Mlin nad Savo
| Mlin nad Savo Mimi Malenšek |
Podpisana Mimica Konič.
| |||||||||||
(Zgodovinska povest iz 14. stoletja.)
Temna noč je ležala na pokrajini, tako temna, kakor so samo tiste pozne jesenske noči, polne mraku in boli. Sava je tekla po svoji večni poti, šumela je enakomerno; valovi so si morda pripovedovali davne pravljice, segajoče v stoletja nazaj. Vse drugo je molčalo; to je bil tisti molk, ki zareže globoko v dušo in govori v njej glasneje od besed. Tišino, skoro zlokobni mir, je motil edino šum Save, ki se je zaganjala v obrežje, togotno grizla zemljo in se vračala zopet nazaj na sredo struge. To noč, ko ni bilo na nebu niti ene zvezdice, so vasice molčale, tihe, pogreznjene v globok sen. A zdelo se je, da v tem miru in molku nekaj pritiska vasice k tlom, kakor mora, kakor zločesti vodomec. Izmed nizkih, lesenih koč se je izvil tih, pridušen vzdih, poln nepopisne bolesti in zaplaval čez spečo pokrajino. Vsa dežela je zatrepetala pred tem vzdihom, vzdrhtela je za hip, pa zopet onemela.
Mlin nad Savo pod Okroglim je bil molčeč. Voda ni več padala čez kolesa in nikjer ni bilo zaznati žive duše. Sava pod mlinom je šumela; tako je šumela vedno, iz dneva v dan, iz leta v leto. Studenec, ki je tekel čez mlinska kolesa, se je razbijal na lopatah v tisoč tenkih curkov, ki so se v tesnem boju zopet združili in se zapodili proti Savi. Mlin s slamnato streho se je plaho stiskal v breg, pod silne pečine, ki jih je bilo vse polno. V nočni temi so kipele v nebo, kakor zločeste pošasti, kakor strašni duhovi. Videti je bilo, kot da se bodo te ogromne, sive pečine vsak čas podrle in strle pod seboj mlin in njegove prebivalce. A te pečine visijo tako že stoletja in mlin ima pod njimi varno zavetišče pred nevihtami in viharji.
Ponoči eo se ljudje ogibali mlina nad Savo. Zdel se jim je skrivnosten, skoro strašen. Premnogokrat se je vaščan strahoma križal, če se je zamudil po Marijinem zvonjenju v mlinu in je v mraku hitel ob strmih pečinah domov. O tem mlinu so si pripovedovali ob zimskih večerih čudno in grozno zgodbo.
Pred sto ali še več leti ni bilo mlina nad Savo. Samo neizmerni, zlokobni skladi kamenja so viseli nad bregom, preraščalo jih je bodeče trnje, kuščarji in gadje so gnezdili v duplinah.
Tedaj je prišel v graščino na Okroglem nov oskrbnik, lep in mlad, gori iz nemških dežel. Toda bil je novi skrbnik zloben in krut, tlačane je zapiral brez vzroka v temnice, pretepal jih je neusmiljeno kot pse.
Na Okroglem je bila tedaj hči kmeta Poljanca, lepa Živka, zala, da je slovela po vsej pokrajini, od Triglava pa doli do Ljubljane. Po Gorenjskem, po Poljanski in Selški dolini je bilo znano ime lepe Živke Poljančeve, cveta deklet. In ob tej zali deklici se je otajalo srce tudi krutemu, brezmejno zlobnemu oskrbniku. Pozabil je ta satan, da je ona hči kmeta, tlačana, on pa oskrbnik. Ljudje so začeli govoriti, da se je oskrbnik čudno spremenil, da ni več tako nečloveški.
Zgodilo se je pa, da je Živka porodila otroka, zalega dečka, in to jo je stalo življenje. Odslej je taval oskrbnik okrog brez misli, brez ciljev, govorili so, da bo zblaznel od žalosti. Najraje je hodil sedevat pod one pečine nad Savo, ker samo tam je dobila njegova duša pokoj. Nekega dne pa je poslal delavce pod one silne pečine in ti so mu tam postavili mlin. Ko je mlin stal, je vzel sina, malo dete, ki so ga izrejali pri Poljancu, se odpovedal oskrbništvu in pobegnil z njim v mlin, pod tiste strašne skale.
Danes še gospodarijo pod pečinami potomci Poljančeve Živke in oskrbnika iz nemških dežel.
Ljudje so govorili, da se usoda gradu in mlina čudno prepletata.
Mlin pod Okroglim je bil skrivnosten, kakor je bila zagonetna okolica. Ves teman in mračen je čepel v Grabnu, roj tajnosti ga je obdajal.
To temno jesensko noč so kolesa že počivala. Skozi okno, vse zaprašeno, je rahlo svetila luč in sipala žarke na vodo, ki je bobnela v Savo. Mlinar Jurko je sedel v mlinu na stopnicah. Samoten si je podpiral kodrolaso glavo in črne oči so zamišljeno strmele v tla. Treska je gorela v čelešniku in sence so nemirno begale po mlinu. Skrivale so se za pajkelj in za stope, tiste mračne sence, ki jih je vse polno ob otožnih, jesenskih nočeh. Tiste sence, ki napolnijo človeku dušo z žalostjo, z obupom, s tisočerimi bolestnimi čustvi.
Jurko je strmel v tla, posuta s sivim prahom in prisluškoval enakomernemu šumu vode. Vse življenje posluša ta šum in vendar najde vedno znova lepoto in mir v njem. Toda nocoj je bilo tudi njemu težko pri srcu. Še sam ni vedel, odkod se je vzela tista bolestna otožnost, ki je je bilo nocoj polno srce. Jurko je živel pod temi pečinami, z vso dušo se je vsesal vanje, pil je njihovo grozno lepoto, srkal njih tajnosti. Premnogokrat je stopal mladi mlinar Jurko ob studencu, ki je gnal mlinska kolesa in občudoval veličastnost strasnih pečin, iz katerih je lila voda. Tekla je nevede proti Grabnu in tvorila čudne like. Dolge kodelje mahu, ki so visele od pečin, so postale trde; še stoletja bo morda tekla voda po njih in bodo okamenele popolnoma. Pod pečinami, v dolgih sivih duplinah so se tvorili kapniki. Voda, polna apnenca, je kapala pod temi sivimi oboki; počasi sicer, a vztrajno je delala narava. Jurko je občudoval veličastno silo narave, dan za dnem je pohajal pod silnimi pečinami in se ni naveličal gledati te divjine. Sam je bil v mlinu z bolno materjo in z bratom Tinetom, ki ga ni nikoli dolgo držalo v Grabnu. Tine je hrepenel po poljanah s cvetočimi travniki, po hišah z rožami na oknih, po soncu, po veselju. In v Grabnu pa veselja ni bilo nikoli, v mlinu je veseli vrisk umrl, še preden se je spočel. Na mlinskih oknih ni bilo rož, te so ovenele, ko je legla mati v posteljo, iz katere ni več vstala. Ob mlinu je rastlo le grmičevje, doli izpod pečin je sililo bodeče trnje, osat se je bohotil ob poti v mlin. Velika lopa je stala prazna, vozovi pod njo so zarjaveli, ker jih ni nihče rabil. Vse je bilo pusto in prazno. A mladi Jurko je ljubil to praznoto, ljubil je mrak in hlad, ki ga je bil Graben poln. Čudno tujega in nerodnega se je počutil na ravnini, v vasi, med veselimi, smejočimi se ljudmi. Na Jurkotovih ustnah je smeh igral malokdaj; v cvetu let je bilo njegovo lice mračno, otožno, resno. Pečine so mu vlile v srce ta mrak, to bolestno otožnost, ki se je ni znal iznebiti. Jurko je čul in videl stvari, ki jih brat Tine ni zaznal nikoli. Iste stvari je videla tudi mati, ki je prišla s polja v ta Graben, ki jo je hitro vso zajel.
Često je šumelo v vrhovih dreves, ječalo, vzdihovalo in tulilo, da se je duša mladega mlinarja stisnila v čudni bojazni. Jurko je vedel, da tuli v vetru duša grajskega oskrbnika, ki je postavil ta mlin in ne najde miru. Oskrbnikovi duši pa druguje duh Jurkotove babice, ki je prišla sem iz sončne poljane in se ni mogla privaditi medleče svetlobe v Grabnu. Po treh letih bivanja v mlinu so našli mrtvo v Savi, vsem je bilo jasno, da se je sama utopila. Obe duši zdaj delata pokoro, ječita v vetru, tulita in bolno plakata. A peči v Grabnu so neusmiljene, nikjer ne najdeta tolažbe, nikjer skrivališča, kjer bi bili varni pred ledeno vihro. Razen Jurkota in matere ni nobeden razumel vzdiha in joka v viharnih nočeh. Ljudje v vasi s orekali, če so čuli čuden jok in vzdihovanje iz Grabna: »V mlinu straši.«
Pa mladi mlinar Jurko je čutil še druge stvari, ki jih je poznala samo njegova duša, globoka in skrivnostna. On je razumel sive pečine, pogovarjal se je z njimi v nemi govorici, kakor s svojo dušo. In premnogokrat je strmel v valove studenca, ki je gonil kolesa in bistri valčki so mu vedeli toliko povedati. Šepetali so mu o poljih, o soncu in sreči. Jurko je sanjal o tistih poljanah, kjer valovi žito, kjer cveto na travnikih ivanjščice in bela cesta vodi v nedogledno daljavo, bela cesta, pesem hrepenenja, večno lepa, nikdar izpeta do konca. Mladi mlinar je bil vesel tistega pripovedovanja, a navajen je bil temote v Grabnu in ni si želel ven, proč od tod.
Ljubil je črnolasi in črnooki mlinar Jurko gori na poljani dekle, Minco Zoranovo. Vse sonce, vse cvetje, pesem na vasi in vrisk na travniku, vse je združeno v njej. Ona bo prinesla sonca in veselja v mlin, da bo odtod izginila mračna otožnost. A v dnu duše, prav v skrivnem kotičku je čutil Jurko, da mu bo Graben tuj, nerazumljiv, če bo kdaj v njem preveč radosti in smeha.
Noč je tekla naprej, treska v čelešniku je dogorevala. Jurko je vstal in vtaknil novo tresko v obroč. Svetloba je postala močnejša, zdelo se je, da je v mlin prišlo nekaj novega veselja.
Jurko je zopet sedel na stopnice k pajkeljnu. Zunaj se je zabliskalo, potem je zagrmelo. Grom je odmeval od strmih pečin, da se je Graben skoro tresel od silnega odmeva. Na okno, ki je imelo šipo iz svinjskega mehurja, so udarile prve kaplje, močno, da je votlo zabobnelo. Zunaj se je začela igra narave, ki pa ni plašila mladega mlinarja, saj je je bil navajen.
Iz hiše se je tedaj začul slaboten klic:
»Jurko!
Mlinar je vstal in stopil v hišo. Vrata je pustil odprta, da je snop svetlobe planil v hišo, prav do bolne matere na postelji.
»Kaj je, mati?« je vprašal Jurko.
»Bodi pri meni, sin moj,« je mati govorila čisto tiho. »Poglej, kako zunaj besni nevihta.«
Jurko je sedel na končnico postelje in prijel mater za roko, vso šibko in velo, da so ji žile prosevale skozi kožo.
»Zakaj se bojite nevihte, mati?«
Mlinarica je tesneje stisnila sinovo roko.
»Jurko, sin moj, ti tega ne umeš. Ti si se rodil v Grabnu, tu si zrastel, nikoli nisi bil drugje. Ti razumeš ta strašni grom, meni je še vedno tuj in grozen, dasi sem v tem Grabnu že pet in dvajset let. Jaz sem rastla na ravnini, gori na Okroglem, kjer je vse veselo, vse polno sonca. A vendar sem vzljubila Graben, ker je bil tu tvoj oče, ki sem ga ljubila, ker sta se tu rodila ti in Tine. In zdaj je oče umrl, Tine se mi je odtujil, ostal si mi samo še ti in pa – spomini na mlada leta.«
Sin je prikimal.
»Mati, moji spomini na mlada leta ne bodo sončni, kakor so Vaši. A vendar bi zanje ne menjal z Vami,« je tiše dostavil.
Mlinarica je z ljubeznijo gledala Jurkota, živo podobo njenega moža, ki je umrl pred desetimi leti. Tudi on je ljubil pečine, tudi on je doumel skrivnosti Grabna.
»Jurko,« ga je zopet nagovorila mati. »Kdaj se oženiš?«
»Oženim?« je zateglo vprašal sin.
»No, da. Sami ne moremo. Saj vidiš.«
»Mati, dokler boste Vi živi, se ne oženim. Ostanimo sami, tako je najlepše. Če bi imel ženo, bi polovico svoje skrbi in ljubezni dal njej in bi bili Vi prikrajšani. In mlad sem, štiri in dvajsetkrat sem videl prihajati svetega Jurija v deželo, pa bi se ženil?«
»A povej mi, kje se boš ženil?«
Jurko je zardel, a materi ni hotel in tudi ni mogel lagati. Zato je počasi odgovoril:
»Minco Zoranovo bi vzel, saj jo poznate.«
»Bog te blagoslovi, sin, Bog ti daj srečo!«
Umolknila sta. Nevihta je besnela s podvojeno silo. Valovi razpenjene vode so butali ob skalnato obrežje pod mlinom. Dežne kapljice so tolkle na okna, luč v mlinu je trepetala v vetru. Srca so bila obema težka, zato sta molčala. Zdaj je zunaj potegnil silen piš vetra, da so se vrhovi dreves nagnili drug k drugemu. Na okno je udarila veja stare hruške, ki je rastla zraven mlina. Zunaj pa je zaječalo, zatulilo in zaplakalo, da se je vzdih odbil od sivih pečin, kipečih nad mlinom. Zdelo se je, da se v tem ječanju vetra čuje bolesten plač in peklenski smeh, ves grozen in plašen.
Mlinarica je stisnila Jurkotovo roko in iz njenih oči je sijala groza, da se je mladenič stresel.
»Jurko, duše so zopet začele svoj strašni ples,« je šepnila. »Duši oskrbnika in tvoje babice plešeta v vihri in iščeta pokoja. O, kako zelo sem se vedno bala tega strašnega plesa.«
Tudi Jurkotu je bilo težko, a je tolažil mater.
»Nič ni, mati. Veter tuli, nič drugega ni.«
»Veter tuli? Ne, ne. Ne čuješ, sin, kako bolestno joka in vzdihuje? Če bi bil v taki noči doli pod mlinom, potegne te neznana sila v tisti zeleni, globoki tolmun. Ti to veš, saj ti si njegov sin in on je vse to tako živo občutil.«
Mladi mlinar je strmel v materine plašne oči.
»Mati, ali Vam je žal, ali Vam je kdaj bilo žal, da ste prišli sem v Graben, med sile, ki pred njimi trepetate?«
Mlinarico je speklo sinovo vprašanje.
»Žal naj mi bo? Čemu? Sem doli sem prišla, ker je bil tu dom tvojega očeta, ljubim Graben, ker ga je tudi on ljubil, ker je bil privezan s stoterimi vezmi nanj. In če bi mi kdo velel iti od tod, bi ga ne ubogala. Če bi mlin pogorel do tal, bi sedla na tiste ožgane groblje in bi tam umrla. Tu mi je bilo življenje, tu mi bodi tudi smrt.«
Oči so se mlinarici zaiskrile v nekem ponosu. Jurko je zrl v bledi, izhirani obraz svoje matere, kateri je še vedno nosil na sebi nezabrisane sledove nekdanje cvetoče lepote. Zdaj se je zopet obrnila še bolj k sinu in rekla plašno:
»Jurko, nocoj je vernih duš večer?«
»Da.«
»Čuješ li, ali ni tako, kot bi tulili mrliči?«
Res se je vihra zunaj še bolj razbesnela. Tudi Jurkota je stresel mraz in hitro je odgovoril.
»Mati, pustite mrliče, naj mirno počivajo.«
»Jurko, ti ne veš, da nocojšnji večer vstanejo mrliči iz grobov in poletijo, tuleč in plakajoč, nazaj v svoje nekdanje domove.«
»Motite se, mati. Mrliči se ne vračajo, oni spe mirno, nevzdramno, nič jim ne moti počitka.«
»Vračajo se, pravili so mi že moja rajna mati.«
Zopet sta oba prisluhnila vihri. Bliskalo se je neprenehoma in ves Graben je bobnel od gromov. Tako turoben je bil ta večer, kakor že davno ne nobeden. Mlinarica je vselej tesneje stisnila sinovo roko, kadar je posebno močno zagrmelo.
»Mati, umirite se in zaspite,« je zaprosil Jurko.
»Da, saj res, zaspala bom.«
Trepalnice so ji padle na oči in roka je izpustila sinovo. Nekajkrati se je še stresla, če so veje udarile na okno, potem pa je mirno zaspala.
Jurko je odšel po prstih iz hiše in tiho zaprl za seboj vrata. V mlinu je zopet dogorevala treska-smolnica, Jurko je zataknil novo. Sedel je na stopnice pod pajkelj in prisluškoval divji vihri zunaj. Srce mu je bilo nocoj tako čudno bolno, kakor bi veselje na svetu že zdavnaj umrlo in bi se sreča izgubila neznano kam. Jurko je sedel na prašnih stopnicah n polglasno vzdihnil:
»Ah, kako strašna noč je nocoj. Tako je mračna in bolestna, da smrt ne more biti bolj.«
Mislil je zali mlinar Jurko na brata Tineta, ki ne pozna plesa duš in ne čuje tuljenja mrličev na večer vernih duš. On hodi vasovat v Zabukovje, med vesele gorjance, ki gledajo vso pokrajino pod seboj s strmega pobočja svetega Jošta. Vsa Gorenjska jim leži pod nogami, vse Sorško polje jim je razprostrto, kakor na dlani. In Tine je vesel, prešeren, on hodi v Zabukovje, kjer so gorjanci, drzni, trdni, mogočni. Oni ne umejo vzdihov noči, ne prisluškujejo šepetu savskih valov, ne sprejemajo vase tajnosti podzemeljskih jam s kapniki. Oni vriskajo in pojejo, Jurko tožno premišljuje. Njihov svet je polje, zeleno in smejoče se. Po gozdovih hodijo in drevje podirajo, prav nič se jim ne smili. In razposajeni so pri tem, sam smeh jih je. Druguje jim sreča, zvon svetega Jošta jim prinaša pozdravljenje z one strani hriba, prav od zelenega Blegaša in od Poljanske doline.
Tu v Grabnu sonce le redkokdaj sije in pečine visijo nad streho, tako resne, da ti njihova resnost skoro reže v dušo. In Jurko ne ume veselja, ne zna glasno zavriskati, popevka je njegovi duši tuja. Njemu je samota družica, tožne misli so mu najboljše prijateljice. A Jurkotu ni žal zato, saj ima navzlic temu v srcu nekje košček tihe sreče in pa lepote, ki se je vsa leta napajal z njo, tiste lepote, sicer resne, skoro otožne, ima toliko, kakor nobeden izmed veselih gorjancev.
Nevihta zunaj še vedno ni prenehala. Grmelo je manj, dež pa je lil kar v curkih. Jurko je vstal, se pretegnil in zazdehal:
»Spat pojdem.«
Zopet je zazdehal in ponovil sam sebi:
»Da, spat pojdem.«
Že je stopil k čelešniku, da bi ugasnil tresko, ki bi lahko zanetila požar, ko začuje močno trkanje na vratih. Jurko je obstal in čisto tiho poslušal.
»Kdo bi prišel v taki vihri v mlin?«
Trkanje na vratih se je ponovilo, a postalo je še močnejše. Jurko se je nasmehnil.
»Aha, Tine je. Čudno, da se je v nevihti vrnil domov.«
Stopil je k vratom in odrinil težki leseni zapah v steno. Tema mu je zazijala nasproti, piš vetra in dežne kaplje so mu udarile v obraz, da se je umaknil nazaj s praga.
V mlin so tedaj stopili trije neznanci v meniških kapucah. V svitu luči je Jurko videl, da so bili vsi trije močni, visoki ljudje in premočeni do kože. Obrazi so jim bili bledi in zagrizeni, oči so nekako čudno bleščale.
Jurko se je prvi hip zmedel, potem pa je hitro pograbil za vrati stoječo sekiro in jo dvignil, pripravljen na boj.
»Kdo ste, da se upate sredi noči vpasti v mojo hišo?« je zavpil in jih grozeče gledal.
Neznanci v meniških kapucah so se spogledali in se glasno nasmejali. Eden od njih je prijel Jurkota za roko in mu jo stisnil tako močno, da je fantu roka s sekiro omahnila.
»Pusti tisto. Kaj nas boš pobijal, saj nismo razbojniki.«
Jurko je strmel v čudne neznance.
»A kdo ste? Povejte mi vendar, če ste kristjani!«
Neznancem so se obrazi zelo zresnili in vsi v en glas so odgovorili začudenemu mlinarju:
»Sodnega dneva znanilci smo.«
Jurko se je še bolj čudil, a je vendar vprašal:
»Mar ima priti sodni dan?«
Vsi trije so resnobno prikimali.
Prvi neznanec je tedaj iztegnil roko, čudno pogledal mladega mlinarja in zamolklo rekel.
»Sodni dan že hiti v deželo!«
Drugi je rekel:
»Tedaj bo groza napolnila zemljo!«
Tretji pa je pristavil:
»In gorje mu, kdor bo tedaj imel na duši madež.«
Jurkota je stresla groza. Saj se ni bal ničesar, a pred pogledi teh skrivnostnih neznancev se ga je polaščal trepet. Besede njihove so donele čudno svečano v nočni vihar. Jurko je zbral ves pogum, zasmejal se je po sili in rekel:
»Vi mi govorite o sodnem dnevu? Ali ne veste, kaj je rekla sveta Šembilja? Da bo stal svet tisoč let, pa še tisoč in še in še. Kakšni krivi Preroki ste, odgovorite?!«
Neznanci so se zopet spogledali in vsi naenkrat rekli:
»Sodni dan že hiti v deželo!«
In zopet je spregovoril prvi:
»Bog je nekdaj kaznoval zemljo z vesoljnim Potopom, sedaj pa pošlje nadnjo sodni dan.«
Drugi je rekel:
»Zakaj mera hudobij na svetu je polna.«
Tretji pa je smehljaje dejal:
»A sodni dan pride le za nekatere, za vse ne.«
Zopet so molčali. Jurkotu je zmanjkovalo poguma. Ah, danes prvič čuti, da je težko živeti na samoti, ko nima nikogar, da bi ga poklical na pomoč. Ah, da bi prišel vsaj Tine domov, on zna udariti. Toda nikogar ni bilo, Jurkota pa je bolj in bolj izpreletaval mraz po hrbtu, kar mravljinci so gomazeli po njem. Zbral je pogum in glasno rekel:
»Ali pride zame tudi sodni dan?«
Neznanci so prikimali.
»Vsaka hiša, katere prag mi prestopimo, je zaznamovana s pečatom smrti,« je govoril prvi.
»A ne boj se, zali mlinar, saj smrt ni tako lezka, kakor si morda misliš,« je zinil drugi.
»In očisti dušo peg in madežev,« je priložil tretji.
Jurko je trepetal pred neznanci, ki so stali kakor okameneli. Na njihovih zagrizenih obrazih je fant zastonj iskal usmiljenja. Ves zbegan je zdaj vzkliknil:
»Če je meni odločena smrt, kaj pa moj brat in mati?«
Vsi trije hkrati so odgovorili:
»Tudi njima ne odide sodba.«
Mlinar je trepetal, kakor bi gledal samo smrt.
»In moja nevesta?« je bruhnil.
»Smrt, smrt, smrt!« so mu odgovarjali.
»O Bog,« je zastokal Jurko.
Eden od silnih neznancev je položil roko na Jurkotovo ramo in mu svečano rekel:
»Ne obupaj! Stopi na pot pokore, tri in trideset dni hodi po svetu oblečen v raševino, posuj si pepela na glavo, moli, bičaj se do krvi, ker drugače ne boš obstal pred sodbo.«
Jurko je še širje odprl črne oči, neznanec pa je rekel:
»Spovej se mi grehov, dobil boš odvezo!«
»Nimam grehov,« je zatrdil Jurko.
»Imaš jih.«
Jurko je vprašujoče uprl pogled v čudnega neznanca.
»Si mar menih?« je vprašal.
Vsi trije hkrati so odkimali. Prvi je odgovarjal za vse tri:
»Jaz sem grof iz Karantanske marke, ta je moj sin in oni moj valpet.«
Jurko je zmajeval z glavo.
»Česa potem iščete tu? Zakaj ne ostanete na svojem gradu?«
Vsi trije so mu v en glas odgovorili:
»Sodnega dneva znanilci smo.«
Jurkota je posilil smeh.
»Zblazneli ste!«
Prvi neznanec je počasi govoril:
»Razodeto nam je od Boga samega, da se bližajo čudne stvari tej ubogi zemlji. In mi smo zapustili grad, da pripravimo ljudi na pot pokore. Kaj je posvetno blago, ko je sodba blizu!«
»Sleparji ste!« je trdo govoril Jurko.
Trije neznanci so iztegnili desnice izpod meniških plaščev. Prvi in drugi sta imela prstane-pečatnike, tretji je imel vžgan na roki grb. Videl je tudi mladi mlinar, da so spodaj imeli obleko iz raševine. Jurko je pomolčal, potem pa jih je vprašal:
»In po kaj ste prišli k meni v tej nevihti?«
»Čoln imaš, prepelji nas čez Savo.«
»Sava je narastla, neurje je zunaj, dež lije v potokih in jaz naj vas popeljem čez? Utopimo se!«
»Ne utopimo se. Mi smo poslanci Njega in On bo z nami.«
Jurkota je groza že pustila. Pogumno se je uprl:
»Pa če vas nočem prepeljati?«
Neznanci so se spogledali. Segli so pod meniške plašče in v hipu se je v treh desnicah zableščalo troje mečev. Jurko je odrevenel.
»Gospod, reši me!« je zastokal.
Prvi izmed njih ga je prijazno pogledal.
»Ne boj se, zali mlinar, in prepelji nas čez Savo. Na, tu imaš plačilo.«
Segel je v žep in dal Jurkotu tri zlatnike. Jurko jih je prijel, a kakor bi ga spekli, jih je hitro spustil, da so se zatočili po kamenitih tleh. Strahoma se je obrnil k čudnim neznancem.
»Pojdimo!«
Sam je stopil prvi skozi vrata, oni trije pa za njim. Dež je še vedno lil, da je voda drla po bregu, nevihta pa je minula. Jurkotu je bilo tako čudno pri srcu, kakor še nikoli doslej. Kar šumelo mu je po glavi, da je ta šum preglasil bobnenje deroče vode. Jurko je šel spredaj, stisnil se je kakor starec, boječ se, kdaj se mu zasade v hrbet ostrine treh mečev. A neznanci so molče korakali za njim, niti besede ni spregovoril nobeden od njih. Ko so prišli do čolna, je Jurko ukazal:
»Vstopite!«
Neznanci so brez obotavljanja stopili v čoln. Jurko je čoln odvezal in stopil sam vanj ter sedel spredaj na povprečno desko. Prijel je veslo in odrinil od kraja. Čoln se je zazibal. Jurko je s silno močjo porival veslo v tla, s tisto močjo, ki jo da človeku groza. Jesenski dež je bil mrzel in leden, veter je vlekel, a Jurkotu je pot tekel po čelu in po hrbtu. Za hip mu je prišlo na misel, da vozi morda tri mrliče, ki so nocoj vstali iz grobov in hite na svoje domovanje. — Čoln je drčal po Savi, ki je besno šumela in se zaletavala v zgornjo steno, da se je čolnič otresal, kakor bi bil prazen. Sredi Save jih je zajel vrtinec, hitro je zasukal čolnič dvakrat, trikrat okrog, kot bi ga hotel požreti. A Jurko je dobro poznal ta vrtinec. Z vso močjo je porinil veslo in čoln se je pognal ven iz besnečih, razpenjenih valov, ki so dihali iz svojih globin grozo in smrt. Zdaj je bila vožnja mirna, dasi je bila Sava od deževja močno narastla.
Trije neznanci so molčali, ko pa so prišli iz blaznega vrtinca, je eden zapel z zateglim, žalostnim glasom in tovariša sta mu pomagala:
»Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti
in po obilnosti svojega usmiljenja izbriši
mojo pregreho.
Popolnoma me operi moje krivde
in mojega greha me očisti;
zakaj svojo pregreho spoznavam
in moj greh mi je vedno pred očmi.
Pokropi me s hizopom in očiščen bom;
operi me in bolj ko sneg bom bel.«
Jurkotu je bilo še bolj čudno pri srcu in želel je, da bi čimprej odložil čudne neznance, ker mu je od skrivnostne groze kri ledenela po žilah. Oko mu je hitelo gor v Zabukovje, od koder je še rahla lučca svetila v dolino. Pred mlinom je začel srdito bevskati črni pes, ki je bil privezan ob spodnjem delu stavbe. Jurko si je neznansko želel, da bi bil v Grabnu. Čoln je danes čudno počasi šel čez vodo, ki je bila od deževja močno narasla. Jurko je vedel, da se igra s smrtjo, ko se vozi po taki zbesneli vodi. — A glej! Tam iz teme se že prikazuje prvo drevje, črno grmičevje ob obrežju mu vstaja pred očmi. Vendar bo že konec te strašne vožnje! Zdaj je čoln butnil na trdi pesek ob obrežju. Neznanci so izstopili molče in obstali na pesku. Tedaj je rekel prvi:
»Zahvalimo te, da si nas prepeljal čez reko, kakor nekdaj sveti Krištof, ki je prenašal potnike čez vodo.«
Drugi je zamolklo govoril:
»A vendar ne moremo odvzeti od tebe sodbe, ki ti je namenjena, ne odvrniti zla od tvojega domovanja.«
In še je rekel tretji:
»Ti si dober človek, zato se bomo še videli.«
Jurko je pogumno zaklical:
»Danes vas nisem vabil in za v prihodnje vas ne bom!«
Neznanci so se glasno zakrohotali, potem pa so enoglasno odgovorili:
»Ne boš nas vabil, a vseeno nas boš še videl.«
Nov curek dežja se je ulil iz oblakov. Neznanci, grozni kakor smrt, so izginili, vzela jih je noč.
Jurko se je globoko oddahnil, ko ni več videl njihovih oči, žarečih še v temi. Z olajšanim srcem je obrnil čoln na narastli vodi in ga pognal nazaj proti mlinu.
Mlin v Grabnu je zajela zima. Če je bilo doli že poleti samotno, je bilo pozimi pusto, kakor na grobu, kjer je še sveža prst na krsti mrličevi. Iz Save se je dvigala megla, tista siva megla, ki kar reže v ude, tista megla, od katere te zebe prav v dušo. V tankih curkih se je dvigala iz valov, potem pa so se ti curki združili v siv oblak in se zapodili proti mlinu ter ga tako zagrnili, da ga onstran Save ni bilo videti. Pa tudi doli iz tistih ogromnih kamenitih skladov je silila megla, ki je odbegnila iz vasi. Vedela je, da je v Grabnu prostor zanjo. Obe megli sta zdaj zagrnili mlin in ga popolnoma pokrili. Čulo se je le šumenje studenca, ki je gonil kolesa in potem besno drevil v naročje Save, in pa ropot stop, ki so tolkle enakomerno, brez prestanka. Temni, umazanosivi oblaki so viseli prav nad streho, kakor bi jo hoteli pritisniti k tlom. Sneg je padal skoraj vsak dan. Debeli kosmi so se trgali iz dolgočasnih oblakov in pokrili mlin z debelo sneženo odejo, da je čepel v bregu, še bolj tajnosten, samoten, kakor izumrl. Le ozka gaz je vodila po strmih pečinah gori v vas. Po tej stezi so podnevi kmetje nosili oprtiv v mehovih žito, po Marijinem zvonjenju pa je tudi steza samevala. Včasih se je zgodilo, da je lezel po stezi med pečevjem navkreber Tine Mlinarjev in je na vrhu zavriskal. Včasih se je še celo primerilo, da je Jurkota peljala pot na Okroglo vasovat k Zoranovi Minci, a to je bilo malokdaj. V Grabnu so bili samosvoji, navajeni so bili pustinje in samote, pa niso marali dosti zahajati med ljudi, ki jih niso umeli.
Ta zima je bila čudna, kakor že zdavnaj na nobena. Snega se je nasulo možu do pasu, pa je še vedno nebo viselo komaj za seženj nad glavo. Ljudje so bili čudno plahi, nad deželo je ležala nekaka mora, vse je pričakovalo nečesa strašnega, kar bo z vso brezobzirno silo zasekalo v ta mir. Kaj, tega si niso znali razložiti ne vaščani, ne meščani. Morda pride velika vojna, ki bo zahtevala tisoče življenj, prelila potoke krvi, ali sam Bog zna, kaj utegne prihrumeti nad Kranjsko marko. Zato je vsa pokrajina čudno-zagonetno molčala; tiho je trepetala pred nepoznano šibo. Sveti Jošt je sameval na hribu, cerkovnik je samoten trikrat vsak dan vlekel vrvi, da so zvonovi zvonili, da je tudi na tem zapuščenem vrhu še življenje. In v Zabukovju so gorjanci posedali po lesenih kočah in si s pripovedovanjem kratili čas. Sneg jim je zaprl pota v dolino, da tudi dolinci niso mogli priti vasovat k njim, še celo veselega Tineta iz Grabna ni bilo gor. Le luči, ki so skozi mraz in meglo svetile pozno v noč v dolino, so pričale, da gori še ni življenje umrlo. V mestu Kranju, častitljivem mestu z mračnimi gotskimi stavbami, je življenje mirovalo. Nobene živahnosti, nikakega veselja ni bilo, in meščani so si šepetali, da se bliža nekaj groznega, a nihče ni vedel kaj. Cela pokrajina, odeta z debelo plastjo snega, je bila kakor zapuščeno groblje.
Ljudje so praznovali novo leto v letu Gospodovem tisoč tri sto osem in štiridesetem. Vpraševali so se, kaj jim to leto prinese.
Po novem letu je sonce predrlo oblake in razpršilo megle, obenem pa je nastopil strupen mraz. A jasno nebo in bleščeči sneg sta vendar pregnala ljudem mračne slutnje in oživela mrtvo pokrajino. Na semanje dneve v Kranju je zopet prihajalo vse polno ljudi. Cesta se je odprla in skozi Kranj so prihajali številni tovori, ki so šli iz Poljanske doline skozi Škofjo Loko v Kranj, od tam pa skozi Ljubeljski trg, čez prelaz Ljubelj v Karantansko marko. Gostišča so bila polna veselih tovornikov, ki so tovorili po vseh deželah vino, med, vosek, platno ali kožuhovino. Ti veseli tovorniki so pili v Kranju po gostiščih, ropotali s srebrniki, peli, bili prešerni in vse skrbi ljudstva so jim bilo deveta briga.
Ko so se pota uredila, je pa prineslo lepo, dasi mrzlo vreme še drugo nadlogo: ogromno množico beračev. Hodili so od hiše do hiše, bilo jih je toliko, da jih najstarejši ljudje niso pomnili v tolikem številu. Med njimi so bili celo taki, ki so po obleki in narečju pričali, da so iz daljnih krajev. Sedali so za vrata, prosili vbogajme in govorili, da se deželi bliža zlo, veliko zlo. Ljudem so se zopet stisnila srca.
V Grabnu so čuli vse to, dasi ni noben berač šel v samotni mlin. Bolna Mlinarica je tedaj snela s stene molek in dan za dnem so njeni šibki prsti prebirali debele jagode na njem, obledele ustne pa so šepetale molitve. Tine pa, veseli Tine, je zamahnil z desnico po zraku, postrani potegnil klobuk in se prešerno zasmejal. Tudi Jurko se je branil tesnobe, ki mu je silila v prsi, a ubraniti se je ni mogel.
V nedeljo popoldne, ko je mlin miroval, so sedeli v hiši pri bolni Mlinarici: Jurko, Tine in stari Tilen z Okroglega. Tilen je bil prijatelj Mlinarjevih, često je vasoval pri Jurkotu in mu pravil davne zgodbe. Sedeli so pri bolni Mlinarici in pogovor jim je zastajal. Mlinarica je suho pokašljevala, že lani jo je vrgla bolezen na posteljo in mestni padar ni vedel zdravila zanjo. Komaj pet in štiridesetletna, pa je vedela, da jo neizogibno čaka smrt, morda danes, mogoče jutri ali pojutrišnjem.
Berač Tilen je prvi pretrgal mučni molk:
»Tako čudno je letos povsod, kakor da bi za vsakim grmom sedela sama smrt in prežala na žrtve.«
Tine se je zasmejal.
»Eh, kaj! Vse je veselo, samo če človek hoče. Treba je iti med ljudi, ne pa sedeti doma in se kisati kakor stara devica.«
Jurko je nerazumljivo pogledal Tineta s svojimi globokimi, črnimi očmi.
»Ne razumem te, Tine. Ti si preveč lahkomiseln.«
»Nisem lahkomiseln, samo živim rad. Saj ti čepiš vedno doma in se držiš matere za krilo. Mlad človek mora med vesele, sebi enake ljudi, tu v Grabnu je pa res tako, kakor bi za vsakim grmom prežala smrt.«
Vstal je, pokril postrani klobuk, zapel suknjič in pomeril k vratom.
»Kam pa greš zopet?« je vprašal Jurko.
»Pota so se unesla, pojdem v Zabukovje gledat, kaj počno gorjanci. Menda so pomrli gori v hribih, ko ni nobenega na spregled.«
Berač Tilen je pomežiknil.
»Hej, ali se morda gori kje ženiš?«
Tine se je glasno zasmejal.
»Jaz? Mar so mi babe! Zaradi njih ne hodim v Zabukovje. Gori grem le zato, ker imajo v kleti dobro vino. Ha, ha!« In že je zaprl vrata za seboj.
Oni trije so molčali, nekaj časa se je čulo škripanje snega pod Tinetovimi škornji, potem pa je tudi to potihnilo. Ko je Tine prišel na vrh, je zavriskal, da je njegov vrisk napolnil mlin. Toda v Grabnu, mrkem in molčečem, je bil vrisk nekaj tako tujega, čudnega, da ni nobenemu ogrel duše, ne razveselil srca.
»Jurko, Tine je ves drugačen kakor ti,« je menil Tilen.
Jurko je zmajal z rameni.
»Hm, kaj morem za to. On je bil že v otroških letih popolnoma drugačen od mene, saj se niti igrala nisva skupaj, dasi je le za eno leto mlajši; šel si je rajši iskat družbe gor v vas, kjer je vse bolj veselo. Z oskrbnikovim sinom sta si bila posebno dobra prijatelja.«
»O, saj sta še sedaj.«
Jurko se je tožno nasmehnil.
»Z grajskimi se druži Tine, z oskrbnikovim Otonom pije vino in medico, z njim, ki ga ne morem trpeti. A kaj morem jaz za to.«
»Nič. Res je to.«
Mlinarica je suho zakašljala, pot ji je stopil na čelo.
»Sirota si, Jerca,« jo je miloval Tilen. »Čudno, da te je tako hitro začelo pobirati. Menda ti je kdo urekel?«
»A kdo!« je odkimala Mlinarica. »Meni je smrt odločena vsak čas. Graben mi je izpil zdravje, Graben mi je izsesal kri, kapljo za kapljo, kakor pijavka ali vedomec.«
Jurko in Tilen sta molčala, Mlinarica pa je govorila dalje:
»Tiste orjaške sive pečine, ki jih je oko gledalo dan za dnem, so pile veselje iz mojega srca, mrak in temota Grabna sta ubijali luč mojih oči. Premnogokrat sem trepetala v viharnih nočeh pred gromom, ki je tu neprimerno močnejši, strašnejši, kakor gori na ravnini, kjer se odmev kar nekam izgubi. O, in v tem sem često čula plač duše oskrbnika in vzdihovanje duše matere mojega pokojnega moža, ki sta iskali miru.«
»Si že vsa leta to čutila, Jerca?«
Mlinarica je odkimala.
»Ne. Odkar je umrl pred desetimi leti moj mož, sem začela gledati vse grozote Grabna, strmeti nad njegovimi tajnostmi, bati se njegove preteklosti, zagrnjene v temo in meglo. On mi je bil opora; ko njega ni bilo več, so mrakovi zagrnili Graben.«
»Deset let je, kar ti je umrl mož?«
»Deset,« je pritrdila Mlinarica in oko se ji je orosilo.
Tilen je mrmral nekaj v gosto brado, potem je rekel:
»Saj res, spominjam se. Lani je bilo deset let, odkar so prišle sem kobilice in vse opustošile, da ni bilo travice za njimi. Tak oblak jih je bil, da so zatemnile sonce, ko so letele. In velike so bile kakor vrabci, imele so dvojne perutnice in rdečkasto truplo, O, strah in groza! Kajne, Jurko, ti imaš še tudi kobilice v spominu?«
»Kaj bi jih ne? Fantalin sem bil še takrat.«
»Vidiš, vidiš,« je mrmral Tilen. »Takrat je jezdil zvečer proti domu zali sin mestnega vicedoma iz Kranja. Mladenič ni nič hudega slutil, pa je v temi zajezdil v lak oblak kobilic. Tisto noč so kobilice vicedomovega sina s konjem vred požrle in obglodale do kosti. Drugo jutro, ko je oblak kobilic odletel dalje, so našli na cesti samo kosti, konjsko opremo in jekleni meč.«
»Tudi ta strašna zgodba mi je še v spominu,« je rekel Jurko. »Pravili so, da je bil vicedomov sin v Radovljici pri svoji nevesti in so ga nazaj gredoč zalotile kobilice.«
»Človek se ne izogne usodi,« je tiho dejala Mlinarica.
Jurko in Tilen sta začudeno pogledala vanjo.
»Kako to misliš?« je vprašal berač Tilen.
»Tako, no: vicedomovemu sinu je bilo namenjeno, da ga bodo požrle kobilice, mojemu možu je bilo tudi odločeno, da bo še isto leto umrl, in tudi jaz ne bom ušla smrti.«
»Ne moreš vedeti, kdaj boš umrla, Jerca.«
»O, pač. Letos sem na vernih duš večer čula tuliti mrliče; enkrat jih bom morda še slišala, drugič me vzamejo s seboj.«
Jurko se je nasmehnil.
»Motite se, mati. Nevihta je bila tisti večer.«
»V nevihti so tulili mrliči.«
»Ne motite mrtvim počitka.«
Mlinarici se je mir razlil po obrazu.
»Pripravljena sem na vstop v večnost, tudi pred sodbo ne trepetam, zadosti sem se spokorila v teh desetih letih.«
»Zadosti?« je vprašal Tilen.
Mlinarica je plašno pogledala vanj in govorila tiho, počasi, kakor bi hotela samo sebe prepričati.
»Mar ni pokore zadosti? Ali jo je treba še več, še več? Še dvajset let mi ni bilo, ko sem prišla z Okroglega, z ravnine, sem doli v Graben, v ta skrivnostni mlin. Pa ne smem se pritožiti: prvih petnajst let me je ljubezen objemala tu v Grabnu. Zdaj ni več zame ljubezni, zame je samo še žalost in smrt.«
Jurko je prijel mater za velo desnico.
»Mati, zakaj ni za vas ljubezni v Grabnu? Ali vas jaz ne ljubim, ali ne verjamete sinovi ljubezni?«
Mati je pobožala Jurkota po črnih kodrih.
»Jurko, sin moj, saj res, ti me ljubiš. Grešim, če pozabljam na tvojo ljubezen, moj Jurko.«
Tilnu so oči čudno bleščale.
»Vidiš, Jerca, bolest ti je ožarjena z ljubeznijo. Ti pa praviš: zadosti sem storila pokore.«
»Moja duša je čista,« je plaho dahnila Mlinarica.
»Čista?« je znižal Tilen glas.
Bolna Mlinarica je široko razprla sinje oči in zastrmela v berača. Jurko je napeto opazoval.
»Jerca!« Tilnov glas je bil teman kot noč. »Jerca! Ali se spominjaš na lepega tovornika Venclja žalostno zgodbo?«
Mlinarica je omahnila nazaj na blazino, smrtna groza se ji je zrcalila v očeh, ko je plašno zastrmela v berača Tilna.
»Ne spominjaj me!« je vzdihnila, kakor bi uzrla smrt ob vznožju postelje. Moj Bog, pet in dvajset let je preteklo od tedaj!«
Tilnov glas je bil trd in mrzel.
»Greh se vedno maščuje, prej ali slej!«
»Ne govori, Tilen! Si ti mar glas moje vesti?«
»Ne, nisem, kar tako sem rekel.«
Jurko je strmel v mater in v starega bednega Tilna in je zdaj z bleščečimi očmi hlastno vprašal:
»O kakem tovorniku Venclju govorita? Še nikdar nisem čul tega.«
Berač Tilen mu je položil roko na ramo.
»Zdaj ni čas, Jurko, prijatelj moj, da bi ti pripovedoval take zgodbe. A pride čas, ko ti povem tudi to.«
V Graben je začela siliti večerna megla, vsa polna otožnosti in puščobe. Iz nje je prihajal mrak, objemal je lesene stene mlina in jih ovijal s svojimi mehkimi rokami. V hiši je bilo vse tiho. Mlinarica je zaprla prestrašene oči. včasih se je stresla, kakor v grozi, dušo ji je pretresal spomin na lepega tovornika Venclja žalostno zgodbo. Tilen je strmel v njen obraz, pogled se mu je že umiril, v njem ni bilo nič več prikrite grožnje.
Jurkota je pekel molk in sence, ki so lezle iz kotov, so mu napolnjevale srce z neizmerno tugo. Vstal je in se odpravljal.
»Tilen, saj boš ti ostal nocoj pri materi?«
Starec je nemo prikimal, Jurko je odšel ven.
