Mladost v jeseni
| Mladost v jeseni Igor |
| |||||||||||||
Čudovito lepa in mirna je jesenska misel, ona tiha in nešumeča: kot pobožna pot želja nedolžnega dekleta je ali odprt pogled otroka na materinih prsih, onih toplih in dobrih. In tako mehko udana je ta misel in sladka, kot je udana in dobra ljubica v naročju junaka svojega. Pa so mi rekli nekoč: tako mlad si še in še ves svež, v tebi pa je bolezen in nič ni moči v rokah. Ko pa sem šel nekoč visoko v hribih po zasneženi stezi in me je pot zanesla v poznem večeru v skrito vas, sem se ustavil pod razsvetljenim oknom in pogledal v izbo. Majhna je bila in čisto vsa nova in nanovo urejena; kot kletka se mi je zdela, in vendar je bilo lepo v tej sobi, tako prijazno toplo, da bi bil pogrešal lučke pod sliko Matere in zelenja nad mizo, če bi bil prišel v sobo z zavezanimi očmi. Mir, tisti tihi mir srca, in ljubezen je gledala z vseh krajev in iz vsakega predmeta. Pa sem pogledal natančneje v sobo in skozi toploto in mir, ki je ležal v zraku, sem zagledal dva mlada in srečna človeka. Komaj slišno so polzele besede njemu prek ustnic, a v njih je bilo nekaj toplega, mirnega. Komaj vidno se je gibala njena roka, videl sem, da šiva, in le včasih je sklonila glavo, da mu je videla v oči, ki so se modre in zveste pogrezale v lepoto njeno. – – Tiho in mehko je padal sneg in božal šipe na oknu. Stal sem tako tam zraven, tako ljub je bil mir okrog mene, tako lepa je bila luč, ki je padala skozi okno. - - Pa se je vzdignil on od peči in stopil bliže k njej. Bilo je, kot bi ji nesel lučko, skrito med prsti, da ne ugasne, da ne zamre. Strah je bil v njegovih očeh, a on ga ni videl, videl sem ga jaz, potnik s snegom na ramenih in stoječ pod oknom. V njem je bil ta strah moč in ljubezen, iz njegovih modrih oči je sijalo: živeti, živeti! – In ko je bil tam, prav zraven nje, ko sta se pila iz oči v oči, sem slišal pesem dveh duš: »In ko bo solnce in zelenje in pomlad, ah, ženska, ljubica še vedno, ko bo cvetje po vrtovih in bodo žarele jablane v bregu kot rdeče misli tvoje v večernem solncu... Pa je pela ona: Klasje in duh sena in najina njiva bogata, v vetru valujoča... Takrat bo življenje v najinih srcih, takrat bo blagoslovljena pesem najina v joku nekoga, ženska, ljubica«... je pela ljubezen v njem in bila sta eno, bila sta veliko in ves duh pomladi in njeno cvetje in njena pesem se je zlila v oni zasneženi noči, ko je stal popotnik pod oknom, v ono kletko, v ono sobo miru, med dve duši... Bil je poljub, ki ju je strnil in nista vpihnila luči. Zunaj pa je padal sneg, tiho in mirno, stlal je ledene zvezde na svet in božal šipe na rdečem oknu.
Odšel sem, truden popotnik, globlje med hiše in gledal črna okna na njih, Mir je bil med tihimi zidovi, kot da bi sanjali v ta tihi mrak, so stali ob poti. Še psi so se nekam poskrili in ni se oglasil nobeden. Bolj pa ko sem se pogrezal v vas, bolj razločni so postajali glasovi harmonike.
Tisti večer sem prenočil v gostilni pod vasjo. Dolgo v noč so rajali fantje tam v zaduhli sobi, pijani so kolebali z dekleti po mokrem podu. Proti jutru so se spravljali domov in se stepli. – Spati nisem mogel, ves še mehek in miren od luči pod rdečim oknom sem čakal jutra. Pota so bila vsa zasnežena, s težavo sem si rezal pot skozi mehko plast v dolino. Spremljala me je luč izza rdečega okna. –
In z lučjo je prišlo mirno spoznanje: kaj boš s svetom in s harmoniko, rdeča luč je v tebi, mir je v tebi. – Stopil sem na led z zavezanimi očmi in nisem padel.
Od tedaj so mi ljube in drage jesenske misli, mir je v njih in ljubezen. Od tedaj je odpuščanje v srcu in toplo je v duši, od tedaj vem, kaj naj z mladostjo in kaj s starostjo, kaj z ljubeznijo in močjo. – – –