v čudni doslednosti za red in pravičnost popustil ter tekal z nami po farovškem travniku, največkrat in vse češče pa ga je premagala trma. Nepopustljivi pa smo bili tudi mi in če že nismo molčali, smo zmagoslavne nemške pesmi tudi zategovali kot žalostinke. Šele, ko si je oblekel uniformo SS in smo čutili, da nismo več v šoli, temveč v nekakšni prisilni kasarni, nas je preplašil. Kasneje je petje zamenjal z zgodovino. Nam pa se je vrednost tega predmeta že podrla. Smisel nove zgodovine, ki se je začenjala, je bil še preveč nejasen in vse se je zdelo še preveč nedokončano, da bi se izplačalo vedeti. Sicer sem se pa tudi pri zgodovini spopadla z njim, ko smo govorili o Balkanu. Pravzaprav je ta Balkan hudobno valjal kot žabo v prahu, osupnjen in togoten, ker nas je zanimalo, čemu so Nemci bombardirali Beograd. Vzrojil je, da je Beograd srbski, ker pa Srbije ni več in je nikoli več ne bo, ni več Beograda. Če je še kje kaj ostalo, je to kvečjemu Belgrad.

"Beograd je pač Beograd in ne more biti Belgrad, ker pač ni Belgrad," se mi je kar samo od sebe oglasilo. Razred se je zasmejal. Spominjam se takih trmoglavljenj včasih doma, vpričo tujih ljudi. Ljudje so se smejali, smeh je vzpodbujal, mama me je potrpežljivo zavračala, naposled pa me samo strmo in grozeče gledala; strah je naraščal spričo teh molčečih groženj, ki sva jih razumeli samo midve, pa sem vendarle hotela dokazati, da se je ne bojim, da se ne bojim nikogar in da imam navsezadnje še prav.

Njegova osuplost je naraščala, njegova spoznanja so se stopnjevala in samo nekaj skupnega smo imeli s tem nemškim učiteljem: tudi mi smo rasli in spoznavali. Po pouku smo staknili glave in se veselili novih napetosti. Seveda so nas ta trenja tudi krčila in tako so prve tri klopi postajale drug svet, nekaj kar nas ne dohaja, čeprav se je zdelo, da se oni iz dneva v dan večajo. Meni se je zdelo pomembnejše, da nisem več sama, kakor sem ostala v trenutku, ko nas je profesor poslal domov. Pravzaprav se mi je ta učitelj celo smilil: bil je star in zaslužil si je dober razred, toda nekje doma. Mi nismo mogli biti dobri z njim. Otrok ni nikoli dober in zaupljiv s tujcem, tujec pa nikoli potrpežljiv s tujim otrokom.

Kadar se je postavil na katedru pod Hitlerjevo sliko, me je spomnil soseda, ko je vejal žito z osatne njive in so doma rekli, da iz te moke ne bo kruha. "Za pravo njivo nima pravega semena" so pravili, ker so vedeli, da ni vsaka njiva za vse, so se mu celo nekoliko posmehovali.

Po nekajdnevnem presledku me je upravitelj nepričakovano vprašal, če še vztrajam pri Beogradu.

Prve klopi so se obrnile in vroče sem začutila: ne upaš si! Beograd se mi je zagozdil v grlu, hotela sem ga pogoltniti. Ni se dal. "Beograd je Beograd," sem izdavila in skomignila, ko da res ne morem nič zato, če je Beograd Beograd.

"Kuš!" je pridivjal med klopmi. "In ti?" je planil nad Marka ob meni. Stala sva drug ob drugem kot dvoje mladih telet, ki so ju nepripravljeni vpregli.

"Beograd je Beograd," je rekel, ko da si tega sicer ni on zmislil, ampak tako pač je.

Zbesnel je in tako zbesnele sem do takrat videla le ljudi, če jih vprežene živali niso ubogale.

Potem naju je nagnal iz šole.

Sonce je sijalo, ko da se je svet med tem zasukal in je zdaj pekel zgoraj in se vsipava na naju. Zavijala sva po vseh znanih ovinkih, molče in obotavljivo. Sipki cestni prah je žgal do gležnjev. Uvela trava ob cestni škarpi se je smilila; če bi še stopil na njo, se morda čez noč ne bi več dvignila. Zelo vljudno sva pozdravljala ljudi, ki sva jih srečevala.. Nekateri so naju gledali, ko da že vse vedo, drugi so se tako utrujeni vračali s polj, da so topo gledali mimo naju, brez volje in moči, da nama odzdravijo.

"Kakšen narod," se je razjezil Marko in pljunil, "ali sploh vedo, da sva se borila za Beograd?" šlo mi je na jok, vse je bilo tako nesmiselno.

"Morava," sem vzdihnila, "če hočeva biti komunista."

"To ni vse skupaj nič!" Zdaj je še on postajal hudoben. Nekdo je vrgel odtrgano marjetico v prah, da se je zadušila.

"Čemu se cmeriš!" Imel je odurno pegav hrbet, neprestano je brcal in dvigal prah, tudi marjetico je pohodil.

"Mislim, da sem začetek komunistke," sem drhte vzkliknila. "No, vprašal bom strica, mislim, da začetek si." Srajco je oblekel, visela mu je čez pas kot kakemu Hrvatu, šel je pred menoj in kdaj pa kdaj pogledal, če mu sledim. Ugibala sva, kaj bi še morala storiti, da bi bila kaj več. Marsičesa sva se domislila in spet opustila, ker je bilo prenevarno. Ne zaradi naju, midva se sploh nisva nikogar bala, le na starše sva mislila. Bolj ko sva se bližala domu, bolj se nama je zdelo, da sva si upala zelo dosti. Največ! - Preveč! Vendar tega, da naju bo izgnal iz šole, nisva mogla vedeti. Nikoli še niso nikogar izgnali, kvečjemu so starši plačevali kazni, če otroci niso hodili v šolo.

Nisva dvomila, da bodo ljudje o nama govorili, nisva pa mogla razsoditi, če bo to sramota ali ponos. Zase sem si predvsem želela, da bi me imeli za komunistko. Če si komunist, se mi je zdelo, smeš vse. Marko je menil, da je to oslarija, ni pa dvomil, da smeš storiti vse, kar škoduje Nemcem. "To pa tako ali tako moraš že zato, ker si Slovenec in so oni Nemci in nimajo tu kaj iskati." Če bi to še ponavljal, bi se moj jok spet pripravil: človek si ne drzne toliko, da ga vržejo iz šole in si ne upa domov, samo zato, ker je Slovenec. Nedvomno sem nekaj več, tako je, prav zdajle čutim prvo priliko, da postanem nekaj več. Nekoč sem mami zabrusila, da bom slavna in bo že še spoznala, da ni imela prav, ko me je povsod in v vsem ovirala, toda te napovedi nikakor nisem mogla izpolniti. Čas je tako tekel počasi, nisem in nisem mogla odrasti. No, tokrat pa bo mati morala zaslutiti, da počasi izpolnjujem svojo napoved.

Nekaj dopoldnevov sva se z Markom sestajala v drvarnici izseljenega Primorca. Vse drugo je bilo zapečateno, le na drvarnici sva razmaknila deske. Smrdelo je po trohnobi in preperelem in lesni črvi so neprestano glodali. Vsak dan bolj je to neprimerno okolje dušilo najin upor. Od vseh velikih načrtov sva opustila celo misel, da bi učitelju vsaj šipe polomila. Drug nad drugim razočarana, sva se razšla.

Še bolj grdo in žaljivo se je končalo doma, ko me je oče natepel z obrazložitvijo, da si ne more privoščiti, da bi mu edina hči postala puntarka in komunistka, čemur je celo mati, ki je preneko pikro rekla čez Nemce, pritrdila.

V manj kot pol leta se je zame začelo že drugič nehasno življenje: pasla sem krave in počasi pozabljala, da sem komunistka.

Neko noč so selili našega osatnega soseda in ko smo sloneli na oknu, me je oče pridušeno rotil: "Vidiš, nihče ni vedel zanj, živel je, ko da ga ni in vendar so ga našli."

"Nikoli ni nikomur ničesar storil," je zatrjevala mati.

"Tudi mi nismo, a vendar imamo isti greh kot on: tudi mi smo Slovenci. To je za dandanes zadosti!" Zamižala sem, če sem samo pomislila, da sem hotela postati še komunistka. Bleda obraza očeta in matere mi je jemala tema, ko da mi pred očmi kopnita. Potegnila sem ju k sebi: ničesar ne bom, da ju le ne bi izgubila.

Iz ujetništva se je vrnil hlapec: iz Dola edini, ki se je šel vojsko, ker je iz bunkerja streljal. Že prej so ga bila polna usta, zdaj pa je neprestano zavračal očeta z izkušnjami vojske in Nemcev. Izredno pomembno in vsevedno se je tudi smehljal, ko ga nismo več potrebovali in mu je oče to skušal dopovedati.

"Razumem," mu je nesramno zatrjeval, "seveda razumem. Verjeli ali ne, to sem tudi pričakoval," se mu je režal. Zmedeni oče mu je poizkušal dopovedovati, da se naj pozneje, ko bodo časi mirnejši, varnejši in boljši, spet vrne.

"Kakopak, to tudi nameravam," se je napovedal tako, da nas je ta napoved še dolgo preganjala.

Sicer pa smo zdaj že živeli dokaj mirno: nekje je bila vojna, ki se je širila, toda mi je nismo čutili. Le nedeljska jutra so se začenjala s prepirom, da bi mi dovolili popoldanski izlet s kolesom. Kadar mi je uspelo, sem se peljala v vas in se pod Marijinim spomenikom zbrala s fanti in dekleti. Brezciljni izleti, da smo le vozili kot obsedeni in se nekje obrnili, da bi divjali nazaj in bili do zapovedanega, do mraka, doma. Kot moje prijateljice, sem se tudi jaz vozila v družbi kakega fanta, ki me je med divjo vožnjo utegnil kvečjemu vprašati, če ga dohajam, če imam kolo dovolj napolnjeno in če se mi zdi, da bo deževalo. Zasoplo sem zatrjevala, da ga lahko celo prehitim, kar sem hotela nemudoma dokazati, a se tudi on ni kar tako podal, vmes sem vztrajala, da imam kolo dovolj napolnjeno, ker bi umrla od strahu, če bi se sama ustavila in trdila, da bo deževalo. S takih divjih izletov sem se vrnila smrtno utrujena, potem si pa onemoglo izmišljala, kako bom naslednjo nedeljo pametnejša, ker si bom vnaprej izbrala tega ali onega fanta, ki mi je nekoliko všeč, in mu priznala, da ga ne dohajam, skrbela, da bo tudi zračnica premalo napolnjena in ga sploh prepričala, da tudi dežja ne bo. Seveda nisem ničesar izpeljala, ker sem ponavadi na vse to pozabila. Predvsem zato, ker se je vedno tudi nekam samo od sebe uredilo, da sem se vozila s fantom, ki mi je bil od vseh še najbolj všeč, a se je potem med vožnjo izkazalo, da se z njim kratko in malo ne morem pametno pogovarjati in je sploh strašno neznosen, ko vsemu prikima in je to vozarenje pravi nesmisel in najbrže imam neko prirojeno napako, da se ne znam pogovarjati s fanti. Naj bo.

Najhuje in najbolj krivično pa je vsekakor bilo, da so me neko nedeljo pustili, da pa me naslednjo, iz bogve kakega razloga, niso. Pojasnjevali niso, kvečjemu so rekli, da jim je tako ali tako žal, ker so me sploh kdaj puščali. Oponesli so mi, da je vojska, da ljudje po svetu trpe, če me ni torej sram, ko živim tako tjavdan in norim po svetu. Tudi moji starši vojske še niso občutili, že samo sklicevanje na vojsko se mi je zdelo krivično. Marsikaj bi bila rada vprašala, marsikaj, kar bi se jim zdelo nesramno in bi jih prizadelo, pa naj bo. Moram reči, da sem bila dostikrat obupana, ker ni bilo nobenih znamenj, da bi se, odkar sem čutila, da odraščam, da sem pravzaprav že odrasla, o čemerkoli pogovorili s starši pametno in razsodno.

K nedeljskim mašam sem se odpravljala zelo zgodaj. Do glavne ceste sem šla bosa, tam sem noge potegnila po rosi in si jih obrisala. Pred cerkvijo sem obrisala prašne čevlje. Postavala sem pred cerkvijo, kakor vsi. Ko sem videla prvega vaškega fanta, ki so ga Nemci vrnili s praznim rokavom, sem zvedela tudi za partizane. Bili so prav tako skrivnostni in grozljivi kakor Kitajec in Japonec.

V viharni noči, ko jim je veter zlomil kostanj, bi naj vsa družina našega tretjega soseda izginila k partizanom. šla sem gledat, če se je hiša zaradi tega kako spremenila; z zaprtimi polknicami je bila nenadoma tuja in bala sem se je kot Osatove žene, ko je umrla. Veter je tolkel z odtrgano polknico in gozd je vračal odmev. Zdelo se je, ko da se skrivnostna duša hiše pogovarja s svojimi lastniki v gozdu. Zloguje jim, da sem tu na oprezu in jih sprašuje, kaj naj stori z menoj. Iz gozda pa so opozarjali: pa-zi-na-njo! Pa-zi-na-njo! Piš gozda je naraščal in polknica je nestrpno in v nekaki stiski vse hitreje pritrkavala in tudi odmev je bil urnejši. Čutila sem, da me obkoljujeta. Zbežala sem.

Nato so policijske patrole ves teden hodile po Dolu in vse hiše, ki so imele prve dni vojne okna zaprta, so preiskali. Večino pa so tako izselili že prej. K nam jih ni bilo. Odhod sosedov v partizane, preiskave in patrole pa so me opomnile, da ljudje v našem dolu vedo več kot mi. Spoznanje sem zelo težko prenesla in vpričo dogodkov, ki so očitno šli mimo nas, so se mi moji starši zazdeli nepomembni in manj vredni.

"Kako to, da edino mi ničesar ne vemo?" me je nekoč odrinjenost le premagala.

"Kaj pa?"

"O tem, kar se dogaja."

"Kaj pa se takega dogaja?"

"Marsikaj!" Toda tako malo sem vedela, da bi lahko spravila očeta iz ravnotežja.

Nekaj prijateljic se me je začelo izogibati, nepričakovano me tudi na izlet niso več povabili. Da bi bilo še neznosnejše, pa so me pri kosilu domači začudeno vprašali, kako da se nikamor ne odpravljam. Nedolžno, ko da niso oni tega krivi. Popoldan sem sedela na studencu in molila, da bi se ulilo in bi bil izlet pokvarjen. Toda skozi žarko sonce sem videla celo žareč smeh boga.

Oče in mati sta razgrnila koci v senco, prinesla časopise, brala, se pomenkovala, spala, spet brala, se kdaj pa kdaj začela prepirati, se nežno ogovarjala in naposled izginila nekje v hramu.

Dekla se je spravila na hruško in svetila z golimi meči.

Grlice so grulile in prhutale; ves svet je bil tako potuhnjeno nemiren. Venomer je vse naokrog vztrepetavalo, me dražilo, šušljalo in me vznemirjalo.

Pes me je pričakujoče gledal in če sem se presedla, je vznemirjeno zalajal.

Odšla sem k Ferboštovim s tolikimi otroki, da je bila prava malenkost spreti se s kom. Toda popoldan je bil brezupno lenoben, vsi so bili krotki in topi. Lica so se jim dobrodušno raztapljala. Vrnila sem se in spotoma odšvrkala desetinam marjeticam glave, toda ko sem uzrla njihova orjaška očesa umirati v travi, mi je začela brada drhteti.

Očeta in matere še ni bilo na spregled; tudi dekla je nekam izginila.

Psa sem čula v gozdu preganjati divjad.

Do tega dne ni bilo moje življenje še nikoli tako pusto in nepomembno, dan tako pošastno prazen in brezupen. Obupavala sem v prepričanju, da sem dokončno vse zamudila v življenju in da je prav ta prazni nedeljski popoldan, ki se je iztekal v večer, dokončno odnesel s seboj vse življenjske možnosti. Obupana sem se spominjala vseh, ki so se v vasi in našem dolu obesili, ustrelili, se utopili ali se kako drugače pokončali. Nisem verjela, da so to storili iz takih ali drugačnih razlogov, za katere smo doslej vedeli, bila sem prepričana, da sem samo jaz spoznala njihovo strašno in tragično skrivnost.

Videla sem se obešeno, utopljeno, ustreljeno: zelo bledo in žalostno pred očmi celega dola in vasi; dolg pogreb, največji doslej in za vedno, za pogrebci sled solza. Samo očeta in matere nisem videla med njimi, njiju si nisem drznila zamisliti si v tej strašni žalosti. Najsi sta se mi zdela ta popoldan tako brezbrižna in nerazumevajoča za svojega otroka, da bi ju bilo sicer treba na kak način kaznovati, ju opomniti, da ni mogoče kar tako brezbrižno pustiti otroka nedeljskemu popoldnevu in sploh, ju vseeno nisem mogla spraviti na svoj pogreb. Sicer pa so se mi tudi vse te že znane smrti upirale in sem jih tako in tako zavrgla. Morala bi iznajti nekaj novega, česar ne bi poznala in bi se torej ne bala. Ob tem pa sem spoznala, da tudi meni ta kruti svet ni pustil nobene večje možnosti in izbire kot drugim in misel na smrt sem po dobri uri zavrgla.

Ampak vseeno, če sem se spomnila, da se bo skoraj pokazala mati, poklicala deklo, da naj žene na pašo in se dekla ne bo oglasila ter bo določila mene, se me je loteval obup. Človek mojih let vendar ne more ob nedeljah pasti krav ter zamujati velepomembnih stvari, ki se ta čas godé okrog njega. Toda kje in kako? Obletela sem vse hiše v Dolu, da bi jih prepoznala po tistem, kar jih loči od naše, toda bile so mirne, tope, nedolžne.

"Tina?"

"Saj sem vedela," sem obupano pomislila, se vrgla za ogradom v travo ter se kotalila po bregu navzdol. Trava se je voljno polegla, zrela kumina se je osipavala in zgrozila sem se, da se bo mati kmalu spomnila, da letos tudi še kumine nisem pulila.

Sklenila sem, da bom nekaj storila in šla z doma, kajti dom je bil zame preneznaten, premalenkosten, skratka tak, da bi v njem nehasno propadla.

2. poglavje

Po izključitvi iz šole so očetu ukazali paziti name. Zaradi tega se je vselej vznemiril, če so vzbuhnile govorice o partizanih, me sumljivo ogledoval in za vsak odhod z doma sem se morala boriti. Zaradi tega sem se počutila kakor majhen otrok, ki ga venomer vznemirjajo in trgajo iz zamaknjene igre samo zato, ker jih je same nečesa strah.

"Ko bo to mimo," so se menili ob vznemirjenjih, ki so bila v zraku, ker se je nekje nekaj zgodilo, vendar ne nam in pritajeno pričakovali, da se napetost poleže. Jaz pa sem se poslanjala po hiši, prebrskavala podstrešje in pasla. S psom sva se potikala po gozdu, ki je svoje žive mejnike razpostavil skoraj do naše hiše. Sicer pa je bil to še isti gozd, ki je nekoč skrival Kitajca in Japonca, vendar zdaj že razmahnjen. Iz goste podrasti, ki je nekoč skrila zajca, da je pes po ves dopoldan bevskal, ne da bi se mogel preriti do njega, so zrasla mlada drevesa. Spominjala so na viničarske otroke v Slovenskih goricah, ki se jih je tudi po petnajst gnetlo v tesni koči in ko so odrasli, so presenečali okolico, ker ni bilo mogoče verjeti, da izhajajo iz te ali one znane viničarije, iz te ali one dobro znane lakote.

Na klice domačih je pes zalajal; jaz se nisem odzivala. Ponavadi sem sedela v vrhu visoke bukve in se razgledovala po dolu. Že od nekdaj, vendar prej to domačih ni zanimalo in tega niso vedeli. Razlage, da gledam pač cesto, ki pride izza ovinka v naš Dol, so se jim zdele nesmiselne. Človek vendar ne hodi sedet v visoko bukev, da bi zagledal cesto, ki tako ali tako priteče tod mimo in je venomer na očeh.

"Hočem jo pač čimprej zagledati!"

"Čemu."

Kako bi vedela: bila sem pač premlada za enolične dneve pa sem venomer nekaj pričakovala. Ni se bilo mogoče sprijazniti z mirom, ki je bil okrog mene, saj nisem bila drevo, ki ga je življenje vkopalo v zemljo, in ker me niso pustili zdoma, sem čakala, da bo prišlo nekaj k nam in tistemu neznanemu sem hitela vsaj nasproti.

"Nič dobrega ne more priti. Povsod je vojna. Dal bog, da bi nič ne prišlo," je vzdihnila mati. Ona, jaz in pes smo šli po stezi, ki je kakor vrv opletala našo hišo in nas držala na tem hribu. Dol pod nami, mi venomer vsem na očeh. V naših očeh pa od nekdaj megla zavisti za vse onstran potoka: cesto, osojne njive in vinograde. Na naši strani samo koruzne njive, gozdovi, dosti senc, trdovratne slane in zakrknjen sneg. Četudi nisi bil revež in si morda imel več kot marsikdo na oni strani, se korenine v tej zemlji, ki je nenehno drsela navzdol, niso tako prijele; vsako pomlad je kdo zdrsnil, kakor plaz.

Na oni strani je veter drsel preko osojnih žitnih njiv in kotalil kolače, tam jih tudi nihče ne bo odžiral. Tudi partizani se drže hiš ob gozdovih, posmeh, če pomisliš, da so bile na oni strani hiše, ki so enainštiridesetega zaprle polknice. Zdaj pa niti patrole, ki občasno češejo za partizani, ne gredo čez cesto: na oni strani, to bi slepec videl, ni primeren teren.

Ko se vojna ni končala prvo leto in tudi ni kazalo, da se bo drugo, me je oče spet poslal v mestno šolo.

Prejšnja gospodinja je umrla, prišla sem k ljudem, ki so imeli v predmestju vilo in edinca v nemški vojski. Oddajali so njegovo sobo in zagotavljali, da bo odslej moja, ne da bi v njej karkoli spremenili. Celo njegova vojaška slika z neko deklico je ostala na nočni omarici.

Nič svojega nisem prinesla v to sobo in še tisto malo, kar sem imela, so potaknili po raznih omarah.

Nad vrati je srepel vame Hitler, ker so ga pač nekje morali imeti. Po načinu, kako so jemali stvari v roke, kako so odpirali poštarju in govorili z ljudmi, so se mi zdeli ranljivi in previdni. Kadar pa so cesto pod hišo zastražili, ker je vozil mimo transport ali kolona pomembnih avtomobilov, nisem smela niti k oknu.

Zelo so bili podobni mojim staršem: sami niso hoteli ničesar in meni niso dovolili ničesar videti.

Kljub vsemu pa sem končno le imela svojo sobo; če že ni bila zares moja, sem se lahko vsaj zaprla in so potrkali, če so hoteli vstopiti. Vsak večer sem se zaklenila in jo nekoliko spremenila. Deklico na sliki sem zaslonila s svojo sliko: tako mi je bil nasmejani fant na nočni omarici domač in všeč. Okno, ki ga je gospodinja zvečer zaprla in zagrnila, da bi me nočni hrup ne vznemirjal, sem odprla. Pozno v noč sem slonela in gledala čez ozek vrt na cesto, na železniško progo ob njej in na hiše onstran. Bala sem se teme in vendar sem bila prepričana, da se vse pomembno zgodi ponoči pa sem zato tesnobno čakala. Dostikrat se je zakasneli pešec na cesti pod oknom ustavil in čutila sem, kako gleda iz teme v temo, ker sluti človeka, ki je nemiren kakor on sam. Dih mi je zastajal, ko sem prisluškovala obotavljivemu dihanju, ki mi ga je nevidno podajala noč. Kadar je taka neznana, a živa senca pridušeno poklicala, sem se kakor zasačena odplázila v posteljo, se pokrila čez glavo in drhtela polna neznane tesnobe. Proti jutru so me prebujali vojaški tovornjaki: iz predora so se pokazale krmežljave oči vlakov in temno orjaško verigo vagonov spet hrupno odvlekle v noč.

Topla postelja me je čez noč raztopila in sladko utrujena, kakor uvela bilka, sem se naslonila na okno in ničesar se nisem bala in nič me ni moglo vznemiriti. V živi meji so čebljali ptiči in trudno sem razmišljala, kako zmorejo, ko so vendar tako majhni in traja njihov dan od sonca do mraka. Obhajala me je nedopovedljiva nežnost do njihove žive vztrajnosti. Imela sem še otroško in majhno dlan, toda ptiček, ki je stal na ošiljeni lati v plotu, nagibal glavico, ko da bi prisluškoval svojemu žvrgolenju, je bil manjši kot moja dlan in vendar je poskakoval in prepeval, jaz pa sem bila cel človek in nisem imela moči in volje, da bi dlan stisnila, jo premaknila in predjala s sonca. Slonela sem torej na oknu in veke so bile pretežke, da bi jih dvignila. "Sonce," sem si pripovedovala, "leži na njih in jih pritiska," kakor, da bi bilo sonce nekaj težkega, kar ne moreš premagati. In bila sem zadovoljna, da je bilo sonce močnejše in sem se mu lahko vdala.

Potem pa so na kmetiji čez progo oživeli francoski ujetniki, ki so se navsezgodaj umivali, in smo se od daleč poznali. Dvignili so gumijasto cev, iz katere je brizgala voda v zrak, in v soncu se je proti meni razpršil zlat snop, oživil oči in izzval roko, ki se je sama od sebe dvignila in pomahala: dan se je začel prav tako radostno in vznemirljivo, kot se je prejšnji končal.

"Ti nikoli ne pomisliš, da je vojna," me je gospodinja včasih blago vprašala, drhteča zaradi sina, ki bi lahko med tem že padel. Pisma, ki so prihajala vsak mesec, je niso pomirjala. "Vojna pisma so največja prevara, lahko prihajajo tudi od mrtvih." Zato ni nikoli rekla, če je dobila pismo, da je njen sin živ. "Pismo je pisal dvaindvajsetega prejšnji mesec in triindvajsetega ga je oddal. Torej je bil triindvajsetega prejšnji mesec še živ." Imela sem jo rada in trudila sem se, da bi bila z njo vred žalostna zaradi neznane usode njenega sina v zadnjih štirinajstih dneh, toda kar naprej se je sto in tisoč ukan in zaprek postavljalo pred to žalost in jo razbijalo. Včasih me je iztrgala iz te spozabe z blagim glasom: "Kje so tisti časi, ko še nisem poznala nobene žalosti." Ob tem ji je milina spomina zgladila obraz.

"Kdaj se začne žalost? Kdaj se torej začne žalost, gospa?"

Pa ni znala povedati, ni mogla, ni hotela, Bila je zelo dobra in rada sem jo imela.

Vsako jutro v mesto in opoldan iz mesta, vedno ob istem času, je pod hišo zdrvel črni avtomobil. Včasih z odprto streho, da je mrki mož ob šoferju držal roko v zrak, ko da bi hotel ujeti veter. Hrup tega avtomobila je ohromil vso okolico in ljudje so se mu naglo umikali. Mož, ki je oblečen v črno sedel ob šoferju kot kak pogrebec, ni nikoli pozabil ošiniti hiše, oken, mojega okna in sploh vsega, kar je drvelo mimo. Odsvetovali so mi, da bi ga gledala, meni pa se je zdelo, da se me je že navadil kakor hiše in predmetov ob cesti in zato se nisem umikala. Včasih je sedela za njim ženska, toda on je slej ko prej ostal zazrt predse in vendar tako, ko da nenehno išče primeren kraj, da bi izskočil. Če bi ne vlekel oči po vsem in bi na vsem neprestano nečesa ne iskal, bi se zdelo, da neki nori in divjaški šofer nesmiselno prevaža nekakšen kip in ne ve, kjer bi ga odložil. Tembolj, ker je tudi šofer imel nestrpen in izmučen obraz in je sključen in togoten srepel predse, ko da tudi on neprekinjeno išče primeren kraj, da bo končno ustavil, odložil mrkega moža in olajšano zdivjal dalje. Kdor je ta avtomobil srečal na cesti, ni mogel videti, da sta oba, potnik in šofer, imela v naročju nekakšne kratke puške in četudi je mrki mož skoraj igrivo lovil veter, je z eno roko vendarle držal puško tako, da bi, če bi se mu hotelo, nemudoma ustrelil tudi v veter in ga sklatil z neba.

Gospodar in gospodinja sta se včasih pogovarjala o šoferju in njegovem spremljevalcu in menila, da tak človek tudi nima nič od življenja. "Nikoli ni varen," je omenil gospodar.

"Saj ne sme biti! Še tega bi se manjkalo, da bi se taka svinja počutila varno," se je razjezila gospodinja. Vendar sta umolknila, če sta me zagledala. Bilo je ganljivo, kako so se tudi tu trudili, da bi še tisto malo, kar se je čutilo vojne, pred menoj prikrili in me obvarovali.

Neko jutro je v škarpi za živo mejo ležal pijanec. Kdaj pa kdaj je sicer dvignil glavo in se spravil na kolena, potem pa spet popustil in se zaril v jarek. Pijancev za plotovi, ob cestah in tudi v tej škarpi sem bila vajena. Dostikrat so se prespali, največkrat pa so se pehali za živo mejo, kakor da jih je previdnost spravila s ceste na varno.

Ko je to jutro zarohnel avtomobil, se je pijanec z nenavadno silovito odločnostjo zakopal v grmovje. Predolg je grozljivo iztegnjen obvisel v jarek in le z glavo in rokami ril v grmovje, ko da bi se hotel skriti. Njegova prizadevnost, da bi se skril in se istočasno preril skozi grmovje na cesto pod kolesa avtomobila, ki je hrumel tako nedvoumno, da so kosti čutile, kako bi se nikoli ne ustavil pred človekom, je bila samomorilska. Ta avtomobil sploh ni nikoli vozil, da bi se lahko čemu ognil, ker je bil vajen, da je cesta pred njim izpraznjena. Zato sem se v nepopisni tesnobi oklenila okna in začula, kako se je po avtomobilu vsulo, ko da bi nekdo vrgel vanj pest žarečega kamenja. Avtomobil se je res zmedel in začel opletati. Takrat se je pijanec za grmovjem dvignil in se tako iznenada pokazal, da je tudi mož v avtomobilu šinil kvišku, se silovito prelomil v pasu, kakor da je pijanca za grmovjem spoznal in se mu kar sam od sebe priklonil. Opotekavo je skočil iz avtomobila, prav tako, kar se je vselej zdelo, da bo nekega dne storil in tudi tako, kakor zvrnjen kip, obležal. Avtomobil je zarjul in šofer le še nekoliko bolj sklonjen naprej, on in njegov avto togotna in nerazsodna, kakor vprežni živali, ki ju razdražijo in ranijo skozi plot, a se ne moreta ločiti druga od druge, sta se zarila v živo mejo. Izza grmovja je na njiju še priletelo žareče prgišče in potem je vse utihnilo. Pijanec je zdrsnil v škarpo, se sklonil in tekel. Preplah je presekal ljudem poti, obračali so se in bežali. Vsi podobni pijancu, pijanec podoben vsem.

Onstran proge so se zapirala okna: kakor enainštiridesetega v našem Dolu. Nekaj hiš je še dolgo po tem, nekaj pa za vedno ostalo praznih in zaprtih. Kakor enainštiridesetega v našem Dolu.

Vse Francoze, ki so živeli na kmetiji onstran proge, so ob zidu, po katerem je sonce razobešalo prve žarke, postrelili. Vsi so mi obrnili hrbte in se z rokami stegovali po zidovju, ko da se hočejo oprijeti sončnih žarkov, Ko so zdrseli k zemlji, je teklo sonce po zidu za njimi. Gospodinja mi je vrgla predpasnik čez glavo: "Za božjo voljo, otrok, tega ne smeš videti," ter me potisnila na kolena. Z drhtečimi rokami je prižgala svečo: "Morali bi moliti," je šepetala, vendar ni molila, temveč vztrajno ponavljala: "Naš se ne bo vrnil. Bog bo kaznoval vse, ki so v taki vojski."

Francozi niso bili krivi, ker je Nemca ubil mlad cestar, ki je nekaj časa pred tem delal na tej cesti. Zapomnili smo si ga, ker je požvižgaval znane slovenske melodije in ga je gospodinja nekoč vprašala, če se zaradi tega ničesar ne boji. "Česa pa?" se je zasmejal, "samo jezik je prepovedan," in še lepše je zažvižgal. Po tem ni mogla pozabiti njegovih belih rok, ki jih je videla čisto blizu, in čudila se je beli srajci, ki jo je skrbno obešal na grmovje. Dostikrat me je vprašala, če mi je všeč, pa sem si ga zaradi tega več ogledovala. Še nikoli nisem videla delavca tako nerodno držati kramp, seveda pa o tem nisem govorila. Tudi nič nenavadnega ni bilo več, če je bil učitelj na cesti in je profesor lepil znamke v kaki zakotni pisarni. Ta nenavaden cestar bi se naj po atentatu ranjen splazil do proge in eni so govorili, da so ga prav tam vrgli pod vlak, drugi so vedeli, da je v predoru zlezel v vlak in se odpeljal. Poslej so bile vse ceste prazne in še danes, če zagledam cestarja na cesti, se mu nasmehnem. Morda pa je to nekdanji mladi fant, neka pesem, ki jo je zadušilo žareče prgišče, rjav in zagorel hrbet in bela, plapolajoča srajca, igriv kot mladi veter, ki buri mlade trave. Mogoče.

Po prvem bombnem napadu na mesto sem zapustila šolo. Bila sem doma, nisem več posedala na bukvi in nisem si več želela v svet.

Oče mi je kupil kolo in za rojstni dan me je vprašal, če si želim še česa. Ogrsko salamo bi na svetu najrajše, a je ni bilo pa sem se zato odločila samo za vožnjo z motorjem.

Moj oče je majhen, droban mož; zanj pretežko motorno kolo je komaj obvladoval. Težko ga je zajahal, še težje je sestopal. Rad je pil in zaradi tega ga je še težje krotil. Na to rojstno vožnjo sva se odpeljala z veliko zamudo, ki jo je nabral v gostilnah, od mesta do doma, ko je hitel, da izpolni obljubo. Na prtljažnik sva položila blazinico, potem pa hitro orala po makadamu in gramozu ter se utapljala v prahu in lovila ravnotežje na orjaškem ribežniku za pranje perila. "To je cesta, ko da jo hudič ponoči s svojo orjaško roko boža," je rjul oče in videla sem v duhu hudiča, ki čepi na hribu in se sklanja v Dol ter z enega hriba na drugi hrib drsi z roko kakor čez dolgo kačo. Kačo žgečka in ona se zvija, prsti tipajo, zasači ju dan, hudič pobegne, cesta okamni, ta hudičeva cesta, rebrasta, belo kamenje gleda iz nje kakor kosti. "Kam hudič leze, ga vidiš," je vpil oče, ko se je cesta strmo vzpenjala v hrib, in si oddahnil, ko sva se spuščala. Neprestano je trobil in počutil se je imenitno, ko so se nama izogibali v škarpe. Desne ovinke je rezal po levi in je vsaj v splošnem imel neka svoja pravila. Kdor se jim ni znal, ali pa mogel prilagoditi, ga je ozmerjal. Sploh je menil, da je cesta namenjena prometu, svinje, koze, ženske in pešci pa naj hodijo po stezah in poteh, pod cesto, nad cesto. Kam bi s kolesarji, ni vedel, pa je zato bil le še bolj jezen na nje.

Pri prvi gostilni sva si potem oba oddihala: on od napora, jaz od strahu. Rebrasti prtljažnik sem čutila vtisnjen v meso in bila sem prepričana, da bo do smrti tako ostalo. Ničesar si nisem bolj želela, ko tega, da bi se smela vrniti peš domov, toda oče se je odločil, da mi tudi tokrat pokaže Cmurek. Videla sem ga že nekajkrat in ni me zanimal: pod zelo strmim hribom carinarnica, čez Muro lesen most in na oni strani Avstrija.

Ponižno je pozdravljal carinike, ki so naju sumljivo ogledovali. "Če si temu satanu sumljiv, te lahko upihne in bog oče mu nič ne more," mi je šepetal, ko jih je togotno gledal in se vseeno tako sukal, da sem zamirala v prepričanju, kako sva jim sumljiva. Zame je ostal Cmurek le nekaj vsemogočnih graničarjev, ki sva jih očitno hodila izzivati, most čez Muro, na oni strani Avstrija, kjer je, hudičem, boljše šlo. Kdo bi si bil mislil, da je tudi mestece. Med vojno pa niti carinarnice ni bilo več: Avstrija in mi smo bili Nemčija. "Zato pa, boš vsaj videla, da je užitek iti čez most, ker ni meje." Spominjam se njegovih trdnih in zmagoslavnih korakov preko lesenega mostu. Ko da ga je najmanj sam zavzel. Pljunkov, ki jih je bzikal v umazano reko z zatrjevanji, da je užitek nad užitki, če lahko tako pljuneš na tri države. "Alo, pljuni," je silil tudi mene, a se navsezadnje uvidevno pomiril: "Prav imaš, pravzaprav pa tebi niso storili nobene krivice." Iznenada pa se je prihuljeno ozrl okrog sebe in se urno vrnil na most, se z obema rokama prijel ograje, se nagnil vznak, da bi vzel zalet in z glasnim fuj pljunil v Muro. Olajšano je pritekel in me zaupno prijel pod pazduho. "Nekoč," je namignil, "ti bom povedal, na koga sem tako silovito pljunil."

Zasmejala sem se. "Na Hitlerja!"

Pobledel je in se kradoma ozrl. Motor je urno vžgal in ko je hropel vkreber, se je oče kdaj pa kdaj zaskrbljeno ozrl.

Odslej ni bil več tako nezaupljiv in kadar se je vsem zameril, mi je povedal, česar ni materi nikoli, kam gre in kdaj se vrne. Če je šel, kamor je rekel, ne vem, vem pa, da ga ni bilo nikoli ob napovedanem času. Pravzaprav je bil večidel zdoma in njegove odsotnosti smo se tako navadili, da smo bili kot hromi, če je ostal doma. Dolgočasil se je in trdovratno stikal za čemerkoli, da se je usajal; nihče ni ničesar znal, v vsem nas je podučeval. Ko nas je tako obnoril, da mu je navsezadnje celo potrpežljiva mati potisnila kuhalnico, "čuj, na, kar ti naredi," se je odpravil.

Kmalu po Cmureku se je nekoč vrnil šele proti jutru, toda trezen in zelo zamišljen. Očitno niti potem ni našel pokoja in že navsezgodaj se je usajal po dvorišču.

"Ne bo zajtrka," se je predčasno prikazal tudi v kuhinji, toda s presenečenjem tod ni imel uspeha, kajti mama se mi je v takem položaju zdela kakor kaplar, ki ima svoje moštvo že tako vzgojeno, da ni treba niti ust odpreti, ker že vsak ve, kaj mu je storiti. Samo oči so ji švigale sem in tja in v njih je tlel majhen zmagoslaven in nekoliko maščevalen plamenček.

"Kaj pa to pomeni," je vrisnila, ko je videla, da vstaja in se odpravlja in ni bila pripravljena dovoliti, da bi ji to zmagoslavje kar tako vzeli.

"Človeka mine, če vas samo gleda, kako si stopate po petah, galopirate, da bi nekam prišle, a kvečjemu na mestu capljate in svet gre mimo vas. Nikoli niste zapopadle in tudi ne boste in četudi se vam pred nosom gode najpomembnejše reči, jih ve ne boste opazile, ker še pač nikoli ničesar niste in ne boste." Govoril je tako posmehljivo in razdraženo, ko da je prizadeta njegova čast, ker smo take. Pravzaprav je meril na mamo, čeprav je govoril o vseh treh. Mati je to vedela, oče pa tudi, da mati to ve in zato je bila žalitev še hujša. Zadoščenje pa takisto, kajti znano je bilo, da je tako zapostavljanje izbruhnilo vselej, kadar je oče sam doživel poraz. Brez tega spoznanja in tihega zmagoslavja bi mati najbrže teže prenašala. Tokrat je bila prepričana, da se je ta človek to noč v pekelskih gozdovih srečal s partizani. Kadar jo je namreč prav posebno užalil, ga je imenovala ta človek; toda ta človek, ta njen človek jo je bolel, ker ji tega ni zaupal, ker se ji ni potožil, kajti prepričana je bila, da bi ga potolažila, mu vrnila ponos, ki so mu ga ponoči razbili, in ko bi to storila, bi se tudi sama dvignila. In vse bi bilo spet kot prej.

Pekelski gozdovi so se mi takrat še zdeli velikanski in grozeči kakor resničen pekel. Danes so to revni gozdički, plešasti kakor starčki. Otroci, če smo si sploh upali, smo šli kdaj pa kdaj poleti nabirat na jase med temi gozdovi jagode. Nikjer se jih ni toliko našlo. Nabadali smo jih na posebno dolgo travo, ki je rasla na teh jasah, in ko smo se vračali, je vsak, ki nas je srečal, prepoznal, da nosimo pekelske jagode in nas vprašal, če smo ga videli, pekelskega moža. Nikoli ga nismo, saj to je tisto, da bi bilo po nas, če bi ga. Nešteto otrok je baje v preteklosti dvomilo vanj, a ko se jim je prikazal, je bilo po njih. Kakor smo se otroci bali pekelskih gozdov podnevi, so se jih odrasli ponoči, čemu bi se sicer hvalili, če so si kdaj ponoči upali skozi.

Same me nikoli niso pustili in če sem že morala h kmetijam za njimi, je mama prosila sosedo, da jih je določila nekaj od svojih petnajstih. Dostikrat nas je šlo tudi deset in pred gozdovi smo si nalomili vej in nabrali palic. Z vpitjem smo se zakadili v gozd, toda gozd je hrup zagrabil in razvejal, da je v neštetih odmevih tuje in grozljivo butal nazaj. Ob prisluškovanju, če ni česa tujega v teh odmevih, smo onemeli. Obuti smo se sezuli, da bi si ne umazali čevljev v vlažno slinavih kolovozih in tudi zato, da bi hodili tišje in navsezadnje tudi, da bi lažje tekli. Vselej je kdo začel govoriti pridušeno in nas vznemiril, ker ni mogel pojasniti čemu. Domnevali smo, da ima gozd rad pridušenost in mu pač ustregli. Navsezadnje pa je bilo pritajeno govorjenje všeč tudi bogu, mi pa se nismo marali nikomur zameriti, kajti nihče ni dvomil, da je pekelski mož postavljen tja od boga. Kajti vse, česar nisi videl in je vendarle bilo, je bilo od boga. Bilo pa je, čemu bi se sicer tako nezarensko bal.

Pri križu, za katerega so rekli, da je tja postavljen, da bog vidi in preizkuša vdanost, smo se drhte prekrižali in se zahvalili, ker smo prvo tretjino srečno prešli.

Pri izviru s tablo v spomin ubogemu popotniku, ki je tod kruto smrt storil na sto različnih načinov, smo imeli za seboj dve tretjini. Zadnji del smo pretekli brez sape, kakor da smo pravkar izčrpali ves pogum, ko bi naj zaprli vrata temne sobe za seboj in so vsi strahovi butnili v zaprta vrata. Šele zunaj in na soncu se nam je zdelo, da se ničesar ne bojimo in da smo tekli kar tako. Čim pa smo s soncem zaslepljeni spet stopili v čad gozdov in začuli hrup potoka, ki nam je sproti pobral vsako besedo, smo spoznali, da smo brez moči pred skrivnostmi, ki so že stoletja tod.

Kakor včasih otroci, tako so se zadnje čase tudi odrasli bali pekelskih gozdov; neki naj bi v njih že srečali partizane. Ni se zvedelo, kakšno naj bi to srečanje bilo, le ljudje so nekako prepoznavali, da ta ali oni ni več tak, kakršen je bil. "Ni več pravi," so namigovali, ko da je tega ali onega iznenada napadla neka neznana bolezen, ki ga je opazno spremenila. Pravi je pri nas vedno pomenilo, da ni več tak, kakršen je bil, skratka, da ni več eden in isti človek.

Moj oče je bil vsekakor eden tistih redkih ljudi, ki se Pekla tudi ponoči in še zdaj ni bal. Je pa odslej tudi on omenjal, da se odpravlja skozenj in meni se je zdelo, da nas vendarle opozarja, kje naj ga iščemo, če bi ga nemara ne bilo več. Zato torej, ker se je oče spremenil in se je potem še nekaj časa vračal domov pred mrakom, skozi Pekel pa, baje, do konca vojne ni več šel, je bilo nedvoumno, da se je prav v Peklu oče srečal s partizani.

Takrat spomladi, ko sem se drugič vrnila iz mesta, so partizani že bili. Poštar jim je ob kozarcu pijače, potem, ko so me nagnali iz kuhinje, marsikaj zaupal. Spominjam pa se tudi dimnikarja, ko je stal na stopnicah, zijal v gozd pri hiši in nesramno zvito mežikal materi: "Hudičaaa, vi mene sprašujete o njih, ste pa na taki točki, da bi jih še slepec tu blizu otipal."

"Ti," me je stisnil za brado, da sem saje zaduhala čisto blizu, "kakšni pa so?"

"Kaj sprašuje," je klicala mati.

"Ti si tudi Nemcem hitro roge pokazala," me je spomnil, da sem še dolgo po njegovem odhodu razmišljala: dve leti sta minili od takrat; marsikaj se je v vasi zgodilo, toda vse brez mene. Nedvomno so me zrinili s poti, kjer sem nekoč šla prva in zdaj ni bilo mogoče zvedeti, kdo vse me je že prehitel. Marko, kaj je pravzaprav z Markom?

"On te zanima," se je razveselil dimnikar. "Se še torej spominjaš, kako sta se šla komuniste," je vedel. "Ko bom drugi mesec ometal tam okrog, pa mu povem," je obljubljal, a kaj ko je bilo že do naslednjega dne predolgo za mojo nestrpnost. Toda sicer norčavi dimnikar je ostal neizprosen in ne vem, kako bi včakala, če se ne bi že naslednji dan oglasila Truda, prevzetna hči največjega kmeta na oni strani Dola. Zaradi dveh let več kot jaz odrasla, zaradi bogatije ji tudi mestne šole niso bile potrebne. Nikoli se nisva družili: ona je bila del Dola, zame se je vedelo, da bom nekoč odšla. Srečevala me je kot tujko, ki se mimogrede zadržuje v tem kraju in ni treba, da se ji zameriš ali prikupiš. Nenavaden obisk, čeprav se je obnašala, ko da že od nekdaj hodi k nam in zato svojih prihodov ne pojasnjuje. Vprašala je, bolj mimogrede, če bi se kdaj peljala z njo v mesto: tako v dvoje na kolesih, da bi bilo manj sumljivo in sploh zaradi vsega. Zaradi česa vsega ni rekla, jaz pa spraševala nisem, da bi je morda ne užalila, če se je že odločila, da poišče mojo družbo.

"Z njo že," je pristal oče, "takega kmeta hči je, da si ne more privoščiti nobenih neumnosti."

Nisva se dosti pogovarjali: ona je vozila spredaj, jaz sem ji samo sledila kot neznatna opoldanska senca. Kolesi sva prislonili k plotu, se prijeli za roki in se sprehajali po ulici, kjer je zrla v neka nema okna, dokler ni spoznala, da nekoga ni več. Nato sva se odpeljali, ko da naju sledijo. Postala je zelo otožna in taka se mi ni zdela več ohola. Ni mi povedala, koga ni več in jaz je nisem spraševala. Tega dela mesta tako ali tako nisem poznala, tudi ljudi ne bi in bilo mi je vseeno, če vem za nje ali ne. Potem sva spravili kolesi v neko vežo in tako kot prej pred tujo hišo hodili pred sodiščem. " Tu so zaprti naši," je omenila. Razmišljala sem, kdo iz naše vasi bi naj bil zaprt, a se nisem spomnila nikogar. Za temnimi, gosto zamreženimi okni sem tokrat prvič dojela sodišče z zapori in prvič sem za gostimi mrežami zaznala nekaj živega, kar se je kot utrinek prikazalo in izginilo. Obšli sva stranske ulice, da si je Truda ogledala zapore z vseh strani. Njena samopozaba in zamaknjenost, sta me utrujali kakor dolge molitve, ko so vsi pozabili name, ker so se topili v molitvi, jaz pa, sicer tako rojena in vzgojena kot drugi, toda neznano kje pokvarjena in drugačna, sem se dolgočasila. Včasih me je Truda ošinila z naglim pogledom in me nepričakovano vprašala, če se bojim. Noro vprašanje, da ni bilo vredno niti odgovoriti. Nazaj grede me je pohvalila, da sem zelo potrpežljiva. Obotavljivo mi je zaupala, da so naši zaprti in da s tem, ko se jim pokaže, vedo, da je še zunaj, kar jim veliko pomeni.

"Kateri naši?" sem naposled le vprašala.

"Ti jih pravzaprav ne poznaš; razen enega niso iz naše vasi. So pa naši, odkoderkoli so že," je pribila odločno, ko da sem jo vznevoljila. Name pa je legla trpka megla nevednosti.

"Taki ljudje," so se doma menili o Trudi in njenih, "so trdni, ker so iz pradavnine vajeni biti na svojem. Daš jih, kamor jih daš, ne boš jih odvadil samosvojosti." Ni bilo zgolj občudovanje, bila je zavist. Naša trdnost je bila pridobljena, kupljena, lahko je skopnela. Trdnost na zemlji je bila nekaj večnega. Celo o ljudeh, ki so jih Nemci preselili iz dola so govorili, ko da so nenehno doma. Rekli so, da so na Osatovem posejali, da je na Lenartovem spet novi oskrbnik in ob vsem tem je bilo, ko da so se rodovi menjavali, ker pa je vsa osnova izhajala iz pradavnine, je ostalo, kot je bilo.

O nečem večnem, izhajajočem iz meni neznane pradavnine, je očitno govorila Truda, ko je povsod govorila o naših ljudeh. Mi smo namreč govorili le o našem hlapcu, o naši dekli, o našem psu, zato smo to naše neprestano izgubljali, njej pa je venomer naraščalo in se množilo.

Celo mati, ki je vedno vse razumela, me je zavrnila, da Truda nima svojih v mestu in da naj o tem ne pripovedujem očetu, ker da ni neumen. Saj, nihče ni bil pri naši hiši neumen, vendar sem se počutila sramotno bedasto. Osramočenost me je spravila v stisko, da sem se hotela Trudi izmakniti. Bila pa je preodločna, da bi se kar tako brez vzroka, kot se je njej zdelo, razšli. "Ti," me je popadla naravnost, "si ti z nami ali nisi?" Divje presenečenje, da ji ni vseeno zame, me je skoraj stisnilo.

"Seveda sem z vami," sem izdavila.

"Se mi zdi," mi je samoumevno podala roko. Ko sem se znašla, bi jo bila rada vprašala, s kom sem sedaj, razen z njo, toda spet sem se prestrašila svoje velike in začetniške nevednosti. Navsezadnje pa je bilo najpomembnejše, da nisem več sama. Biti sam je pomenilo v tem času temo, v kateri niti samega sebe ne vidiš, kaj šele, da bi se do česa pritipal.

"Kako pa tvoji? So tudi oni z nami?"

"Seveda so, jasno!" sem hitela z naraščajočo tesnobo, da ne bi prenesla, če bi bilo drugače.

"Da so?! Pazi, to je zelo pomembno!" Potem se je zasmejala kakor odrasli, ki so prestrašili otroka in ga vendarle še pravočasno odrešili. Neizmerno hvaležna za njeno zaupanje sem sklenila, da bom nekoč, ko bo primeren trenutek, to povedala očetu. Ganilo ga bo: zelo sami smo bili zadnje čase in zdelo se je, da postajamo vedno bolj podobni bolnikom, ki so izključeni iz življenjskega ritma, in vse kar zvedo, vedo le iz pripovedovanja.

Kmalu nato je pripravljala mater, da bi kar deset partizanov predanilo pri nas.

"Vedela sem," se je mati kar vdala v neko neznano usodo, kajti: "Nismo taki ljudje in nimamo take sreče, da bi se nas kakršnokoli zlo izognilo."

Truda pa je stala trdovratno kot nekdanja Osatka, ki si je neprestano izposojala in četudi jo je mati zavrnila, je še vedno vztrajala, ko da niti slišala ni, dokler mati, bog ve zaradi česa osramočena, ni prinesla, kar je soseda iskala.

"Prišli bi v temi in v temi bi naslednji večer izginili," je razlagala, ko da je vse ostalo že dogovorjeno.

"Kje pa so že bili?" Mati je bila zelo previdna in nikoli ni storila ničesar, če niso tudi drugi, zaostajati pa tudi ni hotela. "Povsod!"

Mati se ni nikoli zlagala in nikoli ne bi doumela, da bi jo mogel kdo v takih usodnih odločitvah nalagati.

"Tako!?" jo je zaprepadlo: tako torej, nismo bili torej vredni, da bi nam bili že prej zaupali.

"Tega se dandanes nikomur ne pripoveduje," je naglo, ko da spoznava materine misli in se hoče zavarovati, dodala Truda. "Saj veste, da je nevarno," je pristavila tiše.

"Vem," jo je zavrnila mati, da mi je od prej zamrlo srce prešinila vroča kri. "Zelo dobro vem. - A tudi ti veš? A vedo tvoji?" Vendar je njeno spraševanje iskalo tudi utehe: če vi veste in kljub temu tvegate, če lahko torej vi, bomo tudi mi.

"Naši vse vedo," se je nasmehnila Truda. "Toda na oni strani ni primerno," je mati zakrilila, ko da se zdaj boji tudi že za bogastvo na oni strani.

"Oh, nikjer ni primerno," se je namuznila Truda, ko da hoče reči: saj prav to je čudovito, ker je povsod neprimerno. Ta nasmeh je očitno razodeval vso prebrisanost teh predrznosti ter njihovo pomembnost in veličino, ki se ji ni bilo mogoče odtegniti, če si jo le zaslutil.

Zvečer je petnajst sklonjenih senc hušknilo čez dvorišče in se izgubilo na gumno. Psa so zaprli v klet, kuhinjo zagrnili in kmalu je plaval proti gumnu bel oblaček sopare. Zažvenketale so žlice in zdelo se je, ko da so se utrujeni kosci molče spravili k večerji. Neba ni bilo videti: "Če bom našla eno samo zvezdo, se bo srečno končalo," sem pomislila. Pa so jih vse oblaki pokopali.

"Mama?"

Pravtako pridušeno se je odzvala.

"Je vse v redu?" sem vprašala, ker nisem mogla izreči, da me je strah.

"Zdaj je, kar je." Spoznala sem, da se je odločila. Tudi ona je vedela, da se ne bo moglo nič več spremeniti. Odslej bo urejala, da bo vse prav. Oddahnila sem si. Izluščila sem jo na stopnicah, nenavadno veliko. "Mama?" sem zaklicala, da bi se še enkrat prepričala, če je to res ona. "Ali jih lahko vidim?" sem zaprosila.

"Nocoj ne, sicer pa ne boš ničesar zamudila." Grozeče se je zganila, kot bi rekla: začelo se je, tudi na te pride vrsta.

"Kakšni so?"

Dolgo je oklevala.

"Kakšni? Naši pač!"

Ko je prišla v hram, vrat ni zaklenila. "Čemu?" se je nasmehnila mojemu zaprepadlemu opominu. "Odslej se nam razbojnikov in strahov in še takih reči ni več bati. Odslej se moramo bati samo Nemcev, teh pa se ne ubraniš, če zaklepaš vrata." Ni jih zaklenila, ko da se mi maščuje in vso noč sem čutila vežo polno strahov in Nemce, ki so se vsipavali na naše dvorišče, a jih ni bilo nikjer, če sem si pomela oči in skočila k oknu. Omotična od spanca sem zaman čakala, da se vsaj eden od teh petnajstih, ki je že slišal zame, priplazi pod moje okno in me zaveže z nečim pomembnim in velikim. Ko nisem nikogar učakala in so vrata gumna ostala trdno zapahnjena, nisem dvomila, da so že zdavnaj odšli in da do smrti materi tega ne bom odpustila.

Mesec se je vzpel nad gozd in kot slepec, ki mu vidiš obraz in veš, da on ničesar ne vidi, zrl na naše dvorišče. Pes je ležal na pragu in vzdihoval. Tudi krava je tiščala gobec skozi štalsko okno in me vdano, toda nerazumevajoče gledala, Nemogoče, da bi imeli partizane in se ne bi nič spremenilo. "Mama?" Toda mati je spala.

Ko so bili drugič na gumnu, je mati očetu preprosto rekla, da so zdaj tudi pri nas.

"Aja!" Pogledal je mater in potem mene. Po meni je zagorelo, če bo rekel, da sem ga prevarala. Pa ni. Niti vprašal ni. Tudi v kuhinjo ni šel, da bi videl, za koliko ljudi se kuha in šele zvečer, ko so odšli in mu je mati rekla: "Veš, zdaj so pa šli," jo je spet pogledal, ko da še vedno nekaj razmišlja in se počasi odpravil čez dvorišče. Nastežaj je odprl gumno in seno je zašumotalo. Naročil je, da moramo poležano za njimi takoj zrahljati.

Potem smo se jih navadili in dan, četudi so bili na gumnu, ni bil več vznemirljiv. Res pa me je izredno zanimalo, kaj počno ves dan in zamerjalo se mi je, ker so me uporabljali za čepečega stražarja na bukvi, ko bi lahko izpolnjevala pomembnejše naloge. V mraku, ko je postalo moje stražarjenje nehasno, sem se nameravala zmeniti z najpomembnejšim. "Jaz sem tista, ki sem se enainštiridesetega uprla Nemcem zaradi Beograda!"

Pa so že vedeli in so hoteli le, da jim razložim kako sem takrat postajala komunistka. Končno pa sem jim le nekako dopovedala, da imam zaradi te svoje dobre preteklosti preveč nepomembno vlogo, če zgolj čepim na bukvi in bi to lahko opravljala dekla.

"Nekoč, ko boš tudi ti v partizanih," so me poučili, da je zagomazelo po meni kakor takrat, ko je mati rekla, da se je začelo, "boš šele spoznala, kaj pomeni dober stražar. Glej, vsa naša življenja so lahko odvisna od tvoje budnosti na tisti bukvi."

Vendar sem po tem razgovoru postala silno zaposlena: neprestano so me kam pošiljali, hodila sem po pošto, prenašala letake, zbirala to in ono, oddajala, se vozila v mesto, oprezala okrog tujih hiš, da bi ugotovila, če so neki naši še doma.

S Trudo sva se srečavali kot enako pomembni in včasih sva se vprašali, če imava kake posebne težave. Nikoli pa nisva govorili, kaj dela ona in kaj jaz. Dostikrat sem za pomembnim dogodkom čutila Trudo in jo občudovala, drugekrati pa sem z zadoščenjem pomislila, da se tega ali onega mojega dejanja tudi Truda ne bi sramovala.

Doma so molčali, če izvzamem, da je kdaj pa kdaj kdo zastokal: "A spet greš?" ne da bi vprašal kam in po kaj hodim.

Kadar se nisem hotela pogovarjati, so molčali; če sem spala, so hodili po prstih. Ponoči, ko sem bedela in se obračala, se je zdelo, da nihče v hiši ne najde pokoja. Če sem šla ponoči ven, tako kot smo od nekdaj hodili, se je mati plaho oglasila: "Kaj je, Tinka?" ko da se je pravkar nekaj zgodilo, kar njej, pravtako budni, ni bilo dano spoznati.

"Nič, mama, samo ven grem," sem včasih mehko rekla, marsikdaj ji sploh nisem odgovorila, dostikrat pa sem jo nestrpno zavrnila: "Kaj pa naj bo!" in vselej je vdano molčala.

Če se danes spomnim nje in vseh mater, ki so tako krotko in vdano prenašale, čeprav so največkrat vedele, da se bo neka taka krotka noč nasilno končala in si kljub temu niso drznile prekinjati skrivnostnega dela teh svojih nenadoma tako odločnih otrok, se mi zdi, da matere, ki niso imele svojih otrok v vojni, sploh ne poznajo stisk, strahu in nemoči.

3. poglavje

Večni alarmi in vedno hujši bombni napadi so vrgli iz mesta na stotine družin, ki so iskale zavetja pri sorodnikih, znancih in dobrih ljudeh. Nihče ne bi verjel, kako so se hiše, ki so se včasih obregovale, če se je občinski revež predolgo zadrževal, dobrotno odprle. Bolj ko je raslo vojno zlo, bolj se je tudi odpirala dobrota ljudi. Zdela se je kakor zakrknjena roža, ki leta in leta ni vzcvetela.

Nad mestom pa so noč in dan visele škorčjim podobne jate, ki se spomladi usipajo na najbolj zrelo črešnjo, da jo ugonobe. Do danes mi je ostalo nedojemljivo, kako na mesto s tisoči in tisoči ljudi usipavajo bombe in se mesto, ta množica ljudi ne more upreti in se ubraniti. Krute premoči neznatnih ptic, ki so se visoko nad mestom prisesale k nebu, da bi umikale trebuhe pred puhastimi izstrelki s tal, nisem razumela in če je dekla vreščala in stiskala oči, sem jaz samo gledala in kadar je bilo letalo zadeto in se je pod njim odprlo belo padalo, se mi je zdelo, da se spušča drobovje z letala. Naslonila sem se na verando in bruhala od gnusa in groze.

Nagle, zviška odvržene bombe so kot venec klobas zdrsnile iz rok utrujenega ali naveličanega mesarja, ki zaključuje kar tjavdan svojo izmeno. "Zdaj nihče na nič več ne gleda," je priznala tudi mati. V resnici pa nihče ni utegnil več nikogar varati, vse se je razgalilo, postalo je naglo in površno. Bombe, ki jih niso odvrgli nad mestom, so padale po poljih, kakor da bi se tistemu, ki jih ni pravočasno odvrgel ne ljubilo, da bi se vračal.

Nekje se je obroč vojne zoževal in stiskal tudi nas. Nihče ni mogel več reči, da ne čuti vojne.

Stric je prihajal iz Gradca: upadel, bled in ponižen. Nič več nam ni bil tuj.

Pred tremi leti je vojna zdrvela čez nas, ker se ni utegnila zadrževati, zdaj se je vračala, da nas temeljito pohodi. Vsak dan smo jo čutili bliže, se je obupno bali, vendar kljub naraščujočem strahu ni nihče več rekel, da moramo živeti, ko da nas ni. Morda so zdaj že vsi spoznali, da vojna nikogar ne prezre in se ji torej ni mogoče skriti. Zdelo se je, da vsi mrzlično nekaj urejajo, hite in se trudijo opraviti čimveč. Ni se ponovilo brezupno čakanje marčevskih dni iz enainštiridesetega. Izbruhnila je gnevna dejavnost, ki se polasti človeka, ko zasluti, da nasilje predčasno grabi po njem. Vsi ljudje so se neprestano nečemu upirali in večeri niso bili več vdani in pričakujoči, bili so nasičeni z zoperstavljanjem. Nikdar prej in nikoli pozneje nisem slišala doma tolikšnih gnevnih ugibanj. Bili so sedminarji, ki se jih prijemlje nestrpnost, ker osovraženi gospodar tako počasi umira.

Bila sem povezana s partizani, delala sem zanje, toda Nemcev nisem sovražila tako kakor ti možje. Njihovo sovraštvo se mi je večkrat zdelo nesmiselno, kajti ponavadi niso nič velikega storili, ko so opravili z besedami, toda zaradi tega je bil njihov bes prav tako resničen in je po svoje tudi ugonabljal. Bil je le nekam nedorasel in zagnan, in v prsih me je dostikrat bolela nevolja, ko sem jih poslušala. Pa tesnoba, da je človeško sovraštvo lahko tako odurno in vendar neplodno. "Uh," je vzklikal eden očetovih delavcev, "kako sovražim Hitlerja. Povem vam, mojster, da bi ga na žrmljah mlel." Nihče se ni temu nesmislu smejal, vsi so prikimavali in se trudili, da bi se domislili še česa učinkovitejšega. Trepetala sem v svojem kotu in se potila od strahu, kakšen je človek, kakšni so vendar ljudje, ki si izmišljajo taka dejanja. In ko so naposled odhajali v noč, so se mi zdeli utrujeni od sovraštva in nebogljeni za dejanja. Bili so žalostni, kakor da tudi sami spoznavajo, da ne bodo nikogar mleli, oprijeti se česa enostavnejšega pa se jim je zdelo premalenkostno.

"Lahko bi šli v partizane?" sem nekoč omenila nabita s hudobijo kakor reven otrok, ki skozi okno gleda razkošje in ga hoče uničiti s tem, da razbije šipo.

Pogledali so me zasačeno divje in sovražno kakor neki moški, ki je na moji poti iz šole objemal žensko.

"Taki so pač ljudje," je rekla mati s svojim večnim vsem vse odpuščajočim nasmehom. "Toda tudi v partizane bo še marsikdo šel," je polna zaupanja tolažeče pristavila.

"Kdaj pa? Saj bo vsega prej konec."

"Ne bo se končalo, da bi vsak svojega dela ne dal. Za nikogar se vojna prehitro ne konča," bi me njena vdana žalost in mirnost zaprepadli, če bi ne bili tako blagi.

"Mama, a tudi mi?"

Stala je ob postelji zazrta pred se, ko da hoče razgrniti prihodnost, ki je prežala s svojo nesmiselno in krivično terjatvijo tudi na nas.

Poleti štiriinštiridesetega so že klicali moj letnik na obvezno delo. Seveda smo že prej vedeli, da me čaka to delo v Nemčiji, toda vsi so govorili, da se bo vojna prej končala. Zdaj ni kazalo, a tudi želela si nisem, ker sem hotela k partizanom.

