Ah, le prisrčno se nasmej, dekle,
ko prvi v svet namerjaš svoj korak.
Saj zdaj ti radost še iz srca vre,
ko v popju mladem gledaš v raj sladak.
Ne slutiš pa kam nova pot te vodi,
ki s čela zvabi kdaj ti znoj rosan.
Po glavi le ti misel sladka blodi:
Ah svet je lep — in hod po njem krasan!
Kaj veš, da rože, ki cveto v življenju,
pokriva trnje britko črez in črez,
da bodeš trgala jih kdaj -v trpljenju,
da mehka dlan ti okrvavi zares.
Ne piješ zdaj še grenkega pelina
iz kupe, ki ti jo napil bo svet.
Ni ne kali ti svetlega spomina,
le z upom zreš v ta lepi — zali svet.
Zapoj prisrčno zdaj, zapoj, dekle,
morda poslej ne bodeš nikdar več,
če tudi tebi bo, kot meni je
usode čas zadal prevare meč.