Zunaj je dvakrat, trikrat krepko zadihal, zdelo se mu je, da prihaja z mrzlim, zimskim zrakom vanj svežost. V hiši ga je tiščalo, kakor mora, hotelo mu izpiti radost iz srca, tu, v snegu, pa je bilo vse drugače. Navzlic mrazu in debelemu snegu je bilo vsepovsod življenje, ali vsaj skriti njegovi sledovi. Voda je tekla po ozki strugi, padala je pod kolesom, ki je mirovalo. Jurko je obstal in prisluhnil šumu vode, z veseljem je prisluhnil tej večno lepi pesmi, ki jo je poslušal vse dni življenja. Jurko je obstal in s pogledom polnim ljubezni in boli objel mlin pod seboj.
»Nikamor od tebe, ljubi dom, nikamor od vas, pečine, ve moje prijateljice, del moje duše.«
Tako so šepetale ustnice lepega mlinarja, oko se je zaiskrilo v ponosu, da je sin teh pečin, ostrorobih, strmih, veličastnih.
A nenadoma je nekaj zasekalo vanj, prav kakor bi mu porinil nož v srce. Jurko je obstal in strmel v mlin pod seboj. Spomnil se je besed starega berača Tilna in materine groze.
»Jerca! Ali se spomniš na lepega tovornika Venclja žalostno zgodbo?«
Materina groza je pričala, da mora biti njegova zgodba nenavadna, čudno grozna. Jurkota je mučila radovednost, kaj bi utegnilo biti. A pride čas, ki mu razjasni tudi to. Saj je berač Tilen obljubil, da mu bo o priliki vse povedal.
Mlin pod Jurkotom je vse bolj tonil v megli. Okna se niso razločila v temni, leseni steni. Nikogar ni bilo, da bi prižgal tresko, ki bi prerezala zlokobni mrak, odgnala temne misli.
Jurko je šel po gazi med pečinami. Srce ga je vleklo gor v vas, pa do bele oranove hiše. Tja so ga vabile modre oči Zoranove Mince. Malokdaj se je zgodilo, da bi klic po življenju, pesmi, premagal mladega Jurkota in ga izvabil iz njegovega samotnega domovanja. On je ljubil mir in molk pečin, — a včasih ga je prijelo s čudno, neznano silo in tedaj ni mogel več strpeti v Grabnu. Spomnil se je Mince, srce mu je zahrepenelo po njej, hotelo do nje in tedaj je Jurko usmeril korake iz Grabna na Okroglo.
Jurko je šel med pečinami. Drevje nad njimi je molčalo, skrivljeno pod težo snega, ki ni še zdrsnil z vej. Zavel je vetrič in lahen šelest je priletel na ušesa mlinarju Jurkotu. Prisluhnil je samo njemu razumljivi govorici, saj se mu je zdelo, da mu govori o ljubezni, o sreči.
Kmalu je ležala pred Jurkotom vas Okroglo. Sredi vasi je stala cerkvica, za cerkvico se je šopiril gradič — last Ortenburžanov — s številnimi gospodarskimi poslopji. Gradič je molčal, kakor bi bil uklet, ves temen, brez luči. Po kmečkih hišah so gorele za vrati v čelešnikih treske-smolnice, na oknih so viseli rdeči zastori. Za njimi so pa vasovali ljudje, veseli navzlic premnogim težavam.
Takratni vladar, Albreht »Hromi«, je bil sicer dober, pravičen in moder. Država takrat ni bila zapletena v nikake boje s sosedi, ki so željno gledali njene obmejne pokrajine; a vendar ni bilo tako, kakor bi bilo želeti za dober in miren razvoj gospodarstva, obrti in trgovine. Deželo so pretresali vedni medsebojni boji plemičev, ki so segali drug drugemu po lastnini. Često so se vnele prave domače vojne, vseh vojn najstrašnejše. Nesreče in ujme so zadevale premnogokrat državo, posebno kranjsko in koroško marko, štajersko in goriško mejno grofijo. A najhujše nezgode so imele šele priti nad ubogi narod. Ljudje so slutili zlo, vse je bilo v mučnem pričakovanju, a nihče ni vedel pojasniti, česa se prav za prav boje.
Na Okroglem so bili veseli; imeli so nespametno geslo: »Ne skrbi danes za to, kaj bo jutri.« Iz hiš se je čul glasen pogovor in prešeren smeh, poln odkrite radosti. Ko je šel Jurko mimo Poljančeve hiše, je nehote malce obstal. V hiši so peli in glasna pesem se je čula na vas. Bila je pa nekako žalostna tista pesem, zato je Jurko stal in poslušal.
»Trije kralji so se vzdignili zoper nas,
ta črna kraljica pošilja po nas.«
Jurkotu je bila pesem znana, saj so jo često peli na vasi. In še je šla naprej tista pesem:
»Usmili se nas, o večni, sveti Bog,
reši nas vseh težav in nadlog.«
»Pojte!« si je rekel Jurko polglasno. »A zapojte o ljubezni, o nageljnih in rožmarinu, ne pa te žalostne pesmi. Pesem o beli cesti, po kateri gredo trije mladi lovci, bi rad slišal danes, ker tega nimamo v Grabnu.«
Šel je po vasi, mladi, zali mlinar Jurko in stopil v Zoranovo hišo.
»Pozdravljeni!« je rekel, ko je vstopil.
»Jurko! Vendar prideš iz Grabna! Dobro si nam došel po milosti božji!« so mu klicali domači in vasovalci.
Mlinar je sedel k mizi in odrezal kruha, da ne prekrši stare gostinjske navade. Pogovor v hiši ni bil več tako glasen, gledali so v mlinarja. Jurko je bil sit molka, pa je vzkliknil:
»A dajte, recite katero! Pri nas v Grabnu je puščoba, zato sem prišel sem gor. A vi molčite.«
»Govori, Jurko, pripoveduj nam kaj!«
»Jaz ne vem nič. Sam sem v mlinu in tudi Tine mi ne pove nič.«
»A kaj naj govorimo mi?«
Jurko je pomislil in lice se mu je zmračilo. »Povejte mi, če veste, povejte mi žalostno zgodbo o lepem tovorniku Venclju!«
Ljudje so se spogledali in tiho nekaj mrmrali.
»Mi ne vemo nič,« je rekel Zoran.
Jurko je udaril po mizi:
»Vi veste, povejte mi!«
Zoran je odmajal z glavo:
»In četudi vemo, Jurko, ti vendar ne maramo delati težkega srca, ker te imamo radi.«
Toda Jurko je bil nocoj skoro togoten, sam ni vedel zakaj. Zopet je udaril po mizi in zavpil: »Povejte, kar veste!«
Takrat je stopila predenj Zoranova Minca. Modre oči so bile vse vlažne, klicale so mlinarju: »Saj te ljubim!« Položila mu je roko na ramo in rekla čisto tiho in mehko:
»Ne bodi tak, Jurko. Tedne in tedne te ne vidimo, ko pa prideš, nimaš za nas prijazne besede.« Jurko se je nasmehnil.
»Ah, veš, Minca, kar tako me je prevzel bolesten spomin.« Obrnil se je k drugim: »Ne molčite vendar! Zapojte mi pesem o beli cesti, vijoči se med holmi, čez zeleno polje, skozi šumeče gozdove, o beli cesti, ki te vabi v daljavo, v nedogled. Zapojte o treh mladih lovcih, ki so šli v daljno, sivo planino na lov. Dajte, oglasi naj se vesela pesem, da bo srce radostno!«
Oglasil se je mladenič med vasovalci:
»Ej, mlinar Jurko, tista pesem je žalostna. Saj poznaš zgodbo teh lovcev? Prvi se je ubil na sinji planini, drugi je umrl od bolesti, ker se mu je izneverilo dekle, tretji pa je šel dalje po beli cesti. Naveličal se je romanja križem sveta, legel je v gozdu na mehki mah in tam je umrl. Jurko, v tej pesmi ni veselja.«
Jurko se je otožno nasmehnil.
»Vidiš, pozabil sem na to. A potem dajte, zapojte o mladem grofovem sinu, ki se je po gozdovih sprehajal.«
Zopet mu je dejal oni mladenič:
»Jurko, saj veš, kaj je bilo z grofovim sinom? Zapustil je dekle in se oženil na drugem gradu. A ona prva ga je preklela in mladi grof je legel prvo leto po ohceti na posteljo in ležal v groznih bolečinah v njej sedem dolgih let. Hrepenel je po zdravju, a telo je hiralo, klical je smrt-rešenico, a smrti ni bilo.«
Mlinar je gledal v pripovedovalca.
»Ali potem ni na svetu nikjer več veselja?«
»O, je! Zapojmo mu pesem o ribiču, ki je v Savi ribe lovil!« In vsa hiša je glasno zapela:
»Za Savco sem hodil,
sem ribce lovil,
ko mrežo sem vrgel,
sem dekle dobil.«
Pivci so umolknili, Jurko je pa sam zapel dalje:
»Pa citre so rjave,
mo nočʹjo več petʹ,
me dekle zapušča,
me noče več imetʹ.«
A dobra volja se ni mogla razživeti med njimi. Pogovor je zastajal in vasovalci so se začeli razhajati. Zoran in Zoranka sta šla spat, v hiši sta ostala sama Jurko in Minca in si gledala v oči ob drgetajočem plamenu smolnice, ki je prasketala v čelešniku za vrati.
Jurko je tedaj prisedel k Minci in ji položil desnico okoli vratu.
»Minca, kaj ne, ti še misliš name?«
»Gotovo, Jurko. A ti tako malokdaj prideš k nam.«
»Ne morem, Minca. Sam sem, Tineta ne drži doma. In mati je bolna. Kar samevam v pečinah.«
»In ti ni dolgočasno?«
»Nič mi ni dolgčas, ljubica. Ena podoba mi druguje v samotnih nočeh, polnih mraka in boli. Tista slika, ki mi zmerom plava pred očmi in mi živi na dnu srca, si ti, Minca.«
»In v moji duši si ti, Jurko.«
»Ah, ti moja Minca.«
»Jurko, moj Jurko.«
Sladka bolest se jima je prelivala po žilah, ko sta čutila, da njuni srci bijeta blizu skupaj.
Noč je šla čez vas. Zimska noč, ko se čuje na poljani samo lajanje lisjaka, ki bevska nad luno. A tudi mraz ni mogel zadržati fantov, ki so se zvesto držali starih navad. Prav sredi vasi so zapeli:
»Vrh gore visoke pa zvezda miglja, srček moj, oj srček moj,
v ljubezni pa meni srce trepeta,
oj srček moj.
Kako bi rad gledal v tvoje oči,
srček moj, oj srček moj,
ko duša v nemiru presladkem drhti,
oj srček moj.
Na tebe le mislim, oj dekle ljubo,
srček moj, oj srček moj,
za tebe jaz dal bi rad dušo, telo,
oj srček moj.«
Fantje so odhajali z vasi.
Jurko in Minca sta čutila milino pesmi, ki je z mehko melodijo skoro privabljala solze v oko.
»Minca,« je dejal tiho Jurko, »ali ni ta pesem vseskozi resnična? A na nekaj so pozabili: ljubezen nima samo sreče, ampak je grenka pijača, pomešana z medom.«
»Ali je vedno tako?« je vprašala Minca.
»Vedno,« je pritrdil Jurko.
Deklica ga je pogledala s svojimi velikimi, sinjimi očmi in plaho vprašala:
»Tedaj čaka tudi naju nesreča?«
Jurko ni vedel, kaj bi odgovoril. Spomnil se je prerokbe treh neznancev, ki jih je prepeljal jeseni čez Savo. Srce mu je stisnila zla slutnja, a Mince ni hotel vznemiriti. Ravnodušno je odgovoril:
»Ne misli, da je nesreča neizogibna. Ali vsaka ljubezen je že sama na sebi bol. In če pride trpljenje, preneseva ga. Duša je močna, mnogo more prenesti.«
Minca se je stisnila k Jurkotu, kakor bi jo bilo nečesa strah.
»Jurko,« je tiho govorila. »Kadar mislim nate, na najino ljubezen, me kar nekaj zbode v srcu. Zdi se mi, Jurko, da naju bo nekaj strašnega ločilo za vedno. Ne morem pomagati, da se mi te slutnje venomer vsiljujejo.«
Mladi mlinar se je zdrznil, saj je Minca govorila isto, kar je včasih sam čutil. A zamahnil je z roko in rekel:
»Minca, nocoj govori iz tebe bolestna otožnost, ki sem jo jaz prinesel iz Grabna. Pesem o treh lovcih na beli cesti in o grofovem sinu ti je vzbudila v srcu žalostne misli. A pusti žalost, nocoj misli raje na ljubezen, ki je tako lepa.«
»Tudi jaz čutim njeno blaženost, kadar te vidim, še bolj pa, kadar hrepenim po tebi, ki samevaš med zaprašenimi mehovi.«
»Nisem sam v mlinu. Saj sem ti že povedal, misel nate mi druguje.«
Treska v čelešniku je ugašala in ugasnila.
V temi je opojno utripalo dvoje src.
Minca je začutila na ustnah poljub.
V letu tisoč štiristo osem in štiridesetem so krožile čudne vesti nad pokrajino in mestom. Vse je živelo v pričakovanju nečesa strašnega, kar bo pretreslo deželo do temeljev.
Januar je mirno potekal, brez posebnih dogodkov. Mlinar Jurko je sedeval na stopnicah pod pajkeljnom, presipaval žito iz mehov, vsipaval proso v stope, zraven pa gospodinjil in stregel bolni materi. Premnogokrat je nameraval naravnost vprašati mater, naj mu pove tisto zgodbo o tovorniku Venclju. A materine oči so zrle tako čudno, skoraj žalostno v sina, da mu je vedno zastala beseda v grlu. Prej ali slej tako pride čas, ki mu bo razjasnil vse.
Tine je bil malokdaj doma. Prišel je in odšel. Včasih je začel Jurko pogovor z njim, a dolgo jima pomenek ni nikoli tekel. Tine je govoril o veselem življenju, Jurko mu je govoril o samih resnih stvareh in to Tinetu ni prijalo. Često je rekel bratu:
»Rad te imam, Jurko, a razumeti te ne morem. Midva sva si tako različna, kakor noč in dan.«
O ljubezni je Jurko samo enkrat poskusil govoriti s Tinetom, a se je zaveril, da mu tega čustva ne bo nikdar več omenil. Tine se je norčeval iz njega, ker se »lovi za ženskim krilom«, in mu povedal, da se on za ženske toliko briga, kakor za predlanski sneg. Jurko je umolknil in žal mu je bilo brata, veselega lahkoživca.
Na dan spreobrnjenja svetega Pavla, pet in dvajsetega prosinca, je bilo vreme tako lepo, kakor že zdavnaj ne. Tineta zopet ni držalo doma, hotel si je poiskali vesele družbe.
Jurko je sam delal v mlinu, roj misli mu je hodil po glavi. Odprl je zaprašeno okno in mrzli, toda svetli sončni žarki so pohiteli v mlin. Begali so po prašnih tleh in prepodili zlokobne sence. Te sence! Jurko se jih je skoraj bal. Spomladi in poleti je bilo v mlinu vse sončno, svetlo, prijazno. Ko pa je prišla jesen, tedaj so odnekod začele prihajati mračne sence, čim krajši so postajali dnevi, več jih je bilo. Ko je prišla trda zima, jih je bil ves mlin poln. Ob večerih, ko je Jurko sameval pod pajkeljnom, so se vzele tam iz kotov, priplazile so se k njemu in mu drugovale. Prav v srce so se mu splazile in se vsedle vanj. Zali mlinar je tedaj upiral črne oči v zaprašena tla in nevesele misli so mu šle po glavi.
Danes pa je bilo vse sončno, vse svetlo, mračnih senc ni bilo nikjer. Svetloba v mlinu je postajala vse močnejša. Jurko je utihnil, neznana groza mu je stisnila srce. Zdelo se mu je, da voda nič več ne šumi, skozi okence pa je lila bledo-rumena luč. Gledal je tisto prečudno svetlobo in imel občutek, da je nebo nekam izginilo, mlin se je odtrgal od tal in plava v tistih rumenih žarkih.
»Jurko!« Bil je materin glas, ki ga je klical.
Mlinar je planil v hišo, pa obstal na pragu, kakor bi treščilo vanj. Izba je bila vsa zalita s tisto strahotno svetlobo. Mati je ležala na postelji in drgetala v vročici.
»Sin moj, pojdi sem, tako me je groza,« so šepetala njena usta.
Mlinar je stopil k materi in jo prijel za trepetajočo roko. Drug v drugega sta upirala prestrašene oči. Nenavadna svetloba je začela ponehavati in je izginila popolnoma.
»Hvala Bogu,« je vzdihnil Jurko.
Ali še preden je dogovoril, je začutil silno bobnenje, kakor bi se bližalo tisoč težkih jezdecev. Zdelo se je, da prihaja vedno bližje. »Kaj je to?« so šepetale njegove posinele ustnice. Ali še preden si je vedel dati odgovora, se je tudi mlin strahovito stresel. Jurko se je opotekel in se zaletel v leseno steno, potem pa obležal na tleh. Tla so se gugala, podoba neznanega plemiča, ki je visela na steni, je padla na tla. Drugi sunek je prevrnil posteljo z bolno Mlinarico vred. Jurko ji je hotel iti pomagal, a ni mogel napraviti niti koraka. Kakor hitro je stopil na noge, ga je vrglo po tleh. Miza, ki je bila stara in trhla, se je podrla, leseni stoli so leteli po hiši. Jurko in Mlinarica sta bila v nevarnosti, da ju pobijejo.
Čez nekaj časa so se tla nehala majati. Tedaj pa je zopet pod podom nekaj strašno zabobnelo, nad stropom je zabučalo, vsa hiša se je stresla. Stara peč se je razsula po hiši, njeni deli so ranili na tleh ležečega mlinarja. Strop je zahreščal, vse se je hotelo zrušiti. Nekaj je tako strašno zagrmelo, da je Jurko skoraj oglušil. Voda iz Save je brizgnila prav v steno in hišna okna. Jurko je obležal na tleh nezavesten.
Precej časa je minulo, preden se je Jurko osvestil. Tla so se nehala majati. Mlinarica je ležala na tleh, ob glavi je bila mlakuža krvi. Jurko je pokleknil k njej in jo začel klicati, tresti. Po dolgem prizadevanju mu je slaboten jek naznanil, da še živi. Toda še precej časa se je moral truditi, preden se je popolnoma zavedla. Sin jo je spravil v posteljo in sedel k njej.
»Kaj je bilo, Jurko?« je prestrašeno vprašala.
»Potres je bil, mati, strašen potres, kakršnega gotovo še živ človek ne pomni.«
Materine oči so bile še vedno polne groze.
»Misliš, da je bil potres?«
Jurko je nemo prikimal.
»Ne, to je moralo biti nekaj drugega,« je govorila mati, kakor sama sebi. »Berač Tilen mi je v nedeljo pravil, da vsepovsod krožijo čudne govorice. Rekel je, da hodijo po deželi čudni ljudje in oznanjajo sodni dan. Saj je vendar prerokovano, da se bo na sodni dan zemlja zdrobila v prah. O, Jurko, sin moj, sodni dan se bliža.«
»Sodni dan?« je vprašal mlinar.
Pogreznil je glavo v dlani in se spomnil tistega strašnega večera, ko je prepeljal one tri neznance čez Savo. Dobro se je spomnil Jurko, da so rekli vse trije v en glas:
»Znanilci smo sodnega dneva.«
In ko jim je mlinar oporekal, se mu niso hoteli vdati. Danes je res podobno, da se bliža sodni dan. Mlinar je gledal razdejanje po hiši in si mislil, kakšno mora biti šele v mlinu. A vsekakor je čudno, da se niso podrle tiste strašne pečine nad mlinom in ga popolnoma strle pod seboj.
Oči bolne in na smrt prestrašene mlinarice so neznansko čudno bleščale. Gledala je sina in govorila:
»Sin, povej mi, ali obstanem pred sodbo?«
Mlinar se je zbal čudnega ognja njenih oči.
»Potres je bil, mati, in sodba je še daleč.«
»Ali obstanem?« Oči so ji še bolj zažarele. »Ali obstanem? Teži me zgodba tovornika Venclja.«
Jurko se je sunkoma okrenil k materi.
»Povejte mi, mati, tisto zgodbo, laže vam bo.«
Toda mlinarici je ogenj v očeh začel ugašati. Morda ji je bilo žal, da je omenila tisti dogodek. Tiho je dejala:
»Sodba božja je nad nami.«
Sedela sta nekaj časa molče, Jurko je strogo opazoval materino obličje. Bolest in strah sta se jasno odražala na bledem licu. Polagoma se je začelo mračiti. Nenadoma so se zopet tla zazibala, strop je pokal in dolgo je trajalo, preden je potresni sunek prešel.
Jurko je vstal pred materjo.
»Mati, pojdiva od tod, lepo vas prosim. Gori na ravnini bo bolje, tukaj naju bo podsul mlin, ko ga potres zruši na kup. Pojdiva, mati, v naročju Vas ponesem gori v vas.«
Mlinarica je odločno odkimala z glavo.
»Nikamor ne grem od tod!«
»Mati, tu je smrt. Prosim Vas, pojdiva!«
»Ne prosi me, česar te ne bom ubogala. Pojdi gori na ravnino, mlad si še in se bojiš smrti, a jaz se ne ganem od tod.«
Jurko je obupno strmel v mater.
»Kako naj Vas pustim tukaj?«
»Pojdi, reši se vsaj ti, jaz ne grem iz mlina!«
»Zakaj ne?«
Mlinarica je odločno rekla:
»Tu mi je bilo življenje, tu mi bodi še smrt!«
Jurko je zopet nemo sedel k materi. Ona pa je ponavljala, kakor bi bila blazna:
»Sodba božja je nad nami.«
Jurko je ni razumel. »Pokora naj bo za greh, a ni treba, da bi Vi trpeli po nedolžnem.«
Mlinarici so oči zableščale v polmraku.
»Ne trpim nedolžna. Za greh se pokorim, o, za velik greh. In ti boš trpel zaradi mene, Tine bo trpel. O, premalo je še pokore. Jaz sem prinesla v Graben prekletstvo.«
Materine besede so padale Jurkotu v srce. kakor kosi razbeljenega železa, težje so bile od svinca. Skozi mrak je strmel v ogenj materinih oči. Ona pa se je zdaj vzdignila in prestrašeno zakričala:
»Kriste, usmili se me!«
Jurko je drgetal v neznani grozi, mrzel pot mu je stopil na čelo. Mati pa je nepremično gledala v kot, razprla roki in ponavljala s čudnim, tujim glasom:
»Kriste, usmili se me!«
»Kaj vidite, mati?« je strahoma vprašal Jurko.
Mati ni obrnila pogleda v sina.
»Tam v kotu, tam, glej...« je šepetala.
Mlinar je pozorno gledal v kot, a ni ničesar opazil.
»Saj ni nič, mati.«
»Pač, je! Tam v kotu!«
»Kaj vidite?«
Mati je pogledala v sina.
»Bog, odpusti mi moj veliki greh!«
»Umirite se, mati, saj ni nič. Prestrašeni ste, ker sva doživela tak grozen potres.«
Bolna mlinarica je še enkrat rekla:
»Sodba božja je nad nami.«
Pomirila se je in mirno obležala. Jurko jo je držal za majhno, vročo roko in čudna groza ga ni hotela zapustiti. Tla so se večkrat nalahno pozibala in mladi mlinar se je vsakokrat stresel. Mati je globoko dihala; Jurko je vedel, da spi, a kljub temu si ni upal vstati, da bi nakresal ogenj in prižgal tresko v čelešniku. Čudna groza ga je priklenila na mestu. V tej temi je bilo toliko groze, da je dihala prav iz vsakega kota v mladega mlinarja.
Vrata so se hrupno odprla, v hišo je nekdo vstopil.
»Ali ste še živi?«
Jurko je spoznal prestrašeni Tinetov glas.
»Še. Od kod si prišel?«
»Prižgi tresko!«
Jurko je ukresal ogenj in upalil tresko-smolnico. Plamen je razsvetlil čudno podrtijo v hiši. Jurko je preplašeno strmel v bledo bratovo obličje. Tine je sedel na klop in ni našel besede.
»Kje si bil ob potresu?« je vprašal Jurko.
»Zunaj, na poljani. Nisem bil več mnogo oddaljen od Kranja. Naenkrat me je zajela prečudna svetloba. Ko je tista neznana luč ugasnila, so tla pod menoj čudno zabobnela, nekaj mi je izpodbilo noge, da sem telebnil v sneg. Mislil sem nekaj časa, da sanjam. Zvonovi v Kranju so zazvonili vsi naenkrat. Gledal sem, gledal in videl čudo. Hiše so se rušile na kup, ljudje so kričali, jokali. Ko so se tla umirila, sem šel proti Kranju. Ne morem ti povedati, kaj sem videl; pojdi in oglej si sam. Hiše podrte, cerkveni stolp sesut, utrdbe na koncu — kup razvalin. Zvonovi razbiti, vse je ena sama podrtija. Ljudje tekajo po cestah kakor brez uma, jokajo, vijejo roke, vlačijo mrtve in težko ranjene izpod podrtin. Most čez Savo je podrt, štirje tovorniki so utonili, ker jih je potres ujel na sredi mostu. O, vse se mi meša v glavi, sam sebi ne morem verjeti, da sem vse to res videl. Jurko, toliko gorja še ni obsevalo sonce, odkar svet stoji. Ob vesoljnem potopu ni moglo biti hujše.«
Jurko je strmel v brata.
»Tako razdejanje je naredil potres?«
»Da,« je prikimal Tine, teman kakor noč.
»Kaj pa na Okroglem?« je skrbelo Jurkota.
»Grad je na pol porušen, cerkev močno poškodovana, hiše kup razvalin. Zoranova hiša je brez strehe, druge nesreče pri Zoranu ni.«
»Da je vsaj tako,« je olajšano vzdihnil Jurko.
»Naš mlin jo je poceni odnesel,« je nadaljeval Tine. »Mislil sem, da ga bodo ti strašni skladi kamenja kar strli pod seboj in menil sem, da mi bo razneslo prsi, ko sem se bližal robu poljane. Neizmerno težka skala se mi je odvalila od srca, ko sem videl mlin nepoškodovan, saj sem bil prepričan, da je tebe in mater strlo.«
»Čudno res, da nas ni skalovje podsulo.«
»Videlo se mi je v temi, da leži ogromna pečina v Savi.«
»Vidiš, to bo pa najbrž res. Saj je enkrat zagrmelo tako strašno in voda je pljusknila v steno, da sem se onesvestil. Takrat se je gotovo pečina zvalila v strugo.«
Dolgo v noč sta se še pogovarjala Jurko in Tine. Mladi mlinar je uvidel, da ima vendar tudi Tine pod lahkoživo zunanjostjo globljo dušo, kakor bi mu prvi hip prisodil.
Noč je bila silno nemirna. Vso noč so se ponavljali potresni sunki in vsakokrat znova napolnili srca s strahom. Črni pes pod mlinom je tulil in zavijal tako žalostno, kakor še nikoli.
»Pojdi, Jurko, in odveži psa,« je zaprosil Tine, »mene je tako groza, ko poslušam to zateglo tuljenje.«
Mladi mlinar je šel pod mlin in odvezal črnega psa, ki se mu je hvaležno dobrikal. Privlekel ga je v hišo in pes se mu je ves preplašen stiskal k nogam.
»Še pes čuti grozo te noči,« je opomnil Tine.
Brata sta molče sedela v mrzli hiši. Plamen je nemirno plapolal, ker se je hiša skoro ves čas pomalem tresla. Skozi mala okna, iz podrtin peči, iz vseh mračnih kotov je to noč dihala groza. Mlinarica je nemirno spala ob steni. Modrikaste ustne so se ji tresle. Zdaj je odprla prestrašene oči in zaklicala:
»Sodba božja je nad nami!«
Potem pa je zaprla oči in mirno spala dalje. Tineta je obšla groza.
»Kaj naj pomenijo te čudne besede?« je šepetal.
»Ah, ne boj se, Tine. Saj veš, preživela je grozo potresa, ni čudno, če jo plaši še v spanju.«
Tine je prikimal in Jurko je bil vesel, ker ni maral Tinetu povedati ničesar, kar bi v njegovih očeh mater ponižalo, ali vsaj vzbudilo v njem sumnje, ki so živele v Jurkotu.
Noč se je umikala jutru, tista strašna noč, pet in dvajsetega januarja, najstrašnejša izmed vseh, kar jih je pomnila zgodovina do tistih dob. Bled jutranji svit se je počasi plazil čez ostrorobe pečine, kakor bi se bal priti v Graben. Tako boječe je segal tisti svit naprej, kot bi bil žalosten nad vsem tem, kar je videl na svoji poti, in bi trepetal pred tem, kar bo še uzrl. Savske valove je pobarval tisti svit, ki je bil podoben soju mrtvaške sveče. Sava je šumela, bučala, Jurko je strmel vanjo skozi odprto okno. Mlademu mlinarju se je duša razbolela in zdelo se mu je, da tudi valovi Save tožijo o bolečini, govorijo o groznem razdejanju, ki so ga videli na svoji poti od strmih gorenjskih pečin pa do sem. Jurko se je obrnil k bratu, hotel mu je povedati, kaj čuje v šepetu valov, a Tine je mirno spal, zleknjen po klopi. Utrujenost in strah sta ga zmogli. Jurkotu pa ni bilo do spanca. Mrzli zrak, ki je silil vanj skozi odprto okno, ga je osvežil. Bledi svit zunaj je postal močnejši, valovi Save so se rdečkasto pobarvali. Tudi sneg onkraj Save je biserno zablestel kakor vsako jutro in sveti Jošt, odet v snežni plašč, se je kopal v luči. Temni gozdovi na pobočju so zažareli, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.
Jurkota je prevzela svetloba v naravi in mu vlila v srce po strašni noči nekaj upanja. Saj mlina ni roka potresa prav nič udarila, dasi je bila težka in grozna kakor mora.
Mladi Jurko je odšel v mlin. Tudi v mlinu ja bilo vse v neredu, vse razmetano, podrto. A on se ni ustrašil razdejanja, saj je bil vesel da se je drugače vse dobro izteklo. Zadovoljno je dejal sam sebi:
»Ej, popravimo mlin. Čez teden ne bo več sledu o potresu.«
Stopil je ven iz mlina in ves začuden obstal. V Savi je ležala ogromna siva pečina, na njej je bilo polomljeno grmovje, ki se je polomilo pri padcu. Bila je tista pečina tako veličastno grozna, da je Jurkota pretreslo. Če bi se zrušila na mlin, bi ga kar zdrobila. Sava se je zajezila za tisto ogromno pečino in nastal je tolmun, temnozelen, nova skrivnostna slika v okviru Grabna.
Jurko se je obrnil navzgor, da pogleda, kje se je pečina odtrgala. Joj, kako so bili kameniti skladi spremenjeni! Tam, kjer se je odtrgala pečina, je zijala globoka vrzel, ki je imela v notranjosti luknjo, iz katere sta dihala tema in hlad. Jurko je gledal v tisto votlino in si skušal predstaviti njeno notranjost, bajeslovno notranjost podzemlja, ki jo je že tolikokrat občudoval, strmel nad njo, a je ni mogel nikoli doumeti do konca.
Gledal je v ogromne sklade kamenja, ki so viseli nad njim in ki jih zob časa ni mogel ogristi, niti oškrabal jih ni. Potres jih je malce izpremenil, a tudi njegova strašna sila se je razbila ob teh nemih pečinah, ki jih je umel samo mladi mlinar Jurko. Resni so se mu zdeli danes ti skladi kamenja; navzlic temu, da jih je ožarjalo jutranje sonce z rdečkastimi žarki, so bili bolj mračni, bolj sivi, kakor drugikrat.
Mlinar Jurko je šel kljub snegu ob strugi studenca, ki je gnal mlinska kolesa, prav pod sivimi pečinami. Marsikje je opazil spremembo. Premnogo manjših, ostrorobih skal je ležalo v Savi, nekatere so bile prav sredi struge. Voda se je besno zaganjala vanje, grizla jih in se penila, a vsa njena moč se je razbila ob skalah. Skalnati skladi so se ponekod pripognili k zemlji, da je studenec tekel pod temnimi, kamenitimi oboki. Iz razpoklin, ki so se naredile v pečinah, je vrela voda in se pridružila studencu. — Na malem ovinku je Jurko zopet obstal, ves začuden. Pred njim je ležala v strugi pečina, še mnogo večja, kakor pa tista za mlinom. Nad glavo mu je zijala temna odprtina. Mladenič je bil ves začuden nad grozno silo potresa.
»Ko sta se Sodoma in Gomora podirali, ni moglo biti bolj strašno.«
Jurko se je vračal nazaj proti domu, na vsak korak se čudeč spremembam, ki so nastale od včeraj. Le mlin je stal nepoškodovan, zgrajen je moral biti silno trdno. Lopa, pod katero so samevali vozovi, se je podrla na kup in tudi hlevu je podrlo del strehe. Zdelo se je, da so mlin in hlev varovale skrivnostne pečine.
Jurko se je vrnil v mlin, podnetil ogenj in skuhal zajtrk, potem pa poklical mater in Tineta. Pojedli so, dela se pa s Tinetom nista mogla nič prav lotiti. Tla so se še večkrat močno zamajala. Jurko si je pokril klobuk-širokokrajnik in velel Tinetu: ' »Ostani pri materi!«
»Kam greš?« ga je vprašal Tine.
»Na Okroglo grem iskat delavcev, da nam postavijo novo peč. Saj veš, da v tem mrazu ne moremo biti brez nje.«
»Srečno hodi!« mu je želel Tine.
Jurko je hitel po ozki gazi na Okroglo. A ko je prišel do vasice, svojim očem ni mogel verjeti. Ali je mar to tista prijazna, ljubka vasica, kamor je tako rad prihajal? Ali je to tisti ponosni grad, pred katerim je imel nepoznan strah?
Grad je posebno razločno pričal o uničevalni sili potresa. Stolp je bil porušen, v konjarni se je podrlo zidovje in pokopalo pod seboj mnogo plemenitih, čistokrvnih konj. Ubilo je pri tem tudi dva hlapca, ki sta imela v hlevu pograde. Pri veliki žitni shrambi se je severna stena čisto podrla, stropi so popadali na tla. Oskrbnik je ogledoval razdejanje in preklinjal, da je smrdelo po žveplu. Pa tudi drugim hišam potres ni prizanesel.
Poljančeva, ki je bila že stara, se je zrušila na kup in pokopala pod seboj starega Poljanca, ki se je grel za pečjo. Žitnikovim je podrlo hlev, vsa živina je ležala mrtva pod ruševinami stavbe. Skratka, nobene hiše ni bilo, kjer se ne bi zgodilo to ali ono, samo dobrega nič. Ljudje so tarnali in vzdihovali, da bi se smilili kamnu ob poti.
Jurko je stopil do Veharjeve koče na koncu vasi. Njej potres ni naredil skoro nikake škode, ker je bila lesena kakor mlin. Stari Vehar in sin sta nemudoma odšla v Graben, da postavita pri mlinarju novo peč.
Mladi mlinar je šel do Zorana. Zoranovi hiši je vrglo streho na vrt, druge nesreče ni bilo. Stari Zoran je nadzoroval hlapce in delavce, ki so delali strešno ogrodje, ko je prišel Jurko.
»Kako je, oče Zoran? Kakor vidim, vam potres ni naredil sile.«
Zoran se je zadovoljno nasmehnil.
»Ej, ni mi zlega, če pomislim na druge. A ti, hvala Bogu, si tudi še tukaj. Mislili smo, da bodo tiste pečine doli mlin kar zdrobile.«
»Nič se nam ni primerilo, le peč je podrta, lopa se je sesula in deli hleva tudi. Drugače pa vse v redu.«
Zoran je pogledal proti gradu.
»A tam, tam! Tam je menda pravi vrag gospodaril. To nas bosta zganjala oskrbnik in Oton na tlako.«
»Psa!« je bruhnil mladi mlinar.
»Zahvali Boga, Jurko, da si prost desetine in tlake.«
»Še tega mi manjka.«
Zoran se je pomuznil in se obrnil k Jurkotu.
»A ne greš nič v hišo? Dekle je že jokalo, kakor bi te videlo na parah, ko smo rekli, da je mlina gotovo konec.«
Jurko je zardel.
»Saj že grem,« je rekel.
šel je v hišo, kjer sta sedeli sami Zoranka in Minca. Obe hkratu sta vstali in veselo vzkliknili, ko sta videli Jurkota.
»Samo da si ostal živ, Jurko,« je poltiho rekla Minca. Mlado lice ji je oblila rožnata rdečica.
»Ali si se bala zame, Minca?« je vprašal črnooki mlinar in prisedel k deklici.
»Kaj se ne bi, ko pa te...« je rekla Minca, a ni povedala do konca. Zadnje besede so govorile njene oči.
Jurko ji je pogledal vanje in videl, da so vse rosne.
Drugi dan popoldne je moral Jurko po opravkih v Kranj. Dasi je bil tako blizu tega starodavnega mesta, se je vendar redkokdaj zgodilo, da je šel Jurko v mesto. Zali mlinar se je držal doma in pečin, zahajal ni nikamor, le redkokdaj je šel na Okroglo. Kar se je zgodilo v okolici posebnega, so mu povedali ljudje, ki so prinašali v mehovih žito in zopet prihajali po moko. Graben je bil čisto ločen od okolice. Jurko je zrastel v tej samotni divjini in ga je bilo čudno težko spraviti kam od doma. Ali danes se je vendar napotil v starodavni Kranj.
Že od daleč je obrnil pozornost na porušeni stolp mestne cerkve. Ko pa je prišel bliže, je videl razdejanje, kakršnega si prej niti v sanjah ni mogel predstavljati.
Skoro vse mesto je bilo en sam kup razvalin. Sesuto zidovje, tramovi, deske, vse je ležalo navzkrižem po tleh. Ljudje so begali sem in tja po cestah, kakor bi bili brez glave. Zraven podrtega cerkvenega stolpa so ležali na tleh razbiti deli zvonov. Ruševine podrtih hiš so marljivo odkopavali in zdaj pa zdaj potegnili izpod zidu ali tramov človeško truplo, največkrat razbito in zmečkano, tako da obraza ni bilo spoznati. Poznali so nesrečnike le po obleki. Zmaličena telesa so nakladali na nosilnice in jih vlekli v mrtvašnico, kjer jih je ležala že cela vrsta. Za vsakim takim truplom je drlo nekaj ljudi, od žalosti glasno jokajočih.
Jurko ni imel obstanka sredi teh izbruhov žalosti, sredi te strašne nesreče in brezmejnega strahu, ker so se potresni sunki še vedno ponavljali. Hitro je vzel pri padarju zdravilnih rož za mater, potem pa je hitel ven iz mesta, kakor bi ga podil z bičem.
Pred mestom je stala nizka lesena hiša, ki se je potres ni dotaknil. Nad vrati je visel sodček z veho, znamenje, da je tu gostilna. Jurko je stopil notri, kar se je komaj vsako leto enkrat primerilo. A danes je hotel v pijači vtopiti grozo, ki mu je je bila polna duša.
V gostilni ni bilo mnogo gostov. Pri eni mizi so sedeli: mestni vicedom, oskrbnik z Okroglega in gostilničar, pri drugi so bili trije kmetje. Jurko je prisedel h kmetom in ukazal prinesti vrč medice. Postarni gostilničar je postavil predenj medico in Jurko je pil hlastno in dolgo. Oni trije pri mizi so nadaljevali pogovor.
Mestni vicedom si je podprl glavo in otožno govoril:
»Pred desetimi leti so nam kobilice skoro uničile vse, sedaj je prišel potres. Kobilice so objedle zelenje in razširjale neznosen smrad, potres je porušil vasi in mesta, podirajoče stavbe so pobile ljudi.«
»In na kobilice veže tebe posebno bolesten spomin,« je pristavil oskrbnik in pil.
»Da, da,« je kimal vicedom z osivelo glavo. »Tako sva ljubila z ženo sina-edinca, Hermana. Joj, kako strašno smrt je storil! Stemni se mi pred očmi, če se domislim, da so kobilice živega snedle.«
»Moral bi obleči železen oklep,« je pripomnil oskrbnik. »Rudolf Ostrovrhar, saj si čul o njem, je šel mednje, a skozi oklep mu niso mogle do živega, srečno se jih je rešil.«
»A kje se je nadejal tega Herman, nesrečni moj sin. Ej, lep mladec je bil, zal, ponosen. Mislil sem, da bo on veselje mojih starih dni. A žena mi je umrla od žalosti za sinom edincem in zdaj sem star in sam, tako popolnoma sam, od vseh zapuščen.«
Vicedomu je solza porosila oko, prijel je vrč in pil. Govorili so, da vicedom zadnja leta ne pozna mere pri pijači.
V sobi je nastal molk. Trije kmeti so pili in molče gledali v vrče. Jurko je tudi molče pil. Mislil je, da se bo tu razvedril, a tukaj je bilo žalosti še več, kakor pa v mestu.
Tedaj so se zunaj začuli glasovi.
»Hej, oštir, pridi ven, pa spravi živino v hlev in tovore pod streho, nam pa daj kaj, da si privežemo duše.«
»Tovorniki!« je veselo zinil oštir in že izginil skozi vrata.
Po dolgem času so prišli v hišo premrli tovorniki, za njimi pa oštir. Tovorniki so se greli pri peči, oštir je postavljal na mizo vrče medice, potem pa hitel v vežo naročat ženi, naj kaj pripravi za lačne tovornike.
Jurko so je razveselil prihoda tovornikov. Ves vesel je zaklical:
»Hej, prijatelji, ki po vsem svetu hodite in marsikaj vidite, povejte nam kaj zanimivega, da nas mine žalost in preide puščoba!«
A navadno veseli tovorniki so imeli danes mračna lica. Eden izmed njih je resnobno odgovoril:
»Prijatelj mladi, ti želiš, da bi ti pripovedovali vesele zgodbe? Kako naj govorimo o radosti, ko pa danes po vsem svetu, kjer sonce sije, teko same solze.«
Gostje so radovedno dvignili glave.
»Kako je drugod, povejte!« je želel vedeti mestni vicedom.
Tovorniki so pili medico; ko so si obrisali ustne, je začel govorili prvi, že osivel mož.
»Mi smo tovorili po Koroškem tisti usodni dan na praznik Spreobrnjenja svetega Pavla, pred dvema dnevoma. Čudno je, da smo ostali še živi, ali pa, da nismo umrli od žalosti nad razdejanjem, kakršnega še ni bilo od stvarjenja sveta. Ob tretji uri popoldne je bilo in sonce je tako lepo sijalo, da je vse kazalo, da bo kmalu v deželi pomlad. Tedaj pa je nenadoma stresel ravnino pod nami tak silen sunek, da smo s konji in tovori vred popadali na tla. Tam smo ležali vse popoldne in ves večer, ker se nismo mogli ganiti nikamor. Polnoči je že bilo, ko smo se zatekli v leseno kolibo sredi planjave.«
»A povej nam raje, kako je gori. Je-li tudi tako razdejanje, kakor tukaj?« je silil nestrpni vicedom.
Stari tovornik je pripovedoval dalje.
»Hočete vedeti, kako je gori, tedaj vam najprej povem o tem. Smrt še nikdar, tudi v najhujši bitki, ni tako kosila, kakor predvčerajšnjim. Mesto Beljak je ena sama ogromna ruševina; ostalo je samo nekaj lesenih koč, teh ni podrlo. Cest ni več, vse so zasule ruševine hiš. Izpod ruševin vlačijo mrtvece, zmečkane. Tretji del prebivalstva, ne vem, če je ostal pri življenju, vse drugo je mrtvo ali vsaj težko ranjeno. Popoldne je bila cerkev polna ljudi, ko je prišel grozni potres. Cerkev se je zrušila na kup tako naglo, da niti eden ni ušel grozni nesreči. Ko so stavbe zgrmele na kup, je zaradi silnega sunka na zgornjem trgu počila zemlja in pri tisti priči je začel tam izvirati močan studenec, ki je poplavil vso okolico in je bila voda tako globoka, da so ljudje brez pomoči tonili v njej. Iztezali so roke, klicali na pomoč Boga, a Bog je odvrnil obličje vstran od Koroške marke. Da je nesreča dosegla svoj višek, je izpod ruševin odnekod izbruhnil plamen in strašen požar je zajel mesto in vso okolico, ki ni bila pod vodo. Kaj bi pravil, povsod je sama žalost in smrt. O Bog, zakaj si dovolil, da sem to videl! Zakaj nisi prej ugasnil luči mojih oči!«
Tovornik je dvignil kvišku roke, iz oči so mu pridrsele solze. Tudi drugi tovorniki so brisali oči, gostom so bili obrazi bledi, neznana groza jih je prevzela. Bali so se, kaj bodo še slišali ta dan.
Ko se je tovornik umiril, je zopet začel govoriti.