"V Nemčijo, da jo ubijejo amerikanske bombe, ne!"

"K partizanom, da mi jo ustrele Nemci na domači njivi, ne!" Oče je bil pa res čuden, ker ni hotel zapopasti, da se je svet nenadoma tako spremenil, da moram komaj sedemnajstletna sama izbirati, za katero vojsko se bom odločila in da mi noben oče in tisoč mater ne morejo pomagati ali me morda zamenjati.

Tudi obdržati me nista mogla, ker vojni se tudi starši ne morejo zoperstaviti.

"Kam torej, oče?"

"Morala se bom odločiti, oče!"

Vmes teden, potem samo še en dan, navsezadnje dvakrat na dan. Oče se je razjezil, nisem ga upala več spraševati. Morala je mati.

"Ljubi Jezus, kakšen cirkus, saj nima kaj razmišljati. K našim bo šla!" je vihrala dekla po dvorišču.

"Pa ji reci, da naj gre k našim!" je zakrilil oče.

Moji starši o partizanih niso toliko vedeli, kakor se mi je zdelo, da vem jaz. Predvsem se jim niso zdeli vsemogočni. "Če mi nismo mogli ničesar enainštiridesetega, kaj bodo neki ti?" je dvomil oče.

Pozneje je spoznal, da takrat tudi ničesar hoteli niso in prav v tem je bila nepojmljiva sprememba in moč. Sicer pa je imela ta partizanska vojska pred drugimi vojskami samo to prednost, da je bila naša in doma ter kup pomanjkljivosti: maloštevilna, skrivnostna v vsem svojem početju, z velikimi obljubami sicer, s prevelikimi. "Kdor veliko obljublja, malo da," je trdil oče in jih nezaupljivo gledal. Ampak to niti ni bilo najhujše, kaj bodo, ko jih je tako malo in Nemcev toliko in prej bodo vsi pocrkali, ko se bo Anglež zares spravil nad Nemca in kdo bo potem kaj in komu izpolnjeval.

Res so tej partizanski vojski pripisovali neverjetno in čudežno moč, toda le dotlej, ko še niso videli njenih pripadnikov mokrih in premraženih na gumnu, hvaležnih za vsak košček kruha in se je ta legendarna vojska spremenila v klavrne in dostikrat usmiljenja vredne posameznike. Moji starši ji sicer niso odrekali poštenosti, neverjetne volje, vere in poguma, a so istočasno vendarle obupovali nad njeno brezizglednostjo.

"Nismo sami, z nami so Angleži, Amerikanci, Rusi in ves napreden svet."

"Ko boš šel čez cesto spodaj, bo Nemec užgal po tebi in noben zaveznik tega niti čul ne bo."

"Ni potrebno, saj umiram za svojo zemljo in na svoji zemlji. Pozneje, ko bomo izterjevali, bodo zvedeli zame, moja smrt bo štela."

"Kristus!"

"Ga ni!"

"Kristus Marija!"

"Ju ni, kajti če bi bila, bi ne pustila takih otrok na vojsko!" Mati je onemela. Kakšen obup in samopremagovanje sta morala navsezadnje pripraviti moje starše do tega, da sta tem partizanom prepustila svojega edinega otroka. Bližina doma? Saj nisem bila nikoli doma. Zavest, da se borim na svoji zemlji? Za njiju sem bila tiste čase otrok, deklica, ki je še včeraj sedla na kolo in se peljala po dolu, ne, onadva že nista zapopadla, da sem nenadoma nekak vojak. Torej zaupanje v domače ljudi na domači zemlji, da jima očuvajo otroka. Kakšna nevednost in kakšno kruto zaupanje. In tisti, ki so me sprejeli, niso bili nevedni, so bili torej kruti in so izkoriščali zaupanje, ko so si preprosto kot vsaka vojska vzeli pravico domovine, da mora vsak otrok na vojno. Kako velika je domovina, spoznaš takrat, ko ti jo zasede sovražnik in ga moraš izganjati z vsem, tudi z otroki.

Šla sem torej na vojno, toda kljub temu sem ostala nevedna kot otrok in zato sem ostala zaupljiva in se zanašala na svojo veliko prednost, ki bi jo naj imela prav zato, ker sem še otrok. Ena izmed krivic in krutosti vojne pa je tudi ta, da vojna otrok enostavno ne prizna in ko sem pozneje v partizanih videla mrtve tovariše, ki so bili še zelo mladi, jim je na obrazu vselej ostal izraz osuplosti, ki sem ga dobro prepoznavala: tudi oni niso mogli doumeti, da neka pošastna moč tako kruto izkorišča njihovo pripravljenost, da bi umrli za domovino.

Partizani, ki so prihajali k nam, so bili bodisi v nemških in jugoslovanskih uniformah, največkrat pa zelo neenotno, čudno in samosvoje oblečeni: civilne hlače, suknja nemškega vojaka ali pa hlače jugoslovanskega žandarja in ponošen civilni suknjič. Najbolj smešen je bil tovariš v generalski uniformi, ki je nekajkrat ostal pri nas.

"Ne morem se ga navaditi," je potožil oče in menil, da ni lepo, ker ničesar ne spoštujejo.

"Verjeli ali ne," se mu je smejal generalski tovariš, "moj oče je bil kaplar z eno samo željo, da bi postal sin oficir. Ste si izkusili kaplarsko trmoglavost, no, torej veste, da ni mogel zapopasti, da bi kaplarjev sin tega ne zmogel. Pa poizkusimo, sem si rekel enainštiridesetega. Slekel sem nekega generala in še hvaležen mi je bil. Bil sem najbrž njegov zadnji posilni in noben berač se ni nikdar za obnošen suknjič tako zahvaljeval kot ta jugoslovanski general. Če ste si izkusili enainštirideseto," je zvito pomežiknil, "veste, koliko je veljal civilni suknjič," da se je oče kislo nasmehnil. "Stari mi je uniformo vzel in jo spravil v omaro, ko da bi na nekaj čakal. Dvainštiridesetega sem šel k partizanom: zdaj, oče, sem mu rekel, si grem prislužit generala, daj mi torej uniformo. In tako naprej!"

"Sicer pa," je pozneje oče zamišljeno popuščal, "če bodo po vojni res vse začeli na novo."

"Saj jih vendar vidiš," je zagotavljala mati, da je bilo kar nenavadno, kako je nenadoma prenašal njeno zanesljivejše vodstvo v bodočnost.

S partizanko se še nisem srečala in niti približno si nisem mogla predstavljati, kako so oblečene. Želela sem si uniformo, toda že vnaprej so rekli, da ne bodo mogli sleči nobenega Nemca, da bi mi njegova uniforma ne bila prevelika. Mama pa sploh ne bi dovolila, da bi zaradi mene kogarkoli slačili. Poznala sem slike premožnih ljudi na lovu in prebrala sem tudi Veliko gospo malega doma, ki mi je bila zelo podobna. Na lovu in takrat, ko se je zaradi nesrečne ljubezni ustrelila, je nosila visoke škornje in jahalne hlače, kar se ji je vse imenitno podalo. Ni bilo dvoma, da bom tudi jaz šla v partizane v škornjih in jahalnih hlačah. Tudi moj oče je imel pol ducata škornjev in jahalnih hlač, čeprav konj nismo imeli. Taka obutev je bila za slovenjegoriško blato, za lov in sploh za človeka njegovega stanu pač najprimernejša. Nihče ne bi verjel, kako je imel oče točno določeno, katere škornje je obul za katero tako ali drugačno priložnost in skoraj vedno sta po dva para do vrha umazanih stala na stopnicah, toda tudi par, ki se je svetil kot luč, je moral biti vedno pripravljen.

Čistiti take škornje, prava tlaka. Prekratka roka niti z ramo ni dosegla dna in zato sem imela na ramah pri obleki črne in rjave kolobarje. Še večja nadloga je bila očetu škornje sezuvati. Prinesti pručko, da je sedel. Medtem zbezati z dna postelje zajca, ga postaviti in naravnati tako, da je oče usadil nogo. Hočeš nočeš sem morala zamazan škorenj v gležnju krepko prijeti, da ga je oče zibaje rahljal. Vsakršno obotavljanje ga je razjezilo: "Kaj se bojiš, zemlja še ni nikogar pičila." Ko je škorenj nekoliko zdrsnil, sem začela vleči. Krepko, ker so se kot vliti na nogah tudi do zadnjega krepko držali in se nato vedno iznenada izmaknili ter me vrgli vznak. Po tem, kako so me škornji metali vedno manj, se je oče veselil moje rasti in moči. Sezuvanje škornjev sem sovražila, obutega očeta pa občudovala. Tudi oče ni dvomil, da bodo škornji za v partizane najprimernejša obutev. Težave so nastale, ker sem hotela rdeče, takega usnja pa ni bilo, pa če bi se človek ubil, kakor je zatrjeval naš čevljar. Vendar je bila ena izmed čudnih lastnosti vojne tudi ta, da ni bilo mogoče ničesar dobiti in se je navsezadnje skozi desetine in desetine rok vendarle vse dobilo. Tudi rdeče usnje, toda prefino in premehko za blato in mokroto, pa so nastali le lični, za kak madžarski čardaš primerni škorenjčki, ki so naju z očetom sicer navdušili, več pa nisva razmišljala, ker bi si sicer pokvarila veselje. Škornjem primerne so bile tudi jahalne hlače in štirinajst dni pred odhodom sem se vsak popoldan občudovala v ogledalu in komaj čakala trenutka, da nekje navdušim skupino partizanov. Ob materinem žalostnem obrazu sem se te neučakanosti sicer sramovala in šele, ko mi je zagotovila, da mi mojega veselja ne more zameriti, ker si pač ne morem predstavljati, kam grem, sem ji priznala, da nisem v življenju še nikdar in nikamor tako rada šla, kot grem k partizanom in da bo nekoč še ponosna name. Naj samo premisli, da ji po vojni ne bo mogel nihče očitati, da so ji svobodo podarili, ker se bo vedelo, da ji jo je priborila njena edina hči.

Po takem temeljitem razgovoru in obilnem joku, sva se navsezadnje obe polni vere v lepo prihodnost, nasmehnili.

Truda je določila dan odhoda, jaz pa sem si pripravila še dve flanelasti in s svilenim trakcem obrobljeni spalni srajčki, dva para svilenega perila za kake izredne prilike in še neke drobnarije, ki bi jih v trenutku svobode težko pogrešala. Tudi debele nogavice, ki pa jih zaradi pretesnih škornjev nisem obuvala. Tri fantovske srajce, ker sem pač postala vojak, ter debeli beli pulover, ki mi je segal čez boke. Dekli sem se zdela lepa, ko da bi me naslikali.

Za pokrivalo nismo poskrbeli, ker so vsi nosili titovke in je oče odločil, da naj vsaj za kapo vojska da, če smo že vse drugo sami.

Obe najbolj pisani, najbolj mehki in sploh najboljši koci sta mi zaviti v dolgi štruci bingljali za nahrbtnikom in me še bolj vlekli vznak.

Tudi rdečilo, pravzaprav rdeči krep papir, ki sem ga odščipala papirnatim rožam neznanih svaljkastih oblik, sem imela s seboj. Prav tako obleko s kratkimi rokavci, zelo lepo in za boljše priložnosti ter čeveljčke s precej visoko peto, ki mi jih je poslala dvajsetletna sestrična z Dunaja in so še čakali, da mi bo noga zrasla.

Čeprav je bil nahrbtnik napihnjen kot balon, smo še vendarle razmišljali, kaj vse še potrebujem, da mi vsaj sprva ne bi ničesar manjkalo.

Namesto ob enajstih ponoči sta se partizana Brkač in Molčečnež že ob devetih zvečer udomačila pri nas. "Straže so na vseh straneh," sta omenila in da se tudi nikamor ne mudi, sta zagotavljala. Vsaj polovico moje odhodnice sta kar precej pojedla. Zaradi tega je mati v kuhinji trdila, da se pač vidi kako sta, siromaka, lačna. Gledala me je z velikimi očmi, napitimi s solzami. Ni bilo dvoma, da me že vidi lačno. Meni se je zdelo pretirano, kaj pa je to takega, če si kdaj pa kdaj malo lačen, se pač potem bolj naješ. Danes pravzaprav še sploh nisem jedla in vendar nisem bila lačna, vsekakor dokaz, da me lakota ne bo prizadela. Drhtela sem že od jutra in neprestano mi je poganjalo vročino in mravljince po hrbtu in kadar so me karkoli vprašali, so me oblile solze. To je bilo smešno, ker nisem bila žalostna in me tudi ni nič bolelo. Nenavadno me je tudi žejalo in kar naprej sem tekala na stran. Ob tem sem se toliko zamujala s hlačami, da me je zaskrbelo, če bodo sploh primerne, toda tolažila sem se, da je danes čudno izjemen dan, da bo v partizanih vse zelo vsakdanje in bodo take obrobne nevšečnosti minevale in izginjale, ker bodo pač preneznatne in preveč nepomembne, da bi se jim človek kaj več posvečal.

Ob slovesu je mati tiho in plaho jokala, ko da jo je sram. Oče se je odločno trgal iz neke zamišljenosti, s katero je poizkušal še zadnji trenutek razumeti nekaj nedoumljivega.

Ta večer se mi tudi dekla zaradi njenih rdečih lic, bujnih črnih las in nekaj več let, prvič ni zdela pomembnejša in nedosegljiva: ta hip sem jo nedvoumno puščala dokončno za seboj in zato sem se trudila, da bi bila z njo še posebej ljubezniva.

"Kam jo boste mahnili?" se je oče previdno pozanimal.

"Tega nikoli ne povemo," sta ga zavrnila tovariša.

"Saj," je vdano pritrdila mati.

"Ti bodi tiho," je zjezilo očeta, "ker to sam vem. Zanimala me je smer: proti Polju ali proti Pohorju,"

"Aja, tja čez," sta se omehčala in zakrilila vsak drugam.

"Aha," je globoko zamišljen pritrdil oče.

"Boste to noč dolgo hodili?" je zanimalo deklo.

"Ponoči samo hodimo; čez dan počivamo in se pripravljamo na nočne pohode. Veš, tovarišica, pravzaprav vse noči prehodimo," sta ji zavzeto pojasnjevala.

"Jezus Kristus, cele noči ne bo vzdržala," se je prestrašila mati.

"Mama," sem se uprla, ker sem se nenadoma zbala, da bo mati morda vprašala karkoli preveč. Bilo je mučno, ker se je prav ta hip odkrivalo, kako pravzaprav ničesar ne vemo in če že res ničesar ne vemo, naj bo, zdaj ni treba tega razkrivati.

"Le brez skrbi, mamka, vmes bomo tudi počivali, da nam ta kebrček ne obnemore," je vzkliknil Brkač in me nepričakovano vščipnil v lice, da smo mati, dekla in jaz zardele.

"Otrok je še," je mati izdavila.

"Vidim," se je Brkač navdušeno nasmehnil in še enkrat iztegnil roko, ki pa sem se ji umaknila.

"Gledali bomo na tega otroka, brez skrbi, mati," se nas je usmilil Molčečnež in kar odločno stopil med me in Brkača.

"Lepo prosim," je izdavila mati, in da ne bo zastonj, je pristavil oče.

Bolj ko smo se pomikali k vratom, nujnejša in neposrednejša so bila materina vprašanja. Težko sta odgovarjala in tudi vprašanje, če bom pisala v kakem partizanskem centru, je spravilo tovariša v zadrego, a ju je oče odrešil, ker je menil, da ta dva tudi vsega ne vesta, ker sta pravzaprav samo kurirja.

To s centrom je bila namreč naša zamisel, rodila se je ob pogovorih, ker so pač morali imeti nekje nekako pisarno, če so potrebovali strojepisko. Oče je domneval, da bo kaka štabna baraka in jaz sem si jo zamišljala globoko v gozdu, skrito kakor dom palčkov. Pozimi bo plapolalo v gašperčku in smola se bo cedila iz vlažnih drv, kakor v očetovi pisarni, Dišalo bo po olupljeni smrekovini. Hrupno bo, vsak dan v partizanih bo morda podoben izplačilnim dnem doma, ko so delavci prihajali svečani in se nato z denarjem v dlaneh nepričakovano hvaležno nasmehnili. Potem so obsedeli na skladovnicah desk pred hišo, klicali deklo s pijačo in se pogovarjali. Ko so se razhajali, so si želeli le, da bi vsaj tako ostalo, kajti nikoli ni tako slabo, da bi ne moglo biti še slabše. Med vojno so se pogovori spreminjali in počasi usihali. Ljudje so si vse manj zaupali, čeprav so se včasih tudi ure in ure molče odločali, vzdihovali, a si navsezadnje razočarano, ker si niso povedali, kar so si želeli, zamrmrali. "Bo že boljše," ter se s težkimi nogami in prepolno dušo odvlekli v noč. Toda zdaj so se človeška srca, od samot in tesnob tako izmučena, že spet odpirala, drzno, odločno in obupano.

Partizana sta se tudi mojemu težkemu nahrbtniku nenavadno čudila: "A tako, da tudi to neseš?"

"Se vama zdi, da ima česa preveč?" se je vznemirila mama.

"Ne, niti neee!"

"Včasih se bo zgodilo, da ne bo prilike za pranje," je omenila.

"Za pranje pa je res včasih prav sitno," sta priznala.

Od hrama bi se naj spustili v strelcih. Čeprav še nikoli nisem slišala, kako se hodi v strelcih, sem kmalu spoznala, da je to le razkropljenost, ki smo jo že pred desetimi leti uporabljali otroci, ko smo se igrali žandarje in ravbarje.

Povedala sta tudi, da bomo odslej hodili povsod in povprek, ko da cest ni. V Doklarjevi detelji sta mi stisnila v roke kratko puško, namerila prst na petelina, ukazala, da naj spustim nad dol partizanski oče naš. Res je kot zdivjan orjaški očenaš zdrdralo in obviselo nad dolom. Še in še, kajti ljudje so se morali prestrašiti, da bi prepričali župana, da so me ponoči partizani res s silo vzeli. Potem smo stekli kakor otroci, ki se spravijo koga strašit, in naposled sami prestrašeni zbeže.

V pekelskih gozdovih sem razločila boga na križu in se prekrižala.

"Da mi tega nikoli več ne storiš," se je razjezil Brkač.

Moj bog, sem pomislila, nikoli si ne bi upala mimo križa, da se ne bi prekrižala, le kako bom skrivala.

"Pusti jo, njene navade ji bodo že drugi odpravljali," ga je zavrnil Molčečnež. Če bi se pekelskih gozdov tako ne bala, bi jima pobegnila. Sicer pa nisem mogla nikamor: eden pred menoj, drugi za menoj. Srce mi je trepetalo, bila sem prepričana, da je podobno majhnemu plamenčku petrolejke, ki ga stresa prepih. Če se bo samo nekaj malega zgodilo, če bo noč spustila samo enega tistih svojih glasov, ki ga ne razvozlaš, bom umrla od strahu. Tovariševe noge pred menoj so se enakomerno premikale: njegov korak, moja dva. Tudi pri petju sem kvarila zbor. Ko so me izključili iz šole, je bil tudi v razredu mir. Skakali smo v višino, bilo je neko tekmovanje. Izpadli smo zaradi mene in neki fant je zdrsnil mimo mene: ni ti videti, da si tako nerodna.

"Mislim," sem zašepetala, "da nisem primerna za partizane."

"Tudi meni se tako zdi," se je oglasil Brkač, "a zdaj je, kar je."

Koraki pred menoj enakomerni, kakor vojaki v koloni, ki je ne sme nič zaustaviti. Če se zaustaviš, te zadnji pohodijo. Če stopiš počasneje, ti je na petah, moj bog, tega ne prenesem.

"Zakaj stojiš?" se razburi Brkač.

Hitim, zdaj so koraki pred menoj v uteho. Vlečejo me, ko me zadnji preganjajo. Za hip pozabim na gozdove, ki skriti v temi obkoljujejo. Nekje nekaj zavzdihne, obrnem se in tečem nazaj, čutim, kako me lastni koraki preganjajo. Čujem, kako teče nekdo za menoj, ne bom mu ušla, prihulim se za drevo. Stiskam oči in se oklepam drevesa, nekdo togotno sope, Brkač zakleje. Ko prideva do črne sence Molčečneža, pravi Brkač: "Drugič te ne bom lovil več. Drugič te bom ustrelil kot mačko." Molčečnež je molčal. Torej je bilo res, da sme ustreliti tako kot jugoslovanski graničar, če si se sukal okrog meje.

Za Peklom je nebo z zvezdami spet blizu in zemlja diha, vidim belo sapo, ki lebdi na poljih. Ne stopi se, ker je hladno.

Kmetije, ki jih sicer dobro poznam, spe in so tuje. Črno gledajo, nevoljne so, boje se, da bi si jih ponoči ogledal in videl morda kaj, kar sicer skrivajo. Nerodno mi je, gledam proč. Tovariša si vse dobro ogledata in zadovoljna sta, ko si rečeta, da bi za kak dan tudi ne bilo slabo. Slutim, da so si tako ogledovali tudi našo hišo, sram me je. Nikoli ne veš, kakšen si videti, če spiš. Jaz sem glavo porinila pod zglavnik in ko so me odkrili, sem se zbudila. Hiša si ne more pomagati.

Skozi vinograde nekdanje gospode, gresta kot po svojem. Nekje je paznik, vem, da je, toda boji se partizanov. Zdaj sem partizanka, tudi mene se boji. Razločim tovariša, ki se sklanjata in šumotata po trsju. Previdno otipam nabrekle jagode. Rada bi vprašala tovariša, če se sme, toda prsti so neučakani in potem začutim na njih gosti lepljivi sok in vem, da je sladak in ni časa, da bi spraševala. Imenitno je biti partizan, kaže, da smeš vse!

Mesec se je spehal pred oblake in tovariša sta ga preklela. Do takrat še nisem slišala, da bi kdo mesec preklinjal. Razjezile so ju tudi zvezde, ki so krotke in komaj vidne, toda dobre kot nočne svetilke zapuščenih ulic, brlele, da bi človek ponoči ne bil tako sam.

Zazdela sta se mi spet hudobna in čeprav bi se tako rada pogovarjala, sem se ju bala. Domislila sem se straž, ki smo jih pozabili okrog naše hiše. Kadar doma ponoči nisem spala, sem šla k mami, da poizvem o stvareh, za katere čez dan ni bilo nikoli časa ali niso bile pomembne, ali pa se jih nisem domislila.

Nekje so nas spustili v hram in skozi temo, zajeto v stene in nastlano z ropotijo zgolj zato, da bi se človek ne smel spotakniti, v ozko kamrico. Tam je čakala luč.

"Naj ti bo za prvo noč," sta rekla nevoljno, ko sta sedla na edino posteljo, več prostora pa tako ni bilo.

"Kaj pa še čakaš, spravi se na posteljo," sta se razjezila, ker sem slonela pri vratih in nisem imela kam.

"Lahko stojim," sem zatrdila, ko sem videla, da si odpenjata suknji, se pripravljata, da bi si odvezala čevlje, se praskata po vratu, zehata in snemata titovki. Obnašala sta se kot hlapec, kadar se je zvečer spravljal spat in se je spogledoval z deklo.

Ko sta zehala, sem jima videla v živo rdeči žreli in plašilo me je njuno pogoltno odpiranje ust.

"Čuj," je zagodrnjal Molčečnež, "lepo te prosim, povej ji, da smo v partizanih vsi enaki in naj se torej ne spakuje."

Vame je udaril žgoč sunek strahu: torej je le res, kar so pisali Nemci. Kaj se mi bo torej zdaj zgodilo?

Presedla sta se in sunkovito sem se obrnila, da bi planila skozi vrata. Nahrbtnik se je zataknil in Brkač se je trudil, da bi me odluščil s kljuke. Videla sem njegove ogromne roke: nabrekle in zardele. Spogledala sva se. "Strašno si še neumna," je zamrmral in me spustil.

"Povej ji," je godrnjal Molčečnež s postelje, "da gre za ležanje in naj se odloči, če bo z enim od naju ležala na postelji ali sama na tleh. Saj mora vendar videti, da kako drugače v tej luknji ni mogoče."

Brkatec me je gledal in nenadoma sem, vedno se mi je to nekako samo od sebe zgodilo, zavreščala. Videla sem osupel in zaprepadli izraz Brkatca in potem mi je orjaška dlan legla na usta. Ugriznila sem in Molčečnež je zaklel in me udaril, pa spustil in izjavil, da se za me ne bo več brigal in da mu je prekleto vseeno, kako bo z menoj, toda ta hip gremo dalje, kajti ne bo si kar tako zapravil svoje najboljše postojanke.

Nekaj trenutkov smo se gledali in nihče se ni premaknil: počutili smo se kot utrujeni udeleženci nekega boja, ki se je začel pradavno in ga bodo bojevali še za nami.

Šli smo in jokala sem, ker sta mi raztrgala mojo preprostost: "Kaj pa misliš, kako bo v partizanih? Svojo sobico, ti prekleti buržujski pankrt, spalno srajčko?" Solz mi je zmanjkalo.

Jesenska polja so me gledala s tisoči skrepenelih solz. Nikdar še nisem videla sveta tako žalostnega. "Svet se zjoče ponoči, da ga nihče ne vidi, zato je zjutraj rosa," mi je razlagala babica. O, sveta, resnica, vidim.

Na neki brvi sem obvisela, ker se mi je zazdelo, da me voda odnaša in naj me odnese.

Vrnila sta se pome. "Še tega je treba, da nama v vodo čofne," sta si rekla in me poslej vlekla. Njuna jeza se je spreminjala v topo brezbrižnost, moj odpor je omagoval. Ko sta me tako vlekla skozi vedno tanjšo noč, nista bila surova, toda nevoljna in naveličana. Tako so vlačili slovenjegoriški viničarski otroci svoje mlajše brate in sestre.

"Pravijo, da zna pisati," je rekel Brkatec, ko da se opravičuje, ker se peha z menoj.

Ko je Molčečnež menil, da ne znam, je postal tudi Brkatec tega mnenja.

"Če res ne zna," se je Molčečnež nenadoma razjezil, "boš videl, kaj bom storil z njo."

"Ničesar ne boš storil," je Brkatec togotno zasmehoval, "že tolikokrat smo zastonj vlekli kakega hudiča. "

Nebo je obledelo, ko da svetlobo, ki je svetila nekje daleč, prinaša nekdo bliže. Tekli smo, ko da se bojimo te luči, k neki parmi. "Samo malo bomo zaspali," sta zaprosila in tisti trenutek sem zaspala.

Zbudila sem se pod svojima dekama, v senu. Hlastno sem potipala po sebi: vsi gumbi zapeti, škornji obuti. Previdno sem pogledala: žareči curki sonca so odtekali skozi špranje. Tako je mati vsak veter odnašala petrolejko in me prepuščala strahovom. Ali bo zdaj vedno tako, da bom dan prespala in se zbujala za strah ponoči. Tega ne bom vzdržala - kje sta onadva? Sedita ob vratih, kakor stražarja. Torej ne bom sama in če nisi sam, ti tudi tema nič ne more. Stisnem fige, da bi tako ostalo in se predrzno zasmejem.

"Začela sva," povesta izza mojega nahrbtnika, "saj nisi jezna." Zdrznem se, če mi nista morda že vsega pojedla; zdrsnem k njima. Roke mi trepetajo, zdi se mi, da bom umrla od lakote. Kar vidim, bo premalo. Od strahu mi gre na jok.

Zarana drugega dne krajev več ne prepoznavam. Ne bi se znala obrniti proti domu." Tu smo," rečeta, "na komiteju smo." Nobenega komiteja ne vidim, tako sem nevedna kot takrat, ko pravi Truda o naših. Za nikogar mi ni mar, spala bi. Jutro je, po novem imam pravico do spanca. Na kmetiji pojo petelini, z dvorišča nas gleda pes. Mirno in navajeno. Gozd, kjer stojimo, je v strelcih obstal za hišo.

Za okni nagneteni otroški obrazi me občudujejo. Nasmehnem se, poskrijejo se. Ko grem po hodniku, jih čujem tekati po kuhinji. Urni kot zajčki, materi pod nogami. Potem se jim bom pokazala.

"Sprejel te bo Gorazd," zašepetata pohlevno, "misliva, da ne moreš o nama reči nič slabega."

Izza odprtih vrat buhne vročina in se zvali oblak cigaretnega dima. Grozljivo me spreleti: tu notri me bodo preparirali v partizanko.

"Kar naprej," me vabijo od nekod iz megle. Če bi hotela koga razločiti, bi morali meglo pred menoj izrezovati. Vstopim zelo previdno, tipaje; oklevam, da se ne bi preveč začudila, če bi na dnu megle zagledala nekakšno coprnico ob kotlu. Dozdeva se mi, da se ne bojim več. Odkar živim, me neprestano nekaj obkoljuje, neprestano se prebijam. Skozi vse moram sama, čeprav me do nekakega praga pripeljejo drugi, me samo porinejo naprej. Strašno se bojim, toda vedno se tudi prestopim.

Ko da mi prihajajo ljudje nasproti v megli. "Ta je?" se čudijo.

"Saj je še otrok," vzklikne nekdo razočarano, ko da bi bil moj oče, ki so mu v trgovini ponudili slabšo robo.

Nekdo sedi na stolu in se tolče po kolenih, ko da mu pripovedujejo šale. Sploh se v tej megli in vročini dero, ko da se je nekje zgodila nekakšna nesreča in zdaj nihče ne ve, kdo kaj ve. Vprašujejo se, če sem tista, ki zna pisati. "Čuj, si ti tista, ki piše?" Prikimam.

"Kaj je rekla?" je obmiroval tisti, ki se je tolkel po kolenih.

"Pravi, da piše."

"Če je tako," se je grozeče dvignil in zrasel skoraj do stropa. Rada bi pogledala za njim, toda čutila sem, da bi me nahrbtnik prevesil.

Morala sem sesti za dolgo mizo in predme so porinili pisalni stroj. Nahrbtnik mi je čepel kot roparska žival na vratu in me dušil. Besede in stavki ki so leteli z vseh strani, so me napadli kot obadi, lovila sem jih, toda pod prste niso hoteli. Ker sem nesmiselno hitela, so mi črke sedale druga na drugo in drobna nakovalca so se sprijemala. Obsedla me je obupna misel, da pišem zdaj za življenje ali smrt, kajti v teh ljudeh okrog mene je bilo nekaj divje popadljivega in čutila sem njihovo nezaupanje. Nedvomno me bodo ustrelili, če se jim bo zazdelo, da sem jih prevarala. Tako kot pišem zdaj, ne kaže, da bi znala pisati, toda te bi mi sneli nahrbtnik, če bi me pustili samo nekaj trenutkov, da bi se znašla, a tega ne bodo storili, vidi se jim, kako ne znajo čakati. Moje razočaranje nad njimi je bilo brezmejno, vsa moja velika pričakovanja so se sesula in večji je bil kvečjemu strah, kajti bila sem prepričana, da sem se zaradi nekega nesporazuma znašla v neizprosnem svetu hudobnih, samo v pravljicah mogočih ljudi.

"Tak nehajte, saj je zmedena kot srnica med volkovi," se je oglasilo v tej zmedi, ko da bi me mati poklicala sredi mórastih sanj, da bi me prebudila in odrešila.

Na ramena tovarišev se je naslonila ženska, pravzaprav nekak nenaraven, ozek in oglat obraz, ki ga je nekdo izrezal iz družinske slike in mi ga pokazal. Črni lasje so se ji v ravnih pramenih povešali ob licih in zato je ta njen obraz kot ozek pramen svetlobe zažarel vame. Topel sij njenih oči me je raztapljal in mučila sem se, da bi mi oči ne vzdrhtele in se razlile.

Nekdo je nekaj rekel in ta obraz je nestrpno trznil. Ko da bi nenaden prepih privzdignil zaveso, se ji je ob tem vzgibu razkrila sled žgočega pustošenja čez levo lice, roba oči sta švignila na čelo in se zarila v lase. Samo za hip, ker so se lasje takoj spet krotko povesili čez brazgotino, toda ženska se je za preblisk prežeče zagledala vame in se spet nasmehnila, ko da to, kar sem pravkar videla, ni bila ona.

"Oh, tovarišica," sem zašepetala neznansko uboga, osramočena, poražena in vendar potešena, ker mora biti tudi z njo nekako tako hudo, a se vendar blago smehlja, kajti taka je pač prava partizanka. Naslonila sem se na pisalni stroj, položila roke ob njem in zajokala.

Soba je zamrla.

Odprli so okno in hladen zrak je izsesal zadušljivost. "Zapri," je nekdo ukazal, "saj vidiš, da drhti. No, če nam to otroče ne bo že jutri zbolelo." Nedvomno, zbolela bom; nemogoče, da ne bi po takem trpljenju zbolela. Nekdo je ukazal, da mi naj snamejo nahrbtnik. "Hočem videti, če je sploh kaj pod njim," se je vmešal novi glas, ki je prišel skozi vrata in se dvignil nad vse.

Dvignila sem glavo.

"To je Gorazd," se je nasmehnila tovarišica. "Gorazd, veš, je bil bog gozdov pri starih Slovanih, in ta je nekaj takega pri nas, čeprav mi boga nimamo." Razlagala je mirno, kakor učiteljica, ki uči prvi razred in se smehlja, ker pripoveduje lepe stvari in ji je všeč, ker jih lahko. "Jutri," je dodala, "ti bom povedala vse drugo. Če še nisi, bova ime izbrali tudi partizansko. Povedala ti bom, kako imenitno kličejo mene." Gorazd ob njej je bil kot nekak nadzornik, ki posluša prizadevno učiteljico. Ko sem prikimala, se je rahlo nasmehnil, ko da je zadovoljen, ker vse razumem. Tovarišica se je olajšano nasmehnila in tlesknila s prsti: "Alo, fantje, spravite se s postelje!" Spet je zazvenelo: alo, otroci, zdaj se bomo lotili tistega, kar je vam všeč. Kajti vse, kar je rekla, je potegnila za seboj; vneto in brez pridržkov. V drugem razredu osnovne šole sem imela, smo imeli učiteljico, da smo se prerivali za vsak njen gib in se borili za vsak njen pogled. Poslej sem vse učiteljice primerjala z njo in ta hip sem presodila, da bom partizane merila samo po tej tovarišici. Vsekakor, dokopala sem se do neke osnove, ki mi je Brkatec in Molčečnež nista dala. Dobro je, da imam kaj primerjati. Dokler nisi zrel in samostojen človek, se zgleduj po dobrih vzgledih, je trdil oče. Vedno je pazil, da je oznanjal dobra načela. Sploh je ta hip vse dobro in postelja je prazna. O, ko bi bila vsaj za me. Pa ne bo, sem preneznatna. Mogoče spi Gorazd na tej postelji. Čemu imam tako uporne oči, da jih ni mogoče obrniti drugam. Kdo me dviga in čemu, morala bi zavreščati in ugrizniti. O, to je tovarišica, ki je snela goro z mojih pleč. Spet se smejejo. Nahrbtnik se kotali kot ogromna žoga. Še enkrat so me dvignili, toda čemu? Zakaj si me podajajo? "Poizkusi kako je lahka!" Tako si podajajo novorojenčka v naročja vseh tet in stricev in vsakogar, če vedo, da ga bo pohvalil. Spustili so me na posteljo in če bom morala vstati, so hudobni. Vlečejo me za škornje, smešno jih vihte in se sprašujejo, če sem zrasla v rdeči zemlji. Dvignila sem se, da bi jim povedala, toda tovarišica se smeje in me tišči na posteljo. "Spi!"

Kadar razmišljam, vem, da je to za me še vedno zelo običajen večer, da pa je bil prav gotovo nenavaden za partizane. Samo za hip so me sprejeli kakor otroka in s trenutkom, ko so me položili na posteljo, se je tudi za me otroštvo končalo. Že naslednje jutro sem se namreč zbudila sicer v isti, a hladni in mirni sobi. Prejšnji večer sem luščila kot iz sanj,

Za mizo je sedel en sam človek. Ko je spregovoril, sem ga prepoznala: Gorazda, ki je imel staroslovansko ime gozdnega boga, čeprav partizani nimajo boga.

"Si se naspala?" je vprašal.

Pokimala sem, toda on se sploh ni ozrl.

"Hitro se obleci in obuj. Partizan se nikdar ne sezuje in se ne slači."

Težko sem obula premočene škornje; ko sem obsedela na postelji, moje noge niso dosegle tal. Gorazd se je obrnil sunkovito, nenavadno naglo. Pozneje sem spoznala, da se tako obračajo vsi, ki jim z vseh strani grozi zaseda. Namrščeno me je ogledoval in njegov pogled me je vlekel na rob postelje, kjer sem se trudila, da bi s konicami škornjev dosegla tla.

"Koliko si stara?"

"Sedemnajst."

"Kdaj si rojena?"

Zardela sem. Po datumu sem bila malo nad šestnajst.

"Aja," je pritrdil zateglo, "pa si res sedemnajst." Prežala sem, da bi videla, če se je namuznil, a se je obrnil. Potem me je vprašal še marsikaj, toda med čitanjem, kratkimi zapiski in urejanjem nekih papirjev. Spominjal je na uradnike na davčnem uradu, kamor sem nosila očetove prijave in so se uslužbenci pretvarjali, da me ne vidijo.

"Zato si torej prišla v partizane?"

Odkar mi je Truda rekla, da se partizani s Polja in Pohorja potegujejo zame, sem že pozabila, da sem navsezadnje zbežala pred nemškim obveznim delom.

"Vseeno bi prišla. Bila sem odločena, da pridem," sem izdavila.

Pokimal je, ko da to tako ali tako ve. "Kako pa z imenom? Gotovo si si ga že izbrala." Ne da bi čakal, je dodal, če sme ugibati. "Jelka-Smreka-Lučka-Severnica-Jutranja zarja- Marjetica," je našteval in nadaljeval z imeni iz zgodovine, znanimi in neznanimi, s čudnimi, ki so bila morda zelo pomembna, morda dobra in zato mikavna, nisem znala presoditi. Odkimala sem in četudi se mi je nekajkrat zataknilo, me zamikalo, se mi je ime, ki sem si ga že dolgo želela, prav zaradi tega, ker ga ni izrekel, zazdelo nesmiselno in docela neprimerno za partizanko.

"Dušica," sem izdavila, pripravljena, da ga pri priči opustim, če bo tako želel.

"Materina dušica - tisti drobcen cvet?" se je začudil.

"Cvet je samo simbol," sem rekla srečna, da vendarle nekaj ve o tej dušici in bo morda spoznal, da ime navsezadnje le ni tako neprimerno.

"Tako? Kaj pa je v resnici?"

Razlagala sem, kako sem doma na podstrešju našla zelo staro in debelo knjigo z naslovom "Dušica". Dušica je bilo ime glavnega junaka, nekega angleškega lorda, ki je v francoski revoluciji reševal ljudi izpod giljotine.

"Tako? Proti revoluciji da je bil?" se je začudil.

"O, ni bil, samo ljudi je reševal. Kraljice sicer ni mogel, njenega sina pa je rešil."

"Aha! Česa ne poveš!"

"Vselej, ko je koga rešil, je pustil za seboj droban cvet materine dušice."

Zacmokal je. "Zelo ganljivo zato so ga torej imenovali materina dušica, tega dobrotnika?"

Zato.

Spet je zacmokal in si nekajkrat nejeverno odkimal. Vstal je in prišel z rokama v žepu k meni. Nekaj časa me je molče ogledoval.

"ln proti revoluciji se je boril, praviš? - To je pa hudič, veš!" Počil je s prsti in se napel, ko da nekaj zadržuje. "No ja, čemu pa se ne bi neka dušica borila za revolucijo, ha? Saj veš, da se borimo za republiko? Zelo težko, ker se borimo istočasno proti Nemcem in proti monarhiji in sploh vsemu slabemu, kar je bilo prej in je zdaj, razumeš?"

"Kaj ne bi razumela."

"A, da razumeš? Dobro je, da razumeš. Veš," je sedel zaupljivo k meni, "drugim ni treba razlagati o tem angleškem lordu, o tej angleški dušici, ki je hotel rešiti francosko kraljico. Kaj bi vsakomur razlagala o tej materini dušici, ko imajo tudi drugi tako različna imena in jih nihče ne vpraša, čemu se kličejo tako ali drugače. Ti pa kar ostani Dušica, materina dušica," se je nepričakovano navdušeno zasmejal.

Pozneje so me dostikrat spraševali, od kod in čemu imam tako prismuknjeno partizansko ime, toda to je ostala Gorazdova in moja skrivnost. Tudi Orleanki ga nisem povedala, namreč tovarišici z brazgotino čez lice.

4. poglavje

Kadar smo imeli doma mladega psa in smo ga navajali, da bi ponoči ostajal zunaj, a je še negoden drgetal v hladnih nočeh, nemilo cvilil in vso noč tekal okrog hrama in praskal po vratih, da nihče ni mogel spati, je oče včasih vstal, se sklonil skozi okno in mu rekel, da naj leže. Kadar se je razjezil, mu je zagrozil, dostikrat pa se sploh ni zmenil zanj.

Kakor mlad pes, s katerim so ljudje prijazni, a ga na večer vendarle puste zunaj, sem se počutila v partizanih, ko smo ponoči hodili mimo mrkih hiš z zapahnjenimi dvermi. Majhne in s slamo krite z zaprtimi polknicami so se pritajile kakor prestrašen otrok, ki zamiži in meni, da ga ne vidiš. Okna velikih hiš so mrzlo gledala; mimo, preko nas. Ob majhnih hišicah sem čutila, kako zadržujejo dih, ob velikih se ni nič zganilo. Če smo trkali in se nam niso oglasili, smo odhajali užaljeni in osramočeni, ko da nas znanci niso hoteli prepoznati.

Po enem tednu sem poznala vse besede prepričevalčev, kakor so imenovali tovariše, ki so jih zaradi zgovornosti in gladkega jezika uporabljali za to delo. Ne bi se mogla odločiti, kaj je bilo mučnejše: nehasno nagovarjanje, prošnje ali nesmiselne grožnje; kjer ni zaleglo eno, tudi ni drugo. Nisem mogla razumeti, čemu hodimo vsako noč tako daleč, da bi prespali na kakem seniku in se naslednjo noč spet vračali. Ob tem sem se spominjala beračev, ki so pred vojno na večer utrujeni in onemogli prosili prenočišča. Izgovarjali smo se, da nimamo prostora in jih pošiljali drugam, največkrat pa smo jim ga dali, ker jim ga nismo upali odreči. Kakšni ljudje torej žive v teh hišah, ki si drznejo, da nam ne odpro? Nam, ki nismo reveži, temveč partizanska vojska, ki je pravzaprav nenehno na straži, da lahko dobri in tudi ti slabi ljudje spe? Da jih ni sram, ker spe?! Za kakšne ljudi se sploh bojujemo, če so tako brezbrižni in spe, ko bi morali sredi noči stati pri odprtih vratih in nas prestreči, da jih ne bi spregledali in šli morebiti mimo. Čemu ne zaznamujejo hiš, ki nam ne odpro? "Zakaj?" - "Zakaj! Mi smo kot mati naroda in mati ima rada tudi hudobnega otroka!" se spakuje dolgi Rajko. Njegov obraz je spotegnjen, žalosten in vdan. Rad bi me prepričal, da je velikodušen, a jaz nočem biti velikodušna s krutimi ljudmi. To so kruti in brezbrižni ljudje, ki mi krhajo ponos, zbijajo mojo pomembnost.

Pes je zalajal, odgnal tatu in se tiho umaknil na stopnice.

Ker so gospodarji spali, ga še pohvalili niso. "Ali ni tako, Rajko, da smo kot zvesti psi naroda?"

"Kar si, si prostovoljno, ali ne?" Njegov pogled je brez vsake milosti, mrzel kot jesenski večer, droban, zakrknjen. Bilo je po spopadu, ogrožali bi ljudi, če bi šli k hišam, preždeli smo v gozdičku. Nekaj samotnega in grenkega je bilo v nas, oči so ležale globoko, mukoma so se držale nad brezni malodušja. Čutila sem, kako se vsak zase boji, da bi tovariš česarkoli ne rekel in potrdil, kar misli sam. Vsaka beseda je zdrznila; med nami je bila neka napeta previdnost.

Ko pa je prišel večer, se je zazdelo, da se začenja naš dan. Prav tako upa poln, kakor je dan vseh ljudi, ne glede kje ga začno.

"Saj bo," mi je pomežiknil veliki Rajko in njegova obilna radost me je obsipala kakor sonce. Sonce s svojo toplo dobroto preži na vse ljudi in ubraniti se ga, se pravi, skriti se mu. Jaz se pred Rajkom in tovariši nisem mogla in njihova radost je bila moja in moja je bila njihova. Začnemo torej znova! Dobro, da lahko začneš znova, kajne Rajko?

"Ha? - Aja, dobro je, vse je dobro!"

Nikoli nisem vedela, kod hodimo in če smo se v eni noči dvakrat obrnili, ne bi znala pokazati smeri našega mesta. Še v tako temni noči sem vendarle prepoznala drevo, ovinek, obris hriba ali obliko osamelega gozda, mimo česar smo že kdaj šli. Prepoznavala sem tudi hiše in še danes sem prepričana, da bi jih v temi našla. Nekoč pa sem jih poiskusila podnevi; ni bilo nobene, ki bi jo prepoznala.

Zadnjo jesen vojne je Pesnica prestopala svoje neurejene bregove in se razlivala po travnikih in nizkih poljih. Zdelo se je, da smo zašli in ne bomo nikoli več prišli z mokrih travniških poti in blatnih kolovozov. Voda in blato sta se mi ob zgornjih robeh cedila v škornje. Sprva so me sezuvali tako, da sta mi dva tovariša vlekla škornje, medtem ko me je eden krepko držal; kmalu smo sezuvanje opustili, ker premočenih škornjev ni bilo mogoče obuvati. Mislim, da nisem te jeseni škornjev nikoli posušila. Spustili so barvo in kmalu so se je ob kolenih navzele jahalne hlače. Rdeče so postale tudi nogavice in ob vsakokratnem sezuvanju so se režali, da že zorim v rdečega vojaka. Sčasoma je sezuvanje škornjev postala zabava, ki je ni maral nihče zamuditi. Ko je rdeča barva lezla vse višje in višje, so se domislili, da bi sproti merili to moje zorenje. Svoječasno so me doma merili med vrati in tisto bedasto merjenje višine, ki se ni nikoli kako bistveno dvignila, in to, ki je prav neumno naraščala, sta bili najbolj zoprni torturi moje mladosti.

Tovariši so me imeli sicer zelo radi, čeprav si večina do konca partizanstva ni mogla predstavljati, čemu so jim taki, kakršna sem bila jaz, potrebni. Orleanka je bila namreč prava partizanka, jaz pa njeno živo nasprotje. Ta čas je bila ona edina tovarišica v Gorazdovi skupini in ko sem pozneje srečala še druge, sem postala le še bolj hvaležna usodi, da sem kar prvi dan pravega partizanstva spoznala najboljšo. Bila je velika in zato se mi je zdelo, da bi lahko bila tudi moja mati in moram reči, da sem jo v tem času imela rajši kot svojo mater. Moja mati ni bila kriva, če ni bila tu, jaz pa ne, če sem mater potrebovala. Čudno je, da greš na vojsko in si torej odrasel in samostojen, na vojski pa ugotoviš, da bi se moral tolikokrat koga okleniti. Brezumno, ker te je strah, ali pa bežno, ker si zmeden in v stiski. In kolikokrat te je strah in kar naprej si v stiskah. Venomer segaš v temo pred se, da vsaj na skrivaj otipaš življenje v senci, ki gre pred teboj in ko sončen dan je noč, ko pride Orleanka ob koloni, poda roko in gre z menoj vštric. Ona nikoli ne preklinja meseca in zvezd. "Danes pa luna sitno gleda," reče in tudi meni se zdi, da je starka nevoljna. Kaže veliki in mali voz, ob njej je, ko da kar tako hodimo ponoči. Na vojsko ne pomisliš, čutiš ljudi okrog sebe, tudi strahov se ne bojiš. V teh letih moje mladosti ni bilo nič lepšega od tega, če se nisem ničesar bala. Strah pred Nemcem ni bil nič hujši kot strah pred nečim, kar je čepelo v temi pod posteljo, kot tisoč strahov, s katerimi ti je grozil vsakdo, ki se je srečal z mojo mladostjo. "Pij mleko, če ne boš pila, boš umrla." "Ne grizi nohtov, ker te bodo gliste zadušile." "Ne potepaj se, da ne bo hude ure. Da ne bo toče." Veš, da bog pomaga, zato se zdi, da neprestano moliš, ker se tudi neprestano nečesa bojiš. Nikoli nisi brez skrbi. Potem strahovi ginevajo, ostajajo samo Nemci, toda teh se ne bojim, ker je tu Orleanka in so tu tovariši. Takoj se izkaže, da se jih zelo bojim, smešno, doma se jih nisem bala, čeprav sem pošto sredi belega dne nesla mimo njih. Morda se jih bojim zato, ker je tema, ker od nekod streljajo in jih ne vidim. "So kot strahovi v temi, zato se jih bojim," pravim Orleanki, ko me brez sape vleče za seboj.

"Jasno," pravi, ko da ne verjame in rada bi ji razložila, sploh bi se rada pogovarjala.

"Pssst," ukaže odločno. Vem, da moram molčati. Ampak vseeno jo imam strašno rada. Pravzaprav drugače kot mamo. Orleanko občudujem. Že zdavnaj je mimo čas, ko sem do takrat največjim in najmočnejšim staršem izmerila višino in veličino, nisem verjela in zato sem dodajala, čeprav se je sproti podiralo. Nekega dne sem obupano ugotovila: do sem segajo, višje ne morejo. Bila sem prizadeta, sramovala sem se jih, se zoperstavljala. Ko sem stanovala v mestu, je nekoč potrkalo. Zagledala sem se v vrata, ki so se odpirala. Nikogar v višini odraslega človeka, ko mi oči padejo navzdol. Očetova glava nizko, da vem, da je sklonjen in tuje vpraša, ko da me ne prepozna: "A gospe ni?" Zdrznem se in vzkliknem: "Ata?" Strašno sem se zbala, da bi ga kdo videl takega. "Aja," reče in se zravna in nasmehne. Nerodno mu je.

Danes se čudim, čemu se mi je zdelo takrat vse premalo, ko pa je bilo vendarle zadosti. Zdaj že vem, da pride tudi čas, ko ne moreš ničesar več meriti. Potem, baje, kar sam dodajaš, dodajaš in zelo si žalosten.

Že ob Orleanki sem razmišljala, čemu me usoda zanese med najboljše, to se mi še dandanes rado dogaja in me zato marsikdaj prehitro izloči. Že ob Orleanki nisem čutila zavisti; pozneje je prišlo otožno spoznanje, da je človeku usojeno venomer se z nekom meriti. Danes vem, da prav taka merjenja iztisnejo iz ljudi najboljše in da, upam, iz ljudi, ki odpadejo, ni kaj iztisniti. Če ne bi tega verjela, bi ne mogla verjeti, da je pravično in človek ne more živeti, če ne verjame v pravico.

Vsekakor pa so bile moje takratne želje, da bi dohitela Orleanko, varljive, kajti ona se je začela boriti proti Nemcem že menda takrat, ko je moj oče bežal iz bunkerja. Ko sva midva še razmišljala, kako naj obrneva kljukasti križ, je ona z nekega koščka naše zemlje že izganjala Nemce kot žive hudiče, kakor so trdili. Ko se je jeseni štiriinštiridesetega znašla ob severni slovenski meji, se mi je zdelo, da jih je Orleanka zdaj prignala do sem in jih bo kmalu, kmalu porinila čez Muro, postavila spet graničarja in takrat bo nastal mir. Če sem torej v partizanih kdaj za kom trepetala, je bila to Orleanka.

Njene odhode v razne borbe sem spremljala z veliko zaskrbljenostjo, tembolj, ker so ji tudi drugi naročali, da se naj pazi. Kadar so se vrnili iz takih borb, so se njeni spremljevalci postavljali in čulo se je pomembnejše, ko da bi rekli: moj oče je ta in ta imenitnik. Čez mojega očeta ga torej ni. Lahko je sicer tudi tvoj oče kaj, ampak mojega ne dosega. Moj je sila.

Če se je nisem v koloni oprijela, so me izrinili. Vedno pa se je tudi nisem mogla držati. Naj bo! Bogve, če res vidi kot mačka? Oči ima poševne. Zelo bleščeče in zeleno plave. Pravijo, da ima lice kot belo skalovje in oči kot dva tolmuna reke, ki teče skozi to skalovje. Poznam Dravo in Muro in Pesnico in vse potoke daleč naokrog, plavo zelene barve nima nobena voda, a ona ima. Oči ima zeleno plave z dvema črnima kamnoma na dnu. Žalost, ki se je včasih razrasla, ji je potemnila kot mrak globoki tolmun; žalost, ki se je razlila, ji je oči razširila in takrat so črni kamni prišli navzgor in so težki neslišno pljuskali in ji močili lice. Včasih si je oči zakrila, da bi tiste kamne potisnila spet navzdol in ko ji je to uspelo, je oči stisnila in kamna sta zdrknila na dno in tam obležala. Nekaj časa je čakala, ko da si oddiha, potem pa je uprla dvoje izpranih, čistih oči in zasvetilo se je, ko da bo posijalo sonce.

Na vratu ji je visela ruska brzostrelka: nosil bi jo naj bil njen brat, dokler ni padel. Težka, moška in pretežka jo je pripogibala kot upogljivo vejo. Razen majhne usnjene in dolgodlake torbice, ki ji je visela čez hrbet, ni nosila ničesar.

"Kako si lahko brez vsega?"

"Dušica," me je prijela čez rame, vedno me je kako prijela, da bi me obvarovala, če bi se tisti hip karkoli zgodilo," še preveč nosim, celo življenje. Da bi ga ne izgubila, sem odvrgla vse drugo. Razumeš, Dušica, ne bi tudi ti storila tako?"

Bila sem brez izkušenj, meni se takrat še ni zdelo, da je tako lahko izgubiti življenje. Navsezadnje pa sem poleg življenja imela rada še nekaj reči. Četudi je vojna ogrožala moje življenje, sem si vseeno želela, da bi trajala vsaj še štiri leta, toliko približno bi trpelo, da bi dosegla Orleanko, če računam, da je bila včasih taka kot jaz in se je v štirih letih tako spremenila.

Zaenkrat pa sem še hodila v koloni med tridesetimi, vedno tam, kjer bi naj bilo najvarnejše. Pred pohodom mi je ta ali oni usmiljeno šepnil, da naj se kar nanj prilepim, ko bo zapokalo. Zato me je predvsem skrbelo, kako ga bom v temi in morebitni zmešnjavi našla. Dostikrat pa so v naglici odhodov pozabili na me in potem sem tavala še bolj prestrašena in sprva sem na teh dolgih pohodih molila, da bi nas nihče ne ustavil, da se ne bi kolona pretrgala in da se ne bi kako drugače izgubila.

Orožja mi še niso dali: za puško, so rekli, da sem premajhna; brzostrelke bi naj bilo škoda zame. Primerne pištole pa imeli niso.

Nesmiselnih reči iz mojega nahrbtnika sem se otresla naskrivaj, kakor otrok, ki ga je sram priznati, da je skrival reči, ki zanj niso več primerne.

Beli pulover v temnih jesenskih nočeh viden kakor strah, smo pri neki hiši obarvali. Postal je rdeč, skrčil se je in otrdel kot plot. Kmalu nato se je v belih snežnih nočeh pomikal kot črni strah in spet dražil tovariše v koloni.

Morala sem priznati, da tudi dveh dek nihče ne prenaša in neke noči so me pregovorili, da sem ju zamenjala za konjsko deko in tri pare klobas. Klobase smo pojedli, čudnega kiselkastega duha deke pa do konca vojne nisem pregnala iz nosu. Navsezadnje je bila še težja kot prejšnji, topla pa manj. Sicer pa me je že tretjo noč v partizanih zeblo in zeblo me je do konca vojne in še danes se mi zdi, da si nog ne bom nikoli več ogrela.

Človek bi naj imel pravico do brezskrbnega otroštva in lepe mladosti. S tem bi se mu oddolžili za neprostovoljno rojstvo in ga zadolžili za večen dolg, ki bi ga moral prenašati iz roda na rod. Če se je torej moje otroštvo končalo prvi večer v partizanih, bi se morala po nekem naravnem zakonu začeti moja lepa mladost, toda že naslednjo noč sem morala spoznati, da je vojna tista, ki lepo mladost vselej pobere.

"Takega otroka vlačite s seboj," se je obregnila gospodinja ob našem prihodu v njeno neprijazno hišo,

"Vidiš," me je poučil Rajko, "kako hitro ljudje opazijo krivico, toda videla boš, da svoje ne bo zaznala." Res, tudi meni ni dala večerje.

Ob ukazu, naj ležemo, sem se zaman ozirala po sobi. Nihče ni pripravljal ležišč in ko so se tovariši mrki izgubljali, sem doumela, da moram za njimi. Mesili smo čez blatno dvorišče - doma sem partizane gledala iz svoje sobe in postelje in jim zavidala ležanje na gumnu - brana je kazala zobe. Še ena brana in rezila pluga; na zidu obešene kose so kot sablje sovraštva.

Na senu sem sama, kamorkoli se v temi prestopim, izzovem togoto ljudi. "Kaj hudiča pa še iščeš, tu ni pernic."

Ne, tu ni pernic, toda zakaj mi tega nihče ni prej povedal? Saj ne, da ne bi šla v partizane, toda ničesar ne bi pričakovala in zdaj bi me ne bilo sram. Mislim, da so me prevarali. Lahko bi jim to tudi rekla, toda potem bi me zavrnili: "Si vprašala?" - Ker torej nisem vprašala, me niso nalagali. Odrasli ljudje te vedno zavrnejo, da ne moreš oporekati, čeprav veš, da ni tako. Čujem jih, kako pritajeno prisluškujejo, najbrže me sovražijo, zasačeni ljudje te vedno sovražijo, ker ne prenesejo, da si jih odkril gole in grde.

Danes seveda vem, da je tisto noč prenekateri skrival sram, kakor ga skrivajo starši, ko otroci spoznajo njihovo in lastno bedo. Toda v tisti temi sem čutila predvsem nekaj žgoče ponižujočega za nje in za se. Domneva, da sem bila prevarana, se je zdela pozneje smešna, kajti ti, že leta in leta preganjani ljudje pač niso mogli presoditi moje lahkovernosti.

Krčevito mežim, ni za povedati, kaj vse se vidi, če gledaš v temo. Želim si staršev, ne dvomim, da so tudi oni z menoj vred prevarani. "Glejte na njo," jih je mati pred odhodom rotila. "Mat', tu je roka," sta zatrjevala.

Zdaj ju ni nikjer: z mojo popotnico sta pogoltnila tudi obljubo. Pa naj bo! Bodo že videli, kako bo z menoj. Zbolela bom, saj ni mogoče, da bi po vsem trpljenju zadnjih noči ne zbolela na smrt. Prepozno bodo spoznali, da z menoj ne morejo kar tako - pa naj bo! Še mladega psa so sredi noči tolažili, da bi se navadil biti sam. To pa bi naj bili tovariši! Navsezadnje sem še otrok, krivično je, ker mora biti tak otrok tu. Skozi reže hlevske stene me je poiskal mesec. Nebo, mesečina in zvezde vtkane. "Če je to pravično, ljubi bog, kar se tu z menoj dogaja?" Izza te svetlobe me zagotovo vidi. Molči! Tudi zvezda nobena ne utripne. Torej, nikomur se ne smilim. "Oče naš, kateri si v nebesih, ne bodi hud, ker sem šla k partizanom. Posvečeno bodi tvoje ime - kam bi pa naj šla?" Tu sem prenehala in se zamislila: nima pomena boga prepričevati. Nad nami je bog Slovenec in vedeti mora, da Slovenec ne more drugam kot v slovensko vojsko. Saj je, če je vsemogočen, dopustil, da se partizani borimo proti Nemcem, če pa o tem ni odločal, ni vsemogočen. Če pa ni vsemogočen, ga nima smisla prositi. O ljubi bog, odpusti mi, strašno sem utrujena! Ampak vseeno: je vsemogočen?!

Ni se izpolnilo, da bi naslednje jutro zbolela, opozorila in kaznovala tovariše. Še budili so me in čeprav sem se trudila, da bi se slabo počutila, se nisem. Bila pa sem lačna, toda tovariši okrog mene so se obnašali, ko da se zjutraj ne je. Šele opoldne so naskrivaj zašušljali prvi papirji in nekajkrat se je nos vznemiril in so zobje zaplavali v slinah. Iz spomina so rasle podrobnosti moje popotnice, ki bi izdržala za nekaj dni. Saj sem vedela, da bosta tovariša, ki sta jo pomagala, ki sta jo pojedla, umaknila oči.

Popoldne sem se začela spraševati, kakšen pomen ima to moje partizanstvo: zebe me, ležim na senu, lačna sem. Nemcev pa nikjer, navsezadnje pa tako niti orožja nimam. Črna škatla mi je ožulila roke. Nisem šla v partizane, da bi prenašala pisalni stroj. Rekli so, da ima vsak svojo dolžnost. Kakor borec za orožje, odgovarjam jaz za pisalni stroj. Nikoli še nisem za nič odgovarjala in strah me je, da se bo karkoli zgodilo s tem strojem in bom odgovarjala. Mislim, da jamčim z življenjem. To je najbrž zato, ker drugega ljudje tu nimajo. V vojski imaš življenje ali ga nimaš. To je vse, ni težko razumeti. Ničesar ne razumem.

Nekako so dosegli, da je kmetica prinesla v gumno jerbas z dvema skledama.

"Pridi, Dušica draga," mi je nekdo pomežiknil in vsi so se mi vzpodbudno nasmehnili.

Ko sem zagledala ajdove žgance, sem se razjokala.

"Od sreče," je ganjeno rekel star mož.

"Saj je res uboga," sem se zasmilila tudi drugim.

Jokala pa sem zaradi razočaranja, ker ajdovih žgancev nisem mogla. Ne bi jih jedla, četudi bi umirala od lakote. Tudi kislega zelja ne in še pol ducata takih jedi.

"Vedel sem," je nekdo preroško vzkliknil, "vedel sem, da nam je pri vsem sranju edino še ta manjkala." Potem so se prepirali, če me naj puste, da bom jedla tudi ajdove žgance, ko bom lačna ali me naj kratkomalo kar zdaj prisilijo. Ob tej priložnosti so neštete stvari, ki že davno niso imele nobene zveze z menoj razplamtele protislovja. Odločili so, da bom jedla, ko bom lačna, seveda pa prav nič ne kaže, da bi v bodoče vsaj ajdovi žganci bili.

"Bo vraga jedla," je rekel dolgi Rajko, "poznam take razvajene otroke. Raje bo zbolela! Kaj pa boš, če bo zbolela?"

"Umrla bo in jo bomo pokopali," je rekel Gorazd.

Je mogoče, da govori o moji smrti tako naravno? Da bi se nič drugega ne zgodilo kot to, da bi me pokopali?

"Kaj pa gledaš? Ljudje nam umirajo za velike reči, pa jih tudi samo pokopljemo," je skomignil Gorazd. Ko da mu je žal, ker je tako, se je nasmehnil, toda tako pač je. Ni kaj razmišljati, preveč nedvoumno. Pa vendar: samo to, da te pokopljejo? "Če te," pravi Rajko, "v vojski nima vsak take sreče, da bi ga pokopali."

Zvijem se kakor mlad pes, ko ga z bičem tepo. Z glavo rijem v plesnivo seno. Iščem dno, tisto majhno dno, kakršno je imelo mamino krilo, njeno naročje.

Čez teden dni pa mi je kot po čudežu že uspelo pogoltniti žgance.

"No, zaradi lakote je torej ne bomo pokopali," se je nasmehnil Gorazd. Orleanka pa je glasno priznala, da se je tudi njej sprva godilo tako.

Še nekaj pomembnega se mi je zgodilo prvi teden v partizanih. Brkati tovariš je nepričakovano nujno moral govoriti z menoj, odločil je, da se dobiva za kopo slame in me prosil, da bi tega nikomur ne povedala.

Ne bi, če se ne bi obnašal tako vznemirjeno in mi ne bi zabičeval, da moram molčati, kajti drugi bi si to razlagali narobe. Strašno me je zanimalo, kako si razlaga Gorazd.

"Aja," se niti ni začudil Gorazd, le vprašal je, če bom šla. "Ne bi?" sem se začudila. "Če ni potrebno, ne grem," a se mi je kar zdelo, da bom morala iti. Skrivnostnost in nujnost tovariševe želje sta preveč podžigali.

"Če bi bil jaz ti, bi ne šel, ti pa boš, seveda, šla. Torej pojdi in bodi pametna."

Privajala sem se delu in kar naprej razporejala dopise v različne velike pisemske ovojnice. A kar sem naredila, je bilo, baje, narobe. Pojmi o komitetih in pokrajinskih odborih, o glavnih štabih in ducat takih nazivih so se mi mešali, kakor da bi mi veter zajel te papirje in jih vrtinčil. Zaupna in strogo zaupna pošta me je tako zelo vznemirjala, da sem v strahu, da bi česa ne zamešala, zmešala vse. Sicer sem se pa vendarle počutila, kakor da bi bila v prvi službi: vznemirjena in prestrašena, toda ponosna in pomembna.

"Čemu ne bi šla?"

Dolgo je molčal, bled, slok mož z bolehnim izrazom. Kadar se je zasmejal, se je zdel zelo blag toda utrujen in zamišljen. Dostikrat sva obsedela ob delu in zdel se je odsoten. Ko da bi bil eden on tu, drugi pa bi neutrudljivo hodil skozi jesenske noči. Ta hip, ko me posluša, pravzaprav prisluškuje na nekem mostu, če ni morda onstran zasede.

