Mladi hudodelec
| Mladi hudodelec France Bevk |
Izdano pod psevdonimom Ivan Bežnik.
| |||||||||||
Bilo je okrog desete ure ponoči. Pri Mraku so bili že vsi pospali, trudni od dnevnega dela, v skrbi za svojo prihodnjost. Temna hiša je gledala izmed sadnega drevja in se je težko ločila v glavnih obrisih iz teme, ki se je zdela kot nepredirna. Gost droben dež je padal na zemljo.
Po klancu so škrebetali ljudje, spodtikali se, padali in vstajali. Kaj iščejo v temni noči todi? Kdo ve? Črne sence so se bližale s težavo in godrnjanjem, nekdo je prižgal vžigalico, da bi posvetil…
Pred njim je šel deček z rokama v žepih, poznal je pot in se je smehljal. Oni, ki so imeli široke napoleonske klobuke in puške, so ob svitu vžigalice stopili hitreje, njih poveljnik je pogledal dečka. Ta je pokazal na hišo in dejal:
»Ta je.«
»Ta je?« je ponovil v laškem jeziku narednik in pridržal kletev.
Pred hišo so se postavili in si obrisali pot s čela, oddahnil se. Deček se je oprl s hrbtom ob rožance in gledal temne obrise karabinierjev, ki so šepetali in se jezili.
Glasno ropotanje na vrata je prebudilo domače iz spanca. Sunkoma so planili kvišku in posluhnili. Kaj je? Ali smo sanjali? Nič ni bilo.
Čez par trenutkov se je trkanje ponovilo, ki je postalo glasnejše, bolj energično. Kokoši na gredi so zakokodakale, pes se je prebudil na šupi in zalajal, oglasil se mu je še drugi, pri sosedu.
Mrakovka je bila vsa iz sebe. Mrak je poslušal pozorneje, otrok je zajokal in se stisnil pod odejo, Mrakovka je trepetala: Ubili nas bodo! Lahi so! Mrak pa je stopil do okna in ga odprl.
»Kdo je?«
»Apri! Porco!« — »Lahi so,« je dejal deček, ki je prišel z njimi.
Mrak je šel odpirat. Razmišljal je, kaj mu hočejo, kaj jim je storil, da hodijo po noči v hišo. Ali je kaj razžaljivega govoril? Kdo ve, če ga ni ovadil kdo? Ko je odprl vrata in zagledal pet čudnih oboroženih postav, se je ta misel potrdila v njem. Nevoljno in v bojazni jih je gledal, ko je stopil narednik v vežo, pobrakal notesu in dejal:
»Peter Mrak?«
»Peter?« je ponovil Mrak in pogledal zdaj ka.rabiniicrja, zdaj dečka, ki mu je bilo ime Marko. »Peter je moj sin. Štirinajst let ima.« Kaj naj napravi štirinajstletni fant?
Par trenutkov so se gledali. Nato je pobral narednik vse drobtinice borne slovenščine, ki jih je posedoval, in dejal: »Nima Peter? Priti sem.«
»Ali hočete Petra?« je vprašal Mrak in pogledal ženo, ki je prišla po stopnicah. »Petra hočejo. Ali ni fant kaj naredil?«
Žena se je tresla: »Fant? Peter? Kaj naj naredi?«
Marko je dejal: »Rekli so mi, naj pokažem vašo hišo. Kar gnali so me.«
»Moj Bog!« je dejala Mrakovka. »Bog ve, kaj mu hočejo. Saj ni nič naredil. Kam ga boste gnali?« se je obrnila v joku in s sklenjenima rokama do narednika, ki je postajal nestrpen in zavpil:
»Ubogati! Peter priti!«
»Pojdi po Petra!« je dejal Mrak dekli, ki je prišla iz kamre, ko je zaslišala jok gospodinje. Šla je na šupo, kjer je spal Peter tako trdno, da ga je komaj prebudila.
Zaspan, bled, napol oblečen se je prikazal v veži, luč mu je zabliščala v oči, začudenje ga je prevzelo, ko je zagledal čudne kape in puške z bajoneti.