»Toda v mestu Beljaku še ni bilo najhujše. Kamor greš po pokrajini, povsod zijata vate razdejanje in dih smrti plava nad Koroško. Ob Osojskem jezeru so se rušile gore in ogromni skalnati skladi so padali v jezero. V vsej pokrajini ob Dravi in Zilji ni ostal noben grad nepoškodovan. Gradovi so se rušili, njihovi zidovi so se valili v dolino. Najhujše pa je bilo v Ziljski dolini. Često sem tovoril po vaseh pod visokim Dobračem in videl močne razpoke, ki jih je bil ves hrib poln. Ko je potresni sunek z vso svojo silo pretresel Dobrač do temeljev — strah me je povedati, kar se je potem zgodilo — je del Dobrača, te silne, skalnate gore, zgrmel v dolino. Vidim, vaši obrazi so bledi, ko to poslušate; kako bi ne bili žalostni mi, ki smo to videli! — Tisti strašni skalnati plaz je zasul pod seboj ne več ne manj kakor — sedemnajst vasi! Vsi ljudje in vsa živina do zadnjega so izgubili življenje pod to strašno težo kamenja v enem samem hipu. Zgodilo pa se je še nekaj drugega! Ogromni plaz je zajezil reko Ziljo, ki se je spremenila v pravo jezero. V njegovih valovih je potonilo deset vasi. Od nikoder ni prišla pomoč. Narod žaluje, umira. Koroška je ena sama ogromna krvava solza.«
»Nehaj vendar!« je zavpil vicedom. »Ne govori nam več o tem, da ne zblaznim od groze! O Bog, zakaj je prišla ta strašna šiba na nas, nevredne grešnike!«
Stari tovornik pa je nadaljeval:
»Nimam več mnogo povedati, ali nekaj moram pa še. Vsi dobro poznate Ljubeljski trg, ki mu ljudje rekajo stari Tržič in ima gori stiška opatija znamenit gostinjec, kjer brezplačno sprejemajo revne popotnike. Ob potresu se je porušila gora Korošica, ki se vzdiguje tik nad Ljubeljskim trgom, ter je skoro vse porušila pod seboj. Ko smo se vračali po razbitem prelazu nazaj, smo videli tam redke ljudi, ki so še ostali, ki so sedeli in jokali na strašnih razvalinah, kakor je nekoč prerok Jeremija jokal nad razdejanim Jeruzalemom.«
Tovornik je umolknil, preplašeni gostje so strmeli vanj. Vicedom se je zgrabil z obema rokama za glavo in klical:
»Ali je to res? Ali je to mogoče?«
Tovorniki so odgovorili vsi naenkrat: »Resnica je! Prisegamo pri živem Bogu!«
Oni stari tovornik pa je glasno tožil:
»O, da bi ne bila resnica, da bi bile le bolne sanje! In da bi mogel jaz, starec, odkupiti to grozno gorje s svojim življenjem! Ne enkrat, tisočkrat bi hotel umreti!«
Vicedom si je pulil redke lase z glave.
»Zakaj, le zakaj je mojo domovino zadelo tolikšno gorje! Kaj je moja žalost za sinom v primeri s tugo, ki je pokrila vso deželo! Kapljica v morju bolesti je! Kakšni časi so prišli nad to ubogo deželo! Kaj je slovenski narod zagrešil? Zakaj tak udarec?«
Jurko se je zganil, spomnil se je materinih besed in je odgovoril z resnim, globokim glasom: »Sodba božja je nad nami.«
Vseh oči so se uprle v mladega mlinarja.
Vicedom je obupano ponavljal:
»Sodba božja je nad nami? Kako, zakaj? Če greši kateri, mar naj zanj trpi vsa dežela? Sto vprašanj se mi poraja v glavi, a ne najdem si odgovora nanje. Če bi vsa dežela delala sodomski greh, bi bila vendarle taka kazen mnogo prehuda. Potres, voda, ogenj! O, saj hujše že ne more priti nad nas!«
»Vse naše jadikovanje ne bo spremenilo gorja niti za las,« je svečano-bolno rekel stari tovornik, teman kakor noč.
Tedaj se je vsa izba zamajala, medica je pljusknila iz vrčev.
»Ali še ne bo konec? Je mar res namenjen zemlji konec?« je vpraševal prestrašeni vicedom.
Nihče izmed pivcev mu ni znal odgovoriti. Tovornikom se je jed in pijača ustavljala, tudi Jurkotu se je medica zagabila.
V sobi je postajalo temno, nebo je bilo zagrnjeno s črnimi oblaki, da ni bilo videti najmanjše zvezdice. Oštir je prinesel v hišo prižgano smolnico in jo zataknil v čelešnik za vrati. Medla svetloba je osvetljevala prestrašene, blede obraze pivcev, katerih oči so zrle tako čudno po hiši, kakor bi veselje umrlo. — In res bi v teh strašnih dneh ne našel niti kapljice veselja v vseh deželah od sinje Adrije do kalne Donave, pa če bi ga iskal z godbo in s pesmijo.
Vicedomu je sivolasa glava klonila na mizo. Morda ga je premagala močna medica, morda je k temu pripomogla žalost in strah: vicedom je zadremal na mizi. Že napol speč se je vzdramil, iztegnil roke predse in glasno zaklical:
»Kakšna sodba je nad nami!«
Toda takoj je položil glavo nazaj na mizo in mirno zaspal.
Pivcem ; beseda ni tekla, oči so jim čudno žarele, skoro blaznost se je risala na obrazih. In ni bilo čudno, saj je tedaj žalovala vsa dežela, ves red je bil prevrnjen, žalost je bila kraljica, kruta, brezobzirna.
Oni trije kmeti so plačali in odšli, Jurko je še malo posedel. Tovornik se je obrnil k njemu in mu rekel:
»Želel si vesele zgodbe in si čul.«
Jurko je temno odgovoril:
»Prosil sem vas medu, dali ste mi strupa.«
Plačal je zapitek in hitro odšel. Zunaj pa se je naslonil na steno koče in solze so mu orosile črne oči.
Po onem strašnem potresu se je zemlja tresla še štirideset dni in noči, da so ljudje živeli v vednem trepetu. Cerkve so bile nabito polne in mašnik je molil pred oltarjem v žalnem plašču:
»Kriste eleison!«
Ubogo ljudstvo je stezalo roke k nebu in ponavljalo:
»Kristus, usmili se nas!«
Izpred oltarja so se dvigali oblaki kadila Bogu v spravni dar. Ljudje so klečali s sklonjenimi glavami in ena sama prošnja se je trgala iz globine prs in hitela pred nebeški prestol:
»Šibe potresa — reši nas, o Gospod!«
Strašni bič, ki je padal na uboge pokrajine, je odnehal in pomlad je vlila v srca novo upanje. Rane so se celile počasi, a vztrajno. Ljudje so hiteli popravljati podrte stavbe, življenje je šlo naprej po starem tiru, počasi se je obnavljal stari red. Pač so se še srca premnogih krčila v bolesti za dragimi osebami, ki so postale žrtev potresa, a taka žalost se je zaprla v srce in tam polagoma ozdravljala.
V mlinu je bilo vse po starem. Kolesa so se vrtela, stope so ropotale in mlinar Jurko je ob večerih sameval na stopnicah pod pajkelnom ter zamišljeno upiral uči v tla. Tudi mlinarica si je že opomogla od prestanega strahu, ki jo je spravil skoro ob pamet. Tine pa je bil stari veseljak, njega nobena žalost ni dolgo držala.
Pomlad je bila, tista lepa, rožnata pomlad, z mehkimi meglicami in sanjavimi oblački na nebu. Sem od planin je prihitela, objela je vso pokrajino in jo poljubila s svojim večno lepim, deviškim poljubom. Čez poljane je zavel vetrič, lahno je pobožal vsako bilko. In zjutraj, oj čuda! Cvet pri cvetu na žametno mehki, smaragdno zeleni travi. In popje na drevju se je odprlo, vse je zacvetelo v beli in rožnati barvi, kamor je prišel dih Vesne. Ljudje so hiteli na polje, trdi, razorani obrazi gospodarjev so bili polni veselega upanja, oči so božale rjavo grudo, ki je počivala v pomladnem soncu. Zemlji so utripala srca ljudi, njej, ki te priklene nase z neizmerno močnimi vezmi, njej, ki ne pozna nezvestobe, njej, ki ljubezni nikdar ne zataji. In trdi gorenjski kmet se je razgovarjal z zemljo kakor z ljubim otrokom, božal jo in ljubkoval kakor ženin zalo nevesto. Posvetil ji je skrb, delo svojih rok ji je dal, gnojil jo z znojem in obračal s krvavimi žulji na rokah. A kaj je znoj, kaj krvavi žulji, kaj trpljenje! Ljubezen do zemlje, ki je kmetu mati, nevesta in hčerka obenem, ljubezen do nje je pač vredna trpljenja. Saj ona poplača, stotero poplača preliti znoj.
Ko pride v deželo pomlad, tedaj priplava sem od Storžiča nekaj, pa hiti naprej čez Savo in sveti Jošt do zelenega Blegaša in še dalje. S sladkostjo napolni srca, posebno mlada srca, da v njih s podvojeno močjo zakipi val ljubezni.
Vso pokrajino je Vesna posula s cvetjem in tudi Grabna se ni ognila. Sava pod mlinom je glasneje žuborela, studenec, ki je gnal kolesa, je živahneje šepetal mlademu mlinarju sto porednih stvari na uho. Vse grmovje okoli mlina je cvetelo in zelenelo, bodeči črni trn je bil posut z nežno belimi cvetovi. In trava okrog samotnega mlina je zelenela, plahe marjetice so se skrivale v njej. Ptički so na vsezgodaj prepevali krog mlina in dramili Jurkota. Mladi mlinar je vstal, podnetil ogenj in pristavil zajtrk, potem pa je hitel ven in se umil v mrzli vodi bistrega studenca. Drgnil si je otrple ude z ostro studenčnico in prhal kakor razposajeno mlado žrebe. Zdelo se mu je, da ga še ptički poznajo in ga radostno pozdravljajo: »Dobro jutro, Jurko!« In mladi mlinar jim je veselo odzdravljal: »Tudi vam dobro jutro in srečen dan, ptički-nagajivčki!« Pogledal je črnooki in črnolasi mlinar navzdol in vedno znova ostrmel nad lepoto, ki jo je pil vse življenje, pa se ji je še vedno čudil. Sava se je blestela tako lepo, kakor bi se po strugi pretakalo samo čisto srebro. Čez reko se je vzpenjal obok rožnate svetlobe, tako mehke, očarljivo lepe, da je Jurko vedno znova strmel vanjo. In gozdovi na pobočju svetega Jošta, tisti temnozeleni gozdovi, ki šume iz stoletja v stoletje! Vrh gore pa je poln rdečkaste svetlobe, bela cerkvica na vrhu se blešči v pomladnih sončnih žarkih kakor biserni diadem na čelu črnolase kraljice. Šmarjetna gora je pa en sam plamen mehke, božajoče svetlobe, prelivajoče se jutranje zarje.
In tedaj nenadoma zazvone zvonovi, skoro vsi naenkrat, kakor bi bili dogovorjeni. Na Okroglem zvoni veselo, v Kranju resno in tegobno, iz Besnice odmeva: »Bim-bam-bom. bim-bam-bom.« S svetega Jošta in s Šmarjetne gore se čuje veseli, živahni glas zvonov. O, v Grabnu ni samotno! Sem prihaja šelest temnih lesov, sem se čuje ubrana, milozvočna pesem zvonov. Jurko gleda in posluša, srce se mu topi od blaženosti. Mrak je odbežal iz Grabna, vse se smeje, še pečine ožive in marsikaj povedo mlademu mlinarju. In mlinar zdaj razume mater, ki noče iz Grabna, in pravi: »Tu mi je bilo življenje, tu mi bodi še smrt!«
Ljudje pravijo, da je Graben neprijazen in da temna groza diha iz njega. Jurko ve, da je Graben mračen in strašen jeseni in pozimi, tedaj, ko so vsepovsod samo mračne sence. Spomladi in poleti pa je v teh skalnatih pečinah lepote več, kakor je moreš najti gori na ravnini, kjer gospodujeta zavist in sebičnost.
Res je mlin v Grabnu večkrat poln čudne otožnosti, a prav ta njegova posebnost zajame človeka in ga tako popolnoma pritegne nase, da nikdar več ne želi ubežati iz njenega objema. In kakor mati, tako govori tudi kodrolasi mlinar: »Kaznuj me, Bog, za vedno obrni pogled od mene, če se kdaj izneverim tej globeli, ki me je rodila in vzgojila!« In Jurko se je ob takih sončnih dneh čutil čisto srečnega, prav ničesar mu ni manjkalo. Kaj bi pogrešal? Imel je posestvo in mlin, imel je gori na ravnini dekle, ki ga je ljubilo. Kaj naj hoče še več? Sončni žarki so ga pozdravljali, ptički so mu peli in cvetje je dehtelo k njemu samemu, gozdovi so mu šepetali svoje tajnosti in valčki so mu glasno in sladko žuboreli. Kaj naj bi še pogrešal mladi mlinar? Saj je imelo še celo njegovo lepo, temno lice ogledalo v savskih valovih.
Ko se je Jurko vrnil v mlin, je ogenj veselo plapolal. Jurko je odprl okno in v mlin je planil cel snop sončnih žarkov.
Ob takih dneh Jurko ni čutil v srcu niti sledu nezadovoljnosti. Brat Tine pa ni videl take lepote, ni je znal užiti in mu je bilo pusto.
Sobotnega popoldneva, ko je Jurko nasipal moko v mehove in si žvižgal veselo popevko, je Tine poveznil klobuk na glavo in hotel iti kar tako skozi mlin.
»Kam zopet greš?« ga je Jurko prijel za rame.
»Pusti me, no. Zmerom čepiš doma, kmalu boš postal tak kakor skisano mleko.«
»Saj se ti zadosti vlačiš okrog. Poglej vendar, kako je doma lepo. Sonce tako svetlo sije in Sava prekrasno blešči, vsepovsod vidiš polno cvetja in ptički tako lepo žvrgole.«
Tine se je zasmejal.
»Ah. pojdi ti s tvojo lepoto. Jaz nimam nobene želje, da bi čepel doma in ogledoval Savo, pečine, poslušal zoprne ptiče in kar mi ti še vse veš povedati.«
Jurko je bil užaljen: »Tine, ti si čuden.«
Tine se je obrnil in mu zabrusil:
»Ti si čudak. Zato pa ne vidiš, kako je z Minco Zoranovo.«
Jurko je zazijal od začudenja.
»Kaj je z njo? Povej mi hitro!«
Tine se je obrnil in mu brez usmiljenja povedal vse.
»Vidiš, ti čepiš tu v Grabnu in poslušaš ptičje petje, gori ti pa grajski Oton zalezuje Minco.«
»Kaj govoriš?« se je zgrozil mlinar.
»To, kar vedo že vsi: da je grajski Oton Minci vedno za petami,« je ravnodušno reke! Tine.
Jurkotu se je stemnilo pred očmi, moral se je nasloniti na steno.
»To vendar ne more biti res,« so šepetale njegove blede ustnice.
Tine je zmajal z rameni:
»Hm, mora že biti res, če je meni Oton sam povedal in vsi ljudje že govore o tem.«
Jurkotove oči so čudno zableščale.
»To mu izplačam, pritepencu!«
»Kakor hočeš.«
»Ubijem ga!« je togotno zakričal Jurko.
»Tvoja stvar.«
Tine je brezbrižno odhajal iz mlina, Jurkotu je pa divjal v prsih tak vihar kakor še nikdar v življenju.
Tine je šel proti Kranju in se ustavil v znani gostilni ob cesti. V gostilni sta zopet pila oskrbnik in vicedom. Za vrati so sedeli trije tovorniki, drugoval jim je oskrbnikov sin Oton. Ko je uzrl Tineta, je veselo poklical zvestega pajdaša:
»Hej, Tine, k nam prisedi!«
Tine je prisedel, oštir je postavil predenj vrč medice, potem pa je odšel drugovat onima dvema. Tine je srkal medico, pa ni bil nič kaj dobre volje. Čez čas je vprašal oskrbnikovega sina:
»Kaj je z Minco?«
Mladeniču se je veselo lice zmračilo:
»Ni tako lahko, kakor ti misliš. Dekleta poznam, da je zelo odločna, pa se ji ne upam prav približati. Sicer vem, da bi me ta golobička imela rada, le do nje si ne upam.«
Tine je odmajal z glavo:
»Ne vem, Oton. Pusti rajši celo stvar pri miru in ne lazi za dekletom. Veš, ona je ljubica mojega brata.«
»Jurkota?« je osupnil Oton.
»Da.«
»Hudiča, ta bi mi pokazal pot od nje!«
»Zato ti svetujem: pusti jo pri miru. Saj je še dosti deklet.«
Oton je odkimal:
»Ne, ne. Dosti jih je, rad imam pa le njo.« Tine ni rekel nič več, molče sta pila.
Čez čas je zopet vprašal Oton:
»A kdo je vso stvar Jurkotu natvezel?«
»Ne vem,« se je hitro zlagal Tine. »Saj niti ne vem, če on kaj ve o tebi. Povedal mi je le, da se pri Minci ženi.«
»O, potem pa že ne odneham.«
»Kakor hočeš, posledic boš sam kriv.«
»Kakšnih posledic?« je hlastnil Oton, »ali bi me Jurko morebiti...«
»Nič ne vem,« se ga je otresel Tine.
Ko sta izpila nekaj vrčev medice, se jih je prijela boljša volja. Tudi tovorniki so se odobrovoljili in jeziki so se jim razvezali.
Tovorniki hodijo vedno iz kraja v kraj, nobena novica jim ne ostane skrita. Bela cesta, hiteča v daljavo, jih vabi s seboj. Kdor je enkrat tovoril, ta ne bo zlepa doma gladil zapečka. Bela cesta ima moč na človeka, ona ga vabi s seboj, vedno dalje, vedno dalje. In je res lepo hoditi po beli cesti, vodeči v široki svet. Ob cesti stoje hiše, z oken visijo nageljni cvetoči, žareči, kakor ogenj. Pred hišami na klopcah pa sede zala dekleta. Tovorniki gredo mimo hiše, pozdravljajo lepe deklice in one se nasmihajo pa zardevajo. Marsikatero oko ljubeče spremlja tega ali onega med mladimi tovorniki, a za to se tovorniki ne menijo. Pridejo v gostilnico, pa tam govore in pripovedujejo o novicah, nabranih širom dežele, o čudnih strahovih in prikaznih, ki jih srečujejo na poti govore o dekletih, nobeden ne vzame v misel žene ali zaročenke. Tovorniki se ne ženijo, oni ne marajo trpljenja v dveh. Tudi zaročenk in ljubic nimajo; tovornik ne dela obljub in ne daje besede. Ves svet je njihov, dekletom se nasmihajo, pijejo vino z njimi, prosijo jih za šopke, več pa ne. Oni so svobodni, njihova ljubica je cesta, dolga in bela, vodeča v nedogled.
Tovorniki so pili in Tine jih je prvi nagovoril:
»Hej, vi prehodite ves svet, povejte nam kaj lepega.«
Veseli tovorniki so se zasmejali in eden med njimi je rekel:
»Nič novega ne vemo povedati, čeprav vse dežele prehodimo, za nos dekleta vodimo.«
In mladi tovornik je pil medico, potem pa si je obrisal ustne z rokavom in zapel veselo popevko:
»Po Štajerskem sem hodil,
za nos dekleta vodil,
po meni bridko uzdišejo,
solzice svetle brišejo.
Oh kaj bo zdej, oh kaj bo zdej,
tako ne pojde več naprej.«
Drugi tovornik, že na pol pijan, je zapel:
»Kdor ima ljubice po tri,
tak dolgo glav’ca ga boli,
da ga zagvišno umori.«
A oni prvi mu je odgovoril, da so vsi gostje prisluhnili:
»Bo prišel svet’ga Vida dan,
ne bodem fantič več bolan,
veselo vriskal bom in pel
in zopet fantič bom vesel.«
»Lepo ste peli, oj mladi tovorniki,« so jih soglasno hvalili.
Tovorniki so bili veseli pohvale in prvi med njimi je govoril:
»Ej, koder sonce teče, povsod se tovornikom kruh peče, in kjer so svetle kamrice, povsod imajo tovorniki ljubice.«
»Hej, mladi tovorniki,« se je oglasil za mizo vicedom, »ali pa še niste nikoli čuli pesmi o mladem tovorniku, ki je za nos vodil dekleta, nazadnje se je pa zaljubil v lepo mlado Ančko. A Ančka je umrla in tovorniku je na njenem grobu počilo srce. Ali res še niste čuli tiste pesmi:
Bil Anzelj je, tovornik mlad,
ki je imel dekleta rad.«
»Poznamo tisto pesem!« so klicali tovorniki. »Poznamo pa tudi ono pesem o Marjetici, hčerki grofovi, ki je čez grajsko obzidje skočila, ker ni mladega tirolskega tovornika dobila.«
»Vam se ne pride do konca,« se je nasmehnil vicedom.
»Kako bi prišli nam do konca, ko pa slišimo in znamo vse popevke, kar jih po svetu pojo,« so se smejali tovorniki.
Oštir je donašal vedno nove medice; dobro volje in veselih dovtipov ni zmanjkalo.
Ko so je jelo mračiti, se je vzdignil Tine in povabil Otona:
»Pojdi z menoj!«
»Kam greš?«
»V Zabukovje.«
Oton je plačal zapitek za oba in odšla sta. Po poti je Oton zopet napeljal govorico na Minco.
»Tine, ti praviš, da se Jurko ženi pri njej?«
»Pri kom?« je vprašal polpijani Tine.
»Pri Minci, no.«
»Jurko, da.«
Nekaj časa sta molčala, potem je rekel Tine:
»Za dekleta vem, ki si ji ti po volji. Nje se primi in ne zaviraj mojemu bratu.«
»Katera je?«
»Marinka. Rebernikova. Saj greva nocoj vasovat gori.«
»Eh, briga me Marinka!«
»Potem ti pa ne vem svetovati,« je nejevoljno rekel Tine.
Toda Oton ni mogel dolgo molčati, spet in spet je tiščal v Tineta:
»Kaj menil, ali bi me marala?«
»Marinka?«
»Ne, Minca.«
»Kaj vem,« je bil Tine že jezen.
»Pa vendar,« je silil Oton vanj.
»Eh, pusti me! Samo babe ti hodijo po glavi.«
Oskrbnikov sin je zmajal z glavo.
»Čuden si, Tine. S teboj pa res ni mogočo govoriti.«
»Od bab že ne,« mu je pribelil Tine svojo.
»Kaj sem jaz kriv, če sem se tako zelo zagledal v zvezdnate oči lepe Mince,« je na pol jokal pijani Oton.
»Norec si vedno bil in boš. In mar bom jaz kriv, če ti moj brat, ki po neumnosti ne zaostaja za teboj, razbije butico?«
»O, tega ne stori. Minca vendar mora biti moja.«
»Tepec, bodi mi že tiho,« je robantil Tine. »Če mi ne boš pustil neumnih bab pri miru, te vržem čez most v Savo, da se ti bo gorečnost ohladila.«
Oton je previdno umolknil, ker je vedel, da bi pijani Tine res utegnil narediti, kar je obetal.
V Zabukovju še niso spali, ko sta prišla Tine in Oton. Veseli gorjanci so bili zbrani pri Reberniku v hiši in čas jim je hitro potekal. Vasovalca sta se že streznila, preden sta prišla v Zabukovje.
»Dober večer, prijatelji!« sta pozdravila.
»Vendar že enkrat prideta!« so klicali Zabukovčani.
Oton in Tine sta sedla za mizo in se kaj hitro zapletla v pomenek. Ljudje so ju imeli radi, ker sta bila veseljaka. Oton, dasi sin oskrbnika, je bil med ljudstvom priljubljen; govorili so, da je ves drugačen kakor njegov oče. Oton je vasoval pri kmetih, pil jeseni njihov mošt in prisedel k skledi, spomladi jim pa plačeval za pijačo. Mlademu oskrbnikovemu sinu se srebrniki niso smilili.
Rebernik je prinesel iz kleti mošta in dobra volja se je še pomnožila. Oton je govoril sladko in gladko, da so ga gorjanci začudeno poslušali. Nihče ni znal takih povedati kakor Oton, ki je prehodil koroške, kranjske in štajerske dežele. Takih so vedeli samo še veseli tovorniki. Pred temi je tudi Oton moral umolkniti. A sem v Zabukovje, med gozdove, tovorniki niso zašli. Doli na ravnini so govorili o Zabukovju, »da ga je Bog Oče ponevedoma stresel iz koša, ko je ustvaril kranjsko deželo.« A vendar so bili ti samotni gorjanci boljšega srca kakor dolinci in vedno dobre volje, ki jim je ni moglo nič skaziti.
Oton, ki se je znova opijanil, je začel peti:
»Sinoči, dekle moje,
pod okencem sem stal.
Ko zarja je vstajala,
sem jaz slovo jemal.«
Oči Rebernikove Marinke so svetlo bleščale, Tine pa se je zakrohotal:
»Poglejte in recite, ali ni Oton norec? Že spet prepeva od bab!« Tine mu je odgovoril z drugo pesmijo:
»Oh, kaj sem vendar mislil,
da sem pustil ledik stan?
Zakaj sem se oženil,
da se tako kesam?
Oh žena me zdaj zmerja,
nikdar miru ne da.
Zakaj sem jaz vzel te,
prekleta babnica.«
Pijani Oton se je čutil užaljenega.
»Še rad se boš oženil, Tine, le zapomni si!«
Tine se je na vse grlo smejal.
»Jaz ženil? Le kaj si misliš? Ali vam še do danes ni nihče povedal, da je babo napravil hudič iz mačkinega repa!«
»Lažeš, Tine!« so se oglašali gorjanci. »Slabo poslušaš v cerkvi, če ne veš, da je Bog Evo naredil iz Adamovega rebra.«
»Vi ne veste nič,« je rogovilil Tine in udaril po mizi, da je mošt pljusknil iz putriha. »Ali jaz vam povem še eno: ženil se ne bom, ker te vsaka baba sedemkrat goljufa, preden ti skuha skledo soka.«
»A, beži!« so se mu smejali veseli gorjanci in Oton z njimi.
»Res je, pa je!« je spet udaril Tine po mizi. »Mar ne veste, kako je Eva Adama v greh zapeljala?«
»Si jo ti mar videl?« so se norčevali.
»O, gorjanci zabiti, tesla hribovska, hrastovi hlodi!« se je razvnemal pijani Tine. »Ali ne znate tiste stare pesmi?« In Tine je kimal z glavo in pel:
»Eva Adamu to jabolko da,
tako sta grešila naenkrat oba.
Oja, oja, Eva Adama tako zapelja
Oja, tralala. Adam in Eva grešila sta oba.
Ojej kaj bo pa zdaj,
zaprta so vrata, zaprt je svet’ raj.«
»Tine, ti si nocoj pijan!«
»Kaj, pijan?« se je nosil Tine in spet udaril po mizi.
»Ne razlij nam mošta, saj veš, da je spomlad in ga bo kmalu zmanjkalo!« je miril Rebernik veseljaka Tineta.
Tine, veseli in korajžni pivec in pevec, pa je zapel spet staro pesem:
»Jaz ujamem ribo, ribo,
žena pravi: ,To je rak!’
Oj, oj, žena moja,
pa naj bode volja tvoja.
Tik, tik, tike, tak,
pa naj bo iz ribe rak!«
Potem je objel Otona okrog vratu in mu pijano govori:
»Živel nekoč je grof, ki je imel pri hlačah knof, sedaj je več grofov, pa imajo pri hlačah več knofov.«
Oton se je razhudil.
»Ne delaj se norca iz mene!«
»Vidiš, da nič ne veš,« se je smejal pijani Tine. »Še tega ne veš, kdaj se delam iz tebe norca. Če bi te zavezal v meh in ti ponujal kruha, bi lahko rekel, da se norčujem iz tebe.«
»Ti pa res vse veš.«
»In ti ne veš nič. Saj še hudiča nisi videl.«
»Ti ga tudi nisi.«
»Jaz ga nisem, stric mojega rajnega deda ga pa je in mu je skoraj pri škornjih duša ušla, tako se je ustrašil.«
»In ti si bil zraven?«
»Tisto ne, pa vendar nekaj vem.«
»Kaj veš?«
»To vem, da je pozna noč in morava z Otonom domov.«
Gorjanci bi radi še poslušali žaltave, ki jih je razdiral pijani Tine, zato so ju zadrževali.
»Kam bosta, že zdaj hodila? Bosta pa potem toliko hitreje šla.«
»Ah, kaj! Dan bo, preden prideva domov,« se Tine ni pustil pregovoriti, »pojdiva, drugače grem sam.«
Oton je ubogal Tineta in vasovca sta se poslovila pri Reberniku. Zunaj sta se še enkrat sprla. Oton je hotel, da bi zapela dekletom lepo podoknico, Tine je zahteval pesem o izgubi prelepega samskega stanu. Navsezadnje sta se pijana veseljaka le zedinila in sta zapela, odhajaje iz Zabukovja:
Saj nisi ti dekle celi svet,
da bi brez tebe ne mogel živet.
V sobi oskrbniškega dvorca na Okroglem je sedela pod oknom na mehki blazini oskrbnikova žena gospa Katarina in gledala v starinsko sliko na steni. Njen mož, gospod oskrbnik Anton, je hodil po dolgi sobi gori in doli, iz kota v kot. Pogledi obeh so se večkrat križali, iz obojih oči so švigali bliski. Oskrbnik je govoril odločno in trdo.
»Zahtevam, da Oton ne sme več popivali po gostilnah in se družiti s kmeti.«
»Mar bo čepel doma in gledal tebe, ki si tako ljubezniv da bi Pehtra zbežala pred teboj.«
A gospod Anton je umerjeno branil svojo veljavo.
»S kmeti mi ne bo popival, ker trpi pri tem tudi moja čast. On se ni rodil pod slamnato streho.«
Gospa Katarina je strupeno pogledala moža.
»Tudi kmetje so ljudje,« je poudarila.
Oskrbnik se je nasmehnil.
»Ti še nisi zatajila kmetske krvi v sebi.«
Zdaj je bilo ženi preveč. Vstala je in togotno kričala:
»Ti mi očitaš, da sem doma iz kmetske hiše? Ti? Povej no, ali sem jaz lovila tebe, ali si ti lazil za menoj. O, imela sem ženinov na izbiro, ne samo tebe!«
Oskrbnik je namenoma jezil ženo.
»Hm, pa bi vzela koga drugega, da se ti ne bi bilo treba danes kesati. In bi bila danes tako rekoč samostojna kmetska gospodinja v raztrganem krilu in s kopico umazanih otrok, ha, ha!«
Gospa Katarina je začela posili jokati.
»Zakaj mi vedno očitaš, da sem bila nizkega stanu?«
Gospod Anton se je ustavil pred njo.
»Kaj ti očitam? Nič ti nočem, a ti me zmerjaš kar naprej in mi mečeš pred nos ne vem kaj vse, le resničnega nič.«
»Nikdar ne pustiš, da bi moja beseda obveljala.«
Gospod Anton je sklenil roki na prsih, globoko vzdihnil in zavil oči proti stropu.
»O Bog! Odkar si ti pri hiši, ne vem, da bi se kdaj kaj zgodilo po moji volji in ne po tvoji trmi.«
»Lažeš!«
»Bog mi je priča, da je tako!«
Žena se je našobila, ker mu ni mogla priti do konca.
»In vendar meni navkljub hočeš držati Otona doma kakor ujetega ptiča. Saj je vendar edinec.«
»Samo tega imava ali naj bo še ta pijanec in potepin?«
Gospa Katarina se je znova razburila.
»Otonu tega ne moreš očitati.«
»O lahko. Pije, kakor jug spomladni sneg, vse gostilne so ga polne. In potepa se tudi, še največkrat se vlači okrog kmetov. Ali veš, kdaj je danes zjutraj prišel domov? Jaz sem bil že pokonci.«
»To ni res!« je kljubovala žena.
»O seveda ni. Kar jaz rečem, je vedno zlagano.«
»Ali že spet izzivaš?« je togotno zakričala žena.
»Samo po pravici ti povem.«
Za nekaj časa sta umolknila, oba sta pripravljala besede za boj. Čez čas je rekla žena:
»Sedaj naj hodi okrog, ko je še mlad, pozneje se bo unesel in bo postal resen in pameten.«
»Ni res. Kar se bo Otonček naučil, to bo Oton znal. Sedaj je pravi čas: obdržal ga bom doma in ga navadil gospodarstva, saj bo tako on moj naslednik.«
Žena je zopet začela zbadati moža:
»Hm, pa bi se ti malo bolj brigal za oskrbništvo, ne pa da vse popoldneve piješ in žaltave razdiraš s pijanim mestnim vicedomom.«
»Ti mi boš očitala, če včasih izpijem vrč medice? Ali sem jo še kdaj za tvoj denar, ki mi nisi prinesla k hiši drugega kakor hudoben kačji jezik!« se je razvnel oskrbnik.
Gospa Katarina je vstala z blazine in srdito kričala:
»Ti boš govoril, koliko sem prinesla k hiši, ti, pijanec malopridni, ki te sama goljufija skupaj drži!«
Gospoda Antona je očitek spekel, pa ji je hitro vrnil.
»Tiho bodi, krilo sem ti kupil, da si mogla pred oltar!«
»Klečal si pred menoj, da sem te vzela, pravil si, da se boš obesil, če te jaz nočem.«
»Lažnivka! Zlobnica!«
»In ti se ne delaj dobrega, ko nisi.«
»Sam jezik te je. Tvoj jezik bomo morali še po smrti posebej ubiti in ga pokopati devet sežnjev pod zemljo, pa še ne bo miroval.«
Zdaj je bilo ljubeznivi ženici preveč. Planila je proti gospodu možu in se mu pokadila naravnost v lase. Oskrbnik je od bolečine in jeze zakričal. Žena se mu je pa hudobno smejala.
»Pusti me, rogač!«
Ali gospa Katarina se je še bolj zlobno smejala. Oskrbnik je vedel, da je treba ubrati drugo pot.
»Pusti me, Katrica, lepo te prosim,« je milo vzdihnil.
Tedaj so se začuli pred vrati koraki. Gospa Katarina je v hipu sedela na blazini in napravila zelo prijazen obraz, gospod mož je sipal z očmi strele in si popravljal zmršene lase.
Vrata v sobo so se odprla in vstopil je gospod mestni vicedom.
Oskrbnikova žena je hitro vstala z blazine in hitela pozdravljati gosta.
»Ah, gospod vicedom! Vendar Vas po dolgem času zopet enkrat vidimo. Zakaj nas tako malokdaj obiščete? Pa bi vendar večkrat prišli. Saj Vam mora biti dolgčas v Kranju, zdaj ko ste sami.«
Kar obsipala ga je z ljubeznivimi besedami, da nesrečni vicedom ni vedel, o čem bi najprej govoril. A tudi ni imel časa, da bi odgovarjal, ker ga je gospa Katarina že vedla k težki mizi in ga posadila na udoben stol. Potem je hitela ven in v znamenje posebne naklonjenosti lastnoročno postavila pred vicedoma vrč vina.
»Pijte, gospod vicedom, pijte vendar, saj Vas je pot do nas gotovo zelo utrudila,« je žvrgolela gospa Katarina.
Oskrbnik se je nekaj časa držal kislo in čemerno, potem pa se je tudi njemu razjasnil obraz in zapletel se je v živahen pomenek.
Gospod mestni vicedom je izpraznil že tretji vrč močnega vina in je med solzami že tretjič pripovedoval zgodbo svojega nesrečnega sina, ki so ga živega snedle kobilice. Pozno popoldne se je poslovil in si še med vrati brisal solzne oči.
Ko so se zaprla vrata za njim, je gospa Katarina zagodrnjala:
»Da le greš, pijanec stari. Sita sem te že bila, kakor pozimi luže v čevlju.«
Medtem ko je prišel na obisk vicedom, so stale tri grajske dekle v dolgi veži in šepetale med seboj.
»Ali sta čuli, kako sta se prepirala oskrbnik in žena?« je spraševala prva dekla Marijana.
»Dobro sva slišali,« sta ji pritrdili Cena in Metka.
»Zabavno ju je poslušati. O, kaj vse vesta drug drugemu povedati,« je govorila Marijana.
»In s kakšnimi ljubeznivimi priimki se častita,« se je smejala Cena.
»Nazadnje si pa še v lase skočita,« je dodala Metka.
»Ali bi ti tudi tako zmerjala moža, če bi ga imela?« je nagajivo spraševala Cena Metko.
»Ah, kje ga bom,« se je branilo dosti čedno dekle.
»O, le tiho bodi, Metka,« se je vmešala Marijana, »jaz že vem, s kom ti postajaš za ogli.«
»Z nikomer ....« se je branila zardela Metka.
»Ti, Metka, le ne govori preveč, če ne, bom pa povedal, kdo ti je všeč...«
»Metka je ponižno dekle, ona ne bo postopala tako z možem, kakor gospa Katarina,« se je spet vmešala Cena.
Takrat se je začul na hodniku glasen smeh. Mladi hlapec Matevž v širokokrajnem klobuku in s peresi divjega petelina za trakom je pristopil k deklam.
»Ha, tako ve opravljate gospodarico. Povem gospodu oskrbniku, on vam že pokaže.«
»Beži, beži, Matevž! Da bi gospod Anton slišal, kako si ga preklinjal, ko te je njegov konj brcnil, bi vidva čudno obračunala.«
»Nič ne jezikaj, Marijana, ker bom povedal tvojemu Anžonu, kakšen jezik imaš, da te ne bo maral vzeti.«
»Lej — ga! Mar meniš, da jaz tebi nikjer ne morem nič skaziti? Ej, le tega ne misli!«
»Saj ti nihče nič ne verjame,« se je smejal Matevž, da sta se svetili dve vrsti belih zob, in gledal zardevajočo Metko.
Vrata so zaškripala, na pragu se je pojavil odhajajoči vicedom in dekle so odhitele na dvorišče, saj so vedele, da pride kmalu oskrbnik gledat, kako delajo. Le Metka je stopila kar v veži za kameniti steber in mladi hlapec Matevž je stopil k nji.
»Metka, nekaj imam zate.«
»Nič nočem.«
»Zakaj pa ne?«
»Kar tako.«
Matevž je segel za srajco in izvlekel ven veliko srce iz bele, pšenične moke, povrhu pomazano z medom.
»Vzemi ga, Metka, za spomin sem ti ga prinesel s semnja. Saj veš, da sem bil včeraj v Kokrici.«
Metka je vzela srce, a je še vedno ugovarjala.
»Zakaj razmetavaš denar in mi nosiš take stvari?«
»Pojdi no, pojdi, Metka. Štiri in dvajset srebrnih tolarjev, ene janjčje in ene platnene hlače, dve srajci in dva para podplatov zaslužim vsako leto, pa bi ne izdal par fenigov, da se tebi prikupim.«
Metka se je smejala.
»Mar mi zato nosiš take stvari, da bi se mi prikupil?«
»Kaj si pa mislila?«
»O, ti Matevž ti matevžasti!«
»Pa ti Metka navihana!«
Matevž je objel Metko in jo poljubil na ustnice, četudi se je deklica branila.
Pri vratih so se začule stopinje. Metka je hitro ušla Matevžu izza stebra in smuknila v dekelsko kamrico, da spravi v skrinjo prineseni spomin. Matevž je pozdravil prihajajočega Otona in hitel v hlev. Oton je šel naravnost v tisto sobo, kjer je vedel, da najde očeta in mater.
Oskrbnik in žena sta se po prepiru pomirila in zdaj jima je pomenek mimo tekel. Tako je bilo navadno pri njima. Zjutraj sta se do grdega sprla iz čisto neznanega vzroka, dopoldne sta se še malo grdo držala, popoldne sta se sprijaznila popolnoma in ta prijaznost je trajala točno do drugega dne zjutraj. To je bil dnevni red v gradiču na Okroglem in zdelo se je, da bi se brez tega reda gradič podrl. Ali resnici na ljubo moramo povedati, da se gospodu oskrbniku niti enkrat ni posrečilo, da bi ugnal ljubeznivo ženico v kozji rog.
Zdaj je prišel Oton in starša sta ga z veseljem gledala, saj je bil lepo raščen, vitek, modrih oči in plavolas. Oče ni niti z besedo omenil sinočnjega potepanja.
Oton je sedel k materi in ji rekel priliznjeno kakor mačica:
»Danes Vas še ves dan nisem videl, mati. Zakaj me niste poklicali in ste pustili, da sem do zdaj spal?«
Mati ga je ljubeznivo pogladila po svetlih laseh.
»Utrujen si bil, Oton, pa te nisem marala buditi. Saj si prišel šele zjutraj domov in ponoči gotovo nisi spal.«
»Spal pa res nisem. Z Mlinarjevim Tinetom iz Grabna sva bila v Zabukovju.«
»In kaj je bilo gori, Oton?« ga je spraševala mati.
»Oj, Vi ne veste, gori je prijetno. Gori so gorjanci, vesele pesmi pojo in mošt pijo, smejejo se in šalijo in Tine zna govoriti, da bi se ga nikoli ne naveličal poslušati.«
Oče, ki je zopet hodil iz kota v kot, kar je v tej sobi delal vedno, če se ni prepiral z ženo, je hotel povedati sinu, da njegov ugled trpi, ker se pajdaši s kmeti. Toda pravočasno se je domislil, da se popoldne še ni nikoli prepiral z ženo in se torej tudi danes ne bo.
Gospa Katarina je spet spraševala ljubljenca.
»A čemu hodi Tine iz Grabna v Zabukovje? Ali se mar misli gori priženiti?«
»O ne,« se je smejal Oton. »On je čudak. Tine se prav toliko meni za ženske, kakor jaz za ta vrč, ki prazen stoji na mizi.«
»Čudo božje!«
»In kako se dela norca iz vsakega, kdor hodi vasovat k dekletom. Oj, da bi ga Vi slišali, mati!«
»Neverjetno.«
»Vzemi si ga za vzgled,« je menil oče in pri tem pozabil, da bi bilo sramotno, če bi njegov sin jemal kmeta za vzgled.
Gospa Katarina je karajoče pogledala moža, ki je takoj umolknil, potem pa vprašala sina:
»Ali je potem morda tebi všeč katera izmed deklet v Zabukovju?«
»O, kaj še, mati,« je zanikal Oton.
»A kje se ti ženiš, Oton?«
Mladenič je zardel.
»Mlad sem še, zakaj bi se ženil?«
»Pa vendar, katera ti ugaja?«
Gospod oskrbnik je strupeno gledal v tla, jezen, ker žena izprašuje »otroka« take neumnosti. Moj Bog, tri in dvajset let je fant star in ona ga že hoče, oženiti. Globoko si je oddahnil gospod oskrbnik, ko je čul sinov odgovor:
»Katera mi bo ugajala? Nobena!«
Oton je tako dobro znal hliniti veselost, da sta mu oče in mati čisto verjela.
»Kam pojdeš zvečer?« je vprašala mati.
»Ej, drevi pojdemo v Naklo, gori so veseli ljudje, skoro taki, kakor gorjanci v Zabukovju.«
Oče se je že pripravljal, da pove fantu, kar mu gre. Taki »otroci« morajo biti zvečer doma, ne pa da se vlačijo fantalini smrkavi vse noči okrog. Vendar se je zopet premagal in je le srdito stisnil zobe ter nadaljeval svojo pot iz kota v kot. V mislih je zmerjal ženo, ki razdira take neumne. Da ne bi več slišal neumnega govorjenja, se je ustavil pred sliko na steni in pazljivo motril sliko mladega moža.
Sin se je tudi zazrl v sliko.
»Oče, koga predstavlja ta slika?«
Oskrbnik je bil vesel, da se je pogovor speljal vstran od »neumnosti«, kakršnih on ni mogel poslušati.
»Ne vem, koga predstavlja. A čul sem, da je to tisti oskrbnik, ki je postavil mlin v Grabnu. O, ta je bil norec!«
»Zakaj pa?«
Gospod oskrbnik je hotel reči: »Ker je zaradi tlačanske punčare pustil udobno življenje in šel dol v samoto,« pa se je premislil, ker je vedel, da bi ljubezniva ženica vzrojila na take besede, ker je bila tudi ona hči tlačana. Zato je oskrbnik čisto mirno rekel:
»Norec je bil, ker je šel iz gradiča v tisti strašni Graben.«
»O, oče, ljubezen vse naredi.«
»Kako to?« je vprašal oskrbnik, nejevoljen, da so že zopet »neumnosti« na vrsti.
Oton pa je govoril, ne da bi opazil očetovo nejevoljo.
»Čul sem v vasi, ko so govorili o tem oskrbniku. On je ubežal dol v tisto samoto, potem ko je umrla neka Živka Poljančeva, brez katere zanj ni bilo več veselja na svetu.«
»Pa je bil vseeno neumen.«
»Ne razumem Vas, oče.«
Oskrbnik je zmajal z glavo nad »otročjo naivnostjo« svojega sina in je dalje razlagal.
»No, ali mu je bilo morda v Grabnu bolje in lažje?«
»Gotovo mu je samota bolj prijala. Doli ob Savi ga ni nobena stvar motila, živel je le spominom nanjo.«
»Oh, kakšnim neumnim spominom je živel,« je vzdihnil gospod oskrbnik, ki ni mogel umeti čudnega mišljenja mladine.
Gospa Katarina je gospoda moža neznansko strupeno pogledala, a rekla mu ni nič, da ne bi prekršila hišnega reda. Gospod Anton je čutil, da je odveč in je malce užaljen odšel na dvorišče.
Danes je najbrž vstal z levo nogo, zato mu ni šlo nič po volji. Najprej ga je ujezilo, da ga je žena vlekla za lase kakor smrkavega otroka; potem mu ni bilo po volji njeno svetohlinsko obnašanje spričo mestnega vicedoma. In slednjič še zaslepljena mati mlati »otroku« tako prazno slamo in se razgovarja z njim o ljubezni. Ljubezen! Moj Bog, kakšna neumnost! Gospod Anton je bil samo enkrat v življenju tako neumen, da je ljubil. Kar sram ga je, če pomisli, kako je vzdihoval okrog svoje sedanje žene in jo res ponižno prosil, naj se poroči z njim, dasi je bila hči navadnega tlačana. Tedaj je oskrbnik mislil, da je dobil v zakon pravega angela. A kako hitro se je to spremenilo. Ljubezniva ženica je postala jezična, kmalu je dala moža na vajeti. In zato je oskrbnik navadno preklinjal ljubezen in jo nazival »višek vseh neumnosti«.
Oskrbnik je šel po dvorišču in vsi posli so se mu umikali. Kadar je tako s povešeno glavo hodil okrog in gledal v tla, takrat mu ni bilo dobro priti pred oči. Oskrbnika je pa tudi jezilo, ker ni mogel nikogar najti, da bi svojo nejevoljo stresel nad njim. Edini hlapec Matevž se ni maral umakniti nikamor in je enakomerno kidal gnoj, oskrbnika še pogledal ni. Gospod Anton se je ustavil pred njim in ga zadirčno vprašal:
»Zakaj me ne pozdraviš?«
Matevž si je popravil širokokrajni klobuk in počasi rekel:
»O, Vi ste gospod oskrbnik. Še videl Vas nisem, ker tako hitim kidati tale gnoj.«
»Klada lena. Postopaš in se naslanjaš na vile, prav nič ne hitiš. Svojat lena, vse vas spodim z gradu.«
Matevž se je zvito zasmejal.