"Čemu ne bi šla?"

"Ker boš to, kar ti bo povedal, še dostikrat slišala," se je nasmehnil tako živo, da je izbrisal privid onega drugega in odsotnega Gorazda.

Tako?! Zdaj pa me res ni moglo nič več zadržati, da ne bi šla in tisto, kar bom morda še dostikrat slišala, poslušala čimprej.

"Hvala ti, da si prišla. Stokrat in tisočkrat hvala," je skočil brkati tovariš Vincenc izza kopa slame, me prijel za obe roki, ju držal in se mi neutrudno zahvaljeval.

"Saj je čisto blizu in čas imam tudi," sem skomignila in zdi se mi, da ga je to odkritosrčno priznanje nekoliko zmedlo.

Slonela sva na kopi slame, gledala v nebo in menila, da se bo vreme držalo. Vincenc je povedal, da ima rad jesen in priznala sem mu, da imam tudi jaz rada jesen.

"A res?" ga je spet nenavadno razveselilo, da mi je stisnil obe roki, se mi zagledal v oči in si zaželel, da bi še enkrat ponovila. Malenkost, to lahko storim, čeprav se mi je zdelo njegovo navdušenje pretirano in nekoliko smešno.

Ko sva čula menjavo stražarja, je omenil, da bo polnoči na straži.

"Meni ni treba stražiti."

"Če bi ti kdaj ukazali, bom stražil namesto tebe."

Morala sem mu obljubiti, da mu bom dovolila stražiti namesto mene.

"Hvala," sem odgovorila, "mislim pa, da mi ne bo treba nikoli stražiti."

"Tudi jaz tako mislim. Če pa boš morala, bom to storil namesto tebe. Zelo rad."

"Hvala. Zelo cenim to." Saj nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Pravzaprav se mi je zdelo neumno, da sem se zahvaljevala za uslugo, ki je ne bom potrebovala.

"Verjemi mi, za me je to malenkost, sploh pa bi za te vse naredil. Vse!" Roke so mu drhtele, ko da ga je strah, da bi morda zahtevala nekaj, česar ne bi mogel storiti.

Prijateljice, ki so se menile o fantih, so si bile vselej edine: kadar ti fant enkrat reče, da bi vse storil za te, ga moraš preizkusiti, da se izkaže, če misli resno.

Pogledala sem ga in čeprav ni bil čisto tak, kakršnega sem si zamišljala, me je strašno zamikalo, da bi končno tudi jaz preizkusila koga.

Kadar je človek pogledal Vincenca, je najprej opazil kake tri prste dolge brke, ki so se mu rahlo vihali. Tovariši so menili, da je prav smešen in bi ga bilo treba pripraviti, da bi si jih obril. Rasli so mu že od prvega dne partizanstva in zato je bilo nekaj simboličnega v njih in nihče ni tvegal. Res pa se je tudi meni zdel z brki nekam starčevski kakršni so bili mladi igralci, če so v naši vasi igrali na odru stare župane. Vsekakor pa nisem mogla biti resna, če sem se mu zagledala v obraz.

"Prisežem, da bi za te vse naredil," je zadihano govoril vame, ko da je od nekod pritekel, da mi to pove. Z rokama se je zaril v slamo, ko da tam nekaj išče in ko mi je to zagotavljal, so brki vztrepetavali, ko da mi namigujejo.

"Bi si tudi brke ostrigel?"

Izpulil je roke iz slame in s polnimi dlanmi, ko da mu je ostalo v njih košček rumenega sonca, ki se bodikavo izza njegovih prstov zapikuje v mrak, odvihral. Zmračilo se je in me užalostilo kakor doma, ko sem se na večer domislila, da sem nekje izgubila igračo in verjela, da nikoli več ne bom boljše in lepše dobila.

Bila sem vznemirjena in skoraj hvaležna, ko se mu je čez nekaj dni še bolj mudilo s sestankom. Stražil je za starim mlinom; voda se je bučno vsipavala na kolo, ko da se še vedno trudi, da bi ga pognala. Spet se mi je zahvaljeval, toda moral je vpiti, da bi preglušil vodo. Trudila sem se, da bi mu dopovedala, da imam časa na pretek, da sem se pravzaprav dolgočasila in sem zato celo rada prišla.

"Vseeno," se je nagnil k meni, da bi mi lahko povedal tiše, "za me je zelo pomembno, da si prišla." Njegov glas se mi je ujel v uho in mi žgečkal bobnič, vse je postalo čudno smešno in zdelo se mi je, da bom kihnila.

Zmotil naju je tovariš, ki ga je poslal Gorazd: mudilo se je z neko okrožnico. Oddahnila sem si, ker bi se sicer lahko s tem fantom kaj zapletlo. Mama pa je naročila, da se ne smem z nikomer zapletati.

"Ti ni žal, ker te kliče Gorazd?" je vprašal tovariš.

"Ne - zakaj pa?"

Gledal me je, se popraskal za ušesi: " Ti ga pa pihneš, Dušica!" Skupaj sva stekla in pozabila, čemu se smejeva.

Ko sem sedla k pisalnemu stroju, se je Gorazd odločil, da lahko okrožnica počaka. Spraševal me je o mojem šolanju. Hotel je zvedeti, kdaj sem prvič zvedela za partizane in kdo mi je pravil o komunistih. Zanimalo ga je, če vem, da so se komunisti prvi uprli Nemcem. Vprašal me je, če sem že kdaj videla pravega komunista. Spomnila sem se enega. Bilo je nekaj mesecev pred vojno, ko je bil oče na orožnih vajah. S svojim motornim kolesom je prevažal nekega komandanta ta pa ga je za oddolžitev puščal domov. Ob takih prilikah je oče vselej koga pripeljal s seboj, takrat nekega Trboveljčana. V kuhinji nam je šepnil, da je tujec sicer rdečkar, a poštenjak in sploh v redu človek in da mu naj torej mama postreže, kot se spodobi.

Prejšnji večer smo prišle s trgatve in v škafu so bile velike pentlje grozdov, ki jih je dala teta namesto plačila. Da bi miza ne ostala prazna, dokler bi mama ne segla v tunko, je hitro položila nekaj grozdovih listov na lesen krožnik, na liste pa razvrstila črne, zelene in rdeče grozde. Morala sem odnesti v sobo. Ko je nato mama prinesla še meso, kruh in vino, je komunist vstal, se mami priklonil in ji zagotovil, da česa lepšega, kot so ti raznobarvni grozdi na mizi, še ni videl. "Pomislite, gospa," je rekel, "če bi bili ljudje vseh barv in ras drug ob drugem, kakor so te jagode za tale grozd in to raznobarvno grozdje za naše veselje in naš ponos."

Morda ni povedal čisto tako, toda tako je moja mama potem ponavljala in tako sem razumela tudi jaz. Še oče je vsakič pritrdil, češ ne bi si mislil, da lahko komunist tako čuti in to tako lepo pove.

Sprva sem nameravala Gorazdu to srečanje omeniti, a sem si premislila. Ni videl tistih grozdov, najbrž si ne bi mogel predstavljati, da je bilo tisto, kar je rekel komunist iz Trbovelj, zelo lepo, skladno in primerno.

Šele nekaj noči kasneje, ko se nisem več spomnila na Vincenca in me njegovi brki niso več zanimali, me je Vincenc obvestil, da je temeljito razmišljal in se odločil, da si bo brke ostrigel, da pa bo v zameno tudi on zahteval od mene nekaj.

Skomignila sem, česar pa v temi najbrže ni videl. Pomikali smo se naprej, tovariši so se vznemirjali, on pa me je zadrževal. Morala bi mu reči, da mi je vseeno, a prestrašila sem se njegove odločnosti in nasilne zahteve, da bom tudi jaz izpolnila, kar bo zahteval. "Daj častno besedo! Daš častno besedo, daš? No, dašššš?!"

"Ššššššš! Tišina!"

"Daaaššš?"

"Častna beseda, samo pusti me!"

Ko smo ga zagledali obritega, smo onemeli. Nato je izbruhnil smeh. Bilo je nenavadno, da so nas brki prej tako motili, ko so pa zdaj tako manjkali. Meni se je zdel smešen. Če se mi je prej kdaj še zazdelo, da bi mi bil morebiti lahko všeč, ko bi ne imel teh smešnih brk, sem bila ta hip prepričana, da je to povsem izključeno. Prej je bil videti starejši in resnejši, zdaj je postal nekam gol. Ne vem, če je to pravi izraz: bil je obrisan kakor otrok, ki ga krepko zdrgnejo pod nosom. Nisem ga mogla pogledati, da se ne bi zasmejala.

"Si vedela, da bo to storil?" je mimogrede vprašal Gorazd. "Častna beseda, ni..."

"Pusti častno besedo. - Mislim, da bo trda predla tistemu, ki ga je nagovoril."

Nisem se več ganila od Gorazda; tudi v koloni sem vztrajala pred njim, če je bil Vincenc za njim. Toda plamteče oči ogolelega tovariša so mi grozile tudi tako.

Kmalu nato smo spali v dveh izbah: ležala sem na krušni peči in kadarkoli sem se prebudila, je Gorazd še vedno sedel za mizo in čital. Vmes so prišli stražarji, božali s prezebljenimi dlanmi toplo peč in ko so se ogreli, so legli. Privita petrolejka je svetila v Gorazdovo knjigo in s polmrakom pokrita soba je spominjala na dom, kadar sem ležala bolna in je mati bedela, ker sem se bala teme, samote in strahu.

Sanjala sem, da ni bilo Gorazda pri mizi, ko sem se zbudila na skalni polici. Nekdo se je, izkoriščajoč Gorazdovo odsotnost, dvignil iz prepada in ta nekdo je bil človek, ki sem ga nekoč zdavnaj pahnila v ta prepad. Zdaj sva si gledala v oči in čeprav ga nisem prepoznala, sem vedela, da ima pravico, ko me z nekakšnim kavljem grabi za usta in vleče navzdol.

Ker nisem mogla krikniti, sem se prebudila in spoznala, da mi usta zapira nekaj toplega in vlažnega: zdelo se je kot ptič, ki mi je postavil kremplje na usta in s toplim in drhtečim telesom obsedel.

Naglo prebujena in rešena morastih sanj sem se Vincencu nasmehnila kot rešitelju iz mučnih sanj.

Že doma so pravili, da naj sicer bom, kakršna že pač sem, toda od nekdaj sem se zbujala z nasmehom, da je moral človek, četudi je bil prejšnji dan še tako jezen na me, pozabiti. Res pa je bilo predvsem to, da sem čez noč, četudi sem včasih zmolila celo očenaš, da ne bi pozabila vsakršne, tudi grozne krivice prejšnjega dne in se je domislila, ko sem bila z vsakomur že spet dobra.

Da bi se dokončno prepričala, če je težkih sanj konec in je pred menoj res samo Vincenc, sem ga še enkrat pogledala in se mu še enkrat nasmehnila, potem pa predjala glavo, ker me je njegova roka motila, pomislila sem, čigava je pištola ob meni in že v polsnu slišala tekanje in rezek Gorazdov glas, ki je nekoga pahnil in vprašal nekaj, kar sem že prespala.

"Gledal sem jo," je zatrjeval Vincenc.

"Torej si videl, da je otrok," je ukazal Gorazd.

"Res je, tovariš Gorazd."

Nekake sence so se dvignile iz tal in tam nečesa čakale, potem so polegle. Rada bi bila dvignila glavo, da bi razumela kaj se godi, toda spanec me je tiščal navzdol, kakor da bi mi nekaj silnega šepetalo: vse je v redu, zaspi, vse je spet v redu.

Ko sem se prebudila in vstala, me je spremljala zaskrbljenost, rada bi obnovila mučne sanje in razmejila sen od resničnosti. Nikomur se nisem upala nasmehniti, ker nisem vedela, kdo je na me jezen.

"Premlada in pretrapasta si, da bi se iz kogarkoli norčevala," je zagrozil Gorazd in nisem si drznila pojasnjevati.

Še štirinajst dni si nisem upala pogledati Vincenca. Ko pa so se mu spet poznali obrisi brk, me je poklical. Zazrla sva se drug v drugega in se plaho nasmehnila. Zdi se mi, da nisva bila več tako mlada.

5. poglavje

Tudi po enem mesecu še vedno nisem dognala, kaj pravzaprav delamo, če izvzamem, da smo vsako noč hodili, da bi nato kjerkoli spet čakali noči, ki smo jo morali prehoditi,

Zaradi Nemcev je bilo sprva sploh zelo preprosto: nisem jih videla in zato me je moj neučakani odhod k partizanom spominjal naglice, s katero sem se doma večkrat kam odpravila, boječ se, da bom bogve kaj zamudila in se je nato vselej izkazalo, da nisem zamudila ničesar in bi lahko prišla tudi kasneje, ali pa tudi ne.

Seveda sem poslušala, ko so prepričevali deviške ljudi, kakor so imenovali tiste, kjer so se partizani prvič oglasili, a niso bili okuženi s simpatijami do Nemcev. Če danes domnevam, da smo v tem tako preprostem mesecu najbrž dvajsetkrat prenočili v najmanj desetih vaseh pri vedno novih ljudeh, ki so bili pripravljeni tvegati, da nas sprejmejo kot svojo vojsko, smo nedvomno opravili ogromno in pomembno delo. Takrat pa se je zdelo preveč enostavno, da bi ga razumela in cenila. Obdelovali smo, kakor so to imenovali, silno veliko področje in uspeh je bil, če smo lahko vključevali vedno nove in nove ljudi in odpirali vedno širše zaledje, kakor so temu rekli. Motilo me je, ker nisem mogla presojati, kako bi nas ti ljudje vnovič sprejeli, čeprav sem istočasno doživljala obiske, ko nismo prepričevali nikogar, čeprav je bilo očitno, da smo prvič pri hiši. Vsekakor jih je pred nami že kdo pripravil na naš prihod vsekakor tako uspešno, kakor je svoječasno Truda mojo mater. Kasneje sem razvozlala, da so za nami hodili k hišam, katerih mi nismo več utegnili obiskovati, novi in novi partizani, ki so tod že delali, ali pa so šele prihajali na to področje. Dognala sem namreč, da naša skupina ni edina, kakor sem menila zelo dolgo.

Pravzaprav je bilo najtežje, ker sprva nisem ničesar vedela in sem tudi dolgo menila, da ni nič pomembnega. Marsičesa mi res niso pravili; pravzaprav večine ne, ker se pač o tem ni govorilo, ali pa so nemara domnevali, da že vse vem, ko sem prišla k partizanom. Odrasli pač vselej domnevajo, da morajo otroci vedeti to ali ono, ker je njim samim samo po sebi umevno, bodisi zaradi znanja, ali pa zgolj zato, ker pač tako je.

Domača nepolitičnost me je pripeljala v partizane kakor konja, ki ga nepripravljenega vprežejo za prometno cesto, zanašajoč se, da ga bo v vpregi že potegnilo za seboj.

Ko bi bila vedela vsaj nekaj tega, bi ne pričakovala, da bom sedela v topli štabni baraki, kjer bodo prihajali in odhajali oficirji in bo vedno vladala mrzličnost fronte, ki je pa na svoje oči ne bom videla nikoli. Iz tega je izhajalo, da tudi oče in mati nista niti približno vedela, kako bo z menoj in je njun previdni molk dokazoval kvečjemu nevednost. Ko otroci odraščajo, postanejo tudi starši zelo previdni: namesto da bi vse, kar vedo, razgrnili, ti iz bojazni, da bi se osmešili, dostikrat zamolče še tisto, kar vedo.

Čeprav so se vsi pogovori začeli in končali o Titu, nisem vedela, kdo je to. Skrivnosten kakor Kitajec ali Japonec, ki sta bila dostikrat čisto blizu in so ju poznali že vsi, razen mene. Seveda sta Kitajec in Japonec pomenila nevarnost, Tito pa spokojnost in mir v trenutku, ko se bo pokazal.

"Ne bo ga še," mi je pomenilo, da še Tita ne bo in torej še ne bo miru.

"Bo, zdaj bo pa kmalu," namreč Tito bo kmalu tu in ko pride, bo prinesel mir. Dostikrat se je zdel zelo blizu, ko se je nenadoma spet ustavil, nekje stoji, ne puste ga še k nam. To vse sem seveda doživljala z muko vseh pričakovanj, ki sem jih kot otrok doživljala: mati, na primer, je šla v mesto, odkoder bo prinesla nekaj težko pričakovanega. Od Rižnika, kjer bi naj bila v trenutku, ko sem spraševala za njo, je bilo do nas še tri ure. "Kje pa je zdaj?" Pri gostilni Kos je bilo bližje. Od trgovca Ferka, ko da je že kar doma. V tem trenutku sem pobegnila in vselej sem morala dalje, kot sem se namenila. Srečali sva se utrujeni: ona pod tovorom, jaz z razočaranjem.

"Dolgo te ni bilo."

"Res, vleče se," se je opravičevala.

"Lahko bi prej prišla!"

Izgovarja se, toda moji ugovori so močnejši. Zmagam, ko mati utihne, toda nenadoma je vse nepotrebno, joče se mi. Šele doma, ko je dala, kar je obljubila, spoznam, da je utrujena. Prehitevam se v uslužnostih, dokler ne pozabim nagiba svoje vneme.

Vsekakor je krivičnost vojne, da otrok in mlad človek ne moreta postati čez noč odrasla, vojna pa s svojo krutostjo vse te naravne meje nasilno briše. Zato sem s težavo spoznavala, da me lahko imajo vsi tovariši zelo radi, pa mi vendarle ne morejo preskrbeti postelje, če smo zaradi varnosti spali po senikih in gozdovih in je pač bilo treba ure in ure hoditi, če se je naša skupina morala premakniti. Bilo je predvsem nepojmljivo kot doma, kadar je mati imela zvrhan predal moke, a je umesila majhen kolač. Ona se je pač bala, da bi moka prehitro pošla, jaz pa sem razumela zgolj to, da je v predalu moka še ostala, dobila pa sem vseeno manj kruha, kot sem si ga želela.

Ta nezrelost je bila vzrok, da sem vse te dobre tovariše razočarala in jih nehote osramotila, če se je izkazalo, da vem dosti manj, kot so pričakovali in včasih celo, da marsičesa osnovnega ne vem. Borcem in komunistom, ki so jim bile te osnovne stvari že leta in leta vsakdanje, se je najbrž dogajalo kakor materi, ki ima kup normalnih otrok, a nevajena sploh ne pomisli, da je med njimi tudi eden, ki se razvija počasneje, čeprav je kdaj pa kdaj že opazila taka znamenja in so jo za hip zaskrbela.

Gorazd je imel kovček natrpan z velikimi pisemskimi ovoji, kamor sem odlagala pošto. Na ovitkih so bile kratice, ki mi jih zaradi bogve česa ni razložil in si jih zato, čeprav sem se še tako trudila, nisem mogla zapomniti in sem jih vselej zmešala.

Poseben problem je bilo tudi moje pisanje na pisalnem stroju. Hitrica, na katero sem bila tako zelo ponosna, tu ni bila pomembna niti potrebna. Večinoma smo prepisovali okrožnice, ki so prihajale od bogve kod in odhajale bogve kam. Vsa zahtevnost se je omejila na točnost prepisovanja. Zdi se mi, da so bili eno dopisi in okrožnice višjih partijskih organov, ki smo jih pošiljali prepisane ali vsaj smiselno prilagojene na nižje partijske organe, drugo pa pošta, ki je z višjih upravnopolitičnih organov bila namenjena po istem redu navzdol. Dopuščam, da še danes ne vem zagotovo, kaj sem pravzaprav delala, vem le, da sem neprestano nekaj pisala in prepisovala in da ni bilo nikoli brezhibno.

Sprva nekoliko smešen, pozneje pa že kar političen problem, je bilo pisanje samo. Prišla sem namreč iz nemške šole in š in č sem pisala s sch in tsch. Zgodilo se mi je, da sem napisala tovarisch Boris Kidritsch. Prav zaradi tega sem kvarila dosti papirja, kajti take okrožnice niso smele nikamor. Če nič drugega, bi podirale moralo pri nižjih organih. Zato sta vsaj dva iskala napake in vselej sta jih tudi našla. Seveda so jih tudi pregledniki prezrli in baje je tak dopis romal celo do najvišjih partijskih oblasti. Samo pameti, širokogrudnosti in tudi smislu za humor tistega, ki ga je dobil v roke, gre zahvala, da niso v časih, ko je lahko navsezadnje vse, kar si je kdo zamislil, nastalo politični problem, tega tudi obravnavali tako.

Seveda pa tega Gorazd in njegovi ljudje niso ocenjevali tako smešno in dobila sem oster opomin. Poslej je kak posebno pomemben dopis spet pisal Gorazd sam, dostikrat pa tudi Orleanka, ki je bila tako in tako vsestranska.

"Saj vidiš" se je opravičevala, "da ne znam, ampak neke stvari so pač take, da jih smemo samo mi, stari partizani opraviti."

Kako dobra je bila Orleanka, kako človeško razumevajoča, je dokazala tudi s tem, ker mi je kot nekakšno odkupnino prinesla pištolo. Zelo majhno, toda učinkovito.

"S to pištolo," je ocenil dolgi Rajko, "ne poizkušaj sama iz kake zasede napasti Švaba. Lahko pa se boš mirne duše ustrelila, če bi jim slučajno padla v roke."

Na sebi sem začutila ducat prežečih oči. Že večkrat sem razmišljala in nikoli si nisem mogla verjeti, da bi to zmogla. Bila sem kar zadovoljna, ker je bilo to doslej neizvedljivo, toda pištola, ki so mi jo dali, me je prepuščala samo sebi.

"Se je bojiš?" me je vprašala Orleanka zaupno. Hotela sem ji reči, da se je ne bojim, sploh ne, in odprla sem usta, da bi to čimprej zdrdrala, ko me je z roko ustavila. Kakor mati, ko je rekla: ne tako, ampak tako, in pokazala, kako je prav.

"Moraš jo vzeti v roke, otipati, dobro otipati in si reči: to je torej pištola. - Viš, jaz sem jo dobila nekje poleti 1941. Brat mi jo je položil k zglavju in rekel, da si jo naj dobro pogledam. Vreščala sem, ker je bila podobna miši in miši sem se bala in se je še danes bojim. Pištola pa vgreznjena v zglavnik in na očeh. A brata nikjer več. Morala sem jo vzeti, da bi je kdo ne našel. Navadila sem se je. Posodim ti jo, od brata imam tudi brzostrelko, predragocena je, da bi jo torej nosila kot nehasen spomin. Na koncu vojne mi jo boš vrnila."

"Torej ne bova umrli?" sem iztisnila presenečena.

"Ne, seveda ne! Saj se borimo za lepše življenje."

"Pravijo, da ne bomo vsi učakali."

"Seveda ne bomo, ampak midve se bova potrudili." "Kako?"

"Ja," je urno kot veverica obglodala nohte, "brez orožja ne bo šlo."

"Zakaj ?"

"Ker se ne moreš braniti," me je začudeno pogledala, da me je moja nevednost do peta zapekla. "O tem ni dvoma, veš," je odločila, "lahko se samo odločiš, kakšno orožje naj ti damo. Mislim, da si za puško še vedno premajhna, mogoče bi jo vzela na pomlad, začni pa s pištolo. Tudi jaz sem začela s pištolo, s tole."

Če je ona začela s to pištolo in nosi zdaj rusko brzostrelko in je to, kar je, ni kaj razmišljati.

V globoki kleti neke hiše, kjer bi naj bil Tarzan naučil že nekaj začetnikov držati pištolo, je tudi v moji roki trzala pištolica kakor majhna živalica, ki se hoče iztrgati.

"Ne moreš ciljati pol ure, ker noben sovražnik ne bo tako dolgo čakal. Bliže stopi, dalj kot na deset metrov s to stvarco ne boš zadela."

"Rajko je rekel, da lahko s to pištolo kvečjemu ustrelim samo sebe," sem se upirala.

"Larifaril Če lahko ustreliš sebe, lahko tudi okupatorja. A misliš, da ima drugačno življenje? Trdnejše, ker je pesjan? Oslarija. Imamo kvečjemu vsi enakega in s to razliko, da lažje upihneš njegovega kot svojega. Za to izbiro te učim, razumeš?"

"Ciljati v nekaj, kar stoji, ni nič." Pri drugem pouku je izza srajce izvlekel mlado mače.

Spustila sem pištolo.

"Stoj," se je zadrl. "A se ti smili? To mače? - Poglej jo, saj je že zdaj krepana. Kaj pa misliš, da store s temi jesenskimi oscankami? Nekdo jih bo prijel za zadnje tace in jim razbil gobce na ogalu gnojišča. A veš koliko teh zverinic jim ščije po kašči? Muc, mucica," se ji je dobrikal, ko se mi je zdelo, da ji bere smrtno obsodbo, "nikar se ne boj, sivkica. -- Povem ti, še pet takih je na voljo in nikdar ne boš imela pripravnejše tarče, kot je tako poskočno mače."

Ko jo je spustil, je mačka sprva počepnila potem pa poskočila in ker ni našla nič pripravnejšega, je lovila svoj repek.

Spreletel me je krut spomin, ko smo doma vsako pomlad in jesen ubijali mlade mačke. Opravil je hlapec ali kak drug moški. Da bi stara mačka ne trpela, so se za pokol odločili šele, ko jih ni več dojila. Takrat pa so bile mačice najlepše in vedno je bila med njimi katera, ki sem si jo izbrala in jo hotela obdržati. Tega mi niso mogli dovoliti, ker bi navsezadnje imeli več mačk kot kokoši, zato se je tako grozodejstvo, kot ga je povedal Tarzan, res vsako leto zgodilo tudi z mojo mačico.

Nekoč sem se odločila, da moram rešiti drobno črnko. Preprosila sem hlapca, da sem mu smela pomagati. S svojimi je hitro opravil, meni pa se je mačica, ki sem jo držala za zadnje tačke, neprestano ovijala in se s krempeljci oprijemala moje dlani. Udarila sem jo sprva samo malo in ko se je hlapec zadrl, da moram usekati krepkeje, sicer bo on meni in mački pokazal, kako se mahne, sem zavihtela odločneje in črnka se je spustila in iztegnila. Zmetal jih je na gnoj, na kup, da so obležale kakor mrtvo gnezdo in vrgel vile gnoja na nje. Bila sem potrta, ne samo ker mi je namera, da bi le čisto malo ubila mačko, spodletela, temveč zato, ker sem jo navsezadnje celo sama ubila. Popoldan pa se je materi zazdelo, da na gnojišču nekaj mijavka.

"Oslarija," jo je zavrnil hlapec.

"Saj," je priznala.

Razgrebla sem gnojišče in izvlekla črnko z razbito glavico, z zmečkanim uhljem in s polomljenimi tačkami. Zavila sem jo v robček in jo skrila na senik. Ko sem ji prvič prinesla jesti, je ob njej ležala njena mati. Gledala me je z velikimi prežečimi očmi in ko je zavohala mleko, se je njeno sovraštvo spremenilo v brezupno žalost. Ves teden sem tihotapila jesti in ves teden se mački nista niti ganili. Mene pa je vsak dan prijemala večja groza, da sem storila nekaj nepopravljivega, dokler nisem s skledčko mleka v rokah obsedela na lojtri in onemogla od stisk zadnjih dni zajokala.

Kakor vsega, sem se naposled navadila tudi pištole in kmalu me sploh ni več vznemirjala, ker sem enostavno pozabila, da jo imam. Kadar nisem vlekla pisalnega stroja, sem spet otepala okrog sebe, ko da lovim metulje.

"Tu so," se je zadrl Tarzan, pograbil brzostrelko in skočil v kritje. Jaz pa za njim. Sediva za drevesom, nikjer nikogar. Začudeno ga pogledam. Njegove oči so kot gnojnica.

"Si se oddahnila?" me je zaničljivo vprašal, da sem nemudoma vse razumela in bi bila najrajši umrla od sramu.

"Jaz," je izjavil, "se z njo ne bom več ukvarjal. Take," je prerokoval, "padejo kot amen. Nisem malo časa v partizanih, toda take reve še nisem srečal."

Nihče mu ni ugovarjal. Zdelo se je, da so vsi nevoljni name. Kakor doma, ko so me učili čitati in ni in ni šlo in so zatrjevali, da ne bo iz mene nikoli nič in če nočem, pač nočem. Pa sem hotela in hoteli so oni in po stokratnem obojestranskem obupu je navsezadnje le šlo. Toda v življenju je že tako, komaj nekaj razvozlaš, spoznaš, česa še ne veš. Komaj sem se rešila tod ene nevšečnosti, že sem čofnila v drugo. Nisem pa bila take sreče, da bi mi jih ne bilo treba sami reševati. Drugi so dobili pljučnico, nepopisne skrbi so nam zadali. Moj prehlad pa ni presegel meje, ko bi imela pravico obležati. Če sem stokala, mi je kdo strokovnjaško otipal čelo, odmahnil, in kolona je šla pomirjena dalje. V nekoliko hujšem ali dvomljivem primeru so me kvečjemu opozorili: "Saj veš, da boš tako ali tako samo do smrti živela. Ta pa je lahko tam, viš za ono jelšo."

Vedela sem in trepetala, dokler me ni strah utrudil in izčrpal. "Pa me naj," sem se vdala, toda ko je zašumelo ali zapokalo, se je vse v meni samo od sebe uprlo: Ne! Ne! Ne!

Imela sem tudi povsem dekliško ženske težave, ki sem jih krčevito skrivala, tembolj ker je tudi tovarišica Orleanka živela kakor moški in je nikdar nisem zalotila pri kakršnikoli najmanjši ženski skrivnosti. Ob tem sem se spominjala pogovorov žensk na domačih njivah in se domislila, da je ta ali ona, ko je v mokrem delala ali prala, tisto izgubila. Zato sem se na neki kmetiji izgubila v noč. Dolgo sem stala do pasu v mlaki in jim potem rekla, da sem padla v vodo. Bila sem srečna, ker je pomagalo. Revež pa se ene nadloge znebi, da bi si nakopal drugo: zbolela sem na mehurju. Seveda bolezni nisem poznala, bolečine bi še prenašala, toda sramu skoraj da ne. Komaj se je namreč kolona, ki je zaradi mene stala, spet premaknila, sem se borila z enakimi težavami kot prej, le da sem morala sedaj še bolj odlašati, da bi prekmalu ne zaprosila, naj se spet ustavijo. Sprva jim je bilo dobrodošlo, potem so se jezili, nazadnje so le še molčali. Ta zadnji molk pa je bil kakor nem in nesramen ogled, ki ga tudi tema ni mogla skriti.

Izkazalo se je tudi, da so sitnosti s slačenjem take, kakor sem jih zaslutila že doma: dvigniti debeli pulover in z njim pas s pištolo in nahrbtnik, odpeti naramnice, potegniti navzdol vrhnje hlače in vsaj trojne spodnje, paziti, da se ni vse umazalo na blatnih škornjih, zatlačiti srajco za hlačni rob, da ni žulilo in spet hitro vse urediti. Neki večer pa je Gorazd nepričakovano ukazal: "Pokaži, kako si ti sploh oblečena, ko potrebuješ toliko časa." Planila sem, ko da bi padla v zasedo, navsezadnje pa dopustila, da so pregledali ves moj nesmiselni sistem. S spremljevalci me je poslal k čevljarju. V novih škornjih, udobnih in širokih, so noge zadihale in zrasle in vendar je v njih bilo prostora tudi za debele, debele nogavice. Dve noči smo presedeli pri krojaču, ki je šival iz Gorazdovih starih hlač krilo. Rekli so, da so hlače od angleške uniforme. Nemški vojaški bluzi pa so skrajšali rokave in napravili všitke pod pazduho. Zdela se mi je sicer predolga, a so rekli, da naj kar bo, ker mi bo zato topleje.

Že dolgo sem se tudi praskala in ko so mi pokazali za pasom uš, sem cepetala, kot bi zagledala miš. Končno pa le ni bilo več nobenih skrivnosti med nami in prvič sem si v partizanih oddahnila. Brez sramu sem sprejela novo spodnje perilo, ki so mi ga prinesli od bogve kod, in jim dala svojega, da so ga skurili.

"Saj te ne bo nihče požrl, viš," mi je rekel dolgi Rajko. "Zdaj še ne, te je še premalo," je dodal Molčečnež, ko sta se postavila pred vrata, da bi se v miru umila.

"Pa res nimate nobenih sitnosti z njimi, ve partizanke?" se je začudila kmetica.

"Zdaj ne več. V začetku je bilo hudo," sem priznala.

"Kako?" jo je zanimalo.

"Soba je bila majhna in morala bi ležati z enim na postelji."

"Nisem."

"Prav je tako, le poštena ostani. Saj si še nedolžna, kaj?" je strogo vprašala.

Vse v meni se je stisnilo in zaprepadlo. Zasovražila sem kmetico, kakor vsakogar, ki me je karkoli takega vprašal. Kako sploh morejo tako nesramno spraševati? Ali jih ni sram?

Roke so mi obstale: pred to žensko se ne bom umivala.

"Se ne boš umila?"

"Ne bom!"

Kmetica je pomolčala. "Beži no, pol ducata imam svojih otrok, pred menoj se nimaš kaj sramovati."

Zardela sem. Le zakaj grebe vame. In kaj zato, če ima pol ducata otrok? Jaz sem jaz, na meni ni nič domačega, na njej ni nič domačega. Ne moreva se torej gledati.

Naposled je šla iz sobe, a z umivanjem nisem imela nobenega veselja več. Zdelo se mi je, da me sto in tisoč oči neprestano ogleduje.

Šele po vsem tem so se začele z menoj dogajati spremembe, ki so tovariše razveseljevale kakor mater prvi koraki otroka.

Nenadoma sem si želela srečati tudi Nemce. Pripravljena sem bila stopiti iz svoje anonimnosti in nameravala sem storiti nekaj, da bi si me zapomnili. Ponujala sem se v nočne pohode in ko smo v neki tovarni jemali usnje, sem pisala seznam in potrdilo vsega, kar smo vzeli. Ko sem ostala z vratarjem, ki je bil naš obveščevalec, sama, sem mu dovolila, da je vzel še zase. Vzel si je za podplate in delovne čevlje, kar sem vpisala v naš seznam. Še več si je zaslužil: pošiljal nam je podatke, kdaj je tovarna najmanj zastražena in kdaj je pripravljeno usnje za nemško vojsko. Res si je več zaslužil, toda takrat smo bili vsi tako skromni.

"Strašno ste dobri, tovarišica," se je zahvaljeval plaho, ganjeno in poln občudovanja, da bi mu bila najraje podarila kar celo tovarno. "Tako mladi ste še, a ste že najbrž dolgo pri partizanih."

"Od vsega začetka. Mlada pa tudi nisem več. Imam skoraj...petindvajset."

"Beži, beži," me je lopnil in plahost in resnost sta ga minili, kot bi odrezal. "Madonca, petindvajset, ti ga pihneš," se je krohotal, da sem nemudoma presodila, da bom morala biti za naprej nekoliko mlajša. Spravil me je v škripce in trudila sem se, da bi rešila svoj ugled. "Očeta in mater so mi okupatorji ubili," sem zinila. Vsi moji tovariši so imeli za seboj težka in tragična doživetja, moja preteklost pa je bila povsem nepomembna in ta hip se mi je nekako sama od sebe spremenila in presenetila celo mene samo.

"Jezus Kristus," ga je prizadelo, "pa so rekli da si Korenčanova iz Hlapnega. Še pred dobrim tednom sem se z njim menil. Jezus, je bil dober človek, pil ga je rad, ampak poštenjak. Saj pravim, če ne bo konca, bo vse dobre ljudi pobralo." Odšantal je do kraja pretresen. Presunilo me je, da morem stopiti za njim in mu razložiti, toda potem bi ta človek vedel, da sem se zlagala o nečem strašnem, o nečem, o čemer si človek niti misliti ne drzne.

še dolgo potem me je preganjala zla slutnja, da sem storila nekaj tako grdega, da ne more ostati brez kazni. Ko pa se mojim doma zaradi tega ni skrivil niti las, sem kmalu spet namigovala, da usoda mojih staršev ni jasna. Navsezadnje, sem se opravičevala, ali morda je? Ko pa nekaj časa nisem dobila zdoma nobenih novic, so me lastne laži obsedle kot poguben strah. Gorazd se me je usmilil in poslal tovariša, da bi poizvedel. Toliko časa se ni vrnil, da sem izgubo staršev že nekoliko prebolela in kovala najhujše načrte, kako se bom Nemcem maščevala.

Naposled se je tovariš vrnil kot s počitnic.

"Odslej," je odločil Gorazd, "te ne bomo reševali pred lastnimi izmišljotinami."

Oddahnili pa smo si vendarle vsi.

Tovariš mi je prinesel novo spalno srajco in copate. Nihče se ni smejal, ko se je opravičeval, da materi ni mogel razlagati, da tega ne potrebujem. Še pred dvema mesecema sama tako nevedna, sem se zdaj materine nevednosti sramovala.

Privlekel je tudi težak paket, ker je bil moj oče iz takega poklica, da je za vsako pošiljko, ki smo jo kam poslali, zbil zabojček iz deščic.

"To si ti nesel dve noči daleč?" so se čudili.

"In kaj?" se je obregoval, kajti tovariše je lastna dobrotljivost spravljala v zadrego, ko da bi v vojni bila dobrota sramotna. Toda ljudje so jo pač imeli v sebi kakor zemlja, ki zadrži korenine, četudi na njej rože pokose. Ko pa nepričakovano vzklije sredi pušče, se zemlja in tisti, ki jo uzro, radostno zaprepadli prepuste njeni lepoti.

Že dolgo sem jedla, kadar sploh sem, kisle juhe, zelje, ajdove žgance, doma pa ni minila nedelja, da ne bi bilo vsaj nekaj tega, kar nam je dal ta majhen tovor. Zagrabila sem z obema rokama: kakor doma, če smo imeli obisk in med odraslimi nisem smela segati na pladenj, pa sem to nemudoma storila, ko je obisk zaprl vrata za seboj.

"Vzemite, vsak naj si vzame!" Nihče ni vzel veliko, toda bilo nas je dosti in tudi meni je naposled ostalo prvo prgišče in nekaj drobtin na dnu. Več nisem potrebovala. Vsi so videli, kake piškote peče moja mati in če ima kdo tako mater, ne more jesti vsega, kar kdorkoli in kjerkoli postavi predenj. Dolgo so hvalili mojo mater in poizvedovali, če se je učila kuhati in kje. Zanimalo jih je, kolikokrat na leto peče take piškote in niso mogli verjeti, da jih peče vsako nedeljo. Nekateri so dobro poznali najboljše mestne slaščičarne in ti so zatrjevali, da boljših piškotov tudi v teh slaščičarnah nisi dobil. Še isto noč sem materi pisala pismo: "Draga mama, dobila vse. Spalno srajco sem takoj oblekla in mi dobro služi, ker je topla. Vendar mi do konca vojne ni treba pošiljati nobene spalne srajce več. Veš, piškote sem razdelila tako, da je vsak poizkusil. Taka je navada med nami partizani, da si vse razdelimo. Drugič, če jih boš še poslala, jih pošlji malo več. Tudi Gorazd jih rad je. Tu nam ni sile, le piškotov ne zna nihče speči. Kak se ti je zdel tovariš? Če je bil v redu, bo drugič še prišel, sicer bom poslala drugega. Praviš, da bi božič preživela doma? Mama, kaj pa govoriš, to je nemogoče. Saj veš, da sem na vojski. Povedati pa ti tudi moram, da mi, komunisti, božiča ne obhajamo več. Ko bomo utegnili, si bomo poiskali nekakšno zameno, zdaj pa je vojska in se s tem še ne utegnemo ukvarjati. Veš, navaden borec si tu in tam še lahko privošči, da skoči domov, jaz tega ne morem. Gorazd zelo gleda na me, zelo me cenijo in se boje, da bi se mi kaj ne zgodilo. Sicer pa, razen tu in tam kake borbe, se ne morem pritožiti. Ne skrbi zame, znam se paziti. Tudi braniti se znam, povedati pa vama moram, draga mama in dragi oče, da me žive, če bi se tako zgodilo, okupator ne bo dobil. Sem partizanka in take sramote ne bi naredila svojim tovarišem, vama in domovini."

Smrt fašizmu - svobodo narodu!

Dušica

Pripis: Imam novo uniformo. Ko bo prilika, se bom slikala, da bi vama vsaj slika ostala, če bi morebiti mene izgubila. Saj vesta, ljuba starša, kaj vse se lahko zgodi, ker je pač vojska. To ni taka enostavna vojska, kakršno je doživel oče. Mi se borimo za svojo domovino in če bi se zgodilo, da padem, ohranita me v lepem spominu in oprostita mi, če sem bila kdaj neubogljiva. Oproščam se tudi dekli in hlapcu, ko se bo vrnil. Še enkrat: smrt fašizmu -svobodo narodu, vajina partizanka Dušica. Pripis: tisoč poljubov, tisoč, tisoč!

6. poglavje

Neki dan smo prebili izredno skrivnostno. Gorazd se je s podstrešja z daljnogledom razgledoval po vasi in mežnar - obveščevalec mu je razlagal, kje je pošta in kje štacuna, kjer bi se še marsikaj dobilo. "Oni pa so za cerkvijo, v župnišču, kanalje. Od tod se ne vidi," je govoril, ne da bi gledal v daljnogled. "Gospodova soba je v pritličju, pesjani pa so v nadstropju."

Gorazd si je zapisoval in risal ter ga mimogrede kaj malega vprašal. Mežnar je zatrjeval, da so župnik za partizane in bodo zadnja vrata ponoči odprli. "Pravzaprav niso čisto za partizane, bolj so za to, da bi le hudiče spravili iz farovža."

"Zakaj pa ne!" se je odločil Gorazd in mežnar je zažarel kot otrok, ki je izprosil igračo. "Gospod," je še zaprosil, "vmes je neki rdečelasec, z nosom, da bi mi lahko sveče upihoval. Ne bom spraševal, kaj boste storili z drugimi, toda tistemu, lepo prosim, da ne bi prizanesli. Naj pomislijo, tovariši," se je mujal, ko se je zbal naših zateglih obrazov, "da jim povem le eno: ni še dve leti tu, prasec, pa sva z gospodom krstila že pet takih rdečelascev. Kam pa to vodi, premislite! Saj se nam bo rasa zmešala s temi pesjani." Neprestano je pljuval in se neučakano vrtel. Nekajkrat se je spustil in z zadnjico podrsal po lojtri, toda vsakič se je znova prikazala njegova siva in kuštrava glava. "Povem naj še to, da celo za menoj do zvonov leze in ondan sva se z gospodom menila: eden bo enega, prej ne bo miru. Jasno mi je, če bom jaz njega, me bodo hudiči kar od tam v pekel zabrisali in rekli, da sem mimo klina stopil." Ko je to pripovedoval, ni bil prestrašen, le togoten.

"Petdeset let že hodite po klinih, nihče bi ne verjel, da ste stopili mimo," je rekel Gorazd.

"To je res," je pomirjeno zažarel. "Nas eden, veste, se je že vsega slabega naužil," si je dal utrujeno roko na utrujeno srce, "ne boji se umreti, ne bi pa rad, da bi mu prav tak hudič spomagal na oni svet. Povem vam, pošteni ljudje so bili okrog mene, ko sem se rodil in nisem tako slab, župnik bodo pritrdili, da bi mi prav tak zlodjev agent pomagal tja, kjer ni muh."

Zvečer nas je vodil v napad. Z razigranim in srečnim smo kar po bližnjici mahnili.

"Vam se pač izplača živeti," je zatrjeval, "kaj imam pa jaz. Svečo prižgem, da jo potem upihnem. Vsaki terji, ki molze kaj kane, meni od zvonov nikoli." In vendar je komaj uro pred tem tako milo zvonil, da so spomini vreli in se je večer spremenil v davno pozabljeno spokojnost. Ko smo ga potem zagledali med vrati, smo se vsi zazrli v njegove roke in bila sem prepričana, da se jih bom vedno spomnila, kadar bom slišala zvonjenje.

"Za nas si zelo pomemben," mu je zagotavljal Gorazd. Najbrže je mislil nekaj stvarnega, toda bila sem prepričana, da čuti kakor jaz in ve za mojo hvaležnost in je pravkar to bolj meni kot zvonarju povedal. V temi sem iztegnila roko in kakor je prej njegova misel našla mojo, je zdaj moja roka njegovo. Bil je kot topel dih, ki butne v mrazu, in takoj umre, a pozabiti ga ni mogoče.

Mežnar je ves čas napada, ki se je zapletal, da nihče ni vedel, kdo koga preganja, klečal za Marijinim spomenikom in molil. Ko smo se umikali, je kakor pes, ki je razočaral gospodarja, tekel za nami in nam zatrjeval svojo vdanost. Toda v tej vdanosti je bil tudi obup, ker smo ga razočarali, in vendar nima nikogar razen nas.

Spet urejeni smo šli naprej in mu rekli, da se mora vrniti.

On pa je stal kot odvržen.

"Kaj boš pa zdaj?" se ga je usmilil Gorazd.

"Saj ne vem," je priznal, "najraje bi šel z vami."

"Kam bi s teboj na zimo. Saj sam vidiš."

"Vidim," je pogledal po sebi.

"Če pa se ti le zdi, da bi te osumili in bi bilo za te nevarno, pa pojdi raje kar precej z nami," smo se zbali zanj.

"Eh, sumili ne bodo," je zaživel, ker ga je sama misel, da ima tako pomembno skrivnost, spravila v upor.

"Pa tisti rdeči hudič?"

"Ne rečem, da ni nevaren. Bom že kaj pogruntal."

"Drži se torej! Lahko noč in hvala za vse."

Zavili smo v gozd, ko je on še vedno kakor pritlikav in osamel grm, ki se nima kam skriti, ostal sredi travnika.

"Tega smo razočarali," je nekdo vzdihnil.

"Marsikoga! Ropotali smo, zgodilo pa se ni nič."

"Ko pa je stari vse narobe presodil. Župnik pa tudi ni odprl vrat." Razočaranje se tudi v nas ni poleglo.

Ob našem drugem prihodu v to vas, se je spet prismejal. "Ni ga več," je zasoplo zatrjeval, "tistega rdečega hudiča ni več, Bog je nekaj nadenj poslal. Slonel je na straži pod farovškim napuščem in bog je nekaj nadenj poslal."

"Si imel ti kot božji zastopnik prste vmes?"

"Nisem," se je delal, "bil sem na strehi in bog je naredil, da se je nekaj odkrušilo."

"Zaprli so pa župnika, jeli?"

"Nedolžni so in morali jih bodo spustiti."

Župnikova streha, njegova odgovornost. Ustrelili so ga. Ko je mežnar zvedel, se je obesil.

Poslej se ni bilo nikoli več prijetno vračati. Ni bilo več župnika, ki bi potreboval mežnarja, nihče ni zvonil. Tako sem ga jaz pogrešala, drugi kako drugače. Zamenjali so ga sicer drugi obveščevalci, zanesljivejši, ki so več vedeli in si manj izmišljali, toda mi smo se vselej menili, kako bi naš mežnar to ali ono povedal čisto po svoje. Kadar smo šli v mesečini po teh krajih, sem se vedno ozirala, če bo kje sredi travnika morda le zrasel grm, ki bo vztrajal tako dolgo, da se bomo varno izgubili.

Pri podobnem napadu so me določili za stražo na neki stranski stezi, ki je vodila v vas. "Tod verjetno ne bo nikogar, če pa bi prišel, bo nevarnejši kot na vpadnicah." Razumela sem: nevarno najbrže ne bo, ni se treba ničesar bati, paziti pa moraš, gorje, če spregledaš.

Noč je bila mračna in živahna, ker jo je veter neutrudno in vedno bolj razpihoval. Sedela sem na pisalnem stroju in trepetala. Nisem se bala Nemcev, za zdaj še ne, bala pa sem se še vedno teme in strahov, ki so gomazeli v vsaki temi in grabili po človekovi duši. Manjša kot je bila duša, večje veselje so imeli. Od nekdaj. "Glej," so mi naročili tovariši in zato nisem smela mežati.

Huškalo je, a bil je veter, ki je preskakoval z drevesa na drevo.

Škrta? Kaj škrta, kaj, kaj škrta? Suhe veje, lesa, vrata. Nekje je neka lesa, so neka vrata. V temi jih sicer ni mogoče videti, toda zagotovo so.

Kaj gomazi? Veter se huli po tleh, potem se zakotali, obmiruje. Bog ga meče kot štacunar bale blaga, odvija, zavija, vrže znova, šušlja, užaljen umolkne, ker ne proda. Smešno mislim, ne smem, morda se bog užali, če ga primerjam s štacunarjem. Smešno je, ker imam neprestane opravke z bogom. To je zaradi tega, ker si ga ne morem predstavljati. Vsako primero z njim so od nekdaj zavračali. To je čudno, ko pa je hiša vendarle podobna hiši, drevo drevesu, človek človeku. V nogah, v rokah; ženska ženski, moški moškemu. Bog pa je drugačen, čisto drugačen, jaz pa ničesar ne poznam, kar bi bilo tisto drugačno od česa drugega, pa še povsod je. To bo držalo, ker se ga res povsod bojim.

Pod nogami je list papirja. Pohojen. Je tisti, ki ga je pohodil, tudi boga? Rešim ga iz blata, previdno ga položim pred se. Čuti bog to?

List vztrepetava kot golobja perut, omaga. Kaže, da je umrl. Dotaknem se ga, ne zgane se in spet je vse okrog mene tesnobno negibno. Ne vzdržim tega. Vstanem in dvignem pisalni stroj. Nikoli več ne bom imela prostih rok. Moram ga namreč držati, kajti te se karkoli nepričakovanega zgodi, bom stekla in ga pozabila. Se mi je že zgodilo, toda takrat nisem bila zadnja in so ga drugi pobrali. "Priveži si ga okrog vratu, stori kar hočeš, toda gorje, če ga pozabiš." Ni šlo za to, da bi ne dobili drugega, morala sem le izpolnjevati svojo dolžnost. Puška je na rami, stroj pa v rokah; puške ne vržeš od sebe, če stečeš, stroj pa kar sam od sebe zdrkne z utrujenih rok. Ni pravično! - Je pravično, da ti sediš in pišeš, ko tovariši stražijo; da ti spiš, ko drugi stražijo? Bi zamenjala? Dajte ji torej puško in vzemite stroj. Določite ji stražarsko mesto od polnoči do dveh.

Tudi puška je težka, če jo držiš dve uri v rokah in prebadaš temo, ker čakaš, da se bo vsak hip nekaj nabodlo. Ob pol dveh zavreščim, ker nekaj nekje je in ne vem, če je okupator, da bi smela streljati. Potem je vse jasno: ostane mi pisalni stroj, zažrt v dlani. Kadar stojimo, ga držim in paziti moram, da ne prevara ohromelih prstov in ne zdrkne. Da bi ga čula, priprem pokrov. Vedno moram iznajti kaj novega, da me ne prevara.

Kdo ve, če so res vsi Nemci v postojanki. Obveščevalci se tolikokrat zmotijo. Neverjetno, če ne bi bile vsaj njihove patrole zunaj, neverjetneje, če ne bi čule hrupa iz vasi in prihajale tam, kjer jih nihče ne pričakuje. To so stranske steze.

Obrnem se, obračam se! Stroj me ovira, ko ga hočem predjati, mi zdrkne. Pokrov zaškrta in se odpre. Bele črke poskakujejo v temi. Hitim jih pokrivati, toda urnejše so: S - t - r - a - h! Pokleknem na tla in tiščim pod pokrov: N - e -m - c - i! Pograbim vse v naročje in se ritenski umikam. Iščem zavetje, kjer bi mirno in zbrano zaprla stroj in spet sedla nanj. Prepoznam zid, vidiš, tudi v temi se kaj najde. Zdaj imam hrbet zaščiten in dokaj mirno sedim na stroju. Mislim, da je moj položaj tu pomemben. Nemci ga prav gotovo poznajo. Vedo, kdo straži na takih nepomembnih vpadnicah. S stražarjem se vselej opravi brez krika, toda kričala bom pred vsako senco, ki mi bo prišla nasproti. Ljubi bog, daj da bi, če se bodo Nemci približali vasi, to storili na glavni cesti, toda najprej stori, da jih sploh ne bi bilo, če pa tega ne moreš, naj pridejo kjerkoli, le tu pri meni ne. Če pridejo z zgornje strani, oče naš, kateri si v nebesih, tam je Tarzan, on jim bo že posvetil, toda čuvaj Tarzana. Bog me bo uslišal, tudi Marija bo prosila. Ko bo tega konec, če bo bog dopustil, da se ta noč srečno izteče, bom vsak večer zmolila oče naš. Za zadnjikrat sem res še nekaj dolžna, toda to bom vse nadoknadila, ko bo predah in me ne bodo obljube tako zasipavale. Če ti že ni za me, misli na moje starše. Edinka sem, mati vsako noč moli in daje za maše, Tina iz Hlapne vasi sem. Tista, ki je škofa pozdravila. Dal mi je podobico. Sploh sem že dosti storila za cerkev, čeprav sem še mlada. Tudi nedolžna sem še, nobenega fanta še nisem poljubila in če me je kateri hotel, sem se branila.

Ko sem se tako nekoliko obvarovala pred Nemci, ker sem se prepustila bogu, me je vznemirilo pokopališče.

"Te ni strah pokopališča?" je vprašal Tarzan, ko me je določal za stražo.

"Oslarija, koga pa je dandanes še pokopališča strah," so ga zavrnili. Saj. Sprva res nisem utegnila misliti, na pokopališče, ko pa sem šla skozi vse mogoče strahove, sem si rekla: "Ne verjamem, da na pokopališču straši." Pravzaprav si pokopališča nikoli nisem kaj dosti ogledovala, toda belih kamnov in marmornatih plošč in sploh vsega pokopališkega, če sem dobro pogledala, je bilo tu skoraj preveč. Škoditi ne more, če zmolim še za verne duše, torej, ljubi bog . .

Ura je klenkala polnoč. Za vsak primer sem vstala in prijela pisalni stroj. "Ne verjamem sicer, da straši in se tudi ne bojim. Dandanes so nam samo Nemci nevarni," sem si ponavljala. Pokopališča nisem spustila z oči, navadila sem se varovati presenečenj. Da so križi in spomeniki, sem sodila o temnih sencah. Na pokopališču so beli in črni spomeniki. Podnevi padejo najprej črni v oči, ponoči beli, zato sem prej, ko sem ogledovala površno, črne spregledala. Tako preprosto je to in ni se mi treba vznemirjati. Ampak čemu bi stal črn spomenik ob belem? Jezus - to že niso spomeniki, saj drgetajo, ko da jih nekaj zadržuje in jih zato stresa togota! Razločim črno pripogibanje, vidim pa tudi, da ono belo stoji.

"Mama?"

Črno se zravna.

Zadržim dih in razločno čutim, da je tako storila tudi noč. Črni se spet sklonijo v temo, pognali se bodo. Bili so vzravnani.

"Kdo je?"

Završalo je toliko, da so črne sence šinile kvišku, ko da jih je nekdo spustil, da bi mi prisluhnile.

"Kdo je tam, stoj!"

Završalo je in se zagnalo proti meni. Slišim nekoga kričati, zavem se, da sem to jaz, utihnem in se zaženem navzdol. Bela, zdrobljena pot se mi meče pod noge. V drevoredu me zadržuje veter in drevje rohneče sega za menoj.

"Tovariši," sem padla v zavzeto in kot praznik razsvetljeno postojanko.

"Nekaj prihaja na široko in v strelcih," sem zahlipala in se sesedla na pisalni stroj. Sklonjeni kakor sence, ki so me pravkar prignale, zdrve v noč in v napad.

Skrušeni in uslužni obrazi predanih Nemcev me ogledujejo.

"Ste vsi?"

Pritrde, toda vem, da se lažejo.

"Dušica," me karajoče pokličejo tovariši. Rešijo me teh Nemcev, ki ustvarjajo v meni zmedo, ker niso taki, kakršne sem si predstavljala.

Na smrekovem podu se orjaška risanka krvavih stopinj stopi pod Lojzom. Zamižim in se obrnem, čutim, da bom padla, uprem se, zagledam Rajka in se naslonim nanj.

"Slabo ji je, ranjena je," jih začujem in za hip se mi zazdi, da sem z njimi in vzklikam, da je Dušica ranjena.

"Pomisli," se je režal naslednji dan Lojze," jaz ranjen, ona pa omedleva. Dalje naj pa Rajko pove."

"Pritava kuštrava in bleda kot stena, zagrgra in se položi pred me. Spustim tega in jo obrnem. Nikjer ničesar. Še enkrat obrnem," pravi Rajko.

"Ste čuli: jaz krvav kot prašič ostanem sam, on pa pestuje Dušico."

"Ne moreš nič, prestraši te!"

"Dobro - in potem?"

"Ko da bi golob sedel na roko, se ji je povesila glava. Pregledujem jo, piham vanjo kot v mlado mače. Ona pa vztrepetava kot materina dušica v prvi sapi. Nikar, pravi Gorazd, takole, tovariši, reče in jo lopne po enem in drugem licu. Pa ti odpre tisti svoji spominčici in gleda kot cvet, ki je prvič vzcvetel. Kaj ji moreš, taka je."

Sedela sem na topli krušni peči, bingljala z nogami in se smejala: niso mogli skriti, da so srečni, ker sem cela. Na pokopališču pa je veter ciprese pripogibal, so se prismejali. Nato so mi celo pisalni stroj nesli. Kaj so storili z Nemci? Z menoj

so bili nenavadno dobri in slutila sem, da je človek dober s človekom, da bi se odkupil, ker nekje z nekom ni mogel biti. Molčala sem, tudi v vojski ni treba vsega spraševati in vsega zvedeti.

Po toplih izbah smo na planem postali žalostni, nesrečni, hudobni in surovi. Kolona dolgo ni našla pravega koraka in se ni mogla utišati. Preklinjali so vreme, noč in ljudi, ki smo jih slutili spokojne v nočnih hišah. Sovražili Nemce, Ruse, Angleže in Amerikance, ves svet. Nihče mi ni pomagal nositi pisalnega stroja, vsak je komaj vlekel svoje tegobe. Nad menoj so se znašali kakor obupani in od vsega potlačeni starši, ki si nemoč in ponižanost teše s tem, da otroke tepo.

"Rad bi vedel," je nekdo togotno poizvedoval, "zakaj moram biti vedno tam, kjer je najslabše."

"Kaj ti, jaz, ki nisem špekulant," so se posmehovali njemu in sebi. Spoznavala sem, da so si vsi kdaj pa kdaj to partizanstvo tudi drugače predstavljali in si želeli drugačnega. Niso sicer prinesli spalnih srajc, toda niso pričakovali, da moraš premočen dalje in dalje in da vse do konca vojne ne boš nikjer, čisto nikjer na cilju. Najbrž je kdo v koloni vedel za majhen in nezanesljiv cilj te noči. Nezanesljiv zato, ker nas je marsikdaj, prej ko bi zavili k tej ali oni hiši, temu ali onemu seniku, čakal obveščevalec in smo morali naprej in drugam. Če nas je dan prehitel, smo ostali v gozdu. Gozdovi pa premajhni, da bi se smeli gibati. Vsak si je poiskal kotanjo, kjer je obmiroval za ves dan. Kadar ni bil gozd smrekov, se je zdel prosojen.

"Tako tovariši," si je kdaj kdo na glas grenko rekel, ko se je položil, "zdaj bom samo še usta odprl in nekdo naj pogleda, če se že skozi vidi."

Edino Gorazd ni nikdar rekel ničesar.

"Saj on odloča in se torej ne more pritoževati čez svoje ukaze," so se škodoželjno režali.

"Daj roke," so se, kadar so se, usmilili mojih višnjevo prezeblih rok. Kadar je bil dan sončen, je vsakdo poiskal svoj košček sonca, kot bi vzel svoj kos kruha. Krajši so bili dnevi, šibkeje je sonce curljalo skozi vejevje in prej usihalo. Še prej je izsesalo vso toploto in jo vleklo s seboj navzgor v ognjeno kepo. Ko je sonce zašlo, je človek postajal kamen. Leže na hrbtu čutiš, kako se krčiš. Dan te je utrudil, sam s seboj se ne moreš več pogovarjati. Tisočkrat si se že premagal, vse ugovore si si zmlel. Gledaš človeka, ki gre pod gozdom in se sprašuješ, kako da sme. Gre v hram, obstane na stopnicah, vidi se, da se nikogar ne boji, da ga nihče ne preganja. Zakaj ne in zakaj mene? Pamet se ustavlja. Mika te, da bi stekel in obstal na stopnicah. Zakaj ne smeš? Nekoga bi moral nemudoma vprašati, a se ne smeš niti ganiti. Pa moram! A se niti ne dvignem, ker vem, da le ne smem. Gledam drevesa, ki mole skrepenele veje v nebo in drgetajo. Razmišljaš, kako drevje občuti mraz? Čuješ njihovo šklepetanje, še bolj zebe.

Kako je z drevesi, ki zrasejo tako visoko, da se z vejami ne dotikajo. Se morda s koreninami. Z nečim se morejo, strašno mora biti, če si med tolikimi čisto sam. Rajko? Kje je Rajko? Iščem ga, plazeč se po trebuhu. V mraku je kot drevo več, med tolikimi drevesi ga lahko spregledaš.

"Še malo," mi reče, "vidiš svetlobo. Štej do sto in nabodla se bo na drevesa in izlila temo. Potem bomo šli nekam na toplo." "Kam na toplo?" vprašam, ker upam, da ve več kot jaz. Ko ne odgovori, mu rečem, da spet govori tjavdan. Prizna in zdi se mi, da bi morala dvigniti skrepenele roke in mu razpraskati obraz, da bi se enkrat za vselej naučil, kako ne sme niti poizkušati, da bi me varal.

"Drgneš roke, migaš s prsti?" vpraša spravljivo.

"Si si umila vrat, ušesa, zobe?" Včasih se je zdelo, da ne more biti nič hujšega. Prijeli so me, mi zdrgnili vrat, da je zasijal in pekel. "Če ne bo hujšega," so se smejali.

Rajko mi je gnetel roke, ko da mi otrdele lomi. Bolelo je in sem jokala. "Če ne bo hujšega," se je smejal in jih ogrel.

Nekoč so prišle ženske v prav tak gozdiček grabiti steljo. Zadržali smo jih z gospodinjo vred, ki je opoldan prinesla obed. Steljice so stražile, mi grabili. Vsak je imel svoje veliko veselje in zvečer še kmet. Povabil nas je v hišo in pogostil. O, včasih smo imeli tudi srečo in kmet je zatrjeval, da je tudi on zadovoljen.

"Daj jim, našim," je ukazoval. Mel si je roke, majal z glavo in samemu sebi ni mogel verjeti. Tovariši in grabljice so plesali in ko smo odhajali, so šli za nami čez dvorišče in vsi so želeli, da bi drugo jesen, če bo še pokalo, spet prišli.

"No," je rekel dolgi Rajko strupeno, "za pol dneva drugega leta imam že zasigurano, najti moram še za preostalih tristo in tistih nekaj dni, pa sem dober."

"Našel jih boš."

"Nekje tu pod nogami," je zamrmral in se naglo prestopil, da ne bi ostalo izbrano.

"Ne pretiravaj. Že tri leta ga dobro voziš!" "Tiščim," je zasikal.

"Tišina!"

"No, pa kar tiš, Tina," me je porinil pred seboj. Pisalni stroj me je udaril po nogah. Odvzel mi ga je, zrasla sem. V Rajku je bila neka mračna dobrota. Ni je razdajal prešerno in ne takrat, ko bi jo on rad dal. Ponudil jo je, ko si jo potreboval. Smeha, ki ga je izzval, ni poslušal. Iz hiš, kjer smo bili lepo sprejeti, je odhajal otožen in zagrenjen. Nerad je šel iz tople sobe in se poslavljal od dobrih ljudi. Vselej pa se mu je mudilo, če nas niso marali, in si oddahnil, ko smo bili zunaj. Pri slabi hiši ni nikoli pogledal na hišno tablico, kar je pri gostoljubnih delal. "Nočem vedeti, kdo je bil slab z menoj; po vojni se ne bi rad spominjal takih hiš. Človek bi ne mogel biti pravičen.

Z nepravičnostjo pa začeti ne moremo, ker bi se mir potem začel tam, kjer se je nekoč končal."

Na preplavljenih travnikih se je sklonil in mi nastavil hrbet. Potem so me spraševali, če se s tiste višine že vidi svoboda. To niso bili glasni pogovori, kvečjemu pridušeno šepetanje, omejeno na tri, štiri v koloni. Peti je morda še čul šušljanje in se jezil, ker ni razumel. šesti se je razburjal in ukazoval tišino. Nisem se brigala, kod je hodil Gorazd, dalje kot je bil, svobodnejša sem bila. Tudi doma ni bilo tako sproščeno, če je bil oče v hiši. Gorazd se v koloni ne bi nikoli pogovarjal, mislim, da se je celo jezil, ker sem se obnašala kot frklja na izletu. Toda Gorazd tudi ne bi bil nikdar zmožen molče in spotoma rešiti nešteto majhnih problemov, ki so jih ti tovariši za me reševali mimogrede, ko jih on niti opaziti ni utegnil.

"Rajko," sem v stiski šepnila, "saj veš."

Zasikal je, ko da bi voznik ustavljal konje. Kolona je obstala. Najsi je prihajalo z repa ali s čela še tako nestrpno sikanje, največkrat večina sploh ni zvedela, čemu stojimo. Daleč so bili časi, ko sem zamirala v sramu, ker so si od ust šepetali, da je morala, kajpak, spet Dušica na stran.

"Pritisnilo me je, prosim lepo," se je Rajko nesramno zarežal in zmagoslavno odkorakal v temo.