»Vi Peter?« je vprašal narednik.
Oče in deček sta prikimala. Narednik je vzel puško, spravil notes v žep, prijel bosega dečka in ga porinil pred se ter namignil ostalim.
Peter je pogledal začudeno, oče je ostrmel, Mrakovka je zajokala: »Ženejo ga. To je pomota!« je prijela narednika za rokav, »Povejte, zakaj?«
Narednik je bil mrzel in se je je otresel.
»Vsaj čevlje in klobuk naj vzame!« je dejal oče.
Kdo ga je razumel? Ko je deček že bil zunaj, je prinesla dekla iz hise čevlje in klobuk. Dovolili so mu, da je čevlje nataknil in klobuk pokril.
Nato so odšli po klancu v trdo tesno. Peter je šel z Markom, za njima sta tiščala dva karabinerja, da ju ne izgubita.
Domači so gledali skozi vrata, dokler se je slišal šum korakov v klancu in še dolgo potem. Mati si je brisala oči: Zakaj vse to? Mrak je gledal temno: Da odpeljejo otroka… To noč niso spali.
Tega večera se spominjam tudi jaz. Čakal sem tri ure, da pretolmačim njih besede. Častnik karabinerjev je bil nervozen, z malo šibico je tolkel p o mizi in ni imel prijaznega pogleda, ne prijazne besede. Mal podporočnik pa se je smehljal neprestano in kazal bele zobe.
Zgodilo se je bilo hudodelstvo. Pri neki hiši so dobili slovenski časopis, ki je bil tri dni star, v katerem se je govorilo o svobodi, o nemirih v Italiji in o laškem terorju na Goriškem. Prišla je zato karabinerom sila, da poiščejo krivce in jih kaznujejo.
Častnik karabinerjev je šepetal mnogo na tihem. Kaj, ne vem. To, kar je dejal glasno, je bilo, da so ljudje izdajalski, neprijazni, nehvaležni, uporni in da bodo čutili šibo…
Čutil sem jo tudi jaz, da mi je vrela kri, zato sem molčal, dasi so bile te besede namenjene meni.
Krog enajste ure so pripeljali Petra. Bil je moker, truden, bled. Prestrašen je trepetal kot šiba na vodi. Njegove tako lepe oči so gledale nedolžno po nas vseh, ki smo obrnili poglede vanj.
Ko je zagledal Janeza, ki so ga imeli v kotu že več ur, je imel toliko poguma, da se mu je nasmehnil: »Ti si tu?« Ta je pokimal in gledal žalostno.
Častnik je pričel. Vprašal je po imenu in starosti ter če pozna Janeza, ki je imel tudi štirinajst let, Peter je pokimal na vse, gledajoč plaho name. Hotel sem mu reči, kako naj govori — pa nisem upal. Kdo ve, če niso med njimi vešči jezika?
»Ali ste vi posodili temu dečku Janezu ta-le časopis?« je vprašal častnik in pokazal list.
»Sem«, je pritrdil.
»Zakaj ste ga posodili?«
»Da bo bral,« se je odrezal fant.
»Kje ste ga dobili?« je vprašal dalje.
»Na pošti. Naročenega imam. Čez mejo sem ga prinesel.«
Častnik je pomislil: »Vi ste napravili prestopek!« je kričal. »Prestopili ste mejo, prinesli časopis, da bi netili upor med ljudmi, da bi med vojaki delali revolucijo. Vaši časopisi lažejo! Ali niste vedeli, da je to prepovedano?«
»Ne,« je dejal fant.
»Naučili se boste pri meni,« je dejal častnik, vstal, dal vsem roko, mrzlo in strogo, ter dejal: »Marš!«
Na ta način je bilo zaslišanje končano. Janeza so izpustili, Peter je moral iti z njimi, dve uri daleč, v dež in temo, on, mladi hudodelec, ki ne sme brati v svojem materinem jeziku časopise, ki z gorko besedo branijo lastno domovino…
Še se spominjam, kako ljubko se je deček nasmehnil, ko sem mu povodal, da mora iti. Težk i koraki so tonili v temo in izginili, da zadostijo pravici.