»Oh, gospod oskrbnik, štiri in dvajset srebrnikov zaslužim na leto. V graščini na Brdu bi jih mogel dobiti osem in dvajset.«
»Kaj praviš?« je zazijal oskrbnik. »A si pozabil, da ti jaz dam tudi vsako leto dve srajci, dvoje hlač in par podplatov?«
»O, saj nisem nič rekel,« se je umikal Matevž.
»Le kidaj gnoj in ne misli, da te bodo po drugih službah pitali s pečenimi golobčki,« je menil oskrbnik in šel dalje, ker mu ni bilo do prepira z jezičnim hlapcem.
Oskrbnik je šel dalje po dvorišču in nič mu ni bilo prav. Dekla ni pometla dvorišča, gori pri hlevu se je odtrgala žaganica in nobeden je ne pribije nazaj. In tam, kjer so pozidavali porušene dele gradu, ki ga je potres močno poškodoval, je še vedno ležalo kamenje, ne da bi se kdo zmenil zanj. Oskrbnik je poklical dva hlapca.
»Takoj mi spravite to kamenje z dvorišča! Moj Bog, kaj bi rekel gospod grof, če bi prišel gledat in bi videl takšno razdejanje.«
Hlapca sta se spravila nad kamenje, oskrbnik se je pa resno zamislil. Oh, nesreča, skoro bi pozabil, da ima v nekaj dneh res priti ogledat oskrbniški dvorec in posestvo sam milostni gospod grof. In grof Albert Ortenburški je bil strog gospod. Zahteval je povsod red in natančno je pregledoval gospodarske zapise. Preden je prišel gospod grof, so vedno v gradiču na Okroglem hiteli in delali, kakor bi bili čislo brez glave. Dva ali tri dni pred njegovim prihodom se navadno oskrbnik in žena zjutraj niti sprla nista.
V oskrbniškem dvorcu na Okroglem, ki je spadal pod grad v Stražišču, kateri je bil poleg mnogih drugih posestev last mogočnega Alberta grofa Ortenburškega, so navadno samevali. Včasih je prišel na obisk mestni vicedom, ki je čezmerno pil in vedno znova pripovedoval zgodbo o svojem nesrečnem sinu. Kadar je bila v podružnici na Okroglem maša, kar se je pa zgodilo komaj trikrat ali štirikrat v letu, so imeli v gradiču gosta, gospoda župnika, ki so ga vedno pogostili z vsem najboljšim in si šteli v veliko veselje, da jih je izvolil počastiti s svojim obiskom. Tudi ob takih dneh se oskrbnik in žena izjemoma nista skregala. Največja slavnost pa je bila, kadar je prišel grof Albert Ortenburški. Tedaj se je peklo in cvrlo, v kleti so pretakali vino, iz skrinje so potegnili najlepše čaše in posodje. Z jelenovega rogovja, z lovskih trofej in slik davnih prednikov v dolgi sobani so brisali prah, zračili in čistili, da se je vse bleščalo. Po dvorišču so vse spravili v vzoren red, portal so okrasili s smrekovimi vejicami. Vsa služinčad je v vrsti stala na dvorišču v prazničnih oblekah in gospod oskrbnik je v svečani opravi in v lepem govoru, ki pa je bil vsako leto enak sprejel gospoda grofa. Potem je vedel njega in spremstvo na pripravljeno gostijo, kjer jih je počastila gospa Katarina. Po gostiji pa je oskrbnik vodil grofa po gradiču in posestvu in mu razkazal vzorno urejeno gospodarstvo. Grof je bil z oskrbnikom nad vse zadovoljen, pri odhodu ga je vedno pohvalil in mu podaril nekaj zlatnikov v znamenje posebne naklonjenosti. Ko je gospod grof odšel, se je začelo v gradiču staro životarjenje; oskrbnik in žena sta se spet vsako jutro sprla in vsako popoldne sprijaznila. — Ni se pa veselil grofovega prihoda samo oskrbnik; še bolj so ga bili veseli hlapci. Gospod grof je navadno ostal v gradiču nekaj dni. Tedaj so pili oskrbnikovi hlapci z grofovimi spremljevalci, skopi oskrbnik jim je klet odprl na stežaj.
Premišljevaje, kako bi pripravil slavnostni sprejem, je hodil oskrbnik po dvorišču in ogledoval gradič. Ta stavba ni imela na sebi tiste bolestne mračnosti, ki so je bili tedanji gradovi polni. Mogočne stavbe, ki so stale po strmih pečinah in nad nedostopnimi prepadi s strašnimi sivimi stenami, so dihale iz sebe grozo. O tistih strašnih gradovih so krožile med ljudmi temne bajke, govorili so tudi o groznih grajskih ječah, v katerih so ginili uporni tlačani. Trepetali so pred dolgo kamnito klopjo in pred šibami grajskih biričev. Gradove je obdajal roj skrivnosti, ki jih je ljudska domišljija še pomnožila. Grajski prebivalci so bili navadno osovraženi, posamezna imena so kleli še pozni rodovi.
V gradiču na Okroglem je bilo čisto drugače. Med zelenim sadnim drevjem so se belile stene, z oken so viseli dehteči nageljni. Gradič je stal na ravnini, le malo vzdignjen nad ponižne vaške koče in kar prijetno je bilo človeku, če ga je videl, saj je videti od daleč kakor dom svobodnjaka. Biričev v gradiču ni bilo, na tlako je klical kar hlapec Matevž. Pač so kmetje še vkljub temu včasih malo porobantili, a ne iz zlobe ali resnične nejevolje, le bolj iz navade. Ječa je bila v gradiču samo ena, a še ta ni bila tako mračna in strašna, kakor po drugih gradovih, in tudi v podzemlju ni bila. Le redkokdaj se je zgodilo, da so zaprli notri tlačana, drugače so spravljali vanjo poljsko orodje. Oskrbnik pač ni maral kmetov, ker se je v napačnem ponosu videl visoko nad njimi, a žena, ki je bila kmetskega stanu, in Oton, ki je pri gorjancih vasoval in s kmeti popival, sta zravnala tudi ta prepad, ki je ločil gradič od vaščanov. O gradiču niso vedeli povedati temnih zgodb, ki so jih pripovedovali o drugih gradovih. Govorili so le o tisti davni zgodbi, ko je graščinski oskrbnik postavil v Grabnu mlin in se iz same tuge in obupa s sinom preselil vanj. Stari ljudje so tudi včasih šepnili, da se usoda gradiča in mlina čudno prepletata. A ta poslednja temna senca je že tudi izginjala in vse je kazalo, da bo izginila popolnoma.
Toliko časa je oskrbnik ogledoval gradič, da se je začelo mračiti. Hlapci in dekle so prihajali s polja, tlačanov ta dan ni bilo. Matevž je odvezal v hlevu konje in jih napajal pri koritu sredi dvorišča ter si zraven žvižgal veselo popevko. Živa slika brezskrbnosti. Metka je prišla po vodo in z Matevžem sta spregovorila nekaj besed. Marijana in Cena sta se spogledali in se sunili s komolci.
Oskrbnik je videl Otona, ki je odhajal proti Naklu. Hotel ga je ozmerjati, pa se mu je rajši izognil.
Zvonec je poklical k večerji. Po večerji pa so odšli spat, dekle v kamro, hlapci na seno. Tema in mir sta objela mali gradič.
Nekega popoldneva sta sedela v mlinu mladi Jurko in berač Tilen. Stope so mirovale, kamen je trl žito, Jurko je pa sedel po stari navadi na stopnicah pod pajkelnom. Berač Tilen je sedel Jurkotu nasproti na hišnem pragu in otepal kos kruha ter prigrizoval prekajeno slanino, ki mu jo je dal za malico mladi mlinar. Oba sta molčala, ker je bilo popoldne polno čudne, dremotne otožnosti. Iz hiše se je včasih začul bolesten, pritajen vzdih. Ti vzdihi so poklicali mladega mlinarja iz zamišljenosti. Vzdramil se je in nagovoril starega berača.
»Tilen, zdi se mi, da mati ne bodo več dolgo. Tako čudno moten pogled imajo nekaj časa sem.«
Tudi Tilen se je šiloma iztrgal molku.
»Ne bo še umrla Jerca, ne,« je dejal. »Njo bo bolezen tako vzela, da jo bo sama kost in koža.«
»Rad jih imam,« je govoril Jurko, »ali vendar bi jim skoro želel, da bi prestali. Tudi sami noč in dan kličejo smrt, a smrti noče biti od nikoder.«
Tilen je pomenljivo pokimal z glavo.
»Noče je biti in je tudi še ne bo.«
»Kako to?« se je čudil Jurko.
Berač je malo pomislil in potem je počasi rekel:
»Kazen božja je nad njo.«
»Čudno je res. Nobeno mazilo in rože, ki jih vsak dan prinesem od padarja, vse ne pomaga nič.«
Tilen je pogledal okrog sebe in skrivnostno šepnil:
»Nad tvojo materjo leži težka kletev.«
Jurkotu je mrzlo zagomazelo po hrbtu.
»Kletev?« je strahoma vprašal.
»Da. Uklel jo je nekdo in zdaj leži bolna. Telo hira, duša hoče na oni svet, a se ne more iztrgati iz telesa.«
Jurko se je nečesa domislil.
»Ali je to tista ...«
»Da,« je resno pokimal stari siromak. »To je tista žalostna zgodba lepega tovornika Venclja.«
»Povej mi jo,« je zaprosil mladi mlinar.
»Ah, težko ti jo povem, ko je ona še živa.«
»Pa vendar, saj si obljubil,« je silil Jurko.
Tilen se je dal preprositi.
»Povem ti, če ji ne boš nikdar omenil, kar ti bom povedal.«
»Molčal bom kot grob,« je zatrdil Jurko.
Stari berač Tilen je pomašil poslednji kosec kruha s slanino v usta, se naslonil na vrata in začel pripovedovati:
»Pred petindvajsetimi ali šestindvajsetimi leti, veš Jurko, je bilo v tehle krajih drugačno življenje kakor dandanes. Ne vem, ali je res vse omrtvelo, ali se le meni, starcu, ki mu ni ostalo drugega kot grob, tako zdi. Pred tolikimi leti torej sem bil jaz tovornik. Veselo in brezskrbno nam je teklo življenje.
Jurko, ti si izkusil še malo sveta in ne veš, kako je pri tovornikih. Od nekdaj so rekali ljudje o njih: ,Po celem svetu hodijo, za nos dekleta vodijo' in to je bilo čisto res. Ne moreš si misliti lepšega in brezskrbnejšega življenja, kakor ga ima mlad tovornik. Gredo tovorniki po belih cestah, šala in dovtip jim krajša pot. Pa se zasveti ob beli cesti bela hiša in pred njo stoji oče oštir v hlačah dokolenkah in v beli srajci, v svetlem lajbiču s srebrnimi gumbi. Oštir pozdravi tovornike in jih povabi v hišo. In tovorniki gredo v hišo, tam pa jih čaka oštirjeva žena in jim znese na mizo vsega najboljšega, kar ima. Tovornikom ni bilo mar za srebrnike, saj so jih lahko zaslužili in le redkokateri med njimi je bil oženjen. Pa ko smo si privezali dušo in povedali vse tisto, kar smo res izvedeli, pa še vse tako, česar nismo slišali nikjer, smo se poslovili in spet nas je peljala bela cesta kar naprej in naprej. — Po vseh deželah smo hodili. Po Kranjskem in Koroškem, prav gori k Renu nas je včasih pripeljala pot. Po Goriškem smo tovorili in pili rebulo, na skalnati Kras, poln bolečine in otožnosti, nas je vedla pot. Tam smo točili kraški teran, veš, tisti ognjeviti teran, ki ti kar v žile plane, in nazdravljali zalim dekletom. Lepo je bilo takrat, ko sem imel morda pet in trideset let ali le malo čez, danes pa je puščoba in meni, veselemu tovorniku, je ostala beraška palica in malha.
Takrat, ko sem tovoril jaz, nas je bilo pet. Tovorili smo za gospodarja Šimenca iz Škofje Loke. Tovoril je takrat z nami veseli Ločan Vencelj, morda mu je bilo toliko let, kolikor jih imaš zdaj ti. Hodil je z nami po svetu in radi smo ga imeli, ker mu ni nikoli zmanjkalo dovtipov in je vedno znal tudi v nas vliti dobre volje. In pel je ta mladi, veseli fant, pel tako lepo, kakor bi zvonil s srebrnim zvoncem. A najraje je pel tisto popevko, ki jo še zdaj čujem med tovorniki:
Bil Anzelj je, tovornik mlad,
ki je imel dekleta rad.
Kadar smo šli skozi vas in je zapel lepi tovornik Vencelj, so se odpirala vrata, ljudje so hiteli na prag in pozdravljali mladega pevca. Zala dekleta so mu pripenjala za klobuk nageljnov in rožmarina, žene so se mu prijazno nasmehale. A kaj je bilo to mar Venclju, zalemu mlademu tovorniku s kodrastimi lasmi in svetlimi, modrimi očmi. Drugi smo se z dekleti šalili, ljubeznivo z njimi govorili, Vencelj se ni menil zanje. Postrani ja poveznil opušeljcani širokokrajni klobuk in zavriskal, da so dekletom srca v prsih zatrepetala, pa pognal dalje svojega konja. Kaj so njega brigala dekleta! Njegova ljubica je bila cesta, dolga in bela, za katero je vedel, da se mu ne izneveri nikdar. On je ljubil temne gozdove, ljubil je zelena polja in ravnine, duša mu je objemala ponižne vasice, na pol skrite med širokovejnatim drevjem. Srce mu ni hrepenelo drugam, kakor kvečemu domov, kjer ga je na klopci pred staro leseno kočo čakala ostarela mati. S sklenjenimi rokami je vedno molila za sina edinca, njene oči so ga spremljale, ko je odhajal, radostno so ga pozdravljale, ko se je vračal. Kakor čudežni amulet, ki ga je varoval vsake nezgode, mu je bil dobre starke žalostni pogled. Njeno srce ga je spremljalo z ljubeznijo in bolečino po tujih krajih, kakor zna spremljati človeka samo srce materino. Mati! Jurko, prijatelj moj, ko bi ti vedel, kaj je vse obseženo v tej besedi! Povedal bi ti, kar čutim v srcu ob spominu na svojo mater, a jaz, neuki siromak, ne znam govoriti in izraziti tega, kar čuti moje srce. In malokdo je imel tako dobro, ljubečo mater kakor mladi tovornik Vencelj. On je to dobro vedel in se je trudil, da bi dobre ženice nikdar ne žalil. Ni razmetaval srebrnikov kakor mi, hranil jih je in jih nosil stari materi. Očeta se Vencelj ni nikoli spominjal. Ko je bil še otrok, ga je zmečkala bukev, ki jo je posekal.
Nekega nedeljskega popoldneva smo se zbrali pri Poljancu in tam pili, peli in plesali. Vsi vaščani z Okroglega so bili zbrani, med njimi tudi jaz. Povabil sem s seboj Venclja s katerim sva bila zelo prijatelja, čudno se mi zdi še danes, da me je ubogal, saj sicer ni zahajal nikamor, ostajal pa je pri materi v leseni koči. A menda mu je bilo, revežu tako namenjeno. Vsi smo bili veseli in Venclju ni zmanjkalo šal ne popevk. Slednjič je zapel tudi tisto o Anzeljnu, mladem tovorniku, ki mu ja na grobu mrtve ljubice počilo srce.
K Poljancu so prišla tudi dekleta, med njimi tvoja mati, ki je slovela kot najlepše dekle, ne samo na Okroglem, ampak tudi v okolici. Jerca je znala pogledati, da te je kar streslo in premnogo mladeničev se je ujelo v mrežo njenih pogledov.
Ta dan sem se prvič čudil Venclju. On, ki mu niso bila mar dekleta, je šel nekajkrat rajat z Jerco, napil ji je in jo nazadnje prosil za šopek. Toda nisem se menil za to, saj sem mislil, da se je malce opil in ga je pijanost zavedla, da se je dobrikal dekletu, česar sicer ni nikoli doslej storil.
Jaz sem menil tako, a bilo je drugače.
Ko smo po tisti nedelji tovorili po svetu, je Venclja minula veselost, ki se ga je doslej vedno držala. Izginil mu je z lic veseli smeh, brez katerega si tega veselega Ločana nismo mogli misliti. In tudi pesem o mladem Anzeljnu mu ni bila več spremljevalka. Čudili smo se, uganili pa nismo, kaj mu je.
Nekega večera, ko sva skupaj ležala v nekem seniku, se nisem mogel več premagovati. Brez ovinkov sem ga vprašal:
»Kaj ti je zadnje dni, Vencelj?«
Nič odgovora.
»Ali si bolan, Vencelj?«
»Bolan,« mi je odgovoril on, pa s tako čudnim, zamolklim glasom, da sem mu verjel, da ga tlači bolezen.
»Pojdi k padarju,« sem mu svetoval.
Vencelj se je oprl na komolec. Spominjam se še, da so se mu oči čudno bleščale. Počasi mi je rekel:
»Zame nima noben padar zdravila.«
Postal sem radoveden, zaslutil sem nekaj.
»Ali kaj te boli?« sem silil vanj.
Počasi, zamolklo je dihnil vame:
»Srce me boli.«
Potem se je zavilil nazaj na seno. Čul sem ga, da je zaihtel. Zasmilil se mi je, približal sem se mu, pogladil mu lase in ga začel spraševati:
»Povej mi, kaj ti je, zakaj jokaš?«
Dolgo ni odgovoril. Ko nisem odnehal, ja vzdihnil:
»Saj mi ne moreš pomagati.«
»Če ti ne morem pomagati, mogoče ti bom znal svetovati in te potolažiti. Zaupaj mi, saj sva prijatelja.«
Navsezadnje mi je povedal, da se je zaljubil v Jerco, v tvojo mater. O, nesrečnik! S tisto nedeljo, ko se je zagledal vanjo, je bila njegova usoda zapečatena s sedmimi pečati. Čudil sem se med njegovim pripovedovanjem, da je ta brezskrbni, veseli tovornik zmožen tako globokih čustev, kakršnih bi njemu prav nič ne prisodil. Nazadnje je žalostno dejal:
»O, zakaj sem jaz tako nesrečen, da sem videl njene oči! Njej sem pustil srce in nazaj ga ne morem vzeti. Tu pred teboj je tovornik Vencelj, duša njegova je pa ostala na Okroglem.«
Fant se mi je smilil. Hotel sem mu povedati, da ona, katero je vzljubil, ni vredna njegove ljubezni, in morda bi bilo prav, če bi tako govoril. A takrat sem mislil, da mu ne smem delati še težjega srca in sem le vprašal:
»Ali te mar Jerca ne mara?«
»Saj si jo ne upam vprašati,« mi je priznal Vencelj.
»No, potem ti pa ni treba obupavati, saj se lahko vse na dobro obrne. Kje bo dobila Jerca lepšega fanta, kakor si ti? Res nisi gruntar, a mati ti hrani nekaj srebrnih tolarjev in kajžo imaš. Meni verjemi, da te ne bo zavrgla.«
O, kolikokrat sem se pozneje kesal. Če bi mu tedaj povedal s trdo besedo, da naj pusti Jerco iz misli, bi bil fant pač nekaj časa žalosten, a bi kmalu pozabil, ker ljubezen še ni bila zakoreninjena v njem.
Ko sem mu tako povedal, je v mladeniču zaživelo upanje.
»Ali meniš, da bi me Jerca marala?« je hlastno vprašal.
»Gotovo bi te, le vprašaj jo,« sem mu odgovoril.
Dolgo v noč sva se še pogovarjata, preden sva zaspala.
Drugi dan je bil Vencelj spet stari, veseli Vencelj, žvižgal je in pel, da so se tovorniki radovedno spogledovali in ugibali, kaj mu je bilo, da se je držal kakor na veliki petek popoldne. A uganili niso in jaz jim nisem povedal.
Tovorili smo po Štajerskem, veselega in zalega mladega tovornika pesem nam je bila spremljevalka. Vencelj je vriskal in pokrival po strani klobuk ter zopet popeval kakor prejšnje dni:
Bil Anzelj je, tovornik mlad,
ki je imel dekleta rad.
In bilo je kakor prej: okna so se odpirala in dekliške glavice v zlatopretkanih avbicah so gledale skozi goste vejice rožmarina. In vrata so bila odprta, žene in možje so stale na pragih, vse je poslušalo tovornika Venclja veselo popevko. Na polju so dvigale plevice glave in kosci so prisluškovali njegovi pesmi.
Vse je bilo kakor nekdaj, le srce mladega veseljaka se je spremenilo. Jaz, ki sem ga ljubil, da bi brata ne mogel bolj, sem često premišljeval vso stvar in zdelo se mi je, da bo zgodba imela slab konec, kajti Jerco in Venclja sem predobro poznal.
Jurko, ali ti veš, kaj je ljubezen? Vidim, da sem ti stavil neumno vprašanje, ker mi tvoje oko razodeva, da ljubiš, kakor znaš samo ti, ki si vzrastel v teh pečinah. Jaz ne vem dobro, kaj je resnična ljubezen, ker nisem nikdar ljubil tako, da bi moglo tisto nežno čustvo preokreniti pot mojega življenja.
Vencelj ni bil tak človek. On je imel nepojmljivo globoko dušo in stotere misli so se skrivale za tem vedno veselim licem. In tudi to sem spoznal v njem, da on v nobeni stvari ni poznal polovičarstva. To pa je bilo zanj usodno.
Ko smo se vrnili nazaj, sem zopet povabil Venclja s seboj domov. Z veseljem se spominjam doma, ki je bil nekoč vse bolj prijazen kakor sedaj. Postaral sem se, zdi se mi, da me rodna koča ne pozna več. Tedaj pa sem se vedno veselega srca vračal v leseno kočo pod slamnato streho, četudi nisem imel doma žive duše. Povabil sem torej Venclja s seboj in on je šel rade volje na Okroglo, saj so mu v to malo vasico hitele vse misli in želje.
Kmalu popoldne me je Vencelj pustil samega in šel obiskat Jerco. Mene pa ni dolgo trpelo v prazni hiši. Šel sem proti večeru na vrtič in legel vznak pod košati oreh ob gostem grmovju pri poti. Na tistem prostorčku še danes rad polegam. Včasih gledam za oblački, ki hite Bog ve kam, navadno pa si kličem v spomin dogodke iz mladih let in stara duša se mi poživi ob njih, misel, vsa žalostna in bolna, postane svetlejša. Na vsak korak srečavam vesele in žalostne spomine, pri vsakem grmu se ustavijo oči in uzro kaj posebnega. Tudi tisti večer sem ležal tam in gledal v nočno nebo. Kar začujem na poti korake. Vstanem in napeto gledam v tisto smer. Videl sem mladega tovornika Venclja, ki je poljubljal lepo Jerco.
Sam ne vem zakaj, a to vem, da me je srce neznansko zabolelo in se mi skrčilo v zli slutnji. Hitel sem v mračno hišo in zelo mi je bilo žal za Venclja, veselega Ločana. O, ko bi ga tako videla njegova ostarela mati, srce bi ji zakrvavelo v neizmerni bolesti. — Nisem dolgo sedel v hiši, ko je prišel veseli mladi tovornik, oko mu je žarelo od sreče.
»No, kaj si zvedel?« sem ga vprašal.
Njemu se je odvezal jezik, sedel je k meni, govoril in pripovedoval. Vsako njeno besedo si je zapomnil kakor evangelij v cerkvi. Še vedno sem se vpraševal, če je mogoče, da tako govori Vencelj, ki mu je bila dotlej ljubezen deveta skrb.
Kadar smo se poslej vračali s potovanja, je zahajal z menoj na Okroglo gledat lepo Jerco. Prinašal ji je lepih stvari iz daljnih krajev, govoril ji je o poroki, a deklica tega ni marala slišati. Izgovarjala se je, da je še premlada za poroko, da bi njeni starši zdaj še ne privolili, in Vencelj ji je verjel. Ostalo je pri tem in nesrečni tovornik ni slutil prav nič zlega. Bil je veseljak, da ga mu ni bilo para, in znal je spraviti dobro voljo v nas kakor nihče drugi.
Vencelj je bil lep fant, toda tvoj oče, Jurko, ga je prekosil. In ni čuda, da se je Jerca zagledala v Mlinarjevega Tineta, črnookega in črnolasega fanta. Ljudje so kmalu zvedeli o tem, skrivaj so se menili, da sta Tine in Jerca najlepši par v vsej deželi Kranjski. In lagal bi, kdor bi rekel, da temu ni tako. Meni, dasi sem bil malokdaj doma, ta stvar ni ostala dolgo skrita. In kako bi ne zvedel tega, saj so govorile že vse stare, brezzobe babnice. Prvi hip, ko sem to zvedel, me je srce zabolelo. Saj sem v tem videl začetek konca, žalostnega konca.
Nekoč sem se odločil in sem vprašal Venclja:
»Prijatelj, kdaj se boš poročil?«
»Ne vem, ona odlaša,« je odgovoril.
Jaz sem prijel za besedo.
»Če bi te ljubila, bi te vzela. Zdi se mi, da ti ni zvesta.«
Mladeniču je lice pobledelo, a kmalu se je umiril.
»Tilen, ti se motiš,« je dejal. »Ona mi je obljubila zvestobo do groba in jaz sem njej prisegel, da naj me živega pogoltne peklo, če prelomim njej dano besedo.«
»Neumna prisega,« sem menil.
»O, nič neumna. Ali nisi nikoli čul o nemškem vitezu, ki se je pod njim zemlja odprla in ga požrla s konjem vred, ker je po krivem prisegel mladi plemkinji?«
»Vencelj,« sem mu rekel, »ti nisi pravi tovornik. Mi se ne ženimo in tudi dekletom ljubezni ne obetamo.«
Vencelj se je zasmejal.
»A naj bo, kakor je. Božja volja je bila, da sem našel njo, ki ji pod cesarjem ne najdeš para.«
Hotel sem mu povedati, kar sem čul, pa sem molčal. Saj sem videl, da je že prepozno. Vencelj je stopil h konju in spet glasno zapel:
»Bil Anzelj je, tovornik mlad,
ki je imel dekleta rad.«
Ko smo se vrnili domov, je vendar vprašal Jerco, naj mu naravnost pove, kako misli. In ona mu je prisegla pri vseh živih in mrtvih, da bo le njegova in nikogar drugega. Zatrdila mu je, da bo prej smreka nageljnov cvet pognala, kakor pa ona njemu ljubezen odpovedala.
Vencelj je tovoril naprej in bil srečen. Najmanjša meglica mu ni kazila jasnega neba njegove ljubezni. Hodil je po svetu širokem, tako velikem, da človek kar izgine v njem, in podoba lepe Jerce je šla za njim. Nosil jo je zaprto globoko v srcu, nikomur je ni vzel v misel, še z menoj je malokdaj govoril o njej. Zdelo se mi je kakor bi se bal, da ne bi moja beseda umazala tiste slike, ki je bila v njegovi duši čista, kakor studenec, ki privre iz pečin. Njegova ljubezen ni bila voda v pustinji, ki z močjo priteče iz tal, pa se v vročem pesku posuši in izgine. Bila je kakor gorski vrelec, ki se vanj stekajo še druge vode, z vsakim dnem je bila močnejša in bolj globoka. Mlademu tovorniku je vedno bolj bledela v duši podoba nizke, lesene koče in starke z dobrotnimi očmi na klopci pred njo, na njeno mesto je stopil okrogli obrazek z modrimi očmi. Pozabil je nesrečni tovornik, da nihče ne zna tako ljubiti kakor mati, da se nikomur tako ne smili nesrečni otrok kakor materi. Ni se zavedal tega, da postane človeku prava, nesebična ljubezen samo še daljna sanja, ko mu polože mater v grob. — Jaz sem često mislil na ubogo starko in smilila se mi je, dasi še sam nisem prav vedel, zakaj. O, mati, toliko si premolila za sina, vedno so šle tvoje misli z njim po svetu, ali samo en hip si pustila misel nanj vnemar in bilo je prepozno. Morda je tedaj ženica mislila na mlada leta in si obujala spomine na prošle sončne dni. Dovolj: en hip je mati sina izpustila iz misli, samo malo časa njeno srce ni molilo zanj in v tistem kratkem času se je Vencelj ujel v mrežo, iz katere ni več mogel.
V deželo je prišla pomlad, tista sončna pomlad, tako polna svežosti in veselja kakor noben drugi letni čas. Še zdaj, ko me stara leta tiščijo z vso močjo k tlom in mi kažejo povsod samo grob, še zdaj se mi stara duša oživi in srce mi živahneje utripa, ko vidim, da preko gora veje lahni pomladni vetrič. Kako bi ne bil pomladi vesel takrat, ko sem bil v cvetu let, vesel, mlad tovornik, ki je gledal življenje le od svetle strani. Gledal sem sonce in nisem maral vedeti, da taisto sonce, ki se meni tako prijazno smehlja, obseva tudi solze na licih stoterih nesrečnežev, ki jim je žalost bila za botro pri krstu. Vesel sem bil pomladi jaz, kako bi je ne bil vesel Vencelj! Saj tedaj še revež ni vedel, da so njemu ob rojstvu merile usodo: Ljubezen, Bolečina in Smrt.
Odpravljali smo se v daljne nemške dežele in smo vedeli, da bo že pšenica zorela, ko se povrnemo. Vencelj se je poslovil od Jerce, znova sta si prisegla zvestobo in mladenič je z mirnim srcem odhajal. Ni pa bilo tako meni, saj sem čul v vasi, da se Jerca moži v Grabnu.
Po poti sem večkrat hotel stopiti pred Venclja in mu odkrito povedati, naj ne čaka več na Jerco. A mladenič se mi je smilil in molčal sem.
Nekega jutra je stopil Vencelj predme in povedal tole:
»Nekaj prečudnega se mi je nocoj sanjalo. Videl sem čisto dobro, kakor bi bilo v resnici: Jerco, ki je šla k poroki. Njen ženin pa nisem bil jaz, ampak nekdo drugi, z ognjeno črnimi očmi in s kodrastimi črnimi lasmi, ki so mu padali na ramena po šegi plemičev in svobodnjakov. In nevesta je bila srečna, jaz pa sem bil neizmerno žalosten. Ni pa minilo dolgo, ko sem šel tudi jaz k poroki. Šele pred cerkvijo sem pogledal v obraz neznani nevesti in smrtna groza me je obšla — poleg mene je stala sama — Smrt. Smrt se je sklonila k meni in me poljubila na ustnice.«
Umolknil je, mene pa je zbodlo v prsih, saj sem natanko umel pomen čudnih sanj. Hotel sem mu povedati vse, pripraviti ga na udarec, ki ga čaka, pa nisem mogel. Še danes ne vem, kako da sem molčal, a kar nekaj mi je stisnilo grlo. Vencelj je stal pred menoj in me sprašujoče zrl s svojimi velikimi, otroško odkritosrčnimi, modrimi očmi. Da ga potolažim, sem mu rekel:
»Ne verjemi sanjam.«
»Saj ne verjamem,« je dejal Vencelj, »pa mi je vendar srce težko. Tako razločno sem videl vse, kakor bi se v resnici zgodilo in sam ne vem, kako da me še zdaj noče pustiti čudna groza, ki me je obšla ponoči.«
Jaz sem malomarno zamahnil z desnico.
»Ah, pojdi, pojdi,« sem mu rekel. »Vedno misliš le na Jerco, pa se ti še v sanjah prikazuje njena podoba.«
Vencelj je bil z odgovorom zadovoljen in je odšel. In spet je pel pesem o tovorniku, ki mu je na grobu ljubice počilo srce.
Opravili smo svoje kupčije in se vračali domov. Često so tedaj tovornike napadali pocestni roparji, čeprav je bila za rop stroga kazen. A nam se kaj takega ni primerilo nikoli. Čudna sreča nas je spremljala. Hiteli smo domov iz nemških dežel, a vsem se je zdelo, da gredo konji prepočasi, tako smo že hrepeneli uzreti domače kraje. Domotožje je res nekaj prečudnega in ne obraniš se mu, če imaš še tršo dušo. Posebno se je mudilo domov Venclju, ker se je odločil, da takoj po vrnitvi odločno zasnubi Jerco.
Ko smo torej prišli do Kranja, sva jaz in Vencelj oddala živino s tovori trem tovarišem, sama sva šla pa na Okroglo. Meni je nemirno razbijalo v prsih srce, saj sem vedel, da se bo Venclju kmalu razodela nad vse bridka resnica. On pa je bil vesel, saj je želel čimprej pozdraviti njo, ki jo je ljubil bolj kakor ves svet.
Sedela sva v moji koči in Zoran, takrat je bil še fant, je prišel k nama vasovat. Naslonil se je na mizo in rekel:
»Nekaj novega se je zgodilo, Tilen, kar tebe ni bilo doma.«
»Le kaj?« sem vprašal in žile na sencih so mi hotele kar počiti.
Zoran pa je malomarno dejal:
»Jerca se je omožila v Graben.«
Nikdar ne bom pozabil, kako se je Venclju spremenil obraz. Neizmerna bolest ga je morala spreleteti in s hripavim glasom je vprašal:
»Katera se je omožila?«
»I, Jerca Veharjeva je vzela Mlinarjevega Tineta,« je oni mirno rekel.
Mladi tovornik je tako pobledel, da bi ne dobil kaplje krvi, če bi ga sunil z nožem. Niti besedice ni mogel spregovoriti, oči pa, široko odprte, so govorile zgovorneje od besed. Tak obup in tolika bolečina je sijala iz tega pogleda, da me je zbodlo pri srcu. Tudi Zoranov je preplašeno strmel vanj in se umikal. Jaz sem mu velel, naj gre od tod. Ko ni bilo fanta več v hiši, se je Vencelj zavalil na klop, grizel deske, ruval si lase, pene so mu silile iz ust in oči so se mu podplule s krvjo. Tulil je in se trgal od bolesti. Mislil sem, da je poblaznel. Hotel sem ga potolažiti, pa on me je sunil od sebe. Grozno je škripal z zobmi in med tem so se mu trgale iz ust strašne besede:
»Prekleta naj bo... krivoprisežnica ... kakor ogenj naj ji gori na duši... kriva prisega... trpi naj... živi naj... naj umira... in tudi smrt... naj se je ne usmili... Prekleta!... Moja bolečina ... naj jo žge ... vse dni... vse dni ... dokler bo duša ... v njej...«
Od groze sem se križal.
»Človek!« sem zakričal, »ali te je hudič obsedel? Ne preklinjaj, grešnik, ne kliči nesreče nad njo!«
On me je pogledal z motnimi očmi in še dalje govoril:
»Prekleta!... Ogoljufala me je ... za ljubezen ... zato naj je tudi ona ne uživa!... Nesreča in prekletstvo... naj gresta z njo ... trpi naj, dokler ne bo storila ... pokore ...«
Vsak čas sem bil zunaj, med temnimi, neznanimi lesovi, pa še nikdar me ni bilo tako groza kakor tisto svetlo nedeljsko popoldne. Besede prekletstva so padale druga na drugo, na moje srce so padale, težke kakor svinec.
Vencelj je divjal po hiši, trgal si belo srajco, tolkel po prsih in smrtno bled kričal:
»O, to peče, to žge! Kakor živi ogenj me žge!«
Vse popoldne je tako divjal vihar po njem, moja beseda ga ni mogla utolažiti. Proti večeru se je umiril, sedel je za mizo in solza mu je polzela iz oči. Mladi tovornik je jokal kakor otrok.
Prisedel sem k njemu in ga tolažil. A on me je zavrnil:
»Ne govori mi takih besed, ko veš, da zame ni več tolažbe na svetu. Ona mi je zasadila nož naravnost v srce in ti veš, da se taka rana ne pozdravi več.«
Pustil sem ga, da je obup v njem ponehal.
Še smo tovorili in mladi Ločan Vencelj je tovoril z nami. A kaka sprememba na njem! Modre oči so izgubile lesk, rdeče lice je postalo bledo kakor tisto strašno popoldne, ko ga je zadel nož v srce. Na obrazu je bil videti mir, le smrtna žalost je zarisala na prej cvetoče lice neizbrisne poteze. Čudili so se tovorniki, prijatelji. Ljudje, ki so ga poznali, so zmajevali z glavami nad njim. Navajeni so bili njegovih popevk, glasnih in ubranih, kakor bi zvonil s srebrnim zvoncem, navajeni so bili njegovega prešernega smeha. O Jerci ni govoril nikoli, nikoli več, niti z menoj ne, ki mi je včasih vse zaupal. Videlo se je, da se je tista strašna bolest zaprla vanj, da ga je grizla in trgala kakor voda travnik. Tudi materi ni razodel svoje bolesti. Saj je vedel, da bi dobra starka trpela prav toliko kakor on sam in smilila se mu je.
Jaz sem ljubil mladega tovornika Venclja, rodnega brata bi ne mogel bolj ljubiti. Morda se mi je tako prirastel k srcu, ker nisem nikdar imel človeka, ki bi ga mogel ljubiti. Saj nisem vedel, kaj je ljubezen, odkar so mi zagrebli mater. Morda se mi je fant smilil, ker ni nikdar imel očeta; morda sem ga imel rad, ker sem se ob pogledu na njegovo mater vedno spomnil na svojo, če je bil on vesel in dobre volje, se tudi meni ni zmračilo lice. Njegova bolečina je pa tudi meni trgala srce. Često sem ga poskusil tolažiti, ne da bi mu omenil Jerco, a on mi je slej ko prej odgovarjal, da zanj ni več tolažbe in veselja na svetu. Mislil sem si, da bi ga morda njegova priljubljena pesem razvedrila, in sem zapel, ko smo šli s konji po ravnem polju.
Ozrl sem se na prijatelja in videl, da mu je oko vzplamtelo. Odpel mi je konec pesmi, glas mu je bil čist, a trepetal je v neznani bolečini, da so po polju dvigale plevice glave in začudeno strmele vanj.
»Pogrebci, jamo vi skopljite,
še mene vanjo zagrebite!
Tak je govoril Anzelj mlad,
ki Ančiko imel je rad.
Zgovoril je besede te,
na grobu počlo mu srce.«
Toda to je bila njegova poslednja pesem, zapel jo je tako lepo, da so vsem, ki smo ga čuli, stopile solze v oči. Saj tudi labod na jezeru pred smrtjo zapoje najlepšo pesem. Od tistega dne ga nisem nikoli več čul, da bi še kdaj pel.
Bolest, ki je je bila njegova duša polna, mu je začela izpodjedati zdravje. Vpraševali smo ga, kaj ga boli, a on je odgovarjal:
»Pustite me, zame ni zdravila!«
Nikdar ni tožil, da je bolan, le njegov obraz je jasno pričal o tem. Često se mu je stemnilo pred očmi, naslonil se je na konja, a takoj je spet pognal dalje, kakor bi ga bilo sram slabosti. Ko je prišla jesen, se je vlačil z nami po svetu kakor jesenska megla in ljudje so žalostno zmajevali nad veselim tovornikom Vencljem, najlepšim fantom med vsemi kranjskimi tovorniki. Silili smo ga, naj ostane doma, a on je le še potoval z nami in prinašal materi svetle srebrnike. Menda je hotel odškodovati dobro starko za njeno ljubezen in ji pomagati tudi še za tiste dni, ko njega več ne bo. Vencelj je dobro vedel, da bo moral umreti v cvetu let. A ni se strašil smrti; nasprotno, zdelo se mi je, da jo je prav željno pričakoval. Nikoli mi ni omenil, da mu bo smrti kriva Jerca, a jaz sem to dobro vedel, ker je njegovo mlado telo začelo propadati od tiste nedelje, ko je zvedel, da se je Jerca omožila v Graben.
Tisto zimo je še tovoril z nami, spomladi je pa obležal in ni več vstal. O, kako je jokala in žalovala njegova mati! Ko je začutil, da se mu bliža konec življenja, je poslal tovariša-tovornika pome.
Kar ustrašil sem se, ko sem stopil v hišo. Skoro same oči so ga še bile in tiste otročje, nebesnomodre, sladke oči so bile tako žalostne, tako polne bolečine, da so tudi meni začele polzeti po licu vroče solze. Je to Vencelj, veseli, zali tovornik Vencelj, ki so mu dekleta pripenjala šopke za širokokrajni klobuk? Svojim očem nisem mogel verjeti.
Mladi tovornik me je bil zelo vesel, podal mi je prosojno, belo roko v pozdrav. Pokazal mi je stol poleg sebe, potem pa je prosil jokajočo mater, naj gre iz hiše. Zagledal se je skozi malo odprto okence v mračne gozdove nad kočo, po katerih se je prelivala jutranja zarja. Obrnil je oči od zarje, vlaga se mu je bleščala v njih. Počasi, s trudnim, umirajočim glasom mi je rekel:
»Poglej, Tilen, kako lepo je tam zunaj. Pomlad gre v deželo, tista lepa pomlad, ki sem jo vedno tako težko pričakoval. Vsem ljudem bo prinesla veselje, tovorniki bodo peli po cestah in tudi meni prinese nekaj — rešitev iz muk.«
Zasmilil se mi je, hotel sem ga potolažiti.
»Vencelj, mlad si še, pozdravil se boš. Pomlad prihaja, z njo pa pride tudi tvoje zdravje in veselje.«
V očeh se mu je zopet prikazala solza.
»Ne več, nikoli več,« je dahnil »A rad umrjem, ni mi žal mladega življenja ...«
Tudi meni je duša trepetala v bolečini.
»Vencelj, zakaj moraš tako mlad umreti, le zakaj... Nikoli več ne bomo čuli tvoje pesmi o mladem Anzeljnu,« sem stežka govoril. V vlažnih, umirajočih očeh se mu je zasvetil plamen.
»Pesmi o tovorniku Anzeljnu, ki mu je na grobu ljubice počilo srce, kajne Tilen?«
»Da, da,« sem vzdihnil.
»Morda bi še danes pel, a namenjeno je bilo drugače. In njo,... njo... naj udari večni Bog...!«
»Ne govori, Vencelj!« sem strahoma zavpil. »Ne preklinjaj jo še v smrtni uri! Odpusti ji, vzemi z nje težko kletev, če hočeš, da ti bo Bog milosten sodnik!«
Čuden nasmeh mu je spreletel obraz.
»Kdor je imel na zemlji pekel, temu ne bo težko v vicah.« Zgrozil sem se.
»Ti ji nočeš odpustiti?«
Z umirajočim glasom je odgovoril.
»Ne ... ne morem ... odpustiti... odpusti ji Bog ... jaz ne morem.«
Ta hip sem jasno videl neprimerljivo strašno bolečino tega mladega fanta, ki ga je spravila pod zemljo ljubezen. Nič več ga nisem pregovarjal, predobro sem ga razumel.
Oči so mu postajale vedno bolj motne, komaj malo je še dihal. Stisnil mi je s poslednjimi močmi roko in šepnil:
»Zbogom, Tilen ... mati... tudi ona ...«
Oči so osteklenele, zadnja solza mu je zdrsnila iz njih.
Jaz sem se naslonil na mrtvega prijatelja in jokal, zdelo se mi je, da je z Vencljem umrlo tudi moje veselje za vedno.
Vidiš, mladi moj prijatelj Jurko, to je lepega tovornika Venclja žalostna povest. Kadar pridem v Loko, obiščem pokopališče, kjer za mrtvašnico stoji dvoje lesenih križev. Pod enim leži pokopan veseli, zali Vencelj, pod drugim je njegova mati, ki jo je žalost za sinom spravila pod zemljo. In kadar obiščem njegov grob, porastel z zeleno travo, vsakokrat mi solza orosi staro oko.«
Siromak Tilen je utihnil, mlin je zagrnil večerni mrak, od vsepovsod je silila sama bolest. Nobeden se ni zmenil, da bi prižgal tresko in jo zataknil v čelešnik. Tilen in Jurko sta nemo sedela v mraku in oba sta si brisala solzne oči.
Pomlad se je prelila v poletje. Ljudje so že pozabili na strašno nesrečo, ki jih je zadela pozimi. Tovorniki so popivali in peli po gostilnah in fantje so vasovali pri dekletih kakor prej. Kako je to vendar čudno! Ko človeka zadene nesreča, misli, da mora umreti; potem pa hitro pozabi in se veseli življenja. Znana je zgodba o tistem možu, ki je neizmerno tugoval, ko mu je umrla žena in po vsej sili hotel skočiti za njo v jamo. Pretekli so pa komaj trije mesci in vdovec se je oženil, najel je godce in bil ves srečen na ohceti. In če pomislimo, je to čisto prav, ker »kdo bi vedno tužen bil, to ne more biti...«
Mlinarjev Tine iz Grabna je bil tak človek. Prestrašil se je tega in onega, komaj pa mu je šel prvi strah iz kosti, je bil Tine že spet stari veseljak, vedno brezskrben, vedno vesel. Ljudje v okolici se niso spominjali, da bi ga kdaj videli mračnega lica. In tudi molčati ni mogel. Če ni imel ravno nikogar, da bi mu razlagal svoje čudne nazore, si je pel svojo priljubljeno pesem o izgubi samskega stanu ali pa je žvižgal. Čudili so se ljudje in ugibali, po kom je Tine podedoval te lastnosti, ko vendar starša nista bila njemu nič podobna. Spomin na tiste čase, ko je bila Mlinarica še veselo dekle in je vlekla fante za nos, pa je tudi že davno izginil med ljudmi. Vsaka stvar se navadno hitro pozabi. Le kak star ded ti ve sila veliko povedati o svojih mladih letih, neprestano hvaleč dobre čase, ki so bili tedaj.
Nekega popoldneva se je Tine nameril v gradič na Okroglem, da poišče prijatelja Otona. V gradiču je bilo vse tako, kakor po navadi.
Marijana in Cena sta stali v kotu dvorišča in se nekaj tiho menili. Tine se je ustavil pri njima in se jima široko smejal.