"Če že stojimo," sem zamrmrala in smuknila za najbližji grm. Dokler ni videl, da sem hušknila v kolono, se ni prikazal. "Mlada si, ne boš se v tej osrani vojni pokvarila za vse življenje. Kje je pa rečeno, da boš padla. Naj pa se zgodi, da preživiš."

Bil je najbolj brutalen, najbolj prostaški, toda ves zlat tovariš. Kolona je šla mimo ptiča s strto perutnico, ne da bi ga kdorkoli opazil. Dolgi Rajko ga je dvignil, spravil pod srajco, da bi ga pri svetlobi pogledal in mu kako pomagal.

Na kmetijah je pomagal pri kotenju telet, pri rinkanju prašičev in rezanju prascev. Kidal je v hlevu in gnal žrmlje. Popravil je stensko uro, ki se je že zdavnaj ustavila. Plel je košare in ribal zelje. Vmes je stražil kakor vsak, čistil redno svojo puško in mazal mojo pištolo.

Na senikih sem zlezla k njemu in mu obuta porinila škornje med njegove. Visok skoro dva metra je v temi kdaj pa kdaj zakrilil nad mojo glavo in vzkliknil: "Ni je!"

Včasih je pripovedoval o ženi in otroku. Imel je zlato ženo, kakšno pa bi naj tak človek imel, in sina, ki mu je bil čisto podoben. Kje sta, ni nikoli povedal. Ko je umiral, smo ga rotili, da naj karkoli sporoči, nekdo bo že preživel in šel, četudi po kolenih, do njegovih. On pa je samo odkimaval in solze so mu tekle po licih. Gorazd je potem povedal, da so ju Nemci zažgali, ko ju je neke noči obiskal in skočil skozi okno, ko so hišo že obkolili.

O tovariših sem še največ zvedela, če so padli. Preživeli so kakor govorniki ob odprtem grobu razkrivali včasih pošastne skrivnosti padlega, ki jih je, kakor jaz, - a moja zgodba je bila neznatna morda v prvih tesnobnih nočeh partizanstva, zaupal tovarišu. Redki so povedali, odkod so; ko so padli so njihovi le malokdaj zvedeli, kje so zagrebeni. Tako je baje v vseh vojnah. Naša je bila vendarle zato toliko lepša, ker so bili vsi pokopani na svoji zemlji.

To niso tisti spomini, ki jih pripovedujejo vojni veterani, ko o njih pišejo, ker so nenavadni in pretresljivi. So vsakdanjosti, ki jih doživljajo vojaki vseh vojn, ne da bi jih mogli in znali povedati svetu. Četudi bi vsak povedal svojo in vsaj svojega padlega tovariša, bi vsi vojaki sveta teh zgodb ne končali, ko bi bile že spet vojne. Nekaj brezupnega je na tem svetu, da tistih, ki so v vojnah trpeli in se jih boje in jih sovražijo, nihče ne posluša.

Nisem bila poleg, ko so zagrebali dolgega Rajka in še dolgo, dolgo, ko sem videla gomilo, ki se je že vsedla, sem se ubijala z mislijo, da je prekratka zanj. Nisem si drznila nikogar vprašati, da bi mi morda ne pritrdil in bi potem morala kričati in kričati, da si je Rajko zaslužil vsaj svoji velikosti primeren grob.

Pred vojno nisem nikoli šla sama na pokopališče, po vojni sem zavila in si ogledala grob rajnkega Luka, največjega človeka v naši vasi. Gomila kakor druge - to je bilo prvo olajšanje in prvi sproščen jok po vojni.

Ko ni bilo več dolgega Rajka, sem se v koloni spet izgubila. Povsod sem se zdela nezaščitena. Pomikala sem se po lastni strategiji, ki sem si jo sproti podirala. Na čelu kolone me je obsedla misel, da me bo to noč tam zadelo in puščala sem tovariše mimo, da bi pristala na repu, četudi je bila vsa kolona pred ali za menoj, povsod je zevala večna praznina. Rajko je bil kakor drevo; če drevo posekaš, je življenje prekratko, da bi učakalo prav takšnega.

7. poglavje

Beograd je bil glavno mesto Jugoslavije. Ker je bilo glavno mesto, je tam živel kralj. Tako smo se vsaj učili. Meni se je sicer zdelo, da je bilo glavno mesto zato, ker je tam živel kralj. Mojemu očetu pa ni bilo dosti vredno ne takšno ne drugačno: ni veljalo, ko je bil spodaj Korošec, ni se spremenilo s Stojadinovičem in vnaprej je vedel, da se tudi z Mačkom, s to kanalijo, ne bo. Pa se mu je zgodilo, ravno njemu, da je eden od njegovih delavcev volil Mačka.

"Ti pa kar k svojim," ga je oče v ponedeljek po volitvah odpravil.

Mesec dni ga oče ni maral in on tudi prišel ni. Volitve so se pozabile, nič se ni spremenilo za njiju in spoznala sta da se zaradi Mačka ne izplača prepirati. Kmalu sta ob sobotnih večerih spet ugotavljala, da te na koncu koncev vsak ki ga voliš, pozabi.

Poletje so v zidanici preživljali advokat, njegova ohola žena in gosposki otroci. Z nikomer se niso družili; če odštejem njihove stike z ljudmi, ki so jim nosili mleko, meso in kruh. Ljudem so ostali tuji in takih niso marali vse do takrat, ko je advokata nepričakovano zadela kap in je kar tam, v zidanici, umrl. Ženska se je v trenutku spremenila v nesrečno vdovo, ki je zaprepadena in osupla jokala pred zidanico in ni imela moči niti poguma, da bi kogarkoli za karkoli prosila. Ko so jo ljudje videli nesrečno, so ji kar sami od sebe pomagali. Nenadoma so vse slabo, resnično ali izmišljeno, pozabili ter jih le še pomilovali, sirote.

Po bombardiranju Beograda so tudi čez noč pozabili njegove lastnosti, ki jih niso marali, ter se menili le še kot o ubogem mestu, o mrtvih in o preživelih sirotah.

Ljudje so bili vselej žalostni, če je kdo umrl in vedno ogorčeni, če so koga umorili. Hitler, so rekli, je ubijal mesta in zdaj je ubil tudi njihov Beograd. Človeka nima nihče pravice ubiti, mesta še manj. Vseeno, če je v njem živel kralj in so živeli taki, ki jih ne bi bilo treba. Kaj bi to, kralj in taki gredo, mesto ostane. Mesto mora ostati.

Morda je bil tudi strah, ki je svaril, da bo tisti, ki tolče to mirno mesto, stolkel vsakega, tudi Maribor. Beograd ni ničesar storil Hitlerju! Razdrl je pakt! Kaj pa ti veš, pomisli vendar, kakšne je Maribor zganjal proti paktu. Mogoče da Beograd nekoliko bolj, saj je moral, ko je prestolnica. Ni vseeno, kako se v takem času obnaša prestolnica. On pa kar svinca na glavo. In veš, kakšnim ljudem? Nenadoma sem zvedela, da je oče služil vojake s samimi Beograjčani. In s kakimi! Z ljudmi! Razumeš, z ljudmi, ne s kakimi Ferboršti in Zoreci, ki so prvi rinili gate iz bunkerja. - Kakorkoli je že bilo, toda to nepričakovano dobro mnenje o mestu je bilo kasneje prav gotovo vzrok, da sem se v šoli sprla zaradi Beograda.

"Je bilo potrebno? Kaj pa ti sploh veš o Beogradu?" me je oče nevoljen vprašal.

Zamrla sem v bojazni, da bo začel ruvati, ko je komaj zraslo, kar je vsadil.

"Ti si pel samo lepo o mestu," je opozorila mama, ko da sluti nevarnost, in ona se je tako neprestano metala, da jih je odvračala in preprečevala.

Končno pa je bilo to mesto osvobojeno in čutila sem, ko da sem ga tudi jaz pomagala osvoboditi. Seveda nisem več pripovedovala o svojem nekdanjem junaštvu pa so si vzhičenost razlagali kot prerano veselje nad svobodo. Previdno so mi dopovedovali, da je ta osvoboditev sicer veličastna, da pa bo vojna še trajala in bomo to zimo še zunaj.

Mraz je krčil dan, svet in dobroto. Nebo je osteklenelo v veliko mrtvo oko. Pod njim je vsak korak zvenel. Noči, trde in rezke, so prežale na vsak šum in ga metale v odmeve. Suh mraz je kot hudoben značaj zemlje. Zakrknjena muhasta hudičevka. Izlila je solze in se posušila. Ničesar mehkega se ne moreš dotakniti. Vsa je trda od sovraštva. Človeka ugonablja njena trdota. Njena sapa ledeno sika v obraz; vsi nočni pohodi so se spremenili predvsem v bitke proti mrazu. Spričo mraza, ki se je zasadil v nohte rok in nog, da bi ril po telesu in se spet prevrtal, da bi se zunaj znova ohladil in spet zaril, so bili Nemci nepomembni.

"Migaš s prsti?" so ukazovali. "Porini roke pod pazduho!" Prestopaj se, neprestano se prestopaj, so ponavljali kakor ura, ki jo navija mraz. - Ne prestopaj se, ker škriplje! Če sta le dva ob meni, vsak drugače ukazuje.

Stopi mi na noge, prosim, stopi mi na noge! - Brcaj v drevo, urno! Ali drevo boli? Ne moreš brcati v nekaj živega, če se ne more braniti? - Je res, da zebe žensko najhuje v prsa, Dušica?

Zajokala sem. Dlani na prsih so mi skrepenele. Upala sem, da niso videli, toda kdor ni sam, ne more ničesar skriti.

"Stisni se k meni, objel te bom."

Odstopila sem, rada bi zbežala, toda potem sem se stisnila k toplemu telesu. Moško ali žensko, vseeno, nisem razpoznavala. Prepoznala sem samo Orleankino, bilo je kakor mamino.

"Te zelo zebe, Dušica?"

Nisem mogla niti ust premakniti. Pisalni stroj pred menoj je naraščal, zdelo se je, da ga ne bom mogla nikoli več dvigniti, kakor bi ne mogla premakniti gore. Moja sošolka je bila hčerka oskrbnika na grofiji. Pozimi je nosila bel mufek in ga s skritimi rokami v orjaškem svaljku nosila k nosu. Nekoč je dovolila, da sem vtaknila roko vanj. Samo pod pernico proti jutru je bilo tako gorko. Zakaj je tako toplo? Skomignila je, baje ostane v krznu toplota ubite živali. V mrtvih stvareh že ni gorkote, trapa! Ko je babica umrla, je bila hladna. Sredi poletja! Kako pa si potem razlagaš to toploto, se je zmrdovala z dvignjenim noskom? Nikakor, ker ne vem! - Toplota pa vendarle Je? - Je!

"Dedek, rekel si, da drevo živi, je torej sredi debla tudi pozimi gorko?" Seveda je, saj vidiš, kako greje pozimi. Dedek je že star, lahko vse reče in vendar ne laže, četudi se potem izkaže, da ni tako. Dedkom in babicam je vse dovoljeno in zato si toliko izmišljajo. Ko jih ni več, je vedno manj ljubeznivih laži. Ni več čemu verjeti. Odraščaš, vedno manj verjameš. Vesel si tega, dokler nekega dne ne prideš v zagato in spoznaš, da si želiš vsega znova. Zajokaš, spoznaš dokončno in se vdaš. Odrasteš. Živiš.

V vsaki zamrznjeni luži je ležala okamenela luna. Noben škorenj ni mogel zdrobiti te stare in režeče se zlobe.

Golo vejevje grmovja se, okovano v led, ni upogibalo. Trdo in hudobno je čakalo in ko si se ga dotaknil, je udarilo v lice. Komaj še pomisliš, kaj bo, če bo zapokalo. Pa naj, se otopelo vdaš. Ko zapoka, te pograbi presenečenje in bes. Še to, a še to tudi? Prokleti hudiči, na, na, na! - Če ne padeš, greš dalje, ko da si se otresel pasjih čekanov in še vedno si besen in se ne moreš pomiriti. Nisi več pazljiv, nikogar se več ne bojiš.

Psi, ki še niso bili preleni, so nas od daleč zaslišali. Nejevoljni kakor delavci po nočni izmeni, ko so komaj legli, a jih je dolžnost spet vrgla pokonci, so se razdraženi privlekli iz gumen in se pobesneli vozili z verigo po žici.

Kadar se je ljudem zdelo nevarno in so se bali, da bi jih obiskali, ali pa tega iz takega ali drugačnega razloga niso želeli, so pustili pse zunaj in največkrat smo morali mimo. Četudi smo navsezadnje le našli prenočišče, se spominjam razočaranja, ker so bile tudi kmečke kuhinje in izbe v jutranjih urah hladne, ognjišča mrzla, kmečke peči pa polne domačih otrok. Če ne otrok pa koruze, vsekakor nečesa, kar se ni moglo odmakniti.

Na senikih je seno smrdelo po mrazu. Najtopleje je bilo v hlevih, toda vsi nismo mogli vznemirjati živine.

Zaradi mraza so se stražarji češče menjavali. Morala sem stražiti. Nikoli prej se nisem toliko pogovarjala z materjo. "Strašno me zebe, mama," sem ji povedala. Mati je ta hip spala, prepričana sem bila, da spi, kajti tudi matere, katerih otroci so na vojski, ne morejo vse noči bedeti. Tudi to odvzame vojska materam, niso krive, toda občutiš krivico, da spe, ko je tebi hudo, Vendar se domislim vsega, kar bi mi svetovala mati in poizkušam. "Ne pomaga, vedela sem, da ne bo pomagalo," sem ji razočarano in hudobno rekla. Kje so vendar časi, ko je bila mama vsemogočna? Ko sem se še bala neviht in sem ob najmanjšem oblačku zaskrbljeno spraševala, če bo grmelo. Mati se je zravnala na njivi in se razgledala v nebo. "Če boš pridna, ne bo." Dostikrat je držalo, včasih ni, ampak kako bi dokazala, da sem bila res ves dan pridna.

Z veliko zamudo, da ga vsaj ne bi, sem dobila pismo, v katerem je mati naštevala, kaj vse bi naj bilo v paketu, ki ga nisem prejela. Nesmiselno ogorčena sem se pritožila Gorazdu.

"O, ti malenkostna malomeščanka, kdaj neki boš nehala misliti na piškote," me je zavrnil, ko da je pozabil, kako sem zadnjič vse razdelila.

"Spet bi razdelila."

"O," se je nasmehnil, "saj vem, toda ne morem raziskovati vsakega paketa, ki se izgubi vrag ve kje."

"Samo trije kurirji hodijo na zvezo z mojim krajem."

Zazrl se je vame z dolgim in nekoliko zaničljivim pogledom. "Za nekaj piškotov jih naj obtožim?"

Zdaj pričakuje, da bom rekla ne. Torej tudi on misli, da v vojni paket piškotov ne more biti važen? Torej res ne smeš imeti ničesar, kar si imel nekoč? Morajo res vse pobrati, tudi tisto, kar vojni ne more pomagati?

"Nocoj greš z nami," so mi rekli osumljeni kurirji. Njihovi odločni in togotni obrazi niso obetali nič dobrega. Zatekla bi se h Gorazdu, a me ni utegnil sprejeti.

"Da ne morem skozi ta vrata? H Gorazdu?"

"Ne moreš. On je zdaj oblast," je rekel stražar pred vrati, moj tovariš, stari Grčar.

"Samo Gorazda bi rada," sem zaprosila šibka in zaprepadena pred novo neznano močjo, ki mi je zapirala ta vrata.

"Kadar je Gorazd oblast, ni Gorazd in kadar je Gorazd, ni oblast. Taka je ta reč." Čudno, niso se smejali. Zdelo se je celo, da drže z menoj.

Nepomirjena sem torej šla, ker sem vedela, da so kurirji samosvoji in zamerljivi ljudje. Z ljudmi, ki jih niso marali, so venomer padali v zasede in zato smo se z njimi pogovarjali uslužno, kakor se dandanes z mojstri v mehaničnih delavnicah. Kar si jim rekel, so oporekli. Znali so ti dokazati, da ničesar ne veš. Kadar si se sam skoraj neslišno plazil, so ropotali, če se je tebi ponesrečilo, bi te bili požrli. Na pol mrtvega od strahu, kakor danes po preizkusni vožnji, so te predali drugim kurirjem, takim, kot so bili sami.

Bila sem prepričana, da se mi bodo maščevali. Bilo je preveč predrzno, česar sem jih obsojala. "Kam in po kaj gremo?" sem morala vprašati, čeprav sem vedela, da mi ne bo odgovoril nobedene Pregledovali so orožje, ko da nas čaka pol ducata zased. Strašno sem se bala zased. "Če tebe ne bo zadelo," so mi tolikokrat rekli. "Če bo to opletalo preživelo vojno, imam tudi jaz upanje," so se tolažili. Doslej je še vedno pred odhodi Gorazd zadolžil tega ali onega za mojo varnost. Taka odgovornost je bila zelo povprečna, nihče me ni mogel ubraniti krogle, ki bi priletela mimo vseh zaščitnikov. Ne bi bila prva. Gregor je padel sredi kolone, ko smo trčili v slučajno patrolo. Nekaj strelov, nikomur pred njim in nikomur za njim, nič. "Včasih," je ponavljal Rajko zamišljeno, "te krogla naravnost poišče." Njega je res.

V kratki in nebogljeni kolonici, najmanjša med tremi moškimi. Hudoben strelec bo meril vame, povprečen vojak v moške. Razpršil nas bo kakor kamen perjad in nihče mi ni rekel, koga naj se oprimem.

"Hrast," sem izdavila, "koga naj se držim, če bo zapokalo."

"Ne bo pokalo!"

"Tega ne moreš vedeti."

"Če pravim, da ne bo, ne bo." Najbrž še sam ni vedel, kaj bo storil in raje nisem več spraševala: vselej se preplašim, če slutim, da so močnejši okrog mene neodločni.

Nismo se ogibali hiš, križišč in psov. Sekali smo poti in če se je kje kak pes preveč zaganjal, se je Hrast silno razjezil, potrkal na okno in zagrozil, da bo psa, če ga odslej ne bodo zapirali, ustrelil.

"Ponoči," nam je togotno pojasnjeval," hočem imeti mir."

V zaselku smo zbudili moškega in žensko, se dolgo prerekali, da sta naposled odprla trgovino. Nad ličnimi predalčki, visoko pod stropom je bila prislonjena Hitlerjeva slika.

"Snemi ga!" je hladno ukazal Hrast.

"Kaznujejo, če smo brez njega," se je plaho in neodločno branila trgovka.

"Snemi ga!"

"Lojzka ubogaj," ji je naglo, ko da hoče nekaj prehiteti, ukazal tudi njen mož.

Ženska je prinesla Hitlerja dol in ga obrnila na prodajno mizo.

"Kar zasuči ga! Če si ga tako dolgo gledala, ga boš tudi zdaj prenesla," je dobival Hrast surov in spremenjen glas, da je ženska kar trznila, če se je oglasil.

"Tako," mu je bilo prav, "zdaj pa vzemi utež in ga kresni po glavi."

Oklevala je, toda njen mož jo je spet opomnil:" Lojzka kar kresni ga, zaslužil si je." Utež ga je zdrobila.

"Drugič," je zagrozil Hrast, "ga bosta pa pojedla." Ukazal jima je pred predalčke, kakor strog učitelj pred tablo, kjer sta kakor slabi učenci morala to grožnjo glasno ponoviti.

"To je mimo," ju je potolažil Hrast spravljiveje. "Zdaj pa vse piškote in bonbone in sploh vse sladkarije sem."

Po meni je zagorelo in rada bi bila rekla, da ni potrebno, toda Hrasta sem se tudi jaz bala.

Trgovec in trgovka sta pretikala trgovino in si drug drugemu pravila, kje naj bi še kaj bilo in kje zagotovo ni ničesar več.

"Je to vse?" ni verjel Hrast.

Naj bi bilo.

"To ni nič."

Začudeno, ko da nista pravkar vsega tega sama znosila, sta pogledala neznaten kupček in pritrdila, da je malo, res bolj malo.

"Rekel sem, da to ni nič!"

Spogledala sta se in se sporazumela. "Res ni nič," sta potem priznala. "Četrto leto vojne je," sta še, kakor v opravičilo sitni stranki, pristavila.

"Česa ne povesta," je razjezilo Hrasta, "meni to pravita, ki sem že od vsega začetka poleg."

Zlagal se je. Pol leta pred menoj je prišel v partizane.

Ker mu nista ugovarjala, se je unesel. "Čujta," je odločil, "hočem tri kile piškotov in suho klobaso. Samo to hočem. Če me razjezita, bom dobil te preklete piškote in vse, kar se mi bo zazdelo." Brcnil je v sod, da se je razsula leča.

Onadva pa sta začela glasno in urno razmišljati: "Včasih se v trgovini zgodi, da se kaj kam založi in pozabi," je pojasnjevala ženska.

"To je vajina stvar," jo je zavrnil Hrast in brcnil v metle in gajžle na vratih.

"Zgoraj bom pogledala," se je spotoma odločila in že tekla nekam navzgor.

Naposled smo dobili piškote.

"Na jih," mi jih je Hrast porinil in me zaničljivo pogledal. Nikoli mi še ni nihče dal česa s takim prezirom. "Zunaj počakaj," me je porinil čez prag, "in se zadavi," je iztisnil skozi zobe.

Pod menoj je bil še en prag in globoka stopnica in dosti stopnic navzdol. Vsak korak, ko da padam s tem sramotnim paketom. Razklenila sem roke, škatla je zdrsnila in se razsula. Do zadnje stopnice se je potem pod nogami krhko drobilo. Pred se sem videla le nekaj korakov, če bi jih več, bi zagotovo zbežala, toda bala sem se teme. Morala bi se odločiti, koga bolj: teme ali Hrasta. Naj bo, kar bo, v temo ne grem, nimam kam, četudi bi bil dan. Bo, kar bo. Kaj še delajo, če smo dobili, kar smo iskali? Spraševala sem se, če ju bodo ustrelili in niti tega nisem vedela, če bi ju naj. Tako kot tu smo jemali kvečjemu pri naših sovražnikih. Nisem dovolila, da bi me njuna skesana obraza prevarala, kakor so me Nemci v farovžu, toda bilo je nepojmljivo, da ne morem ničesar prav presoditi in nerazumljivo, čemu je bilo tolikokrat tako skrivnostno. Morali bi vselej reči: tovariši, danes gremo k tej in tej hiši. To in to so naredili, Poznala pa sem le dvoje: naše in tiste, ki niso naši, ne da bi lahko o tem sama presojala in jih sama razmejevala. Tako sem se odvadila razmišljanja, če je prav ali narobe in s tem mi je bilo odvzeto nekaj pomembnega, odločujočega. Pozneje sem seveda še presodila, da smo imeli tudi zelo slabe partizane in sem imenovala tovariše ljudi, ki to sploh niso bili. Seveda ju Hrast ni streljal, pobrali pa so jima reči, ki so nam bile potrebne. Ko se je trgovka sklicevala na obljubo, da bo vzel samo piškote, jo je udaril.

"Lepo to ni bilo," je priznaval. "Sprva nisem nameraval vzeti nič, častna beseda, toda tam so bile reči, ki smo jih potrebovali. Kdo pa si je mogel misliti, da ima taka kramarija toliko skritih reči."

Vlekli so polne vreče in kazalo je, da jim ni vseeno, ker so ju udarili. Navsezadnje so se odrešili, da si je samo za tisto pasjo sliko zaslužila dosti več. Vest, če je sploh pekla, so pomirili. Če bi nas ganila vsaka prošnja, bi umrli od gladu. Zato so dobili krčevite in togotne obraze v hišah, kjer so vedeli, da z lepo besedo ne bodo dosegli ničesar. Skoraj mehki in polni zadrege pa so postali isti obrazi, kjer so se opravičevali, da imajo samo žgance in je navsezadnje zmanjkalo še teh. Nemalokrat pa so se vendarle lačni otroci kakega viničarja z nami najedli svinje, ki smo jo vzeli njihovem gospodarju.

"A tista iz krajne štalinke, da je," se je pobožno čudila viničarka. Bila je določena za kmetov božič in ženska zaprepadena, ponosna in srečna hkrati, ker je bilo gospodarjevo kakor po čudežu na njeni mizi.

"A ste jo zares plačali," je še enkrat vprašala, prej ko je zagrizla.

"Plačali, dobro plačali. Kar jejte mamka, ni ukradeno," so ji prigovarjali. Ona pa je pojedla tako malo, kar naprej se je bala, da bi pošlo in te že ne bi in bi navsezadnje morda le ostalo, naj damo raje otrokom. "Otrok gleda, četudi ni več lačen," se je opravičevala, ker so sedeli za pečjo in upirali lačne oči v svinjski čudež.

"Kadar pa tákole vidim," je kdo zažarel, "vem, da se borim za pravico. Zapomni si, Dušica, svet bo pravičen, ko ne bo nihče več lačen. Če ni znal tega na svetu bog narediti, naj gre, naredili bomo mi, komunisti."

Marsikdo se mu je pomilovalno posmehnil, mene pa je stiskalo v grlu. Toliko lakote sem videla v viničarijah Slovenskih goric. Zajedla se je varne in ni je mogoče izdreti. Zaskeli, ko pritisne spomin. "Jaz," sem dostikrat pomislila, "odpravljam lakoto, odpravljam krivice. Jaz preganjam Nemce, jaz, jaz jaz. JAZ! JAZ! JAZ!" Popotnico, ki smo jo dobili, sem skrivaj odložila. Naj jo pojedo lačni otroci. Čutila sem, kako sem dobra in bila nad samo seboj ganjena. Ne razumem pa, čemu sem trpela, če tovariši te moje dobrote niso opazili, je niso cenili. Videli so, da sem odložila med rože, med tolikimi ljudmi opazijo vendar vsako tvojo skrivnost, toda čemu mi torej potem ni nihče odstopil delček svojega? Ali bi ne bil soudeležen pri nečem lepem?

"Napreduješ," se je včasih, ko je še bil, nasmejal Rajko, "daješ že, ampak pravo je takrat, ko ne pričakuješ zato od nikogar ničesar. Vrednost je namreč v žrtvovanju."

"Ničesar ne pričakujem," težko izdavim, ker on počasi in slastno jé svoje.

"Dala ji bom svoj delež," sem nekoč slišala Orleanko.

"Pridi," mi je mignila zarotniško. Neizmerno osramočena sem spoznala, da sem še nedorasla dobroti, ki sem jo hotela izkazovati. Ni teknilo in Orleanka mi je zaupala, da se je tudi njej tako godilo, me nepričakovano burno objela in se glasno zasmejala: "Veš, da si čisto, ampak čisto, čisto taka, kakršna sem bila jaz."

Oh, torej je le vse v redu z menoj: zdaj sem takšna kot je bila Orleanka in čez štiri leta bom že takšna, kot je ona danes. Ko bi le ta štiri leta hitreje tekla in bi človek hitreje rasel in dozorel in sploh. Čudno nespretno je življenje, ki ne zna izkoristiti take volje in pohiteti, dokler je v človeku. Mislim, da v teh letih čas prepočasi teče v primerjavi s kasnejšim življenjem, ko leta kar drve in se prehitevajo in primanjkuje časa in zato ne opraviš vsega in si v zaostanku za leta in leta nazaj. Ne vem, čemu nismo še tega uredili takrat, ko smo že vse urejali. Zdi se mi, da bi bila prava malenkost, danes nimamo več moči.

Kakor družina, ki se zjutraj razide po opravkih, smo se mi razhajali v prvem mraku. Najprej kurirji. Za njimi, kolikor niso imeli svojih spremljevalcev, razni delegati, člani komiteta in raznih oblastvenih organov. Eni so bili z nami mimogrede, drugi so ostajali in so se le občasno izgubljali po terenu. Zadnji smo se odpravili mi, kakor sem imenovala Gorazda, sebe ter člane zaščite, kolikor jih je pač Gorazd obdržal. Kadar smo tudi čez dan ostali, kjer smo bili, je noč minevala v boječem čakanju, če se bodo vrnili vsi. Če se je tudi Gorazd odpravil in me ni vzel s seboj, je bilo nevzdržno. Z drugimi pa nisem šla rada. Orleanka je bila preveč drzna; borci, ki so odhajali z njo, so se veselili nepričakovanih doživetij. Pred vsakim odhodom je preštevala naboje, barantala za nje in se sploh edina obnašala tako, kot sem si od nekdaj predstavljala vojaka: živahnega, nestrpnega, toda z očmi, ki so že zažarele v bitki. Četudi je njen pogled neprestano švigal, zadeval v oči okrog sebe, moje je samo posvetil in zdrsnil dalje, da bi našel tisto, kar išče. Spričo take mrzlice, sem vselej neznatna obsedela v kakem kotu, polna občudovanja, toda polna tesnobe, da bi morala z njo. Ni bilo nobenega dvoma, da tam zunaj, kjerkoli se bo srečala s sovražnikom, za nje ne bo nobene Dušice, bodo samo partizani. Jaz pa nisem mogla postati samo partizan, čeprav sem si tako želela.

"Dušica," se je po prestanem skesano nasmehnila, "a si se zelo bala?"

"Niti - niti ne!" Zares sem se počutila kot za pekelskimi gozdovi, potem ko sem jih pretekla in bila spet na očeh vsega sveta, ki je bedel nad človekom, kakor dan nad zemljo in se ni bilo mogoče ničesar bati. Zato so torej vrnitve z Orleanko bile vendarle ogromna zmaga nad samo seboj.

Zagledala se je vame in se zamislila. Neprestano je dvigala lase, ko da si hladi razbolelo lice. Nato je, vsakikrat znova, ko da neprestano sproti pozablja, vprašala, koliko sem stara, da bi nato priznala: "Seveda, v tvojih letih je bilo mene še bolj strah."

Težko ji je bilo verjeti, ker je bila samo dve leti starejša in že štiri leta v partizanih.

"Oh, ko bi bila ti, duša, vsaj nekoliko podobna Orleanki," je Gorazd kdaj pa kdaj vzdihnil. Da, od nekdaj so mi dajali koga za vzgled. Toliko vzgledov, da sem že zdavnaj obnemogla. Takrat bi sicer bila brez pomislekov ostrigla svetle kite, če bi se zato spremenili lasje v njene gladke in vranje črne. Celo njeno ranjeno in opečeno lice mi je bilo neznansko všeč in želela sem, da bi tudi mene doletelo kaj takega. Včasih sem ure in ure razmišljala, kaj neki se ji je zgodilo; izmišljala sem si vedno nove dogodivščine, toda vse so bile skromne vpričo tistih, ki bi jih jaz doživela. Če je ona spala, ko jo je oplazil ogenj, bi se jaz opekla, ko bi koga iz ognja reševala. Vselej sem jo prekosila in domišljija me je izčrpala in pomirila, da za resnično doseganje Orleankinih vrlin nikoli nisem imela moči. Tudi za to sem našla opravičila: ona je imela brate junake in borce, starše v taborišču. Takih prednosti meni življenje ni dalo in torej nisem imela niti pogojev za tak samosvoj in čudežen Orleankin pogum.

"Dandanes ima vsakdo toliko priložnosti, da se izkaže," je opominjal Gorazd noč in dan. Četudi kogarkoli ali zgolj tjavdan, me je vselej prizadelo.

"Nocoj bom tudi jaz stražila," sem se ponudila. Drugekrati sem se prijavila za v akcijo. Ob izpolnjevanju teh preuranjenih obljub, ki sem jih morala izvrševati ob neprimernem času, pa sem se odločila, da bom vzpon do svoje vzornice še nekoliko odložila.

Po nočnih razkropitvah smo se kdove kod proti jutru spet našli. Pridušeni klici stražarjev so se ponavljali skoraj do zore in zaspala sem šele, če so se vrnili vsi.

K nam so prihajali zdaj vedno novi ljudje, ki so ostali dan ali dva ter šli dalje. Kadar so odšli še isto noč, so ostali kakor senca skrivnosti in spet vzbudili tisti očarljivi in vznemirljivi nemir noči, ko smo imeli doma na gumnu prve partizane.

Včasih sem si koga zapomnila, se ga nepričakovano spet spomnila in vprašala zanj. Za nekega Dušana so rekli, da je delegat. Vsak dan je vsaj trikrat vprašal, kje so torej Nemci in bil je bolestno nemiren in nepotešen, ker jih ni bilo.

"Čemu kar naprej sprašuješ za nje?"

Pograbil me je trdo in surovo. "Kri jim bom pil," je govoril tako strastno in vznemirjeno, da mi še danes gomazi po rokah. Še danes, čeprav mi pamet pravi, da to ni mogoče, se mi dozdeva, da je resnično hlepel za njihovo krvjo. Z razpokanimi ustnicami, ki so izdajale silno žejo, in z vročično potnimi dlanmi mi je gnetel roke, ko da hoče vtreti vame svojo željo, zahtevo svoje nepojmljive žeje. Zaprepadena in ujeta v blodnjak nejasnosti, sem se zatekla po pomoč k Orleanki. Obraz se ji je spotegnil, lisa ji je zažarela, s prsti si je zarila v lase. "Razumem ga, o, razumem ga!" Nenadoma sem bila sama, kakor da bi se znašla ob mrtvem ali do skrajnosti nesrečnem človeku: ni kaj reči, ne čuje te in ne dojame in zato vse tisto, kar ga sprašuješ in kričiš v sebi, ne pride preko ust. - Tako je torej s to krotko Orleanko. To je torej njena skrivnost in moja nemoč, da bi jo dosegla. Meni je sovraštvo tuje, še nikoli nisem imela vzroka koga sovražiti. Vedno sem bila sicer za kaj prikrajšana in nesrečna, toda to so bile malenkosti, ki človeka ne spremene. Tokrat pa sem spoznala, da še nečesa nimam, ker pač nekaj v meni še ni zraslo. "Bog," sem rotila, "stori nekaj, da jih bom lahko tako sovražila, kot jih sovraži Orleanka." V mene se je tihotapila brezumna želja, da bi se mi zgodilo nekaj strašnega, da bi tudi v meni zraslo sovraštvo. O, česa vsega človek ne pogreša, če je mlad.

"Ti, pa ja ne moliš, da bi jih sovražila?" Še nikoli nisem videla Orleanke tako prestrašene in ustrašila sem se, ker nenadoma nisem več vedela, kaj naj storim.

"Tudi jaz sem enainštiridesetega še molila, da bi jih sovražila," se je skušala nasmehniti, da je kakor iz omotice prebil v njo spet njen vsakdanji in zaupni izraz, ki je vselej pomagal. "Pa ni in ni šlo, četudi bi se požrla. - Potem pa se je zgodilo tisto s starši in bratom in sosedi in z vasjo. O, Dušica, ne želi si sovraštva," je brezupno zakrilila in odtavala. Nisem mogla za njo, odhajala je v tisti njen svet, ki je vzbujal grozo. Še nikoli nisem videla tako utrujenega človeka in od takrat se bojim, strašno bojim, da bi morala sovražiti, ker vem, da bi bila sama. Videla sem sovraštvo, gluho in slepo je bilo, ob enakem sovraštvu ob sebi, vselej samo, kakor dve rani vsaka na drugi roki drugače skelita.

"Dušan, saj je padel," so rekli. Silno preprosto, ko da vprašujem po znancu, ki je že zdavnaj umrl in so njegovo smrt že preboleli in nekoliko pozabili in se le še čudijo, da nekdo tega niti vedel ni. Jaz pa sem se spraševala, kako tak Dušan umre: ali pred smrtjo še sovraži, ali pa se res nenadoma, samo od sebe, vsem in vse odpusti, ali pa enostavno v trenutku smrti zdrkne iz spomina.

"E, Dušan," so se ga vsi spominjali, kakor so od nekdaj ljudje izzvani od bogve česa izbrskavali stare spomine, "on se je odteščal in umrl utrujen, ko da bi ves svet obdelal."

Vem, da je človek utrujen, če nekaj obdeluje, vem, da je žejen, vem, da se odtešča, odžeja. Toda ta Dušan in to odteščanje je bilo grozljivo kot kitajsko-japonska vojna. Tudi ti glasovi tovarišev so bili bridko spokojni in zamišljeni; kakor doma oviti z veliko tegobe, ki jih je utrudila. Gručo tovarišev mi je požiral mrak, kot da bi mi jih pred očmi odščipavala smrt. "Tovariši," sem zaklicala polna tesnobe, ko se je zazdelo, da je tema pred menoj prazna.

"Saj smo tu," so se oglasili, ko da vedo za mojo stisko. Potem smo se uvrstili v kolono in mesec, ki ga je naposled skopuška noč le prižgala, mi je pokazal, da smo vsi.

To pa je bila sreča v partizanih.

Pred novim letom sem prepisovala, da so me prsti skeleli. Okrožnice, kakor vselej vseh mogočih podpisnikov, so morale točno tja, kot je pripisal Gorazd. Med njimi navadne, zaupne in strogo zaupne, toda po teh mesecih partizanstva še vedno nisem zapopadla, da je partizanstvo ustroj, ki ima v celoto povezano politično in upravno oblast, temveč je ostal NOV in POJ, OF in KOMITET le partizanstvo, ki se bori proti sovražniku in bo potem predvsem KOMITET šel v mesto in sreskih načelnikov ne bo več.

Poslušala sem prismuknjena, toda takrat tako verjetna izbiranja, kaj bo kdo po vojni. Kar je bil, je želel ostati edini Zoran. Prekupčevalec s kokošmi, toda po novem: putk ne bi več prenašal v kletkah na hrbtu, marveč bi jih prevažal. Seveda pa bo za to zgradil ceste čez Slovenske gorice. "Take, kot je Aleksandrova v Mariboru, da nam ta naš slovenjegoriški človek ne bo do smrti crkaval in nam živina ne bo zevala v prahu."

Seveda so bili to pomenki zaščite in kurirjev; za druge se je zdelo, da niso in ne bodo nikoli nič drugega, kot so zdaj: sekretarji, delegati, člani komitetov in sploh ljudje neomejenih možnosti v okviru partizanske ureditve. Da bi imeli poklice, bi bilo nenavadno in sploh si jih takih ne bi mogla predstavljati. Če bi mi kdo rekel, da je bil Gorazd učitelj, bi se mi zamerilo. Predober je bil za učitelja, o tem ni bilo nobenega dvoma. Ko pa sem pozneje zvedela, da je vendar le bil učitelj, se mi je le začelo dozdevati, da so tudi učitelji ljudje, ki jih lahko imaš zelo rad in sploh ni treba, da bi se jih samo bal. Sicer pa so ljudje svoje poklice, kakor svoja prava imena, zamolčevali. Večina vsaj, medtem, ko so študentje prostodušno pravili, kaj so, tudi delavci in hlapci, se je zdelo, da je teh največ. Nekoč pa so se vznemirili in mi rekli, da naj grem v sobo, kjer bom videla pisatelja. Znanega pisatelja. Nisem ga poznala, ni mi bilo zanj in če bi šla, bi mi medtem pojedli pečen kostanj. Navsezadnje so me zrinili v sobo. Stal je tam v gruči ljudi, velik in pomemben. Ni me opazil in zbala sem se, da bi me, ker so rekli, da vidi človeku v dušo. Ko sem hodila k spovedi, nikoli nisem vedela, če imam grehe ali jih nimam, seveda velikih nisem imela, toda vedno so kake drobnarije, da ne moreš biti prepričan, če je duša čisto v redu. Bolje, da izginem, toda nekoč se bom s tem srečanjem prav gotovo hvalila in ne bi bilo pošteno, da bi trdila, kako sem videla tega in tega pomembnega pisatelja, v resnici pa bi videla samo njegov hrbet.

"O, Dušica, pridi no, Dušica," me je poklicala Ljubinka. Črna, rdečelična, zdaj kot od sonca obžarjeno jabolko navdušena Ljubinka. "Pozdravi se s tovarišem pisateljem," me je rinila pred se, kakor so me nekoč pred škofa. Pisatelj se je obrnil, njegove oči so bile nad menoj, vedela sem, da gleda v višave in da sem prav gotovo preneznatna. Obšel me je sram zaradi te neznatnosti in brezupna jeza na Ljubinko in vse okrog mene, ki tega niso mogli presoditi prej. Toda pisatelj se je sklonil in se mi nasmehnil. Povedali so mu, da sem Dušica in on je priznal, da je že čul za me. Pomislila sem, da bi morala to reči tudi jaz njemu, toda tega nisem mogla, ker bi se zlagala.

"Povej tovarišu pisatelju," je prigovarjala Ljubinka, "katero njegovo delo ti je bilo najbolj všeč."

Pisatelj se je smehljal, ko da ve, da je vsako njegovo delo lepo in mi je vse všeč in jaz sem vedela, da bi tako tudi bilo, ko bi le eno njegovo delo prebrala. Ampak tega nisem mogla reči, ker nisem poznala pisatelja in njegovih del.

Po tem srečanju je bilo kakor ob grožnjah o bogu: bila sem prepričana, da bog sploh ni bil jezen na me zaradi tega ali onega, a doma so se držali, ko da je zdaj zaradi mojega vedenja tudi njim pred bogom sitno. Ljubinka se je držala, ko da jo še zdaj spreletava srh sramote. Pravzaprav pa sem bila tudi jaz jezna na ljudi okrog sebe, tudi na njo, ker mi niso pomagali pravi čas odkriti nekaj pomembnega. Strašno dosti vsega sem zamudila do danes in nikakor ne morem vsega nadoknaditi. Še danes me je sram, če mi pokažejo pisatelja in njegovega dela ne poznam. Saj jih ni toliko, zelo pomembnih pa sploh ni dosti, nikoli jih ni zadosti, človek jih mora poznati.

Gorazd ni nikoli povedal, kaj bo delal po vojni. Je pa včasih, če je bil dobre volje, obljubil, da me bo vzel v Trst in mi pokazal morje in Miramar. Rad bi mi bil dopovedal, kako modro je morje in oba sva bila skrivnostno zavzeta, da bi našla kakršenkoli predmet, ki bi približal barvo morja. Sama sem pri neki šivilji pobrala vse krpice, izločila nepotrebne in s plavimi odhitela h Gorazdu. Vse so bile le približno take, prave pa ni bilo. Želja, da bi našla ustrezno modrino, me je obsedla. Ob raznih časih dneva sem jo iskala na jasnem zimskem nebu.

"A je tako?"

Včasih je obvisel z očmi na nebu, ko da primerja in popušča. "Ni povsem, ampak vendarle. Pomisli," me je zavzeto prijel za roko, "nebo nad teboj in ista sinjina tudi pred tvojimi nogami, v nedogled. To je morje."

Nebo zgoraj, nebo spodaj! Morje je torej v ogledalu neba. Mrak na nebu, mrak na morju, sinjina na nebu, sinjina na morju. To? TO! O, bog, stori, da bom videla to morje!

Potem je temu morju dodal velike ladje, ki leže pred mestom kot potujoče hiše. Pridejo in gredo. - O, bog, stori, da bom videla tudi te potujoče hiše!

Sneg ni nikoli zapal in zato je samo beli marmornati grad Miramar spominjal na belino snega. Plavo morje, beli grad in plavo nebo. "Nikoli še nisem videla česa takega," mi je zamiral dih.

"Nisi," je pritrdil. "Nisi še videla morja, Miramara in neba nad njim."

Čemu mi je pripovedoval in mi vžigal hrepenenje? Da bi bilo hrepenenje v dvoje lažje? Toda on je vedel, po čem hrepeni, jaz sem komaj slutila. Zakaj torej z menoj, zakaj ne z Ljubinko, ki je morje poznala? O, tesnoba, neznana in sladka žalost, nemirna skrb, da bi se ne izpolnilo in strah, da bi se.

Ponavadi sva potem, ko sem vse napisala, sedela drug ob drugem pri kmečki mizi. Za okni je noč vlekla svoj črni zastor in zadnje lise svetlobe so se skrivale po sobi kakor otroci, ki nočejo zvečer zaspati.

Tudi doma je bil to najmehkejši čas: zunaj so se utrudili, ko so hiteli, da bi do teme opravili, prišli so v hram in obsedeli. Največkrat so takoj prižgali luč, včasih pa je zaradi bog ve česa niso. Skozi obroče in loputca je odsvit ognja kakor topel dolgi prst tipal po obrazih. Ob takih večerih sem spoznala, da tudi hlapec hrepeni po čemerkoli, da je furjasta in kot svet stara Tona bila nekoč mlada in nosi v sebi neokrnjene lepe spomine. Če bi jih pripovedovali podnevi, bi bili neskladni z njimi, ki smo jih drugače poznali, zato so se skrili v temo in nam jih kazali iz temne mošnje kakor bisere, na preži, da jih nemudoma spet skrijejo, če bi kdo segel po njih. Potem je nekdo, ki je prišel od zunaj, prižgal luč in glasove upihnil. Ljudje so se porazgubili spat.

Legla sem na tla. Med sebe in steno sem nagrmadila misli in spomine ter se pokrila čez glavo. Toliko vsega bi morala premisliti, predvsem pa paziti, da bi nič ne zdrsnilo v temo, se izgubilo in mi ušlo. -- Nenadoma pa: ven, v pohod!

Zaradi bog ve česa stojimo na dvorišču in mraz nas stepa, ko vleče iz nas toploto. Ko čakamo, še upamo, da se vrnemo. Moje želje ne sežejo dalj kot do poda, ki sem si ga ogrela v izbi. Pisalnega stroja sem se že tako navadila, da ga držim v rokah, četudi stojimo. Je utež na moji roki za bogve kako kazen, ki se je ni mogoče domisliti. Torej gremo. Niti glave ne dvignem, tema pa je tako ali tako povsod enaka. Kako da še niso česa iznašli, da bi se tudi tema zarotila proti nam. Vpregli so dan, luno, zimo, mraz, sneg in gazi v njem, pomladansko roso, poletne visoke trave, odpadajoče listje, cestni prah, blatne kolovoze. Noči pa niso. Postavili bomo spomenik nôči. Črn spomenik z žarečimi očmi. To so partizanove oči.

"Je ponoči morje črno?" sem zamrmrala za Gorazdom, da bi ne pozabil na me. Ni me slišal, on zdaj ni poslušal morja, ni mislil name. Odrasli imajo nekak svoj red spravljen po predalčkih: zdaj to, potem ono, kakor se vrste zajtrki in kosila. To se je sicer izrodilo, miselni red pa jim je ostal.

Pisalni stroj me je zadeval v nogo, ki mi jo je prejšnjo noč ožulil. Tudi reči so hudobne. Potem sem butnila v drevo, da je škatla votlo zapela in je znotraj drobno zacingljalo. Kolona je zasršela. Jaz, spet jaz, pa kaj?! Predjala sem v drugo roko, ni bila utrujena in polna upanja ga je prijela. Pa je bila kot neveden otrok, ki si naloži preveč. Preštela bom do sto in prej ne bom predjala. Štela sem in pri osemdeset je skoraj popustila, navsezadnje pa je vlekla do stodvajset. Mogoče je trajalo deset minut, mogoče pol ure, šli pa smo ure in ure. Navsezadnje sem ga nosila z obema rokama in tolkel mi je po kolenih po ostrih, ošpičenih, v mojih letih bi ne smela biti več tako suha in kozja, Ko sem ga vlekla za hrbtom, je tleskal po bedrih. Mehkih, voljnih in še nebolečih. Tudi na rami in na glavi sem ga nosila. Moja mati je vse življenje nosila vodo v breg. Neko iznajdljivo prekletstvo je poiskalo za njeno hčer ta pisalni stroj.

"Počitek, toda nihče naj ne sede na zamrzlo zemljo."

Imam stroj, sedem nanj in zaspim, Spim in me zbude, gremo. Zdaj sem spočita, hodim lahko, razločim drevesa, preperelo temo, zvezde in nebo, Morje se prebuja z nebom, je rekel Gorazd. Spregleda sonce, spregleda morje, zamežikata si in se zaiskrita. Topla gladina morja se vrže k zidovju grada, okna se odpro, sonce se pelje naravnost v grad. O, ko bi ti videla, kako se vse iskri. Kot tisoč kresnic? Kot milijon, milijon kresnic! Sredi belega dne? Sredi belega dne, saj to je tisto. O, bog, daj da bom videla milijon, milijon kresnic sredi belega dne!

Luščimo hiše iz teme. Razmišljam, h kateri bomo zavili. Ugibam in določam, Gremo mimo. Zmanjka hiš. Gole breze na jasi so tako same, ko da jih je mogočen in hudoben gozd izrinil na mraz. Drgetajo. Uboge breze. Doma smo jih imeli nad hišo. Bile so mlade in venomer so drhtele in kadar so šli mimo, so rekli: "Mlada breza pa je res kot mlad človek, kar naprej drhti." Ob tem so se smehljali kot ob lepem spominu. Malokaj si otrok zapomni, o čemer bi odrasli nikoli ne rekli zle besede. O brezah pa ni ostalo nič dvoumnega in noben slab namig ni zmotil veselja in čistosti ob srečanju z brezo.

Nekje zaškripajo vrata. Kakor pritajena goba je stisnjena hiša ob parobek, ko da so jo jahala stoletja. Visok prag in globoka stopinja v ilovnat priklet, nizka vrata in topla peč za me. Pod stropom svinjski mehurji. Pihnem in se dvignejo. Kakor doma! Vse je daleč, samo dom je blizu. Štejem suhe mehurje: pet kolin torej in niti ni božič. Ne bomo lačni, zdaj vse vem, lahko zaspim, ne še: "Zbudite me, ko boste jedli," zašepetam navzdol. Vidim Zorana, ki si že privezuje beli predpasnik. V rokah ima dva orjaška noža, drugega ob drugega ju brusi. Ta hip ni nič slabega v nožih. Zoranov obraz je velik kakor luna, ki so jo zvlekli do vhodnih vrat. Na nič obešena ali v temo prisesana, se odloča. Nekdo vpije, da naj vrata zapro. Ostane zunaj. Ko bomo ugasili luči in odgrnili okna, jo bomo zasačili, da preži na nas. Nikoli zaspana, večno radovedna babica. Takoj moram zaspati, da bi se kaj ne pokvarilo.

Ko se zbudim, me čaka na robu peči kos kruha s pečenko. Rjave sledi maščobe preprezajo kruh kakor lava zemljo. Pograbim, ko da se ta hip še kdo steguje za mojim. Ko zagrizem, se razgledam. Sito in prizanesljivo me gledajo.

"Potem bova pisala," pogleda Gorazd skozi vrata na peč. Odide in se vrne: "Ne mudi se, kar v miru jej."

Noge mi bingljajo s peči, skozi krilo žge, ker peč na novo razgrevajo.

"Ti," mi zakliče Tarzan, "ali ni partizanstvo imenitno?"

Pa je res. Na mizi stoji jerbas mošančk in roke, ki segajo vanj, jih skrivajo v dlaneh kot cekine. Strašno lepo diši po jabolkih. Mečejo mi jih, spravljam si jih v kot in razmišljam, te se bodo spekle. Presedam se. Čez trebuh zdrse prve potne kapljice. Škoda, ker bom morala s peči. Nekdo razširi roke, da me ujame. Nekaj se jih topo jezi ob teh norčijah, taki, ki menijo, da je vsak smeh bogokleten in izziva nesrečo. Takšni so kot doma, če sem se med litanijami zasmejala in se spačila. Malenkosten je bil bog, če so se mu take reči zamerjale. Pobralo jim je sapo; ko so me po ustih, jo je meni. Izvrševalci oblasti so hujši kot oblast.

"Gorazd čaka!"

Saj res, Gorazd čaka, Gorazd čaka, Gorazd čaka. "Saj že grem!" Oslinim prste in se zasmejem: Gorazd čaka, Gorazd čaka.

"Hej, še stroj vzemi," opomni nekdo, ko da kara: še glavo boš neki dan pozabila.

Saj res, še stroj vzemi, vzemi stroj, kajti Gorazd čaka, ni nehalo vzklikati v meni in se ni nehalo smejati. Pokleknila sem na klop, da bi ga vzela s peči. Kupček jabolk je drobno cvrčal, mehurji so tiho pokljali. "Kje je stroj," sem se na kolenih obrnila k tovarišem. "Kdo mi je skril stroj?" Postajam nestrpna, čutim, da se mi mudi, vznemirjenost me žene h Gorazdu. Drhtim, ker me zadržujejo, toda ostati moram mirna, sicer me bodo trpinčili.

"Čemu bi ti skrili stroj?" se nekdo začudi. Nekaj se jih dvigne, prav nenavadno, kadar ljudje kaj iščejo, se vselej dvignejo, da bi pogledali, če je pod njimi. Stari Grčar se je sklonil pod posteljo. "Samo norenje vas je," godrnja in ko se vzravna reče: "Naj ji ga da, kdor ji ga je vzel."

"Naj mi ga da," se proseče nasmehnem, toda misli mi že divjajo nazaj, v noč. Hitro zajemajo dogodke in jih spet spuščajo, vračajo se, da bi še enkrat preletele in morda opazile, kar so prej izpustile. Stroja ne najdejo. Vsi se spomnijo prihoda v hram, plezanja na peč in ščasoma se zedinijo, da stroja niso videli. Odločno odkimavam: še zdaj ga čutim v rokah.

"Ti si stroj izgubila," je odločil Grčar.

"Stroj ni gumb, kaj bi ga izgubljala."

"Bila je povsem navadna noč, nobenega vzroka ni bilo, da bi ga kje pustila."

Da, bila je povsem navadna noč, me je stisnilo. Kaj pa ta starec ve, kaj je navadna noč. Navadna noč za me je, da bi ob devetih legla v svojo posteljo in bi me mati zjutraj ob osmih zbudila. To je navadna noč za dekle mojih let. Nenavadno lep večer s sanjami o morju in celonočni pohod v mrazu je planil nad me. Ali mora v vojni res vse, kar je za hip lepo in te iztrga iz vojne, biti kaznovano?

"Ne joči zdaj!"

Ne morem pomagati, kajti solze imajo svoj vrelec.

Kdaj, kje, kako?! Spomni se, Kristus, saj nisi speča hodila. Silili so vame, ničesar se nisem spomnila razen mraza in štetja in bolečin v rokah, obdrgnjenih kolen, žuljev na mečih in bedrih.

"Nocoj si se pa res izkazala. Ne moreš reči, da se nisi," se je kruto posmehoval Gorazd. Zdrznila sem se. Je mogoče, da sem se s tem surovim človekom sinoči tako lepo pogovarjala o morju? Mogoče pa se sploh nisva pogovarjala in sem samo sanjala med nočnim pohodom, ko sem nekje pustila stroj? Brezmejna negotovost me je preplavila in dokler ne bom razpredla te lastne zmešnjave, mi je vseeno, kako je bilo s strojem.

"Kdo ve kje smo hodili," Gorazd je sproti razsekal vsako mojo misel in zmlel vsak up, da bi bil to ta moj človek od včeraj.

"Bi šel z njo," je vprašal Grčarja, ki bi naj kraje kjer smo hodili ponoči, še najbolje poznal.

Torej me bo poslal še enkrat na to strašno pot, v ta pošasten mraz? Znebiti se me hoče, sram ga je, ker je bil zaupljiv z menoj. Najbrž mi je lagal in potem je edina rešitev, da grem, da zmrznem, da padem.

"Raje grem sam," se je upiral Grčar. "Kaj mi bo, saj je čisto zmedena, kvečjemu sitnosti bodo spet z njo."

Vdano sem prikimala: ne da bi ne hotela iti, šla tako ali tako bom, sama nekam, nikoli ne bom nikomur več v napoto.

"Čemu prikimavaš?" se je razjezil Gorazd. "Bi ga torej pustila samega?" Tesnobno sem sledila njegovemu razočaranju. "A veš, da mora borec, ki spusti orožje med bitko, golorok ponj? Kaj misliš, da je tebi ta pisalni stroj? To je tvoje orožje im to orožje si enostavno nekje pozabila, in to v navadni, vsakdanji in mirni noči."

Zatisnila sem si ušesa. Vse je res, le da to ni bila navadna noč. Bil je v resnici nenavaden večer, nenavadno lep večer in nenavadno kruta noč. Toda tega ni mogoče povedati: če Gorazd tega ne razume, je vseeno. Torej greva, stari Grčar, jaz se ne bom nikoli več vrnila. Kaj ne bi razumel, prav zato, ker je Gorazd vse razumel, je postal tako odločen in krut. Nobenemu ne smeš verjeti, ki ti bo lepo govoril, mi je naročala mati in zardevala. Premlada si za take besede, vse življenje boš nesrečna. Sveta resnica, mama! Toda ti ne veš, kako zavzeto mi je zaupal svoje spomine, kako lepo je govoril o morju in o vsem. Ničesar ni obljubljal, samo pripovedoval je in pravzaprav niti ni kriv, če sem se oklenila tistega lepega pripovedovanja. Ampak tega ne bi smel reči, da je bila to navadna noč. Saj, rekel je namenoma. Hotel je, da bi razumela, da tisto o čemer mi je pripovedoval, in o čemer on hrepeni, ni moje. V gimnaziji sem se v odmoru sprehajala s sošolko, hčerko nekega zdravnika, lepotico kot iz izložbe. Ko se je zaupno sklanjala k meni, je z drobcenimi očkami kot veverica oprezala okrog sebe, po gruči fantov, ki nam je vedno na istem kraju prihajala nasproti. Med njimi fant, ki mi je ugajal, dokler mi nekega dne ni izročil pisemca za mojo prijateljico. Da, tudi Gorazdu sem služila, da mi je zaupal hrepenenje, ki je bilo namenjeno nekomu drugemu. Morje v meni je temnelo in usihalo.

"Grčar?"

"Zakaj se moški lažete in izkoriščate?"

"Koga?"

Morje, ki sem ga nosila v sebi, se je spremenilo v solze in butnilo. Starec se je ustavil in se zaprepaden sklonil. " Ti je kdo kaj žalega storil?"

Pokimala sem in se ga oklenila. Zaželela sem si, da bi me dvignil iz tega morja, iz te poplave gorja, ki me je zalivalo. Začutila sem, da so njegove roke dobre kot očetove in da so to roke brez vseh zlih namenov, če že pomagati ne morejo. "Kdaj pa?" je jecljaje vprašal.

"Večkrat! Najbolj pa sinoči pred pohodom."

Postavil me je na tla. Molče sva šla drug za drugim. Jok je rezal samo še v grlu. Starec se je nepričakovano ustavil. "Sinoči," se je obrnil k menil "si bila ves čas z Gorazdom v sobi. Sedela sta za mizo in se pogovarjala o morju. Nihče ti ni mogel nič žalega storiti. Ne laži se torej."

Obupana spoznam, da je jezen name. Le čemu taki stari možje ničesar ne razumejo in se to izkaže šele takrat, ko si jim zaupal. Navadna noč torej, ker sem sedela ves večer z Gorazdom, mi ni mogel nihče ničesar storiti.

Obstala sem, sedla. Ostala bom in umrla. Potem se bo izkazalo, da ni vse tako enostavno.

"Pa dobro, pa povej, madona, pa kaj ti je?"

Nikoli ne bom nikomur ničesar več povedala. Govoriš, poslušajo te. Oddahneš si, ker te razumejo. Ob prvi priložnosti pa se izkaže, da si govoril vetru. Nikomur ni ničesar ostalo. "Ne moreš hoditi? Te zebe?" Kaj mraz, kaj hoja!

"Dušica, nikomur ni lahko. Ti si premlada za to pasje življenje, jaz pa prestar. Toda nihče od naju še noče umreti, torej morava vzdržati. Če občepiš ob tem drevesu, ne prideš dalje, to veš. Veš pa tudi, da moramo do konca še toliko obiti. To je vse. Pridi torej, daj roko, našla bova stroj in se vrnila. Tudi nesel ga bom, da bom pošten, Gorazd mi je naročil, da ga bom odslej jaz nosil."

Šele čez čas sem zdvomila, če je Gorazd res kaj takega rekel, toda ne bi si drznila vprašati. Mislim, da bi po tem novem upanju zares umrla, če bi se izkazalo, da se je Grčar zlagal.

Stroj me je čakal mrzel kot kamen. Ko sem ga nekaj časa nesla v naročju, se je ivje na njem začelo tajati. Ko da bi jokal. Sploh ni bil težak.

"O, ti pokora," je vzkliknil Gorazd in me potegnil za obe kiti. Sklanjala sem glavo in prisluhnila, kako se je v meni vse umaknilo gomazečemu prigovarjanju: Grčar ni lagal, ni lagal. Nisem se upala zganiti, da bi to prigovarjanje ne usahnilo.

"Kaj pa ti je?" mi je dvignil glavo. Oči so begale kakor lastovke, ko jih preganja vihar. Potem so obnemogle in tudi brada se je umirila v njegovi dlani - in kaj bo zdaj?

"Pomisli," je nepričakovano zmagoslavno vzkliknil, "zdaj šele vidim, saj ima oči kot morje. Na jo, Grčar, pa reci, če nima oči kot morje," me je zavrtel kot objesten otrok vrtavko. "Same neumnosti vam gredo po glavi," je odmajal Grčar, me ujel, mi pogledal v oči ter me podal nazaj,

"Še meni jo dajte," je razširila roke Orleanka. Obstala sem ob njej, se ji stisnila k vratu in zašepetala: "Tako strašno, silno sem srečna."

"Kaj je rekla?" so vpili.

"Saj veš kaj," se je oglasil Grčar, "srečna je, a pred nekaj urami mi je hotela umreti v gozdu."

Zbežala sem iz sobe. Orleanka za menoj. Stali sva v veži, se gledali in se vznemirjeno smejali.

"Kaj pa je?" je prišla vprašat gospodinja.

"Nič, samo srečni smo," se je zasmejala Orleanka.

Začudeno naju je pogledala. "Dal bog, da bi srečno dočakali konec vojne."

Spogledali sva se in prasnili v smeh.

8. poglavje

Zadnja partizanska zima se je pričela, ko smo z neke osamljene parme gledali otroke, ki so se sankali, Šteli smo spuste majhne in neugnane deklice v rdeči kapici. Prisankala je skozi sadovnjak do potoka, se tam bliskovito obrnila, tekla navzgor, da bi se spet čimprej spustila in da bi ja ničesar ne zamudila. Bila je neutrudna in ko so že vsi odšli, je ona še vedno tekala navzgor in se spuščala, ko da bi še vedno z nekom tekmovala.

Tod smo ostali toliko časa, da so ljudje od hiše do hiše steptali gazi in potegnili snežne pluge. Bilo je pred božičem in iskali smo hiši, kjer bi nas vse sprejeli.

"Hočem naše ljudi, ne maram, da bi me kdo na tak večer krivo gledal," so vztrajali nekateri. Druga ob drugi, da bi bili skupaj, bi morali zagotavljati vse tiste osnovne pogoje varnosti, brez katerih Gorazd nikoli ni izbral predanitve. Vsekakor ob gozdu, pregledno za stražarje na vse strani in z dobro vpeljano obveščevalno službo terencev, Za taki hiši je seveda preneki tovariš vedel v svoji vasi, vendar si nas marsikdo, ki nas je sicer še kar rad sprejemal, na tak dan ni želel.

Končno smo se ustavili pod gozdičem nad vasjo, nad dolino in cesto, ki je od bogve kod pririla skozi sneg v vas, se vzpela na hrib, se potočila navzdol in se gnala med hribčki, ki so se kot smetana topili v neštete doline. Svet je bil kot zajeten kos gibanice, kamor je pohlep zasadil vseh pet prstov, da bi kos iztrgal in odnesel drugam, pa tega ni zmogel, ker je pod to krhko skorjo bila zemlja že prirasla k svetu. Zato je ostala le sled mehko zaraslih odtisov. Iz njih so kukale hiše kot miške, ki so se izkopale iz moke in boječe zro v svet. Njihova majhna okenca so bila kot drobne žalostne oči. Nepopisno mil in krhek svet: da živi, si spoznal, ker se je tu in tam za reven snopek dima vilo v nebo.

Na beli gazi smo se zdeli kakor črne kavke, ki jih je mraz prignal v bližino hiš. Za nami je ostajala zdrobljena gaz in umazana sled, ki nas je spravljala v zadrego.

V orjaški preši je še dišalo po tropinah in zapahnjene dveri so skrivale klet in vino. Nekaj jih je porinilo nos v špranje, zaprlo oči in vsesalo. "Traminec." "Muškat!"

Naj bi bilo kot smeh in norčija, toda bila je pobožnost.

"Če bo kdo vdrl, ga bom dal ustreliti," je odmeval Gorazdov glas po preši.

"Verjamem," so mrmrali. "V Gubčevih časih je bilo to preprosteje."

Iz preše so se vzpenjale dvojne lesene stopnice: ene so vodile v majhno, očitno gosposko sobo z raztrganim kanapejem in razcefedranimi plišastimi stoli. Pod stropom je zakrknilo nekaj šparonov. Druge so se vzpenjale v dva velika in še huje zanemarjena prostora. Plesniva in s strohnelimi podi so morda še jeseni, ali pa že dolgo ne, služila viničarju. Nanosili so škopja: razvezan snop, ležišče.

Kolovoz, ki je ril pred zidanico, je spodjedal nizko slamnato hišico na oni strani. Imela je majhna, z rdečimi zavesami zastrta okenca, ki so kot krotak zajček zrla v zidanico. Druge hiše so bile nižje. Vse hiše in vsa vas so si globoko na oči poveznile bele klobuke.

Krotka hišica onstran kolovoza se je zvečer odprla kakor pravljica. Če smo prej ugibali, kaj neki je v njej in menili, da pol ducata kot miške živahnih otrok, nas je zvečer sprejelo pet nenavadno lepih deklet. Gosposkih, ki so se za božič najbrž vrnila iz mest. Njihova mati bi naj bila kot kmetica, ki so jo hčere za praznik obdarile in oblekle lepo, toda nekoliko prerazkošno, še dokaj mlada, le silno debela. Sedela je v prikletu, nas sprejemala in ponavljala imena deklet in že po nekaj minutah se je vedelo, da jih ne bo mogoče razločevati.

