Mlaj
← Atlanta, obisk pri biografih | Mlaj Morje Tomaž Šalamun |
Julijci → |
|
Ko sem buljil, buljil, da bi zagledal ptico,
šestdesetkrat povečano smet ali pa kos
rjavordeče, počasi premikajoče se figove
marmelade; ko sem se oziral okrog, da bi
videl, ali je kak piščanec iz freezerja
dan v kartonasto škatlo nad mojo glavo v
kupeju; kdo mi je prekopal drobtine; kdo mi
je brusil led, včasih priplava enostavno
otava ven, jaz pa nimam ne grabelj ne vil,
vsi moji nilski konji so pomrli in sonce
sije za zlata ušesa. Sonce sije za zlata
ušesa, tudi ko jih voli premikajo. In potem
gledal lokacijo. Čisto blizu je, kjer
so jo speljali Rimljani, poleže se, kot
bi šlo za majhne in nizke gričke, zares gre
pa za trdo zemljo, za Kras. Koga briga,
če si skozi okno pometal vse trobentice.