»Ej, Marijana, in ti, Cena, ali nimata drugega dela, kakor da po kotih postavata in poštene ljudi opravljata?«
Marijana se je razhudila: »Kaj se boš ti v najine pogovore mešal, tepec, ki v hosto vasovat hodiš in poslušaš Zabukovčane zabite.«
»Še ti bi se rada v Zabukovje omožila, če bi te le hoteli za mlado,« se je norčeval Tine.
»Ti, ti bi se rad priženil gori, pa si ne upaš nobene vprašati,« mu je vrnilo dekle.
Cena je zvito pomežiknila Marijani: »Ali veš, kako je rekel tisti oče sinu, ki mu je hotel grunt prepisati? Povedal mu je, da ni prav, če je tak fant vsak večer doma, da mora včasih ostati zunaj, če hoče, da se bo oženil. Zvečer je pa deževalo, kar je le moglo. In fant je ostal zunaj, to se pravi, ni ga bilo domov spat. Zjutraj pa pride ves premočen, da je kar od njega teklo, domov in pravi očetu: ,Zdaj se bom pa že oženil, ker sem bil ponoči zunaj.‘ S Tinetom je prav tako, ha!«
Tinetu pa ni zmanjkalo sape: »Cena, saj bi bilo tudi zate prav, da bi včasih spala pod grmom na dežju.«
»Si že mar poskusil?«
»O ne. Meni, veš, Cena, nič ne hodijo babnice po glavi, kakor tebi vaš Matevž.«
Cena je zardela in se namrdnila: »Mhm, tepec, kaj pa ti veš?«
Tine se je smejal, da je kazal dve vrsti belih zob.
»Toliko vem, da imaš Matevža rada, pa to tudi vem, da on prav toliko mara zate, kakor jaz pozimi za mraz.«
Cena je bila jezna. »Uh, motovilo nerodno,« ga je zmerjala, »kaj vse izveš! Bodi no tiho in ne vtikaj se v take stvari, ki ti niso nič mar.«
Fant jo je z veseljem dražil: »Resnico sem ti povedal, te je pa v oči zbodla.«
Dekli se je odvezal jezik in čudne psovke so letele na Tineta. »Tepec neumni, mar mi je Matevž. Dedci ste vsi enaki. Nisem tako neumna, da bi se možila.«
Tine pa le ni odnehal. »O, še mene bi rada imela,« jo je dražil.
»Tebe pa že ne, če vsakega, tebe ne. Kaj bi počela s takim teslom hribovskim. Kaj si vse izmisli!...«
Odhajajoči Tine ji je prestrigel dolgo vrsto besedi: »Cena, saj te ne maram. Nikakor nočem, da bi moral sleherni dan poslušati velikega petka ragljo.«
V veži za stebrom je Matevž pripovedoval Metki nebroj ljubeznivih stvari. Oba sta se zganila in ozrla, ko je glasni Tinetov smeh, ki mu je prihajal res iz srca, napolnil vežo.
»Ho, ho, Matevž! Ali si ti tudi pristopil v tisti ceh, v katerem fantje dekletom ljubeznive neslanosti kvasijo?«
Matevža in Metko je bilo malo sram, a tudi Matevž ni imel tako nerodnega jezika, da bi ne znal nič odgovoriti. Široko se je zasmejal veseljaku Tinetu in ga stresel za ramo.
»Mar meniš, Tine, da se bom pridružil tisti bratovščini, ki si ti v njej, in se bom križal, če bom zagledal žensko krilo?«
»Matevž, ni da bi govoril, ali toliko ti pa le povem: deklet se ogni s senenim vozom! Ali ne veš, da je danes tako, da moramo reči: fantje bežimo, dekleta gredo«
Zdaj se je pa tudi Metka postavila za čast deklet: »Seveda, Tine, ti si v posebni nevarnosti, vse te zalezujejo.«
»Tisto pa spet ni res,« se je branil Tine, »jaz le povem, kar od drugih slišim. Saj danes pravijo, da je baba rogač. Ali niste poznali ranjkega Anžona, ki je rekel: ,Moja žena je taka kakor angeljček, če je dobre volje, če ne je pa kot sam bognasvaruj‘.«
»Ranjki Anžon je bil pijanec in ni vse res, kar je govoril,« je ugovarjal Matevž.
Tine se je veselo smejal. »Vidiš,« je rekel, »Matevž, ti se ne razumeš prav na take stvari. Pa ti bom še eno povedal, da boš vedel, kako je s to stvarjo. Prej nisem prav govoril, ko sem rekel, da je baba rogač, zakaj vsaka baba je celo hujša.«
»Nehaj no!« se je smeje oglasil Matevž. »Le kje vse tako slišiš?«
Tine je naredil resen obraz. »I, kje? Še ti se v našo bratovščino zapiši, pa boš slišal nekaj takih, pa tudi boljših se boš naučil. Zdaj vidim, da ne znaš drugega, kakor da tistole svojo Metko oblizuješ po obrazu kakor krava mlado tele.«
»Čudne primere staviš, Tine.«
»Kaj čudne? Če bi jaz po glavi prišel sem gori iz Grabna, to bi bilo čudno, ali ne, Matevž?«
»Prebito smešne mlatiš, Tine.«
Tine se je zresnil.
»Kaj smešne» Ti si smešen, ki se okoli žensk smukaš. Le pazi, da si smrčka ne opečeš!«
»Le kaj mi poveš?«
»Moj oče so pravili: ,Kdor se bab postopi, se svoje glave loti‘.«
Matevž bi rad še poslušal Tinetove šale, a fant je odprl vrata v veliko sobo in Matevž je moral oditi.
V veliki sobi je sedela na blazini gospa Katarina, gospod Anton pa je hodil po sobi iz kota v kot, od slike v enem kotu do velikega kamina v drugem. Ta dan se ni hišni red niti za las omajal. Zjutraj sta se oskrbnik in žena do grdega sprla in malo je manjkalo, da se nista stepla, ker je bila v kotu velika pajčevina, ki jo je dekla pozabila omesti. Opoldne pri kosilu sta se še sila grdo gledala in zdaj, ko je prišlo popoldne, sta se prijazno pogovarjala o pohvali, ki jo je izrekel milostni gospod Albert grof Ortenburški, in o zlatnikih, ki jih je poklonil v znamenje svojega posebnega zadovoljstva.
Mlinarjev Tine je stopil v sobo; odkril se ni, le malo se je s prsti dotaknil rjavega širokokrajnika; brez posebnega spoštovanja je pozdravil, potem pa naravnost vprašal: »Kje je Oton?«
Gospod oskrbnik je hotel povedati marsikaj o dostojnem obnašanju, hotel je tudi reči, da se oskrbnikovemu sinu ne spodobi, da bi hodil okrog s kmeti, in še marsikaj. Ozri se je na ženo in videl, da njene oči ne obetajo nič dobrega, zato se je premislil in molčal.
»Oton še leži, davi je pozno prišel domov,« je pojasnjevala gospa Katarina in vstala ter odšla klicat sina.
Tine je sedel na stol, saj je bil gradiča vajen. Oskrbnik ni mogel storiti drugače, kakor da mu je ponudil kruha, ki je ležal na mizi. Fant si je odrezal kruha in ga jedel, gospod oskrbnik pa je molče meril svojo pot od slike do kamina. Nazadnje se je nečesa domislil, ustavil se je sredi poti in vprašal: »Tine, ali naš fant kaj postopa za dekleti?«
Tine se je prostodušno zasmejal.
»Menda ne, vsaj kadar z menoj hodi, ne. Za babami bo postopal tak fant? Kaj mislite, ali bi ne bilo to sramotno zanj?«
»Gotovo,« je potrdil gospod oskrbnik.
Začudil se je gospod Anton in se vpraševal, kako je to mogoče, da so tudi med kmeti ljudje s tako zdravimi nazori.
Gospa Katarina je med tem privlekla Otona, ki si je še vedno mel zaspane oči.
»Dobro jutro, Tine,« je pozdravil tovariša.
»Mar bi mi rekel: dober večer!« je popravil Tine.
»Je že tako pozno?«
»E, bo že še. A pojdi, greva.«
Fanta sta se odpravljala. Gospa Katarina je zaklicala za njima:
»Srečno hodita!«
Gospod Anton bi bil pač rad še kaj pikrega pristavil, a ni maral prekršiti hišnega reda, zato je rajši molčal.
Tine in Oton sta šla po stezi čez polje. Zdaj se je šele Oton docela zbistril in vprašal: »Kam greva?«
»Pit,« mu je ta nakratko odgovoril.
»V predmestno gostilno?«
»Da.«
Oton je pomislil, ali bi povedal ali ne bi. Nazadnje je vendar previdno razodel Tinetu. »Nocoj moram zagotovo zvedeti, kako je.«
»Kaj moraš zvedeti?«
»Kako je z Minco.«
»Kako pa je z njo?«
Oton se je čutil užaljenega.
»Ah, nalašč me nočeš razumeti. Saj veš, kako jo imam rad. Zvedeti moram, ali mara zame ali ne.«
Tine se je zasmejal.
»Že zopet ti neumnosti hodijo po glavi. Kdaj se boš že vendar spametoval?«
Oton je povzdignil k nebu oči.
»Bog te kaznuj, Tine, ker tako govoriš. Ali se moreš premagati in ne občudovati lepote sonca na nebu? Ne moreš! Ali se morem jaz premagati in ne ljubiti Mince, ki je kakor najlepša zvezda?«
Tine si je z obema rokama mašil ušesa.
»Oton, ne govori mi takih budalosti, lepo ta prosim, ljubi Oton,« je milo vzdihnil.
Otona je ujezilo.
»Ti pa res nisi pri pravi. Moj Bog, ta človek ne razume, kaj občuti v globini duše človek, če ljubi dekle, za katero bi se dalo živeti in umreti. On ne ve, kako je tedaj, ko srce hrepeni po srcu, ko duša vriska, vsa omamljena od ljubezni, in se oko potaplja v očesu ...«
Tine je bil čisto obupan.
»Ob pamet si, Oton, že vidim.«
Skoraj sta se sprla, ker Oton ni hotel nehati govoriti o ljubezni in se Tine ni nehal norčevati iz »bab«. No, navsezadnje je bilo prepira le konec, ker sta na srečo obstala pred gostilno.
Urhova gostilna je bila prazna. En gost pa je bil le notri in to gospod mestni vicedom. Urhove gostilne si brez vicedoma skoraj ni bilo mogoče misliti. Včasih je prihajal tja tudi oskrbnik, a ta ni nikoli dolgo pil, ker ga je bilo strah pred ženo. — Ta dan je bil gospod vicedom že dodobra pijan. Sedel je za mizo in si podpiral glavo z rokama, pred njim je stal do polovice izpraznjen vrč vina.
Tine in Oton sta prisedla k vicedomu, ne oziraje se na važnost njegove osebe. Vicedom se je dramil iz pijanosti in ju gledal z motnimi očmi, komaj ju je poznal.
»Ali vam ni dolgčas, gospod vicedom, ko kar samevate tu v oštariji?« ga je vprašal Oton.
Vicedomu so začele solze kapati iz oči.
»O, dolčas, in še kako! Imel sem sina, v tvojih letih je bil, Oton, pa so ga požrle kobilice, samo njegove bele kosti so obležale na polju. In žena mi je umrla, zdaj sem čisto sam, na vsem svetu ga nimam človeka in to je tako hudo.«
Tine in Oton sta se pomuznila pijanemu vicedomu, ki je vedno znova pripovedoval o svojem nesrečnem sinu. Fanta sta izpila vsak svoj vrč medice in se poslovila, ker ju ni bila volja sedeti v prazni gostilni. Ko sta odhajala, se je vicedom zleknil po klopi in zasmrčal.
»Pije in pije; čast svojo in spoštovanje pri ljudeh je že zapil, zdaj bo pognal tudi imetje,« je sočutno menil Tine.
»In jaz ga neizmerno težko poslušam, ko vedno znova pripoveduje o sinovi smrti.«
»A jaz še vendar lažje poslušam vicedoma, ki pripoveduje o sinovi smrti, kakor pa tebe, kadar govoriš o svoji ljubezni.«
»Ali me že zopet špikaš?«
»O ne, saj se smejem,« je rekel Tine in se je res glasno zasmejal.
Temna noč je že bila in veseljaka nista nič prav vedela, kako naj jo zabijeta. Brez cilja sta šla čez polje.
»Kam prav za prav greva?« je vprašal Oton.
»Na Okroglem bo morda nocoj kaj fantov na vasi,« je menil Tine.
Oton je prikimal in sta šla.
Toda motila sta se, zakaj na vasi ni bilo nikogar. Vaščani so polegli, utrujeni od dela. Vesela fanta nista vedela, kaj bi začela, ker se jima še ni ljubilo iti spat. Hodila sta po vasi, ne vedoč kam bi se dela. Slednjič se je domislil Oton.
»Minco pojdem klicat.«
»Tepec!«
»In vendar pojdem,« je trmoglavil Oton.
»Hm, pojdi, če si toliko nor.«
Oton je bil malo pijan od medice in se ni maral prepirati.
»Ali greš z menoj?« je vprašal Tineta.
»Če ti noriš, ni treba, da bi tudi jaz.«
»A potem boš pazil, da me kdo ne vidi.«
Tine je pokimal in se postavil na vrtu na prežo. Oton je postal pod oknom in veselemu fantu ni bilo nič prav prijetno pri srcu. Iskal je besedi, ki jih bo povedal Minici, a dasi je imel namazan jezik, mu nobena prava ni prišla na misel. Dolgo je, molče stal pod okencem, čez dokaj časa se je šele opogumil in jo poklical.
»Minca!«
V kamrici se nič ne gane. Otonu razbija srce v prsih. Ves pogum zbere in jo še enkrat pokliče.
»Minca!«
Noč ostane tiha in gluha, nič se ne gane. Zaljubljeni fant si v pričakovanju odgovora skoraj dihati ne upa.
»Minca, rad te imam, odpri okence!«
Tineta, ki je stal na preži, je ves čas vil smeh, zdaj se ni mogel več premagovati, glasno se je zasmejal.
»Ha, ha, Oton, dekle ima več pameti, kakor ti!«
Oton je bil nejevoljen.
»Uh, gorjanec zabiti, čemu si se oglasil? Ravno mi je mislila odpreti okno, pa si ti prišel vmes.«
»Kakopak!« se je smejal Tine.
»Zmerom mi vse skaziš,« se je jezil Oton.
Tineta še zdaj ni minil veseli smeh.
»Oh, Oton,« je menil, »saj to ni taka nesreča, če se ti ena ne oglasi. Je velik svet in poln deklet.«
»Ali kaj, ko jaz druge ne maram,« je vzdihoval nesrečni zaljubljenec in gledal zvezde na nebu.
Tine se je bal, da ne bi Oton začel zvezdam na nebu pripovedovati o svoji ljubezni in je zakrožil svojo priljubljeno pesem:
»Oh, kaj sem vendar mislil,
da sem pustil ledik stan?
Zakaj sem se oženil,
da se tako kesam?
Oh žena me zdaj zmerja,
nikdar miru ne da.
Zakaj sem jaz vzel te,
prekleta babnica?«
Na vasi so zalajali psi, ko so začuli Tinetovo popevko. Tam na polju je nekdo glasno zavriskal, Tine mu je odgovoril.
»Fantje gredo na vas, počakajva jih,« je rekel Oton.
»Prav,« je prikimal Tine.
Fanta sta obstala sredi vasi, ki je bila vsa tiha, kakor bi izumrla. Le psi so nemirno lajali, ovohali so bližajoče se fante.
Med tem so prišli fantje na vas in tam našli oba veseljaka.
»Hej, kaj pa vidva tod?« so se nosili. »Sta lazila pod okni deklet? Treba vaju bo skopati v luži!«
»Luže pa res ne bom pil, dokler še nisem pod okencem bil,« se je branil veseli Tine.
Fantje so se vstopili v polkrog, med njimi Tine in Oton. In so zapeli, da je vsa vas prisluhnila:
»Preozke so stezice,
pretemne so noči,
kdor ima zalo dekle,
teme se ne boji.
Če bi drugega ne imela,
kot zalega moža,
za mizo bi sedela,
pa gledala bi ga.«
Prečudna je moč fantovske pesmi na vasi. Izvije se iz teme in splava čez ravno polje, čez zelene travnike in temne gozdove. To noč je splavala prav do ostrorobih pečin na ono stran Save. V mlin ni zašel njen glas, ubil se je ob šumu vode. In stari očanci se zbudijo, spomin jim zaplava nazaj v mlada leta, ko so oni vasovali in takole prepevali na vasi. Fantiči, ki še ne smejo na vas, se zbude in koprne v silni želji, da bi tudi oni dočakali leta fantovanja, brezskrbnega veselja in pesmi na vasi. Zdrami pa popevka tudi mlada dekleta v kamricah in uho posluša, če je med njimi tudi — njegov glas. Srce je polno sladkega nemira, zraven pa je tudi neka čudna tesnoba, ki je drugače potlačena v dnu prs.
Fantje so uganili še marsikaj na sredi vasi, oskrbnikov Oton jim je peljal besedo. Zvezde so že začele gasneti, ko so se spomnili, da jim bo treba iti spat. Za slovo so zapeli vaščanom še eno popevko.
»Pri mrzlem studencu je pralo dekle,
z oči so ji kapale grenke solze;
tovornik pa mladi pred njo obstoji
in deklico zalo on nagovori:
»Povej mi, oj deklica ti,
zakaj imaš solzne oči?«
Še huje zajoka zdaj dekle mlado,
tovorniku mlademu pravi tako:
»Lani veselje je zame bilo,
zdaj pa veselja nikdar več ne bo,
Sinčeku pojem, da lažje zaspi,
zato imam solzne oči.«
Pesem je utihnila, fantje so se razšli, saj jih je z dnem čakalo delo. Tiha noč je šla čez vas.
Ko je Tine prišel z vasi domov, je zaspal tako trdno, kakor bi ga ubil. Kmetje so začeli prihajati z mehovi v mlin, Jurko se je razgovarjal z njimi, a utrujeni veseljak je še vedno spal. Kamen je drobil žito in vse dopoldne so tolkle stope, a fanta tudi to ni zbudilo. Ko je na Okroglem odzvonilo poldne, je prišel Jurko k njemu pod streho in ga stresel:
»Tine! Zaspanec, še smrt boš prespal!«
Fant si je pomel oči in začudeno gledal v brata:
»Kaj pa je?« je še pol v spanju vprašal.
»Vstani no! Poldne je, nič drugega.«
Tine se je skobacal z ležišča, potem pa je šel pred ognjišče in jedel kašo, kakor prestradan volk. Mislil je, ali ne bi kazalo, da bi jo spet kam potegnil, a sonce je bilo še previsoko na nebu. Vzdihnil je in se odpravil v mlin.
Jurko je delal v mlinu, iz velike skrinje je nasipaval moko v mehove. Kar jo je imel v tej skrinji, je bila njegova, zaslužil jo je, ko je jemal merice. Ves je bil zaprašen, droben, bel prah se mu je usedel na kodraste črne lase. Iz zaprašenega obraza so se svetile samo oči, črne kot oglje. Tine se je naslonil na podboj hišnih vrat in malomarno opazoval brata, ki je hitel meriti in nakladati moko. Jurko se je ozrl in ujezilo ga je, ko je videl, kako ga Tine brezbrižno gleda.
»Postopač!« se je zadrl nad njim. »Namesto da bi mi pomagal, stojiš tam in me gledaš.«
Tine si je mirno popravil širokokrajnik, bil je mirne krvi, ki ni nikdar zavrela, samo če ni bil pijan.
»Zakaj bi jaz delal, ko ne bo nič mojega,« je čisto mirno govoril, »le ti se trudi, saj boš gospodar.«
Jurko je zavezal zadnji meh in se naslonil na skrinjo. Bratov mirni odgovor ga je čudno zadel.
»A kaj bo s teboj, lenuh? Lahko bi se že kam priženil, pa te še ni pamet srečala. Pravijo, da Korošec dobi pamet pri štiridesetih letih, ti jo pa še takrat ne boš. In doma nočeš delati, a jaz ti povem, da v Grabnu za lenuha ne bomo pekli kruha. Zapomni si, da se boš na stare dni potikal od hiše do hiše, ljudem v nadlego in meni v sramoto.«
Tine je mirno poslušal Jurkove ne ravno preveč ljubeznive besede. Zasmejal se je in mirno odgovoril bratu:
»Vsakomur je Bog nekaj odločil. Če je meni namenjeno, da bom prosil okrog po hišah, pa bom.«
Po mladem mlinarju se je vse treslo od togote.
»Ali te ni sram tako govoriti? Mlinarjev Tine naj bi se potikal okrog in beračil?«
»Sam si rekel!« je brezbrižno dejal Tine. »In tako daleč menda še tudi nisem, da bi moral obesiti malho čez rame.«
»O, prav odločno si že stopil na tisto pot.«
»Če se nočem obesiti na kakšno babnico, zato še ni treba, da bi dejal: beračit pojdem.«
Jurko je še dalje ošteval lahkomiselnega brata.
»Len si, delo ti smrdi. Poglej ljudi, kako se trudijo za kosec kruha. Oče se je trudil, da je spravil vkup nekaj srebrnikov. Jaz se trudim, delam za žive in mrtve, še ponoči mi mlin le malokdaj počiva. Ti pa živiš takole tjavendan, ne delaš nič, hodiš okrog in popivaš pri Urhu. Tako ne more dolgo iti.«
»Če pijem, plačuje oskrbnikov Oton zame,« se je branil Tine.
V Jurko je znova vzkipela jeza.
»Ali te ni sram, da sprejemaš od drugih miloščino?«
»Prijatelja sva.«
»Nič prida nisi, ker se z grajskimi družiš.«
Tine je videl, da se danes ni šaliti z Jurkom. To so mu povedale njegove oči, ki so se kar utrinjale. Da potolaži srd, je začel mirno pripovedovati:
»Jurko, ti mi ne moreš šteti v zlo, če ne maram delati v mlinu. Ali drugo pomlad se bom pa le oprijel poštenega dela, da me ne boš mogel več imenovati postopača.«
»Kakšnega neki? Iz tebe nikoli ne bo pridne moke.«
»O, pač. Za tovornika pojdem.«
Jurko se je začudil.
»Lenuh, ti pojdeš? Nič ne rečem, ti bi bil dober tovornik, ko bi šla postelja ali pa Urhova gostilna s teboj.«
»Ne, ne, res pojdem,« se je branil Tine. »S Šimoncem iz Loke sva v besedi, da bom drugo pomlad začel pri njem tovoriti.«
»Če ne lažeš?« je dvomil Jurko.
To pa je tudi Tineta pogrelo.
»Kar hočeš, mi že reci, z lažnivcem me pa ne boš pital. Seveda, lažnivec sem ti, ker sem povedal, da Oton lazi za tisto tvojo punčaro...«
Jurkove oči so tako čudno zableščale, da se je Tine zbal. Mladi mlinar je stopil tik pred brata in togotno zakričal:
»Tine! Nobene nedostojne besede mi ne boš več rekel o njej, sicer ti zavijem vrat kakor gadu!«
Tine je stopil za korak nazaj, ugnati se pa ni dal.
»Sram me je, ker si moj brat, pa si tak z menoj,« mu je zabrusil. »Drugim ljudem vse verjameš, mene, ki sem ti vendar brat, bi pa najrajši pretepal, če ti povem resnico.«
Jurko se je pomiril, saj je končno vendarle imel Tineta rad.
»Kaj veš o Otonu?« je mirneje vprašal.
»To vem,« je govoril Tine, »da ima Oton Minco rad in jo hodi ponoči klicat pod okno.«
Jurko je prebledel, s hripavim glasom je vprašal:
»Pa saj — — — se mu ona ne — — — oglasi?«
»Seveda se mu ne. Ali Oton se je zaveril, da bo Minca njegova in da ne odneha za ves svet.«
Po mlinarju je spet vrela togota.
»Ali čuješ? Ona ne bo nikoli njegova!«
Tine se je že smejal.
»Ne vpij, kakor Čič, ki tovori jesih.«
»Ali ti je Oton to sam povedal?« je Jurko hlastno vpraševal.
»Sam. Hm, pa kaj mene babe brigajo,« se je pomuznil Tine in hotel oditi.
Jurko je stopil predenj in ga potisnil nazaj.
»Danes boš doma.«
»Čemu?« se je upiral Tine.
»Doma ostaneš, to je kakor amen pri očenašu. Če je stvar taka, moram iti zvečer vprašat Minco, kako je.«
»Pod okno jo pojdeš klicat?«
»Da.«
»Torej se boš še ti obešal pod okna?«
»Tine, molči, ko ne umeš.«
»Hvala Bogu, da vsaj tega ne razumem,« je godrnjal Tine.
Jurko je šel v stope nasipat novega prosa, Tine pa je sedel na zaprašeni hišni prag in veseljaško lice se mu je zmračilo. Jezil se je v mislih na svoj jezik, ki je izblebetal nepotrebno reč, klel je Otona in brata. To popoldne je bil Tine res jezen. Najprej ga je brat pital z lenuhom in mu obetal beraško palico, ko se vendar udinja za prihodnjo pomlad Šimoncu za tovornika. In namesto, da bi z bratom pil pri Urhu medico in šel zvečer vasovat v Zabukovje, bo moral čepeti doma. In zakaj? Samo zaradi Jurkove trme in zaradi nemarnih žensk. Kaj brigajo Tineta ženske? Čisto nič. On lahko živi brez njih, da, še celo boji se jih, kakor sam bognasvaruj križa.
Naglo se je bližal večer. Jurko je skuhal večerjo in po večerji je velel Tinetu:
»Ostani pri materi.«
»Kmalu se vrni!« je klical za njim Tine.
Jurko si je del na glavo klobuk širokokrajnik in molče šel ven.
Noč je bila polna sladkega miru. Jurko je šel po stezi med skalami. Ko je prišel na vrh, ga je prevzela čudna onemoglost, da je moral leči na travo. Po glavi mu je kovalo in vroče čelo je pritiskal na mrzlo zemljo, da se mu je shladilo. Po mladem mlinarju je divjal cel vihar čudnih misli in čustev. Druga drugo je podila, nova preganjala prejšnjo, nobena ni imela za dolgo obstanka. V spominu mu je vstala zgodba, ki mu je je ono popoldne povedal berač Tilen. Jurku se je zdela tista zgodba, polna lepote in bolesti, najlepša, kar jih je slišal v življenju. In vendar je nosila v sebi prekletstvo, vsa nesreča mlina je slonela na njej. Mati umira, umreti ne more, ker posoda pokore, težke in grenke pokore, še ni polna. In Bog ve, ali bo šlo njeno prekletstvo z njo v grob? Ali ne bo ostalo v Grabnu in se preneslo nanj in na Tineta? — Ah, čudno skrivnostna in polna groze je lepega tovornika Venclja žalostna zgodba.
Jurko misli na travi v nočnem hladu. Zazdi se mu za hip, da je že tudi nanj začela padati teža materinega prekletstva. Za nevesto Minco hodi oskrbnikov Oton. Jurko ne sme misliti, kaj bi storil, če bi izgubil njo, luč svojega življenja. In vendar! Mladi mlinar v obupni togoti grize travo in polglasno vzdihuje:
»Mati, mati! Kako težko je tvoje prekletstvo!«
Ah, pa saj ni vse izgubljeno. Oton res hodi za Minco, toda Tine pravi, da se mu Minca ne oglasi ponoči. On bi jo rad imel, seveda, a ona ga ne mara, ona misli le nanj, njemu hrani zvestobo. A vseeno, Oton ne bo odnehal, prilizoval se bo dekletu in ji govoril tisoč neumnih stvari, prisegal ji bo ljubezen in zvestobo. In naposled tudi Minca nima kamnitnega srca, da bi jo njegove besede ne omajale, saj je znano, da pri ženski z dobro besedo vse dosežeš.
Jurko je začel misliti in do dna je premislil vse Mincino vedenje, vsako njeno besedo je desetkrat obrnil in jo ogledal od vseh strani. In čudo! Bolj in bolj se je mlademu mlinarju dozdevalo, da ga deklica ne ljubi, da ga ni nikoli ljubila. — Kako čudna stvar je vendar ljubosumnost! Vsako kretnjo, vsako besedico, celo vsak pogled zna razlagati sebi v prid in v kvar ljubezni. — Toda na Jurka to čustvo ni imelo dolgo vpliva, kar odrinil ga je. Sramoval se je, da je slabo mislil o dekletu, ki ga je ljubil, odkar se je razvila iz otroka v dekle. Ne, njene modre oči sijejo tako odkritosrčno, v njih ni laži. Ona ga ne vara, kakor je njegova mati varala tovornika Venclja, in s tem zakrivila njegovo smrt. Jurko ve, da je Mincino srce čisto kakor studenec, ki mu goni mlinska kolesa.
Pomiril se je in vstal. Lažje mu je bilo in prsi so mu zopet svobodneje zadihale. Jurko je imel srce, kakor dober otrok, sovraštvo in hudobna misel ni nikoli za dolgo našla prostora v njem, mladi mlinar jo je zatrl že v kali. Če se je vprašal, ali čuti sovraštvo do Otona, si je moral tudi to zanikati. Vnel se je pač v njem srd na tekmeca, ali tista jeza ga je hitro minula. Često je doma ošteval lahkomiselnega Tineta, ali še preden sta nehala govoriti, mu je bilo žal trdih besed, in naslednje dni je skušal z ljubeznivostjo popraviti, kar je zagrešil.
In čudno bi bilo, če bi živelo sovraštvo v Jurkovem srcu nocoj, ko je bila noč tako nebeško sladka in mirna. Zvezde so svetile na nebesnem oboku, tako lepo so bleščale kakor tedaj, ko jih je Stvarnik prvič pripel na nebo, in lahen vetrič je prihajal sem od Storžiča, ki je svoj koničasti vrh molil pod baršunasti baldahin. Križka gora, široko raztegnjena, je stala tako mogočno in zapirala obzorje. Z gozda doli je še lahno mežikala svetloba. Morda kurijo gorjanci pred oglarsko kočo. In Grintovec, zadaj za njim pa Krvavec, ponosni čuvarji Kranjske marke, čez katero sonce vsako jutro pripelje svoj žareči voz in zlije z njega vso obilnost svetlobe in toplote, da je je povsod polno, tudi v mračnem Grabnu. Jurko je čutil v vetriču pozdrav onih planin in odzdravil jim je. Zemlja je počivala, odeta s temnim plaščem in zbirala moči, da drugi dan na novo oživi, da jeseni povrne kmetu trud in znoj, ki ga je vložil vanjo. Zdelo se je mladcu, da ta lepa zemlja diha kakor speča nevesta. Čisto rahel je njen dih, edino tisti ga čuje, kdor jo ljubi. Trava je bila vsa rosna, kakor bi nekdo potočil po njej solze, solze radosti. In nad to travo, med katero so cvetele ivanjščice, so letale kresnice, tiste lepe kresnice, z bledorumenimi lučkami. Jurko je gledal kresnice, spominjal se je, kako sta jih nekdaj, tedaj, ko je bil še otrok, ponoči s Tinetom lovila. Tedaj je bilo vse tako lepo, oba sta sanjala samo o sreči, samo o smehu, najmanjša senca ni kazila njunih sanj. A pozneje se vse spremeni. Sanje se razblinijo v nič kakor dim ali meglice, ki se dvigajo iz Save. Življenje prime človeka s trdo, neusmiljeno roko, muči ga, sili k delu, v trpljenje, da mora pozabiti vse lepe upe, pustiti vnemar vse sladke sanje. Na vse sanje, na vse hrepenenje ostane navsezadnje samo še lep spomin. In k tistim rožnatim spominom srečne mladosti se vračajo misli, trudne in bolne, v najtežjih dneh življenja. Pri tistih spominih se napije uboga duša utehe in moči za boje, ki jih mora vojevali vsak dan. Jurko se je zavedal tega in dasi ni bil sanjač, mu je vendar ta lepi večer pohitela misel nazaj k tisti sliki, ko Tine in Jurko lovita kresnice.
Dolgo je Jurko stal pred vasjo in gledal lepoto poletne noči, tako kakor jo je znal gledati samo on. Ljudje imajo namreč vsak drugačen obraz, pa tudi vsak drugačne oči. In Jurko je bil v tem svojevrsten človek; neverjetno se je razlikoval od drugih ljudi. On je videl vsako malenkost, na vsaki stvarci je videl toliko lepote, da se ji je vedno znova čudil.
Že se je mislili vrniti nazaj v Graben, saj se mu je srce docela umirilo. Toda zdelo se mu je, da je vendar grdo od njega, ker Minco tako malokdaj obišče, dasi nista daleč narazen doma. Počasnih korakov se je bližal Zoranovi hiši, kakor bi mislil nekaj ukrasti.
Ko je prišel do Mincine kamrice, se je naslonil na okno in poklical deklico:
»Minca, odpri. Jaz sem, Jurko.«
Ni trpelo dolgo in okno se je odprlo, v odprtini se je prikazal obraz Mince Zoranove.
»Dober večer, Jurko. Ali kaj ti je padlo v glavo, da si me prišel ponoči klicat, saj te sicer še podnevi malokdaj vidim?«
Mlinar je prijel njeno ročico, ki je ležala na oknu in sam ni vedel, kaj bi odgovoril. Slednjič je dihnil, ves zmeden:
»Kar tako sem prišel, dolgčas mi je bilo po tebi.«
»Čudno. A jaz sem mislila, da si že pozabil name.«
Jurko je široko odprl oči.
»Le kako si mogla to misliti?«
Anica se je nasmejala.
»Ali veš, kdaj si bil zadnjič pri nas? Takrat ko smo po potresu popravljali hišo in si šel v Kranj k padarju po zdravilne rože.«
Jurka je bilo sram. Zdaj se je šele domislil, da so že dolgi meseci pretekli, odkar je poslednjič govoril z Minco. A hitel se je zagovarjati.
»Ne smeš biti zato huda name, saj veš, da imam vedno čez glavo opravila, posebno še, ker se Tine zlepa ne loti nobenega dela, dasi bi bilo prav potrebno.«
Minca ga je pobožala po licu.
»Kako bi mogla tebi zameriti, Jurko, saj vedno nate mislim in smiliš se mi, ker vedno tičiš doli v Grabnu. A pomagati ne morem, če se mi vsiljuje misel, da si pozabil name, kadar te po cele mesece ni na spregled.«
»Kaznuj me Bog, Minca, če te kdaj pozabim, in Njegova težka roka me udari, če ti kdaj postanem nezvest. Veruj mi, deklica, tako govorim kot Pred spovednikom: nisem še zjutraj vstal, da bi ne bila ti moja misel, koščka kruha ne nesem v usta, da bi se prej ne spomnil tebe, ne položim k počitku trudnih udov, dokler se ne spomnim nate. Povsod te vidim, čujem tvoj smeh in srce je vedno pri tebi.«
»Da bi le bilo res,« je šepnila srečna deklica.
»Zakaj bi ne bila resnica?« je govoril Jurko. »Ne lažem nikomur, najmanj pa bi mogla laž skaliti moje ustne pred teboj.«
»Vesela sem, da je tako. Ali večkrat bi pa le lahko prišel, Jurko.«
Jurko je stisnil njeno ročico.
»In če bi me vse leto ne bilo na Okroglo, Vendar bodi prepričana, Minca, da bi bilo moje srce prav tako kakor sedaj, ko stojim tu pred teboj.«
Minca je začudeno gledala, vanj.
»Odkod jemlješ take besede, Jurko? Nikdar jih še nisem čula.«
»Iz srca mi prihajajo, deklič. Česar je polno srce, to rado iz ust vre, pravijo ljudje. Mar naj li govorim o zvezdah, ki nocoj tako lepo svetijo, ko so tvoje oči najlepše zvezdice. Mar naj pripovedujem, kako žametno mehka je sedaj travica, ko so tvoji zlati lasje še bolj mehki in se blešče, kakor bi ti jih vila podarila?«
»Ah, ne govori mi takih stvari, Jurko. V glavi se mi že kar vrti, tako se mi zde tvoje besede lepe.«
»O, Minca, da bi mi beseda tekla le malo bolj gladko. Ali Bog mi ni dal tistega daru, da bi znal prav razložiti, kar čuti moje srce do tebe. Minca, ugasne naj luč mojih oči, če sem kdaj na svetu videl bitje, ki bi se mi zdelo lepše kakor si ti.«
Deklici so na moč ugajale besede mladega mlinarja, najlepšega fanta daleč naokoli, a vendar ga je zavračala.
»Grešiš, Jurko, ko se tako zaklinjaš, ko vendar veš, da je na širokem svetu mnogo deklic, ki so proti meni kakor sonce proti zvezdici.«
»Za druge morda, zame ne!«
Dvoje mladih src je utripalo v močni ljubezni, katera se ne ustraši nobenega trpljenja, ne samozatajevanja, katera je pripravljena za veke svojo radost žrtvovati sreči ljubljenega. Zdelo se jima je, da je tudi narava vsa prežeta s silnim ognjem ljubezni, čutila sta, da zvezde pošiljajo z neba žarke ljubezni in da o ljubezni govori vetrič, ki veje od planin. Jurkova roka je rahlo trepetala v Mincini desnici, srečna človeka sta pozabila, da za kapljico veselja vedno pride celo jezero trpljenja.
»Ah, Minca, kako sem srečen, ko sem tako blizu tebe, ko držim tvojo roko,« je ves omamljen šepetal Jurko.
»In jaz sem srečna, ker si vendar po dolgem času prišel.«
»Če bi bil vedno pri tebi, bi ljubezen morda ne imela v sebi več tiste lepote, ki jo ima sedaj.«
Umolknila sta, srci sta govorili, njuna usta niso mogla več.
Jurko se je zdramil iz zamišljenosti.
»Noč je pozna, treba mi bo iti, Minca. — Dekle moje, ali mi hočeš povedati po pravici to, kar me je nocoj prignalo sem?«
»Govori,« je dahnilo dekle.
Jurko je s težavo vprašal: »Ali res grajski Oton hodi — tebe klicat ponoči?«
Dekle mu je mirno odgovorilo: »Naj hodi, če se mu ljubi. Mar mi je Oton.«
Jurko pa ni bil teh misli: »Gorje mu, če te ne bo pustil pri miru!«
»Čemu se jeziš?« ga je pogovarjala Minca. »Saj ni nič na tem, ker imam jaz le tebe rada.«
Mlinar na to ni odgovoril. Stisnil ji je desnico.
»Lahko noč,« ji je prisrčno želel.
»Lahko noč,« mu je voščila tudi ona.
Jurko je odšel in srce mu je bilo še vedno polno sladkih čustev. Noge so mu bile čudno onemogle. Na koncu hiše je sedel na trato za kupom drv in si podprl glavo z rokami. Še enkrat je v mislih preživel ves nocojšnji večer, prepoln ljubezni in neprisiljene odkritosrčnosti. Iz misli ga je vzdramil glasen vrisk na koncu hiše. Dvignil je glavo in pazno gledal v tisto smer. Kmalu je razločil moško postavo, ki se je približala oknu, na katerem je malo prej slonel on. Jurko je oprezoval izza kupa drv in napeto poslušal.
»Minca!« se je začul tih glas. In takoj zopet: »Minca!«
Po Jurkotu je vse trepetalo, srce se mu je hotelo odtrgati. O, zdaj se je okence odprlo!
»Jurko, imaš še kaj povedati?« se je čul Mincin glas.
Mladi mlinar je zijal od začudenja, oči so mu hotele izstopiti iz jamic. Oton je objel dekle in jo — poljubil! Glej, Minca je zakričala, se mu iztrgala in zaloputnila okence, Oton je obstal, naslonjen na steno.
V Jurkotu je v hipu dozorel sklep; misel, ki mu jo je vdihnil sam satan, da bi ga prevaril za dušo, ga je vsega prevzela. Tiho kakor mačka se je splazil za Zoranovo hišo in hitel po vrtovih, hitel, da mu je pot lil s čela. Šele malo pod gozdičem, nad strmimi skalami se je ustavil. Pod skalami je vodila pot, po kateri so nosili v mlin iz Struževa. Mladi mlinar je vedel, da bo Oton šel tod domov in ga je čakal, da napravita obračun, težek obračun.
Ni mu bilo treba dolgo čakati, kmalu je po stezi veselo, nič hudega sluteč, prižvižgal oskrbnikov sin. Jurko je tedaj vstal iz grmovja in stopil pred začudenega mladeniča.
»Dober večer, Oton.«
Fant se je ustrašil in obstal, potem pa je odgovoril:
»Bog daj. Kdo pa si«?
»Jurko sem, mlinar iz Grabna.«
Otonu so se zašibila kolena.
»Jurko si, mlinar iz Grabna?« je zategnil v prečudnem strahu.
»Da.«
Oton se je opogumil.
»In kaj iščeš tod, saj je že pozna noč?«
»Kaj si pa ti iskal? Morda si lovil slepe miši?«
»Ne razumem te. Domov se vračam. Staršem sem dolžan odgovarjati, kje sem bil, tebi pa ne.«
Jurko je stopil trdo predenj.
»Mar hočeš, da ti jaz povem, kje si bil?«
Otonu so se ježili lasje na glavi.
»Pusti me in pojdi svojo pot.«
V Jurkotu je divje vrela kri.
»In ti pusti moje dekle. Zakaj se obešaš pod njenim oknom in jo šiloma poljubljaš.«
Otona je stresla groza. Zmedeno je odgovorili »Rad jo imam.«
»Tudi jaz jo ljubim,« je srdito zaklical Jurko.
Oton se je malo umiril, njegova roka je segla za pas irhastih hlač in stisnila ročaj dvoreznega noža. Mirno je odgovoril: »Naj torej ona sama odločuje, katerega izmed naju hoče imeti.«
Jurko je divje zaškripal z zobmi:
»Ona je že davno odločila. Ali tebi jaz nocoj pokažem enkrat za vselej pot od nje!«
Pograbil je mladeniča za vrat in ga stisnil. Ali tudi Oton ni bil otrok. V hipu se je zableščalo rezilo dvoreznega noža pred Jurkovimi očmi. Mladi mlinar je vedel, da mu Oton misli prerezati vrat in kot blisk hitro je stisnil fantovo roko v zapestju s tako močjo, da je nož padel na tla.
»Pusti me, pusti----------«je grčal Oton.
Jurkotu so od togote stopile pene na ustnice.
»Mislil si me zaklati kot prašiča, kajne? Pa si se zmotil, fante, Jurko se še ne boji takih smrkavcev!«
Prerivala sta se in hropla, obstala sta čisto na robu skale. Jurko je tedaj odrinil Otona od sebe in ga z vso silo pahnil čez strme pečine. V noč se je začul grozen krik, zamolkel padec na zemljo, še dvakrat, trikrat je vzdihnilo spodaj, potem pa je bilo vse tiho.
Jurko je obstal nad pečinami in napeto prisluškoval, a nič več se ni ganilo. In tedaj je Jurkota obšla taka groza kakor nekdaj Kajna, ki je ubil Abela. Obstal je kakor okamenel, dih mu je zastajal v prsih, ena sama misel je vsega prevzela:
»Morilec! Ubil si človeka!«
Jurko je odrevenel pod strašno težo te misli. Toda, saj oni morda ni mrtev, je le nezavesten! Oprijel se je te misli, kakor se prime potapljajoči se slednje bilke, da bi si ohranil življenje. Mlinar je hitel navzdol, hitel, kar so mu dale poslednje moči. Obstal je sredi poti, kjer je ležalo truplo Otonovo, strahoma je pokliknil k njemu in mu privzdignil glavo.
Toda, oj, groza! Lobanja je bila razbita; ko je Jurko privzdignil glavo, se mu je vlila po rokah in po belih srajčnih rokavih še topla kri. Mlinar je onemel od groze in spustil mrtvo glavo nazaj na kamen. V njegovi notranjosti pa je z vso močjo kričalo:
»Ubil si človeka! Morilec! Kajn! Prelil si nedolžno kri!«
Jurko je zastokal v strašni bolečini in zrl na mrtvo truplo pred svojimi nogami. Zdelo se mu je, da se mu je nekdo zlobno zahihital, čul je glas hudiča, ki mu je šepnil: »Pa sem te prevaril za dušo, mlinar Jurko, in sem te!«
»O Bog!« se je izvilo Jurkotu iz prsi.
Hudič pa mu je z demonskim hihotom odgovarjal: »Ne kliči Boga, morilec! Prelil si nedolžno kri, kako moreš sedaj imenovati božje ime?«
»Kaj sem storil, kaj sem storil!« je divjal obup po Jurkotu.
In hudičev zlobni glas mu je odgovarjal: »Ubil si ga, o, ubil! Igral sem s teboj za dušo in sem jo priigral.«
»Proč od mene, satan!« je zakrilil Jurko z rokama predse.
A satan mu je znova jel govoriti: »O, ali veš, kaj bo zdaj s teboj, Jurko, mladi mlinar? Vržejo te v ječo, gadi in kuščarji te bodo žrli v njej; ali pa te pošljejo na galere, bič ti bo vsak dan razsekaval ponosni hrbet.«
»Kaj mi je storiti?« je obupno viknil mlinar.
»Tu je voda, skoči notri!« se je glasil odgovor.
Jurko je okleval, a voda mu je šumela čim dalje bolj vabeče in hudič mu je s posmehom govoril: »Hladna je, v njej najdeš mir!«
Tedaj pa se je nenadoma hudič nekam odmaknil in Jurko je začul skozi temo berača Tilna glas:
»Za greh mora biti pokora!«
Pa tudi ta glas je utihnil in Jurko se je zdramil iz omotice, tresoč se od groze, ob Otonovem truplu. Z obema rokama si je stisnil vroča senca in polglasno vzdihnil:
»Moj Bog, še zblaznel bom!«
V temi je videl na belih rokavih temne madeže in zdelo se mu je, da ga Otonova kri žge kakor žareče železo. Kričal bi, kričal od prečudne bolečine, toda glas mu ni hotel iz grla.