"Ti si torej Ančka!" Ne, ona ni bila Ančka, je bila Marička, Ančka pa je - kje je Ančka, Ančka, pridi no! Dekle je priteklo iz smešno majhne zakajene dimance, si brisalo roke v predpasnik in se smehljalo. Nekaj vlažnega je bilo na teh dekletih, morda zaradi sopare iz kuhinje, toda nekaj čvrstega, kakor jabolka, ki jih zdrava in sveža prineseš iz mraza na toploto in se orose.

"Ti si torej Ančka!" so se čudili, "pomisli, jaz pa sem oni drugi ves čas govoril, da je Ančka in se ni branila." Nato so iskali tisto drugo in si zatrjevali, da je bila Verona in si ugovarjali, da ni bila Verona in če že ni bila Verona, je bila Marička in če ni bila Marička, je bila zagotovo Sonja in če že ne bi bila Sonja, je ostala kvečjemu Marta. Mati pa je sedela za pečjo in se venomer smehljala. Izba je bila tako natrpana, da si se moral nemudoma nekam umakniti in tam obstati, če nisi hotel, da bi te pohodili.

Neznosno vroče je smrdelo po dimu. Sopara se je lepila po telesu in vznemirjenost, ki je dotlej nisem poznala, me je spravljala v utrujeno otopelost.

"Dušica," se je brez sape stisnil Rado k meni. Rado je bil sin nekega velikega kmeta tod okoli. Tih in vase zamišljen fant. Pravili so, da ga je v žalost spravilo kot sonce lepo dekle, ki ga je varalo. Iz nemške vojske je prišel na dopust in odšel k partizanom, da bi bil blizu temu dekletu, ki je sicer živelo v mestu, a se ob sobotah vračalo domov in se sestajalo z njim. Sprva je bil Rado pri nas zelo srečen, potem pa ga je razjedal isti nemir, ki ga je prignal z ruske fronte. Teden, ko je dekle živelo v mestu njemu povsem tuje življenje, ga je žrl in razdražen je odhajal na sobotne sestanke, se pomirjen vračal, da bi čez dva dni začel isto nehasno razglabljanje. Vsi smo ga imeli zelo radi in dekleta, ki smo jih srečevali na kmetijah, so ga rada videla.

"Dušica," mi je šepnil, "to je moja Sonja." Gledal jo je hrepeneče kakor otrok izložbo, ki je zanj zaprta, ker je preubog.

"Sonja," jo je težko doklical, "pridi pogledat to našo Dušico." Dekle se je prizibalo počasi, zavedajoč se, da ne bo ničesar zamudilo, ker jo venomer vsi in vse čaka. Pozdravilo me je z istim lahnim nasmehom, ki pomiluje ves svet in se istočasno že opravičuje, ker je tako. Lahko bi rekla: oprostite mi, ker sem taka, da se venomer smehljam, toda saj vidite, da mi je tako neznansko lepo. Mogla bi tako reči in človek bi ji ne mogel zameriti. Ob tem pa je bil nasmeh za me in za Radota popolnoma enak in vsi so to opazili, in zdelo se je, da je prav zato Rado le še bolj nesrečen.

"Si že videla kdaj tako lepo dekle?" je spraševal, ko se je Sonja izgubila, ker so jo spet klicali. "Veš, tudi ti si lepa, ampak ti nisi tako lepa, ti si drugače lepa, ti si simpatična, ti si nekak simpatičen mali vragec. Ona, ona je kot boginja." Stiskal me je jok: nikoli še nisem slišala, da bi kdo tako lepo govoril o kakem dekletu in navsezadnje se temu niti oporekati ni moglo. Pa vendar se me je lotevala neznana tesnoba, ko sem gledala to deklé. Njen nasmeh se je zdel neveden kakor smeh otroka, ki zatava od tistih, ki ga imajo radi, in se izgubi. Nemirno išče, tipa, spušča, nikoli ni pravo. Če bi bila jaz Sonja, sem mislila, bi sploh ne mogla nikogar imeti tako rada kakor Radota in še nekaj: zelo hvaležna bi mu bila.

Toda je že tako, da boginja ostane boginja, če se za to meni, ali pa ne.

Dekleta pa so se venomer izgubljala in kadar so katero potrebovali, je ni bilo. Ko se je nato iznenada pokazalo, se je izkazalo, da ne iščejo te, pač pa ono. Katero ono? Marto? "Marta pa je tu," so vzkliknili, toda "ta hip sem jo videla," se je raztegnil in ko se je naposled vendarle odkod zadihana prikazala, je tudi ona zagotavljala, da je bila ves čas tu. Kje tu? Tu pač. In skomignila je z rameni, se ozrla okrog sebe in se nasmehnila: češ, smešno res, ker me niste videli, ampak jaz sem bila vseeno tu.

Pravzaprav se obeh dnevov najbolj spominjam zaradi nenehnih iskanj in silnih zmešnjav okrog teh deklet. Pravzaprav jih je bilo šest, le da je bila najmlajša še otrok, toda že lepotička. "Ti boš pa zame, ko boš odrasla," so se ji dobrikali in tudi to dvanajstletno dekletce ali koliko je že imelo, se je prav tako smejalo kot njene starejše sestre in kazalo isti vlažen nasmeh. Navsezadnje pa se je tudi mati neprestano smehljala, ko da se opravičuje: "Kaj pa morem, saj vidite, da ničesar ne morem." Ampak ne iz žalosti, temveč iz začudenega zadovoljstva. Sploh nisem nikoli prej in nikoli pozneje videla toliko smeha. Ves dan so me spominjale na grlice, ki so pogrkavale v našem gozdu.

Niti ene osorne besede nisem slišala oba dneva in vsi tovariši so tod postali krotki. Ničesar ni spominjalo na vojno in ko so se dekleta spravila v svojo kamro, so se med seboj prav tako smejala.

V dekliški kamri so bile tri postelje vzdolž stene. Ob nasprotni steni je bil predalnik s šestimi predali. Omare v vsej hiši ni bilo, pač pa so dekleta neprestano prihajala v svojo kamro, odpirala vsaka svoj predal in neprestano kaj iskala. Za vrati je bila velika skrinja in venomer je katera sedela na njej in čakala, da bo sestra zaprla predal in bo ona odprla svojega. Na steni, nad posteljami je visel sveti Anton. Vsaka je kamro imenovala za svojo in zagotovo vem, da oba dneva v ta prostor ni stopil noben moški. Nisem pa mogla dognati, kam so dekleta kar naprej skrivnostno izginjala. Bila je pač taka zmešnjava, da ni bilo mogoče vsega razvozlati.

Še Orleanka se je v tej hiši neprestano hihitala in celo mrki Gorazd je kdaj pa kdaj bušil v smeh. Bil je to najbolj nor in čudoviti božič. Kazalo je tudi, da so vsega pripravili dosti, toda proti jutru je vsega zmanjkalo. Tudi temu spoznanju so se smejali. Ko pa smo se proti jutru umikali v zidanico, so tovariši nagovarjali dekleta, da bi šla z nami, toda Gorazd ni dovolil in tudi mati se je uprla.

"Moja dekleta so poštena."

"Ne gre za to," je odgovoril Gorazd prav tako prepričljivo, "nič slabega se jim ne bi zgodilo v zidanici, toda red mora biti."

Ob tem pogovoru so stala dekleta poleg in se smehljala in bila sem prepričana, da se ne bi nič bolj nasmehnila, če bi odločili, da gredo z nami.

Ker smo prvo noč pojedli vse, so za drugi dan določili Zorana, da bo šel po več. Pred odhodom po purane se je Zoran preoblekel v žensko in še svoj živi dan nisem videla tako grde ženske. Seveda tudi kot moški ni bil lep. Košate obrvi so mu dekleta nekoliko pristrigle, bledico pa prekrile z rožnatim pudrom, ki ga je silil h kihanju. Izpod rute je kukal kostanjev kodrček, ki so mu ga zvile z železnimi, razbeljenimi škarjami. Prepasan pas je zadrževal povešena prsa in debele nogavice so skrile dlakavost, čeprav je grčavost nog ostala. Bil je košata, krepka in zdrava kmetica in če mu noben Nemec ne bo pod krilo segel in nobenega ne bo zamikal njegov kodrček, se bo izmazal, so menili. Nosil je velik mesarski cekar, na dnu parabelo, nad njo jabolka, prekrita z rdečo ruto. V žepih je skrival tri bombe in v orjaških prsih še pištolo. "Če te dobe," so se režali, "se ne vračaj."

Spremljala ga je ena od deklet. "Mamika," mu je pravila in mu smeje se popravljala kodrček in ruto. Njen smeh se ni v ničemer spremenil. "So tako nevedne ali tako junaške," se je nekdo zamišljeno vprašal in vsi so se zamislili. "Niti eno, niti drugo, so predvsem naravne," je menil Gorazd. Ko sta odšla, je smeh uplahnil, čeprav se je kdaj pa kdaj še kdo spomnil in se zasmejal. Mislim pa, da smo bili vsi vznemirjeni in je celo Orleanka večino dneva prebila pri stražarjih na podstrešju.

"Če me ne bo," je rekel Zoran pred odhodom, "če me ne bo do štirih, se pripravite. Pred nočjo ne bom nikogar izdal." Dekle je prisopihalo ob štirih. Prinesla je purana in za njo bi naj nesel Zoran še dva. "Oddiha si, ne more tako hitro vkreber," je smeje se pripovedovala na podstenju hiše, da smo jo slišali v zidanico.

V mraku je v veliki kletki na Zoranovem hrbtu pridremalo kar pet puranov. Odvečne je zbarantal po tistem, ko je dekle že poslal naprej in ni nameraval ničesar več kupiti. Šele ko jih je zagledal voziti kočije na neki kmetiji in bil prepričan, da niso za prodajo, ga je zamikalo preizkusiti, če je trgovec kot včasih. Preplačal? "O ne, ne bom si ljudi razvadil. Tu je moj teren in ne bom samemu sebi navijal cen. O ne, nisem jih preplačal."

Ob desetih ponoči je spet zadišalo kot prejšnji večer in ob polnoči se je jedlo in pilo, kakor se je prejšnjo noč. Po tej pozni in obilni večerji, je nastopila rahla utrujenost, ko smo obsedeli kar na tleh in se drug drugemu nekoliko otožno smehljali. Zjutraj so se dekleta tako smeje se poslavljala, kot so nas prej v smehu sprejemala.

Nekdo je rekel, da so kot rože, ki cveto, dokler cveto in jim tega ni mogoče zameriti. "Kaj, Rado?" se je zasmejal in ga lopnil po hrbtu.

Rado je otožno molčal.

"Veš kaj," so mu oponesli, "če nisi ti čuden patron. Imaš dekle, Jezus Kristus, kakšna dekleta so to! Katera je že tvoja? Hej, fantje, katera je njegova." Tudi zdaj, ko smo odhajali, torej ni kazalo, da bi si zapomnili, katera je katera.

Novo leto smo dočakali v hlevu, preživeli pa v gozdu. Ženska, ki so jo terenci pregovorili, da bi nas sprejela, si je pravzaprav premislila, ko nas je zagledala. Oče, da je ravnokar zbolel in zato nas v hram ne bo puščala. Rekli so ji, da nas bo deset, zdaj jo trideset ljudi izsiljuje, kaj si pa mislimo, kam nas naj da. Bolan človek, je trdila, potrebuje mir. "Vi pa pridete in greste in vam ni mar, če Nemci vse zažgo."

Res smo prišli in odšli in če so Nemci zvedeli, so za nami uprizorili pravi pekel.

"Saj ne bodo zvedeli."

"Nemci vse zvedo." Bala se jih je, nas pa se ni. Predomači smo bili z njo, prosili smo jo, nagovarjali. Morali bi priti, ostati, njo in njene nagnati v eno sobo. Prositi bi morala ona, če sme v kuhinjo, prositi, če sme jesti, prositi in prositi.

"Nikoli se ne bomo naučili obnašati se brezobzirno kakor vojska," smo se jezili sami nase.

"Ne moreš, če pa si zaščitnik tega ljudstva, torej tudi takih bedastih in muhastih in satanskih bab."

Končno je pristala, da smo se spravili v hlev. Morda niti privolila ni, le ugovarjati je nehala. V hlevu pa je bila živina očitno prav tako pasja kot ženska v hramu: konji so hrzali in ritali, krave so se pehale, vola sta se sukala, ko da ju obletava nadležen mrčes.

Tudi večerje ni prinesla, čeprav jo je obljubila in sredi noči si je zmislila, da mora po kaplana, ker ji oče nenadoma umira.

"Zjutraj zdrav, zvečer bolan, zdaj pa umira. Misliš, da ti verjamemo in da te bomo pustili?"

"Če ste antikristi, kakor pravijo, me ne boste. Šla pa bom. Oče hočejo kaplana. Osemdeset let so stari in umrli bodo. Morajo se izpovedati, star človek se mora izpovedati pred smrtjo. Šla bom," je vztrajala. Sedla je na lojtrni voz, se zavila v plet in čakala kot kaka nadležna ciganka.

Tovariši, ki so si starca ogledali, so menili, da res zavija oči. Pamet je ne bi pustila, ni pa bilo nepomembno dokazati, da vere ne preganjamo in torej nikomur ne preprečujemo spovednika.

"Pojdi," so ji rekli, "toda, če nas izdaš, se ne vračaj. Pomisli ženska, vojska se končuje in mi zmagujemo."

Podvojili so straže, sicer pa tako nihče ni več spal. Bili smo pripravljeni, da nas presenetijo Nemci. Nekateri so stavili: večina je menila, da je baba hudičeva, ni pa izdajalka.

Prignala je kaplana in bili smo zadovoljni, ker smo jo pustili.

"Zdaj ti je bog, Oskar, ponudil še eno priložnost. Poklekni tja na stopnice in far te bo izpovedal," so se zbadali. Svitalo se je, ko je pritekla obveščevalka.

"Saj sem rekel," je z grenkim zmagoslavjem vzkliknil Oskar, ko smo v naglici pobirali svoje reči.

"Ti, da si rekel," se je razjezil Hrast, "pač pa sem jaz rekel. Meni je bila baba sumljiva, čim sem jo zagledal. Vi pa, ko da ji delam krivico."

Izkazalo se je, da je bila vsem sumljiva in nenadoma smo vsi vedeli, da nas bo izdala. Vnemal se je prepir, kajti togota in razočaranje, ker zares nihče ni verjel, da nas bo izdala, sta kar prekipevali.

"Ni zanesljivo," je razlagala obveščevalka obljubo nemškega komandirja, da bi Nemci prišli šele popoldne. Morali bi se umakniti, dokler je še tema in ljudje nas ne bi smeli opaziti, ker pri zopetni prijavi Nemec ne bi mogel odlagati.

"Pripoveduješ, ko da bi verjela?" je tudi njo napadel Oskar. Obveščevalka se je tresla in komaj čakala, da steče. Predolgo so jo zadrževali, ni zmogla in je zajokala.

"Ne verjamem," je odkimovala, povedala je le, kar so ji naročili. Ni poznala nemškega komandanta, njegovo sporočilo je šlo skozi nekaj ust. Storimo naj, kakor se nam zdi, odgovornost je naša, ona pa mora domov. Nihče ne ve, da dela za partizane, ker se tihotapi skozi okno, joj, te jo bo mati zalotila, bo strašno tepena. Kaj bi si mislili ljudje, kam hodi, če bi jo videli ponoči samo. Zelo je še mlada, ljudje bi si precej mislili kaj slabega. Strah, da bi jo ljudje slabo sodili, se je preril pred desetine in stotine strahov, ki jo je pestilo. Da, take težave sem imela nekoč tudi sama in nikomur se niso zdele pomembne. Tudi vame so gledali razočarani tovariši, ko da mi očitajo, ker se imam kam vrniti, leči v še neohlajeno posteljo in se pokriti čez glavo. Še domislili se niso, da sem se ponoči prav tako kot Nemcev bala znancev, ki bi me obsodili grdih reči, ki se dekleta primejo in se jih nikoli več ne znebi. "Glavno, da si poštena, vse drugo ni važno," so me odpravili. Pa še kako važno je tudi vse drugo. Navsezadnje še nihče ni rekel ta in ta je pokvarjena v tem in tem, in v tem in tem poštena. Človek ni zdrav, če šepa na eno nogo, pač pa je pohabljen. Biti tako ali drugače nepošten, nekakšna pohaba, jasno.

Dotaknila sem se Gorazda in tak moj dotik je vselej pomenil nemo prošnjo, ki jo je ta čudoviti tovariš tudi vselej razumel.

"Teci in pazi, da te nihče ne vidi. Zelo pomembno je, da ostanejo ljudje, ki delajo za nas, pošteni tudi v očeh drugih ljudi. Teci, pazi se in hvala tebi in tistim, ki so te poslali," ji je podal Gorazd roko. Poletela je kakor ptica, ki jo je stiska prignala v roke ljudi, pa v njih ni našla utehe.

"To ti je zajček," se je nekdo dobrodušno nasmehnil, "stavim, da se teme in mame bolj boji kot Nemcev." "Zakaj pa ne?" sem se oglasila.

"Saj res, zakaj pa ne," je pritrdila tudi Orleanka in jih utišala.

Razočarani, ker si v posmehljivosti niso mogli udušiti razočaranja, so netili prepire kjersibodi.

"In ti to seveda vse verjameš?" je trmoglavil Oskar.

"Kaj pa," se je razvnemal Hrast, ki res ni verjel Nemcem in je tudi vedel, da Oskar ne misli njega, temveč Gorazda.

"Dobrotljivosti nemškega komandirja."

"ldi v rit!"

"ldi ti!"

"Idi sto in tisočkrat!"

"Nehajta no. Glasujta!"

"ldi v rit!" Oba sta se obrnila proti temu tretjemu, potem bi se trije proti četrtemu, dokler bi ne bil vsak proti vsakomur.

Poiskala sem Orleanko: bila je tu, a ni utegnila. Tudi ob prepirih doma se za me nihče ni menil, toda ko so se me zavedli, so me nagnali, ko da sem jaz kriva, ker sem tu in jih slišim.

Sneg je naletaval in kvečjemu do gozda bi do dneva zamelo naš umik. Čemu neki glasujemo, če ni nobene izbire?

"Zaradi reda, veš," je učil jedek posmeh, "da bi nihče ne rekel, da nisi kriva, če se danes med tem drevjem kaj zgodi.

Glasovala si za tu in za vse tisto, kar se bo tu dogajalo."

"Kam bi sicer?"

"Nimaš kam!"

"Čemu torej glasujemo?"

"Tišina!"

"Ko preveč zineš, ti ukažejo molk." Pomembno me je pogledal in se poln zlobnega zadoščenja spačil. Kadar je človek tako obupan, da ne more nikogar več potolažiti, je oduren.

"Drago boste plačali to radovednost," je napovedoval Oskar, ko da on ne bo z nami v gozdičku, ko bo nemški komandant požrl obljubo.

Popoldne, šele popoldne so Nemci obkolili izdajalsko hišo, pregledali hišo in gospodarska poslopja, se drli nad žensko, ki jih je nalagala, streljali v zrak in odšli. Bilo jih je dosti, očitno so se tudi oni zavarovali pred presenečenji.

"Vrnili se bodo," je vztrajal Oskar, "vrnili se bodo. Poznam ta njihov trik."

Potem je omagal, se oklenil bukve in čudno zastokal. Nekajkrat se je z glavo zaletel v trdo deblo, se obrnil k nam, razširil roke in se začel živčno smejati. Zaprepadli smo tesnobno čakali, da se je njegov smeh omehčal v solzah in prešel v nekaj odrešujočega, kar je odtajalo tudi našo odrevenelost. Novo leto 1945, resnično novo. Oklenili smo se drug drugega in vsak objem in vsaka roka je ponujala to novo in odrešujoče leto.

Kljub vsemu se je ostanek dneva kmalu spet neznosno vlekel. Nekajkrat smo se sezuli, da bi si pregnetli noge. Stiskali smo se v gručice in bili smo kakor živali v čredi. Kljub žarku sreče, ki nas je obsijala, spet plazeče malodušje.

"Tako bodo torej začeli," je razkril Metod svojo celodnevno zamišljenost. Vsak namig je takoj zbudil tesnobno pričakovanje, kajti vsak domislek je bil krut. "Mene ne bodo pretentali, mene že ne," je nepričakovano vzkliknil in nas sovražno pogledal, ko da nas svari in nam že zamerja. "Povem vam, tovarišija, zadnjih pet minut nam ponujajo svoje usluge in nam bi moralo biti pod častjo, da bi jih sprejemali. Tri leta sem tu," se je skrušil, "tri leta sem čakal, duša mi je vklenjena v njihovih krivicah, ne bodo dočakali, da bi bil dober z njimi. Nikoli!" Očitajoč nas je gledal, ko da ga teh zadnjih pet minut izdajamo in bo zato ostal prikrajšan za obračun z Nemci, za velik obračun, ki ga je pripravljal tri leta.

Saj res, kaj pa pomeni, če nas Nemci niso napadli? Kolikokrat so nas že! Bi se vsaj razgibali, ogreli, tako pa bomo zmrznili. Izdaja, ki je v tem času ni nihče pričakoval, se je spet večala in hromila. Saj smo konec vojne že vsi čutili, toda ta izdaja je pomenila, da bomo prav do konča izpostavljeni takim izdajalskim beštijam. Vse smo storili, kar je želela: umaknili smo se iz hrama, da gre po kaplana. Obnašali smo se kot ljudje in kot kristjani. Jeza, ker smo kot komunisti zatajili celo neka načela, da bi se prikupili taki izdajalski babi, je rasla. Želja, da bi se zagnali iz gozda in planili v hišo, je postajala nevzdržna. Pomikali smo se proti robu in se razdraženi opominjali: "Kam pa lezeš!"

Zasneženi smo se spreminjali v živ in grozeč plaz, ki je samo čakal teme, da ga bo odluščila in ga potočila nad hišo. Hiša pa kakor da bi čutila grožnjo v rebri nad seboj, je v temi lezla vase in njena okna so temnela kakor oči, ki jih v strahu zapiraš.

Nihče ni vprašal, kaj bomo storili z njima, z izdajalko in s to z dnevom kopnečo hišo, kajti doživeli smo že marsikaj, tudi zmerjali so nas sredi noči, ko bi nas morali spustiti v hram, toda izdajali nas niso.

"Jezus," ni vzdržal več Metod, "gremo že vendar in jo ubijmo. Ubijmo jo, ubijmo in bajto zažgimo." Posinel obraz kot zmrznjena kepa: v vseh obrazih in v vseh očeh same zmrznjene kepe. Kadar življenje zmrzne, ne more biti več tovarištva, kakor v smrtih ne more biti ničesar skupnega več.

V tem sovraštvu smo si postali mrzki, kajti spačeni obrazi in spačene duše odbijajo. Mora se nekaj zgoditi, morajo priti Nemci, da bi nas njihov popadli dih stalil in bi začutili, da smo vendar eno. Nemogoče pa je stati tu in se pustiti zasipavati snegu, čakati, da zmrzneš, pri tem pa stiskaš orožje, vse kar v vojni imaš, in čutiš, da je nehasno. Zadrževala sem se, da bi ne šla in se ne bi ustavila prej, dokler bi ne prišla do matere in očeta, h gorki peči, k mizi, nad katero je visela petrolejka in risala na steno čudne in grozljive sence, ki sem se jih vselej tako bala in si jih zdaj tako želela. Kadar je kdo odprl vrata, je luč vztrepetala in sence nad pečjo so poskočile, ko da hočejo zbežati od nas, toda vrata so se zaprla, luč se je umirila in sence so ostale zaklete na steni. "Mir, ve tam," jim je oče včasih požugal in mi pomežiknil, kajti vsako leto sem zatrjevala, da se jih ne bojim več. Poleti se jih tudi res nisem: legali smo brez luči. Zimski večeri pa so se vlekli in pripovedovali so o Kitajcu in Japoncu, se menili kako so nekoga nekje ubili, kako se je nekdo sam ubil in ob kapeli je strašilo in bela žena je stala neke noči celo pri našem mostu. Kako bi naj pes za stricem tekel, pa ga ni bilo, ko se je ozrl, da bi ga nagnal in je pozneje zvedel, da je bilo to zgolj tajno znamenje, ker je v tisti noči dedek umrl.

"Moli, če te je strah," je zagotavljala mati, da molitev vse prežene. Toda molitev se je ustavljala, ko da bi mi besede, ki bi jih morala izreči, sproti zmrzovale. Motila sem se in se zgrozila, da sem pozabila in bo bog to spoznal in se razjezil, da se bo zgodilo še kaj hujšega. Bog se baje tudi maščuje, toda kako naj se še bolj maščuje, kot se je že in kaj sem mu sploh storila? Odrasli okrog mene so najbrž imeli grehe, ki se jih niso pokesali in jih je bog morda tako opominjal, sama pa niti grehov nisem imela. Če jih nimam, ni treba prositi odpuščanja, za drugo pa sem molila že več kot preveč. Naj se zdaj bog izkaže, potem bom pa spet molila. In kaj bo, če bom takrat že v partiji? Misel sem naglo zatrla, da je ne bi bog opazil. Ampak vendar: kaj bo potem, ko bom v partiji? " V imenu očeta in sina," me je mati pokrižala, preden sem odšla, "zdaj greš tudi h komunistom. Vseeno, potihem lahko tudi pri komunistih moliš, veš!" To je bilo edino slepomišenje, ki mi ga je mati kdaj svetovala. Stari Grčar je bil baje komunist, star komunist in vendar je dal pred jedjo klobuk z glave. Je to pomenilo, da moli? Hlapec tega ni storil in mati je dostikrat potožila: v redu človek je, ko bi le ne bil tak antikrist in bi ne sedal s klobukom k jedi. Preneumno je, da si star skoraj sedemnajst let in spoznavaš, da ničesar ne veš in je to, kar ne veš pravzaprav tako, da si že prestar, da bi mogel spraševati.

Končno nas je gozd izrinil, toda bolj ko se je bližala hiša, bolj sem zaostajala in vendar sem jih navsezadnje še dohitela. Nekaj podobnega sem že doživela, ko sem se z avtobusom vračala iz šole in se je v njem peljala tudi naša dekla z nezakonskim otrokom, ki ga je rodila pred enim tednom nekje v mestu. Izstopila je na naši postaji in mi rekla: "Pojdiva!" Pa ja ne gre k nam s tem? Ona pa naravnost, kakor slepec, ki pozna sled. Ljudje z vseh njiv so gledali za nama. Pet korakov za njo, omahovaje, deset korakov za njo; ko se je ozrla, je obstala in čakala. Molče. Tako do doma. Rada bi umrla, če bi mi bilo prihranjeno. Čez visoko stopnišče je tudi ona vlekla korak. V stiski se je ozrla k meni. Kaj me briga, opravite vi odrasli to sami, bi bila zatulila in zbežala, toda nekaj tistega, česar se je ta ženska bala, je prizadevalo tudi mene, morala sem ostati.

"Ste vi smrt," je vztrepetal droben glasek.

Sredi mize izdajalske kuhinje je stala rahlo privita petrolejka. Nekdo je odvil plamen in njegova roka in plamen sta drhtela. Na peči sta sedela dva otroka, mi smo se razdrobili po kuhinji.

"Dedek je umrl," sta se oglasila, ko sta najbrž spoznala, da smo tisti, zaradi katerih so ju posadili tja, da bi nam to povedala.

"Vedel sem, da se bo nekaj zgodilo," se je iztrgalo Metodu. Posedli smo in molčali. Bele halje smo zložili in jih držali na kolenih. Ko smo tako sklanjali glave, se je zdelo, da nam nekdo vliva svinca na glavo.

Če bi se straže neprestano ne menjavale, bi se sploh nihče ne premaknil.

"Dedek je umrl," sta ponavljala otroka vsakič, ko so stražarji, ki so jih zamenjali prišli v kuhinjo. Otroka nista gledala nas, pač pa nepremično v vrata, ko da so jima zagrozili, da ne smeta nikogar prezreti.

Počasi so se iz te tišine luščili tudi drugi zvoki noči in spokojna hoja človeka. Pa ne, da je to izdajalka?

Prišla je v kuhinjo in ni nas pogledala, ko da smo že od nekdaj tam in ve, da jo čakamo, da pa ta hip še ne utegne. Tudi otroka na peči se nista zganila, ko da bi to ne bila njuna mati. Ženska je vzela posodo in nalila iz vedra vode ter odnesla.

Ko je odšla, je nekdo vprašal, čemu ji ni nihče ničesar rekel in nekdo, ko da sebe in vse nas opravičuje, je odgovoril, da naj opravi z mrličem.

Ko sta otroka slišala, da se menimo o mrliču, sta nemudoma ponovila, da je dedek umrl. Nepričakovano, ko da so neke nevidne vzmeti, ki so ju držale, popustile, sta polegla po peči in zajokala. Tiho, kakor otroci, ki so jih dosti tepli in jim prepovedali tudi jok. Bil je to najbolj zadušen in tudi najpretresljivejši jok, ki sem ga kdajkoli slišala. Zaslutila sem, da bosta ta otroka še tišje jokala, če jima ubijemo mater. Njuno izdajalsko mater. Nikoli ne bom razumela, čemu so neki otroci tako nesrečni, da imajo očeta pijanca, mater vlačugo, zakaj imajo tako ali drugače slabe starše. Vedno sem razmišljala, čemu imajo slabi starši sploh otroke in zdelo se mi je krivično, da si smejo starši izbirati otroke, ko bi morali kvečjemu otroci izbirati starše. Potem bi se vsi ljudje, kajti vsi ljudje si žele otrok, trudili, da bi bili dobri. Kadar smo doma kupili psa, smo z njim ravnali zelo lepo, ker smo pač sodili, da bi mu kje drugje bilo lepše in smo se mu hoteli odkupiti. Morda pa sta mati in oče, ko sta si izbrala otroke, bila še dobra in se je kasneje nekaj v njiju pokvarilo, da so bili zaradi tega potem vsi nesrečni.

Zaradi teh otrok, je ni bilo mogoče streljati, kajti otroka, ki sta tako vztrajno ponavljala, da je umrl dedek, bi najbrž ob smrti vsakomur vnaprej povedala, da je bila njuna mati izdajalka in do smrti bi tako neslišno jokala in do njune smrti bi ju ne bilo več mogoče potolažiti.

Bilo je nepojmljivo, da se nihče ni odločil za ustrelitev, toda drug drugega smo se bali in se nismo pogledali. Sklenili smo, hlastno, da je tudi to odveč, da naj ženska gre kamor hoče, toda čez teden dni je ne smemo več najti tu.

Potem smo se spet prebijali skozi snežne meteže, se odločali za predanitve v snegu, ker nas je gnalo nezaupanje,

Po enem tednu je bila hiša izdajalke prazna. Kam je šla, nismo spraševali. Nikoli več se nismo pogovarjali o njej. Nekaj nepravičnega je ostalo v naši takratni odločitvi: morali bi jo ustreliti. Za nepomembnejše reči se je takrat streljalo, za stvari, ki jih človek ni zagrešil namerno.

Presenetljiva kakor izdaja je bila tudi odločitev Nemcev. "Pač vedo, da so na koncu. Navsezadnje le vedo." To so vedeli že prej, zdaj so to tudi nam priznali.

"Torej juriš na to tolažbo, da bomo hitro nasedli in čimprej drago plačali!" Da, preveč in prevelika vedrost sta se oprijemali ljudi, preveč zaupanja je raslo. Sestanek, dolg dve uri, je zbijal te utvare in čez pol dneva se je zdelo, da dogodek z Nemci ni ničesar spremenil. Mogoče je nekoliko koristil izdajalki: privoščili smo si prvo velikodušje zmagovalcev.

Mati je pisala, da so si terenci privoščili najbolj neumno akcijo, kar se jih je kdaj zgodilo. Vodil jo je Valentin, čeprav nihče ni tega izrecno rekel, tudi nihče ne more dvomiti, da si je kaj takega mogel izmisliti le Valentin. Poznala sem samo enega Valentina, dolgoletnega majhnega ministranta, ki je stregel župniku še, ko so že najmanj trije drugi prerasli ministrantsko srajco. V partizane je izginil pred menoj in oče se je že takrat spraševal, kaj neki bodo počeli s tem oslom v partizanih, ker kolikor on ve, komunisti maš ne bero. Bil je nekaj let starejši kot jaz in hodil je neslišno, ker je stopal po prstih. Ta cerkvena navada mu je ostala in oče je trdil, da je podhuljena in da on podhuljenih ljudi ne more trpeti. Zares pa oče Valentina iz čisto drugačnih razlogov ni trpel. Njegovi starši so namreč vso vojno neprestano nekaj zidali in urejali in oče jim je v marsičem pomagal. Valentin je zato dostikrat primahal s pletenko in s piščancem, ki bi ga naj oče za tak ali drugačen namen, izročil temu ali onemu gospodu v mestu.

"Čemu nosi to nam? Ne morejo sami odnesti," se je jezila mati.

Tudi oče je tako menil, a Valentin je vseeno prinašal in če se je mama skrila, je puščal celo pri sosedu. Nekoč, ko se je mama le odločila, da bo temu nesmiselnemu posredništvu in očetovemu nepotrebnemu barantanju storila konec, jo je Valentin presenetil z odločno zahtevo svoje matere, da je vse leto znosil deset piščancev in pet pletenk in bi naposled le želeli vedeti, kam je vse to romalo.

"A mislite vi, da smo to mi požrli?" se je razjezila mati in pokazala na polno dvorišče perjadi.

Ogenj v strehi se je vnel šele, ko je oče zvedel, česa nas ti, cigani, dolže. Čeprav se je mati celo zaradi tega jezila na očeta, je bila ta večer pripravljena, da takoj zakolje deset piščancev, torej celo spomladansko gnezdo, ki je bilo toliko odraslo, da bi ga začeli obirati. Čez nekaj ur je deset oskubljenih zlatorumenih piščancev zloženih na kuhinjski mizi predano tiščalo noge v zrak.

"Na gostijo gremo," se je obregnila mati, ker smo tudi mi imeli take sosede, da se ni moglo nič skriti.

Z odhodom Valentina k partizanom pa je očeta najhuje osupnilo in zaprepadlo, da se ljudje vedno nekako prevarajo, in niso tako nepomembni, kot si jih je zamišljal. Navsezadnje: partizani so dobivali moč in pravico. "Tak satan pa je vsega zmožen," ga je skrbelo. "Tako, zdaj nam pa ne bo mogel nihče ničesar več," si je oddahnil, ko sem tudi jaz odhajala.

"Če ti bo Valentin karkoli hotel, mi sporoči," sem mu naročila v vsakem pismu.

Zdaj je torej to teslo izvedlo mobilizacijo v domači vasi. Pobral je vse moške, starega soseda in tudi očeta. Sneg je padal, ko jih je gnal gor in dol, nameraval prekoračiti šentiljsko cesto in nekajkrat železnico in jih pripeljati vragu v rit, kakor je menil oče. "Kakor čredo: petdeset ljudi in nobene puške. Poznam tako osrano vojsko, zapomnil sem si jo iz enainštiridesetega. Nemci pa kar precej za nami pk, pk, pk, pk. Sneg smo do zemlje vhodili, Nemci bi nam z zavezanimi očmi sledili. Mi na hribu, Nemci iz doline pk, pk, pk; mi navzdol Nemci od zgoraj pk, pk, pk. Samo gozdovi so nas reševali." Čez tri dni končno pri nekih vratih v hram, on in sosed skozi hram in pri zadnjih vratih vijuuuu! "Me niso Nemci gonili kot psa okrog, me tudi ta smrkavec ne bo," se je uprlo očetu, sosedu, in kot se je pozneje izkazalo, še marsikomu. "Ne rečem," je pisal oče, "če bi prišel kak vojak po nas, ne pa taka ministrantska reva."

"Zdaj," je pisala mati, "se oče skriva in sosed tudi. Imenujejo jih dezerterje. Očeta je zelo prizadelo, ker se mora skrivati. Kdo bi si mislil, da je ta ministrant tako mogočen pri partizanih in oče pravi, da se naj zdaj izkaže, če si ti bolj."

Če bi tega pohoda ne organiziral Valentin, bi se na očeta jezila, tako pa: Valentin mi že ne bo očeta preganjal. "Komunisti vodijo partizane, ne pa ministranti," sem dokazovala Gorazdu, ki se je ob maminem pismu, ponesrečeni mobilizaciji in očetovem pobegu smejal kot še ob nobenem partizanskem dogodku. Menil pa je, da bi oče ne smel pobegniti in bi moral vztrajati do konca in bi na zbirališču že komunisti odločali, če je pripraven za partizane, ali pa ne. Oče pa je zatrjeval, da sploh niso nikamor šli, da jih je Valentin le kar tako gonil, kakor kak zabit kaplar, ki si je privoščil šikano. Navsezadnje pa me je Gorazd le prepričal in spoznala sem, da si je oče le preveč enostavno predstavljal našo partizanščino, če je menil, da lahko tudi od nas, kakor iz starojugoslovanske vojske, kar tjavdan pobegne. V tem smislu sem tudi odgovorila in resno prosila svoje starše, da mi naj v prihodnje ne delajo več sramote.

9. poglavje

Po novem letu smo se pomaknili na območje, ki so ga obvladovali Kozaki. Zdaj so Nemci vojno že tako izgubljali, da tega svojim vojakom niso mogli z ničimer prikriti. Bolj ko so hiteli iz Rusije domov, bolj se je tudi tem mudilo, in čeprav oditi niso smeli, so se trudili, da bi do odhoda prebili kolikor toliko previdno. Edino izdajalec nima kam in šele v takem trenutku se zave, da je vse zaigral. Takim izgubljenim Kozakom so torej Nemci lahko lažje kot svoji vojski zaupali cele vasi.

Ta divja in razkrojena vojska ni imela nobenega sistema, ki bi se mu človek lahko prilagodil. Včasih je nekaj dni spala ali norela po postojankah, potem se je spet dneve in noči podila nemirna in podivjana naokrog. Vselej na konjih, hitrejši in nevarnejši kot Nemci. Ob vtisu njihove popolne neurejenosti se je zdelo, da partizanov in navsezadnje nikogar ne iščejo, temveč preganjajo zgolj svoj nepokoj, toda če so naleteli na partizane ali na karkoli, kar jih je vsaj vznemirilo, so ponoreli kakor hudobni otroci, ki pobijejo nedolžno belouško samo zato, ker je podobna kačam, ki se jih boje.

Kdajbodi so postavili kjerkoli mitraljez in streljali tjavdan, včasih iz doline na pisano perilo, ki jim je nad belim snegom vihralo ob kaki oddaljeni hiši; zamikal jih je dimnik, iz katerega se je kadilo, obsedla jih je ruta na glavi ženske, ki je osamljena, krhka in izpostavljena šla skozi zimski dan. Zato so se ljudje navadili hoditi prihuljeno in v lastnih hišah pripognjeni mimo oken. V vasi, kamor smo prišli, so se malo prej po pijansko dolgočasili v svoji postojanki in zato so pljuvali na pusto vaško cesto. Kmet in kmetica, ki sta slučajno prišla mimo, sta se izogibala njihovim pljunkom in so ju zato poklicali v postojanko. Dokler se niso utrudili, so pljuvali v njiju, ko niso imeli več sline, so ju pretepali, ko so jih roke zabolele, so streljali v njiju tako dolgo, da so se naveličali.

"Če bi šel pet minut prej tam mimo, bi se to meni zgodilo," nam je pripovedoval gospodar.

Če jih nisi pravočasno opazil, si lahko sledil kvečjemu oblaku snega, ki se je razpršil za drvečimi ter luščil zadke konj kakor iz bele megle. Kadar pa jim je konj zašepal, so jahali zložno, da bi žival ne mučili. Nikdar in nihče ni do takrat v teh krajih tako ljubeznivo ravnal s konji kot prav ti divjaški Kozaki. Brezvrednost človeškega življenja in nepojmljiva zavzetost za živali je v ljudeh ustvarjala neko nenaravno grozo pred temi nedoumljivimi ljudmi. Sicer pa k hišam niso bogve kako zavijali in če so že, so jih lahko odpravili s slivovko. Tudi v prikletu njihove postojanke je stal vedno poln škaf slivovke z zajemalko, da so se hodili k škafu odžejat, kakor se hodijo v Slovenskih goricah z vodo, Pravili so celo, da so se ob prvem vstopu v slovenjegoriško hišo najprej zagnali k škafu in ko je Kozak pogoltnil zajemalko vode, je menil, da so ga prevarali in je zdivjal. Zaradi tega so domačini škafe z vodo raje umaknili. Premožnejši in previdnejši pa so v priklet postavili kar škafec s slivovko in zajemalko.

Ljudje so menili, da zavohajo Kozaki slivovko kakor psi kosti in zato so bili v nenehnih škripcih: slivovka jim je sicer pomagala, ker je zamotila Kozake, istočasno pa je bila spet vzrok, da so jih imeli neprestano v prikletih.

Nekateri bi se naj že spočetka odkupili s sodčki, ki so ga zapeljali v postojanko, napisali nanj svoje ime in hišno številko, kar bi naj pomenilo, da se naj te hiše, prosim, izogibajo, ker je svoje že poravnala. Pravili so, da naj bi celo zaleglo.

Tod smo se razdelili v manjše skupine. Zbrali smo se le od časa do časa, da bi dobili navodila. Med tem sem se bila navadila na skupino, ki je bila močna vsaj za pet zdajšnjih. V manjši, ki sem ji poslej pripadala, sem se počutila spet kot gola in vsak dan sem postajala bolj izgubljena, prestrašena in sama. Kakor prve čase v partizanih, Največkrat so bili tudi moji tovariši še malo časa v partizanih, domačini, ki se niso mogli navaditi, da ne morejo in smejo hoditi tako, kot so bili navajeni od nekdaj: povsod, kamorkoli, kdajkoli ter kakorkoli.

Kdor me je določil z njimi, je domneval, da bom varnejša, morda sem tudi bila, toda meni je hodil eden preglasno, drugi pretiho in ker sem jih zato tudi opominjala, so se me vsi otepali. Ko pa sem potožila Gorazdu, da Lojze ne postavlja straž, da Vojko obiskuje svoje sorodnike in smo z Mirkom tri dni čepeli na podstrešju njegovih staršev, mi je odzvonilo, kakor so rekli.

Maščevali so se mi na sto in sto načinov, ki si jih čutil, in poniževali so, pa se nisi mogel upreti. Ko smo gazili, so bile njihove stopinje za me preraztegnjene. Skakala sem za njimi kakor pohabljen zajec, ki mora sam skrbeti, kako bo dohajal, če hoče ostati z njimi. Niso mi povedali, kje se dobimo, če bi nas razkropili. Tudi v zasede smo padali in tovariš, ki se me je vseeno usmilil in me vlekel za seboj, me je neprestano preklinjal. Šele pod žarko lučjo neke tople kuhinje se mi je spet nasmehnil. Tako sem vnovič po drobtinah pobirala izgubljena tovarištva, spoznavala, da moram o krivicah molčati, če se jim ne morem zoperstaviti. Na vsakem nočnem sestanku sem se zazirala v temne obraze nočnih srečanj in iskala Gorazda. Ponoči so mu bili nešteti obrazi podobni, toda glas ni bil njegov. "Kje je Gorazd," sem včasih vprašala in dobivala, če sploh sem, protislovne odgovore. "On? Saj je padel! Lani vendar!" Po tehtnem presojanju sem spoznala, da lani ni mogel pasti in spet sem zadihala. Ko sem premagala bojazen pred novim poraznim, nepremišljenim odgovorom, sem spet tipala. "Odšel je na Osvobojeno ozemlje." Izkazalo se je, da ni odšel. Včasih bi naj bil čisto blizu in čakanje je bilo prežeto z napetostjo, ki je bolela in dušila in ko ga nisem dočakala, je napetost popustila in mlahavo telo je spet bolelo, ker je bilo prazno. Ta zima se mi je zdela kakor kruta in hudobna starka, ki me potaplja zdaj v ledeno in zdaj v vrelo vodo, ker me hoče nečesa ozdraviti, kar seveda ni mogoče in na koncu tega je mogoče samo umreti. Bilo je nepojmljivo, kako se je z menoj vse zapletalo in že vnaprej sem bila obupana, če bom navsezadnje v partizanih umrla za nekim skrivnim trpljenjem in bodo kvečjemu rekli; umrla iz neznanega vzroka. Tega seveda ne bom smela dopustiti in ko bom tako daleč, bom morala doseči vsaj to, da bom padla. Če sem že šla na vojsko, ne bom svojim staršem nakopala take nepotrebne smrti. Drugi bodo rekli: moj je padel, tam in tam in takrat in takrat. In vaša, tudi vaša se ni vrnila iz vojske? Ni se vrnila. Bila je še zelo mlada, ko je padla? Sedemnajst. V kaki bitki, moj bog, sedemnajst let, kaj vse so ti otroci prestali? In tako dalje in tako dalje in navsezadnje ne bodo mogli več skrivati in reči bodo morali, da sem umrla iz neznanega vzroka. Ljubi bog, daj da bi ne umrla iz neznanega vzroka, če bom že morala umreti, toda najprej stori, da sploh ne bi umrla!

Ko smo se naposled spet združili z Gorazdom, ki mi je prej včasih v redkih spokojnih nočeh, ko smo čakali tovariše z zvez, razlagal o morju in mi obljubljal, da mi bo po vojni pokazal Trst in Miramar, mi Gorazd po tisti noči, ko je navdušeno priznal, da imam oči kot morje, ni nikoli več omenjal morja. Okrog njega so se gnetli vedno novi in vedno tuji obrazi, ki so mi bili neprestano v napoto kakor megla, ki skriva reki obrežje. Neprestano se mu je mudilo z odsekanimi in kratkimi ukazi. Ostajala sem z zaščito, medtem ko se je v kakem zaprtem prostoru, odkoder se je privalil cigaretni dim, če so se vrata odprla, kakih deset in celo dvajset tovarišev ure in ure, dan in noč, sestajalo. Ure in ure, dan in noč sem sedela in celo spala ob vratih, da me pokličejo, toda niso me potrebovali. Drugi so hodili vsaj na stražo, meni še tega ni bilo treba. Počutila sem se kakor otrok, ki se nenadoma ne utegnejo več ukvarjati z njim.

Izredno me je prizadelo, ker tega, kar so na teh sestankih govorili, nisem pisala jaz. Niti pokazali mi niso. Vseeno sem morala dosti pisati, kajti zdaj je že vsak delegat, ki se je odkod priklatil, smel zahtevati, da pišem zanj. Godilo se mi je kot kakšnemu vajencu, ki mu sme vsak vse naložiti in se neprestano čudijo, ker nikoli ne utegne. Delala pa sem z raznimi in tudi čudnimi ljudmi. Eden je vselej sedel k meni, se popraskal za ušesi in potožil, da bi morala midva to ali ono zelo lepo povedati. Vedno je govoril v dvojini, ko da bi se mene tisto, kar je moral on lepega povedati, tikalo. Pa se me ni in zato sem zehala in si grizla nohte in postajala nestrpna, ker bi lahko ta čas, ko je on razmišljal, pisala za druge. Navsezadnje se je še zaradi bog ve česa razjezil in zagrozil, da se bo pritožil in sploh, kaj da si mislim, ker ga tako gledam. "Prosim, minilo me je, ne morem delati v takih okoliščinah. Prosim, naj izvoli kdo drugi, zahvaljujem se za take vzpodbude." Moram priznati, da me taki izbruhi niso presenetili niti zaprepadli. "Na te se jezi," so me opomnili. "Zakaj pa?" sem se začudila. "Nespodobno se obnašaš!" Poravnala sem si krilo, toda ne, vse je bilo v redu na meni, nisem se nespodobno obnašala. Kaj torej sploh hočejo? "Nič, nič, saj je vse tako nepotrebno in trapasto." In so odhajali, ne da bi jih razumela, Z nekaterimi pa sem se res prepirala zato, ker se mi je upiralo napisati to ali ono. "Kako?" se je eden vselej razburil, "prosim, lepo, kako?!" Seveda nisem vedela, trdila sem le, da tako, kakor je to rekel, ni lepo. "A tako?" se je usajal, "reči, da ni lepo, je lahko, toda kako bi naj povedal to bolje?!" Skomignila sem. "Pusti, lepo prosim, pusti, bom že sam." Tolkel je po pisalnem stroju, mečkal papirje, jih kuril, ne da bi pisarijo dokončal. Izogibal se me je. Naslednji dan, kje drugje, sva isti dopis ponovila; včasih je bil spremenjen in sem molčala; dostikrat je bil isti, a se mi ni zdel več slab. Ob takih priložnostih se je Gorazd vselej smejal: "Oprosti," je vlekel z menoj, "se ti ne zdi, da ima Dušica prav?" Navsezadnje so se zedinili, da bi bila kar dobra strojepiska, če bi med pisanjem ne razmišljala in se ne vtikala v vsebino. Škoda, ker jih nisem poslušala: zdaj bi bila morda dobra strojepiska. Morda bi hodila celo na tekmovanja, postala bi nekakšna športnica in imela bi ugled.

V naši skupini so se nabirale tudi tovarišice in daleč, zelo daleč so bili časi, ko sem bila še sama. Pravzaprav zares sama nisem bila nikoli, toda Orleanka je bila enakopravna med moškimi in so vse prednosti ženske, kolikor so kdaj pa kdaj le bile, pripadle meni. Sicer pa je bila Orleanka kvečjemu kot mati. Pravzaprav je bila že takrat podobna današnjim zaposlenim materam, ki imajo otroke silno in prav tako rade kot nezaposlene matere, le da se, kratkomalo ne utegnejo z njimi toliko ukvarjati. Po več dni se z Orleanko nisva videli in kadar se je od kod vrnila je rekla: "E, zdravo Dušica," in me stisnila k sebi. Nikoli se ni vrnila praznih rok in kadar je dala samo naboj, sem vedela, da je vojna, da ničesar ni in da je naboj res največ, kar lahko da.

Pravili so, da sem bila razvajen otrok, ki mu je bilo težko ugoditi in zato je mati bonbone, ki sem se jih razveselila, kar naprej kupovala, dokler se mi niso uprli, zagnusili in sem jih vrgla po tleh. Vsakič je postal materin obraz nekoliko bolj okrušen in ko sem bila večja, sem spoznala, koliko sem odkrušila. Naboji, ki so mi vlekli žepe navzdol, so tiščali, bili so nadležni, upirali so se mi, in kadar so mi jih še dodali, me je popadlo, da bi jih zalučala stran, toda zdaj sem že vedela, da ne smem nikomur ničesar odrušiti, ker človek ne more živeti med stvarmi, ki jih je sam razbijal.

Neke tovarišice, ki so prihajale v našo skupino, bi naj bile stare borke. Spominjam se ene z lasmi kakor trava, ki je obledela pod kamnom, brezbarvnih obrvi in spranih oči. Vsa se je zdela, ko da jo je štiri leta pral in izpral dež. Vodeno me je pogledala in skoraj jezno vprašala, od kdaj in čemu sem v partizanih. Ko sem ji lepo vse razložila, se je obrnila. Bila je kakor gospa, ki sem jo na poti v šolo pozdravila in mi ni odgovorila. Opravičevali so jo, da je doživela težke stvari, sploh so menili, da še največ povedo, če so omenili težke stvari. Navsezadnje pa je toliko doživetij, ki so ob svojem času težka, nevzdržna, neodvisna od vojne. Ta, vojna pa bi se morala kvečjemu meriti z Orleankinimi. Njenim do kolen, do pasu, do ramen, ne verjamem, da bi jo mogel kdo preseči. Nikogar svojih ni imela, ko je ležala s prestreljenimi kolki v slami s pištolino cevjo v ustih, da bi se ustrelila, ko bi jo bajonet, ki je drezal v slamo, zadel.

Spominjam se tudi debeluške z bleščečo brzostrelko, s krilom in debelima nogama. Rada se je spogledovala in tovariši so jo radi ščipali v meča. Kjer je ona ležala, je seno ponoči vselej šumelo.

"Lažje boš spala, če se boš pokrila čez glavo," mi je ukazovala Orleanka z drhtečim glasom, ko da jo nekaj strašno jezi.

Ko je debelušna tovarišica odšla, so jo nekateri strašno pogrešali in mi celo oponesli: "Vse gre, le tebe, pokora, se ne moremo znebiti."

"Potrpi, saj bom padla," sem vzdihnila, ker sem imela spet enega tistih mračnih razpoloženj, ko me je obsedlo, da se bo naslednji trenutek zgodilo nekaj strašnega, kajti tako, kakor sem živela zdaj, ni bilo mogoče več vzdržati.

"Boš vraga!" Tako odsekano prepričanje je potem tudi odreševalo: seveda ne bom, kajti ti stari partizani kar vedo, kdo bo padel in kdo ne bo.

V tej zmešnjavi tovarišic sem srečala še eno. "Ti," mi je namignil Oskar, "pojdi v sobo in si poglej, kakšna bi naj bila tovarišica, ki bi razveseljevala partizanovo dušo." Ko sem prišla v sobo, se je zdelo, da je vrtinec, ki je vlekel v svoje kroge vse, kar je prihajalo skozi vrata. Stala je ob peči in se z nekom pogovarjala. Pomislila sem, če bi bile vse ženske take, bi ne mogla več živeti. Bilo bi brezupno kakor vrtnim rožam, ko vzcvete vrtnica. Kakor vrtnica, ko cvete, ne more skloniti glave, se tudi ta tovarišica Danica ni sklonila, da bi me pogledala. Kakšna pošastna razlika med njo in Rajkom, ki bi se v pasu preklal, da bi mi pogledal v oči, kakšna razlika med njo in tistim pomembnim pisateljem. Rekli so, da je domačinka in domnevali so, da se je najbrž dolgočasila, ker si sicer res ni mogoče misliti, kaj bi jo naj sicer prineslo v partizane zadnjih pet minut.

"Hudič je z lepimi dekleti, ker se povsod zdolgočasijo. Kaj boste pa z njo, ko se ji bo to tudi pri nas zgodilo?" Nihče se ni zmenil za to: nekdo jo je privlekel v partizane, tisti nekdo naj gleda, kako bo z njo izhajal. Vendar je bila kakor brez lastnika: nihče se je ni oklenil, se zavzel za njo, toda nihče tudi ni dovolil, da bi to storil tovariš. Jaz je nisem marala, toda ona tega še opazila ni. Ni mi bilo vseeno, zdelo se mi je celo, da si je sama kriva, če je ne maram, ko bi se le lahko čisto malo potrudila. Veliki, lepi in pomembni ljudje so preveč malomarni, da bi se trudili za naklonjenost in zato si nakopavajo nenaklonjenost neznatnih ljudi zgolj zato, ker so spregledali njihovo prijateljstvo.

Kmalu nato smo zvedeli, da so jo dobili Kozaki, ki so slučajno prišli v hišo, kjer je skupina prenočevala. Ko so se v prikleti nacejali s slivovko, so partizani, ki so menili, da so izdani, skakali skozi okna. V zmešnjavi bi jo naj pozabili spečo v postelji, čeprav ne bi spala in se je kvečjemu pritajila. Kozaški komandir si jo je vrgel za hrbtom čez sedlo kakor vrečo. Nekaj časa ni bilo o njej ničesar čuti in ljudje so krasili skrivnosten grob, ki je zrasel nekega jutra in bi naj bil njen. Potem pa je, kakor bi vstala od mrtvih, nekega dne prijahala na svojem konju in v novi kozaški uniformi s kozaškim komandirjem. Bila je lepša kozakinja, kot je bila partizanka, so ljudje kljub grozi in zlem slutnjam, opazili, da me je še kar naprej preganjala njena lepota in neka mračna pomembnost. Zamišljala sem si jo na konju tako, kakršna sem želela biti sama, seveda za nobeno ceno bi jaz ne hotela biti na kozaškem konju, ampak nekega dne bomo morda tudi partizani imeli konje. Sploh pa se bo nekega dne nekaj zgodilo, da bom ponosna na samo sebe in takrat se ne bom držala togo, temveč se bom sklonila in nasmehnila vsakomur. "Dober večer," bom rekla celo krtu, ki ga bom slutila pod svežo krtino, kajti tudi tisti nevidni delavci, ki se ne utegnejo nastavljati pomembnim očem, so srečni, če kdo pomisli na nje.

Danico smo torej izgubili, dobili pa smo novega člana zaščite. "Nacek je moje pravo ime in ne bom ga spreminjal. Ne izplača se," se je predstavljal. Težko si mu verjel, da je mlinar, ker je bil črn kot gavran, navsezadnje pa je imel tudi dimnikar ob nedeljah bele roke in bel obraz in je bila njegova hišica bela in njegova žena ni imela črnih lis. Ta domači Nacek, kakor so ga imenovali, je kar naprej silil, naj obiskujemo njegove prijatelje, znance in sorodnike. Res so ga povsod poznali. "Nacek, naš Nacek je prišel!" Povsod so postregli in Nacek je nagovarjal: "lz tiste merice, gospodinja, dajte, ki bi jo lahko bil v mlinu utajil, pa je nisem." "To pa je sveta resnica, Nacek, dobiš!"

Rad me je jemal s seboj in rada sem hodila z njim. Bil je najbolj norčavi čas mojega partizanstva, čeprav smo skoraj vsako noč tekli pred Kozaki, Nemci ali pred vaškimi zaščitami. Zased Kozaki niso nastavljali, ker so bili preveč nestrpni, da bi vzdržali, pa tudi hrzajoči konji bi jih izdajali. So pa vendarle povsod gomazeli kakor mravlje, ki jim je nekdo razdrl mravljišče.

Skoraj vsi, ki smo hodili z Nacekom, smo se v tem času otepali Kozakov, izgubljali titovke in bili opraskani. "Temu mora biti konec," se je odločil, ko kljub naštetim mikavnostim že nihče več ni maral z njim.

Skozi zapletene zasede, ki so jih postavili, če bi doživeli presenečenje, smo šli na razgovor s kozaškim komandantom, kjer smo se dogovorili za razpoznavne strele, ki bi naj preprečevali medsebojno srečanje. Po tem dogovoru je kozaški komandant svojega spremljevalca vpričo osuplih partizanov ustrelil z utemeljitvijo, da noče prič. Njegova osuplost, ker ni storil partizanski vodnik tako s svojimi spremljevalci, ni dopuščala zaupanja, da bi dogovor držal. Nekaj noči je zato Nacek sam kolovratil, da bi tu ali tam oddal strel in čul kozaškega. Bili smo presenečeni, ker se je Kozak dogovora držal in naposled smo se odločili, da si končno le lahko privoščimo nekaj mirnih dni v Nacekovem mlinu. Sto metrov od glavne ceste, kamor je vodila gaz, ki so jo za mlinom steptali čez brv in v velikem loku shodili do hiše, ki je ležala nad mlinom v strmini.

Podnevi smo bili v mlinu, ponoči smo se vzpeli k hiši. Bila je kakor velika kosmata glava, ki se je sklonila v sneg. Dišala je po gibanicah.

"A vam nisem rekel," nas je spraševal Nacek. Pritrjevali smo mu; to, da ni niti namignil o tej hiši in gibanicah, pa se bomo zmenili, ko bo vsa ta dobrotljivost mimo in se je bomo radi spominjali.

Komaj smo vzeli vsak svoj kos, je pri mlinu spodaj nastalo vpitje in krogle so sršele v hišo in nad hišo, ko da je nekdo razdrl sršenje gnezdo.

"No, zdaj pa imaš tvojega prekletega Kozaka," so vzklikali, ko so se prerivali iz hiše.

"Na, hitro še vzemi," mi je Nacekova mati rezala še en kos, ko so že vsi drugi tekli. Žgal mi je dlani in ko sem ga stiskala, mi je vroči namaz kapljal skozi prste. Ko sem jih obliznila, sem si ožgala jezik in ko sem pritekla ven, je tovariše že goltal gozd.

Čeprav je bilo snega moškemu do kolen, sem se pogumno zagnala vanj, toda stopinje pred menoj so bile neurejene in v širokih zamahih nametane vsaksebi. Po nekaj obupnih skokih sem obtičala v celem. Da bi bila manj vidna, sem sedla. Zavladal je mir: vedela sem, da sem zdaj kljub vsemu svetu sama. Obšlo me je spoznanje, da ostane človek tako sam v trenutku, ko spozna, da prihaja smrt po njega.

Tovariši so se torej umaknili, ko da so vsi. Zaradi njihove pozabljivosti bom torej umrla? Ko se je bodo zavedli, bo prepozno. Hiteli bodo po mene, prepozno bo. Spogledali se bodo, nihče ne bo vedel, kdo me je pozabil, vsem bo hudo.

Čepela sem v snegu, strmela v gozd, ko da čakam, da se bo zganil in mi prišel naproti; čepela sem v snegu, srepela v hišo in strmino ob njej in čakala, da se bo prikazala kozaška šaka. Svojo glavo sem nad belim snegom čutila kot pozabljeno otroško žogo sredi bele ceste.

Gozd brezbrižen, miren, hiša prihuljena. Še malo prej tako ljubezniva hiša je grozila: "K meni ne spadaš, ne poznam te. Ne vem, kdo si in kaj delaš tu. Sploh pa te ne vidim," je stiskala drobna okna. Izdajalka. Gozd bi me moral poznati, njegova sem. Ne vidi me. Ponoči gledajo vsa drevesa v nebo in čakajo dneva.

Nekje je škrtnil sneg: prvi Kozak, ki se bo prikazal, bo streljal vame. Vsi za njim. Vsak bo hotel svoje veselje. Zarila sem se v sneg in se spraševala, kaj na meni bodo najprej opazili. Roke sem sklenila na tilniku. Nočem, da me zadenejo v tilnik, lahko bi se mi celo zgodilo, da bi videla, kako bi se mi krogla skotalila skozi glavo pred oči.

Spustila sem gibanico. Ugrezala se je v sneg in se potapljala. "lzgini," sem ji ukazala, "izgini," sem zajokala. Gibanica se je še topla prerila do dna. Rada bi bila tak kos gibanice, ki bi izpodjedel sneg pod menoj in me skril.

Toda tudi čakanja na smrt se naveličaš, če je ni. Sprva po komolcih, nato po vseh štirih in končno spet kot človek, ki se je naučil hoditi, sem začela pot do gozda.

"Dušica, kod pa hodiš?" me je nekdo poklical. Gozd se je približal in zagnala sem se vanj kakor vtasih iz pekelskega, ko je prav na robu strah najbliže segel.

"Kaj pa noriš," se je Hrast zasopel začudil, ko me je ujel v roke.

"Gibanico sem jedla," sem nesmiselno izdavila.

"Pomisli," je huškalo po koloni, "gibanico je jedla."

Tekli smo in bila sem še vedno zadnja; usajali so se, ker so me morali čakati, toda to je bilo brez pomena. Karkoli bo, bo z njimi.

Počasi se je noč dokončno umirila in nas upokojila. "Pomisli, gibanico je jedla," se je nekdo zasmejal in kolona je zanihala v olajšanju. Spravila sem se nekam v sredino in vedela, da sem se spet nečesa naučila: če te smrt lovi, steci lačen, bos in gol. Ne ostani sam, kajti samo junaki umirajo sami.

Nacek se nam je zameril zaradi kozaške zdrahe, dokler nismo zvedeli, da so se Kozaki napili slivovke, zgrešili pot, se razjezili in streljali v luno, ki da je čepela nad hišo. Nekajkrat so se sicer namenili navzgor, toda pri vzponu se jim je luna skrila in menili so, da je torej bolje, če je ne spuste iz oči. Zato so se utaborili pri mlinu in jo čuvali, dokler jim je ni svit izbrisal.

To je bil čas, ko sem bila za zelje in kislo juho že zelo hvaležna. Kakor v otroških igrah sem spet znala skopati v seno najglobljo luknjo in se zariti. Sena pa je bilo vedno manj in zato sem legala k tovarišem, ki so imeli debele deke. Kadar so podgane dirjale za trami, sem jim umaknila noge in se pokrila čez glavo. Ko sem ponoči bedela, nisem oči več stiskala. Teme se sploh nisem bala; strahovi, ki so me zasledovali iz detinstva, so se umaknili kakor nekoč Kitajec in Japonec. Ostali so samo Nemci in Kozaki. "Ti so resnični," je nekdo rekel, "in ko se bojiš samo tega, kar je resnično, si odrasel."

"Sem res odrasla? Orleanka, sem res odrasla?"

"Psst. Molči o tem!"

Zakaj? Je tudi odrasti nevarno? Bolj kot ne odrasti? Nikoli ne moreš vsega vprašati in čemu tudi, ko še na vse tisto, za kar se s težavo odločiš, da vprašaš, ne odgovore.

S spoznanjem, da sem torej že odrasla, sem se odločila, da bom šla v akcijo k nemškemu županu. Rekli so, da njega ne bo doma, naj me ne gane, če se bo njegova baba drla, ker tako ne bomo nikomur ničesar storili, da pa bomo vzeli bele rjuhe, ki jih potrebujemo.

Kje pa, saj sem vendar odrasla! Ko pa smo vstopili, sem zagledala božično drevo. Segalo je do stropa in se bleščalo, ko da so se v tej hiši zbrala vsa božična drevesa, ki sem jih pomnila. Tisoče zvezdic, srčkov in medenih kolobarčkov, takih medenih kolobarčkov, kakršne smo tudi doma obešali na drevo. Dotlej še nisem nikoli stopila k drevesu, da bi mi, kdorkoli je že bil, ne rekel, da si smem z drevesa vzeti. V meni je ostal blagi in dobrohotni poziv: vzemi. Pozabila sem, da sem odrasla in da sem v sovražni hiši, spregledala tovariše, ki so me hoteli naskrivaj, kakor to delajo starši, kadar se boje, da bi njihove otroke imeli za nevzgojene, odvrniti od namere.