Toliko časa je stal ob mrtvem oskrbnikovem sinu, da so jele zvezde na nebu bledeti. Jurko se je že povsem zbistril iz čudne omame in se odpravil po stezi proti domu. Zlezel je na podstrešje in se zaril v seno. Tine je mirno spal, ni se zbudil ob Jurkovem prihodu. Morilcu Jurkotu pa nemirna vest ni dala pokoja. Od silne utrujenosti so se mu začele zapirati oči; tedaj pa je stopil predenj Oton, smrtno bled, s posinelimi ustnicami, iz glave mu je tekla kri in škropila Jurkota. Mlinar je strmel v Otonove oči, ki so sijale tako strašno, dva grozna plamena maščevanja sta mu gorela v očeh. In mrtve ustnice so šepetale:
»Proklet bodi, morilec! Moja kri na tvojo glavo!«
Jurko se je zbudil in plašno zastrmel predse. Otona ni bilo nikjer, skozi špranje podstrešja je že silila medla dnevna svetloba. Jurko se je obrnil in znova mu je sen stisnil oči.
Pred njim je zrastel grad v Stražišču in dva biriča sta ga gnala v veliko viteško dvorano. V dvorani so bili zbrani Albert grof Ortenburžan, na njegovi desni strani je sedel mestni vicedom, popolnoma trezen, na levi strani pa je stal oskrbnik gospod Anton.
Jurko, grešnik, morilec, je stal pred njimi in nobenemu ni upal pogledati v obraz. Stal je in molče čakal sodbe, pripravljen na vse.
Tedaj je spregovoril mestni vicedom, čudno votlo in svečano je donel njegov glas in besede so zadevale Jurkota v srce.
»Jurko Mlinar, razbojnik, morilec, ali veš, kolika je tvoja krivda? Bog je umrl za človeka na križu in taistega človeka si ti ubil!«
Grof in oskrbnik sta soglasno vzkliknila:
»Na pogibelj mu!«
In mestni vicedom je svečano vprašal:
»Kakšno kazen zasluži pobojnik Jurko, ki je prelil nedolžno kri?«
Oskrbnik je srdito govoril:
»Edinca mi je ubil, zaslužil bi glavosek, a po milosti božji, vicedom, ga obsodi na galere, zakaj velik je njegov greh.«
Spregovoril je grof Albert:
»Stori, kakor ti vest narekuje, a sodi pravično; njegov uboj je kakor tisti mutasti greh, ki do neba vpije.«
Vicedom je s svečanim glasom razsodil:
»Jurko Mlinar, grešnik nad grešniki, naj te sodi Bog tako milostno, kakor te bom sodil jaz. Hej, biriča, vlecita ga v najglobljo temnico, tam naj premišljuje svoj krvavi zločin do smrti.«
Grozna tišina je zavladala v prazni dvorani, Jurkotu so pa klecnila kolena. Biriča sta ga pograbila in ga vlekla po dolgem hodniku. Vedno niže so šli in nazadnje je eden biričev odklenil težka vrata. Iz notranjosti strašne ječe je udaril duh po gnilem mrliču. Pahnila sta ga notri in zaklenila vrata za njim. — Jurko je ostal sam v temačni ječi in obup mu je polnil dušo. Tedaj je pristopil k njemu hudič, oči so mu žarele kakor oglje, zlobno se mu je zasmejal in mu ponujal vrv.
»Na, tu imaš, ta te bo rešila muk.«
Jurko se je strahoma umikal hudiču, oni pa je le silil vanj in mu ponujal vrv:
»Obesi se. Mar boš vse življenje gnil tu v tej vlažni luknji?«
Jurko si ni upal prijeti vrvi. Hudič pa je vtaknil konec vrvi v železni križ v oknu in naredil zanjko.
»In notri vtakni glavo, zadrgni vrv in konec bo. Od Boga ne pričakuj milosti, ker je nima zate.«
Žgoči hudičev pogled je zmešal mladega mlinarja, vtaknil je glavo v zanjko in zadrgnil vrv. Tedaj pa je vso ječo oblila peklensko rdeča svetloba, modrikast plamen je švignil iz tal in hudič, stoječ sredi plamena, se je grozno hohotal.
»Ha, ha, Jurko, mladi mlinar, poceni sem kupil dušo od tebe!«
Mlinarja je znova objela groza in v polsnu je zaklical:
»Kriste reši me!«
Tine poleg njega se je vzdramil in planil na noge.
»Kaj vpiješ?« je vprašal, zbujen od strašnega Jurkotovega klica.
Zdaj se je vzdramil tudi Jurko, ves premočen in drhteč. Sončni žarki so že plesali po senu in Jurko je vstal. Tine je plašno strmel vanj.
»Moj Bog, Jurko, poglej si roke in srajco, — ves si krvav. Kaj si delal ponoči, nesrečnik?« je klical prestrašeni Tine.
Jurko si je ogledal krvave srajčne rokave, skoro se mu je stemnilo pred očmi. Nič ni odgovoril Tinetu, vrgel je srajco s sebe in oblekel drugo. Potem je hitro zlezel po lestvi, takoj za njim je šel Tine in odprl vrata v mlin. Jurko si je najprej v studencu umil roki in z grozo gledal, kako je Otonova kri skalila čisto studenčnico. Danes ni postal pred mlinom kakor drugekrati, ni poslušal zvonenja in ne gledal blesteče Save. V duši mu je divjal obup in ga hotel raztrgati. Vrgel je vodo čez kolesa in se vrnil v mlin, kjer je že Tine nasipal žita v pajkelj. Kamen je začel treti zrna, stope so udarile, da se je mlin stresel. Začela se je v mlinu pesem dela, ki jo je doslej Jurko s takim veseljem poslušal, danes pa ni imela mika zanj. Nekaj časa je še šaril po mlinu, potem pa je odšel pred ognjišče, ukresal ogenj in pristavil zajtrk. Plamen je veselo vzplapolal, a Jurkotu se je zdelo, da ta plamen žge njegovo dušo. Vrata v mlin so bila odprta in Jurko je v čudnem strahu poslušal, kdaj pridejo ponj biriči.
Tedaj je nekdo planil kakor vihra v mlin in Jurko je začul do smrti preplašen glas, ki je kriknil:
»Kristus, Bog, kaj se je zgodilo!«
Jurkotu so se zašibila kolena in komaj je še slišal Tinetov vznemirjeni glas, ki je vpraševal:
»Kaj si videl? Govori!«
Došlec je hitel pripovedovati.
»Grajski Oton leži tam na poti, pod pečinami, z razbito glavo, ves v krvi, — mrtev ...«
»Oton mrtev?« je hlastnil Tine.
»Mrtev. Moj fant je tekel v gradič pravit, naj ga gredo iskat. Uh, mene je groza,« je vzdihnil kmet in sedel na meh, ki ga je prinesel.
Jurko se je obrnil vstran od ognja, da ne bi opazil prišlec na njegovem licu bledosti, naslonil se je na vrata in s težavo vprašal:
»Ali ga je ... kdo — ubil?«
Kmet iz Struževa je odkimal z glavo.
»O ne. Čez pečine je padel in se ubil. Sinoči je bil pijan, ko se je vračal domov. Moj fant pravi, da je šel pozno od Urha.«
Jurko se je oddahnil. O, saj nobeden nič ne sumi, ne bodo ga vlekli v grajsko ječo.
Kmalu sta prišla mimo mlina dva grajska hlapca z nosilnico, za njima je šel obupani oskrbnik in fant, ki je nesel v gradič strašno novico. Struževčan se je poslovil in hitel za njimi.
Tedaj je stopil Tine pred brata.
»Jurko!«
Mladi mlinar ni upal dvigniti glave.
»Jurko, priznaj! Kri na rokavih tvoje srajce te izdaja!« Tinetov obraz je bil teman kakor noč.
Jurko se je oprijel stene, da ni padel. A Tine je bil neizprosen.
»Priznaj. Ti si ga ubil in ga potem zavlekel pod pečine.«
Jurko je odkimal, Tine je še dalje silil vanj.
»Ne taji. Ubil si ga.«
S hripavim, samemu sebi tujim glasom je odgovoril Jurko:
»Sam se je ubil, jaz ga nisem.«
Tinetu se je zasvetilo v glavi.
»Ti si ga pahnil čez pečine?«
»Da,« se je Jurkotu iztrgalo iz prsi priznanje.
Še lahkoživi Tine je klonil pod težo te besedice.
»Moj brat — morilec?« je zaklical v grozi.
Jurko ga je pogledal in videl, da pri njem ne najde usmiljenja.
»Tine,« mu je rekel, »ubil sem ga, ker mi je hotel ubiti — srečo življenja, uničiti mi srce.«
Tinetove besede so padale kakor udarci.
»Ubil si njega in s tem si uničil tudi sebi življenje, zastrupil si svojo dušo za zmerom.«
Mlademu mlinarju je glava klonila globoko na prsi.
»Pojdi, pripelji biriče, naj me uklenejo, peljejo pred sodbo, ne bom se branil,« je šepetal.
Tine se je vzravnal.
»Če si ti Kajn, mar naj bom jaz Judež?«
Jurko se je z obema rokama prijel za glavo.
»Tine, tvoje besede me ubijajo!«
»Ne ubijajo te moje besede, sam si se ubil,« je trdo govoril brat.
»Ljubezen me je zavedla,« se je sam sebi opravičeval Jurko.
»In ljubezen ti je storila, da sedaj ne boš imel nobenega mirnega dne več. Do groba te bo grizel opomin na krvavi dogodek, pil bo veselje iz tvoje duše,« je pripovedoval trdo Tine.
Jurkotu je premagala bolest. Naslonil se je na Tineta in se zjokal, kakor otrok v materinem naročju. Tinetu se je brat zasmilil, saj je vedel, da ni storil strašnega dejanja iz zlobe, ampak ga je le nagla jeza zavedla tako daleč. Potegnil mu je z desnico po črnih kodrih.
»Ne jokaj, Jurko, saj nisi sam kriv.«
»O, nisem, satan me je zapeljal,« je vzdihoval Jurko.
»Zato se umiri. Saj nihče razen mene ne ve.«
»Če bi zvedeli mati,« je med solzami vzdihnil mlinar.
»Ne smejo izvedeti in ne bodo. Jaz bom molčal kakor grob.«
»Pa če izve ona, Minca,« je bolna duša Jurkotova začutila novo ost.
Tine ga je porinil od sebe in se ujezil.
»Ne nori, vsaj sedaj se spametuj. Zaradi nje si postal morilec, vse življenje boš čutil kri na svojih rokah. Zavoljo nje si prizadejal oskrbnikovim tako žalost, vsaj zdaj jo pusti pri miru. Babnice so vedno človeku v nesrečo, zato je bedak, kdor se smoli okrog njih.«
Jurko ni odgovoril, počasi je tudi nehal jokati. Zdelo se mu je, da so solze odpravile velik del bolesti. Z novo silo se je lotil dela.
Drugi dan je prišla v mlin Minca. Nikoli je ni bilo dol, zato je Jurko zaslutil zlo, ko jo je ugledal. V cerkvi so zvonili žalobno, otožno, prav sem v Graben je segal tisti mrzli zvok.
Minca se je ustavila pred mlinarjem in ga tako čudno zrla s tistimi svojimi plavimi očmi.
»Poslušaj, Jurko, kako pojo zvonovi. Zdaj neso Otona k pogrebu,« je čez čas počasi dejala.
»Da,« je rezko odgovoril mlinar.
Minca je stopila pred fanta in ga ostreje gledala.
»Jurko, govori kakor pred živim Bogom: ali si ga ti ubil?«
Mlinar se je stresel, toda šiloma se je nasmehnil in rekel:
»Kaj ti je prišlo na um. Padel je čez pečine.«
»Tisti večer si se rotil, da ga ubiješ.«
Jurko se je glasno zasmejal.
»Saj si videla, da sem šel naravnost domov, Otona še videl nisem.«
»Prisezi!« mu je velelo dekle.
Mlinar je dvignil tri prste kvišku in se zaklel:
»Pogrezne naj se zemlja pod menoj, če sem ga ubil!«
Minca mu je verjela in je z mirnim srcem odhajala iz mlina.
Ah, kako strašni so bili za Jurkota naslednji dnevi. Ljudje so prinašali v mlin žito ali so odnašali v mehovih moko in slednji je sedel na hišni prag ter začel govoriti z Jurkotom. Ni govoril dolgo, že je beseda padla na oskrbnikovega Otona. Kmetje so ga hvalili in pomilovali, ker je storil tako nesrečno smrt. O, kako težko je poslušal Jurko te govorice! Zdelo se mu je, da vsi kažejo nanj: Ti si morilec! Premnogokrat je koga pogledal v oči, ko je pripovedoval o Otonu, če nima morda v njih zapisane obsodbe, toda vsi pogledi so bili mirni, odkritosrčni.
Mlinar Jurko je delal za dva in med delom je pozabil, kakšno strašno težo nosi na svoji duši. Zvečer pa, ko je legel na dišečo seno in klical spanec na trudne oči, se je oglasil pekoči črv vesti in ga grizel tako strašno, da se je Jurko včasih zvijal v onemogli bolečini. Otonova kri ga je žgala kakor živ ogenj, večkrat bi najlažje tulil od presilne bolečine. Minco je prevaral, ljudem je nametal peska v oči, svoje duše pa ni mogel ogoljufati. Iz teme ga je premnogokrat zrlo dvoje kalnih, mrtvih oči in posinele Otonove ustnice so šepetale:
»Moja kri naj pride nad tvojo glavo!«
Ali je to posledica prekletstva, ki ga je mati prinesla v mlin in zdaj prehaja nanj, na nesrečnega sina? Je mar resnična ljudska beseda, da se usoda gradu in mlina čudno prepletata?
Mladi mlinar se je valjal brez spanca dolge noči, kes in obup sta mu drugovala. Želel je zaspati, a sen je bežal od njegovih oči; želel je umreti, a smrt ni marala za mladega mlinarja. Poskusil je moliti za pokoj Otonove duše, a neki silni glas mu je zavpil v duši: »Ne moli, Jurko, morilec, ne kliči še bolj srda božjega nase!« In Jurko je položil roki pod glavo in ni upal več moliti.
Če pa je mlademu mlinarju sen stisnil oči, ni imel dolgo mirnega počitka. Komaj je trdno zaspal, že je prihitel k njemu hudič, oči so mu žarele kakor oglje. In hudič mu je prišepetaval, naj si vendar vzame življenje. In kadar je hudič odhajal, je z groznim glasom zaklical: »Hej, mladi mlinar, poceni sem kupil tvojo dušo!«
In Jurko se je zbudil, mrzel pot ga je oblival.
Nikjer več ni imel mladi mlinar obstanka. Vse ga je dražilo, nikjer več ni videl tiste lepote, ki jo je prej s tako radostjo srkal vase. Ptiči so mu klicali kakor tistemu drvarju v pravljici: »Ubil si ga, ubil si ga!« Vse ga je preganjalo, narava sama, ki jo je tako ljubil, se je zaklela zoper morilca. Vsaka vejica in sleherna trava mu je klicala v spomin zločin, še stope, ki so tolkle proso, so bobnele: »Ubil si ga, ubil, ubil!« Jurko je bežal ven, proč od stop, a voda, ki je šumela pod mlinom, mu je na dolgo in do zadnje pičice natančno povedala njegovo zgodbo. Od hribov je potegnil vetrič, Jurkotu se je zdelo, da mu je prinesel na uho Otonov smrtni vzdih. V šumu gozdov je čul mladi mlinar strašno zgodbo, ki mu je uničevala mlado dušo. Večkrat mu je postalo vse rdeče pred očmi, živordeče, kakor Otonova kri.
Premnogokrat se je mlinar Jurko zagledal v Savo pod seboj in prijela ga je želja, da bi enkrat za vselej utopil v Savi svojo pekočo vest. Stal je tik nad tolmunom in strmel v vodo, prijetno-vabljivo mu je donel šum vode na ušesa. Toda neka čudna, neznana sila ga je prijela in ga vedno znova potegnila stran od vode. Na uho so mu udarile Tilnove besede:
»Pokora za greh mora biti!«
Zdramil se je iz omame in odhitel nazaj v mlin. Znova se je vrgel v delo, a tam ni našel za dolgo utehe.
Mlinarju Jurkotu je za vedno izginila radost iz oči, veseli smeh ni znal več najti poti na lepe ustnice. In če bi mlinar vzel v roke lutnjo, pa šel z njo po vsem širnem svetu od iztoka do zapada in bi pel ob godbi tako lepo, da bi ljudje od miline jokali, vendar bi ne našel svojega veselja. Veselje se je umikalo od mladega, črnookega mlinarja, balo se je njegovih, od krvi omadeževanih rok.
Tine je videl Jurkotovo bolest in smilil se mu je. Ustavil se je pred njim in ga vprašal:
»Kako dolgo boš še žaloval?«
»Mlinar ga je pogledal s svojimi globokimi očmi.
»Do smrti se ne potolažim.«
Tine mu je položil desnico na rame.
»A bodi vendar miren. Vsa tvoja tuga ne obudi Otona.«
»Življenje bi dal, če bi ga mogel priklicati iz groba.«
»Tega ne moreš storiti.«
»Vem, da ne morem in zato moja bol nima dna.«
Tine se je zamislil.
»Če boš vedno sam v mlinu, boš navsezadnje umrl od same tuge. Pojdi z menoj, greva na Okroglo, v Zabukovje, k Urhu pit. Medica ti bo pregnala žalost iz srca.«
»Kako naj grem med ljudi,« je ugovarjal Jurko, »ko pa čutim tak strah pred njimi. O, najlaže bi šel v hoste in se tam skrival kakor divja zver, da bi ne videl žive duše.«
»Saj nihče nič ne sluti.«
»Četudi ne. Moja vest je tisti birič, ki me preganja, ki me mori podnevi in ponoči.«
»Pravi obupanec si,« je menil Tine.
»Vem in pomagati si ne morem.«
»Pomagaj ti Bog in te potolaži.«
»Da bi me hotel!« je želel tudi Jurko.
Tine je odšel, žal mu je bilo, ker ni mogel pomagati bratu. Jurko pa je zopet hodil po mlinu in ven, pa nazaj in drugovala mu je črna žalost.
Hitro se je mračilo na večer pred kresno nočjo in kresnice so že poletavale nad širokimi, še nepokošenimi travniki. Ljudje so hiteli proti domu in vsak je nesel naročje praproti in ivanjskih rož. Praprot je treba zatakniti za strešni tram, da je hiša varna pred ognjem, in ivanjska roža se položi živalim, da so do leta osorej obvarovane urokov.
Čudno skrivnostno lega kresna noč na zemljo; vsa je prežeta s čudnim čarom, kakršnega nima nobena druga noč. Saj je znano, da na kresno noč cvetejo zakladi na križpotjih, ali le malo je tako srečnih, da jih vidijo. Na ta večer pride zakleta grajska gospodična v obliki kače in s krono na glavi iz svojega podzemskega bivališča. Če najde plemenitega človeka, ki se ne zboji groznih pošasti, jo reši in ona mu podari v zahvalo tri kadi zlata. Če pa ne najde rešitelja, se poda vsa žalostna nazaj v podzemlje stražit zaklade.
To noč pa imajo tudi vsi drugi besi in zle sile pravico hoditi po zemlji. Palčki in škratje prilezejo iz skrivališč, čarovnice preže na žrtve in vile plešejo kolo v jasni mesečini. Vedomec bega po močvirju in zvabi ja s slepo lučjo k sebi človeka, da ga umori in mu izsesa kri.
To noč pa tudi premnogi vidi in čuje stvari, ki si jih živ človek predstavljati ne more. Če nosi ponevedoma pri sebi praprotno seme, sliši govoriti živali in stvari, nobena skrivnost podzemlja mu ne ostane to noč tajna.
Na vrhu svetega Jošta, ob mali cerkvici, je bila naložena visoka grmada butar in vejevja, pod njo je bilo spravljeno suho dračje, da se z njim zažge ta veliki kup suhe hoste. Ob grmadi sta stala dva človeka in se glasno pogovarjala.
»Dolgo jih ni,« je govoril prvi, Rebernik iz Zabukovja. »Glej, tam na Križki gori že plamene kresovi. Vidiš tistega največjega? Tega kurijo gorjanci iz Gozda.«
»Vidim,« je prikimal mežnar s svetega Jošta.
»Toda naš mora biti letos največji, saj sva navlekla skupaj hoste, da je kar groza. In od nikoder se kres ne vidi tako lepo na vse strani kakor od tod.«
»Mhm,« je prikimal mežnar, ki ni nikoli imel navade veliko govoriti.
»Bog zna, kolikokrat sem že podkuril kres,« je Rebernik dalje razlagal, »dal Bog, da bi ga še velikokrat. Vsako leto se Zabukovčani vesele ob ognju in skačejo čez. In če dekle ne preskoči ognja, to pomeni, da bo ob letu zibala. — A čudno, da jih že tako dolgo ni.«
»Čudno,« je spet prikimal mežnar.
Rebernik si je nemirno mel roke, kakor bi ga zeblo. Poslušal je in zdaj se mu je lice razjasnilo; spodaj je nekdo zavriskal.
»Vendar že pridejo!« se je nasmehnil veseli gorjanec.
Kmalu se je začul glasen pogovor in na vrh gore so se vsipali glasni vaščani.
»Zažgite ga že vendar, oče Rebernik!« so mu klicali.
»Takoj, takoj, čakal sem na vas.«
Postarni mož, gospodar Rebernik, je pokleknil h grmadi in ukresal ogenj. Mal plamenček je obliznil suho dračje, toda vsak hip je postajal večji, vse dračje je bilo v ognju. Še malo in plamen se je podeseteril, kres je zagorel.
»Juhuhu! Juhuhu!« so vriskali vsi gorjanci hkrati. Oči so jim bleščale, ko so gledali plamen, ki je vedno bolj objemal kresno grmado. Tedaj so pristopile tri deklice-kresnice z venčki iz ivanjskih rož pa glavah, in s košarami v rokah. Prva je stopila k ognju in vrgla v plamen cvetje, pa zaklicala:
»Kolikor daleč ognja svit sega, obvarovano naj bo naše polje vsega zlega.«
Druga je pristopila, vrgla je v plamen cvetja in vrbovih vej, pa glasno želela:
»In v naše hiše šentjanžev blagoslov naj pot poišče.«
Tretja je bila Rebernikova Marinka, pa je dejala:
»Nebeški Oče, zemlje gospodar, obvaruj zlega nas vsekdar. In vsakemu, naj, se zgodi, kar srce čisto poželi.«
Potem pa so se deklice prijele za roke, zarajale so in glasno zapele:
»In vsakemu naj se zgodi, kar srce čisto mu želi!«
Vse tri so snele z glav venčke in jih vrgle v plamen, potem pa so se pomešale med vesele gorjance.
»Juhuhu! U-ju-juh!« je odmevalo po gori. Gorjanci so od veselja poskakovali in se objemali, nebrzdana radost je kipela v tiho noč in polnila mračne gozdove.
Po vseh gričih so žareli kresovi. Na Križki gori so že jeli ugašati, gori na Jelovici pa se je število plamenov še vedno množilo. Vsa dežela je bila polna ognjenega sija. Na Šmarjetni gori so ga kurili Stražiščani, pri svetem Primožu je plamenel jamniški, Sveti Mohor je nosil na častiljivi glavi kar tri ognje. In na Blegašu, na Starem in Mladem njegovem vrhu je plamen barval nebo.
Kres na Svetem Joštu je gorel, kakor ogromna plamenica Zabukovčani, veseli gorjanci, so zavzeti strmeli vanj.
»Nikjer nimajo lepšega in večjega!« so vzklikali. —
Po bregu se je tedaj nekdo bližal grmadi. Vaščani so gledali v plamen in ga niso videli, dokler ni bil tik pri njih. Došlec si je popravil široko-krajnik in pozdravil:
»Dobro srečo, prijatelji!«
Gorjanci so se ozrli in se razveselili.
»A, ti si, Tine Mlinarjev! No, tudi tebi naj bo sreča mila. Glej, da boš visoko poskočil čez kres, ker hočemo videti, če se boš v tem letu oženil,« so ga nagovarjali od vseh strani.
Tine se je zasmejal.
»Naj že vrag vzame tisto vašo ženitev. Na Mlinarjevega Tineta svatbo ne boste šli, pa če se takoj svet podere.«
»Ne budali, Tine,« se je šalil Rebernik. »Ali ne veš, da je bil še Jezus na svatbi v Kani Galileji. Marija je prosila za tiste ljudi, ki so v Kani Galileji na ohceti bili; prosila je svojega sina, ko je svatom zmanjkalo vina.«
Tine pa se ni pustil ugnati. Še bolj na uho si je poveznil klobuk in zapel svojo priljubljeno pesem:
»Oh kaj sem vendar mislil,
da sem pustil ledik stan,
zakaj sem se oženil,
da se tako kesam!«
»Škoda, da je Oton storil tako žalostno smrt,« je vzdihnil mladi Zabukovčan, »on je znal govoriti, da bi ga lačen in žejen poslušal tri dni in tri noči skupaj.«
Tineta je neprijetno dirnilo, ko je oni omenil Otona. A vaščani tega niso opazili in so ga kar naprej hvalili.
»Lep in dober fant je bil,« so govorili, »in precej starine smo izpili za njegov denar.«
»Tebi je gotovo hudo po njem, Tine?«
Fant je tiho odgovoril:
»Hudo. Kakor bi mi bil brat umrl, prav tako se mi zdi. A vsa moja žalost ga ne bo priklicala iz zemlje.«
»Kaj pa v gradu?« so ga izpraševali.
»E, žalost velika,« jim je nejevoljno odgovarjal. »Saj veste, sin edinec je bil.«
Veseli gorjanci so otožno vzdihovali, ko so se spominjali grajskega Otona, ki je tolikokrat prihajal s Tinetom vasovat v hribe.
Tine ni mogel poslušati tega, saj je v vsaki besedici videl obsodbo svojega nesrečnega brata, ki ga je vendarle ljubil. Popravil si je zopet klobuk in posili prav glasno zavriskal.
»Juhuhu! U-ju-juh!«
Zopet je radost napolnila vsa srca; Hipna otožnost je kar nekam izginila, na to lepo, krasno noč ni bilo zanjo prostora v srcih. In kdo bi tudi mislil mračne misli, ko pa je bilo nebo tako lepo temno, posuto z zvezdami in je žar kresov barval obzorje.
Mladci in zala dekleta so se zavrteli v kolu okrog ognja. Vedno hitreje se je vrtelo kolo in stari so radostno opazovali mladino.
Rebernik se je pomaknil k mežnarju in zadovoljno pomel roki, potem pa glasno pohvalil plesalce.
»Poglej, kako se vrte, da jih je veselje gledali. Še nekajkrat bodo morda hodili plesat kolo, potem pa pridejo skrbi in delo.«
»Aha,« je prikimal mežnar.
»Vidiš, prijatelj, ko jih takole gledam, vesele, mlade, se spominjam svoje, mladosti. Včasih, še veš, smo mi tako plesali in bili srečni, brezsrbni. Oh, kje so že tista leta, in vendar se jih človek vedno znova spominja, pa mu je ob teh spominih, kakor bi se mu vrnil košček tiste davne sreče,« je modroval sivolasi Rebernik.
»Lepo je bilo, lepo,« je rekel mežnar. Moža sta obmolknila, oba sta se zatopila v spomine.
Fantje in dekleta so nehali plesati in so posedli po zeleni travi. Nobenemu ni senca kalila veselja, sedeli so na rosni travi in samo veselje je bilo med njimi. Rebernik je prisedel k njim in čez nekaj časa je rekel:
»Kres dogoreva. Ta čas, da dogori, vam povem zgodbo iz kresne noči, če me boste poslušali.«
»Povejte nam jo, oče Rebernik, povejte!« so prosili.
Rebernik se je obrnil k poslušalcem in jim ob gorečem kresu začel pripovedovati davno zgodbo.
»Mnogo, mnogo let je preteklo od tedaj, tega ni pomnil niti moj ded, ko tu pri svetem Joštu ni bilo tele ljubke cerkvice, katere se zdaj tolikokrat veseli oko in uho z veseljem posluša pesem njenih zvonov. Takrat, ko še ni bilo te cerkvice, se je šopiril malo nižje, na tem travniku tu pod nami, mogočen grad. Ne vem vam povedati, če je bil grad prav tak, kakor so danes gradovi, saj se je od tistega časa marsikaj izpremenilo. Vem le toliko, da je bila grajska gospa trdosrčna do skrajnosti; niti danes, ko so grofje in valpti prav pasji, bi jim baje ne našel para. Ubogi tlačani so jim bili mnogo manj od živine. Grajski psi so ležali v posebnem, snažnem hlevu, pokriti z odejo, in gospoda jim je metala pečenko, uboge tlačane pa so zapirali v strašne temnice. Vlaga se je plazila ob zidovih, smrt je pošastno dihala iz tistih mračnih, vlažnih kamnov. Sivi kamen, ves začrnel od mokrote, je ubogemu tlačanu sesal življenje, pil mu je kri, kapljo za kapljo. V tisto grozno ječo so metali tlačane za vsak, tudi najmanjši prestopek. Ko je nesrečnik prišel v ječo so ga navadno pustili notri, ne da bi se še dalje menili zanj, tako da je slednjič nesrečnež izdihnil v ječi od gladu in vsega hudega. Baje je bil tisti graščak tako trdosrčen, da je ukazal kmetom rezati s hrbtov jermena in je ukazal splesti iz jermenov biče, da so z njimi potem njegovi hlapci pretepali uporne tlačane. Prav tako kruta, neusmiljena je bila tudi graščakova žena.
Imela pa sta graščak in žena hčerko, edinega otroka, ki ji je bilo namenjeno vse ogromno bogastvo, ki ga je nakopičil krvoločni graščak in katerega se je držala kri in kletev teptanega ljudstva. Toda bilo je pri tem otroku nekaj neizmerno čudnega. Lep je bil, kakor nebeški angel in dober kakor sam med. Deklica ni mogla gledati, da bi trpinčili kmete, ni mogla poslušati njihovega bolestnega vpitja, solze sirot so jo globoko ganile. Trdosrčnemu graščaku to še malo ni bilo po volji, a ker je ljubil edinega otroka, mu je poskušal ustreči. Z nejevoljo se je mnogokrat odrekel zabavi in užitku, ki ga je imel, kadar je videl, kako so hlapci mučili kmete. Ljudje so ljubili tega čudnega otroka, dasi so jim bila srca polna smrtnega sovraštva do njegovega očeta.
Deklica je rastla in se je razvila v čudo krasno dekle, ki ji nisi našel para, če si prehodil vse pokrajine, obiskal vse gradove, polne lepih deklet. Vsem junakom daleč naokoli je bilo dekle všeč, slednji si jo je želel pridobiti za ženo. In začeli so prihajati na grad prosit za roko lepe gospodične. Graščak jim je prirejal velike love in gostije, skrbel je, da se je sleherni počutil domačega. Toda drug za drugim je jezno odhajal, vsak s skelečo rano v srcu. Lepa graščakova hčerka je vsakega snubca zavrnila.
Graščak se temu ni čudil in ni maral siliti ljubljene edinke, dasi mu je bil marsikateri vitez jako po volji. Ko pa temu le ni bilo konca, ko so vedno novi snubci prihajali na grad in jih je deklica trdovratno zavračala, se ga je začel polaščati nemir. Ugibal je, kaj naj to pomeni, toda čudnega hčerkinega vedenja si ni znal razložiti, če se je še tako trudil.
Nekega večera, ko je ves zamišljen ugibal, kaj mu je storiti, je začul na vrtu pod košato smreko tih šepet. Splazil se je na vrt in napeto poslušal razgovor. Kar je tedaj videl in čul, mu je zaprlo sapo. Lepa in bogata njegova hčerka je stala pod smreko in pred njo je stal — sin preprostega oglarja iz Zabukovja. Mlada človeka sta si prisegla večno zvestobo. Prisegel je oglarjev sin graščakovi hčerki, da bo njen, pa naj si bo živ ali mrtev. Potem sta se srečna človeka poljubila, in se razšla.
Dolgo je ugibal kruti graščak, kaj bi naredil. Dasi je hčer ljubil, bi je vendar za vse na svetu ne dal oglarjevemu sinu. Ponosni graščak si je bled grizel ustnice in se vso noč brez spanca valjal na postelji, ker ga je prizor, ki ga je gledal zvečer, zadel na najobčutljivejše mesto njegove kosmate duše. Dolgo se ni mogel odločiti, kaj naj naredi Ko pa je sinil zor, je že imel graščak narejen sklep, prav tako črn, kakor je bila grda njegova duša.
Drugi dan ni z nobeno besedico omenil hčeri tega, kar je videl prejšnji večer. Pozno popoldne je že bilo, ko se je graščak podal od doma. Šel je naravnost v Zabukovje in se ustavil v oglarjevi koči nad vasjo. Velel je oglarjevemu sinu, naj gre z njim, da mu ponese v grad srnjaka, ki ga je ubil na lovu in leži ondi, na visoki, skalnati ploščadi. »Dobro plačilo dobi,« je pristavil graščak in se zlobno zasmejal mladeniču. Oglarjev sin, ki je poznal krutost graščakovo, je šel brez ugovora z njim. — Prišla sta na kamenito ploščad, toda srnjaka ni bilo nikjer. Fant je začudeno gledal graščaka, oni pa je stopil trdno k njemu, prijel ga je za vrat in ga pahnil čez skalovje. »Ha, ha, tu imaš mojo hčer, ha, ha!« se je zlobno smejal krvoločni graščak. Vrnil se je grozovitež domov in mirno legel k počitku, saj se ta krvoločnik ni bal niti Boga, še manj pa hudiča.
Prav tisto noč bila je kresna noč, pa je ušla graščakova hčerka iz svoje sobe, da spregovori nekaj besed z zalim oglarjem, ker podnevi ni imela prilike videti ga. Prišla je torej pod visoko smreko, kjer sta se navadno sestajala. Pod smreko je že stal oglarjev sin in deklica je veselo skočila k njemu. A nocoj ni imel mladenič besed in dekle se je čudilo. Prijel jo je s svojo ledeno mrzlo roko za belo desnico in zamolklo spregovoril:
»Se spominjaš, dekle, da sem ti sinoči prisegel, da bom vedno tvoj, živ ali mrtev?«
»Da« je dahnila deklica.
»Pojdi zdaj z menoj,« ji je velel.
Deklica se je izgovarjala, slednjič pa je šla vendar z njim. Oglarjev sin jo je vedel skozi gozdove, mimo domače koče, pa prav na ono kamenito ploščad. Obstala sta nad pečinami. Tedaj je vzšel mesec in dekle je razločno videlo, kako se je spustil njen ljubi čez skale in legel nazaj na pečine v mesečini ves bled, krvav in razbit. V hipu je jasno razumela celo zgodbo, zavedala se je, da je mrtvi ženin prišel ponjo. Zvrtelo se je v glavi graščakovi hčerki, omahnila je čez skale in obležala mrtva pri mrtvem ženinu.
Drugi dan je nastala v gradu velika zmeda, ker je graščakova hčerka izginila. Vsepovsod so jo iskali, a brez uspeha. Pozno popoldne šele pride v grad tlačan iz Zabukovja in pove žalostno novico, da so našli grajsko gospodično v prepadu mrtvo zraven oglarjevega sina. Kmalu nato so prinesli truplo mrtve deklice z razbito glavo v grad. Ko je grajska gospa to videla, ji je ob mrtvi hčerki počilo srce.
Sam je ostal kruti graščak, z vsem ogromnim bogastvom in s pekočo vestjo. Vest ga je grizla od dne do dne bolj, vse noči ga je moril tisti strašni črv, ki mu je ril po srcu. Spomin na tisto kresno noč ga je hotel popolnoma ubiti. Nekaj časa je še životaril sam na gradu. Žalost in vest sta ga spremenili popolnoma do dna. Nekega dne je velel sklicati tlačane in jim ukazal, naj podero grad. Dasi so se čudili, so ga vendar ubogali. Iz kamenja podrtega gradu pa je velel sezidati cerkvico, ki še danes stoji tu na griču. Vse svoje bogastvo je razdelil med siromake, prihranil si je le toliko, da je skromno živel v mali koči, ki jo je imel poleg lične cerkvice.«
Oče Rebernik je utihnil, poslušalci pa so še vedno strmeli vanj. Grmada je gorela s silnim plamenom.
»Zdaj se bo sesula,« je menil eden izmed družbe.
Res je grmada padla na kup. A na tleh je spet nov, močan plamen objel še nedogorele veje in butare. Rebernik je gledal v plamen:
»Dajte, vrzite na ogenj še tiste veje in butare tam, naj pogorijo, potem bomo skakali čez grmado.«
Dva močna mladeniča sta zmetala les na ogenj, ki je hitro objel suho vejevje.
Čez čas je povzel oče Rebernik:
»Ej, da bi nocoj ponevedoma nosil v žepu praprotno seme, to bi čul neznanih stvari!«
»Mar menite, da je tisto res?« je dvomil nekdo.
»Lej ga, nevernega Tomaža,« se je zasmejal Rebernik. »Vem, da si že slišal zgodbo o tistem beraču, ki je na kresno noč zaspal pod hrastom. Pa se mu je vsulo v škorenj praprotno seme. Čul je, kako so se živali pogovorjale, da je pod hrastom zakopan velik zaklad. Berač je zjutraj začel kopati in je izkopal kad zlata. Vse življenje je bil bogal kakor kralj.«
»To je že res,« se je podal neverni gorjanec, »a če hočeš priti do zaklada, moraš iti kresno noč v ris na križpotje.«
»Tisto pa ne,« je odkimal Rebernik. »V risu na križpotju res zamoreš dobiti zlata, a ne prideš poštenim potom do njega, ker ti ga da hudič. Za zlato prodaš hudiču dušo in nobena sila te ne more rešiti Luciferjeve oblasti.«
»U, s hudičem bi pa že ne maral jesti kaše,« je menil eden izmed vesele družbe.
Oni gorjanec pa je junačil:
»Jaz se ga ne bojim, samo zlata naj mi prinese!«
»Bi že videl, če bi v resnici prišel, bi bežal, da bi izgubil noge,« so ga zbadali.
»Nič ni imeti s tem opravka,« je menil Rebernik. »Hudiča, Pehtre, Torke in divje jage se ognij če se le moreš.«
»A kako je z divjo jago? Ali te umori?« so spraševali.
»Ne umori te,« je razlagal Rebernik. »Ko sem bil še otrok, mi je babica pripovedovala, kako se je nekoč nji primerilo. Spala je na podstrešju, kar se zbudi. Luna je svetila, nekdo je stal pod nišo in jo klical. Babica vstane in vpraša, kaj je. ‚Vstani,‘ pravi ji oni, ,in pojdi takoj v Besnico, oče ti umira‘ Babica, ki je vedela, da je oče res bolan, vstane in se obleče, več ni utegnila neznanca vprašati. Na vso moč hiti iz Zabukovja skozi gozd v Besnico. Ko pride sredi gozda, se nekdo poplazi ob njej z gorečim snopom v roki.«
»Škopnek!« so vzkliknili poslušalci.
»Škopnek, da,« je prikimal Rebernik. »Gre dalje in začuje od vseh strani pasje lajanje, vmes pa tuljenje zverine, pokanje bičev in čudne klice. Takoj je spoznala, da jo je zajela divja jaga, vedela je pa tudi, kako ji je storiti. Hitro se je vlegla na levo stran poti in divja jaga je šla čežnjo, ne da bi ji mogla narediti škodo. Zjutraj šele se je vrnila domov vsa premočena od groze.«
»Ali ji je oče v Besnici res tedaj umrl?« so vpraševali.
»Kaj še! Oče je živel še dolgo vrsto let. Babico je Škopnek poklical pod oknom, zato da jo je zvabil v gozd.«
»Oče, ali je divja jaga strašnejša ali se je bolj bati Torke?«
»O, Torka je neprimerno zlobnejša. Divja jaga te ne umori, Torka pa te zdrobi v sončni prah. Na kvatrni večer prede Torka. Tu v Besnici je služil nekoč hlapec, ki je bil nad vse drzen. Vse predice so šle na kvatrni večer spat, hlapec pa je ostal v hiši in predel. Pozno ponoči se odpro vrata in v hišo se prismoli velika žena s črnim obličjem, ogljenimi očmi in v beli obleki. Prestrašeni hlapec je komaj še utegnil smukniti za peč, odkoder je z grozo opazoval Torko. Torka je sedla za kolovrat in začela presti. Hišo so razsvetljevale iskre, ki so letele iz preje. Dolgo je predla in hlapec za pečjo je že ves otrpnil od nepremične leže, zato se je malce vzdignil in se hotel popraviti. Pri tem pa je ravnal nerodno. Zaletel se je z glavo v peč, da je udarec votlo odmeval po tihi hiši. Torka je vstala in stopila na klop pa stisnila od groze napol mrtvega hlapca za vrat, da bi ga zadušila in ga zmlela v prah. Tedaj pa je nenadoma zapel petelin, Torka je izgubila svojo moč in je izginila, kakor je prišla.«
»Divja jaga ne umori človeka?«
»Ne. Kdor se norčuje in jo oponaša: »Ujtata, ujtata!« mu zasadi mož iz divje jage sekiro v pleča ali v hrbet, a če je pogumen in gre ob letu osorej na isto mesto, kjer ga je zadela nesreča, mu jo divji mož zopet izdere.«
»Kaj pa mora, oče« bi bili radi še kaj izvedeli.
»Mora je taka kakor mačka. Priplazi se skozi ključavnico in leže človeku na prsi, tam ga pa tlači, duši in mu polagoma pije kri.«
Oče Rebernik se je že naveličal pripovedovati.
»Zapojte,« je velel, »potem bomo skakali čez kres.«
V tiho noč se je začula prijetna pesem:
»Dekleta tri kresujejo,
na sred’ vasi kres netijo:
»Bog daj ti srečo, kraljič mlad.«
Tako lepo prepevajo,
da se je daleč slišalo,
daleč v deveto deželo.«
Preden so dekleta izpela do konca, je bil kres dober, da se je lahko skočilo čez ogenj. Kar po vrsti so se pripravili, da bodo skakali čezenj. Zadnji se je postavil Mlinarjev Tine.
»O, glejte ga,« so se mu smejali veseli gorjanci. »Vendar bo tudi on poskočil čez ogenj, da se prepriča, če mu je namenjena ženitev.«
»Naj vzame vse neveste divja jaga s seboj in naj jih zdrobi Torka v prah,« je smeje vračal Tine.
»A kaj bi ti potem počel?«
»Pri Urhu bi pil in v Zabukovje hodil vasovat kakor doslej.
»Saj nisi ti dekle celi svet,
da bi brez tebe ne mogel živet.«
In veseljak Tine, ki se mu je dobra volja spet povrnila, je zapel, ne da bi čakal odgovora:
»Eva Adamu to jabolko da,
tako sta grešila naenkrat oba.
Oja, oja, Eva Adama tako zapelja.
Oja, tralala, Adam in Eva grešila sta oba.
Ojej, kaj bo pa zdaj, zaprta so vrata, zapit je
svet raj.«
Oče Rebernik se je postavil pred kres, gledal nekaj časa v ogenj, potem pa je prhnil čezenj. Visoko in daleč je skočil, dobrovoljno lice se mu je kar samo smejalo.
»Dobro si skočil, sosed, za vse leto si odvrnil nesrečo od svoje hiše in ji pripravil obilje in blagostanje,« ga je hvalil Zabukovčan.
»Hvala Bogu; dasi imam že šestdeset let in sem preživel dobre in slabe čase, vendar še poskočim, kakor je treba!«
Za Rebernikom so poskočila druga za drugo čez ogenj dekleta.
Rebernikova Marinka je skočila visoko in mladi so se zasmejali.
»O, v tem letu se boš omožila, Marinka!«
»Leto po svatbi ali pa še prej bo pa zibala.«
»Danes leto ne bo več prišla kresovat.«
»Kaj vi veste,« se je namuznila Marinka.
»O, to ti rečemo, da boš ob letu doma čepela in možičku muhe podila, da ga ne obgrizejo.«
»Ne vem, če bo tako prijazna,« se je vmešal Tine. »Najbrž bo ubogega moža zmerjala in po samskem stanu vzdihovala.«
Šal in dovtipov ni manjkalo in fantje so prešerno skakali čez plamen. Zadnji je hotel poskočiti Tine.
»Le dobro poskoči, da se boš oženil!«
»Naj te coprnica omete, da se ti ne boš mogel,« je vrnil Tine.
Veseljak Tine se je pokadil čez plamen, a ob rogovile se mu je zadela noga, padel je čez žerjavico na travo. Mladi so prestrašeno zakričali, a Tine je že stal zraven grmade.
»Umrjem, preden preteče leto,« je zašepetal.
»Ah, kaj,« so ga tolažili prijatelji, sami prestrašeni, »še boš živel in marsikaj nam boš še povedal, pa tudi precej putrihov bomo še spraznili v Zabukovju.«
»Tako bo,« je prikimal veseljak, a nemir ga ni zapustil.
Kres je ugašal, Zabukovčani so odhajali domov. Po temnem gozdu se je začula vesela pesem in tudi Tine je pel z njimi:
»Kdo bo tebe, ljub’ca, troštal,
ko te jaz zapustil bom?«
Vroče poletje se je začelo umikati nekoliko hladnejšim, prvim jesenskim dnem. Narava še ni kazala sledov umiranja, četudi je moč sonca začela slabeti. Po Malem Šmarnu je dan začel postajati krajši, noč pa se je daljšala. Mlinar Jurko je s strahom opazoval to spremembo v naravi. Še nekaj tednov, pa se bo začelo vsakoletno jesensko deževje, ki je tako polno čudnega dolgočasja. Dnevi bodo postali mračni, sivi zastor se ne bo pretrgal, da bi prisijalo sonce skozenj. In ko bo nebo viselo čisto nad streho, tedaj se bodo priplazile v mlin od vsepovsod zlobne sence, pred katerimi je mladi mlinar trepetal. Druga leta se je bal teh čudnih senc, ker so mu pile veselje iz srca, letos pa je vedel, da mu bo še stokrat bolj grozno poleg njih kakor drugekrati. Veselja zanj tako ni bilo več, radost mu je umrla tisto usodno noč, ko je izvršil krvavi zločin, ki mu zdaj gori na duši. Jesenske sence tedaj ne bodo samo tožne spremljevalke njegovega dela, ampak bodo polne nemih očitkov, ki se jih Jurko ne bo mogel nikoli znebiti. On je to z gotovostjo slutil, zato se je spremembe v naravi tako ustrašil.