"Pusti ti prekleta candra," me je nekaj ostrega, kakor hudoben ptič, ki je čepel v drevesu, pograbilo in je medeni obroček, ki sem ga zelo rahlo prijela, ker sem vedela kako hitro se zdrobi, razpadel. Nisem se utegnila niti ozreti, ko je drugi tak razbesnjen ptič privihral izza mojega hrbta in zavreščal z Nacekovim glasom: "To praviš ti temu otroku, temu nedolžnemu otroku, o ti kurba, ti prekleta švabska kurba, ti kurba vseh kurb, ti kurba največje kurbe." Zatisnila sem si ušesa.

Ženska se je trudila, da bi obvarovala drevo, ki je zanihalo. Čula sem, kako je kapnilo z drobnim zvenom in pod drevesom je obležala zdrobljena zvezdica. Potem je kapljalo vedno hitreje in drevo je še nekajkrat brezupno zanihalo, da bi vso to bogatijo zadržalo na sebi, potem pa, ko da se je spotaknilo, padlo s truščem, ko da so se vsa božična drevesa moje mladosti zrušila za vse večne čase.

"Gremo, da ne bomo slišali otrok, ker jim je šlo to k hudiču," me je pograbil Hrast in me odvlekel v noč. Vedno nasmejan in dobrodušen Nacek je še vedno preklinjal in bil je podoben gramofonu, ki je vsako nedeljo popoldan spuščal v dol sladke melodije, dokler se nekoč ni pokvaril in tulil tako predirno, da ga je sosed razbil, da bi ga utišal. Še vedno sem jokala.

Nacek me je dohitel, pograbil za roko in me iztrgal Hrastu:

"Povej, čemu se dereš?"

"Saj veš," je zatulil Hrast.

"Naj se neha cmeriti! Če se ne bo nehala cmeriti, se bom vrnil in ..."

Nemudoma sem utihnila.

"Gremo," je zaprosil Hrast, "saj vidiš, da je nehala." Šli smo.

"Te je prizadelo?" je nepričakovano vprašal Nacek.

Rada bi rekla, da me ni, a je tih sunek onemoglega joka udaril po tistem, kar bi bila rada rekla.

Nacek je zaklel. "Če ne bi otroci zajokali, bi doživela še marsikaj," je spet Nacek začel vrteti v noč.

Menila sem, da je jok usahnil, a je spet privrel.

"Viš, čemu neki ji zdaj to pripoveduješ," se je razjezil Hrast.

"Toda, saj sem storil zaradi nje!" je začudeno proseče vzkliknil Nacek, da bi se bila rada ustavila, se ga oklenila in se še bolj zjokala.

Luna nas je začudeno gledala. Je vse videla? Je presenečena? Kdo bi pričakoval kaj takega od tega Naceka! Ampak če je storil zaradi mene, čemu je potem tako razbijal? Zakaj ni segel mimo ženske na drevo in mi dal piškot? Zakaj odrasli vse zmešajo in ko mislijo, da urede, uničijo? Mala vojna v tisti sobi, mala vojna za en sam piškot, veliko in strašno razdejanje. Da bi osrečil enega otroka, je onesrečil tega in vse tiste, ki so jokali v oni sobi. Koliko jih je bilo? Mogoče pa le še nisem odrasla, ko ničesar tega ne razumem. Sploh nisem odrasla, če sem segla po piškotu. Kako dolgo me bo tako izdajalo, to otroštvo, ta mladost, ki se nekje v človeku potaji in se pokaže, ko meniš, da je ni nikjer več.

Potem se je Nacek nepričakovano zasmejal in tema je postala ena sama zaseda. Kaj bo pa zdaj?

"Madonca," je zamrmral, ko se mu je mudilo mimo mene, da je prijateljsko sunil Hrasta pod rebra, "kdo bi si mislil, da se bom kdaj za nedolžnost tepel."

Prisluhnila sem Hrastu, ki ga bo zavrnil. Toda tudi Hrast se je zasmejal. Izpustila sem njegovo roko in capljala za hahljanjem, za pridušenim obnavljanjem minulih pripetij, ki so jih olepševali. O ne, sem trdovratno razmišljala in se branila, ne boste me prepričali, ne boste me prevarali, ni bilo smešno.

"Stvar je namreč taka," so rekli Gorazdu, "da rjuh ni."

"Čemu jih pa ni?"

"Ker jih ni." Nato pa vse tisto, kar so doma razlagali o meni sorodnikom in znancem, ko da me ni, da me torej ne more biti sram in četudi bi bila in bi me bilo sram, ne škodi. "Kaj pa je to takega?" so se čudili, ko so videli, da se mi nabirajo solze in se tudi temu smejali in se zaradi bog ve česa le še bolj veselili.

"Veš kaj," se je nekdo domislil, "zdaj bi te pa naj Dušica poljubila, če si se že bil za njeno nedolžnost."

Zresnili so se kakor na preži, ko so tik pred tem, da bodo zagrabili, kar love. Čutila sem, kako jim je dih zastal od neke skrite naslade. Zaznala sem nekaj novega in se zbala. Hotela sem se umakniti, a so me obstopili. Potegnila sem titovko z glave in si skrila oči.

Iznenada pa je Nacek zamrmral, da so vsi prekleti tepci in da mu je žal, ker je takim tepcem sploh karkoli pravil.

Zadihala sem, ko je tisto, kar je še pravkar zasledovalo mene, preskočilo na Naceka.

"Kaj mu pa je? - O, koliko nedolžnosti, če bi farji to vedeli, kar drli bi k nam."

Po tem večeru se je v meni rojevala neka nova bojazen, doslej neznana in tuja. Prešla je tudi na moje tovariše: nihče mi ni več rekel, da naj pridem in ležem ob njem in četudi bi mi, bi se bala.

10. poglavje

Kdo je bila, odkod je prišla in čemu ni odšla tovarišica, ki je vedno več posedala z Gorazdom, me je čedalje bolj vznemirjalo. Ni ga poslušala kot jaz, temveč je Gorazd sledil njenemu živahnemu besedičenju in se celo večkrat nasmejal. Omenil mi je, da je tovarišica komunistka in bo zato ona urejala partijsko pošto, da pa bom vse drugo, kakor doslej, vodila jaz. Vodila je rekel zato, da bi me premotil. V resnici nisem ničesar vodila. Res so se neke stvari zaostrile, zato sem vse češče razmišljala, čemu nisem partijka. Opazovala sem komuniste, sama sebi se nisem zdela v ničemer slabša.

Borci so polegli, Gorazd je obsedel za mizo. Kakor včasih. Kot prej kdaj sem prisedla. "Zakaj me ne sprejmeš v partijo?"

Zamislil se je. "Premlada si. Ko sem bil tak, se mi o Partiji še sanjalo ni in vendar sem zdaj že zelo star komunist."

"Vsi partizani so v partiji."

"O ne, vsi pa že ne."

"Slabši so tudi."

"Mogoče, toda ti si vseeno premlada. Najprej boš skojevka, sploh pa ne boš ničesar zamudila, verjemi." Se je norčeval? Je namigoval? Oh, saj ne bom zardela - če pa bom, pač naj! In kaj, sploh pa mi je vseeno! Očitno je tudi, da me noče sprejeti v partijo. Morala si bom zapomniti ta dan, ko se je zgodilo, da me je nalagal in mu nisem mogla več verjeti. Lagal se je že prej, tisto o morju in o nebu in gradu, same laži. Nima pomena se z njim pogovarjati, to mi je jasno, toda tudi tako sedeti ni primerno. Če bi ne bilo tako daleč od mize do mojega kota in če bi ne bilo tako neznosno vstati in se zavedati, da bo pogledal in gledal za menoj, bi vstala in šla. Tako pa bi spoznal, da sem majhna in žalostna in to bi me ponižalo. Nočem se ponižati in ne dovolim, da bi me kdo poniževal.

"Tudi morja mi ne boš pokazal."

"O, morje ti bom pa pokazal," je rekel naglo, ko da je komaj čakal, da bi mi pritrdil.

"Pravijo, da mi ga ne boš."

Zganil se je. "To pravijo?" Ko da je začuden. "Kaj pa pravijo, zakaj ti ga ne bi pokazal?" Ko da bi sam ne vedel.

Zardela sem. "Pravijo, da ga boš Martini."

Končno je zardel tudi on. Končno sem si ga z zadoščenjem, ki me je spravljalo v žalost, ogledovala. Postal je smešen, kakor je bil Brkač, ko si je ostrigel brke. Častna beseda: le kaj sem videla na njem!

"Tudi tebi ga bom pokazal," je rekel zelo blago in mi položil roko na ramo. Nič več ni bilo smešnega, sploh ne: bilo mi je, ko da se mi je nekdo za vse življenje dokončno opravičil. Tega nisem mogla verjeti, kajti če bi verjela, bi ne mogla prenesti.

Zato sem čakala, da mi bo dvignil brado, se mi nasmehnil in pomežiknil: "Kako si še otročja, Dušica." On pa je sklanjal glavo in molčal.

Vstala sem in se vrnila na svoje ležišče. Obrnila sem se k steni, da bi bila sama in čakala na žalost, za katero sem slutila, da prihaja in ji ne morem braniti.

Januar je ohromil našo dejavnost in že nekaj časa sem slutila, da se pripravljajo spremembe, ki pa mi jih niso zaupali. Nepričakovano so me sprejeli v partijo. Bila je sreda, nekam nejevoljen dan, bilo je na gumnu in strašno me je zeblo. Tako neugledno, da se mi je kar zamerilo. Navsezadnje pa se ne bi niti čudila, če se je bog jezil, ker me je izgubljal. Navsezadnje pa mu nisem bila ničesar dolžna: zelo sem ga morala za vsako stvar prositi. Naveličala sem se tega. Odslej bom živela v družbi, ki ima svojo dolžnost in svoje pravice. Prosi samo iz vljudnosti, ne prosjači in ne moleduje. Mlada sem, taka družba mi bolj ustreza. Ponosna je, mlad človek pa je ponosen.

"Zaslužila si in greš na pomembno delo. S tovarišem," so mi pokazali ostarelega, silno utrujenega tovariša, ki me je pogledal kot človek, ki je vsega slabega vajen in bo torej tudi mene prenesel, "greš v bunker. Poslušali boste poročila in jih razpošiljali."

"Ne," sem vzdihnila, "samo v bunker ne." Orleanka je vedno govorila: potrebujem svobodo, bunker ni svoboda! Ne, v bunker ne bi šla, prosim lepo, Gorazd, v bunker ne bi šla.

"To je ukaz," so mi rekli. Torej ukana za sprejem v partijo! "Kakšna ukana, Dušica," se je začudil Gorazd, "zato, da ti nekaj ukažemo, ni treba, da te sprejmemo v Partijo. Saj si partizanka, vojak, vsak dan sprejemaš ukaze in jih izpolnjuješ. Partija, to je nagrada in vzpodbuda."

Šla bom torej v bunker! Tam bom umrla, nedvomno, toda šla bom. Ločila se bom od Gorazda in Orleanke, ker je bunker majhen, samo za tri. Rada bi vedela, kam gresta Orleanka in Gorazd in še kdo, ki mi je tako drag. Toda tega ne povedo, vem tudi, da o tem nimam pravice spraševati. Zdaj že bolj vem, da je razlika med Gorazdom in njim kot oblastjo.

"Tovariš je Jaka in je določen za propagando. Dušica, poslušaš, ti boš njegov pomočnik in z vama bo lastnik bunkerja, ki bo stražar in kurir. Tovariš je Slavko, poslušaš, Dušica, imeniten fant je in povem ti, imenitno se boste imeli." Čemu neki se ljudje toliko trudijo, da se po nepotrebnem lažejo, čemu neki tako smešno lažejo?

"O, Dušica," reče tudi Orleanka, "če bi ne verjela, da bo za te bolje, bi te vzela s seboj. Toda mi gremo fronti nasproti, veš, prebili se bomo čez Muro, k Rusom. To bo cirkus." Verjela sem ji, toda jaz bi šla vseeno raje z njo. Nisem dvomila, da bodo vsi, ki bodo šli z njo, prišli čez Muro in k Rusom.

"Piši tako, da bodo poročila bodrila naše ljudi, ti to znaš," se je domislil Gorazd. Smehljal se je, ko da mi zagotavlja, da ni ničesar pozabil, tudi obljubo o morju ne. Brez pomisleka bi ga vprašala, če bi ob njem ne stala tista zoprna Martina.

"So ti povedali vse, kar pričakuje Partija od tebe?" je izprašal Jaka. Ni se me veselil in vedela sem, da je nekaj dni spraševal, če res nihče drug ne zna pisati na stroj. "Četudi," ga je zavračala Orleanka, "tako kot Dušica nihče." Vse drugo sem vedela: raje umreti, kakor razočarati tovariše in Partijo. "Kadar si v Partiji, ni več razlike med mladimi in starimi, vsak mora svojo nalogo izpolniti," je ponavljal Jaka. Za vsak primer, če so pred njim morda kaj izpustili.

"Vem," sem zatrjevala.

"Četudi veš, ne škodi, če čuješ še enkrat."

Bo potrebno odslej noč in dan razmišljati, kaj moram še storiti, da bom vredna, ker sem partijka? Bo rasel strah, da ne bom mogla toliko in vsega storiti, kar partija pričakuje? Ali ni ta partija prekruta? Ali je bilo vse, kar sem doslej počela, celo vse, kar sem bila, ničevo? Se res začenja šele zdaj boj in zmaga, življenje? Je bila milost, da so me sprejeli, mene, neznatno Dušico, toda sprejeli so me zato, ker verujejo v neko veliko Dušico, ki bo nekoč opravičila, da ji je partija zaupala. Kakšna je pravzaprav ta partija? Je močnejša kot bog?

Kakšen je pravzaprav ta Jaka, ni preveč neugleden za propagando? No, to bo strmel! Lahko zaprem oči in pišem! Je že videl koga, ki bi pisal v temi? Kadar sem sestavljala za mitinge, sem si izmislila take reči, da je ljudi ganilo. "Nekaj za stare ljudi," so ukazali, tudi za mlade in celo za otroke. Ljudje so jokali, ko so te govore poslušali. Nekoč je tovariš, ki se je tak govor naučil, hlipal in brez sramu priznal, da si je vse življenje želel povedati ljudem nekaj resničnega in jih pripraviti do tega, da bi ga gledali tako zamaknjeno, kakor so župnika.

"Veš, Dušica, tisti stavek, ko si napisala, da je naša vera v lepši in pravičnejši svet močnejša kakor je krščanova vera v boga, tisti stavek je tak, da bi človek zanj pri priči umrl."

Da, poročila bodo ganljiva, razveseljiva in zastrašujoča. V njih bo naše trpljenje in naša vera. Naša vera v lepši in pravičnejši svet bo močnejša, kakor je krščanova vera v boga. Samo tako nam bodo ljudje verjeli in nam sledili.

Morda pa je to res najpomembnejše delo v tem času? Strelja res lahko vsakdo, vsak pa ne zna tako lepo napisati. Prav gotovo bo to delo zelo pomembno. In če ne bi bilo, mi trije bomo storili, da bo!

Pod nami cerkev in okrog nje hiše kot stražarji. V vasi so vse hiše okrog boga, cerkvi pod nogami. Katera vas, nisem vedela, nikoli nisem razvozlala, kod hodimo. Vse si je bilo tako varljivo podobno; ko si prišel blizu, vedno tuje. Tega sem se navadila, kakor se reven otrok privadi praznemu krušniku.

Stopinje so hreščale, ker smo krpe, ki smo jih privezali, da bi ne škripalo, izgubili. Jaka se je ves čas vznemirjal, se ustavljal in poslušal, ker se mu je dozdevalo, da neprestano nekaj sliši.

"Drevje poka," je pojasnjeval Slavko.

"Misliš? A, da je tak mraz?"

Sukali smo se po kolovozih, ki jih je noč zavozlala, mimo hiš, ki so gledale za nami. Včasih je od kod pritekel pes, spodvil rep in prestrašen zbežal: prikazni v belih ogrinjalih še ni poznal.

"Tu smo," se je končno ustavil Slavko za steno, ki je streho povesila v kolovoz. Hiša kot druge pred in za njo, kot dvojčki ali peterčki, ki jih tujec ne razloči.

"Blizu Kozakov smo," je zaskrbelo Jako, ko se je zagledal v dol.

"Pozimi ne morejo čez in čez, naokrog se zamude. Poleti pa," ga je vprašujoče pogledal, "pravijo, da bo tega že konec?" "Bo," je zagotovil. "Bunker, praviš, je varen?"

"Videla bosta cel sistem, mislim, da je varen," se je navdušil. Pravzaprav je bil tisti večer samo ta smeh vzpodbuden, čeprav sem se ob tem zagotavljanju varnosti spomnila, da so Kozaki povsod, kjer so slutili bunker in ga niso našli, zažgali, obkolili in čakali. Rada bi to omenila, morda bi me Slavko kako zavrnil.

"Poklical bom mater, tako ali tako čakajo."

Ob vstopu pa ji je rekel: "Mati, to sta ta dva tovariša, ki bosta z menoj v bunkerju."

Ženska, ki se je dvignila izza peči, je zazehala, si popravila ruto in še enkrat zazehala. "Dober večer, zadremala sem - Oče, zbudi se," je dregnila moža ob sebi, "zdaj so tu." Čakala je, da je mož odprl oči.

Mož se je dvignil, nas pogledal, se popraskal, da bi nekaj izbrskal iz spomina, kar pa mu ni prav uspelo in je zato samo zamomljal, da je zaspal. Lahko je tudi pomenilo: čakajte, zaspal sem in nekoliko pozabil, čemu ste tu, ampak malo počakajte, se bom že domislil. Ko se nam je nasmehnil, smo vedeli, da nas je prepoznal, se vsega spomnil in se nas razveselil.

"Samo vi trije ste?" je hotel vedeti Jaka.

"Vladek spi v kamri."

"Saj ne spim," so se odprla vrata in prikazal se je fant mojih let. Le precej višji. Da je prišel skozi vrata, se je pripognil in zaradi tega ali česa neki, se je smejal.

"Ve, kje je bunker," se je namrščil Jaka.

Začudeno so ga pogledali.

"Če ve, kje je bunker," je Jaka nekoliko nepotrpežljivo ponovil.

"Aja, ampak njega se ni treba bati," je odgovorila ženska in spet brezskrbno zazehala. Prav to zehanje je bilo najbolj pomirjujoče: za njo smo bili samo ljudje, ki jih je čakala. Ko nas nekam dolgo ni bilo, je zadremala. Zaradi tega ji je bilo nekoliko nerodno, sicer pa ni bilo nič nenavadnega v našem prihodu.

"Ničesar se ne bojim, samo previden sem," jo je zavrnil Jaka in si ogledoval Vladeka. Fant, kakor da mu je nerodno, je sedel, se praskal, zehal in mrščil in tudi v tem je bila brezskrbnost, ki me je v hipu prevzela, čeprav je Jako očitno čedalje huje dražila.

"Tovariš ima Dachau za seboj," ga je skoraj opravičil Slavko. "Aja," je zamomljala ženska, ne da bi sploh zapopadla. "Njega se ni treba bati. Dober otrok je, imava zelo dobre otroke."

Znosila je večerjo na mizo in spet sedla za peč. Ko nismo segli, je menila, da bi morali vzeti, ker je to za nas pripravila.

"Tudi Strašekovi so nam postregli," nas je opravičil Slavko.

Omenil je torej ljudi, kjer smo se pred tem ustavili in jedli.

"Aja! S čim pa?" je nekoliko oživela.

Povedal ji je,

"Aja," se je vdala, "če ste se tam najedli, ne morete biti lačni. Ja, kakor veste, lahko vzamete tudi s seboj. Sem pač pripravila za vas."

"Mati," se je oglasil Slavko, "mi bi zdaj šli dol."

"Ja," se je dvignila, "pa pojdimo v božjem imenu."

Ne da bi se kako posebej dogovarjali, je stekel Vladek na spodnjo stran hiše v kolovoz, mati se je postavila za gornji ogal hrama, oče pa k drvarnici. Ko je ženska zamahnila z roko, smo stekli čez dvorišče. Očitno so to že nekaj časa počeli. Slavko je namreč s poti na fronto dezertiral iz nemške vojske. Zaradi tega pravzaprav nihče ni vedel, da je ušel in Nemci so jim sporočili, da ga pogrešajo, "vermisst," ter jim izrekli svoje obžalovanje.

Spotegnjene hiše se je prijemal hlev pravokotno na njeno spodnjo steno. Z majhnim presledkom se je pravokotno na hlev postavil svinjak. Svinjaku so se korita odpirala navzven, na dvorišče. Ponoči sem preštela pet takih loputc. Hiša, hlev in svinjak so zapirali dvorišče s treh strani. Četrta stran dvorišča se je odpirala proti hišam, ki so kot okamnela procesija stale ob kolovozu. Na dvorišču je bil sneg posnet in nagrmaden proti tej odprti strani. Za njim smo tekli kakor v zavetju zidu in upala sem, da se do konca vojne ne bo stalil. Sicer pa smo tudi opazili, da je ta hiša, kakor vse, ki so svoje zidove potisnile ob kolovoz, svojo radovednost plačevala, da je lahko vsak, ki je šel po klancu mimo, tudi obstal, naslonil uho na steno in prisluškoval. Kadar pa ne bi bila okna skrbno zagrnjena, bi lahko prežal tudi skozi okno. Zaslutili smo, da bomo morali biti previdni kot še nikdar v življenju.

Stekli smo mimo loputc in odprli vrata drvarnice, ki se je naslanjala na zadnjo steno svinjaka. Znašli smo se v prepihu, ki je vlekel skozi steno, obito z grobimi deskami.

"Si že kaj mislite, kje je bunker," je šepnil Slavko in njegov glas se je čul v tej noči prvič nekoliko samozavestno.

"Pokaži, pokaži," ga je Jaka trdo zavrnil. Pogoltnila sem slino: bila sem za to, da bi ugibali, ker bi nam morda potrdilo, da ga ne bodo našli.

Slavko je poslušno in naglo odprl prva od petih štalskih vratec. Sklonil se je, da bi stopil v svinjak. "Uganeta?" naju je še enkrat pričakujoče in svetlo pogledal.

Za Jakom, v temi, sem odkimala, toda ni me mogel videti. Ko ni dobil odgovora, je začel dvigati podnice in jih ob sebi nalagati, potem se je sklonil in zdrsnil navzdol. Zavelo je po zatohlem in nekje na dnu se je trudil, da bi prižgal, toda plamenček se je dušil in sproti ugašal.

"Stopnic ni," se je hahljal kot kak hudič na dnu jame, "ker se v pekel tako ali tako samo pade."

"Molči," je zagodrnjal Jaka in se trudil, da bi svoje dolge noge spravil navzdol.

"Navzdol ste vi na boljšem, notri bo pa dekle s kratkimi."

"Tiho bodi," ga je zavračal Jaka s pridušenim in togotnim glasom.

Zdaj sta bila spodaj in sta me čakala. Zazdela sta se mi kot dva prežeča hudiča v peklenski jami. V stiski sem se ozrla in skozi redke deske me je poklicalo šumenje gozda in pokanje mraza ter mi vabeče zamigalo nešteto zvezd, ki so se kar sproti rojevale nad drvarnico.

"Pridi," je priganjal Jaka nepotrpežljivo.

"Kozaki nas bodo dobili."

"Ste spodaj?" je zašepetalo iz teme.

"Ne še, mati," se je opravičil Slavko.

"Počakala bom, da boste vsi spodaj," je vdano odgovorilo,

"Si čula," se je razjezil Jaka, "samo na te čaka."

"Dobili nas bodo."

Nista odgovorila, ker nista mogla: res nas bodo dobili. Ko so pokopavali babico, sem stopila k njeni jami, da bi videla, kam jo bodo spustili. "Proč," se je iz globine zadrl grobar, "to ni za te. Hudiči prekleti, kdo pušča otroka blizu." - "Naj vidi, kam gre babica," so opravičevali in se začeli prepirati, če je dobro, da vidim ali če morda ni. Le mene ni nihče ničesar vprašal. Najhuje nedoumljivo pa je postalo, ko so po vrveh spuščali v globino in poleg pridušeno kleli, ker jim je vrv drsela in se jim je babica postavljala navpik. "Poglej, hudiča, kako se jim mudi! Pazi, Fonza, na glavo se ti postavlja. Spusti jo pri riti. Še malo, pa bo sedla. Sedi" Krsta je čofnila in obležala na dnu. Noge so zdruzgale mokro ilovico in po zemlji so tekle goste rjavorumene solze. Sveče in cvetje in zemlja, vse je smrdelo. Ljudje so se sklanjali, si podajali lopatko in vsakič, ko je zabobnelo po krsti, je bila lopatka bližje. "Poljubiš in vržeš," me je pridušeno učila mati, pravzaprav je ponavljala, ker so mi vse to že prej povedali.

"Ne bom," sem rekla, ko je prišlo do mene. Tete so se zaprepadle in zašumele v mater. Mati je imela globoke brazde na licih. Še nikoli takih od oči navzdol v kotičke ust in čez brado.

"Saj jo bodo skrili," sem obupano vzkliknila, ko je zemlja čedalje bolj pokrivala krsto.

"Kadar dajo človeka tu dol, je mrtev in ga je treba pokopati," so govorili.

Zdaj naj se torej sama spustim v tako luknjo in bodo Kozaki nametali bomb. Babica je umrla in ni se mogla upirati, ko so jo spuščali navzdol. Mene spušča Partija, ki je vsemogočna kakor smrt. Ne moreš se upirati, ko te drugi spuščajo navzdol.

"Lahko noč, mati," je šepnil Slavko in še danes se spomnim hladu, ki me je zajel, ko je ženska čisto blizu šepnila lahko noč in sem se spomnila, da sem takrat babici rekla lahko noč.

"Tako se čuje?" se je vznemiril Jaka.

"Čuje se, toda tod hodijo samo domači." "Morali bomo šepetati," je ukazal Jaka.

Slavko je za nami poravnal podnice. Jaka je bil pripognjen v pasu in njegova glava naju je izpod tega stropa gledala, ko da so jo tja obesili.

"Zase sem ga delal. Če bi vedel, da bo še kdo tu, bi drugače začel."

Še vedno se je opravičeval in bila sem jezna, ker se je Jaka obnašal, ko da ga je Slavko prosil, da naj pride. Menda bi se moral temu fantu zahvaljevati, ker ga je sprejel. Tej luknji se je vendar videlo, da je izdolbena za enega. Niti približno si nisem mogla predstavljati, kako bomo trije.

Tla so bila nastlana s slamo. Na slami sem se že navadila spati, tudi na slami v svinjaku. Odslej bom torej ležala na slami pod svinjakom. Vzdihi so mi trepetali.

"Pripravil bom za spanje," je odločil lastnik bunkerja.

"Prav," je dovolil Jaka, "kako pa boš?"

Slavko je urno razgrnil deko po slami in ko je to delal, sva se midva nekajkrat čepe premaknila. Kot doma, kadar sem se igrala na tleh in je mati pometala.

"Tako," je rekel tovariš, "mislim, da bo."

"Meni se tudi zdi, da bo," je pritrdil Jaka.

Zvila sva svoji deki za zglavje, kajti Slavko je preskrbel tudi za pokrivanje.

"Na vse si mislil," ga je Jaka prvič pohvalil.

"Eh, če bi vedel, da prideta, tako pa nisem vsega utegnil!" se je Slavko stotič opravičil.

Legli smo: ob zunanji steni lastnik bunkerja, ob notranji Jaka, jaz med njima. Kar precej smo spoznali, da se bomo morali obračati vsi naenkrat v to ali ono smer in da na hrbtu ne bo mogoče ležati. Kadar bo kdo lezel ven, bosta morala druga dva počepniti pri nogah. Za Jaka je bil bunker prekratek in noge je moral zelo skrčiti.

"Mero sem po sebi jemal," je povedal Slavko.

"Jutri si bom izdolbel jamo za noge."

"To bom jaz naredil."

"Ne, to bom že sam opravil. Kaj bi ti zame delal," je vztrajal Jaka.

Umolknili smo. Čutila sem, da mi bo med njima toplo in tega sem se veselila. Babica, ki ni bila nikoli vsiljiva, se je trudila, da bi se umaknila iz mojih misli. Vprašala sem, če si naj škornje sezujem in Jaka je menil, da ne, zaenkrat vsaj še ne.

Lastnik bunkerja o tem ni maral soodločati. Omenil je le, da si jih je sezuval, ko je bil še sam, da bo odslej delal, kakor bova midva.

"Za zdaj je boljše, če si jih ne bi," mu je svetoval Jaka. Toda to je že bil ukaz.

"Pa si jih ne bom," ga je tudi Slavko razumel. Ljudje, ki niso navajeni ukazov, ukaz ponove, da si ga spremene v lastno željo. Kakšen je ta Slavko, ki naju je sprejel in se že pokorava? Sva mu res toliko prinesla? Je res tako pomembno, da sva tu in ta fant to doume, jaz, komunistka, pa tega ne morem začutiti? Bom vse življenje strahopetna in bom vse življenje hrepenela po čemerkoli, kar bo razvrednotilo to, kar sem ta hip pridobila?

Telo me je bolelo in duša me je skelela od napora, da bi ne drhtela in bi se vdala spokojnosti, ki je vela iz Slavkovega pripovedovanja. Ušel je iz nemškega transporta, se prebijal domov in si izkopal ta bunker. Kopala sta z Vladekom in mati je stražila. Oče je zemljo razgrinjal po gnojišču in jo sproti pokrival z gnojem. Po velikem deževju se je iz gnojišča rumeno cedilo in dva dni so stražili dvorišče, da bi ljudje tega ne opazili. Potem jih je odrešil sneg. "Viš," je priznal, "vedno se zgodi kaj, na kar ne računaš."

Dvignila sem se, toda Jaka me je ustavil. "Nič se ne zgodi, če vse veš. Vidva tega še nista vedela, to je vse. Mi pa smo vse predvideli."

"Mi smo preprosti ljudje, vse po svoji pameti. Spregledali smo, toda dobro se je končalo. Hvala bogu, lahko bi se slabše. - Vi ste organizacija, pametni ljudje pri vas vodijo, človek je miren, če je z vami. Zelo sem srečen, da ste tu in da sem z vami. Sam se bil kot krt."

Zahvaljeval se je, venomer se je zahvaljeval. Velika spokojnost in uteha sta dihali iz njegovega govorjenja, pomirjalo je in uspavalo. Tudi takrat, ko sem se prebudila, je še govoril. Bilo je dobro, neizmerno dobro, da je nekdo ob meni šepetal. Prosila sem, če bi se obrnili. Šteli smo: ena, dva zdaj. Spet smo nekaj trenutkov iskali lego. "Družba z omejenimi možnostmi," se je zasmejal Slavko. Tovariš Jaka se je spomnil, da na srčni strani ne bo mogel dolgo ležati in domneval je, da se bomo morali še enkrat zasukati. Povedal je, da je star petdeset let in da so ta leta nevarna srcu. Posebno srcu, ki ima za seboj tako trpljenje. Ko je govoril o tem trpljenju, sem čutila, kako je Slavku za mojim hrbtom zastajal dih. Jaka je pripovedoval mirno in enolično: nobene baharije, nobenih pretiravanj. "Tako je pač bilo," je sklenil. "Povem ti pa, raje umrem, ko da bi jim še enkrat prišel v kremplje."

"Tudi jaz raje umrem, ko da bi šel še enkrat na njihovo fronto," je pritrdil Slavko.

Tudi jaz bi bila rada nekaj takega rekla, toda nič takega še nisem doživela, česar bi se tako zelo bala. Doživljala sem kvečjemu stvari, za katere bi rada še zelo dolgo živela. Doživela bi rada še veliko lepih stvari, ki jih doživi vsak človek, če živi. Rada bi še zelo dolgo živela.

Tega pa si nisem upala povedati.

11. poglavje

Zbudilo nas je treskanje loput in divje kruljenje svinj. Vmes se je ženska jezila s prašiči, ki so ji skakali v korita.

"Vsako jutro je tak sodni dan," se je že spet opravičil Slavko. "Mati pravi, da je svinja najbolj zabita žival na svetu. Oče pa pravi, da naj kar bo, ker je ne redimo zaradi pameti, pač pa zaradi mesa." Pohlevno se je nasmehnil in se zaupljivo zazrl v Jako. Sama sem se skrčila: nisem bila tako zaupljiva in tesnobno sem čakala, kako bo Jaka začel ta prvi dan v bunkerju.

"Aha," se je nasmehnil.

Ko da je dobil privolitev, da se sme pogovarjati, je Slavko povedal, da je zdaj nad nami štalca prazna, ker so zajci poleg v štalinki. "Ko se bosta navadila, jih bodo spet spuščali nad nas. Dosti jih je," se je skrivnostno namuznil, "zdelavajo hujše kot podgane,"

"A tako si si ti to zmislil?" Končno se je Jaka le začudil in ga prvič nekoliko bolje pogledal.

"Človek tako sedi cele dneve in se marsičesa domisli," se je opravičeval Slavko. Njegov obraz je bil sicer bled, toda spokojen. Živčnost, ki ga je preganjala sinoči zunaj, ga je minila. Mi mu sinoči zunaj nismo ničesar olajšali s tistim večnim tiho in tišino: njegovi pa nama so s svojo utečeno mirnostjo. "Ti, mislim, da si si to z bunkerjem imenitno zmislil. Čuješ," se je zganil Jaka, "mislim, da si vse to imenitno naredil," in mu nepričakovano podal roko.

Slavko je roko sprejel in v zadregi zamencal.

Razmišljala sem, če moram tudi jaz karkoli reči, pa sem se samo nasmehnila njegovi zavzetosti in hvaležnosti.

Jaka se je postavil na vse štiri, da bi se pretegnil. Zdel se je kakor star pretaknjen konj. Zasmejala sem se. Slavko je zvil deke in razglasil, da je zdaj postlano. Oba sva se zasmejala.

Jaka je trdil, da bo šumotanje slame na tleh žrlo živce. "Nikamor se ne čuje," je ponovil kakor snoči, Slavko.

"Tega ne veš: nisi tu šumotal in se zunaj poslušal."

"Na vse načine smo vse preizkusili," je previdno ugovarjal. "Nikoli se ne more vsega predvideti," ga je zavrnil Jaka.

Slavko je umolknil.

"Tudi ponoči lahko kdo postoji in čuje."

"Pes ne pusti nikogar na dvorišče."

"Psu vržeš klobaso."

"Če ponoči hodiš, te tudi kdo čuje in vidi, a zato vseeno hodijo," ga je zavrnil Slavko in mi nepričakovano pomežiknil.

Oddahnila sem si: on se torej ne boji, imenitno, da se on čisto nič ne boji. Jaka, čeprav je bilo vse, kar je govoril res, je pretiraval.

Kmalu je nad nami potrkalo.

"To je mati," je povedal Slavko in odsunil podnico.

"Zgodnja je, saj je še mrak," se je začudil Jaka.

"V temi laže nese v škafu zajtrk čez dvorišče."

Nad nas se je sklonil širok ženski obraz. "Ničesar ne razločim," je potožila gospodinja in spustila vedro v bunker. Zadišalo je po mleku in žgancih. "Zunaj je mraz," je povedala in pristavila, da bo lep dan.

"To ste si pa imenitno zmislili," je spet pohvalil Jaka in pristavil le, da bo morala izredno paziti.

"Brez skrbi," je oživel Slavko.

Prinesla je tri žlice in toliko žgancev, da so ostali.

"Dobro kuha," jo je pohvalil Jaka.

"Kakor kdaj," se je skromno branil Slavko. "Kakor pač ima," se je popravil, ko da ga je zapeklo, ker je materi morda naredil krivico.

"Urejeno je, da bodo terenci skrbeli za hrano," je omenil Jaka.

"Vem, sosed jo bo nosil."

"Je zanesljiv?" se je zganil Jaka.

"Zaupam mu."

"Mene so izdali ljudje, ki sem jim najbolj zaupal."

Slavko je vzdihnil: "Toda vsega človek ne zmore sam. Je tak čas, da si moramo zaupati."

"To je pa tudi res," je priznal in v opravičilo, ker je tako nezaupljiv, povedal, kako so ga dobili. Pravzaprav so jih polovili drugega za drugim, ko so prihajali ven, ne da bi slutili, da so obkoljeni. "Hoteli so nas dobiti žive," je vselej dodal, ko da se še vedno opravičuje, ker so ga dobili živega.

"To je pa hudič," je priznal Slavko.

"Kadar naletijo na bunker," je razlagal Jaka, "je najbolj enostavno, če nasujejo bombe. Tega pa ponavadi ne delajo, ker hočejo predvsem žive partizane, čeprav jih potem tako ali tako pobijejo. Zato samo nekoliko podkurijo, kakor kakim podganam."

Midva sva molčala, čeprav se mi je zdelo, da tega pripovedovanja ne bom mogla več dolgo prenašati. Bilo je, ko da me neprestano nekdo nagovarja, da naj zbežim.

"A?" se je kdaj pa kdaj oglasil Slavko, nakar je Jaka vselej vzkliknil: "Ja, kaj si pa mislil?" Zazvenelo je, ko da ta Slavko pravzaprav še ničesar ne ve in bila sem prepričana, da mu Jaka zbija samozavest, to pa je edino, česar sem se v tem bunkerju lahko oklenila. Če bi namreč zapadla v Jakove skrbi in dvome, bi morala zares pobegniti. Vendar so ti Slavkovi vzkliki bili prej začudenje kot zaprepadlost. "A?" je pomenilo: kaj ne poveš, glej no, tega pa še nisem vedel. Ker ni imel teh bridkih izkušenj, ni bilo spoznanj, navsezadnje jih tudi sama nisem imela in torej sem lahko bila taka kot Slavko.

Naslednje noči smo prinašali papir, radio in predmete, ki smo jih potrebovali pri delu. Pisalni stroj, ki je bil tako že del mene, sem privlekla že prvi večer. Gospodar je še vprašal, če imam mogoče harmoniko v tisti škatlji.

"Pisalni stroj," je pojasnil Jaka. Sploh so vsi hiteli, da bi povsod odgovarjali namesto mene.

"Aha."

"Ona piše," je omenil Slavko.

"A, da piše?" se je začudil gospodar. "Poglej si jo, no, mati, dekle piše, veš," je povedal ženi, ki je prišla v izbo. Njegova žena je to potem nemudoma povedala tudi Vladeku. "Pomisli," je poudarila, "tako mlada je in že piše."

"Kaj pa piše?" je vprašal Vladek dokaj malomarno.

"Vse pišem," sem pohitela. Rada bi jim vse razložila in želela sem, da bi spoznali, kako sem pomembna in da torej ni malenkost, če imajo tako pomembnost pod svojo streho. Saj sicer nismo in nisem imela ničesar, s čimer bi odtehtali njihovo ljubeznivost, dobroto in brezmejno pripravljenost. Njihovo veliko žrtvovanje in nepopisno tveganje.

Morda sem bila še premalo časa partizanka, morda sem bila premalo osveščena ali premalo samozavestna, ker vseh teh žrtev nisem jemala kot nekaj samo po sebi umevnega, kakor je to delal Jaka. Še vedno sem imela občutek, podoben tistemu, če so me doma poslali k sosedi po karkoli, kar je doma zmanjkalo. Kar pomnim, sem vedno začela: "Mama prosi, če bi posodili to in to. Rekla je, da bo jutri vrnila." V teh besedah ni bilo toliko pomembno tisto, kar sem prosila, pač pa zagotovilo, da bom vrnila. Ne verjamem in ne spominjam se, da bi me teh odtenkov učili, spominjam pa se, da sem jih zasledila tudi pri tistih, ki so karkoli prosili nas. Zato se nisem mogla navaditi samoumevnosti, da ne dajejo meni, pač pa svoji vojski, da je to njihova dolžnost, da naj bodo torej ponosni in srečni, če jim je sploh omogočeno, da dajejo. Vsekakor je bilo te usluge tudi lažje sprejemati, če si prišel k hiši v veliki družbi, ki je prinesla moč in ugled vojske. Tod pa sva bila samo dva, povsem odvisna od nekih preprostih ljudi, ki najinega dela niso niti videli, ga niso mogli presojati, kaj šele ocenjevati in je to delo ostalo pravzaprav neka čudna in velika skrivnost. Šele posledice tega dela, po tistem, ko je krožilo po terenu od ust do ust kot velika in zarotniška skrivnost, so se vračale v hišo. Nemalokrat smo doživeli, da smo novice, ki smo jih vrgli pred tednom na teren, razplamtele in pretirane zvedeli ob nedeljah, ko se je gospodinja vrnila od maše.

Vendar sem kmalu spoznala, da te ljudi to naše delo, s katerim sem menila, da se prav tu najbolj odkupujemo, niti ni zanimalo.

"Vi že veste, kaj je vaše delo, naše je to, da pazimo na vas," je gospodar dostikrat poudaril. "Pravim ženi, ti mati, le glej, da boš v redu kuhala."

Neizmerno sem si želela, da bi se jim s čim oddolžila. Ničesar nisem imela, pa sem nesmiselno kakor otrok zavzeto obljubljala. Kaj, že ne vem več, tudi otrok pozabi svoje obljube, ostane pa spomin, da so se tem obljubam ljubeznivo smehljali.

Vladek je preskrbel petrolejko. Odkod je jemal petrolej, je ostalo skrivnost, toda v hiši so svetili s treskami. Sploh pa so vsak dan karkoli izboljšali. Slavko je celo anteno napeljal in vstavil cevko za zrak, ki je predrla zemljo ob zunanji steni svinjaka.

V bunkerju je zabil dva kola in na njo položil kos surove deske za mizo. Pokrila sem jo z ruto. Njegova mati je prinesla pručko in neki večer mi je dala za njo še majhno blazinico z zlatim angeljčkom.

"Včasih sem klečala, zdaj sem stara, bog mi odpusti, zdaj samo še sede molim."

"Mati, vi še vedno preveč molite," jo je opomnil Vladek.

Vselej mu je bilo sitno, če je mati omenila molitev.

"Saj, a še vedno ne zaleže."

"Mati, to sploh ne zaleže."

Seveda je odnehala. Pač ena tistih izrednih mater, ki začutijo kdaj bi svoje velike in odraščajoče ter pametne otroke lahko spravile v zadrego.

Gospodar je tu in tam opomnil Vladeka: "Vprašaj no kaj tovarišico, dosti si je izkusila."

"Kaj bi jo spraševal," je menil fant, zardel in se izgubil iz izbe.

Bila sem mu hvaležna, ker ni spraševal. "Kaj bi pravila," sem se branila. Šele ko je uvidel, da se ne nameravam postavljati, se ni kar precej umaknil, če me je zagledal. Mogoče sem se mu sčasoma zdela skromna, resnica pa je bila ta, da doživetij, ki bi vzbujala občudovanje takega fanta, nisem imela. Daleč pa so že bili časi, ko sem si izmišljala, da so mi Nemci ubili očeta.

Trikrat dnevno smo poslušali poročila. Jaka si jih je zapisoval. Vsak teden dvakrat smo izluščili najpomembnejša in jih v neštetih kopijah razposlali po terenu. Včasih je Jaka kako malenkost dodal, kako neugodnost pa tudi izpustil. Sicer pa ni preveč pretiraval in ob takih spremembah se je posvetoval z obema.

Ponoči nisem smela pisati, ker bi ne mogli vedeti, če ni koga v bližini hiše. Podnevi pa so vselej stražili. Ker sem vedela, da hodi ta čas eden od domačih po dvorišču in okrog hiše, sem zelo hitela, da bi jih čimprej odrešila. Ta čas sta Jaka in Slavko zlezla iz bunkerja v drvarnico, da bi pokadila. Kdaj pa kdaj se jima je tudi gospodar pridružil. Ob takih priložnostih je Jaka gospodarju namignil, da je to pomemben bunker. "Kaj si pa mislite, od teh poročil je odvisna morala terena." Kmalu je gospodarja tako prepričal, da je ta kdaj pa kdaj celo rekel: "Res ne vem, s čim smo si zaslužili, da ste prišli prav k nam. Gledali bomo na vas."

Ob takih prilikah sem se vprašala, če je tak način, kot ga je imel Jaka, tista cenjena sposobnost prepričevanja, ki je jaz nisem imela. Vsekakor niti poizkušala nisem. Razumljivo da je borec od enainštiridesetega, razgledan in dokončno seznanjen s pomembnostjo borbe in revolucije, sprejemal take usluge naroda kot narodovo dolžnost. Jaz sem do takrat poznala samo dolžnosti, ki so jih imeli moji starši do mene. Kar so drugi storili za me, sem imenovala dobroto. Danes sem prepričana, da to, kar so delali ti ljudje za nas, ni bila zgolj dolžnost, temveč in predvsem dobrota.

Včasih sem spremljala Slavka in Jaka, ko sta predajala kurirjem poročila. "Bodi srečna, da si tam, kjer si," so mi na teh TV zvezah zatrjevali znanci. Nisem jim verjela, čeprav smo se zdaj bunkerja že navadili. Meni se je zdaj, ko sem vedela, kam se vrnem, partizanstvo nekako izrodilo in poenostavilo. "Uživate?" je tudi kdo oponesel, ker smo se zredili. Imenovali so nas tudi živali, ki spe zimsko spanje.

Ponoči smo šli večkrat v hram. Gospodar je natakal, gospodinja je narezala mesa. Včasih mi je pekla palačinke, sproti sem jih jedla. Ni me dohajala. Razžarjen štedilnik, razgreta gospodinja, kozarec slivove mezge, tako je bilo, ko je še bila svoboda in tako bo, ko bo spet. "Če si drugega ne želiš," se je zamerilo Jaku in gospodinja je rekla, da vsakdo zase ve, kaj si ob svobodi želi in potem iz tega izhaja. "Za kaj izhaja?" se je razjezil Jaka. "Za vse. Tudi za tisto, kar je pomembnejše."

V tem času ni šel Slavko niti enkrat sam v hram, torej ni od svojih staršev nikdar ničesar dobival posebej. Dostikrat so celo sami jedli šele ponoči: "Nismo še," so se opravičevali, ker so tudi segali po jedi, "smo kar čakali."

Seveda je vsakič kdo stražil. Kadar smo komaj začeli, ali pa še nismo končali in smo se morali umakniti, nam je gospodinja dostikrat porinila lesen krožnik z mesom: "Seboj vzemite, boste spodaj v miru pojedli." Včasih smo se večkrat vrnili, dokler se naposled ni umirilo, ali pa se nismo, ker nas je minilo. Ob takih priložnostih je gospodar za nami pritihotapil še ročko.

Največkrat je stražil Vladek. Izdelal si je poseben sistem potrkavanja na okno, da smo takoj vedeli, če je kdo nekje šel, če nekdo prihaja ali pa, da nekje nekaj je, da pa še ne ve, kaj in kje, a da bo pravočasno sporočil in do takrat naj bomo kar brez skrbi. Vmes je hodil gospodar, da bi ga zamenjal, toda Vladek ga je zavračal.

"Premražen je," ga je pohvalil gospodar, "odneha pa ne." Njegov glas, poln veselja in ponosa, je tudi mene napolnjeval z radostjo in veliko hvaležnostjo.

"Ja, zelo je trmast," je pristavila mati, vendar smo čutili kako ta trma tudi njo veseli.

"Moram priznati, da je še bolj trmast kot jaz," Slavko je bil ponosen na svojo trmo, zdaj je povedal, da je na bratovo še bolj. Nikoli prej nisem poznala ljudi, ki bi bili tako drug za drugega dobri.

Skoraj vedno smo se pogovarjali isto in vedno z nekaj odsekanimi in enakimi stavki.

Kadar brata le predolgo ni bilo, si je Slavko zatlačil v usta, zgrabil puško in šel. Kmalu nato se je le prikazal Vladek.

"Saj bi še lahko ostal," je vsakič zatrjeval, ko da se opravičuje, "pa me je kar nagnal." Oklevaje je sedel na bratov

stol.

"Kaj pa misliš, kako dolgo si vzdržal! Zdaj pa kar seži," so mu prigovarjali in potiskali jed in pijačo pred njega.

"Če bi Slavko ne prišel, bi še vzdržal. Ni me preveč zeblo," je vztrajal in s skrepenimi rokami okorno prijemal. Nato ni več govoril. Zelo se mu je mudilo, da bi spet zamenjal brata in potem včasih obeh dolgo ni bilo.

"Strašno dobre otroke imava," je omenjal gospodar.

Neizmerno sem si želela, da bi Jaka samo enkrat rekel: "Tudi vi ste dobri. Kdor je tako dober, mora imeti dobre otroke." Čeprav je moral tako misliti, Jaka tega nikoli ni rekel. Tudi moj oče mi ni nikoli priznal, da me ima rad. Mama je kdaj pa kdaj opozorila, kako me ima oče zelo rad, dokler ji nisem zabrusila, da to sploh ni res. "To je rekla?" se je oče zaprepadeno začudil, ko mu je mati nekoč to omenila. "Saj vidi, da ji vse dam in kupim, kar si želi," se je osuplo branil.

Temu ne bi mogel nihče oporekati.

"Ja, no?"

"Pravi, da ji tega nikoli ne poveš," je končno mati plaho iztisnila, ko da tudi sama čuti, kako bedaste želje imam.

"Kaj še," se je uprl in razjezil, "česa vsega si ne bo še zmislila. Tak, zdaj se boš moral torej še otrokom klanjati in jim zatrjevati, da jih imaš rad."

"Saj," toda v materinem glasu je bil dvom. Poslej je oče večkrat ob meni zastal, da sem zamirala v zadregi, če bo karkoli vprašal. Včasih ni bilo mogoče vzdržati in sem ga pogledala. "Potrebuješ kaj," je vprašal, toda to ni bilo tisto, kar je hotel reči. Ko je neki večer prinesel pečene kostanje in jih vsul na mizo, pa je rekel: "Na, da ne boš rekla, da te nimam rad." Zaril mi je kratko žuljavo dlan v razkuštrane lase. Bilo je, ko da se je v kuhinji razpočil velik balon poln svetlobe in smeha: sedeli smo za mizo, kostanj je grel dlani in krhke lupine so se prasketajoč lomile.

"No vidiš," se je oglasila mati zmagoslavno, ko da hoče za vselej izključiti vsak morebiten dvom, "da te ima ata rad." Tega bi ji ne bilo treba reči, toda matere, ki so navajene molčati, morajo ob velikih radostih reči karkoli, kar se nam sicer ne zdi primerno, a se jim že lahko odpusti.

Hiša, kjer smo imeli bunker, je bila tako blizu Kozaške postojanke, da smo skoraj vedno slišali, če so se odpravljali ali vračali. Konji so nemirno hrzali in dokler nismo vedeli, v katero smer so se zagnali, smo bili zelo nemirni. Jaka je odpiral okno, da bi presojal, kaj se v vasi dogaja. Gospodar pa je menil, da je ponoči predvsem važno, da ne zagledajo luči. "Na luč so kot otrok na kresnico in če jim pred nosom ugasne, ne prenesejo." Kako, smo vedeli: naredijo si velik kres. Vsaka slamnata hiša gori kot velik kres, ta hiša je imela slamnato streho.

Jaka je kmetu govoril o naši borbi, o boljših časih, ki se bodo začeli po vojni. Razlagal je, kako se bo zasnovalo vse znova in bo boljše kot kdajkoli prej. "Ne bo pa vsega tega prvo uro," je opomnil, "toda vsako leto bo vsega več."

"Glavno, da bo. Ne more biti prvi dan dobro, če je vojna dolga. Nikoli ni po vojni kar precej vse v redu," se je strinjal gospodar. Nikoli ni vprašal, kako bo s kmetom po vojni in ko je Jaka celo namignil, da po vojni kmet ne bo več kmet v starem pomenu besede, se zaradi tega ni zamislil in se ni vznemiril. Bil je tako predan in pošten; nikoli ni nikogar ogoljufal, nikoli tudi ni nikomur vsega slepo verjel, da bi bil potem zelo razočaran. Navsezadnje ni delal vsega tega zgolj zaradi nas partizanov, bolj za svojega sina. "Razumeti morate," se je včasih zaradi tega opravičeval, "največ sem vas pač sprejel zaradi Slavka. Razumeti morate, sin je le sin. Nočem, da bi po vojni bil navaden skrivač, hočem, da to njegovo nečemu koristi. Zaslužil si je. Kdor pobegne z nemške fronte, si zasluži, da njegov beg nečemu koristi."

Jaka mu ni povedal, da je komunist, čeprav je meni zatrjeval, da je bil komunist že pred vojno. Menil je, da je v kmetih globoko vsidrana propaganda proti komunistom. Hotel je vedeti, če se mi zdi, da je kmetu simpatičen. "Kadar mu bom, pa mu bom povedal, da sem komunist. Nočem, da bi potem, ko bo zvedel, našel na meni kakršnokoli napako."

"Veste," sem omenila gospodinji, "jaz sem pa komunistka." "A tako," je odgovorila. Pa se ni začudila in po tem pogovoru se tudi ni nič spremenilo. Bila sem prepričana, da tem ljudem ne bi smeli ničesar prikrivati in Jaku sem zamerila, ker jim ni povedal, da je komunist.

Kmetu so napovedali, da bo zelo pomemben človek obiskal njegovo hišo. Po nepotrebnem so ga spravili v zadrego in priprave, kajti prav v tem, da Gorazd ni ničesar pričakoval, je bila tista občudujoča razlika med njegovo pomembnostjo in mučnimi srečanji s polpomembnimi ljudmi moje preteklosti, ob katerih sta dobila mati in oče ponižen in tuj izraz večernih beračev.

Gorazdovi spremljevalci so prevzeli stražo, ko smo se sestali v hramu. Kje je bunker, ga ni zanimalo. Bil je še bolj bled in utrujen kot prej. Spil je skodelico mleka ob prihodu in še eno ob odhodu. Ob vsem kar je bilo na mizi, je osuplo vzkliknil, da je potrata in se razjezil nad Jakom, ko mu je poročal, da hrana ni pritekala, kot je bilo dogovorjeno.

"Vsi trije ne pojedo za enega poštenega človeka," se je zasmejala gospodinja. "Dekle pa še za mlado mače ne."

Gorazd se je obrnil, ko da so ga zdaj prvič spomnili name. Dotlej sem mu gledala v hrbet in nisem si mogla odgovoriti, če bi ta hrbet v nočni koloni še prepoznala. Zdaj sva se spogledala in še danes sem prepričana, da je mladostno zardevanje strašno kakor umiranje. Tudi jok je prežal, da me izda. Sploh je jok na svetu nekaj najbolj hinavskega. Rečeš mu, da ga ne potrebuješ, dogovorita se, da ni nikakršnega povoda, prepričaš ga, potem te pa izda. Ko je mimo, ne ve čemu. Ampak premaga te le, kadar te hoče.

"Ljubi bog, stori, da bi se spet obrnil k mizi in naj me ničesar ne vprašal"

Gorazd se je res obrnil in se spet pogovarjal s kmetom. Njegov hrbet je bil tak kot Jakov: nobenega ne bi ponoči prepoznala. Zaradi tega človek vendar ne joka: ne joka, ne joka, ne sme jokati. Prvo solzo zadržim s prsti, druge zatlačim za oči. Oddahnem si in prisluhnem.

Ko je odhajal, me je vprašal, če sem se navadila bunkerja. Pokimala sem, čeprav sem bila kot za deklamacijo pripravljena reči ne in prositi, da me vzame s seboj.

"Saj sem vedel," se je nasmehnil in obrnil. Tako trapasto samozavesten je lahko samo odrasel človek, kadar ničesar ne ve. Nekoč, sem grenko pomislila in z maščevalno slastjo zagrozila, mu bom to povedala. Prepričana sem, da bo zardel. Tudi odrasli ljudje zarde, če jim dokažeš nevednost.

"Če vidiš Orleanko, jo pozdravi," sem obupano zaprosila za njim, ker je kazalo, da bo odšel in da ne bom mogla reči ničesar, kar sem se namenila.

"O, ona dela zgage po celem terenu," se je navdušil kot vedno, če je kdo omenil Orleanko. Vrnil se je in odmotal šal: "Saj res, šal je za te dala."

"Oh, ne," sem zastokala. Šal je bil zimski in oster, kaj mi bo v bunkerju. Vedno dobivam neprimerne reči. Zdaj je bil vroč in vznemirjeno sem si ga odvila. Dušil me je.

"Ne smeš ga zapraviti! Ko se bomo spet sešli, ga boš morala pokazati," se je namuznil, mi ga ovil okrog vratu, se naglo obrnil in odšel.

Silno rada bi stekla za njim, ostala z njim ali pa se z Orleanko potepala kjerkoli. Ta dobrota tu je spominjala na dobroto staršev, pa me je utesnjevala in zasužnjevala. Mislim, da dobrota neizmerno zasužnjuje.

Ko sem šla za Jakom proti drvarnici, mi je bila celo njegova silhueta zoprna. Uprla se mi je vroča sapa, ki jo je ponoči dihal v moj tilnik. Če je govoril, ponoči pa je bil dostikrat buden in se je hotel pogovarjati, mu je pršelo iz ust. Zelo se je trudil, da ne bi bil vsiljiv, toda meni je bil tudi ta trud odvraten. Tudi Slavko mi je bil zoprn, ker se ni z ničemer trudil in je bil tak, ko da je sam. Prav tako ga je bilo zoprno čutiti za svojim hrbtom, kot ga je bilo težko prenašati pred seboj. Moj odpor sta čutila, kajti iznenada sta se tako vlekla vsak k svoji steni, da sem lahko med njima ležala celo vznak. Toda meni je bilo vsega preveč in vsega premalo.

"Jaz tako ne morem več," sem neke noči vzkliknila, se še tesneje zavila v šal, ki sem ga nosila kakor včasih doma, ko sem od šivilje prinesla novo obleko, jo oblekla in sedela v njej. Zavita v šal in ogrnjena s koco sem obsedela pri nogah. Ničesar me nista vprašala. Tudi luči nista prižgala. Trudila sta se, da bi me prepričala, da me nista slišala.

Drugi dan je Slavko zabil v steno kole, na nje je položil nekaj desak. Vladek je prinesel škop slame. Odslej sem ležala sama. Nihče se ni pogovarjal o tej spremembi, čeprav smo odslej zaradi tega v bunkerju lahko samo čepeli.

Ker dotok hrane ni bil reden, je Jaka naročil, da si naj vse zapisujejo in da se jim bo po vojni upoštevalo pri davkih.

"Če se bo pri davkih odpisovalo," je bil kmet za to, "bomo zapisovali." Gospodinja, ki nam je nosila jesti, je kdaj pa kdaj vprašala, kaj naj, za božjo voljo, napiše.

"Mama, stori kakor se ti zdi," jo je zavrnil Slavko, ker se z zapisovanjem ni strinjal.

Jaka je občasno ta zvezek pregledoval in podpisal. Največkrat ni našel v njem nobenih zapisov in nato je vlekel iz gospodinje, da bi vendarle nekaj zapisala. "Mesec dni tri partizane, eno leto brez davka," se je smejal.

"Bo vraga," se je smejal tudi kmet.

"Ne verjameš?"

"Ne morem reči, ne mislim na to. Če bomo živi in zdravi, bomo tudi davke plačevali. Smo jih prej, jih bomo odslej, ko bo boljše."

Gospodinja pa je morala trikrat dnevno iznajti vedno nove pretveze, da je lahko neopazno prinesla jedi v bunker. Celo svinje je zaradi nas tudi opoldan krmila, kar sicer ni bila navada in je bilo sploh neobičajno. "Vprašujejo me, čemu ima moja toliko opravka s prasci," se je muzal kmet.

Že davno so imeli najbolj spitane prasce na bregu in nemalokdaj je kdo prišel, da bi si jih ogledal. Dostikrat je spustila škaf in šla naproti in pogovor ob loputcah je včasih trajal tako dolgo, da se je jed shladila in smo spodaj skoraj skoprneli. Nekoč je v stiski s skledo vred vsipala v korito, zaloputnila in se komaj še utegnila obrniti. "Ne, tega v tej štalinki niti ne pokažem, toda tega poglejte. Zdaj pa še tega. - Kakšen pa je potem oni, saj so ti kot kaka teleta? - Ne rečem, da ni debel, toda tema dvema dela sramoto." Ni se dala pregovoriti in je oklevajočega radovedneža pospremila do ogala. Pol ure je ni bilo nazaj. "Da bi ga coprnice, celo kosilo sem morala skuhati znova. To ste lačni, moj bog, to ste lačni," je sopihala.

V bunkerju smo že prepoznavali stopinje domačih. Po tem, kdo je v mraku navsezgodaj prišel iz hrama, smo sodili, koliko je ura in približno vedeli, kdaj bo gospodinja vstala. Vselej je najprej prišla po drva in povedala novice, ki jih je prejšnji večer slišala. Včasih smo zlezli iz bunkerja in se z njo v drvarnici pogovarjali. Zjutraj je imela vedno zaležan in žalosten obraz ter počasne gibe. Hodila je okorno in utrujeno. Čez dan se ji je obraz spremenil in zvečer je bil živahen in trden. Tudi hoja se je popoldan spremenila v urno, ko da jo tema priganja.

Petroleja je zmanjkovalo: svetili smo le, kadar smo pisali. Vladek pa je zvedel, da je neki ameriški bombnik odvrgel posode z bencinom in neke noči sta s Slavkom odšla, da jih poiščeta. Vodili so ju obveščevalci. Našli so jih zarite v sneg.

Nekaj sta odtočila, ko pa sta drugo noč šla po več, jih ni bilo več.

Strašno je smrdelo in se kadilo, ko smo kurili z bencinom in sajast stebriček dima je lezel pod strop in se vlačil kot umazana megla. Neprestano smo kihali in lezli v drvarnico, da bi skozi špranje lovili sneg in si ga pritiskali na vnete nosnice.

Z bencinom mi je gospodinja tudi glavo namazala. Ušiva sem bila že tako zelo in čedalje bolj, da si jih z običajnim izčesavanjem nisem mogla niti sproti odpravljati. Podnevi je gospodinja včasih kar v drvarnici sedla na tnalo, da bi napravila pokol na moji glavi, toda v drvarnici je bilo mračno in še kratkovidna je bila. Ker sem imela glavo razpraskano, jo je bencin razžrl, da sem bila vsa mehurjasta. Uši so pocrkale, gnide pa ne. Ko so minili mehurji in kraste, je bilo na glavi živo kot prej. Res pa nam je gospodinja vsaj iz oblek vse uši pregnala, ker je dosti prala in zvečer smo se v hramu tudi umivali. Dokler mi niso minile garje, me je mazala z neko smrdljivo rjavo tekočino, ki je žgala.

Ko bi bili bunker le nekoliko razširili, bi bil še kar, a so se menili, da se ga ne izplača več. Po štirinajstih dneh so spoznali, da je sicer škoda, ker ga niso, ko bi se takrat še izplačalo, zdaj pa ga res ni imelo pomena.

Da bi se razgibali in ušli tesnobi, smo se zadrževali v drvarnici. Bila je stara in zvegljana, z redkimi deskami obita je škripala vse noči in dneve. Vedno se mi je zdelo, da je k svinjaku le prislonjena in da jo bo nekega dne veter raznesel. Po štirinajstih dneh smo tudi njene glasove razpoznavali, če je skozi streho potegnil jug ali pa skozi razrahljane deske vlekel krivec.

Dostikrat sem ure in ure gledala skozi reže na vedno isti košček sveta pod drvarnico. Bel in napet kot čista blazina, vržen na ogromno posteljo sveta. Sveže dišeč. Če bomo bežali, bomo z nogami to pohodili. Umazalo se bo. Morda bo tudi krvavo. Strah me je krvi, gnusi se mi. Prepričana sem, da bom omedlela, ko jo bom spet videla. Kako je, ko si sam zadet in vidiš teči svojo kri? Koliko krvi izteče, ko se zaveš, da umiraš? Je začetek prave smrti drugačen od vseh tistih, ki sem jih že umirala: ko me je čebela pičila v jezik in je bil kot polna lopata, ki se je zagozdila; ko so mi izdrli prvi zob in so rekli, da ima korenine. Menila sem, da ima korenine po celem človeku, do peta. Korenine dreves so vedno tako globoko segale v zemljo. Potem so mi okrog zoba namotali sukanec, kakor so okrog stare črešnje vože, sukanec so ovili okrog prsta, vože je držalo deset mož. Zob se je nekam skotalil, pod posteljo ali omaro, rekli so, da ga je miš odnesla. Ko smo miš ujeli v past, sem ji razparala trebuh. Mižala sem, strašno se mi je gnusilo, toda imela je moj zob. Pa ga ni imela. Poslej tega nisem več verjela in miši sem se zelo bala. Kar preganjale so me, še dandanes me. Doma so še vedno miši, čeprav mama zatrjuje, da jih ni več, jih slišim ponoči, ko spim v svoji kamri. Moji otroci jih tudi slišijo. To je zato, ker mišji otroci preganjajo moje otroke. Iz roda v rod se vse preganja.

Najbolj pa sem umirala tam okrog trinajstega leta, ko sem na sebi zagledala prvo kri. Ni je bilo mogoče zaustaviti, z ničemer. Cel dan in celo noč in cel dan, čutila sem, kako bom zdaj zdaj umrla in naposled sem se zatekla k mami. " To pa res ni takega, to je čisto naravno," se je nasmehnila in pomagala. Sovražila sem njen vseveden nasmeh, kdo bi si mislil, koliko take tihe matere vedo, a čemu tega ne povedo. Navsezadnje pa si jim vendarle hvaležen, ker je najpomembnejše, da pomagajo.

Tam, kjer so to belo blazino zataknili za nekak rob, je stalo nekaj dreves. Vsakikrat znova sem jih preštela, po večkrat. Po eno in eno, po dve in dve, po tri in tri, naprej in nazaj, obe hruški skupaj, tri jablane, tri kutine, marelice in breskve. Včasih sva se z Jakom prepirala, da to ali ono ni jablana. Seveda bi lahko vprašala, toda tega nisva storila, ker bi se potem ne imela o čem prepirati.