Jurko se je čudno spremenil. Njegov obraz je ostal isti, lep, temen, srce pa je bilo drugačno. V njegovi duši je pisala mogočna in kruta roka, pisala je s krvavimi črkami in Jurko je imel to pisavo vedno pred očmi. V duši pa ni bilo zapisano nič drugega, kakor edine besede: »Njegova kri na tvojo glavo!« In pred temi besedami se je zlomila mlinarjeva moč, njegov ponos je bil neverjetno upognjen. Izpraševal se je mlinar, je li mogoče, da bi on res storil to, kar mu očita vest. Niso to samo bolne sanje? Toda vedno znova je zarezalo v dušo: »Ubil si ga, prelil si nedolžno kri, zate ni odpuščanja!« Vselej so ga spekle besede: »Njegova kri na tvojo glavo!« Prej je bil vesel in zgovoren z ljudmi, zdaj je težko govoril z njimi, ko so prihajali v mlin. Ljudje tega niso opazili, Jurko sam pa je dobro vedel. Mater je ljubil, toda ni ji upal pogledati v oči; bal se je, da bi morda ne poznala v njegovih očeh, da se ga drži Otonova kri. Tudi mati je kriva, njo teži prokletstvo tovornika Venclja, a vendar... Mlinar je vedel, da bi bila njena smrt, če bi izvedela, da je njen sin morilec. Edini, katerega je tudi v teh mračnih dneh rad videl, je bil berač Tilen. Stari berač je sedeval v mlinu, naslonjen na podboj hišnih vrat, in mu pripovedoval davne zgodbe. Tiste o tovorniku Venclju pa ni nikoli več omenil in tudi Jurko je ni hotel več jemati v misel.
S Tinetom nista nič več govorila o Otonu. Tine je videl, da brata grize bolest, pa je pazil, da ni pred njim nikoli omenil mrtvega prijatelja. Tine je pozabil, da se je spodtaknil nad kresno grmado, še na misel mu ni več prišlo. Otona ni bilo več, zato si je Tine poiskal za druga oskrbnikovega hlapca Matevža, z njim sta pila pri Urhu večkrat pozno v noč. Vendar Matevž ni vedno utegnil, zato si je Tine iskal družbe med tovorniki, z njimi je pil, pel in zabavljal čez babe, ki te pri močniku sedemkrat ogoljufajo. Jurko mu ni več branil postopanja, še sam mu je dajal denarjev in Tine je veseljačil.
Jurko je zavidal brata za njegovo lahkoživost. On ni našel nikjer miru, povsod ga je preganjal umorjenec. Podnevi je moral misliti nanj in ponoči v sanjah ga je mučil.
Nekega večera, september se je bližal koncu, je Jurko ves utrujen položil onemogle ude k počitku. Komaj je zatisnil trudne oči, so ga začele preganjati čudne in strašne sanje.
Mladi mlinar je šel po pusti pokrajini, še sam ni vedel kam in po kaj. Bila pa je tista poljana tako čudno zapuščena, da Jurko še ni videl take. Megla je ležala tik nad zemljo, od zgoraj je žgalo, silna vročina je kar lila na zemljo. Dasi ni bila zima, vendar v vsej pokrajini nisi mogel videti nobene rastline, trava je bila požgana, nekaj dreves je molelo začrnele, osmojene in gole veje v tisto strašno meglo. Ni bilo mogoče dognati, ali je vse uničil požar, ali je zatrla vse življenje prečudna vročina, ki je lila iznad megle. Jurko se je čudil temu, še bolj pa se je čudil, ko je videl, da niti ptice, niti najmanjše mušice ni videti nikjer. Pod Jurkovimi nogami je ležalo trnje in ostrorobo kamenje, on pa je bil bos. Ozrl se je po prehojeni poti in videl, da se pozna na kamenju krvava sled njegovih ranjenih nog. Kamor je pogledal samotni popotnik okrog sebe, povsod se je ravnina dotikala obzorja, nikjer ni bilo najmanjšega grička. Mlinar se je jasno spomnil, da je bil v Grabnu, toda nikakor se ni mogel domisliti, kako je zašel v to pusto pokrajino. Vsepovsod je vladala taka tišina, da se je razločno čul sleherni utrip mladeničevega srca. Jurko je na vso moč zaklical, a niti odmeva ni čul, njegov glas se je kar izgubil na tej nepregledni ravnini. Jurko je šel nemo dalje, vedno bolj so mu krvavele noge, bolele so ga, da si je grizel ustnice, a vendar je šel dalje, kakor bi ga neka neznosna sila vlekla po pusti poljani. Neznansko dolgo je že hodil, a slika pred njegovimi očmi je bila vedno enaka, zato se ga je jel polaščati obup. Rad bi se obrnil nazaj in se vrnil, odkoder je prišel, a nekaj prečudnega mu je branilo, tiralo ga je naprej.
Nenadoma pa se je slika spremenila. Bila je še vedno tista pusta pokrajina, prav taka kakor prej. Jurko pa je obstal, groza ga je stresla: pred njim je bila vsa poljana posuta z belimi človeškimi kostmi, z lobanjami, široko zevajočimi in režečimi se. Šel je skozi nepregledna polja, posuta s kostmi mrličev, in v nos mu je udaril nepopisen smrad po gnilobi. Mlinarju so klecala kolena: pred njim so ležala napol razpadla trupla. Strašni črvi so rili po gnijočem mesu in se zvijali po napol oglodanih kosteh, glave so bile brez oči, iz počrnelih obrazov so zevale strašne votline. Lasje so odpadli. Obleka, med njo je videl mašne plašče in kraljeva ogrinjala, je bila razpadla, napol strohnela. Trepetaje se je Jurko pomikal dalje, a moral, moral je naprej. — Šel je naprej in videl mrliče, ki so šele pred kratkim umrli. Iz ust so jim silile pene, oči so bile obrnjene, čisto bele, strašne. Smrad je bil manjši, a prečuden je bil pogled na to ogromno množico mrtvih ljudi, starih, otrok, ljudi v najlepši zreli dobi in mladine v cvetu let.
Mlinar je opazil sredi teh mrličev nekaj prečudnega in hitro se je bližal oni čudni podobi. Ko je prišel bliže, je videl, da stoji sredi mrtvih kraljev s kronami na glavah ogromna lobanja in na njej je sedela sama Smrt s koso v desnici in s peščeno uro v levici. Mladenič je nemo zastrmel v Smrt.
Smrt je tedaj stopila z ogromne lobanje in z ledeno mrzlimi ustnicami poljubila Jurkota na čelo. Mlinar je gledal vanjo, ona pa je spregovorila z zamolklim glasom:
»Mladi mlinar, bodi pozdravljen v mojem kraljestvu!«
Začudil se je in pomislil, odkod ga vendar Smrt pozna. Grozna morilka pa je videla njegove misli in je rekla.
»Ti se čudiš, ker te jaz poznam? Še predno je bilo Življenje, sem bila jaz, Smrt, vladarica vesolja. Saj menda veš, da se življenje rodi iz smrti.«
Jurko je razumel. Strmel je še nekaj časa v čudno neznanko, potem pa jo je plaho vprašal:
»Povej mi Smrt, po kaj sem prišel sem?«
»O, ti tega ne veš?« se je čudila Smrt. »K sodbi pojdeš.«
Zdaj se je čudil Janko: »K sodbi? Sem mar umrl?«
Smrt se je samo zaničljivo smejala.
»Ali obstanem pred sodbo?« je plaho vprašal Jurko in zdelo se mu je, da je naenkrat postal silno majhen.
Smrt je zmajala z glavo.
»Komur je življenje težko, temu je zemlja lahka.«
Jurko ni vedel smrti staviti nobenega vprašanja več. Kar naprej je krenil in se oddahnil; za prestolom Smrti se je začela nova pokrajina. Megla tukaj je bila rožnata, na tleh je zelenela trava, da Jurkota niso več bolele trudne noge. Vsepovsod je bilo polno omamnega vonja, kakor bi cvetele cele poljane vijolic.
Dolgo je hodil Jurko čisto sam in se ogledoval. Nenadoma pa pristopi k njemu nekdo, ogrnjen v temnordeč plašč. Mlinarja je stresla groza, ko je spoznal demonsko obličje — bil je hudič. Hudič se je tedaj sklonil k njemu, ognjeni pogled je nepopisno žgal.
»S teboj pojdem k sodbi,« mu je dejal.
»Čemu?« se je prestrašil Jurko.
»Spremiti te moram potem v pekel. Pot je dolga, naporna, ti pa še nisi hodil po njej, utegnil bi se izgubiti,« je razlagal hudič.
S hripavim glasom ga je vprašal Jurko:
»Ali bom — pogubljen?«
Hudič se je zlobno zasmejal.
»Tvoji grehi so rdeči kakor kri, zanje ni odpuščanja.«
Jurko je trepetal v čudni boli.
»Ti si me zapeljal,« je očital hudiču.
»Jaz, da. Za dušo sem te prevaril. Da nisem storil tega, bi ti nikdar ne videl globin pekla. — Tebe je pogubila ljubezen, drugega ujamem z nečistostjo, tretjega s tatvino, četrtega z napuhom. Za vsakega imam pripravljeno posebno zanjko, polovico vsega človeštva je v mojih rokah.«
Mlinar je poslušal z zanimanjem in je hlastno vprašal:
»Ali si mojega očeta tudi ujel?«
»Ne, on se mi je izmuznil.« In hudičeve oči so zažarele tako strašno, da je njihov blisk preletel vso pokrajino.
»Pa Minca?« je vprašal Jurko.
»Nisem je mogel dobiti.«
»Hvala Bogu! In Tine?«
»Tudi ta mi je ušel.«
»Kaj pa tovornik Vencelj?«
»Preklel je tvojo mater, zato gori na dnu pekla.«
Mlinar se je zdaj začudil, čemu vprašuje za Minco in Tineta, ko sta vendar še živa. A morda sta medtem umrla, drugače bi ne mogel hudič tako odgovarjati.
Pred Jurkotom in hudičem je zrastla silna stena s širokimi vrati. Pred vrati sta stala dva keruba z ognjenimi meči. Mlinar se je sedaj začudeno obrnil k hudiču.
»Mar smeš tudi ti pred Sodnika?«
»Smem, saj sem angel, ustvarjen od Večnega. Toda jaz Ga le čutim, videti Ga mi ni dano.«
Stopila sta skozi vrata in se znašla zopet na čudni poljani. Zelena trava je bila posuta s prelepim cvetjem, zlatokrili ptički so gostoleli po cvetočih grmih, omamni vonji so dražili nos in po vsem tem prostoru so se prelivale najrazličnejše prekrasne barve. V ozadju so tedaj zadonele slovesne fanfare dvanajstih angelskih korov in čudna svetloba se je bližala zlatemu prestolu. Jurko in hudič sta obstala pred prestolom. Jurko je dolgo buljil, ker je bil napol slep. Čez dolgo je opazil rahle obrise večnega Sodnika, ki ga je vprašal:
»Kdo si, bitje, ki si prepotovalo ogromno razdaljo, ki loči zemljo od prostora, kjer se nahajajo zvezde?«
»Jurko sem, mlinar iz Grabna,« je strahoma zinil mladenič.
»Vem,« je pokimal Sodnik in se zamislil.
Jurkota je prevzela nepopisna groza, kajti za prestolom Večnega se je prikazal Oton, čez obraz mu je lila kri.
Sodnik je dvignil glavo in prodirno pogledal mlinarja.
»Kakšen je tvoj greh, Jurko?«
Grešnik Jurko je molčal. Stvarnik mu je tedaj podal v roko njegovo dušo. Vsa je bila bela, le na eni strani je bilo zapisano s krvavimi črkami: »Moja kri na tvojo glavo!«
Vsevedni se je zopet obrnil k mlinarju in ponovil: »Kakšen je tvoj greh?«
V silni tišini, ki je zavladala, so čudno donele mlinarjeve besede:
»Ubil sem ga, morilec sem, drugi Kajn ...«
Sodnik se je zopet zamislil.
»Kam spadaš?« je vprašal čez čas Jurkota.
Jurko je zatrepetal.
Vsevedni pa mu je pokazal majhen studenček, ki je tekel malo stran od prestola in velel: »Umij si v njem roke!«
Jurko je pomočil roki v vodo. Toda glej: studenec z biserno čisto vodo je postal krvav, temnordeča kri je tekla po njem. In začel je naraščati, reka krvi je drla čez prelepo pokrajino.
Sodnik se je tedaj vzpel v vsej svoji visokosti, bliski so mu švigali iz oči, iztegnil je desnico in zaklical v smrtno tišino:
»Proč od mene, Kajn, proč, v večni ogenj!«
Jurko se je zrušil na tla kakor zadet od strele. Tedaj pa se je sklonil k njemu hudič, vzdignil ga je kvišku kakor lahko peresce in se strašno zasmejal.
»Vendar si moj! Pa sem te prevaril za dušo, mlinar Jurko, in sem te.«
Vso pokrajino je napolnil grozni hudičev grohot. — — —
Mlinar Jurko se je vzbudil, ves premočen in drhteč.
»Moj Bog, to me umori,« je bolestno zastokal.
Svetel dan je zasijal na posteljo in Jurko je vstal, strašnih sanj pa še dolgo ni mogel pustiti vnemar. Takega, vsega bledega in prepadenega, je srečal v mlinu brat Tine. Zasmilil se mu je, stopil je k njemu in resno vprašal:
»Ali te še vedno preganja spomin na tisto noč?«
»O, umoril me bo.«
Tine se je zamislil, čez čas pa je rekel: »Ti, oženi se.«
Jurko se je začudil, od Tineta ni pričakoval takih besed. Oni pa je dalje govoril:
»Oženi se in Minco vzemi, pa ti bo lažje. Zame ni ženitev, ali zate bi ne mogel najti boljšega zdravila.«
Mlinar je odkimal: »Ne. Kako morem njej podati roko, ki je omadeževana s krvjo, njej, najčistejšemu angelu?«
»A kaj misliš?« se je čudil brat.
»Čas morda zabriše spomin na te dogodke, krvavi madeži bodo polagoma zbledeli,« je menil Jurko.
»Kakor veš,« je dejal Tine in šel v hišo.
Pozno popoldne se je Jurko preoblekel in naročil bratu, naj pazi na dom in dela v mlinu. Povedal je, da pojde v Kranj, ker mora prinesti od padarja rož in mazil. Tine je pokimal, saj danes ni prav za prav vedel kam iti.
Jurko je šel mimo tistih temnih pečin, ki so postajale vsak dan bolj mračne, čim bolj se je bližala jesen. Vedel je Jurko, da se bo začelo v listopadu deževje in tedaj bodo te pečine postale tako čudne kakor grozeče pošasti. Počasi je korakal po stezi proti vasi in na vsak korak se mu je obnavljal spomin na tisti usodni večer. Posebno neprijetno ga je pa zadelo, ko je srečal gospoda oskrbnika z bledim licem in motnimi očmi.
Zoran je stal pred hišo. Jurko ga je pozdravil in hotel dalje.
»A kam se ti tako mudi?«
»Po rože grem k padarju, oče.«
»Pa te ni več vasovat. Zdaj bo jesen, boš že utegnil.«
»Bom,« je prikimal mlinar in hotel naprej.
»Lej ga, zaletel vrtoglavi, mar je Sava začela teči nazaj, da se ti tako mudi?« — ga je ustavljal zgovorni Zoran. »Pojdi, pojdi v hišo, stara in dekle vzdihujeta po tebi, da me že kar ušesa bole.«
»Zdajle ne utegnem,« se je izgovarjal Jurko. »Drugič pridem, ali pa se nazaj gredoč zglasim.«
»No, prav,« je prikimal Zoran in stopil v hišo.
Jurko je šel naprej, pa je začudeno obstal. Minca je stala z grabljami ob kupu listja v sadovnjaku. Jurko sam ni vedel, kako mu je. Gotovo pa bi bil v tem hipu rajši na vrhu Storžiča, kakor pa da mora gledati v te nedolžne, lepe oči.
»Pozdravljena, Minca,« je spregovoril v zadregi.
»Ti si, Jurko? Kam pa greš?« ga je spraševala, tudi v zadregi.
»K padarju.«
»Nisi bil nič pri nas?«
»Mislil sem se oglasiti nazaj gredoč. Z očetom sem govoril...« se je v zadregi izgovarjal.
Deklica ga je pogledala s svojimi bistrimi očmi in je takoj spoznala, da govori neresnico.
»Lažeš, Jurko,« je resno dejala, »nisi mislil priti nazaj gredoč k Zoranu. Saj, saj ti — me ne ljubiš več...«
Mladi, črnooki mlinar je prebledel in dvignil k Minci svoje vlažne, črne oči.
»Ne govori tega, dekle,« je rekel hripavo. »Saj mi ne vidiš v srce, zato me tako krivično sodiš.«
»Ne varaj me znova, Jurko.«
Mlinar je prijel Minco za roko.
»Ne bodi čudna, Minca. Mar naj ti vsak dan znova pripovedujem, kako te ljubim? Saj vendar nisi več otrok. A tega ne misli, ljubica, da sem te pozabil. Dokler bo to srce bilo v prsih, toliko časa bo v njem tudi ljubezen do tebe.«
»In vendar... te ni nič k nam.«
»Ne morem, ne utegnem, ne moreš mi zameriti.«
»Da bi ti smela verjeti?«
»Ah, ne žali me, Minca,« je vzdihnil skrušeni mladenič.
Mlinar je položil Minci desnico okrog vratu, pritisnil jo je na svoja prsa, govoriti ni mogel več. Hotel je poljubiti njene ustnice, približal se ji je, toda v hipu ga je streslo, zdelo se mu je, da smrtno greši, če poljubi to čisto dekle on, grešnik, morilec. Spustil jo je iz objema in se poslovil.
»Mudi se mi, Minca. Zbogom in misli name.«
»Srečno hodi in spominjaj se me, Jurko.«
»Vedno. In ti me rada imej, pa bo vse dobro.«
»Zanesi se name, Jurko!«
Mlinar je šel naprej proti mestu. Zdelo se mu je, da nikakor ne dela prav, ko govori Minci o ljubezni, ko objema to dekle, vzor vseh čednosti. In vendar se je zavedel, da jo ljubi sedaj bolj, tisočkrat bolj, kakor kadarkoli poprej. Kri je padla med njiju; če bi ona vedela za strašno Jurkovo skrivnost, obrnila bi se s studom proč od njega. In kako bi mogel to preboleti? Pokora bi bila, res razslužena pokora, a pretežka; mlademu mlinarju bi strlo srce.
V takih mračnih mislih je obstal pred Arhovo gostilno. Trije konji so bili privezani pred hišo in glasen pogovor se je čul na cesto.
»Tovorniki so notri, pojdem k njim,« si je dejal Jurko v nadi, da ga bo njihova družba razvedrila.
Stopil je v nizko, zakajeno, leseno izbo in bliskoma preletel z očmi pivce. Bili so notri trije tovorniki, mestni vicedom in — gospod oskrbnik z Okroglega. Jurkotu se je mračilo pred očmi, ko je tu videl njega, ki mu je najbolj obujal žalostne spomine. In prav danes ga vidi že drugič! Jurkotu je bilo resnično žal, da je stopil v gostilno.
Oskrbnik se je obrnil, nasmehnil se je prišlecu in ga povabil: »Jurko, pojdi pit!«
Porinil je po mizi velik vrč, še do vrha napolnjen z vinom. Jurko se je stresel in tegobno odgovoril: »Zahvalim, gospod. Pil pa ne bom.« Obrnil se je k oštirju. »Halo, prinesi mi vrč medice.«
»Takoj, takoj, Jurko,« je zinil Urh in hitel v klet.
Gospod Anton pa je le še silil.
»Ponosen si, mlinar iz Grabna, pil boš pa vseeno. Ti nisi tlačan, mlin je svoboden, zato te imam rad. Svojemu gospodu se menda vendar ne boš upiral?«
Jurko se je ponosno postavil pred oskrbnika.
»Moj gospod je Albert grof Ortenburžan, njemu plačam vsako leto pet zlatnikov in drugega gospodarja ne pripoznam nad seboj.«
Oskrbnik se je nasmehnil.
»Ponosen si, zato mi ugajaš. Tine ni tak, on se druži z zabitimi gorjanci. No, pij, Jurko!«
Mlinar je premagal odpor, nagnil je vrč in napravil par krepkih požirkov, potem ga je postavil na mizo. Pogledal je v vrč, vino je bilo rdeče, o rdeče, kakor — Otonova kri. Napeti je moral vse moči, da se ni sesedel, zamrmral je nekaj v zahvalo in šel k tovornikom, kamor je Urh postavil njegov vrč medice. Nagnil je vrč in dolgo pil, medica mu je vrnila mir. Obrnil se je k tovornikom in jih nagovoril: »Odkod pridete, mladi tovorniki?«
Eden izmed njih se je primaknil bliže.
»Saj veš, da tovorniki hodimo po Koroškem in Kranjskem, kjer ajda zori, po Goriškem, Vipavskem, kjer vince kipi. Tam doli ob morju, kjer smeje se svet, in po Furlaniji, kjer je dosti deklet. Prav gori v Tirole privede nas pot; kjer hodiš, tovornika najdeš povsod. — Toda, če želiš vedeti, odkod gremo, ti povem, da smo naložili kraškega terana polne mehove in ga zdaj nesemo v bavarske gradove.«
»In kaj ste videli in slišali na skalnatem Krasu?«
»Na Krasu vince pijejo, vesele pesmi pojejo, pod lipo kolo rajajo, z dekleti se zabavajo, tovornike sprejemajo, jim pušeljce pripenjajo.«
Jurkota je že silil smeh.
»In tovorniki dekleta za ljubezen prosijo?«
»O ne,« so se smejali tovorniki in oni mladenič je rekel: »Tovorniki se šalijo, dekleta solze brišejo.«
»Srečni ste, nič vam ne kazi veselja,« jih je zavidal mlinar.
»Zakaj bi ne bili? Mladi smo in zdravi tudi, ves svet je naš,« so odgovarjali veseli tovorniki. Vrči so zaropotali, tovorniki so pili in si z rokavi brisali rosna usta. Potem pa so se spogledali in prvi je začel peti, tovariša sta mu pritegnila:
»Moj fantič je na Tirolsko vandral,
oh zdaj pa tam bolan leži.
– – – – – – – – – –
Za bolezen so zdravila,
za ljubezen jih pa ni.«
»Zapojte kaj bolj veselega!« jim je klical Jurko in hlastno pil.
»Pomagaj nam!«
In Jurko jo je prvi urezal naprej, oni so mu pomagali:
»So v kleti vince pili, zapeli pesmi tri,
trije mladi fantje, trije zavber Štajerci.«
Pijani mestni vicedom je prijel svoj vrč in napival veselim pevcem, solze so mu tekle po licih.
»Še tisto dajte, tisto o ...«
Še preden je utegnil povedati, katero bi rad slišal, so že oni zavižali o mrtvem Anzeljnu, ki je prišel po nevesto:
»Marinka po vrtu špancirala
in rožice nabirala.
,A1’ živ si Anzelj, al’ mrtev,
po pušeljc vendar boš prišel’.«
Peli so do konca, vicedom jih je ginjen poslušal. Iz starih oči so mu kapale solze in se mešale z vinom.
»O, tudi moj sin je tako prepeval, on, ki bi moral biti veselje mojih starih let! Pa že deset let trohnijo njegove bele kosti, meso so požrle kobilice, tiste ogabne, rdeče kobilice. O Bog, zakaj si dovolil, da me je zadelo toliko gorja, zakaj si dopustil, da sem ostal na tem svetu čisto sam, zapuščen od vseh!«
Starcu je klonila glava na prsi, solze so mu lile po licih ob spominu na nesrečnega sina. Pa tudi gospod Anton je bil že malce omoten od pijače in je začel tožiti:
»In moj Oton, ta moj ljubi edinec. Z Mlinarjevim Tinetom sta hodila skupaj vasovat, s fanti je pel ob večerih na vasi. Pa tudi meni ni bila sreča mila, padel mi je edinec čez pečine in se ubil. O, nikoli ne pozabim tistega strašnega jutra. Vzdignili smo ga na nosilnico, usta je imel napol odprta, čez obraz sta bila dva curka krvi, čuj, dva curka začrnele, že strjene krvi...«
Jurkotu, ki je postal med tovorniki vesel, je bilo, kakor bi ga udaril s kolom po glavi. Povsod ga preganja Oton, ponoči in podnevi ga tira v obup. »Komur je bilo življenje težko, temu bo zemlja lahka,« so mu zašumele v ušesih besede iz sanj. Toda ne, ne! Življenje je lepo in Jurko je še mlad. Krvavi madeži bodo sčasoma zbledeli. Srajca, ki leži na podstrešju, je imela začrnelo rdeče rokave, a madeži bledijo od dne do dne. In vendar, in vendar! Tista kri je mutasti birič, ki preganja mlinarja, kakor je nekdaj preganjal Kajna. O, Jurko bi si želel, da bi zdajle planil oskrbnik nanj, pjunil mu v obraz, bil ga in psoval, da bi na vse grlo kričal: »Ti si morilec!« — A nič takega se ne zgodi. Gospod Anton mu je ponudil vina in zdaj nemo, iz samega obupa pije in misli na sina, ki sta mu lila čez obraz dva temna curka krvi.
V tem je priletel v hišo oštir Urh, preplašen, belo je gledal in se tresel od neznane groze. Gostje so strmeli vanj, on pa je zakrilil z rokami predse in zakričal:
»Pojdite ven... gledat...! Tega še nisem videl!... Na nebu so čudna... znamenja...!«
»Kaj si videl, Urh? Govori, da te razumemo!« je hlastnil Jurko.
»Pojdite ven, videli boste...! Mene je groza!« je zastokal oštir in se sesedel na klop k peči.
Gostje so se vsi hkrati mašili skozi vrata, še pijani vicedom se je treznil in hitel za njimi. Pred hišo so obstali, kakor bi bili pribiti. Tam za svetim Joštom se je videl krvav žar, tak, kakor bi vso goro objelo morje krvi. Skoro polovico neba je zasegel tisti pošastni žar. In v rdeči barvi so plavala tri sonca, vsa tri enako velika, toliko da se niso zadevala drugo ob drugo. Nad planinami je bil razpet trojni mavrični obok, žareč kakor ogenj. Sredi neba je plavala luna in zvezdni utrinki so se kar usipavali in se v besni vihri podili po nebu. — Tako grozen in tako veličasten je bil ta prizor, da so gledalci onemeli. Veselim tovornikom je zona spreletevala hrbte in Jurko je plašno strmel v čudne nebesne prikazni. Vicedom je zakrilil z rokami predse in grozno zakričal v tišino:
»Bog, Bog, ti se nas usmili! Preti nam poguba!«
Potem pa je padel z obrazom na zemljo.
In Jurko je pod vtisom zlokobnih znamenj zaklical:
»Zdaj verjamem, da se bliža sodni dan!«
Bledi tovorniki so sklonili glave in v silnem strahu so šepetale njihove posivele ustnice:
»Reši nas, usmili se!«
Žar na nebu je ugasnil, pokrajino je zagrnila popolna tema.
Listopad se je bližal koncu. Dež je padal dan za dnem, Sava je bila umazanorjava, penila se je in butala ob obrežje. Pod mlinom se je zaletavala prav na dvorišče, besno grizla hlev, zalivala njegovo spodnjo steno, a opraviti ni mogla nič. Valovi so se razbiti vračali v naročje reke, ki jih je podila brez usmiljenja naprej. To leto je narasla kakor že davno ne. Vsi travniki ob reki so bili poplavljeni, odnašala je s seboj les, ki ga je zajela ob poti. Premetavala se je po strugi kakor ogromna, ranjena zver, bele pene so škropile visoko nad razdivjanimi valovi. Odnesla je podivjana, nebrzdana reka s seboj mostove, kolikor jih je mogla zajeti. Novi most v Kranju, ki so ga postavili po potresu, je pretrgala baš čez sredo, tako da sta ostala levi in desni breg popolnoma ločena. Ljudje so hiteli k obrežju in gledali strašno silo razdivjane vode, ki je bila taka, da je niti najstarejši ljudje niso pomnili. — Potem je nehalo deževati, toda reka še vedno ni umirila, vsa besna, umazana je drvela čez pokrajino.
Mlinarjev Tine se je pražnje oblačil. Sukal se je in se ogledoval od vseh strani, zavezoval si je jermene pri škornjih, popravljal belo srajco z nabranimi rokavi, ruto, lepo židano ruto za vratom si je desetkrat popravil in si poveznil na glavo širok okrajnik. Sam s seboj zadovoljen jo je mahnil skozi mlin. Jurko je presipal moko in je začudeno vprašal Tineta:
»Kam pa vendar greš, da si se pražnje oblekel?«
Tine se je samozavestno smejal.
»Ali ne veš, da se Rebernikova Marinka danes moži v Nemilje? Na svatbo pojdem.«
»V Zabukovje?«
»Seveda.«
»Toda, saj je most v Kranju vzela voda.«
Tine se je zasmejal.
»Kaj meni most? Čemu je pa čoln pod mlinom?«
»S čolnom pojdeš čez naraslo Savo?« se je čudil mlinar.
»Zakaj pa ne?«
»Nevarno je,« ga je Jurko svaril.
»O, ne udržiš me. Na svatbi moram biti.«
»Le pojdi, samo pazi!«
Veseljak Tine je odšel na dvorišče, Jurko je gledal za njim. Videl je. da je Tine sedel v čoln in počasi, a vendar brez posebne težave, prešel na drugi breg.
»Lahko se bo vrnil, Tine je korenjak,« je prikimal sam sebi Jurko in se vrnil v mlin.
Tine je na drugem bregu privezal čoln k močni stari vrbi in je spešno korakal proti Zabukovju. Že od daleč je slišal vesele vriske razigranih svatov in to je veseljaka podžgalo, da je še bolj hitel.
Vsi so bili najboljše volje, ko je stopil mednje Tine, veseli Mlinarjev Tine iz Grabna.
»Oj, Tine, dobrodošel si nam!« so mu klicali. Posadili so ga za mizo med paže in mu ponujali potice, meso, vino, medico. Marinka sama je vstala od mize in mu prinesla potico in vrč medice.
»Nevesti potice, ženinu medice, meni pa vina!« je zaklical Tine in prijel vrč vina. Nagnil je vrč in pil, da so se paži čudili. Potem pa se je obrnil k nevesti in se začel šaliti:
»No, Marinka, ali se spomniš, kaj smo ti rekli na kresno noč, ko si tako visoko poskočila? — Vidiš, danes svatuješ, danes leto boš pa zibala in solzice prelivala, pa po samskem stanu vzdihovala. Boš tudi rekla: ,Sinčeku pojem, da lažje zaspi, zato imam rosne oči.'«
»Tine, ti boš pa sam ostal, kakor berač, kadar je pri fari žegnanje,« ga je zbadala ostrojezična Marinka.
»Sam bom ostal, pa se ne bom nikoli kesal. Tvoj mož bo pa kmalu tisto pel: ,Ljubi Jezus, 'čuj me, ‘čuj, le babo mi kaznuj. Prošnja bode uslišana, baba bo pod zemljo šla, le v miru počivaj, babja zvir, zdaj boš pa dala mir.‘«
Marinka je šla nazaj k ženinu, ker ni več znala odgovarjati Tinetu, on pa je pil vino in začel poltiho peti:
»Je huda zvir ko sam hudir,
ta žena moja, stara para...«
Starešina Kosmač iz Nemilj ga je slišal, pa je zavpil v kotu, kar je mogel:
»Ne poj tega, to ni za svatbo! Mene poslušaj in posnemaj!« Oče starešina, že precej pijan, jo zapel:
»Marija je prosila za tiste ljudi,
ki so v Kani Galileji na ohceti bili;
prosila je svojega Sina,
ko svatom je zmanjkalo vina.«
Radostni svatje so mu odpevali:
»V Kani Galileji je ena srečna ohcet bila ...« Tine pa ni mogel molčati in je začel po svoje:
»V Kani Galileji — na Židani meji!
Kdo so bili svatje? — Štirje Hrvatje!
Kdo so bili godci? — Trije Korošci!«
Starešina Kosmač se je obrnil h godcem in jim zaklical:
»Hej vi, klade lene, kakor mačke čepite pri peči! Stisnite vendar mehove, da pojdemo plesat!«
Godci so stisnili mehove in pihali, da so jim lica nabreknila. Oče starešina pa je povabil teto Jero in zavrtela sta se, kar so ju nesle stare pete.
»Lejte si, lejte!« se je norčeval svat. »Na ohceti pa je res tako, da stara kobila in mlado žrebe oba enako poskočita.«
Mlinarjev Tine je bil brž spet zraven. Ko sta starešina in teta šla nazaj na svoje prostore, je šel s svojim vrčem bliže in je napil:
»No, teta Jera, pijte, da boste še dolgo živeli in boste od vinca lepa, rdeča lica imeli!«
Teta ni vedela, kam meri, pa je pokusila vino, Tine pa je prijel vrč, zavrtel se je in zabrundal:
»Stara sem, stara,
delati ne morem,
godci zagodejo,
plesat pa pojdem.«
»U, ti grdavž!« se je ujezila teta Jera, starešina Kosmač pa se je široko smejal.
»Pa bi šel še ti plesat, Tine,« mu je svetoval.
»Jaz? Zakaj pa ne? Hm, prinesite mi brezovo metlo, pa se bom zavrtil kakor coprnice, kadar na Šmarjetno goro jezdijo.«
»Zakaj pa z brezovo metlo? Z nevesto pojdi, ali pa z družico.«
»Ah, kaj,« se je stresel Tine. »Ni, da bi se smukal okrog žensk. Bolj, ko se jih ogneš, boljši fant si.«
Tine je držal v roki vrč in se vrtel po sredi hiše:
»Naš maček je ljub'co imel,
vasovat vsako noč k njej je šel,
prišel je domov ves zaspan,
ko mežnar odzvonil je dan.«
Potem je zopet Tine sedel med tovariše paže. Vino je teklo, mazalo je grla, da se tudi beseda ni ustavila. Veseli svatovalci niso opazili, kdaj se je začelo mračiti. V čelešnik za vrati so zataknili goreče smolnice. Njihov plamen je metal trepetajočo svetlobo po hiši in osvetljeval obraze gostov. Oči so jim bile že motne, niso mogle več dobro razločevati posameznosti v hiši. Vrči so ropotali, hišni oče je donašal vedno novega vina in medice; oče Rebernik je dobro založil klet za hčerino poroko. Mati Rebernica je skrbela, da so nanosili na mizo dovolj okusne jedi, ker na svatbi ne sme biti nihče lačen in žejen. Godci so godli venomer, da jim je pohajala sapa, drug in družica sta plesala, da sta si skoro strgala podplate. V hiši je bilo vroče, svatje so si z rokavi brisali znojna čela. Lasje so se jim sprijemali in se lepili na tilniku, a to ni motilo veselja. Nagibali so se drug k drugemu in se razgovarjali. Na ta veseli dan, ko se je možila Marinka, so obrazi svatov razodevali dobro voljo. Ženin Janez je imel pušeljc, ki mu je visel po žametnem telovniku kakor metla. Nevesta Marinka je žarela od sreče in se zapletla z možem v živahen pomenek.
Sredi veselja so se odprla vrata na stežaj, v hišo je stopil star berač, ves ubog in razcapan. Malha, vsa pošpehana, mu je visela ob bedru, dolga, razmršena brada mu je segala skoro do pasu. Prosjak je z enim pogledom preletel hišo, potem pa je pozdravil navzoče:
»Pozdravljeni bodite v imenu božjem vsi, sosedje in sorodniki, ki ste se zbrali v tej hiši, da praznujete veselo svatovščino, kakor so se nekdaj zbrali na ženitnini v Kani na Galilejskem.«
Svatje so umolknili in starešina Kosmač je spregovoril v imenu vseh:
»Tudi ti si nam prav prišel, če imaš dobro misel in nam boš povedal, od kod so te prinesle stopinje do sem.«
Berač se je naslonil na palico in odgovoril:
»Ne vem, od kod sem in kam grem, že dolgo vrsto let ne. Ubogi potnik sem, prosim vas, dajte mi košček kruha in vrč medice, pustite med pod svojo streho.«
Starešina Kosmač je vstal in prinesel beraču na klop k peči vrč vina, potice in mesa. Svatje so napeto gledali v berača, godci so počivali, prišlec pa je použival darove. Potem se je obrnil k starešini in se zahvalil.
»Zahvalim te, starešina, ker si pogostil siromaka, naj ti povrne Bog, jaz ti ne bom mogel nikoli.«
»Popotni mož,« je govoril Kosmač, »nasitil si se, napojil si se, povej nam zdaj, kaj si čul novega po svetu.«
Berač je dvignil trudno, sivo glavo.
»Kaj sem videl in slišal, hočete vedeti? O, mnogo sem opazil, mnogo, samo — dobrega nič. Saj sami veste, kaj bi vam pravil. Znamenja na nebu: tri sonca, tri mavrice, ob belem dnevu je priplavala luna, zvezde so se utrinjale z neba, kar vsipale so se. Popolna tema je zagrnila zemljo. Ponoči je preletela nebo zvezda, ogromen snop, kakor metla velik, žareč, se je vlekel za njo. Bič božji, sodba božja! Vode so narasle kakor še nikoli. Vse to ne pomeni nič dobrega, zlo pride nad deželo.«
Svatje so strmeli v čudnega berača in starešina Kosmač je vstal izza mize.
»Kaj naj še pride nad nas? Ali nas more zadeti še večja nesreča, kakor smo jo doživeli letošnjo zimo? Ene rane se še niso zacelile, ti nam oznanjuješ nove!«
Berač je žalostno gledal po svatih.
»Nič ne morem jaz zato, a vendar! Po vsej deželi gre čuden trepet, vse se boji nečesa neznanega, groznega. Sem mar jaz kriv, starešina? Hotel si, naj govorim, in govoril sem. E, pomagaj Bog, v čudnih časih svatujete.«
Godec je izpraznil vrč in zapel:
»Trije kralji so se vzdignili zoper nas,
ta črna kraljica pošilja po nas.«
Oče starešina je udaril po mizi, da so vrči zaropotali, in se je zadrl nad godcem:
»Kaj, ti, mačka pečena, mi boš pel take žalostne pesmi! Ali je to za na svatbo?« In Kosmač je sam zapel s hripavim glasom:
»Sonček že doli gre,
zvezdice se blešče,
nocoj bom pogruntal
jaz moje dekle.«
Teta Jera je pocukala starešino za rokav.
»Ne poj takih, to se ne spodobi za stare ljudi,« je vzdihnila.
Starešina pa se je otresel.
»Pojdi, pojdi. Danes je svatba, hudirja, ne bodi vendar tako natančna in še ti katero zarobi. Pa prav po domače jo povej, saj smo v hribih, ne v farovžu.«
»Uh, kakšen si, sosed!« je vzdihnila teta.
Starešina pa je vstal izza mize in pograbil teto za roke, pa zaklical godcem v kotu:
»Hej, klade lene, da bi vas volk požrl, zagodite mi, pa ne tako mrtvaško! Pihnite vendar v mehove, da se mi razgibljejo stare kosti in se mi kri poživi!«
Godci so zagodli, starešina in teta sta se zavrtela, pristopila sta drug in družica. Pa tudi drugi svatje so se spoprijeli in plesali. Ko so godci nehali, je drug zavihtel klobuk in zavriskal.
»Juhuhu!« je odmevalo po hiši.
»U-ju-juh! Jujuhuhu!« so vriskali razigrani svatje.
Edino razcapani berač v kotu je zrl z resnobnim, skoro žalostnim licem na veselo svatovščino. Siva brada se mu je še bolj povesila; trudno je sklonil glavo na prsi.
Starešina Kosmač je opazil beračev mrki obraz, pristopil je k njemu in mu položil desnico na ramo:
»Prijatelj v imenu božjem, zakaj je tvoj obraz tako mračen? Žalost vendar ni primerna za današnji dan!«
Berač se je vzel iz misli:
»Oj, oče starešina, kako bi mogel biti vesel" Veselite in veselite se, prirajali boste pa — v smrt.«
»Kaj krakaš kakor krokar nad mrhovino!« se je ujezil Kosmač.
»Ne morem drugače, ko pa vem, da preti Vam vsem poguba.«
Starešina je zmajal z glavo, potrkal se je na čelo, da so tudi drugi vedeli, da je berač blazen, potem pa je odšel nazaj k mizi.
Berač je sklonil glavo na prsi in morda zaspal.
V hiši je postajalo zagatno. Svatje so odhajali ven, da so se ohladili na mrzlem nočnem zraku. Skoro vsak je pred hišo zavriskal, da so psi po vsem Zabukovju zalajali in budili ljudi iz sladkega spanja. Potem pa so se vračali nazaj v hišo, vrči so znova zaropotali, čul se je prešeren smeh.
Za vrati so gorele smolnice, nad glavami je plaval dim ognja in sopara spotenih teles. A kdo bi se menil zato, saj je bila svatba Rebernikove Marinke, najlepšega dekleta v Zabukovju. Stari Rebernik je ves vesel gledal mladi par in pripovedoval mežnarju s svetega Jošta spomine s svoje svatbe.
»Aha,« je zinil mežnar, več ni imel navade govoriti. In tudi časa ni bilo. Treba se je bilo pobrigati, da se dodobra založiš z okusnimi jestvinami in napiješ, saj svatba ni vsak dan.
Pri kamri so šundrali paži, Mlinarjev Tine jim je glavaril. Večkrat je že poskusil zakrožiti svojo ljubljeno pesem o izgubi ledik-stanu, a tovariši mu niso pustili. Slednjič so zapeli pesem, ki ni bil Tine preveč hud nanjo:
»Ko boš se možila,
al’ boš povabila tud’ mene al’ ne.«
— — — — — — — —
»Odšel je od hiše,
nevesta pa briše
si solzne oči.«
Starešina je prijel za vrč medice in šel za vrata, da bi jo dal beraču. Kako se je začudil, ko ni bilo berača nikjer. Obrnil se je k svatom in vprašal:
»Ali ste videli, kdaj je šel iz hiše?«
Svatje so šele sedaj opazili, da je berač ušel.
Izpraševali so se, a nihče ni vedel, kdaj je izginil. Ženske so staknile glave in šepetale:
»Slabo znamenje! Vso srečo nam je odnesel.«
Starešina Kosmač se je ujezil.
»E, babe, da bi vas zlodej vzel! Kako bo odnesel srečo pritepeni rokomavhar!« Obrnil se je k nevesti in ji prijazno dejal: »Le nič se ne boj, Marinka, da se ti bo zato kaj slabo godilo, ker je raztrganec ušel.«
»Saj ne verjamem, oče Kosmač,« se je nasmehnila Marinka.
»In ti, Janez, da ne bos mislil, da se zato ne bosta z Marinko razumela.«
»Še mar mi ni,« se je smejal ženin.
Starešina Kosmač je sedel nazaj k teti in nekaj premišljeval. Čez čas se je vzdignil in glasno zavpil:
»Mir!«
Toda njegov glas je utonil v šundru. To je starešino ujezilo, udaril je po mizi, da je iz vseh vrčev pljusknila pijača, in se zadrl kakor jesihar:
»Mirujte, vam rečem!«
Zdaj šele so svatje potihnili, posedli vsak na svoj prostor in radovedno uprli oči v starešino. Oče Kosmač se je samozavestno pogladil po rejenem trebuhu in začel važno, s poudarkom govoriti:
»Najprvo se vsem, kateri ste obiskali danes Rebernikovo hišo, da ji izkažete čast in spoštovanje, kakršno zasluži, lepo zahvalim. Zbrali smo se pod starodavno Rebernikovo streho, kakor so se nekdaj zbirali v Kani na Galilejskem, da se poveselimo z našim ženinom Janezom in nevesto Marinko. In prav je tako. V Kani je bil na svatbi sam Jezus, njegova Mati in učenci, torej ne more biti napačno, če se je navada, slovesno obhajati ženitovanje, ohranila do današnjega dne. Vprašam vas, svatje, prijatelji in znanci moji, kdo bi bil vrednejši, da se z njim veselimo na svatbi, kakor naša današnja novoporočenca? Nihče! mi poreče vsakdo izmed vas. Temu tudi jaz pritrdim. — Ženina Janeza vsi poznate, iz poštene hiše je, njegov rod je neomadeževan, delaven; o, da bi le vedno ostal tak. In nevesta Marinka je bila doslej vzgled vsem dekletom v Zabukovju. Upajmo, da se bodo tudi vse žene v Nemiljah od nje učile čednosti. — Pravično je torej, da se z njima veselimo na ta veliki dan, obenem pa je naša sveta dolžnost, da se zahvalimo očetu Reberniku, ki je tako dobro vzgojit hčerko, in pijemo na njegovo zdravje!«
»Na zdravje, Rebernik! Na srečo!« so mu klicali od vseh strani. Ko se je vihar polegel, je zopet povzel besedo starešina:
»Mladi ženin in nevesta! Vidva sta danes stopila v drugi stan in premnogo težav vaju še čaka. Zakon ni široka bela cesta, ampak ozka s trnjem posuta stezica. Toda vidva se ne strašita tega trnja, saj vaju ne bo bodlo če bosta hodila po stezi življenja z ljubeznijo v srcih. Ko vama v imenu vseh svatov voščim srečo in dolgo let življenja, si obenem tudi želim — sam sicer tega ne bom dočakal — da bi kdaj tako obhajali tudi svatbo vajinih otrok, saj vesta, da je zakon brez otrok poletje brez sonca. Privoščim vama veliko kopo drobiža, saj jih bosta, hvala Bogu, imela s čim preživeti. Glejta samo, da vama bodo v vsem podobni, na duši in telesu.