Psa, ki se je vozil na dolgi verigi po dvorišču, iz drvarnice nisem mogla videti, če si ni verige nategnil. Kadar je sonce sijalo v drvarnična vrata, je legel tja, ko pa je začutil koga v drvarnici, se je modro dvignil in odšel. Nisem ga smela klicati, da se ne bi dobrikal in z repom mahal, kar bi lahko mimoidoči opazili. Prve dni je seveda neprestano bevskal in se zaganjal v drvarnična vrata, pa so domači govorili, da se jezi na zajce.

Seveda sem si zelo želela, da bi pes ostajal ob vratih in včasih sem ga vendarle poklicala. Bil pa je očitno pametnejši: prisluhnil je in odšel.

Gospodar in gospodinja pa nista nikoli prišla iz hrama, da ne bi psu karkoli rekla. Največkrat sta ga vprašala, če je priden in če lepo pazi in da naj bo priden in naj lepo pazi. Pes je mahal z repom in čakal, da so ga pohvalili: priden, priden. Nato je zelo pomembno odkorakal.

Vedela sem, da je tako tudi doma. Z mačko, s psom, s kravama, s svinjami, še s kokošmi se je mati menila. Vse živali so jo krotko gledale in če sta se slučajno pes in mačka znašla ob materi, je pes mačko nagnal. Potem se je vrnil in gledal mater z velikimi pametnimi očmi. Ko mu je ukazala, da naj leže, je legel. Jaz matere nisem tako ubogala in če me je klicala, ji dostikrat niti odgovorila nisem.

Dostikrat sem vedela, da čaka na drva, ker ima roke moknate do komolcev, da ji bo ogenj ugasnil, a vseeno nisem utegnila.

Dostikrat se je oče vrnil, ne da bi se ozrl po njej. Ko je vprašala, je lačen, je zagodrnjal: "Kak pa!" Ali pa: "Ne, hvala, sit, do grla vsega sit," kar je predvsem pomenilo, da je nje naveličan.

Kadar je postavila jed na mizo, se je naslonila na štedilnik in čakala. Niti pogledal je ni. Ko se je najedel, je gledala za njim, da bi vnaprej uganila in nemudoma izpolnila, če si česa zaželi. Bala se je njegovega molka, ki se je naposled vselej sprevrgel v preveč besedi.

Vem, da je bila mati dostikrat zelo osamljena, ko sem zvečer v kuhinji brala svojo knjigo, oče časopis, dekla pa je kinkala. Osamljena pa je bila tudi dostikrat, ko smo se drugi ob njej dolgočasili.

Tu se nisem dolgočasila, tu sem bila osamljena. Mater sem zelo pogrešala in trudila sem se, da nisem nikoli zamudila gospodinje, če je prišla po drva. Čakala sem jo, da bi ji naložila drva.

"Zelo si pridna," je pohvalila, "mati je imela s teboj veliko veselja."

Mati je tudi desetkrat poklicala, da bi ji prinesla drva. Ko je končno sama nesla, me je vselej za hip presunilo: "Saj bi jaz." Ničesar ni odgovorila in ko sem se obrnila, sem že pozabila.

Gozd pod nami se je začenjal s smrekami, ki se jim je sneg poveznil čez vejevje. Take so me spominjale na mater, ko je vsako jesen nosila vodo vkreber. Vedra so ji nategnile roke in s kuhinjskega okna sem najprej zagledala njeno sklonjeno glavo. Odkar pomnim, je mati, kadar nas je karkoli prizadelo, povesila roke in sklonila glavo. Dražila me je ta vdanost in njena ponižnost je boleče žalila. "Tako se držiš, da me je sram." Zdelo se mi je, da se v cerkvi ni nihče tako sklanjal kot ona. "Zravnaj se, mama," sem jo pridušeno prosila, "gledajo te." Čutila sem, kako je trznila, toda vzdržala ni: nekaj je moralo biti v njej zlomljeno. Tisto nevidno, kar ravna ponosnega človeka.

"Mogoče boste vi imeli lepše čase, brezskrbne, da se ne bo treba večno česa bati. Če se človek ne boji, ni ponižen," se je kdaj pa kdaj plaho opravičevala.

Tudi Jaka je hodil sklonjen, rahlo celo Gorazd. Orleanka ne, Slavko tudi ne. Naslonila sem se na deske in vzdržala celo uro, kakor bi me tja pribili. Raje se nikoli ne vrnem, ko da bi se vrnila upognjena, da bi potem hodili ona stara, jaz mlada, vsaka pod svojim bremenom. Večnim ali enkratnim, ki podre, vseeno. Zdaj mama že gotovo ve, kako nam je hudo. Doma je vsak večer vprašala, če me zebe in za mestno stanovanje sem dobila novo pernico. Leto in zimo nazaj zavihana, napihnjena kot ta sneg, je čakala, da jo potegnem nase.

Tu me je vsako noč zeblo, odkar sem spet ležala sama. Tovariša sta ostajala obuta, moje škornje je Vladek odnesel k nekemu čevljarju, da bi bili pripravljeni za pomladanske odjuge. Ko je pred nekaj dnevi jug potegnil, je v bunker natekla voda, da smo stali v njej. Čevljar je obljubil, da bo škornje popravil, toda ne, kakor bi si kdo zmislil. Za ta čas mi je gospodinja posodila copate: tople, najmanj pet številk prevelike.

Potem je spet snežilo in svet je postal kot ogromna košara bombaža. Ure in ure sem čepela v drvarnici in gledala otroke, ki so se smučali in sankali. Življenje bi dala, če bi se lahko smučala. Samo enkrat, v tem vrvežu bi me vsakdo videl in pozabil, Še nekaj bi storila ob tem: vreščala bi, kar tako, tjavdan, na ves glas, da bi samo sebe čula, da bi čula svoj odmev, kakor doma, ko sem pasla. Za hip me je spreletela groza, če bom sploh še kdaj znala vrisniti. Vrnila sem se v bunker, si pokrila vse deke na glavo in vrisnila. Pes je planil, Jaka me je udaril. Od nekod je pritekla gospodinja in pridušeno vprašala, kaj je.

"Nič ni, nori," je rekel Jaka in me uničujoče pogledal.

Slavko se je zarežal.

Zdaj smo vse redkeje hodili v hram, ker so Kozaki noč in dan vpadali v hiše. Nekdanja lepa partizanka je izdajala. Pri tej hiši so jo poznali, toda bali se je niso. Bila je sosedova, ki je s Slavkom hodila v šolo. "Ničesar ne ve o nas in četudi bi, nas bi nikoli ne izdala," so rekli.

Jaka pa ni tako mislil in to nam je tudi vsak dan razložil. Ko se je neki večer uprl, da bi šel v hram, tudi midva nisva več šla.

12. poglavje

Pet štalc našega svinjaka se je na dvorišče odpiralo z dvižnimi loputami, v drvarnico pa z dvercami. Pod prvo, pri vhodu v drvarnico, je bilo naše skrivališče. Zato je bila občasno prazna. V drugi je bilo najmanj petdeset zajcev, v tretji dva, v četrti en prasec in v peti krmljena svinja. Ob morebitni preiskavi, bi enega od obeh prascev iz tretjega prostora spravili v prvega, če pa tega ne bi utegnili, bi med prvim in drugim svinjakom odprli dvižni loputi, da bi zajci, tako se je tudi dostikrat sicer zgodilo, navreli v prostor nad nami in ga napolnili. Da bi zajce navadili na prehod, so jih krmili nad nami in zato se je dostikrat dogajalo, da je kdo rekel: "Ne moreš ven, ker so zajci pri večerji." Ko bi zajci planili nad nas, bi, če bi utegnili, spustili enega prasca iz tretjega prostora v drugega, da bi ne ostala nobena štalca prazna. Zajci, ki so iz drugega prostora lahko prešli v prvega, se kakor iz pasti niso mogli sami vračati v drugega. To vse bi naj bil tisti sistem, o katerem je Slavko govoril že prvi večer. Imel je še to prednost, da bi lahko sami, kolikor bi domači ne utegnili, dvignili lopute in zajcem omogočili prehod v prostor nad nami. Najugodnejše, če bi prišlo do preiskave, bi seveda bilo, ko bi bili zajci nad nami, lopute spuščene in v drugi štalinki prasec. Slavko je zatrjeval, da tako tudi bo, Jaka pa je dvomil, ker je menil, da človeku nikoli vse ne uspe. Z grozo sem ju poslušala, kajti v njunem pogovoru ni bilo nobenega dvoma, da neki dan preiskava bo.

Bil je kasen popoldan s soncem, ki je zažarelo, kakor da bi z vsega neba pometli žerjavico na kup, da jo bodo s temo pokrili. Čez dan staljeni sneg se je že sprijemal, da bi ponoči zamrznil. Opoldan nam je curljalo ob zunanji steni in komaj smo čakali večera, da bi z otepom suhe slame zadušili mokroto.

Pisala sem vsakdanja poročila, ko je pes zacvilil, ko da bi ga vznemiril tuj pes. Slavko se je zdrznil in položil roko na pisalni stroj. Zunaj je pes pritekel k drvarnici, se nekaj trenutkov sukal in cvilil ter spet stekel.

"Če se bojiš," je šepnil, "si zatisni ušesa, toda našli nas ne bodo."

"Vedel sem," je Jaka pospravljal papirje, "prekleto, da sem vedel."

"Tiho," je ukazal Slavko. Doslej še ni nikoli zapovedal in njegova siceršnja vdanost se je nepričakovano sprevrgla v odločnost. Jaka je zaklel. Nikoli prej ga nisem slišala kleti. Čulo se je neprimerno. Sicer sem pa čakala, da bi nadaljevala; čeprav smo se kdaj pa kdaj tudi vznemirili zaradi nevsakdanjosti, ki so se zgodile zunaj, se zares nisem več bala. Kozaki so že večkrat jahali mimo in gospodinja je ponavadi prišla, ko je bilo votlo bobnenje kopit že mimo: "Ste jih čuli, pesjane. Gnali so se kot Huni."

Tokrat pa je gospodinja stekla čez dvorišče.

"Nekaj bo, naša mati ne bi brez vzroka hitro stopila," se je hotel pošaliti Slavko.

Nekje so se odprla neka vrata in se zatresnila.

"To je kamra za rejo," je omenil Slavko in napeto prisluškoval.

"Zakaj ne bi šla po reje," sem vprašala, da bi pač razložil, čemu bi bilo nenavadno.

Medtem je gospodinja že pritekla k svinjaku, dvignila loputo naše štalce in vsula iz polnega predpasnika. "Švabi in Kozaki obkoljujejo soseda in nas. Spustila bom zajce."

Nad glavami so zatapkale tačke.

"Viš jo, prasca pa ni spustila," se je vznemiril Jaka, ko jo je čul teči čez dvorišče.

"Že ni utegnila," ga je zavrnil Slavko in upihnil luč. Izpulil je žice, ki so vodile iz bunkerja ter cevko za zrak. Tema in smrad sta se zgostila. Obrnila sem se k vlažni steni, da bi zadušila kašelj. Zavohala sem zemljo, smrdela je kot babičin grob. "Ni me strah," sem si preplašeno zagotovila in zamižala.

"Naj me hudič vzame, če ne bodo bencina zavohali," se je vznemiril Jaka in ukazal, naj ležemo na tla, obrnemo glave v zemljo, da bi se pozneje, ob čemer me je mrzlo spreletelo, več ne premikali.

S težkima nogama sem zdrknila na kolena, si pokrila usta z dlanmi in plosko legla. Slavko je legel na hrbet in se zazrl v podnice. Puškino kopito je postavil na prsa, cev se je dotikala stropa.

Zajčki so plesali.

"lmamo dve bombi," je govoril Jaka, "Dušica, tvojo bombo. - Imamo dve bombi, dve pištoli in puško." Pokorno sem izročila bombo.

"Kako," je vprašal, "notri ali ven?"

"Prvo ven, drugo notri," je odločil Slavko, ko je Jaka neučakano ponovil.

"Tako. Rekel sem, da v Dachau nikoli več," je omenil Jaka. "S temi še do vasi ne bi prišli," je zamrmral Slavko.

Rada bi se bila oglasila in vprašala, o čem se pogovarjata, o čem, da me ne vprašata. Toda prav zato, ker sem vedela, sem se bala spraševati. Ne bi se mogla tako naglo odločati. Človek, ki živi, se ne more kar tako odločiti, da bi umrl.

Pes je pribežal k drvarnici in se stisnil k vratom. On in vrata so drgetala. Sledil mu je tuj pes, Čuli smo ga cviliti.

"Kaj?" se je Slavko privzdignil.

Jaka je prikimal, ko da je vse tako, kakor je pričakoval. "Kaj pa je to, Jezus, kaj je to," se je spraševal Slavko.

Začela sem trepetati.

Tuj pes je bil zdaj ob našem psu; vrata so se hitreje in močneje majala. Psa sta venomer cvilila. Potem je gospodinja poklicala našega psa. Prisluhnil je, šel ni. Čuli smo, kako so ga z verigo vred vlekli in so mu tačke upirajoče drsele po zmrzlem in do gladkega shojenem snegu.

"Upira se," je šepnil Slavko, ko da tudi to nekaj pomeni.

"Zakaj se upira?"

Nihče mi ni odgovoril.

"Zakaj se upira?"

Skomignil je.

"Aha," se je oglasil tuj glas tako blizu, ko da bi slišal mene in zdaj ve, kje smo. Trdi koraki so se bližali svinjaku in pes jih je prehitel.

"Vse vedo," sem bila prepričana in prvič sem občutila, da je zemlja trda in ne pusti, da bi zlezel vanjo.

"Lux, was ist Lux," je Nemec nagovoril tujega psa.

"Ha?" se je vznemiril Jaka.

Slavko mu je preko mene položil dlan na odprta usta.

Jezik se mi je posušil; srce se je pognalo navzgor. Zobje so zašklepetali kot v velikem mrazu,

Nemec je stal ob nas, ob zunanji steni. Tam je bil tudi pes, ki ni prenehal cviliti. Čutili smo njegovo divje vrtenje. Kar je bilo med nami, se je zdelo krhko, da je njegova sapa prodirala do nas. Če bo pes zakopal, bomo nemudoma zagledali nemški škorenj.

Nemec nad nami se je zavrtel, nekaj grudic zemlje je zdrselo v bunker. Ko je nekoga poklical, je pes zalajal. Čuli smo, kako si ta ukaz podajajo. Prepoznali smo gospodarjevo hojo. Pes je zamolklo renčal.

"Was?" je zavihtel Nemec glas. "Was?"

"Hasen," je rekel kmet. "Zajci," je ponovil zelo krotko.

Zajčki nad nami so obmirovali. Šele ko so dvignili loputo in se je pes zagnal, so se spet pognali. Nekaj dolgih trenutkov so stali pred dvignjeno loputo in gledali zajce, potem so zatresnili. Mi smo se spogledali in se varovali olajšanja. Pes in zajci so se umirili.

Vojaki so napolnili drvarnico in ropotaje odpirali štalinke. Svinje so planile v drvarnico, se zaletavale, da bi se vrnile, krulile in topoglavo silile skozi deske. Vojaki so si ob tem našli nepričakovano zabavo.

Slavko se je z očmi prisesal na podnice.

Trepetala sem v dolgih valovih, ki so plali iz mene ob oba tovariša. Zadrževala sem jih, toda bila sem kakor obrežje, kamor pljuskajo valovi brez njegove volje.

Podnice nad nami so se stresale, smetje je padalo. Vmes je enakomerno in vztrajno, neodvisno od zabave z živalmi, vedno bliže in glasneje prihajalo neznano obtrkavanje.

Slavko je nameril puškino kopito ob tla: torej so obtrkavali podnice in preizkušali votlost tal.

Zamižala sem in porinila glavo v tovariša. Niti zganil se ni. Nepričakovano sem začela lesti. Zagrabila sta me. Hotela sem se iztrgati in če me ne bi ob mojem pogledu, ki ne vem kakšen je bil, izpustila, bi zakričala. Potem sem prilezla pod svojo desko. Tudi doma sem zlezla pod posteljo, če se je bližala groza. Pod pregrinjalom, ki je segalo do tal, je bila tema in človek, ki se je malo sklonil, me v globokem kotu ni mogel zagledati.

Od tod nisem mogla razločiti njuna obraza, nagnila sem se in naše oči so se našle in dvignile. Skupaj smo premikali ustnice in skupaj smo šteli, kako so se lopute druga za drugo dvigale in padale. Nepotrpežljivo in hitro. V drugi štalci so se sprli, kdo je ukazal spustiti svinje, ker se zdaj ne ve, kje je katera svinja. Postajali so nestrpni, ker jim tla niso zapela, kajti Nemci so bili vojaki naglice. Hitro so zavračali ene možnosti, da bi jih zamenjali z boljšimi. V štalci pred nami jih je potrpežljivost minila, zdelo se je, da ne bodo iskali več. Toda nekdo jih je nagnal še v prvo štalco. Kakor človek, ki išče izgubljeni predmet in se je že vdal, da ga ne bo našel, je nekdo dvignil loputo. Ni prilezel v prostor, kakor je to delal prej, temveč se je samo od zunaj sklonil in si od tam s puškinim kopitom ob robeh, kajti zajce smo čutili kot trdo okamnelo kepo, utiral pot.

Slavko je zadržal dih. Iz mraka so se svetile bele izbuljene oči. Zdelo se je, da umira.

Jaka se je nepričakovano pokrižal, pokrižal in sklenil roke. Dvignil jih je pod podnice. Te koščene roke v temi nad mojo glavo in Slavkove izbuljene oči, ko da plavajo po temni vodil se potapljajo in prihajajo na površje, vendar vedno bližje koščenim prstom, je bilo huje kot vsi prividi smrtnih znamenj dedka in babice, stricev in znancev. Čutila sem, kako mi počasi, nezadržno uhaja voda. Porinila sem si roke med noge in solze sramote in nemočnega ponižanja so mi zameglile oči.

Vojak nad nami se je ljubeznivo pogovarjal z zajci. Do smrti ne bom pozabila njegovega prijaznega glasu, ki je prigovarjajoče odrival zajčke. "Nočete," jih je spraševal in jih poizkušal odriniti, toda zajčki so ostali prilepljeni. Nepričakovano je nad nami obmiroval, ko da si oddihuje od tega početja, od vojne, da razmišlja in se mu bo ta hip uprlo in se bo pobral.

Zajčki so kakor nemirna kepa kdaj pa kdaj zvalovili in posamezna živalca se je odkrušila in obsedeno obtekla stene. "Leck mir. . ." je presedlo Nemcu in zlezel je iz štalinke.

Naši obrazi so se vrnili v temo, utapljajoče roke in oči so izginile. Loputa je padla za vojakom, zajčki so se pognali v svoj brezglavi ples.

Dokler so obtrkavali podnice, so se nam vsi drugi glasovi izgubili. Zdaj so se spet počasi vračali.

"Hasen," je ponovil previdno gospodar. "Hund-Hasen," je rahlo prepričeval. Imel je miren glas in tak se je zdel tudi Nemec, ki je slej ko prej še vedno moral stati tam kot prej in je ponovil: "Ja, Hund-Hasen. Jjjjaaa!" Nenadoma pa je zatulil: "Drek, bandit!" V drvarnico je treščilo in potem so jo majali orjaški sunki, ko da bi nekdo od daleč nekaj težkega metal v njene zrahljane stene.

Med sopenjem, psovkami in brcami smo slutili ihto besnega razočaranja, s katero so tepli gospodarja nad nami. Dojemali smo zagrizen molk in v njem pošastno moč človeka na tleh in divjaško moč tistega, ki je stal nad njim.

Previdno sem se dotaknila Slavka, a se je boleče odtegnil. Srepel je navzgor, puška v rokah je drhtela. Tako ležeč vznak, me je spominjal na trpeče svetnike na cerkvenem stropu.

Nemec s psom je odšel: čuli smo njegov utrujen korak in poskakovanje psa, ki se ni mogel odločiti, če bi sledil gospodarju ali tistemu kar ga je vznemirjalo ob svinjaku. Nekaj težkega se je naslonilo na steno svinjaka: "Nič, nič ni," je tiho dahnilo. Tudi tako previdnega, rahlega in trpkega šepeta do takrat še nisem slišala. Pokleknila sem in vzela iz Jakovih rok vlažno toplo bombo: do tega trenutka nisem utegnila in si nisem mogla predstavljati kako bi bilo, če bi nas našli. Kaj se zgodi, sem sicer slišala, nisem pa mogla dojeti, da bi naslednji trenutek ne bila več Dušica, pač pa razcefrana gmota, ki bi umazala sneg in se prilepila na svinjske podnice. Ta trenutek pa se je vse zgostilo v eno samo željo, da bi nas našli in bi se končno že kateri teh sovražnih obrazov sklonil v ta naš pekel, da bi se rešila neznosne tesnobe in nemoči ter se vsaj za hip sprostila, ko bi mu kakor v detinstvu v neki prvinski hudobiji zagnala tole bombo kot kamen. Iz mene je vrelo toliko kesanja nad dosedanjo nehasnostjo in takšna silovita želja, da bi umrla in tako dokazala, da sem vredna tega, kar prestajajo ti ljudje za nas. Morda je to bil tisti prvinski vzgib, ki obide človeka, ko začuti, da je v njem toliko hvaležnosti in ljubezni do soljudi, da je sam ne more več prenesti. Taki se potem javijo kot prostovoljci za naloge, od katerih ni več vrnitve. Tisti, ki ostanejo zaradi takih žrtvovanj, vedo, da so ostali zaradi take prevelike ljubezni, dobrote in tovarištva. Imenujejo jih junake, ker je to največ, kar jim lahko poreko. Če že torej človek mora umirati v vojnah, potem je edino v teh smrtih veličina in sreča, to pa tudi opravičilo. Morda edina zavidljiva smrt, nedvomno edina in nedvomno tudi edino opravičilo.

Kot razpuščena čreda so na dvorišče zatopotali kozaški konji. V hiši je loputalo. Gospodinja je enozložno kriknila. Žičnata voža je brnela, ko so vlekli verigo in psa iz ute. Počilo je. Slavkov obraz se je razletel v nov kamen, toda njegova mati se je zelo mirno oglasila: "Le kaj vam je pes storil?"

"Na vse misli," je dahnil Slavko in obraz se mu je spet po človeško zganil.

Jaka je prikimal: vsi smo že vnaprej pričakovali vse najboljše od teh ljudi. Naše zaupanje je bilo kruto kot nebogljenega in nevednega otroka dokler ne ve od kod jemlje mati kruh.

Enozložni kriki so pridušeno kakor kriki nočnih ptic, ki jim daljava vzame predirnost, lebdeli in nasičevali tesnobo bunkerja. Slavko se je zagrizel in cefral svoj rokav, ko da ga je pograbil stekel pes. Vrtel je glavo in debele, zelo debele solze so mu tekle. V mraku je obdržal tiste velike in bele oči, ki mu jih je nadela groza in pomislila sem, da ima zaradi teh orjaških oči tako orjaške solze.

"Tepejo," je zašepetal Jaka.

"Vedno tepejo," je dahnil kot spomin, ki bo do smrti tudi njega bolel. Njegov spomin je bil morda edini, kar je tu ostalo, sicer se je vse preselilo od tod: na druge. Puška in dve bombi sta nehasni in nepomembni ležali v slami.

"Da le ne bi povedali," se je zbal Slavko. Take pošastne tesnobe in prosečega izraza še nisem nikoli niti zaslutila.

"Moji starši," sem se čula šepetati, "so slabši starši, toda povedali ne bi." Naj mi odpuste, bila sem prepričana, da ni boljših ljudi na svetu, kot so njegovi. Tudi v vojni ni imel vsak priložnosti, da pokaže vse, kar zmore. Ti tu so dokazovali, kar je bilo mojim prihranjeno. Majhne preizkušnje pa se ne morejo meriti z velikimi.

"Ni se treba bati, ti ne bodo ničesar izdali." To je torej vedel ta nezaupljivi Jaka in Slavko, Slavko se je nepričakovano nasmehnil. Le kdaj, sem pomislila, se bo nehal zahvaljevati in kako daleč sega človeška dobrota in kako to, da sem si prav jaz zaslužila, da spoznavam tako brezmejno človeško dobroto. Ti ljudje, ki so jih tolkli, ne samo, da nas niso izdali, še celo svoje krike in stoke so dušili. Nase torej sploh niso mislili. Taka nesebičnost torej dvigne navadnega človeka do junaka? Po vojni, sem mislila, bom vsemogočna in ukazala bom na najvidnejšem kraju našega sveta postaviti spomenik takim nevidnim in nesebičnim ljudem, ki rešujejo partizane. Ničesar več se nisem bala in odkar se nisem več bala, sem verjela, da bom vojno preživela. Vse pripovedi, kako je ta ali oni storil junaško dejanje, kako se je ta ali oni raje ubil, kot bi izdajal, so bile zdaj razumljive. Doživete te ure v bunkerju so postale preproste. Tako preprosto in naravno doživi človek samo še ljubezen. Seveda tisto veliko, o kateri vsi toliko govore, da je skoraj ni mogoče učakati, ker vsakdo meni, da jo je spregledal in zato kdaj pa kdaj obupuje, da jo je zamudil za vse večne čase in ko naposled pride, je tu kot od zdavnaj. Tako sem doživela nešteto partizanskih prask in spopadov in pozabila nanje, kakor mlad človek pozabi bežna srečanja, dokler se ni zgodilo to in si vse do tega trenutka pomembno vzelo le kot temelj.

Morda je Orleanka nekoč doživela, da je nekdo tako kot so ti ljudje ta trenutek reševali nas, reševal njo. Do zdaj je bila to igra naključja, če bi nas našli; odslej pa nas rešujejo ljudje s svojo dobroto, predanostjo, z zavestjo, razumom in človeškim dostojanstvom. Morda je tako nesebično in pozabljajoč nase kdo tako tudi Orleanko rešil. Potem mu je hotela postati enakovredna, ker je preprosto vedela, da je človeku vse mogoče, vsakemu človeku.

Po dolgem presledku, ko se je zdelo, da se je vse v hiši utrudilo in umrlo, smo začuli rezek ženski glas.

Slavko je trznil. "To je Danica," je izdavil. Spomin na partizanko in dvome ob pogledu na njo mi je obnovil njihovo zaupanje v to dekle, prijateljico in sosedo. Pogledala sem ga in on je umaknil oči, ko da je zdaj tudi tega kriv, ker je bilo dekle nekoč soseda in tovarišica.

"Kaj smo ti storili, Danica? Povej, kaj smo ti storili, da si izmišljaš take reči o nas?" je vnebovpijoče terjala gospodinja. Dekle je pribežalo na kamnito podstenje in tam tekalo kot lisica v pasti.

"Na tem dvorišču si se igrala s Slavkom in Vladekom," je prihajal neizprosen glas za njo. "Poglej zdaj Vladeka: k zidu so ga postavili in ustrelili ga bodo. Zakaj? Zato, ker se lažeš. Povej, kaj smo ti storili, da se lažeš? Čujte me ljudje, povejte, kaj smo ji storili?" Njen obupan glas je rezal okamnel večer. Zajedal se je v ljudi, v hiše in drevje, ostal bo v zraku. V dekleta, obsedenega od nemira, tesnobe in osramočenosti, se je zadiral za vse večne čase.

"Tiho bodite, tak tiho že bodite," je vzklikala z ujetim glasom.

"Vsi naj vedo, kaj in komu izdajaš. Ti bodo šli, tujci so, kam boš šla pa ti? Kam bo šla tvoja mati? Vedno bo tu ostal kdo, ki si bo zapomnil, da si izdajala tujcem svoje ljudi. Navek! Iz roda v rod se bo vedelo, da je vaša hiša imela izdajalko."

Verjetno so jo udarili, zakaj samo zagrgrala je, toda predtem je povedala, kar bo ostalo za večno nepozabljeno.

Tekanje je bilo hitrejše, nemirna lisica v pasti, ko začuti, da se bližajo lovci. Čuli smo mrzlično prevajanje Nemcev in režanje Kozakov. Tako škodoželjno se reže izdajalci izdajalcem. "Nisem rekla, da imate partizane, toda Slavko se skriva, povedali so mi. . ." se je davila izdajalka.

"Tebi ni nihče ničesar povedal, ker izdajalki nihče ničesar ne pove," se je oglasil gospodar. Vrglo nas je kvišku. Pozneje sem videla, da ljudje tako vstajajo na sodišču, ko sodnik reče: poslušajte sodbo v imenu naroda. Tu so jo obsodili. Za večno! Če bi jo ustrelili, bi samo jeknilo, to pa ne bo nikoli umrlo, se nikoli utišalo.

Potem so zapokali kozaški biči: neučakani, željni. Konji so hrzali, ni bilo mogoče vedeti, so živali ali so ljudje pobesneli, toda vedeli smo, da živali ne zbesne tako hitro kakor človek. Drgetala je hiša, trepetal je hlev, drvarnica se je zamajala. Izdajalka je zatulila, da jih naj puste, o bog, nehajte vendar, saj mogoče tu res ni bunkerja, je pač kje drugje. "Ne, ni ga tu, ni ga tu pri. . ." Biči so prenehali in prisluhnili. Ko je oklevala, so spet zapeli.

"Tam je. . . tam. . ." je morala nekam kazati, "ne, ni tam. . ." se je zmedena odločala. Biči niso mirovali, da bi čakali. "Pri Grošičih je," je nečloveško zavpila.

Gospodinja je kriknila. "Ni tam, reci, da ni tam!" Toda konji so že odvihrali.

Slavko je sedel na pete, kakor smo v cerkvi pri dolgi maši sedali otroci, ko so kolena skelela in nismo smeli vstati. Dvignil je drhteči roki in začel s prsti preštevati prste. Zazdel se je kot mutec. Pokazal je deset prstov in s spačenih ustnic sem pobrala deset otrok.

Ostali smo na kolenih. Ne vem, če je kdo molil, toda jaz sem molila kot še nikdar v življenju in ko sem omagala, sem verjela, da me bo bog uslišal. Tolikokrat prej sem ga doma prosila, da naj pomaga, da bi dobila novo obleko. Je. Kadar sem šla mimo križa, kateregakoli in kjerkoli, sem se vselej pokrižala in ga prosila za karkoli. Imela sem tisoč želja, vsak dan nove in nove. Niso se vse utegnile izpolniti, preraščale so jih nove, dostikrat pa so uresničene postale nepomembne.

Pokrižala sem se. "Da ne bi zažgali," sem zamrmrala.

Jaka me je gledal z brezupnim pogledom.

"Če misliš še kdaj verjeti, potem ne prosi boga. Zažgali bodo," je kruto rekel Slavko. Trudila sem se preslišati kakor doma, ko so mi naročili ob hudi uri, da naj molim, da bi strela ne udarila in se je oče istočasno norčeval, da bog sode pretaka.

Slavkovi so odhajali: spoznali smo počasno drsajočo hojo ljudi, ki gredo za pogrebom. Bil bi čudež, če ne bi šli za svojim. V čudeže pa nismo več verjeli.

Kmalu smo presodili, da so Nemci odšli in so ostali Kozaki, Koliko in kaj počno, smo ugibali. Konj ni bilo slišati. Vsekakor so se umirili, zato nismo dvomili, da pijejo. Potem si bodo spet iskali zabavo. Če se bo kdo domislil, da bi zažgali, bodo zažgali.

Zašarili so po kurniku in iz drvarnice so znosili nekaj košar drv. Prišli so tudi po zajce in tanek pramen svetlobe, ki je izbirala, je skozi podnice kanil tudi do nas.

Iz hiše je zadonelo petje; igrali so harmoniko in se obnašali kot turisti, ki so dosegli postojanko.

Krave so še tavale po dvorišču in svinje, ki so jih popoldan razgnali, so rile okoli svinjaka.

Nismo se upali premikati, morali bi se pogovoriti, toda nekje so prav gotovo stali stražarji. Drug drugega nismo videli in če smo imeli še kaj skupnega ta hip, je bila želja, da bi prišli čimprej od tod.

Kasneje je Slavko razpoznal hojo svoje stare tete, ki je živela nekaj hiš dalje. Spravljala je živad v hlev in šarila okoli svinjaka. Prigovarjala je živalim, ki so jih prestrašile one zverine. Nekaj časa se je med njeno potrpežljivost še mešal kak norčav glas Kozaka, naposled pa je ženska ostala sama. Ko je v drvarnici spravljala prašiče v štalinke, Slavkovega šepeta ni čula. Obupan je povedal, da je ženska gluha, zato torej njen nenehen samogovor. Še drvarnične dveri je skrbno zapahnila in odšla. Slavko je vzdihnil. Kmalu pa smo jo spet začuli, zdelo se je, da neprestano nekaj išče. Naposled je prišla spet k svinjaku. Odpirala je lopute, krmila svinje, se jezila z njimi in ko je vsipavala zajcem, smo zvedeli, da so domače odpeljali, da bo deset Kozakov stražilo noč in dan, da bi nas glad prignal kvišku, ali pa se bomo ponoči od kod vrnili. Zdaj še vedno žro, bog naj nam pomaga, da bi se vsaj rešili, vsaj mi, ker se oni tako ne bodo.

Pozneje smo zvedeli, da je skrivaj odšla iz lastne hiše s škafom slivovke in tvegala prošnjo, če sme urediti živino. Obšla je vsak prostor, še na podstrešje je zlezla in med samogovore je mešala ta sporočila, ne da bi slutila, kje je skrivališče. Ko je naposled le govorila tudi nad nami, sem ji hotela reči hvala, toda Slavko ni dovolil. Nobenega zadoščenja nismo dali ljudem, ki so nam pomagali. Samo nizali smo kakor včasih jagode v pekelskih gozdovih. Delili bi po vojni.

Sklenili smo se izvleči tako, da bi bunkerja tudi za nami ne našli. Štiri leta vojne in vendar smo bili še lahkoverni in smo menili, da brez vsakega dokaza Nemci le ne morejo obsoditi. Pozneje smo zvedeli, da so Kozaki deset dni stražili hišo, če bi se morda vrnili, toda bunkerja niso nikoli našli.

Zajčki so se nam motali pod nogami, sklonila sem se in si ga stisnila za bluzo: tudi dvoje trepetajočih src si je v tolažbo.

Noč nas je čakala, iz drvarnice sem jo zagledala po koščkih: če bom pretekla do gozda, bo cela moja. Rada bi vprašala, kje dogoreva, toda to bi bilo nesmiselno. Lahko je izpolnjevati majhne želje, velikih torej tudi bog ni mogel. Vojna je torej mogočnejša kot bog.

Zrinili smo se skozi razmaknjene deske in naše sence so planile proti mrtvim sencam dreves. Stisnili smo deske in se naslonili. Zdeli smo se pribiti. Tako drug ob drugem smo stali, ko smo skakali v tolmun. Tudi jaz sem se vselej postavila v vrsto, trdno odločena, da bom skočila. Pa nisem in vsi so vedeli, da ne bom. Ta hip sem se zgrozila, če ne bom upala steči. Gozd je bil temen kot tolmun in ležal je globlje. Mesečina na pogrnjenem snegu je bila kot pramen sonca nad tolmunom. Rada bi zaprosila, da me naj pahneta od desk, toda Slavko ni pustil predaha, ko da je kdaj tudi že on skakal in ve, da se ne smeš ustaviti, gledati in oklevati.

Mignil je in zdrsela sem navzdol. Zagledala sem se v gozd in si oddahnila, ko se je glava moje sence nemudoma skrila v njem. Vštric z mojo sta bežali tudi senci tovarišev. Srce je butalo ob zajčka, zajček je silil kakor strah po vratu.

Sneg je me je obdržal in debele nogavice so se mehko prijemale spolzke zmrzline. Če bi me stroj ne težil, bi ne čutila nobene teže. Toda tovariša za menoj sta z neznosnim hruščem, ko da se svet lomi pod njima, padala v sneg in kot dve pritlikavi živali rila navzdol.

Vrnila sem se.

"Glej jo," je siknil Slavko, "beži in ne vračaj se."

Zasukala sem se in spet zbežala v gozd. A sem se spet vrnila. Doma so mladi psi tako rinili za mamo. Naganjala jih je in zato so cvileč bežali, ko jim je obrnila hrbet, so ji spet sledili.

Tovariša sta zaostala, ko sta si iskala bližnjico vsak po svoji presoji, sta bila zdaj daleč vsaksebi na jasi. Redko drevje je stalo negibno kakor mrtvi tovariši, ki lahko s svojim telesom zakrijejo, braniti ne morejo.

Ob drvarnici se je prikazal Kozak: stal je in gledal. Tudi tovariša sta ga zagledala, toda zdela sta se kakor človeka, ki tečeta na vlak in čeprav vidita, da ga ni mogoče več ujeti, ker se že odmika, še kar tečeta.

"Če-pri-deš-iz-go-zda-te-ustrelim," je hlastal Slavko.

Tekala sem ob parobku: nepojmljivo lahka kot sredi poletja, onadva pa vdrta v sneg. Za vse večne čase vsejana v to zimo. "Bog," sem rekla, "to ni mogoče," in prisluhnila, če bo ugovarjal. Ni mogel, nihče ne bi mogel ugovarjati.

Kozak je ustrelil. Zajček je še nemirneje zasopel in zasadil tačke, da bi mi zlezel v vrat. Stisnila sem ga, strašno sem se bala, da bi mi ušel.

Kozak je zatulil in kakor premikajočo se tarčo streljal v Slavka.

"Povem ti," sem zagrozila bogu, "če se njemu kaj zgodi!" Čutila sem, da je moja grožnja nehasna, spoznala sem, da me nihče ne čuje, ker me nihče ne posluša.

Slavko se je spotikal in ko je padel, je Kozak zmagoslavno kriknil in izginil.

"Slavko," sem zavpila, "šel je." Nekaj trenutkov sem čakala, da bi vstal, potem sem stisnila zajčka in mu stekla nasproti. "Vrni se," je vpil Jaka, "sam bom pogledal. Čuješ, vrni se!"

Od nekod je padlo še nekaj strelov, toda ne name. Strelca ni bilo videti in tudi krogle so bile brezbrižne. Ni se jih bilo mogoče bati, zakaj neki bi se vračala.

Ležal je z obrazom zakopanim v sneg. Pred nekaj urami je tako skril svoje trpljenje v slamo. Takrat sva ga še pregovorila, celo nasmehnil se nama je. Ko sva mu zdaj dvignila glavo, se je vračala na zemljo.

"Skloni se, za moj hrbet se skloni. Odvzel mu bom puško in potem ga bova vlekla." Jaka se je pogovarjal s samim seboj, kakor to delajo zelo utrujeni ljudje, ki vedo, da jih še čaka delo, ki ga bodo težko zmogli,

"Primi ga za roko. Držiš? Vlekla ga bova. Pazi, da boš v mojem kritju. Z moje strani streljajo. Pazi, pred gozdom bodo še enkrat vsuli, zdaj čakajo, da se jim bova bolj odkrila. Ni se treba bati, jaz se nikoli ničesar ne bojim, kadar je smrt tako blizu."

Vlekla sva ga, ko da bi vprega zdivjala s plugom. Sneg se je dvigal kakor prah. Slavko je srepel v nebo. V bunkerju je nekoč rekel, malokdaj si je karkoli zaželel, da bo, ko bo svoboda, vzel deko in ves teden ležal v sadovnjaku in gledal v nebo. Nobena veja mu ne bo smela zastirati neba. "Oblaki," si je odgovoril, "oblaki spadajo na nebo, mislim, da me oblaki ne bodo motili."

"Oči mu ne bova zatisnila," sem iznenada rekla.

"Ne bova."

Pod drevjem sneg ni zamrznil, bil je tenek in preluknjan. Hodila sem za Jakom in z dlanmi brisala stopinje. Ko bi se morala ustaviti, je odločil: "Še malo." Z rokami sva nakopala snega. Želela sva si, da bi zima trajala do osvoboditve.

Jaka je nepričakovano vprašal, če še molim.

Odkimala sem.

Snela sva titovki. Namesto molitve sem mislila, da mogoče zdaj nobeden od njegovih ni več živ. Štirje, cela družina. Za naju? Jaka je bil zelo star, jaz zelo mlada, tudi Vladek je bil zelo mlad, Slavko tudi. Ne, tako se to ne meri, toda, kako se? Kaj odtehta te smrti? Brezup v Jakovih očeh tudi ni vedel. Kdo torej ve? Gorazd. Oh, kje je Gorazd? Gorazd, Gorazd!

Bukev je bila gladka, toda hladna, trda in negibna. Nje ne bi bolelo, če bi se zagrizla vanjo, še sto let bo rasla in nič je ne bo nikoli bolelo.

Gorazd - toda tudi to je bolelo, upirala sem se, mislim, bala sem se jih, kakor se ranjena dlan boji dotika, tudi dober dotik zaboli. Vse boli, če si ranjen. Vsaka misel peče, če ti dušo pohodijo. "Oh, ma-ma! Ma-ma!" Ali mati zasluti, ko jo pokliče njen otrok, če je v stiski? Kdo zasluti človekovo stisko, koga se dotakne?

Mraz tudi solze prehitro ohladi, da bi raztopile obraz, da bi ga omehčale.

"Vzemi stroj in greva," je zataval Jaka.

Vedela sem, da ne greva h Gorazdu in da ne greva k mami, vedela sem, da greva spet v vojno. In vendar sem morala iti.

13. poglavje

Na begu iz bunkerja so mi noge namrznile in se ognojile od dimelj navzdol. Tovariši so razmišljali in se prepirali, kam bi me poslali. Bilo mi je vseeno. Zahtevali so, da bi morala sama vedeti, kje bi me tako sprejeli. Nisem. Domislili so se, da bi morda lahko šla domov. Odklonila sem. Raje na konec sveta: minili so časi, ko se nisem bala za starše. Bilo mi je sploh vseeno, če me kdo vzame, vsekakor se sama ne bi drznila za nikogar odločiti. Po bunkerju že ne.

"Nekam vendar moraš!" Radi bi se me rešili. Fronta se je bobneče bližala in zaledje se je zatrpavalo z umikajočim se nemškim in kvislinškim vojaštvom.

Naša organizacija se je razdelila na majhne skupine. Tistih, ki bi me marali, ni bilo tod, niso mogli pome in nisem mogla za njimi. Ti, ki so ostali, me niso hoteli, ker bi mi morali pomagati pa mi niso mogli.

Najhuje so se bali zastrupitve in vsak hip, morda že jutri bo tako daleč, da me bo treba nositi. Kako še sploh hodi? Kadar stopi, se ji gnoj pocedi do peta. Bili so pogovori, kot sem jih kot otrok poslušala doma: poleg mene, o meni, ko da me ni. Spominjam se, kako sem prebolevala neko hudo otroško bolezen, zdravnika, ki mi je potiskal žlico do želodca, jedkega duha, ko je odšel, sobe, ki je nisem prepoznavala, ko sem se iz nečesa prebujala, tet in stricev, mame in očeta, ki so se spreminjali v neke tujce, katerih sem se bala. V trenutkih, ko sem bila čisto budna in sem vse razpoznavala, čeprav sem imela zaprte oči, sem jih slišala: "Saj ne bo umrla. O bog, saj ne sme umreti." Tako je ponavadi govorila mama, ob njej pa je bil vselej kdo, ki je tolažil: "V božjo voljo se je treba vdati, vdati, vdati."

Navsezadnje se me je usmilil Zoran. Mogoče se me niti ni usmilil, temveč je le zase iskal kotiček, da bi se umaknil pred zadnjim vojnim valom. Namenila sva se na njegovo kurje področje. Zapomnila sem si ga po veselih dekletih in zlato rumenih puranih. "K njim že ne bom nesla nesreče!"

"Nobene nesreče ne nosiš, trapa!"

Hodila sva vsaj deset dni, ker sva veliko počivala, kakor je zatrjeval, zaradi mojih nog. Seveda tam, kjer so nama lepo stregli. Ostajala sva tudi po dva dni, da bi nato dve naslednji noči prepešačila in zamudo nadoknadila. Kako strašno so me noge bolele, ni bilo mogoče dopovedati, ker bi Zoran vselej vzkliknil: "Mi očitaš? Hvala lepa, to imam za svojo dobroto." Govoril je, ko da bi bila že zdavnaj mrtva, če bi me on ne odrešil, kajti s takimi nogami, posebno s takšno kakršna je moja desna noga, normalen človek sploh ne more živeti. "Če dobiš zastrupitev in ne bo nikogar, ki ti bi nogo pri priči odrezal, boš umrla v dveh dneh."

"Bom pač umrla." Zakaj bi torej ne umrla sede in tu, ta hip, čemu bi se vlekla dalje.

Kadar sva lezla čez močvirnate travnike, sem čutila, da mi z blatno travniško vodo leze v kožo zastrupitev.

"Od tega? Zastrupitev?" se je uprl. "Če bi bilo to tako enostavno, bi vsak podeželski otrok vsaj desetkrat umrl za zastrupitvijo."

"Tu ti bodo pomagali vsaj tako kot v Lurdu," me je naposled pustil na neki kmetiji. Gospodinjo in dve hčeri mojih let so noge pretresle, jaz sem jih ogledovala, ko da niso moje. Sedela sem sredi kuhinje na pručki in na razgrnjenih papirjih. Z mene so kapljale uši. Ženske so me slačile in sproti kurile. Čevljev nisem imela, zato so bili povoji in nogavice trdi od blata in sprijeti od krast. Z vsem tem so me posadili v banjo, kjer sem sedela tako dolgo, da me je topla voda oluščila.

Namazale so me z žveplom in mi roke zavezale, da se ne bi praskala. Ponoči so se mi noge lepile k rjuham in ščemeče telo me je spravljalo v brezumje. Če sem izčrpana zadremala, sem se zbujala prepričana, da so nama Nemci sledili in sem hotela zbežati. Za me ni bilo tolažilno, če se jih ženske niso bale. Tudi Slavkovi se niso bali nikogar. Toda ko sem jim to razlagala, sta dekleti zehali. Če sem za hip utihnila, sta zaspali. Zjutraj so hodili po prstih, da bi me ne zbudili, toda juter se nisem tako bala. Moj nemir se je vselej stopnjeval proti večeru in pregib med dnevom in nočjo me je spravljal ob pamet.

Skrivnostno zaprt v sobi je živel stari dedek. Rekli so, da zaradi visoke starosti ni več pravi in bi ga Nemci spravili. Nemci so take ljudi spravili tako, da se iz bolnice, kamor so jih odpeljali, niso več vrnili. "Zakaj bi to storili z našim dedekom," je rekla gospodinja, "nikomur ni napoti in pravico ima, da pošteno umre."

Kadar je ta dedek karkoli želel, je tolkel s palico po vratih in potem so odprli zidno lino in se mu oglasili. Imel je tanek posluh in ponoči je prepoznal tujo hojo in se vznemirjal. Morali so me pokazati. "Kdo praviš, da je?" Rekli so, da sem sorodnica iz Maribora, ki je zbolela, ko je zaradi bombnih napadov ponoči zmrzovala v mariborskih kleteh. Dostikrat mu je to zadostovalo, čeprav me je vselej opazoval z drobnimi in hudobnimi očmi obsedenih starcev. Marsikdaj pa je kričal, da bom spravila celo družino v nesrečo in bom kriva, če on ne bo mogel tu doma v miru umreti. V takih trenutkih ženske niso vedele, koga bi mirile: njega ali mene.

Vsak večer je eno od deklet nekam izginilo in ključ so ji nastavili med rože. Kakor meni doma. Dokler se ni vrnilo, nisem zaspala. Tiho je zlezla v posteljo in sestra jo je vprašala, če so bile težave. Včasih so bile. Pogovarjali sta se zelo enostavno in spokojno, kakor včasih midve s Trudo. Trudila sem se, da bi neprestano ne razmišljala, kako se to iznenada vse spremeni.

Črešnje so vzcvetale. Večeri so postali mehki in dišeči. Veter je plaho božal, grebel, obračal in iskal. Večeri so se vznemirili, dnevi so vzdrgetavali.

Če si šel čez dvorišče ali se samo skozi okno sklonil, je od nekod pridrvel veter in se kar tako, iz veselja, zaletel vate. Privzdignil je krilo in hušknil mimo. Nič ni pomagalo, moral si se zasmejati.

Vsak dan so se menili o breskvah, ki so kje vzcvetele, potem so govorili o cvetočih črešnjah. Kljub temu, da se je bobnenje fronte bližalo in so vsak dan koga ubili, so se vendarle pogovarjali, čigavi otroci so že bosi in ugibali, če bo ta ali ona še pred svobodo rodila.

Pod hišo so vozili kmetje na polje in s polja in si vsakič rekli, da ne morejo čakati. Tudi gospodinja je pritrjevala, da končno prihaja svoboda, da bi zato morali vsi ljudje obstati in jo čakati, toda potem bi v jeseni ničesar ne pridelali. Zemlja ima svoj čas, če ga zamudiš, je leto izgubljeno. Razmišljala sem, kdo obdeluje polja Slavkovih, kajti tudi oni, če se bodo vrnili, bodo v jeseni potrebovali.

Umirila sem se in celo dedek se je navadil. Ženske so mi zatrjevale, da me imajo rade in so vesele, ker sem pri hiši. Tudi na polje sem šla z njimi: sedela sem na ozari in jih gledala, ko so sadile krompir. Doma sta, če sta še bili, sadili mati in dekla. Že zdavnaj nisem imela novic zdoma in nisem se trudila, da bi našla stike z domačimi. Bala sem se, da jih ni več in upala, da bom lažje prenesla, ko bo svoboda. Bila sem kot član zelo bolne družine, ki so jih ločili, da bi lažje preboleli smrt tega ali onega člana.

V tuji kuhinji, v tujem hlevu in na ozarah tujih njiv sem spoznavala delo matere, ki se mi je zdelo vedno zastrto, nepotrebno in nezanimivo. Zagotavljala sem si, kako se bo vse spremenilo, ko se bom vrnila. Ničesar več ne bo delala mati, odslej bom delala samo jaz. O, kakšen čas tisočerih glasnih in tihih obljub. Kolikokrat smo razpravljali, kako bomo po vojni v vsem vzgled.

"V čem?"

"V vsem!"

"Težko bo," so nekateri ugotavljali. "V vsem bo težko."

"Si komunist?"

"Sem."

"Torej v vsem, ali pa kar povej, da ne boš mogel. Če nečesa ne moreš, nisi komunist." Jaz pa sem bila komunistka, toda jaz tako ali tako nisem dvomila, da bi česa ne zmogla.

Nekega dne, bila sem na polju, pomagala sem obrezovati krompir, so klicali gospodinjo. Na njenem dvorišču se je usidrala umikajoča se nemška sanitetna komanda. Prišla je preko Madžarske in šla je domov.

"Končno," je rekla gospodinja, "vedo, kje so doma." Nekajkrat se je ta popoldan ustavila za plugom in se začudila: "Domov, pomisli, rekli so, da gredo domov. Zdi se mi," je grozila, "da jih bom vprašala, če sploh še vedo, kje so doma."

"Saj nimajo doma," sem se domislila, "Nemčija je razbita. Ničesar ne bodo našli." Bilo bi krivično, če bi ne bilo tako. Ne more nekdo razbijati celega sveta in se vrniti domov, v svoj mir in nedotaknjenost.

"To pa je tudi res," se je pomirila, toda v meni se je vgnezdil dvom. Ta njihova samozavest, da gredo domov, je bila ista kot tedaj, ko so zdoma šli v svet. Tesnoba, da bomo v nečem prevarani, če se bodo ti vrnili domov, me je delala plaho. Bala sem se trenutka, ko bodo ženske zapregle voz, naložile plug, motike in košare, posedle na voz in rekle voloma, da gremo domov. Bila sem prepričana, da me bodo Nemci prepoznali, čim bom stopila na dvorišče. Ženske so mi zatrjevale, da so to zdaj mirni Nemci, ki se samo umikajo, iščejo zavetja in so zelo utrujeni. Prepričevale so me, da nisem drugačna kot druga dekleta, nemogoče je prepoznati v meni partizanko. Noge? O nogah tako že vsi vedo, da so mi zmrznile v zakloniščih.

Spotoma sem pobrala vsak kamen, ki sem ga videla na cesti in ga spet spustila. Pri sosedu sem srečala prvega Nemca. Napajal je konja. Pozdravil je. Obstala sem in ga gledala. Tudi on me je pogledal in se nasmehnil. Nisem mogla zapopasti, da stoji tu in ne grabi za pištolo. Ko sem še kar stala, se je nekoliko zmedel. Gospodinja me je strogo poklicala. Stekla sem in kdaj pa kdaj pogledala čez hrbet.

Na kuhinjskem pragu so sedeli trije oficirji. Dvignili so se, ko so nas zagledali. Sneli so kape in se priklonili. Podali so nam roke in se predstavili. Gospodinja je stala za njihovimi hrbti, njen pogled je bil srep in ukazovalen. Tako je gledala mati, če se je bala, da ne bom storila, kakor so mi ukazali. Vseeno sem umaknila roke in jih skrila za hrbet. Strah me je ohromil.

Dekleti sta jim nemudoma povedali, da so mi zamrznile noge pri bombnih napadih v mestu, da nisem vajena dežele, da sem sploh plaha. Kar naprej sta se smejali, ko da onidve in ti trije Nemci že poznajo taka plaha dekleta in imajo neka skupna veselja zaradi tega.

Nemci so mi zato zatrjevali, da se ni treba bati, da takih mladih deklic ne pojedo in eden je, kot bi trenil, napravil salto: bliskovito se je zasukal in se postavil spet na noge. " To," se je zasmejal, "so me naučili Ukrajinci."

Povedal je prostodušno preprosto, ko da je bil v Ukrajini na počitnicah.

Zvečer sem sedela na zaboju za premog ob peči, za hrbtom Nemcem, gospodinji in hčerama. Nezaupljivo sem jih opazovala. Rada bi vedela, v čem so ti mladi, krotki in radovedni, ti toplote željni ljudje istovetni s tistimi Nemci, ki so me pol leta preganjali in so Orleanko in Gorazda preganjali štiri leta? Bilo je popolnoma nepojmljivo, da so sedeli, govorili in se smejali in ni nihče vstopil in jim kriknil, kar bi jih spremenilo v divje kričeče stvore, ki bi streljali v vsako senco, ki bi se zganila v tej kuhinji.

Neštetokrat sem se dvignila in šla skozi kuhinjo, se pri vratih ozrla, da bi videla, če gledajo za menoj, da bi me ustavili. Ko sem spoznala, da ne gledajo, se mi je zdelo, da so me pozabili ali kako spregledali in spet sem se vrnila, da bi jih zato spet preizkušala. Na vprašujoče in zaskrbljene poglede gospodinje in njenih hčera se nisem mogla ozirati: tu se nismo razumeli, v dojemanju teh Nemcev v tej kuhinji smo si bile tudi me tuje.

O mojih nogah so menili, da bodo te noge nekaj izrednega za njihovega majorja. Naslednji dan sem morala tistemu majorju kar nekajkrat ponoviti zgodbo o kleteh. Osupel si je ogledoval noge in se čudil. Zelo se je čudil. Popoldne pa sem ležala na veliki mizi sanitetnega voza in nato vsak dan. Z zagrizenim obrazom si je major ogledoval moje noge in venomer si je zatrjeval: "Rešil bom te noge. Rešil bom to grdo desno nogo." Nikoli ni rekel tega meni, pogovarjal se je sam s seboj in z mojo nogo.

Nobene hvaležnosti nisem čutila. Zdelo se mi je kot kruto posmehovanje, da se zdaj Nemec na umiku nenadoma bojuje za eno nogo, ko je štiri leta povzročal samo zlo. Ta je vlekel to zlo še dalje: bil je prostovoljec od Poljske naprej,

"Delali smo čudeže," je včasih omenil, "delali smo resnično čudeže."

Gospodinja mu je obrnila hrbet, da bi skrila ugovor. "Marsikaj ste delali," se nekoč le ni mogla zadržati.

"Ja," je pritrdil, "toda bila je vojna. Toda tudi čudeže smo delali," je vztrajal.

Zelo se je zavzemal za moji nogi. Navsezgodaj sem morala biti z njima na soncu. Sicer pa je bil brezoseben. Moje nogi si je ogledoval, kakor si vojak ogleduje orožje ali pa tarčo. Kadar jih je mazal, ga ni motilo moje vreščanje. Bil je najbolj dosleden Nemec, kar sem jih srečala. Bila sem prepričana, da bi jih z isto vestnostjo, kot je zdravil, tudi rezal, če bi bilo to potrebno ali bi mu to kdo, ki bi bil tu nad njim, ukazal.

Major se v kuhinji ni zadrževal, mislim, da nikoli niti vstopil ni. Drugi trije oficirji pa so bili vsak večer v kuhinji. Eden, rojen v Ameriki, je ob izbruhu vojne kot prostovoljec nemudoma prišel v Nemčijo, drugi je bil Avstrijec, doma nekje na avstrijsko-nemški meji.

"Veste, jaz sem Avstrijec," je zagotavljal s tako vnemo, da sem bila prepričana, kako je pred tem zatrjeval: veste, jaz sem Nemec. Saj je bil prostovoljec.

Navzočnost tretjega, Slovenca, je bila najbolj nenavadna in zaskrbljujoča. Vse je razumel, nedvomno je marsikaj slišal, kar nam je nehote ušlo. Sledil mi je z očmi neprestano in vztrajno. Dostikrat je šel za menoj, zdelo se mi je, da bi se rad pogovarjal. Izogibala sem se ga.

Po večerih smo igrali karte. Vmes smo hodile ven in jim kradle municijo, ki smo jo drugi dan v mlečni kanti, ko smo nesle mleko, odnesle k postojanki.

Nogi sta se celili in bosa sem čutila, kako iz mehke in mlade trave klije čudovito veselje, ki z vsakim dnem narašča, kakor se je na drevesih vsak dan odprlo več cvetov.

"Živiš?" je vprašal človek, ki je šel mimo in postal ob mojem smehu.

Zmedena sem ga pogledala, se zasačila v spoznanju, da res živim. Stekla sem med njivami do potoka in ne da bi postala, spet vkreber, Prisluhnila sem srcu, ki se je zaganjalo, ko da me še priganja. Še enkrat! Potem sem obležala v mali travi s trepetajočim telesom, izmučena kakor mlada žival, ko so jo prvič učili tekati. Sončna svetloba se je lomila in razletavala kakor voda v tolmunu, kamor smo ure in ure z Osatovimi otroki metali kamenje. Toda tisto je bilo že davno in takrat, ko sta se na njihovi njivi še borila Kitajec in Japonec, takrat ko sem še prvič živela. Ni bilo nobenega dvoma, da zdaj drugič živim, kajti do zdaj sem bila neka druga jaz. Če sem se iztegnila, je bila postelja prekratka. V travi so ležale neke nove noge in roke, velike, nemirne in žive. Vsaka zase je nekam silila, toliko opravkov, da si vse uskladil in ukrotil. Kita las v travi je bila živa kakor nagajivi rep veverice: vlekla sem glavo, rep se je hulil za njo. Omahnila sem v travo, rep se je prihulil. Nasmejala sem se, ko sem ga gledala krotkega ob sebi. Privzdignila glavo, lezel je kvišku. Prijela sem ga in dvignila glavo. Zabolelo je "Au," in spet nazaj v travo in v smeh. Včasih sem se spomnila Gorazda in za hip obmirovala, misel nanj bi rada zadržala, toda nekako mi ni uspelo. Vedno ga je kaj izrinilo: včasih je v grmovju zašumelo, potok je zaklokotal, ptič je prhnil. Ko je bilo mimo, se nisem mogla več domisliti, kaj je bilo tisto, kar sem še pravkar krčevito branila, da bi ne zdrknilo iz spomina. Samo enkrat sem se nekoliko več zadrževala ob Gorazdu. V močvari ob potoku sem našla spominčice. Spomnila sem se morja in se zamislila. Kamor je seglo oko, čudovito nežna zelena barva pomladi. Na njej odsev sonca in v pregibih gričevja zamolkle sence. Ni bilo mogoče več verjeti, da bi bilo morje lepše, morda pa samo zato ne, ker je spomin zbledel, ker je hrepenenje usahnilo. Kdaj so bili časi, ko sem se ponoči zazirala v obraze tovarišev in iskala Gorazda? In čemu sem ga iskala? Sploh se nisem mogla domisliti, smešno, kako pozabljiva sem postala. Skomignila sem z rameni in se smeje se zagnala proti hiši. Pri cerkvi je zazvonilo, sveti bog, kako strašno sem lačna!

Nebo jasno kot včeraj, drevje razcveteno kot včeraj, svet poln in težak, vse kot včeraj. Svoboda pa je danes in tavamo po vasi in vsevprek se poznamo in vsi trdimo, da takega neba in razkošja cvetja in bujnega sveta še ni bilo. In vsem in vsemu smo hvaležni: ljudem, nebu, tudi bogu. Naj bo, pojasnjevali bomo kasneje.

Kažem noge, lisaste so, toda to so noge partizanke. Resnične in prave partizanke. Ljudje se me plaho dotikajo in nepopisno sem ponosna in radodarna. Zbijam si mladost in že dvojno štejem partizanski čas. Prepričana sem, da bi ljudje ne bili tako srečni, bi nas ne mogli občudovati. Če sem rekla, da sem bila eno leto v partizanih, so si vpričo mene pravili, da sem bila dve leti. Pomislim: devetstoštirinštirideset in devetstopetinštirideset navsezadnje sta dve leti.

Vse je kipelo in kadar narod vzkipi, je kot pomlad. Nič ga ne more udušiti. Nekoč je vzkipel v sovraštvu, zdaj v sreči.

Gospodinjini dekleti me vodita pod roko in počutim se kot imenitna sorodnica. Nenadoma sem pozabila, da sem jim toliko dolžna: samo od sebe se je zaobrnilo in one so hvaležne meni.

Vsi me prepoznavajo, izkaže se, da so vsi vedeli, kdo sem. Nikomur ne bi mogla ugovarjati, zakaj bi le, ko smo vsi tako srečni. Polne roke imam zdravil za svoje noge. Pasjo mast, mačjo mast, kačjo mast. Suhe koprive, zmlete obade. Ne moremo več dalje, občepimo za neko jablano in se smejemo. Ne morem verjeti, od kod se jemlje ta smeh. Ne moreš ga zadržati, kakor ne moreš zadržati izvira, če ga stisneš z dlanjo. Privre izza prstov, smeh privre izza zob. Izvir iz globine zemlje, smeh iz telesa. Vse je tako neznansko smešno. Toda kje je bil do zdaj? Misliš, je tičal tudi za nohti? Tudi! Oh, kake klatiš, hi, hi, hi! "Pa res, ali je bil smeh tudi za nohti?"

"Ne vem," se zresni tovarišica.

"Mislim, da je bil tudi za nohti, če je bil tudi strah tam." Temu ne moreta oporekati. Sprašujem se, če je zdaj smeh potlačil žalost in strah, če ju je stisnil v konice prstov, za nohte. Tega ne vprašam glasno. Imam drobne roke, krhke prste, nepojmljivo je, koliko vsega lahko tiči v teh prstih. Čudim se svojim prstom, bojim se jih in se jih veselim, presenečajo me. Sploh občutim neko slastno grozo nad vsem, nad samo seboj.

Tema je, toda za okni vasi se smehljajo luči. Zdaj dokončno verjamem, da je svoboda. Vstajam in jih štejem. Kličemo druga drugo, če zagledamo novo lučko. Onidve jim vesta imena, meni jih ni treba. Nekdo gre po klancu, sveti si in požvižgava. Prepoznata ga in ga pokličeta. Med grmičevjem pod oknom obstoji kot orjaška kresnica. Smeje se, tudi me se smejemo.

"Zakaj pa se smejete, dekleta?" vpraša.

"Zakaj pa se ti?"

Ne ve, me tudi ne. To je še bolj smešno.

Ležemo; ker se odločimo, da bomo zaspale, si rečemo lahko noč. Obračamo se, vzdihujemo, ker je vroče in ni mogoče zaspati. Spet smo ob oknu in se sprašujemo, kaj je vendar to, da ne moremo spati. Nikoli nam še ni bilo tako. Začudeno se gledamo, vznemirjenost duši. Jutro nas utrudi.

"Hvala za vse, do smrti ne bom pozabila," sem se poslavljala nekaj dni kasneje, ko je prišel pome Zoran s starim vojaškim motorjem.

"Ne smeš se zahvaljevati, to je bila naša dolžnost," so se branile in stale so na pragu otožne, ko da odhaja od njih radost in zanos svobode. Nekaj popolnega, kar sem čutila tisti prvi dan svobode, je ostalo tam kakor neboleče ostane odtis bose noge v mladi travi.

14. poglavje

Ceste so bile zatrpane z našim, bolgarskim in ruskim vojaštvom. Zmedo pa so ustvarjale kolone beguncev, ki so se cijazile bogve kam, vsekakor nekam, da bi jih potem zadržali in jih zavrnili.

Zoran je bil še slabši voznik kot moj oče. Da bi nama bencina ne zmanjkalo, sva navzdol vozila z ugaslim motorjem. Zavore so slabo prijemale in Zoran si je pomagal s podplati. Bili so pretenki, da bi vzdržali do cilja.

"Kam pa rinete, živina! Niste imeli morda štiri leta časa, da bi zlezli vaši kurbirski mačehi pod krilo?" jih je, kakor vsi, tudi Zoran zmerjal. Gledali so naju z vozov: brezbrižni, mrki, sovražni in divji. Včasih je kdo pljunil, neki moški se je dvignil in odpenjal hlače: "Ščijem na vas, ščijem!"

"Serjem na vas, serjem," je gobezdal Zoran, pljuval in preklinjal, da se mi je duša zdela osvinjana.

Ženske so kazale gola bedra. Odvračala sem glavo. Kadar so jih zagnali s ceste, da so šle mimo vojaške kolone in so morali begunci čakati, so se vsevprek valjali po travnikih. Videla sem žensko, ki je vrešče tekla čez travnik, ko da se utaplja v visoki travi. Za njo se je poganjal moški. Spotoma se je slačil in odmetaval kose obleke. Ljudje so se vzpenjali na vozeh in ju vzpodbujali. Naposled jo je moški dohitel, ji skočil na hrbet kakor zver na zver in ženska je nečloveško zavpila in trava ju je pogoltnila, ko da bi se utopila. Zoran je gledal zamaknjen za njima, ko se je srečal z mojimi očmi, ga je nekaj razjezilo.

Tudi midva sva se vojaškim kolonam izogibala pod škarpe in požrla, kakor begunci, na stotine nepotrebnih opazk.

O Gorazdu ni ničesar povedal. "Videla boš, boš že videla," je ponavljal z namigi. Zdel se mi je razočaran.

"Boš že izkusila: zdaj ne moreš več kar tako do njega. Skozi pet vrat kot kak sreski načelnik, nikoli ne utegne," je naposled izbruhnil.

Res me ni utegnil sprejeti. Spremljali pa so me na stanovanje, ki mi ga je določil.

"To je tvoje in ne pusti se," mi je naročil spremljevalec, ko me je prepustil pred vrati ženski, za katero nisem vedela, če je lastnica, gospodinja ali dekla. Nakazilo jo je razkačilo in s spraševanjem, sovražnim in nesramnim obnašanjem, me je zmedla.

"Bo zadosti dve sobi, ali naj odprem še druge? Ne vem, kako naj ti rečem: za gospodično si še premala, za otroka prevelika."

"Tovarišica sem."

"Moja že ne. Kar iz glave si izbij, mene ne boš tikala, jaz pa se tej časti tudi odrečem." In vendar je poslej ona mene tikala, jaz pa njo vikala, čeprav niti generalov nisem.

V salonu je stal velik klavir. Pokrit. Pokriti so ostali tudi naslonjači in zofa. Kljub temu se mi je zdelo vse zelo imenitno.

V spalnici sta me druga ob drugi prestrašili orjaški postelji. Bili sta večji kot bunker, kjer smo živeli trije. Kot škrlatni gori sta se bočili pernici. V zastrti sobi je bilo zamolklo in skrivnostno. Na parketu je drselo. Na preproge nisem upala stopiti, bile so prelepe in tudi ženska ni hodila po njih.

Odprla je omare in pokazala razkošje oblek in plaščev. "Tebi je preveliko," je rekla z neprikrito hudobijo, "milostljiva so bili lepa ženska." Da bi to lepoto poudarila, je stopila na prste in razširila komolce.

Pogoltnila sem slino in menila, da lahko omare zapre. Nikoli jih nisem odprla.

Edini prostor, kjer me ni nič motilo, je bila kopalnica. Obložena do stropa, bela, hladna in tiha, kamor vsiljiva in sovražna ženska ni mogla za menoj. Sicer me je spremljala kakor senca in česarkoli sem se dotaknila, da bi potem položila namenoma ali ne nevede drugam, je takoj za menoj spet uredila po svoje.

Po stanovanju sem hodila bosa. Pol leta sem bila skoraj noč in dan obuta, biti bos je pomenilo čutiti svobodo tudi na podplatih nog.

Ženska je nekega dne opomnila, da se bose stopinje poznajo in mi nastavljala pred kopalnico, pred posteljo in v salonu copate. Pisani in nekaj številk preveliki so se mi gnusili. Nič na svetu se mi tako ne gnusi kakor tuji copati.

"Ne vem, od kod je prišla, me tudi ne briga, ampak te reči se v takih stanovanjih na noge natikajo," mi je govorila, ko da se z menoj pogovarja o neki drugi. Odslej sem vlačila te nekaj številk prevelike copate. Kmalu so se mi, ne da bi vedela čemu, noge odprle. Nekaj dni sem bosa sedela na sončnem balkonu. Noge so se zacelile in copati so izginili.

V tem stanovanju sem si prilastila krtačo za lase in rdečilo za usta. Toda teh krtač vseh mogočih oblik in čudovitih ročajev je bilo toliko, da se ni poznalo.

Lasje so se mi vsak dan bolj svetili, kiti sta postali spet voljni in težki in ko sem šla po cesti, sem se ju veselila kakor dveh igrivih veveric, ki mi sedita na ramenih in mi igrivo mečeta svoja košata repa v obraz. Vsak dan sem bila bolj srečna in nisem si mogla pomagati ali te naraščajoče sreče ustaviti, čeprav sem se včasih tesnobno vprašala: do kam to rase in kaj bo potem? V hipu sem postala previdna, ko da lahko na cesti zadenem v karkoli, kar bi mi to srečo, ki jo tako previdno nosim, izbilo, sesulo. Nekoč se je že, ampak zdaj se je bila praznina v meni spet napolnila in sama sebi sem se zdela zvrhana in težka. "Svojo srečo," je včasih rekla mati, "moraš previdno nositi." Ko sem zdaj šla čez trg majhnega mesteca, se mi je zdelo, da nosim to svojo srečo v dlaneh. Vsem na očeh. Kadar sem se je zavedala, me je zabolela, ko sem jo pozabila, sem je bila vesela.

Kljub lastnemu stanovanju sem se zvečine in vedno več zadrževala v sobi neke orjaške zgradbe na trgu, kjer je stanovala nekdanja Gorazdova zaščita. Še vedno sem se najbolj najedla iz kovinskih menažk in sede na njihovih pogradih. Slej ko prej so ti tovariši reševali moje najnujnejše skrbi in neki dan so mi prinesli plavo svileno krilo z drobnimi pisanimi cveti, ki so se ob spodnjem robu zvrstili v velik venec. Zelo rada in dolgo sem nosilo to krilo. Končno so našli tudi ustrezno bluzo živo rdeče barve. Sploh smo bili obsedeni na rdeče barve, ne samo, da je bila simbolična, ustrezala je našim čustvom.

Naposled sem dobila tudi čevlje s peto. Dolgo sem si jih želela. Odslej sem si bila vedno bolj všeč in spoznala sem, da vse težje čakam, da bi se Gorazd vrnil s terenskih obhodov.

Sprejel me je v pisarni, zastrti, zadimljeni; k usnjenim naslonjačem se je lepila moja vlažna koža.

"Taka si torej zdaj," me je sprejel zelo glasno. Zdelo se je, da se je po štiriletnem pridušenem govorjenju oprijel hrupnosti, da bi si tako dopovedal, da je svoboden. Navsezadnje pa je vsakdo od nas v trenutku svobode privzel neko navado, ki je dolgo po njej hrepenel in si morda nekoč rekel: ko bo svoboda, bom storil to in to. Takšen hrup je bil vsestranski, vendar mi je Gorazda odtujeval.

Neprestano so ga tudi prekinjali, zvonili so telefoni, prihajali in odhajali so razni ljudje. Sedela sem pogreznjena in domala skrita v velikem naslonjaču. Izgubljena. Preganjala me je bojazen, da bo zdaj zdaj zaradi česa nujnega odšel in me pozabil. Pozabil kot kak malovreden predmet, za katerega nam ni mar. Bala sem se, neznansko sem se bala sramu, ki bi naju obšel, ko bi se spet spomnil name, ko bi se spet spogledala. Toda on se je vendarle vselej vračal, vpraševal in se trudil, da ne bi onemela.

Pokazala sem mu noge in pohvalil je, da so Nemci to dobro opravili. Ko sem dvignila krilo, se je zmedel in to me je tako presenetilo, da sem zardela tudi jaz.

"Ko boš redno hodila vsako leto na morje, bodo tudi lise, ki so zdaj še grde, izginile." Ko je omenil morje, sem onemogla, ko da me je oblil orjaški val. Hotel me je zadušiti, toda ko sem zajela sapo, to ni bil Gorazd, ki mi je govoril o morju, Trstu in Miramaru, kajti če bi bil to on, bi se moral zdaj vsega tega spomniti. On pa, ne da se ne bi hotel, ni se več spomnil. Torej je bil to nekakšen tujec.

Vstala sem in obstala. Vse na meni se je stisnilo, a kljub temu sem čutila, kako iz mene izteka nekaj, kar se je zelo dolgo, dolgo nabiralo in sem se davi, ko sem šla čez trg, za to strašno bala. Ko sem šla iz sobe, sem se ozrla, ko da sem na trdih tleh pustila sledove.

"Si kaj izgubila?" je vprašal Gorazd.

Še isti dan sem zapustila zoprno stanovanje in prišla k zaščiti.

"O, Dušica," so zarjuli in se zamislili, ko so videli, da sem prišla s culo. Zvečer sem imela svojo posteljo, skrito pred drugimi z dekami in rjuhami. Ko sem zvečer legla, so še govorili in ko sem se zjutraj zbudila, so že govorili. Nič več se nisem bala.

Kakor se nisem obnesla nekoč pri razvrščanju pošte, se je zdelo, da se tudi kot Gorazdova tajnica ne bom. Venomer se je pritoževal, da puščam k njemu ljudi, ki bi jih ne smela ali vsaj ne v trenutku, ko sem jih.

"Ta in ta in ta te čakajo," sem napovedala. Planil je in zahteval, da tega in tega in tega in onega odslovim, ker ga ni tu.

Stala sem.

"No, kaj?"

"Ne morem tega storiti, ker sem pravkar rekla, da si tu. Vedel bi, da lažem."

"Pa naj ve."

"Ni vseeno, če to ve: sicer pa ne morem lagati."

"Seveda ne moreš," se je posmehnil. "O, naj torej pride, drugič pa, prosim, prej povej, da bom še tovrstne grehe vzel na svojo pregrešno glavo."

Četudi sem se trudila, da bi odklanjala vse mogoče ljudi, ki so prihajali k njemu, še vedno jih je ostajalo preveč. Vsaka prošnja se mi je zdela tehtna in upravičena. Pritoževali so se zaradi stotih malih krivic, ki sem jih čutila z vsemi in verjela, da se jim ne smejo goditi, ker je pač svoboda. Bila sem tudi prepričana, da jih nihče drug ne more odpraviti tako kakor Gorazd, kajti še vedno je bil najmogočnejši, najplemenitejši in sploh daleč najboljši.

Četudi sem se upirala, se je tudi ta ugled podiral. Vse češče me je Gorazd skoraj roteče, čeprav še vedno togotno spraševal. "Kaj naj pa storim? Ne zmorem čudežev." Menda pa res ne zmore, sem neki dan zdvomila in počasi sem si torej morala priznati, da ni več tako vseveden in mogočen.

Poslej sem marsikaj opravila brez njega in bilo je prav tako dobro. "No vidiš," me je pohvalil spravljivo, "to pa si prav tako dobro storila, ko da bi jaz." Četudi ni bilo, čeprav je bilo celo slabo, se ljudje največkrat niso več pritožili. Sčasoma so najbrže tudi oni spoznali, da svoboda ne rešuje malenkosti.

Včasih tudi nisem dobro opravila in če je zvedel, je razsajal: "Ga lomiš, kakor si ga lomila s pošto, kaj?" Očitki so me zelo prizadeli, čeprav me zdaj vest ni več pekla: nihče me ni ničesar naučil. Samo zahtevali so. Drug od drugega smo kar naprej zahtevali in tako smo delali, kakor smo vedeli in znali, naredili dosti napak, popravljali, da bi ničesar ne popravili in spet popravljali, da bi popravili in se je navsezadnje največkrat izkazalo, da tudi popravljati ni imelo pomena in bi bilo treba začeti znova in začeli smo. In tako naprej in tako naprej, do danes. Ta čas pa sem se še zdela podobna mlademu psu, ki se neprestano vrti v krogu, da bi vlovil svoj rep.

Prav kmalu je moral Gorazd v Maribor, "Če bom potreboval tvoje sposobnosti," se je namuznil, "te bom poklical." Bila sem prepričana, da me bo: tudi on je potreboval ob sebi nekoga, ki ga je poznal in imel rad. Vsi smo bili nekoliko iztirjeni in osameli. Vedela sem sicer, da gre Martina z njim, toda zdaj sem že razločevala moj pomen od njenega.

"Boš jokala?" so me vprašali tovariši.

Nisem, in vendar mi je bilo, ko da bi me oplazili z bičem, ko je nekdo tjavdan rekel, da ne bo nikoli nič z morjem. Ne, ker tega nisem morebiti že zdavnaj spoznala, bolelo je, ker ponižuje, če ljudje vedo za izgubljene upe.

V Maribor sem se peljala komaj teden potem, bila sem zelo blizu doma, toda staršev vseeno nisem obiskala. Domišljala sem si, da še ni primeren čas za tako osebne zadeve, ko sem vendar vsako minuto potrebna domovini, ki je pravkar zadihala, in bila sem prepričana, da bi bila moja, četudi le nekajurna zamuda, lahko usodna za nadaljno usodo te moje, komaj osvobojene domovine. Nikdar prej in nikoli pozneje se nismo zdeli samemu sebi tako zelo pomembni in mislim, da je to resničen občutek zmagovalcev.

Tudi mimo predmestnih hiš, kjer sem stanovala do bombardiranja mesta, in je cestar, ki sem ga rada videla, ustrelil nemškega župana, sem se peljala hladnokrvno. Zbledela je pomembnost atentata, izginila je grozljivost. Doživela sem hujše dogodke in če bi ta hip zapokalo iz škarpe, bi začudilo, bi zmotilo, bi razjezilo.

Okno, kjer sem včasih ponoči slonela in želela razvozlati skrivnosti noči, je bilo zapahnjeno. Moja gospodinja se je tudi nas bala. Obrnila sem se vstran, mislim, da tisti hip ne bi priznala, da jo poznam. Bila je premalenkostna.

V mestu sem prve dni stanovala v nekem razbitem hotelu, v sobi, kjer so ponoči prihajali in spraševali, če je še kaka postelja prosta, legli kar oblečeni, če so jo našli, ali pa odšli. Tu sta spala nekaj noči tudi Gorazd in Jaka. Jaka je veliko govoril o naši zmagi, pravil o svojih tegobah in vselej končal z besedami: "Skrajni čas, povem vama, skrajni čas, da smo zmagali. Ne bi več vzdržal."

"Tako se nam samo zdi," ga je miril Gorazd, "seveda bi še vzdržali."

"Ne, nekega dne bom priznal, da sem imel zelo težke in zelo dvomljive trenutke. Včasih, včasih se mi je zdelo, da nisem več komunist."

"Vsi počenjamo stvari, da se potem sprašujemo, če smo še komunisti," mu je pomagal Gorazd.

"V bunkerju sem molil," se je dvignil ves iz sebe.

Gorazd je molčal, jaz sem se zgrozila.

"Ko smo tekli po sadovnjaku, sem spet molil, da bi vsaj fant ne padel. Zaradi njegovih staršev in brata sem molil." Molčala sva.

"Ti ne bi nikoli molil," je silil. "Četudi bi imel taborišče in take reči za seboj, četudi bi čul, kako so jih tepli in postavljali k zidu, oni pa so molčali, ti ne bi molil," je kot obseden kričal v Gorazda.

Gorazd mu ni odgovoril.

"Povem ti, da bi tudi ti molil. Ko ti nihče več ne more pomagati, se spomniš boga. Ne zase, za druge se ga spomniš, povem ti, da se ga, ker so te pač nekoč tako vzgojili. Kličeš ga, čeprav ti pamet pravi, da ne dokličeš, kar ni."

"Jaz takrat nisem več molila," sem nepričakovano rekla.

Čula sem, kako sta zadržala dih. Ne vem, čemu sem to storila. Strašno sem se kesala; bilo me je neizmerno sram. Pokrila sem se čez glavo, toda oči nisem mogla zatisniti. Sama nad seboj sem strmela.

Čez nekaj dni me je Jaka ustavil še bolj nemiren in skrušen. Zazdel se mi je pošastno star in spominjal me je na orjaškega ptiča, ki je včasih letal, zdaj pa so ga pohabili.

"Torej nisi molila."

Bila sem v zadregi; ne bi se rada o tem pogovarjala. Bilo mi je žal in hudo, ker sem se zadnjič oglasila.

"Čuj," je proseče rekel, "ti bi imela pravico moliti. Ti bi še imela pravico. Kdaj si torej nazadnje molila?"

"Ko sem že bila komunistka."

"Kdaj?"

V življenju sem se nekajkrat zlagala, ne kako pomembno, bolj mimogrede, dostikrat celo zato, da bi komu ugodila, dostikrat, da bi koga prizadela, toda v pomembnih rečeh, bodisi zase ali za druge, nisem lagala še nikoli.

"Molila sem," sem priznala s plamenečo rdečico, "ko je dekle izdalo Goršiče. Takrat sem rekla bogu, če bo tam zagorelo, ga ne bom nikoli za nič več prosila. Ko smo stali v drvarnici, je dogorevalo. Ko sem potem tekla in so streljali, sem si želela moliti za Slavka in za vse nas, ampak boga nisem hotela ničesar več prositi. To je vse."

Skrušil se je. "Viš, jaz pa sem najmanj že deset let prej vedel, da ga nima pomena ničesar prositi, ker ga ni, razumeš, da ga ni, toda vseeno sem molil."

Zazrla sem se v njegov, od nekega notranjega kesa in ponižanja, razžrt obraz.

"Kaj pa Slavko," me je pograbil roteče za roko," misliš, da je on molil?"

Odkimala sem.

Obrnil se je in šel. Ramena so mu vsesala glavo. Hodil je po raznih zdraviliščih razjeden od tuberkuloze in poizkusov iz koncentracijskih taborišč, razjeden od protislovij. Nisem ga mogla imeti rada, nikoli ga nisem imela, toda tudi zaničevala ga nisem več in se mu posmehovala. Še enkrat sva se srečala. Pisal mi je, da ga naj obiščem in pripovedoval mi je, kako so Nemci po nekajkrat dnevno vodili Vladeka na streljanje, da bi zvedeli za bunker. Zatrjevali so mu, da so o bunkerju tako ali tako že starši vse povedali in potrebujejo njegovo priznanje, ker ga sicer ne morejo izpustiti.

"Če veste, veste, jaz ne vem."

"Umrl boš," so naravnali mitraljez vanj.

Razkoračil se je, da bi prehitro ne padel. Zidovje nad glavo so preluknjali in ko so mu raztolkli roke, so ga nagnali v klet prekladat premog. Zadnji teden pred veliko nočjo je bil z očetom in sosedom v veliki sobi mariborske kaznilnice. Čakali so na transport v taborišče. Tisti dan je bil eden najsilovitejših zavezniških napadov na mesto. Vladek se je v strahu oklepal očeta, nenadoma pa ga je spustil in zataval po sobi. Tedaj je padla bomba. Ko se je zavedel, je bil z glavo pod železno posteljo, sicer pa zasut. Iz teme se ni nihče oglasil. Obupan, da niti umreti ne more, ko so že vsi drugi mrtvi, je začel udarjati z glavo ob tla. Postelja ga je ovirala, ni mogel udariti tako močno, da bi si glavo razbil. Tudi nos ga je oviral, zato je tolkel nekoliko postrani. Onesvestil se je in ko se je spet prebudil, so ga že odkopali. Sosed je bil ob njem in mrtev oče. Nos mu je štrlel povprek. Sosed mu ga je naravnal in prevezal z robcem. Drugi dan so jih spustili, ker jih je za predvideni transport ostalo premalo živih. S sosedom sta šla peš iz Maribora. Jaka se je sestal z njim in z materjo. Pokopali so Slavka. Ko je o tem pripovedoval, si je z drhtečimi rokami zakrival obraz. Meni pa je bilo mučno, ker mi to pripoveduje. Za me se je s Slavkovo smrtjo vse končalo. Upala sem, da ne bom nikoli več razmišljala o strašni nesreči, ki je zadela to družino.

"Nadležno ti je?" je sovražno, hudobno vzkliknil.

"Ni", sem se šibko in neprepričljivo branila.

"Pripovedujem ti zato, da bi tega nikoli ne pozabila. Nikoli ne smemo vsega tega pozabiti. Včasih so tisti, ki so za nas skrbeli, huje trpeli kakor mi. Priznaš?"

Priznala sem, toda kaj naj bi storila. Nisem kriva, če sem živa. Če bi takrat lahko umrla namesto Slavka, namesto kogarkoli, bi. Ne enkrat, desetkrat.

"Nikoli ne smeš pozabiti," je vztrajal. "Mlada si, še dolgo boš živela, nikoli ne smeš pozabiti. Mi bomo kmalu umrli in prehitro bi šlo to z nami v grob. Vi, kar vas je mladih partizanov, vi morate čuvati, da se ne bo nikoli pozabilo. Toliko smo dolžni in če človek svojega dolga ne more poravnati človeku, ljudje ga morajo ljudem."

Takrat me je izmučil z neprestanimi izsiljevanji teh obljub. Danes sem mu hvaležna, morda so prav zato tako pošastno žive. Rada vem, da so take: grozljive in strašne. Venomer opominjajo, toliko stvari bi moralo neprestano opominjati, kajti ljudje tako radi pozabljajo, ker je tako udobno pozabljati.

Neki dan sem dobila namreč pismo tega Vladeka. Pismo spominja na njegovega brata Slavka, ker se tudi ta že vnaprej opravičuje, ker mi piše in se spominja časov, "ko smo se borili za svobodo proti Hitlerju in nam je to tudi uspelo." Istočasno pa prosi, da bi mu odgovorila. Je namreč v Nemčiji, dobro mu je zdaj, dela in živi se, piše. Preden je odšel, je devet let stanoval z ženo v eni sami sobici in po osvoboditvi je bil zaradi pretepanj in vsega v zaporu težak invalid. Stanovanja ni dobil. Imel je sestro v Nemčiji še iz okupacijskih časov, ko je morala tja na delo. Nisem vedela, da je imel Slavko sestro. Mogoče so se je takrat sramovali, ker je le nekako služila Nemcem. Bili so tako poštena in ponosna družina. Sestra je ostala tudi po vojni v Nemčiji, Nemčija pa si je prej kot druge dežele spomagala. Tako piše. Šel je torej v Nemčijo in dobil takoj lepo stanovanje. Zdaj hodi v domovino na počitnice in imenuje svojo junaštvo trmo ter je zelo ponosen na tiste čase.

Ko sem mu odpisala, se je spet tako zahvaljeval, da sem obnemogla. Takrat so toliko storili zame in za nas, z ničemer nismo in ne bi mogli povrniti. Že takrat so se zahvaljevali, ker smo jih izbrali, da nam pomagajo, zdaj se iz tujine zahvaljuje, ker mu odgovarjam.

Kako brezmejna je človeška dobrota, kako silna je ljubezen do domovine, kako vseodpuščujoča je in kako neznatna sem, ko to spoznavam.

15. poglavje

Ko da se je pomlad zaradi nas ustavila in se je sonce prilepilo na nebo in sije in greje, da bi raztopilo zadnjo hladno senco in zadnjo kepo krutosti, ki jo je vojna zapustila v ljudeh. In mi, ko da nas radost, ker živimo, nikoli več ne bo upokojila; vse se mi je raztapljalo pred trudnimi očmi. V gibih je bila omotica nespečnosti, toda spati ni bilo mogoče. Tudi utegnili nismo in zato so velike obločnice gorele tudi takrat, ko te je spanec zahrbtno premagal. Včasih sem čuvala spanec tovarišev in so tovariši čuvali mojega, zdaj so bedele luči. Je bilo potrebno? Ne vem, nihče ni tega rekel, morda niti razmišljal nihče ni, toda svetloba je preganjala nezaupljivost, ki smo jo prinesli iz temnih noči, zamolklih gozdov in partizanskih skrivnosti.

Če sem šla skozi park, sem se jezila na parčke, ki so skakali vsaksebi in me plašili. Spominjam se, kako sem se zadrla: Stoj! in sta preplašena zatrjevala, da stojita. Posvetila sem. Trepetala sta pred mojo pištolo, še sama sem se zmedla. "Kaj pa počenjata v tej uri v parku?" sem strogo vprašala. Bilo je skoraj sumljivo, ker nista mogla nič določnega odgovoriti.

"Kaj je tu?" se je oglasil s ceste strogi glas in bliže je prišel znanec-tovariš.

"Pomisli," sem zahitela, toda tovariš je posvetil po mladeniču in mladenki in naglo ugasil baterijo. "Pusti ju, Duša," mi je šepnil. Saj, nekam trapasto je vse izpadlo.

Drugo jutro so se vsi režali. "Ti," so me vpraševali pri kosilu, "a si ju res spraševala kaj počenjata."

Ne vem, čemu ju ne bi smela. Še mesec pred tem smo tako spraševali vsako senco.

"Saj, ampak v parku in še mlada in svoboda je, poletje je, ja, kaj si pa mislila, da počenjata? Zaroto?"

Gledali so prežeče, dokler nisem zardela. Preneumno. Tako dolgo bezajo da zardiš, saj je sploh nerazumljivo, čemu zardevam. Pod milim nebom ni vzroka, da bi zardela. Vprašala sem ju in kaj potem in sploh, kaj pa se potikata ponoči po parku. Niso taki časi, zdaj še ne. Kakšni? Za kaj? Kdaj neki človek preneha zardevati, ampak to se mi prej le ni tako često dogajalo. Lani vsaj še ne in nikoli, če sem samo razmišljala. Neprestano imam neke težave s samo seboj, tako, da človek tudi zdaj, ko je svoboda, ne more biti miren in brez skrbi.

Tudi poslej je kihalo za grmovjem, se mi umikalo, huškalo za drevesi, toda privadila sem se, kakor sem se kot otrok navadila kresnic, ki so, ko so zažarele v junijskih travah in vznemirjale, da sem jih lovila. Ko sem jih prinesla stisnjene v dlani v kuhinjo in videla, da ni kaj videti, sem jih pustila. Naj frfotajo.

Moram pa reči, da sem se čudila ljudem, ki se prav zdaj zamotijo s takimi nerazumljivimi osebnimi stvarmi. Menila sem, da so to nepomembni ljudje, neosveščeni in morda celo nepredani. Zdeli so se mi za marsikaj prikrajšani, če so bili izključeni iz našega velikega dela, ki se je vsak dan navsezgodaj začelo in trajalo tja do polnoči. Kakšno delo, vedno drugačno, skratka, vedno nekaj, da je časa primanjkovalo.

Ko sem tako šla sredi noči spat, če nisem kar v pisarni na mizi zaspala, sem se trudila, da bi se mi ti mladi ljudje, ki bede, ko bi lahko spali, smilili, a sem navsezadnje vselej tudi sama postala žalostna, čeprav nisem doumela čemu. Stožilo se mi je po pogovorih z Gorazdom, zaželela sem si razmišljati o morju, toda misli so se vselej trudne porazgubile. Pravzaprav pa nisem o ničemer utegnila dolgo razmišljati, kajti svet, ki je tako vzkipel v maju in je še venomer naraščal, je puščal človeka, ki mu ne bi mogel slediti, vedno manjšega. Bil je kot smeh, ki ne bo zamrl, če se mu ta ali oni ne bo pridružil. Bilo je nerazumljivo, čemu se je v meni radost, ki je še včeraj vzkipela, potem kar tako, brez vzroka in iznenada potajila in je ni bilo mogoče najti kakor v igri, ko veš, da je tisti, ki ga iščeš nekje tu, a ga vendar ni in te zato iskanje ozlovolji, dokler se navsezadnje mimo tvoje volje ne pokaže in ga iz kljubovalnosti nočeš videti vse dotlej, da se tudi zaradi tega ne utrudiš in spoznaš nesmisel in popustiš, da je spet kot prej. Pravzaprav nenavadno, da sem se vendarle utegnila ukvarjati sama s seboj. Seveda mimogrede: misli kakor bonboni v žepu, hodiš, delaš in vmes vtakneš bonbon v usta. Sladak je, raztopi se, slina spere okus: ko da nisi jedel. Misel pride, obračaš jo, poizkušaš določiti, s čim bi jo povezal, ni zadovoljna, izgine.

Včasih jo pogrešaš, iščeš, okorna je, nevoljna in tuja. Trmasto gre svojo pot in utrudi te, ko jo odvračaš od te samovolje, čudiš se, ko je vendar ista kot včeraj, toda ta hip tako nepokorna, samosvoja. Drugi dan jo spelješ tja, kamor jo hočeš, toda bega te njena včerajšnja pot.

Gorazd je prišel v mojo pisarno, posedel in povedal, da bo šel najbrže v Ljubljano. Cel popoldan so se mi misli sukale tod okrog, voljne na vsak moj namig. "Če je prišel in povedal, da gre v Ljubljano, pomeni, da bom šla z njim." Ubogljiva, prijetna misel, ponoviš si jo desetkrat, ne izgubi slasti. Drugo jutro pa okleva, se upre, zanika. Trdovratno sili v vedno večje dvome, drvi v brezizglednost.

Ko sem hodila v osnovno šolo, smo iz našega zaselka šle eno uro daleč tri deklice. Kadar nismo bile skregane, smo si pripovedovale, kaj bo katera, ko bo velika. Namenile smo se postati grofice in pripovedovale smo si, kako bomo oblečene, kako bodo oblečeni naši otroci, kaj bomo kuhale in s čim si bomo postregle, ko se bomo obiskovale. Poti je zmanjkalo in tako smo sklenile naslednji dan nadaljevati tam, kjer smo prejšnji dan prenehale. Že takrat sem opazila, da noč zbriše zanos in da drugi dan, povsem isti, ne ustvari čara, ki smo ga prejšnji dan prekinile. Toda tako surovo, kot to store misli, ko začneš zavestno misliti, se ni nikoli dogajalo. Tako sem se zavedela, da je minilo nekaj dokončnega in se ne vrne nikdar več. Seveda je minilo davno prej, to sem tudi vedela, toda šele zdaj je zabolelo. Tudi zob, ki nič več ne boli. Zobozdravnik se temu sicer smeje, toda babica je bila odločna:" Seveda boli, da opominja: bil sem, pa me ni več. Kar je vsajenega ne izruješ, zapusti nekaj, da opominja," - "Da," se je smejal zobozdravnik, "luknjo in če si ne boš zob umivala, bo kmalu še več takih lukenj."

Ves ta čas sem hodila na razne mitinge in proslave, bila neprestano hripava od nenehnega vzklikanja svobodi, partiji in Titu. Srečevala sem vedno nove in nove tovariše: kako ti je, dobro, svoboda je, pa smo le učakali, učakali, zdravo! Zdravo! Razmišljala sem, od kod neki jih poznam, pa je bilo le to, da smo se vsi med seboj poznali.

Neprestano se je mudilo: pošiljali so nas, pošiljali smo druge, pošiljali smo se.

Z veliko pištolo, povojno pridobitvijo, z bleščečim širokim pasom sem posedala v pisarni po mizah, bingljala z bosimi nogami strankam pod nos, jim pravila, ti tovariš ničesar ne razumeš in jih spraševala, če so se borili, dokler me ni Gorazd poklical v svojo pisarno.

"Mirno," je zatulil, ko sem se praskala po mečih. Osupla sem zazijala. To ni bil Gorazd, pač pa spet nekak hudičev učitelj, ki me je spet preganjal, čeprav se je svoboda komaj začela.

"Kako pa se obnašaš? Se ne zavedaš, da nam jemlješ ugled. Ti si borka in ne kaka barska deklina. Razumeš?"

Kaj ne bi. Zaprla sem vrata. "Učitelj," sem siknila, "hvala bogu, da se nisem zaljubila v tega učitelja." Zajokam zaradi užaljenosti in jeze. Sem pač taka, da jokam, če sem jezna. Ampak dobro, da se nisem zaljubila v tega učitelja, lahko bi se, če se samo spomnim, kako je pripovedoval o morju. Oh, mama, zakaj sem tako nesrečna?

Obula sem torej visoke pete in spravila pištolo v miznico. Sezuvala sem se samo pod mizo, da stranke niso videle nog, ki so se kar naprej vrtele in hotele ven, v svobodo.

Če so me nepričakovano poklicali, sem stekla bosa ali s čevlji v rokah. Taka sem se nekoč spet znašla pred Gorazdom. Zmedena, zalita z rdečico čez ušesa, sem si natikala čevlje. Ko sem se zravnala, je stal z rokami v žepih, razkoračen kot kak Švaba, samozavesten in nasmejan.

"Prehitro si me poklical, nisem se utegnila obuti," sem skomignila brezupno.

"O, ti pokora, ti ljuba pokora," je rekel in mi položil roko okrog ramen. Roka je bila težka, da me je zdruznila. Dih mi je zastal, da bi mi ne ušla neka posebna milina njegovega glasu. Ne vem, kaj je govoril, poslušala sem njegov glas, ki je bil prav tak kot nekdaj v zimskih nočeh, ko sva bedela in čakala kurirje. Rada bi mu rekla, da mora nehati, da je kruto, če hoče, da se spomnim nečesa, kar sem že pozabila, istočasno pa sem trepetala, da bo nehal govoriti. Odmaknil je roko in v tilnik je zahladilo. Zapomnila sem si ta hlad. Stala sva ob oknu. Gosta mlada trava, cvetje na njej; ozelenelo vejevje, vse se je dotikalo in se utesnjevalo. Nič živega, nič, kar je raslo, ni bilo samo. Tesnobno sem ga pogledala, gledal je v park pod oknom, toda on je gledal nekaj drugega. Kaj, ne vem, vsekakor ni videl tistega, kar sem jaz.

"Danes grem domov," sem iznenada rekla in zazdelo se mi je, da bom umrla, če ne bom naslednji hip planila nekomu v naročje. Komu bi, nikogar nisem imela razen mame in očeta. Orleanka je bila predaleč.

"Srečna si, ker imaš še dom in še koga, kamor se lahko zatečeš," je vzdihnil in se mi vzpodbudno nasmehnil. Potem se je zazrl v moje oči in onemel. Še dolgo potem me je preganjala misel, če je opazil obup v očeh.

Šla sem peš kakih petnajst kilometrov. Drugič v življenju, pred tem neko poletje z materjo v pošastni vročini in v neznosnem prahu. Tako kot zdaj. Le da je takrat mati vso pot govorila: da ni več daleč in da bova tam in tam počili. Sklicevala se je, da je tod hodila s svojo materjo. Ne vem, čemu si starši predstavljajo, da je njihovim otrokom v uteho, če ob lastnem trpljenju vedo, da so tudi njihovi starši trpeli.

Prebijala sem se z neštetimi dovoljenji, se prepirala s stražarji, se širokoustila, lagala, da sem partizanka od leta triinštirideset, kakor si me je želel Gorazd. Mimo razdrapanih mostov, ki jih je po jugoslovanskih razstrelitvah moj oče obnavljal in so jih zdaj Nemci razrušili, da jih bo nemara spet oče popravljal, da jih bo potem spet kdo razrušil.

"Smrt fašizmu - svobodo narodu!" sem stisnila pest, ko sem vstopila v hram in si oddahnila: tisti preuranjen vzklik Hitlerju, ki ga je oče prinesel iz propadle jugoslovanske vojske, sem pregnala.

Podala sem materi roko in se zanimala, če je zdrava.

"Dobro ti je, ne," je zastokala mati in si položila roko na srce. Ni me upala objeti.

"Zdaj nam, seveda, ni več sile."

"Je bilo hudo, ne?" je zadrgetala.

"Strašno, ne morem povedati, strašnoooo!" Nenadoma se je samozavest sesula, planila sem materi okrog vratu in začela jokati. Jokala sem zaradi razočaranja v partizanih prve dni, zaradi mraza, zaradi bunkerja, zaradi Slavka, zaradi Gorazda, ki bo šel in mi ne bo nikoli pokazal morja, in jokala sem tudi zato, ker sem bila tu ob materi in sem kljub temu, da se mi je zdelo, da sem najbolj nesrečno bitje na svetu, vendar čutila, da sem ta hip neizmerno srečna.

Oče je bil, ko da ga je slana dobila. Povedal je, da se še vedno po malem skriva, ker mu je Valentin, prasica kakršna je, še vedno nevaren. "Povem ti, tudi zdaj bodo imele prasice pravico, se že kaže," je razočaran in skrušen napovedoval in očital.

"Ne bodo, častna beseda, če ti pravim, oče, da ne bodo." Moja samozavest je ob skrušenem očetu, ki je iskal zaščito pri meni, zrasla do neba. Če sem lahko v tem trenutku za kaj jamčila, je bilo prav gotovo to, da krivic ne bo. Seveda pa mi je moral pošteno in odkrito zaupati, če nima nad seboj res nič drugega kot tisto ponesrečeno akcijo.

Ta moj očka, ta dobri in ponosni in trmasti, nekoliko širokoustni očka, je dvignil tresoči se roki in prisegel. V teh rokah je bila neka zaupljiva predaja, ki me je ganila in osramotila. Če se samo spomnim, kako žaljivo sem pravzaprav to prvo uro srečanja ravnala z očetom. Toda bili smo tako neusmiljeno zaverovani, da smo dolžni obračunati z vsem, kar bi lahko kakorkoli škodilo revoluciji. Spomnila sem se zanešenjaške literature, ko so v ruski revoluciji celo otroci, če je bilo to v interesu revolucije, izdajali svoje starše in to ni bilo grdo, pač pa pošteno in sveta dolžnost.

"Viš jo," je žarel oče, "viš jo, leta niso več pomembna, samo poglej si jo in naj ti pove, kaj vse si je izkusila." Sedeli smo na obtesanih hlodih, le da sem tokrat pripovedovala jaz in so drugi poslušali.

"Kdo bi si mislil, takale," so si kazali pedenj od zemlje, "je tekala tod okrog in nam sedala na kolena, zdaj ti pa pripoveduje take reči, da je človeka enostavno sram, ker je moški." Pred vrnitvijo sem se, kakor sem obljubila očetu, zglasila pri Valentinu. Bil je v farovžu, na nekdanji nemški občini. Zdel se mi je odrasel, to je že okrnilo mojo samozavest. Sedel je na mizi in bingljal z nogami. Imel je lepo uniformo in bleščeče škornje. Sedla sem na drugo mizo. Moji škornji so bili nekoliko prašni.

"Mojega očeta pusti," sem mu rekla pri priči. "Če misliš, da bi ga moral spraviti, ker si mu podkupnino nosil, smo še drugi tu, ki vse to vemo in smo si zapomnili. Vsa vas ve, da si bil v celi škofiji najvnetejši ministrant. Vedo celo, da si pil neke čaje, da bi za ministriranje mali ostal."

Držal mi je pištolo pod nos in mi grozil, da me bo ustrelil kot mačko. Nisem se ga bala, sploh se na tak način nisem nikogar bala.

Ko sva drug drugemu povedala vse najslabše o starših, sva si oddahnila. Zazdelo se nama je najbrž, da zdaj, ko veva, kako slabe starše imava, lahko dokaževa, da sva pa midva, kljub najinim staršem, povsem v redu in predvsem, da sva nova, zdajšnja človeka.

Zaupala sva si, da sva v partiji in celo to, kako sva odšla v partizane. Na mizi sva se pomaknila drug k drugemu, bingljala z nogami in se smejala. Zavedala sva se, da sediva v nekdanji škofovi sobi in bila sva srečna, da si to upava.

Ko sem odhajala, sem vedela, da očetu ne preti nobena nevarnost. "Grozil pa si!" sem poočitala.

"Sem, nisem mogel dopustiti, da bi se vsi režali. Šlo je za naš ugled, saj razumeš."

Seveda sem razumela; nisem bila več jezna na Valentina, kvečjemu nekoliko nejevoljna na očeta.

"Prav nisi storil, čisto prav nisi storil," sem poočitala očetu, ne da bi povedala, kaj ni čisto prav storil. "Zgodilo se ti ne bo nič, vse sem uredila. Molči o tem in ne bahaj se okrog. Varen si. Povem ti pa, da ne dovolim, da govoriš slabo o Valentinu. Valentin je naš človek."

Mislim, da mi ni verjel, mislim, da se mu je upiralo verjeti, ker sem mu to povedala preveč naduto. Še naprej se je umikal v bunker, ne da bi se skrival, ker so za bunker tako ali tako vsi vedeli, temveč zato, da bi si verjel, da lahko za svojo varnost sam poskrbi. Sram me je, ker sem ga razočarala, ko bi mu vendarle lahko razložila, tako preprosto in lepo, kakor je tudi bilo.

Ko sem se vrnila, je Martina pela po hodnikih: "Višje, vse višje!" Zdrznila sem se: kaj že, oh, ne še.

"Kovček," sem silila v zaščitnike.

"Bodi vendar razsodna," so me zavračali fantje, toda kovček je drugi dan že stal pripravljen v pisarniški omari. Pokrila sem ga z zastavo, da ga ne bi nihče opazil. Bilo me je sram, če bi vedeli, da čakam, saj sem sama vedela, da je nesmiselno, toda kovček je moral biti tam.

Zunaj je divjala nevihta in gledala sem, kako je veter vlekel vsaksebi liste, veje, trate, cvetje in ko se je zdelo, da bo vse raztrgal in pahnil vsakega zase, je onemogel in vse je nekam obupano, ko da je ta hip spoznalo, da ne more nikoli več biti samo, še bolj metalo, cvet k cvetu, vejo k veji, in trate so nihale kot valovi in po viharju se je videlo, da nikoli ni ena sama tratna bilka polegla. V nočeh so se še sence kradoma dotikale. Solze so mi visele v kotičkih oči, kakor je smeh prej tičal v kotih ust.

"Kaj je s teboj, Dušica?" je kdo vprašal. Hotela sem se vprašati, kaj je z menoj, toda v grlu je zabolelo. Vsako vprašanje sem si sama prerezala.

"Gorazd se poslavlja," so drvele uslužbenke v veliko sejno dvorano. Stali so v velikem krogu, da sem se spomnila sosede, ki nas je tako postavljala, da bi nam z velikega kolača, ki ga je držala v roki, odrezala kos kruha, vsakemu pravično, da bi nihče ne goljufal, da pa bi tudi nikogar ne izpustila. Toda tudi takrat, ko nas je nameravala pretepsti iz tega ali onega vzroka, nas je tako vlovila, kajti nikoli nihče ni tvegal, da se ne bi postavil v krog in morda zamudil kruha. Pravzaprav jaz v sosedov kolobar otrok nisem spadala, toda od nekdaj sem se postavljala, ker so otroci rekli: "Mama, Tinka tudi!" Soseda pa je rekla: "Kar sem stopi, saj si tudi ti naša!" Tudi tokrat sem obstala izven kolobarja, čakaje, da me bo kdo poklical. Videla sem Gorazda, ki se je pomikal znotraj kroga. Med glavami tovarišic sem kdaj pa kdaj uzrla njegov nasmeh, kakor da bi ga val pljusknil in odnesel.

Dekleta so se glasno smejala in zameril se mi je njihov smeh. Nisem mogla razumeti, čemu se smejejo, ko se nekdo poslavlja. Stala sem ob vratih, sama, ko da sem nekaj zamudila in spoznala, da mi nihče ne bo povedal, kaj sem zamudila in je zato nesmiselno, ker ne odidem. Počutila sem se kakor takrat v partizanih pri mizi, ko bi bila rada odšla, a sem se bala, da bi Gorazd gledal za menoj, videl, da sem žalostna, in bi se mu smilila.

Morda bi me zdaj, ko so tako zavzeti z Gorazdom, ne slišali, ko bi se obrnila in morda bi prišla do vrat, toda kljuka bi škrtnila in obrnili bi se, spogledali bi se in si začudeni rekli: Dušica je odšla. Vprašujoče bi potem pogledali Gorazda in on ne bi vedel, čemu sem odšla in spravili bi ga v zadrego.

Doma smo imeli kozo: zelo ljubeznivo, živahno in igrivo. Kadar si jo prestrašil, in kdaj pa kdaj iz kakega nam neznanega vzroka, se ni hotela več prestopiti. Gledali so jo, se ji čudili, jo tepli, potiskali in vlekli, toda, hudič trmasti, kakor je pravil hlapec, se ni premaknil. Vselej sem videla njene otožne oči in drgetajoča kolena, noge, ki so se ji zagozdile v zemljo in ta hip sem bila prepričana, da imam drgetajoča kolena te koze, da imam noge vkopane v tla, da mi vsa koža drgeta in se ježi, kakor se je kozi, ko so jo tepli, a se vendarle ni mogla premakniti.

"Tako je pač, Dušica", je iznenada rekel Gorazd, "nič v življenju ni tako, kakor si zamišljamo."

Dvignila sem glavo, da bi se nasmehnila, kakor sem videla, da so se malo prej vsi smehljali in tudi on, toda Gorazd se ni več smehljal in nenadoma tudi jaz nisem vedela, kaj naj storim.

Za menoj je žgolela Martina: o, zdaj gremo, o zdaj gremo, nazaj ne pridemo.

"Če te bom potreboval," je zamrmral Gorazd hlastno, ko da je storil nekaj, česar ni nameraval, "ali te lahko pokličem?"

Pokimala sem in se domislila, da je Ljubljana bliže morju kot Maribor.

V pisarni sem izsilila mizo s telefonom in desetkrat na dan sem zamrla, ko se je oglasila telefonistka: "Halo, Ljubljana kliče, vežem." Nikoli za mene.

Proti jutru so se pisarne ohladile; če si odprl okno, si v temi že razločil svoj dih. Na vseh mizah sem imela naložene prepise okrožnic, dopisov in kopij. Vsako jutro ob šestih sem jih odnesla Boštjanu, tovarišu, ki je zamenjal Gorazda.

"Le kdaj ti uspe?" je vprašal, ne da bi slišal, da nisem odgovorila. Neprespana in premražena sem drgetala in se bala dneva, ki se je začenjal.

"Ljubljana nujno kliče Boštjana," se je oglasila telefonistka ob dveh ponoči. Na stanovanju se ni oglasil, v pisarni tudi ne, kje bi ga iskala. "Bi vseeno pogledala po pisarnah?" je prosila telefonistka.

"Kaj bi delal ob dveh ponoči," sem jo zavrnila.

"Zakaj pa ne, ti tudi delaš vse noči in še marsikdo. Sicer pa Boštjan dostikrat dela vse noči, ne veš?"

Lahko pogledam, sem si rekla, toda jaz delam, ker čakam, da me bo Gorazd poklical. Zato delam noč in dan, sicer bi delala nekoliko manj.

V Boštjanovi pisarni je gorela luč in ves prosojen je dvignil glavo. Nekaj trenutkov sva se gledala, ko da sva drug drugemu privid.

"Kaj pa ti tu?" je zamrmral in ni vstal, ko da je tudi za to preutrujen.

"Ljubljana kliče nujno, doma te ni bilo in sploh . . . " toda bila sem tako utrujena, da niti dokončati nisem mogla. Vrnila sem se v svojo pisarno, se naslonila na mizo in zajokala. Bila sem neizmerno žalostna, ker sem tu sama in zaspana, ker gre noč h kraju in bo spet kmalu dan, ko bom še bolj utrujena. Zgrozila sem se ob misli, da bo temu brezupnemu dnevu sledila še noč - kaj se res ne bom nikoli več naspala.

"Čemu jokaš?"

Oh, zdaj pa še to, človeka ne puste pri miru, sledijo ti, ne moreš biti niti pet minut sam. Če ni telefon, pa je kdo, ki mu moraš odgovarjati. Do kraja obupana in brez moči, da si karkoli zmišljujem in mu pripovedujem, sem dvignila glavo.

Spotoma je vzel stol in ga privlekel k mizi. Čula sem ga, kako je premikal papirje, ki sem jih že in jih bom še prepisala do zjutraj. Naslanjala sem glavo na roke in bila sem prepričana, da bom ta hip zaspala in mi je čisto vseeno, če je on sekretar ali Stalin, vseeno, zaspala bom.

"A ti vsako noč tako dežuraš pri tem telefonu?" me je nenadoma predramilo, ko da mi je ulil vedro mrzle vode čez hrbet. Budna in s široko razprtimi očmi sem se zazrla vanj. Imel je ozek, utrujen obraz, noč mu je stanjšala lice, nos in roke. Zazdel se mi je drugačen kot doslej, zazdel se mi je mlad. Morda zato, ker je bil utrujen kakor jaz, in spreletela me je hipna želja, da bi me morda razumel, da bi mu morda lahko celo zaupala. Če bi se le ne smejal, ne bi se smejal, nikoli ga nisem videla smejati se.

"Preveč dela ti nalagajo," je zamrmral, "premlada si, da bi delala ponoči. Pojdi, spremljal te bom, šla boš spat in jutri ves dan in celo noč boš spala." Vstal je, da bi mi poiskal jopico.

"O ne," sem se prestrašeno uprla. Ne morem oditi. Kaj pomaga, da sem vzdržala cel teden, če me bo zdaj pregnal. Nedvomno si je Gorazd šele zdaj lahko zase uredil in je bilo zelo nespametno, ker sem že ta teden čakala na poziv, toda zdaj je, kar je, pod nobenim pogojem pa ne smem zdaj odditi. Ta teden bo šele odločilen.

"Sploh nisem zaspana in sploh . . ." pa saj ni imelo nobenega pomena, ko ni niti poslušal in tudi ni bil tak človek, da bi mu lahko ugovarjal.

"Noči so že hladne, ali nimaš ničesar?" je začudeno vprašal, zagledal omaro in se napotil, da še tam pogleda.

"O ne," sem skočila, "v omari nimam ničesar." Če najde kovček, bo vedel vse, jaz pa nočem, da karkoli ve! Iznenada sem zardela: kaj je to, da nenadoma ni nič več tako važno kot spoznanje, da na vsem svetu samo tega nočem, da bi on videl za Ljubljano pripravljen kovček.

"Pa nič," je skomignil, "pojdi, ogrnil ti bom svojo suknjo."

Bila je topla in prijetno ogreta in v njej sem se razveselila rezke noči, ki je predramila. "Lahko bi se peljala," se je domislil. Odkimala sem, prehitro bi minilo. "Veš, kaj," je rekel pred mojim stanovanjem, "obdrži suknjo in jo zgoraj sleci ter jo vrzi skozi okno." Previdno, da bi nikogar ne predramil, se je zasmejal.

Tekla sem po stopnicah, prižgala luč v sobi in se sklonila skozi okno. Stal je razkoračen sredi ulice. Dvignil je roke in suknja je zaplahutala kot orjaški netopir. Oba sva se zasmejala. Ko je odhajal, bi mu bila rada zaklicala, da naj pošlje po me, če bo klical Gorazd, pa mi je bilo nenadoma vseeno, če kliče.

Spala sem cel dan in celo noč in ko sem se zbudila, sem najprej z veselim začudenjem pomislila: kako neki je vedel, da bom lahko toliko časa spala.

V službo sem tekla. Ko sem vstopila v pisarno in zagledala telefon, me je prešinilo: ali je klical?

"Dušica, k Boštjanu!"

Zaupljivo sem planila v njegovo pisarno in se zdrznila. Nekoga je odslavljal z rezkim glasom. Uniformo zapeto do vratu, da ni bilo mogoče prepoznati suknje od predsinočišnjim, in ko se je obrnil, so se mi noge zašibile. Moj bog, ali je tudi to spet tujec?

"Zdravo," je rekel od daleč, "lahko stojiš, lahko pa tudi sedeš, kakor se ti zdi." Kakor je govoril, tako sem delala, naposled sem stala.

"Lahko se tudi sezuješ, če ti to pomaga," je nepričakovano rekel. Prvič v življenju mi je nekdo rekel, da nekaj smem, kar je bilo proti vsem pravilom. Nemudoma sem se sezula in čutila, da so se mi noge trdno prijele tal.

Zaradi bog ve česa nestrpen in togoten, je poplesaval za svojo orjaško mizo, toda zdaj, ko sem bila bosa, se ga nisem več tako bala. Tudi jaz sem imela nekaj samozavesti, to lahko rečem, le nekaj časa sem potrebovala, da sem jo zbrala. Tako - čakam!

"Človek mora imeti ponos," je trdil, tleskal z rokami in me nepričakovano vprašal, če tudi jaz tako mislim.

Seveda.

"Ne more biti igrača drugih," je trdil nekje pri oknu in ponavljal, dokler ni prišel do mene in hotel da mu pritrdim.

Sem.

"Torej ne more biti odvisen?"

"Ne more, tovariš Boštjan."

Nekoliko se je pomiril in mirneje vprašal, če se mi zdi, da ima pravico to zahtevati od ljudi, pa naj bodo stari ali mladi, kajti sam je prepričan, da so to osnove človekovega ponosa in ponosen mora biti vsak.

"Da, tovariš," sem prikimavala in spet je začelo vse v meni nezaupljivo prisluškovati in prestrašeno trepetati.

"Si ti od koga odvisna?"

Zelo mlada sem odšla v partizane, danes živim samostojno v mestu, sploh sem čisto sama, mislim, da lahko mirne duše rečem: "Nisem!"

"Ni res," se je zadrl. "Prilepila si se h Gorazdu, zdaj si ves teden čakala, da te bo poklical. Je to neodvisnost? Sicer pa, ali si čakala, da te bo poklical?"

"Sem."

"Zakaj?" je vprašal zelo mirno in mi sedel nasproti. Njegove roke na mizi, ko da mi prihajajo nasproti in hočejo vse vzeti, da bi vse zdrobile.

Saj res, zakaj? Poznala sem ga, bil je dober, nikogar nisem tako poznala kakor njega.

Boštjanove roke so obmirovale, videl je, da ni kaj uničevati. Pripovedovala sem mu. Morda bi mu morala povedati tudi o morju, toda to je postajalo nesmiselno in prvič sem začutila, da je nepotrebno o tem govoriti.

"Ko je šla Orleanka, nisi vprašala, če smeš za njo?"

"Saj se je poročila," sem zajecljala. Res, čemu si nisem želela z Orleanko? Nedvomno sem jo imela raje kakor Gorazda. "In če se Gorazd poroči?" Skomignila sem.

"Kaj pa, če ti ne more pokazati morja, Trsta in vsega tistega, kar je nekoč, ko je bila svoboda še daleč, menil, da bo? Kaj pa, če te ni pustil tu zato, ker te noče zavajati in ti ustvarjati lažne in nesmiselne upe. Veš," me je prijel zaupljivo za roko, "vsi smo imeli poleg sanj o svobodi še dosti drobnih in osebnih upov. To drobno in osebno se danes razblinja. Toda tako je vedno v življenju. Porajajo pa se novi: danes Gorazdu," iznenada se je nekam navihano zasmejal, "jutri morda tebi."

Zardela sem. Vroče se je uprlo, morala bi zakričati, da meni nikoli, toda njegov nasmeh je bil tako čudno mil, moder in vseveden: kar molči, pssst, nikar se ne zareči, kajti jaz že to vse vem. Vse tisto, česar ti ne veš, vem: o drugih ljudeh, o sebi, o tebi. Predvsem o tebi! Iznenada se mi je zahotelo okleniti se njegove roke, se mu zagledati v obraz in ga prositi, da naj še tako molče zatrjuje, da vse ve, tudi o tem mojem včerajšnjem, današnjem in jutrišnjem. Nič hudega ne more biti v tem jutrišnjem, kajti človek, ki bi napovedoval hudo, se ne bi smehljal. Oh!

"Sedi," je rekel blago in me posadil nasproti. "Gorazd namreč piše, da lahko prideš za njim. Našel ti je stanovanje in delala bi pri njem." Onemoglo je razširil roke in se nasmehnil: "Tako, povedal sem ti in zdaj boš storila, kakor boš, jaz ti tega ne morem braniti."

Res, nemudoma sem hotela steči, toda z rokami je pokazal, da naj še postojim. Potem je počasi in premišljeno razcefral pismo. Kako si upa trgati Gorazdovo pismo in čemu mi ga ni pokazal? On pa, ko da ni videl mojega upora, ga je razcefranega na drobne koščke vrgel v koš. Zagledal se je vame. "Ne vem, če ti to karkoli pomeni, toda mi te imamo tu zelo radi in zelo cenimo tvoje delo. - Zelo bi te tudi pogrešali." Prisluhnila sem. Tako mi je govoril oče, ko mi je dajal pečen kostanj. Torej si postanejo celo glasovi ljudi, ki te imajo radi, podobni.

"Nikar mi danes ne prihajaj s kakimi odločitvami. Pričakujem te pa jutri ob šestih," me je odslovil in me gledal, ko sem si natikala čevlje.

"Dušica," me je še enkrat ustavil, ko sem že bila pri vratih, "koliko si pravzaprav stara?"

"Sedemnajst," sem izdavila in nenadoma sem se zavedela kako smešno sem mlada in postalo me je neznansko sram teh mojih sedemnajst let.

Ponoči sem odnesla kovček iz pisarne. Bil je težak kot še nedavno pisalni stroj, če sem ga nesla vso noč. Tudi po nogah me je tolkel. Isto brezupno vprašanje: ali bom vedno nekaj vlekla skozi življenje, kar bo pretežko zame in ista brezupna želja, da bi spustila, zanikala, da je to moje in nekam prosta zbežala. Vrgla bi se v mlado travo, razprostrla dlani in jih nastavila soncu. Samo sonce je brez teže, lahko bi držala celo sonce. Toda pred menoj se je, kakor včasih kolona, pomikal Boštjanov obraz. Vzpodbuda in opomin, vse življenje vzpodbude in vse življenje opomini. Če ostanem, bom nekje nekaj zamudila, toda če grem, bom nemara nekaj zamudila tu. Vse življenje zamujaš, izgubljaš, vse življenje dobivaš, malo, dosti. Kdo bi vedel. Koga neki sprašujejo ljudje mojih let, da vedo, kako je prav. Navsezadnje pa tega niti vpraševati ne moreš, toliko tega je, kar ne moreš nikoli vprašati, kar ni še nihče nikogar vprašal. Tako je.

Boštjan je zagotavljal, da bi me pogrešali. Če te nekdo pogreša, pomeni, da si nekomu potreben. Če pravi to celo Boštjan, potem je morda še kdo, morda pa sem celo vsem potrebna. Zakaj bi bila? Zakaj pa ne bi bila, saj tudi sama ne smem na nikogar pomisliti, da se ne bi zavedala, da mi je nekako potreben. Ne vem, kako in zakaj, toda od jutra do večera in ponoči, ko greš v mislih mimo vseh, zevajo praznine. Na ulici srečaš veliko ljudi, samo jaz pa vidim, koga tu ne srečujem. Med neznanimi, ki mi niso mar, iščem znane. Nekdo drug išče svoje. Pogledam komu v oči in on pogleda meni, ni nadomestila. Nič mi ne pomeni, tudi jaz njemu ne. Obžaluješ za hip in iščeš dalje. Moj bog, kaka sreča, če veš, da si komu potreben; navsezadnje ogromna sreča, če si včasih samo upal, da si komu potreben, ne smem niti pomisliti, kako je bilo, ko sem bila prepričana, da nisem in ne bom nikomur potrebna.

Hlastno sem praznila kovček, da bi ga čimprej porinila pod posteljo in si ga skrila. Postelja je prenizka. Nemogoče, da bi mi stal neprestano na očeh. Navsezgodaj bi ga lahko sicer dala gospodinji, toda do jutra je tako daleč in do takrat se moram odločiti. Pravzaprav sem se že, toda kovček mi je vseeno v napoto, vznemirja in moti. Oblekla se bom spet, se bom že česa domislila.

S praznim sem zadevala ob ogale; ni bil težak, vendar odveč. Kamor je zadel in zadeval je, čeprav sem se trudila, da ne bi, se je glasno oglašal, ko da hoče koga prebuditi. Bil je prazen, nedvomno, toda nekaj se je v njem pritajilo za vse večne čase. Zato ga nočem obdržati, slej ko prej bi me prevaral.

Zavihtela sem ga in plosknil je v reko. Zaplaval je kot krsta. Srednje velika krsta, v njej je bila zaprta mladost. Slej ko prej bo utonila. Tekla sem vzdolž obrežja in nisem vedela, če se kesam ali se veselim.

Vedno hitreje ga je odnašalo: smrt je vedno hitrejša, ko začne tekmovati z življenjem. To veš in se več ne upiraš in ko se ne upiraš, gre še hitreje. Naj gre!

Zamižim in ko bom pogledala, nočem ničesar več videti!

Nad vodo je svit, daleč še nekaj plava, ne morem več razločiti, če je moje ali nekaj, kar je odvrgel nekdo drug.

Obrnem se, zaznam utrip življenja: ptiči cvrkutajo, drevo niha. Hitim, ob šestih moram povedati Boštjanu odločitev. Upam, da bo ura kmalu šest, postajam neučakana. Bi mu povedala, da sem od polnoči v osemnajstem letu, to je tako rekoč že osemnajst let. Kakšna razlika med predvčerajšnjimi sedemnajstimi, zdaj razumem čemu tisti, ki so toliko stari, nočejo biti eno leto manj in tisti, ki še niso toliko, tako radi dodajo. Jasno, človek je v hipu razsodnejši, zrelejši. To pri priči spoznaš. - Koliko neki je Boštjan star? Od kod je prišel, upam, oh, res upam, da ne bo kmalu odšel. Zakaj mi ni pokazal Gorazdovega pisma? Kaj pa če Gorazd sploh ni pisal - oh, bi bilo to mogoče? Umrla bi od sramu, če bi vedela. Umrla bi tudi, če bi on vedel, da sem imela kovček v omari. Kakšne neumnosti počenja človek, če je zelo mlad. Kaj neki si bo Gorazd mislil, ko me ne bo. Bil je prepričan, da sem čakala, no zdaj bo čakal on. Drobno zadoščenje je zakljuvalo, kajti upala sem, da bo presenečen. Rada bi se spomnila njegovega obraza, kadar je bil presenečen. Pa se nisem mogla. Kaj je mogoče, da človek tako hitro pozablja? Vseeno pa kar čutim, kako mi raste samozavest. Samozavest je tudi ponos. Paziti bom morala, da bom vedno ponosna. Navsezadnje sem zdaj že v osemnajstem letu.

"Še nekaj, tovariš Boštjan," sem izdavila in čutila sem kako mi srce neumno trepeta.

"Ja?"

"Od polnoči dalje sem v osemnajstem letu." Do tega trenutka še nisem doživela takega zmagoslavja kot zdaj, ko sem stopila v osemnajsto leto.

"Kaj ne poveš," se je razveselil, "to pomeni, da si že tako rekoč osemnajst let stara?!" Gledal me je zavzeto, ko da me prvič vidi in se čudi mojemu junaštvu. "Tak, obrni se vendar," me je zavrtel, "da presodim, če si ti ta leta poznajo." Obračala sem se, obračala, da je soba zaplesala in me je smejé se prestregel.

"Si že kdaj spila za tvoj rojstni dan kozarec vina?" "Bi morala?"

"Seveda, to vendar spada k rojstnemu dnevu!"

"Tako? Je to dobro ali slabo?"

"Vrag ve, ni vredno razmišljati, tako pač je. Midva bova to storila tako, da bo dobro!"

Oddahnila sem si: Boštjan bo že gledal, da bo vse prav.

"Ni več vojne, lahko se za nocoj tudi kako drugače oblečeš," me je ustavil, ko sem že nameravala iti.

Potem se je nogavica sukala in je čevelj žulil in se je zdelo krilo prekratko in je bilo sploh vse narobe. Potem pa se je vse vneslo in ko jih je nekaj pogledalo za menoj, sem si že bila tudi sama sebi všeč.

Velika restavracija je vrela kot na mitingu. Vame se je ozrlo toliko obrazov, da se je zazdelo, kako mi je ta hip zdrknil med nje tisti, ki ga iščem in ga v tej zmedi ne bom mogla najti. Stisnil me je strah, brezup me je hotel obrniti in odgnati. Toda vedela sem, da me zunaj čaka brezupna samota in če Boštjana ne bom našla tu, ga ne bom mogla nikjer iskati.

Sedel je sam zase, krčevito, ko da brani malo mizo in edini prazni stol v tem prostoru. Imel je črno obleko in belo srajco in bil je bled, da sem se prvi trenutek prestrašila, da mu je kdo umrl. Potem sem se domislila, da je to najbrže slavnostna obleka in pogumno sem se prerivala k mizi. Vstal je in togo sva stala vsaksebi. Videla sem njegove okorne roke in se spraševala, če vidi on moje. Strašno sva se trudila, da bi si karkoli rekla, toda ničesar se nisem domislila in ker so bili ljudje tako noro glasni, sem se zaman trudila, da bi slišala njega kaj reči. Ko sva hotela sesti, sva spoznala, da nama je nekdo zmaknil stol. Zdaj sva se prvič zasmejala.

Pri točilni mizi so nama odprli buteljko in nama napolnili kozarca. "Kaj pa ostanek," je vprašal natakar.

"Natočite ga komu, ki ima danes rojstni dan," se je zasmejal Boštjan.

Reka je pljuskala, ko da se v nespečnosti premetava. Boštjan je pripovedoval o reki, ki je tekla pod njihovo hišo: zelena, urna, žuboreča.

"Zelena?"

"Zelena kot mlada trava."

"Nisem še videla zelene reke."

"Nisi, ker še nisi videla Soče," - "Nekateri sicer ne morejo prehvaliti modrine morja," je razlagal, "toda videla boš, da česa lepšega, kot je zelena reka, na svetu sploh ni."

"Kdaj bom videla," sem zamrmrala in čutila, kako se dvigne v meni neznano, toda mogočno upanje.

Obstal je, me pogledal in se zamislil: "Veš kaj," se je odločil, me prijel za roko in stekel, "vzela bova avtomobil in do svita bova ob reki."

Tekla sem, toda težko sem ga dohajala. Sezula sem se in noge so se dotikale hladne, goste mlade trave. Čutila sem, kako jim topla stopala pobirajo roso, obžalovala sem, toda drugače nisem mogla.

"O Dušica," je Boštjan kdaj pa kdaj zmagoslavno vzkliknil in mi stisnil dlan, da sem začutila, kako se mi krhka mlada trava pod nogami raztaplja.

Rada bi se ozrla, toda bala sem se pohojene sledi.

Tekla sva vedno hitreje, neučakana, da bi naju svit ne prehitel in v ranem jutru mi je svet orjaški in poln zelenja kipel nasproti in zagrinjal vse, kar se ni skladalo in stapljalo s tem zelenjem.