Zdaj se pa zopet obračam k vsem skupaj in vam ukazujem, da me poslušate. Pozna nočna ura je že in Nemilje so daleč od Zabukovja, mi pa moramo biti zarana doli. Zato vam velim, da se pripravite na odhod. Saj veste, da nas bo doli čakal besniški gospod župnik. Prinesite mi ženitovanjski kolač, da ga razrežem, potem se podamo od tod.«
Starešina je sedel, gostje so mu napivali in hvalili njegov govor. Dolgo je še trajalo, preden mu je pogačarica prinesla s pentljami in cvetjem okrašen ženitovanjski kolač. Oče starešina je prijel v roke velik nož in začel rezati kolač. Slehernemu, ki je bil na svatovščini, je dal kos tega kolača, kakor je stara in lepa navada.
Ko je bil kolač razdeljen, so se začeli odpravljati. Marinka je jokala, pa ženin jo je znal utolažiti. Svatje so odhajali v noč proti Besnici in otožna pesem je pretresala nočno tišino.
»Kaj ti je, krščanska duša,
da tak žalostno molčiš?
Ali grehe premišljuješ,
al' se rajtenge bojiš?«
Mlinarjev Tine je bil precej pijan, ko se je vračal proti Savi, da se odpelje domov. Šopek mu je nekje padel s širokokrajnega klobuka, toda veseljak ga ni pogrešil.
»Ej, dobro smo praznili vrče,« je modroval sam pri sebi. »Prav je, saj Urhu je treba šteti denarce zanj. In Jurkota ne maram prositi za denarje. Ej, pa saj pojdem spomladi k tovornikom in potem bo denarja kakor pečka! To bom sekljal s srebrniki! Videl bo Jurko, ki čepi v Grabnu, da nisem tak postopač, kakor on misli. Prav za prav je pa Jurko zdaj siromak, ne maral bi biti na njegovem mestu.« Tine je umolknil, potem pa je našel drugo misel. »Otona je res škoda, on je znal piti! Več ga je nesel v trebuhu kakor na hrbtu. In denarjev se mu ni zdelo prav nič škoda. Res, svojo neumnost je imel, da so mu babe hodile po glavi in navsezadnje je zaradi malopridnih bab siromak končal.« — Bumf! je padel Tine v mlakužo in se pobral na noge, ves premočen, umazana voda je kar curljala od njega. »Prekleta korenina, kako sem se spotaknil!« se je ujezil. A jeza je kmalu minila in Tine si je glasno zakrožil nam že dobro znano pesmico:
»Oh, žena me zdaj zmerja,
nikdar miru ne da!
Zakaj sem jaz vzel te,
prekleta babnica?«
»Janez, norec neumni, se je oženil. No, prav, saj mu bo še žal, kolikor ima las na glavi. Le naj se ženijo, saj vsakemu toliko soli manjka v glavi, kolikor je pameten človek potrebuje. A Tine Mlinarjev pa ne, on se ne bo lovil za babnicami, naj jih zlodej pobere!«
Tine je kolovratil navzdol in tla so se veseljaku čudno majala pod nogami. Prišel je do Save in začel iskati čoln ob vodi, pa ga nikakor ni mogel najti.
»Kje, vraga, je čoln?« je robantil. »Kaj se je v zemljo vdrl, ali ga je kdo ukradel? Toda, kdo? Hm, morda ga je vzela voda?« Toda Tine je to misel hitro zavrgel. »Ni mogoče, preveč sem ga privezal.«
Brodil je ob obrežju in iskal v nočni temi čoln. Z glavo se je zadel v vrbo, veje so mu potegnile klobuk, ki je splaval po vodi. Pijani Tine ga ni utegnil in tudi ne videl loviti. Dolgo je taval okrog, nazadnje je le zadel ob nekaj trdega in v nočni temi otipal čoln.
»Hvala Bogu,« je vzdihnil.
Odvezal je čoln, sedel vanj ter prijel za veslo. Čoln se je besno zavrtel na razpenjenih valovih, toda Tine je porinil veslo v vodo, boril se je z valovi, da je pot curkoma lil po njem. Komaj malo je bil od obrežja, a že so ga zapuščale moči, roke so mu omahovale, čudna slabost ga je obšla. Tam na onem bregu je črnelo poslopje, to je bil mlin. Nikoli še ni Tine tako želel priti domov kakor to noč, ko se je sam boril na življenje in smrt z razbesnelo Savo. Tam je mir, tihota, tukaj pa iz zagonetne vodne globeli diha nekaj tako strašnega. Tineta ni bilo nikoli strah, saj je bil skoraj vsako noč kje zunaj. Sredi te razbesnele vode pa ga je začela obhajati neka prečudna, doslej neznana groza. Valovi so tako pošastno rjoveli in se zaganjali v čoln, da so se šibke stene stresale. S poslednjimi močmi je Tine porival veslo v vodo, vkljub temu pa ga je tok vedno bolj zanašal. Pred očmi mu je začela plavati rdeča megla, v ušesih mu je zvonilo, roke so omahovale čimdalje bolj. Z največjim naporom se je otresel čudne slabosti in porinil veslo v vodo, saj je vedel, da ne sme popustiti. Kakor hitro izpusti veslo, se bo čoln zavrtel in valovi ga bodo požrli s čolnom vred. Mladenič je imel smrt pred očmi in to je dajalo njegovemu izčrpanemu telesu moči, da se je še vedno boril z valovi. Ozrl se je in videl, da se bliža sredini struge. Da bi se le tu srečno pripeljal čez, na oni strani je voda mirnejša, Tine je pogledal proti sredini in od groze zakričal. Kaj je to? Sredi struge je stala človeška postava, vkljub temi je fant razločil njene obrise, ni se mogel domisliti, da je tam imela voda strahovit vrtinec in je visoko brizgala kvišku. Tineta je spreletelo mrzlo po hrbtu, lasje so se mu naježili. Na ves glas je zaklical:
»Kaj je tam?«
Odgovora ni bilo, le voda je zamolklo šumela. Nesrečnež je nepremično zrl v čudno podobo in skoraj zarjul:
»Kdo je tam?«
Odgovora ni bilo; fantov glas se je zgubil v bobnenju valov, ki so bolj in bolj udarjali v čolnovo steno. Tinetu so drevenele roke, videl je, da ga vodni tok žene proti oni pošastni prikazni sredi reke. Vse moči je napel, žile so mu pokale, a voda ga je gnala bliže in bliže, ni se mogel ubraniti. Blede ustnice so mu zatrepetale, veslo mu je zdrsnilo iz roke. Takoj nato je strašen vrtinec zajel čoln. Vrtel se je hitreje kot misel. Tine je sedel v njem in veseljaku se je Smrt zlobno zarežala v obraz. Njen satanski smeh je vzbudil v njem že umirajočo moč, planil je kvišku in jeknil:
»Kriste, usmili se!«
V naslednjem hipu so ga pogoltnili valovi.
Svetal dan je že bil, ko se je zbudil Jurko. Noč je prespal mirno. Ni ga v sanjah preganjal Oton z dvema črnima curkoma krvi na obrazu. Dasi je imel navado takoj vstati, ko se je zbudil, je danes vendarle poležal. Pozno ponoči je še mlel, zato si že sme zjutraj privoščiti malo počitka. Jurko je položil roki pod glavo, pa gledal v strop, kar tako, brez misli. V kotu je predel pajk pajčevino. Pozna jesen je, čudno, da še ne zaspi. — Mlinarju so od pajka pohitele misli drugam. Spomnil se je tistega popoldneva, ko je videl zlokobna znamenja na nebu. Kaj neki to pomeni? Ali res pride nad deželo nova nesreča, večja od vseh, kar jih je doslej obiskalo ubogo ljudstvo? Jurko ni mogel priti v mislih do zaključka in je vstal.
Odprl je lino in pogledal čez naraslo Savo. Iskal je z očmi na onem bregu čoln, pa ga ni mogel najti.
»Čudno. In vendar se Tine še ni vrnil.«
Pogledal je pod mlin, kjer je bil navadno čoln priklenjen, a tudi tam ga ni bilo.
»E, Tine je čoln slabo privezal, pa ga je odnesla voda.«
Ta misel se je zdela Jurkotu še najbolj verjetna; kar pomirila ga je. Hitro se je oblekel in odšel v začrnelo kuhinjo pred ognjišče. Zanetil je ogenj in primaknil kotlič nad plamen. Potem je stopil v hišo in videl, da mati pokojno spi. Po prstih, da bi je ne vzdramil, je odšel nazaj k ognjišču.
Tedaj je začul zunaj ropot. Prisluhnil je in čul, da se je ropot ponovil. Pred vrati se je čulo govorjenje. Nekdo je z vso močjo udaril po vratih in zaklical:
»Hej, Jurko! Vstani in odpri!«
Mlinar je hitel ven in odrinil zapah. V mlin je stopil znani brodnik izpod Kranja, prestrašen in bled.
»Ne ustraši se, Jurko, ni baš veselo, kar ti prinašam.«
Mlinar je položil roko na srce, obšla ga jo zla slutnja.
»Govori! Kaj se je zgodilo?«
Brodarju pa beseda ni hotela iz grla. Počasi je jecljal:
»Tine, tvoj brat...«
Jurko je odrinil brodarja in planil ven. Dva moža sta imela na nosilih Tinetovo truplo, napihnjeno, s posinelimi ustnicami.
Jurkotove oči je zagrnila tema.
Vernih duš večer! Nebo je zagrnjeno s črnimi oblaki, od nikoder ne sine luč zvezde, da bi prerezala čudni mrak. Voda pod mlinom šumi, črni pes tuli, bolestno, otožno zavijanje prihaja prav gori v mlin. Dež pada in veter tuli, da se sklanjajo vrhovi dreves drug k drugemu. Na ta večer se vračajo mrliči v svoja domovanja in tulijo tako grozno, da te pretresa do mozga.
V mlinu sta sedela Jurko in berač Tilen. Treska je gorela v čelešniku in vsepovsod je bilo polno prečudne otožnosti. Jurko je bil bled, pod očmi so se mu črtale temne sence, trpljenje ga je zmagovalo in pretilo, da ga uniči.
»Tilen, tako čudno mi je nocoj pri srcu,« je spregovoril mlinar. »Povej mi kaj, da bo žalost izginila iz srca.«
Berač Tilen je zmignil z rameni.
»Ne vem, kaj bi ti povedal, ko je večer tako žalosten. Zdi se mi da je letošnja jesen še vse bolj čudna, kakor pa je bila lanska.«
»Kako to misliš?«
»I, tako, no, saj vidiš. Lani smo slutiti zlo, letos ga slutimo s podvojeno silo. Znamenja na nebu si videl, kaj hočeš še več? V ljudeh je nemir, trepet je preletel vso deželo. Ne vem, od kod se je vzel, a prišel je in mi ga čutimo. — Ali verjameš, Jurko, da slutnja človeka nikoli na vara?«
»Kako to?« je vprašal mlinar.
»Vidiš, to je tako,« je dejal Tilen in se popravil na pragu. »Ko sem bil mlad tovornik, saj sem ti že mnogo pravil o tem, sem imel doma še ljubo mater. Vsa upognjena je bila dobra ženica, ne morda od let, teh ni imela mnogo, ampak od truda. Saj veš, Jurko, kako živi ubogi tlačan na revni bajti. Ko sem jaz začel tovoriti, ji je bilo bolje, samo škoda, da ni dolgo uživala vsaj malo lepšega življenja, kakor ga je imela vsa prejšnja leta. — Ko sem se nekoč spet odpravljal na pot, prav na Bavarsko smo šli tedaj, mi je podala roko in želela, da bi se spet kmalu videla. Nobenega znaka bolezni nisem opazil na njej. Tovorili smo po Bavarskem in mene je naenkrat obšla zla slutnja, da ne bom nikoli več videl ljube matere. Sam ne vem, od kod se je vzela tista žalostna misel, prišla je in jaz je nisem mogel odpoditi. — Pomisli, Jurko, ko smo prišli domov, res nisem več našel dobre starke; teden dni pred mojim prihodom so jo sosedje zagrebli.«
»Čudno,« je zmajal mlinar.
»Nič ni čudno. In zato ti rečem, da tudi zdaj nas vseh zla slutnja ne vara in bo nekaj strašnega prišlo nad nas. Morda bo vojna, morda potres, hujši od tega, ki nas je obiskal letos.«
»Hujši ne more biti. Saj vendar učeni ljudje trdijo, da se že od stvarjenja sveta zemlja ni tako tresla.«
»No, potem pa pride kaj drugega nad nas.«
V hiši se je začul stok in klic:
»Kdo si? Kaj mi hočeš?«
Jurko in Tilen sta oba hkrati planila kvišku in hitela v hišo.
Mlinarica je stala ob postelji, tako strašno shujšana, da jo je bila sama kost in koža. Platnena srajca je ohlapno visela na tem živem okostnjaku. Oči so ji bile globoko vdrte, v njih se je slikal nepopisen strah. Kdor je ni poznal, bi mislil, da vidi prikazen.
Sin jo je prijel za velo desnico.
»Kaj ti je, mati?« je vprašal. Odkar mu je Tilen povedal zgodim o tovorniku Venceljnu, ji ni več rekel »vi«.
Mlinarica je nemo gledala sina.
»Lezi in zaspi, mati,« jo je silil Jurko.
Pomagal ji je v posteljo, ona pa je bila še vedno vsa plašna. S skrajnim naporom je zašepetala:
»Tam je bil... razločno sem ga videla...«
»Kdo?«
»On, no...«
»Nikogar ni bilo,« jo je miril mlinar.
»O, bil je,« je trdovratno gnala svojo.
»Ali, kdo?«
»On, tovornik Vencelj...«
Jurko je zmajal z glavo in pogledal Tilna. Prosjak se je približal bolni mlinarici in jo hotel potolažiti.
»Motiš se, Jerca. Pusti Venceljna, naj mirno spi. Srčni nemir ga je spravil pod zemljo, vsaj zdaj mu ne krati počitka.«
Mlinarica, ki prej ni videla Tilna, se je obrnila k njemu, koščene roke je iztegnila predse, kakor bi se ga hotela ubraniti, zaprla je oči in šepetala:
»Proč, proč od mene, Tilen. Ti edini poznaš zgodbo, ki bi morala biti moja skrivnost. O, menila sem, da pojde z menoj pod zemljo, a ti jo boš povedal še drugim ljudem.«
»Zoran ve nekaj, ne vsega. On je prinesel Venceljnu sporočilo o tvoji poroki.«
»Zoran ve?« je vprašala Mlinarica in odprla oči. »O, spokorila sem se že. Če bi bil moj greh rdeč kakor kri, vendar ga je pokora izbrisala.«
»Morda,« je zmajal Tilen.
Z neverjetno silo se je bolnica vzpela pokonci.
»Pojdi proč, ne maram te videti,« je kriknila.
Tilen je vstal in zginil v mlin, Jurko pa je miril mater. Ko je videl, da je pomirjena, je šel tudi on v mlin.
Berač je sedel na pragu in si pokrival obraz z rokama, ko je prišel Jurko in sedel na stopnice.
»Čudno,« je zmajal mladenič z glavo, »da moje matere ne poišče smrt. Smili se mi, ko tako hira, počasno, neizmerno počasno je njeno umiranje. Pogled nanjo je strahoten; kakor bi vstal mrlič iz groba. Jaz nimam vere v vraže, a vendar se mi zdi čudno, da zanjo ne pride rešitev.«
»Veruj mi, prekletstvo tovornika Venceljna ji brani umreti.«
»Rekel si, da ji je on pred smrtjo odpustil.«
»Toda jaz ji tega nisem povedal nikdar, ker bi se ne izpokorila do konca, če bi to vedela. To besedo olajšanja hranim za njeno smrtno uro.«
Jurko je nekaj časa molčal, potem pa je rekel:
»Ona je res prinesla prekletstvo v Graben. Pomisli samo na Tineta, ki smo ga pred tremi dnevi pokopali. Vesel, brezskrben je odhajal od doma, pa je našel smrt v valovih.«
»Ah saj res Tine,« je kimal Tilen. »To je prvi udarec. Škoda zanj. Bil je dober fant.«
»Dober in meni je žal, ker sem ga včasih zmerjal z lenuhom in postopačem. To je bila njegova narava, da ni mogel mirno čepeti doma kakor jaz.«
»Da,« je kimal Tilen.
»In kako daleč od sreče sem jaz,« je vzdihnil Jurko.
»Tudi ti?«
»Ne morem drugače, usodi ni moči spremeniti poti.«
Utihnila sta. Vihar je zunaj divje rjul in zavijal okrog ogla starega mlina. Obema je bilo čudno pri srcu. Tilen ni dolgo vzdržal v tej puščobi, vstal je in rekel Jurkotu:
»Tu mi ni obstanka. Dež lije in strašna noč je. Jurko, ali mi ne bi pokazal otepa slame, da položim kosti nanj?«
»O, da,« je privolil Jurko. »Na podstrešju stoji postelja, spremim te gori.«
Po vegastih stopnicah, ki so pri vsakem koraku zoprno zaškripale, sta odšla na podstrešje. Tilen se je zadovoljno zleknil po postelji in kmalu je glasno smrčanje pričalo, da trdno spi.
Jurko se je vrnil v mlin in sedel pod pajkelj. Spat se mu še ni ljubilo iti. Podpiral si jo glavo z rokama in strmel v tla.
Kadar je Jurko tako sedel pod pajkeljnom, so prihajali k njemu spomini in mu trkali na srce.
Tudi nocojšnji večer so se začeli oglašati. Potrkal je prvi na srce in vstopil, Jurkota je pretresel do dna. Pred oči mu je priplavala slika onega jutra, ko so prinesli mrtvega Tineta... Potem je potrkal drug spomin. Mlinar se ga jo ustrašil, s pridušenim glasom je zavzdihnil:
»Pusti me, nehaj me preganjati!«
A prošnja je bila zaman. Pred Jurkotom je stal Oton ...
Nesrečni morilec Jurko, kako težka je njegova pokora. Padel je v oblast mutastega biriča in ta ga preganja noč in dan. Sredi dela se Jurko zdrzne, pred njim stoji mutasti birič. Med pogovorom ga poišče in ga spomni na svojo navzočnost, zvečer pa pride k njemu in ga začno mučiti. Natančno mu predoči dogodek, nič ne pomagajo mlinarjeve prošnje, mutasti birič ga muči s satanskim veseljem.
Mutasti birič ga preganja, a Jurko nima moči, da bi se ga rešil. On ve, da je obsojen v strašne muke: do smrti ga bo preganjal mutasti birič.
Bumf, bumf!
Mlinar poskoči na noge in pazno posluša. Čuj, razbijanje po vratih se je ponovilo. Mar nocoj ne bo miru?
»Odpri, prijatelj!«
Mladeniču se zdi ta čudno zamolkli glas znan, a ne more vedeti, kdo je zunaj. Približa je vratom in vpraša:
»Kdo sili noter?«
»Odpri, mlinar Jurko, nič se ne boj!«
Zapah je zdrsnil v zid, Jurko pa odskočil za korak. Pred njim so stali trije neznanci v meniških kapucah. Mladi mlinar si je mel oči, ni yedel, pri čem je.
»Bdim ali sanjam?« se je glasno vprašal.
Neznani znanci so stopili v mlin, eden od njih je zaprl vrata. Tisti prvi, z žarečimi očmi in z zamolklim glasom pa je nagovoril preplašenega fanta.
»Mladi mlinar, ne boj se nas. Glej, nocoj je ravno leto odkar smo se prvič videli, pa smo te prišli obiskat.«
Jurko ni vedel kaj odgovoriti in tudi oni so molčali. Po dolgem molku je spregovoril prvi:
»Dež je, trudni smo, premočeni in lačni, ti imaš mlin, pa nas ne povabiš za mizo in nam ne ponudiš kosca kruha s soljo.«
Stopil je k hišnim vratom, ne da bi čakal odgovora, in jih hotel odpreti. Jurko se je postavil predenj.
»V hišo mi ne hodite,« je velel, »notri leži moja mati, vsak čas pričakujem njene smrti.«
»Potnikov vendar ne boš podil od hiše!«
»Ne bom vam pokazal vrat, ne bojte se!« Jurko je odprl kamro in jih povabil: »Sem vstopite!«
Čudni menihi so posedli v kamri za mizo, Jurko je zataknil gorečo smolnico v čelešnik. Potem pa je odšel ven, prinesel jim je kruha s soljo in rekel:
»Pokusile, kar vam more dati preprosti mlinar.«
Brez besede so stegnili desnice in začeli jesti kruh s soljo. Jurko je sedel na klop in jih napeto opazoval. Skrivnostne groze, ki jo je občutil, ko so prvič ti možje stopili v njegovo hišo, se tudi sedaj ni mogel otresti. Prepričan je bil, da prinašajo nesrečo. V tem letu so prinesli potres, on je postal morilec in Tine je utonil. Kaj neki mu prinašajo za prihodnje leto?
Ko so se čudni ljudje najedli, se je prvi zahvalil.
»Zahvalimo te, mladi mlinar Jurko, ker si nasitil lačne potnike. Mogoče ti bo to všteto v dobro.«
»Kaj mi pomenja vaš prihod?« je vprašal mlinar.
Oni trije so se spogledali in kakor pred letom, so mu tudi sedaj v en glas odgovorili:
»Znanilci smo sodnega dneva.«
Spet je prvi iztegnil desnico in zamolklo dejal:
»Sodni dan že hiti v deželo.«
Drugi je rekel:
»Tedaj bo groza napolnila zemljo.«
Tretji pa je pristavil:
»In gorje mu, kdor bo takrat imel na duši madež.«
Vsi trije so nepremično gledali v fanta, da ga je neprijeten mraz spreletel. Rad bi jim umaknil oči, pa ni mogel. Prvi je stopil k njemu in mu položil roko na ramo.
»Nekaj sem videl v tvojih očeh, o mladi mlinar!«
Jurko se je zbal predirnega tujčevega pogleda, ki mu je segel v dušo, in je plaho vprašal:
»Kaj si videl?«
Neznani menih se je posmehnil.
»Črv vesti te grize, o grešni mlinar!«
Jurko se je še bolj ustrašil.
»Mar vse veš ...?«
»O ne,« je odkimal spokorni grof iz Karantanske marke, »le to vidim, da tvoj greh nikoli ne bo izbrisan, o nesrečni mlinar!«
Jurko, grešnik, si ni upal več dvigniti pogleda. Strmel je v tla in tiho vprašal:
»Kako si mogel to spoznati?«
Oni trije so se spet spogledali in vsi hkrati rekli:
»Poslanci božji smo.«
»Kaj hočete od mene?« je v strahu bruhnil Jurko.
»Spokori se, pripravi se na prihod sodnega dne.«
»Lani ste pripravili res pravcati sodni dan. Ali tudi letos prinašate tako nesrečo?«
»Lani je potres porušil zemljo od morja do morja. Lani je Bog udaril zemljo z bičem, letos jo bo s škorpijonom.«
Mlinar je zatrepetal, oni pa je dalje govoril:
»In ti ne boš ušel sodbi!«
Srednji se je domislil in vprašal:
»Zadnjič smo rekli, da preti pogibelj tebi, materi, bratu in nevesti. Ali smo se motili?«
Jurko je odkimal.
»Resnico ste mi povedali. Moje telo je sicer še živo, a radost je za veke pregnana iz mojega srca.«
»In tvoja mati?«
»Ona umira, a ne more umreti. Telo hira, na pol je že mrtvo, a duša le še trepeta v izmozganem telesu.«
»Pa brat?«
»Pred tremi dnevi smo ga pokopali. Ko se je vračal s svatbe, je utonil v narasli Savi.«
Neznančeve ustnice je spreletel nasmeh zmagoslavja, ko je vprašal:
»Kaj je z nevesto?«
Mlinar je proseče pogledal čudnega moža.
»Vsaj njej naj bo prizanešeno! Jaz naj trpim, da se bom zvijal od bolečin kakor črv, toda nje naj ne zadene nesreča!«
Menihove ustnice so zopet vzdrhtele v posmehu.
»Tudi ona ne odide sodbi in obsodbi.«
Jurko je bil obupan.
»Lani sem vas prepeljal čez Savo, letos sem vas sprejel pod streho in vam prinesel kruha s soljo, vi pa tako slabo povračujete mojo gostoljubnost. Sem mar to zaslužil?«
Neznanci so se glasno zagrohotali.
»Mi nismo tega krivi,« je govoril prvi. »Mi le tebi razodevamo, kar je volja božja.«
Jurkota je ujezilo.
»Bogokletneži! Spravite se mi ven!« je zavpil.
V rokah neznancev so se hkrati zabliskali meči, tri konice so se dotaknile mlinarjevih prsi. Toda fant ni izgubil poguma.
»Vi z umorom plačate prijaznost?« je predrzno vprašal.
Nihče ni odgovoril, vsi trije meči so hkrati spet izginili pod ohlapne meniške halje.
Prvi je vzel iz pasu tri zlatnike in jih je položil na mizo.
»Prepelji nas čez Savo!« je velel.
Jurko je odkimal.
»Ne morem.«
»Zakaj ne?«
»Čoln se je potopil, ko je utonil moj brat. Res ne morem.«
»Ne lažeš?« ga je menih prodirno gledal.
»Čemu bi lagal?« je mirno odgovoril mlinar.
Lažni menih je tedaj segel za pas in stresel na mizo pest rumenih zlatnikov.
»Podarim ti jih, mladi mlinar, ker te imam rad. Spominjaj se nas včasih, saj videli se ne bomo nikoli več.«
Jurko je začudeno gledal v noč, ko so odhajali skozi dež in vihar. Veter mu je prinašal na ušesa glasove otožnega speva:
»Blagor človeku, kateri ne hodi v zbor hudobnežev, ne postaja ob potu grešnikov in ne sedi v družbi sramotivcev.«
Leto tisoč tri sto devet in štirideseto! Uboga Evropa! Če bi vsi viharji, ki so kdaj divjali po njej, naenkrat planili nanjo, vendar njih teža ne bi odtehtala te edine grozote, ki jo je obiskala sedaj. Nad nesrečnimi pokrajinami je plavala Smrt, ogljeno črn je bil njen obraz, njen satanski smeh se je odbijal od zemlje.
Črna smrt! Kaj je bil v primeri z njo strašni potres! Kaj so bili vsi krvavi boji, ki jih je uboga zemlja že videla? Nič, skoro nič! Morije, kakršna je zavladala tedaj, še niso gledale človeške oči. Ljudje niso mogli doumeti vse strahote grozne epidemije, zato so umirali, ginili brez misli. Nihče ni vedel, od kod je prišla kuga. Znašla se je sredi ljudi in začela kositi brez usmiljenja. Kronani in raztrgani so padali pod njeno koso.
Ko je prišla v deželo črna smrt, je mlin v Grabnu ostal tako zapuščen, kakor bi izumrl. Živ človek se ni več bližal starinski stavbi z mehom žita, zato so kolesa počivala. Mlinar Jurko je sedeval pod pajkelnom, k njemu je prišel edino le berač Tilen in kar je ta povedal, je bilo tako neizmerno žalostno, da ga Jurko ni mogel poslušati. Mlinarica je bila komaj še malo živa in ni več umela, kar sta ji pripovedovala sin in Tilen.
Nekega dne pa so tudi Tilnovi obiski izostali. Bilo ga ni en dan, dva, tri dni in Jurko se je začel čuditi.
»Pojdem in pogledam, menda ga ni vzela smrt s seboj,« si je rekel Jurko. »Videl bom, ali je resnica, kar mi je pripovedoval.«
Mlinar se je pražnje oblekel in stopil k materi.
»Mati, v Kranj pojdem.«
Bolnica je prikimala in čisto mirno rekla:
»Le pojdi, pa kmalu se vrni.«
Jurkotu se je zdela boljša.
»Ali ti je bolje, mati?« je vprašal.
»Bolje. Že dolgo mi ni bilo tako dobro.«
Jurko je bil zadovoljen in je šel.
Ognil se je Okroglega in šel naravnost v Kranj. Sam svojim očem ni mogel verjeti, da ja res, kar je videl.
Črna smrt! Zasekala je med ljudi, udarila neusmiljeno, kakor bi strašen bič padel na zemljo. Ljudje še niso pozabili nesreč, ki jih je naredil strašni potres, premnogo src še ni zacelilo krvavečih ran, ki so zazijale ob izgubi dragih svojcev. In zdaj je prišlo zopet strašno gorje, tako grozno, da ga človeška duša ni mogla doumeti.
V Kranju so neprenehoma zvonili zvonovi, njihov glas je hitel pod nebo in je glasno klical po usmiljenju. A nebo se je smejalo. Sonce je sijalo tako prijazno, kakor bi se hotelo rogati ubogi zemlji. Glas zvonov je hitel čez travnike, skozi gozdove do strmih pečin. Povsod je klical, rjul po tolažbi, a tolažnika ni bilo. Mar se je sam Bog, neskončno pravični in dobri, zaklel zoper človeštvo?
Od vsepovsod se je zlobno režala Smrt. Njena kosa je švigala hitreje kot blisk, mrliči so se kopičili kakor trava za koscem. Smrt je imela to leto žetev, kakršne ni bila deležna od stvarjenja sveta. Vse je bilo v njeni službi. Zrak, ki so ga ljudje vdihavali, je bil strupen, voda v vseh studencih je vsebovala smrtni strup, smrtne kali so bile v jedi in povsod.
Po cestah starega mesta Kranja so se pomikali ljudje v kapucah, z zavezanimi obrazi, komaj so se jim oči svetile iz debelih ovojev. Nosili so s seboj posodo z apnom in drugo z žerjavico, na kateri je tlelo brinje. Po dva in dva sta nesla črno nosilnico. Kjer sta ob poti videla črno, mrtvo truplo, sta ga vrgla na nosila in odšla proti pokopališču. Tam so bile skopane ogromne jame, po trideset in več mrličev so položili v eno. Tu se je nehala vsa razlika med stanovi. Bogatin in zadnji berač sta složno ležala drug ob drugem v široki jami. Posuli so mrliče z živim apnom in jih zagrebli. Nikogar ni bilo, ki bi molil zanje, ni bilo duhovnika, ki bi zapel: »Requiescant in pace!«
V cerkvi se je zbralo ubogo ljudstvo, toliko ga je bilo, da se je vse trlo. Tu je morda še pomoč, drugod jo gotovo ni več upati. Stezali so roke k nebu in z obupnimi glasovi klicali:
»Črne smrti, reši nas, o Gospod!«
Toda Bog je obrnil oči proč od te grozote. Ljudje, ki so dneve in noči premolili, so se strahoma spogledali in v vseh srcih je zaživela odkrita misel:
»Pojdimo ven, saj nam tudi Bog ne pomaga.«
Drug za drugim so odhajali iz svetišča.
Vse družabne vezi so se pretrgale, ljudje so imeli v sebi samo še nagon samoohrane, kakor divja zver. Nekateri so se zapirali v hiše, misleč, da zidovje zabrani morilki kugi pot do njih. Glasna molitev se je razlegala iz hiš, toda glas molitve je kmalu utihnil. Ko so sosedje šiloma vdrli v stanovanje, so našli na tleh mrliče s črnimi bulami po obrazu in po vsem telesu. Grozen smrad, ki je prihajal od teh mrličev, jih je kar omamil.
Nekateri pa so hoteli pred smrtjo še užiti življenje, izpiti kupo veselja do dna. Smrti ne uideš, če jokaš ali vriskaš. Tam ob pokopališču je rastla košata lipa, pod njo so se utaborili godci. Vino je teklo, saj so gostilničarji odprli kleti in ga je vsak pil zastonj, kolikor je le hotel. Čemu zdaj hraniti! Smrt gotovo pride pote in kaj ti potem pomagajo barigle vina. Ljudje so poslušali pod lipo godbo, jedli, kar je mogel kateri užiti, in pili, da so se do nezavesti pijani valjali po tleh. »Napij se, pa smrti še čutil ne boš,« so govorili drug drugemu in z obema rokama nagibali vrče, da je teklo vino, kakor bi padala voda v prepad. Nepremični, otrpli od pijanosti, z belimi očmi so se potem valjali po tleh in ginili, ne da bi se zavedali, kdaj jih je prijela za vrat zahrbtna morilka. Nekateri pa so peli najbolj razuzdane pesmi; poleg njih so sedele ženske z golimi rokami in razgaljenimi vratovi, saj je bila že pomlad. Ko je gospodarila črna smrt, je bil čas največje pokore, pa tudi najhujše razuzdanosti. Tedaj se ni gledalo na nič, saj je vsak videl le sebe. Godci so zopet zagodli in razuzdanci pod lipo so se spustili v ples. Eden med njimi, obraz mu je bil že modrikast in zabuhel, je nespodobno silil v na pol oblečeno plesalko. Pijani razuzdanec se je sklanjal k njej in jo z vso silo poljubljal. Naenkrat je obstal, zakrilil z rokami, zamolkel krik se mu je izvil iz prsi in mrtev se je zgrudil na tla. Mimo sta prišla dva moža z nosilnico, vrgla sta ga nanjo in ga odnesla v skupni grob.
Nekateri ljudje so stopali po ulicah in se niso menili za ves svet. Oči so upirali v nebo, bile so motne, že na pol steklene. Drugi so imeli okrog rok ovite debele molke, molili so in glasno klicali božje usmiljenje. Zopet drugi so šli po cestah s pesmijo in vriskom na ustnicah. Drug drugega niso videli. Mati ni poznala sina, brat ne sestre in zaročenka se ni zmenila za ženina. Črna smrt je izruvala iz src vse misli. Nobene želje več ni bilo v duši, nobenega spomina na pretekle čase. In ljubezen je postala nekaj čudnega, svetu popolnoma neznanega. Nihče ni jokal za ljudmi, ki so jih odnesli možje z zavezanimi obrazi. Saj je bil vsak prepričan, da bo v kratkem tudi on med mrtvimi. Vsako upanje na rešitev je v tem strašnem času splahnilo.
Mlinar Jurko je strmel nad strahoto, kakršne si ni mogel predstavljati niti v najhujših sanjah. Videl je, da je bilo vse pripovedovanje berača Tilna le slabotna, medla slika tega, kar se je godilo v resnici. Kako resnično so govorili trije neznanci v meniških kapucah, ko so napovedovali sodni dan. Saj v resnici vse kaže, da sodni dan ne more biti več daleč. Saj se je že začela taka stiska, kakršna je prerokovana.
Jurko je opazoval prizore okoli sebe in tudi njega se je začel polaščati obup. Toda Jurko je imel močno voljo in otresel se je čudne groze, ki ga je navdajala. Smrti se ni bal. Smilili so se mu pa ubogi ljudje, ki so umirali z obupom v očeh.
Pod lipo je razuzdanost, na pol blazno veselje naraščalo. Tedaj je pridrvela iz cerkve skupina ljudi. Vsi hkrati so zastrmeli zaradi razuzdancev, ki jim na videz ni bilo mar strašne kuge. Eden od njih se je tedaj obrnil in zaklical na glas, kažoč s prstom pod lipo:
»Poglejte jih! Strašna črna smrt razsaja vsepovsod. Morda bomo še danes vsi stali pred sodbo. Oni tam pa veseljačijo ob godbi, plešejo kakor pustne dni, pojejo kot na svatbi. Ali jih vidite, pijance, ki se valjajo po tleh, pijani do nezavesti? Ali vidite živino nečisto?«
Nekaj časa so vsi strmeli v čudnega moža, čigar glas je votlo in svečano donel, potem pa jo eden izmed njih zavpil:
»Po njih! Kamenjajmo jih!«
Sto glasov je ponovilo:
»Po njih! Udarimo!«
Drzna roka je pobrala kamen in ga vrgla v razuzdane veseljake, za njo je sto rok pobiralo kamenje in ga metalo vanje.
»Izginite! Ne kličite še večje jeze božje nad ljudstvo!«
Kamenje se je usipalo, veseljaki so se razbežali, nekateri so bili ranjeni od ostrorobega kamenja.
Jurko je gledal vse to in srce mu je postajalo bolj in bolj bolno. Poslušal je zvonove, ki so venomer zvonili, tako žalostni so bili njihovi glasovi, kakor bi za vedno nesli veselje in srečo k pogrebu. Mlinar je stal na trgu in vedno novi prizori so mu pretresali dušo.
Po trgu je nenadoma pritekla ženska, mlada in še vedno lepa. Po obleki sodeč je morala biti iz boljših stanov. Črni lasje so se ji razpletli in se vsipali po plečih, usta so bila na pol odprta, temne oči pa so strmele nekam kvišku, brez cilja. Vila je roki in iz oči so ji brez joka lile solze in tekle po bledem licu.
Čudna ženska je pritekla po trgu in se ustavila pred Jurkom. Uprla je vanj solzne oči in sklenila roki:
»Vrni mi moja otroka!« je zaprosila.
Jurko se je umaknil za korak, tako se je prestrašil pogleda znorele ženske. Ona pa je še vedno sklepala roki in ihtela:
»Ne bodi krut! Vrni mi moja otroka!«
Mlinarju se je uboga mlada mati globoko zasmilila.
»Jaz nisem videl tvojih otrok,« je odgovoril.
»Saj vendar poznaš moja dva kodrolaščka? Gotovo veš, kje sta!«
»Uboga žena,« jo je tolažil, »še nikdar ju nisem videl. Tvoja otroka je pobrala črna smrt.«
Blaznica je čudno strmela vanj, očividno ga ni umela.
»Torej tudi ti nimaš mojih otrok? Oh, toliko ljudi sem že povprašala, pa nihče ne ve zanje.«
Jurko je strmel za ubogo ženo, ki je odhitela dalje. Vsakega človeka je ustavila in vprašala, če ima njena otroka, ki so ju vzeli možje v kapucah, ju položili na nosila in odnesli v skupni grob na pokopališče.
Tako strašno ni bilo še nikdar. Srca so krvavela, a tolažnika ni bilo od nikoder. Nikjer ni bilo roke, ki bi ljubeče pobožala bolno lice, nikjer človeka, ki bi z mehko, tolažilno besedo lajšal nepopisno bedo. Nikogar ni bilo, ki bi se postavil strašni kužni epidemiji v bran. Padarji se niso prikazali na dan, njihove maže in zdravila niso pomagala, zaman so delali bolnikom obveze iz španskih muh, zaman jim stavili pijavke. Niti olajšati niso mogli trpljenja bolnikom, kaj šele, da bi znali bolnika, v katerega je dihnila črna smrt, ozdraviti.
Mimo Jurkota je prišel človek s črnimi pegami na obrazu, opotekal se je in blebetal nerazumljive besede. Še nekaj korakov je napravil, pa se je sesedel na tla. Stegnil se je po prahu, nepremično gledajoč nekam daleč, brez cilja.
Tedaj je na trgu zapel zvonček. Star duhovnik je šel po trgu s poslednjo popotnico v rokah. Mlajšega duhovnega sobrata je pobrala kuga, zdaj župnik sam od ranega jutra do pozne noči išče po hišah in cestah in prevideva bolne in umirajoče. Tudi zdaj dobri starček ni pustil iz oči bolnika, ki je ležal v cestnem prahu. Pokleknil je k njemu. Jurko je razločno čul pogovor.
»Sin moj,« je govoril stari duhovnik, »Bog sam me je pripeljal do tebe, da ti prinesem tolažbe. Poglej, dih ti že zastaja v prsih, gotovo ne boš več dolgo. Bog ti podaja roko v spravo, primi jo. Očisti vest, spovej se!«
Bolniku na tleh je pohajala sapa, komaj, komaj se je obtožil svojih grehov. Duhovnik se je sočutno sklonil k njemu.
»Ali se kesaš, sin moj?«
»O, kesam! Čutim, da se mi bliža smrt, kako rad bi vse popravil, toda — ne morem.«
Duhovnik je napravil križ nad umirajočim.
»Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuščeni.«
Po obrazu grešnika se je razlil mir.
Duhovnik ga je obhajal in mazilil. Še preden je odmolil zadnje molitve, je telo umirajočega vzdrhtelo in obležalo nepremično. Stari duhovnik je vstal iz prahu.
»Hvala Bogu, zopet sem pomagal duši v raj,« si je dejal in odšel iskat pomoči potrebne.
Jurko je prišel pred veliko, starinsko hišo. Last je bila vsem dobro znanega Žida Efraima, ki je bival v celi hiši sam s služabnikom Izakom. Govorili so o Efraimu, da ima denarjev toliko, da bi mogel vsa stopnišča, vse sobe in hodnike v svoji hiši tlakovati s samimi zlatniki. Kdor je bil v zadregi za denar, se je obrnil na Efraima in ta ga mu je proti dobremu jamstvu in visokim obrestim prav rad posodil. Na ta način so prešla v njegove roke že številna posestva in velike hiše. Ljudje bogatega Žida niso marali, vendar so se mu uklanjali, ker so ga potrebovali.
Danes so začele podivjane, pijane in na pol blazne tolpe od vseh strani vreti pred starinsko hišo. Jurko je začudeno opazoval njihovo početje. Množice so pritiskale k hiši in začele razbijati s pestmi po težkih vratih.
»Efraim! Pridi ven!« so kričali.
V hiši se ni nič ganilo. To je podivjano druhal še bolj razkačilo, s podvojeno silo je butala po vratih in rjula:
»Prikaži se, Efraim!«
Zgoraj se je odprlo majhno okno, ven je pomolil glavo služabnik Izak.
»Kaj hočete mojemu gospodu?« je zavpil.
Množica se je ozrla v okno, nekateri so začeli kričati:
»Izak, življenje ti darujemo, če nam daš Efraima!«
»Izroči nam Efraima!«
»Pobijemo ga kakor gada!«
Izak ni vedel, kaj hočejo njegovemu gospodu. Nagnil se je skozi okno in zaklical:
»Gospoda ni doma!«
»Lažeš!« je rjula razkačena množica.
Drhal je začela pobirati kamenje. Izak je sprevidel nevarnost in se je umaknil v hišo ter zaloputnil okno. Množica je videla, da ga ne more kamenjati in je besno začela tolči po vratih.
»Izak, daj nam Efraima!«
V hiši je bilo vse tiho, ljudje pa so vedno besneje kričali pred hišo.
»Pogine naj Efraim! Židje so zastrupili vodo v vodnjakih, zaradi njih je prišla ta morija nad nas! Pogine naj, prokleti pes!«
Na trgu so zatopotala konjska kopita. V najhujšem diru je prijezdil Žid Efraim, ki je komaj ubežal iz Ljubljane, kjer so Židje doživeli strašen pogrom. Razbesneli meščani so jih neusmiljeno klali po cestah.
Napadalci so spoznali Efraima, ko je bil že tik pri njih. Planili so proti njemu in stiskali pesti:
»Prokleti Žid, ti si povzročil morijo!«
Drugi so se drli:
»Pobijmo ga!«
Efraimov konj je besno plesal med množico in si delal pot. Zvesti Izak je že odprl vrata na dvorišču in žid je planil s konja noter.
Razkačena množica je hotela planiti za Efraimom, kar je nekdo zaklical, kažoč na cesto: »Glejte, glejte! Kaj je to?«
Vsi so se obrnili v ono smer in čuden pogled se jim je nudil.
Po cesti je šlo kakšnih trideset ljudi z zagrizenimi obrazi. Vsi so bili do pasu goli, na hrbtih so se poznali sledovi ran. S sklonjenimi glavami so korakali po cesti, glave so imeli pogrnjene s platnenim prtom, noge pa bose in razpokane, krvave. Nekateri izmed njih so nosili križe, drugi so imeli v rokah goreče lojeve sveče, zopet tretji so nesli zastave. Sleherni izmed teh čudnih ljudi pa je imel za pasom zataknjen bič.
»Bičarji so, čul sem že o njih,« je zinil eden.
»Kakšni ljudje so to?« so spraševali drugi, ki so pozabili na Efraima.
»To so vitezi in kmetje, bogatini in berači. Tako hodijo po svetu, da bi odvrnili šibo božjo od dežele.«
Bičarji so šli v cerkev in ljudstvo je napeto čakalo, kdaj se spet prikažejo. Dolgo je minulo, preden so prišli spokorniki na cesto. Potem pa se je začel gledalcem nuditi čuden prizor.
Bičarji so odložili križe, sveče in zastave, potegnili pa so izza pasov biče in začeli drug drugega neusmiljeno bičati. Udarci so padali po hrbtih, dokler se ni prikazala kri. Med bičanjem so enoglasno peli pobožno pesem:
»Gospod, ki kraljuješ v nebeških višavah,
ozri se na solze, ki jih v potokih preliva
tvoje ljudstvo!
O, čuj, ti večni, vsemogočni Oče,
ne zavrzi svojih otrok nesrečnih,
reši nas!
Res smo grešili, priznavamo skesani,
pomagaj nam še zdaj in nikdar več te ne
bomo žalili!
Pokaži nam milostno obličje!
Tvoj pogled naj nas osreči
na veke!«
Premnogi izmed gledalcev so začeli jokati, ko so zrli ta prizor. Oni pa so se prenehali bičati šele, ko je kri curkoma lila po hrbtih. Potem pa so vsi hkrati pokleknili in bili s čelom ob zemljo. Nekateri od njih so se valjali po cestnem prahu, prezirajoč kri in rane.
Ljudje, ki so opazovali bičanje, so se jim vedno bolj bližali. Eden je stopil čisto prednje in jih nagovoril:
»O, sveti možje, od kod in kam vas vede pot?« Eden od bičarjev mu je odgovoril:
»Pokoro delamo za vaše hudobije, zaradi katerih nas je Bog udaril s črno smrtjo. In povem vam, da nikoli ne bodo vaši grehi odpuščeni, če ne vstopite v našo družbo in tri in trideset dni in noči ne opravljate naših spokornih vaj.«
»Grehov se bom spovedal župniku, pa mi bo rad dal odvezo,« je dvomil nekdo med gledalci.
»Nikoli!« je zavpil bičar. »Mi imamo pravico odpuščati grehe in nihče drugi ne more dati veljavne odveze! Mi smo prejeli oblast od Boga, njegovi poslanci smo!«
Mlinar Jurko je gledal čudne spokornike in videl, da so govorili prav tako kakor neznanci v meniških kapucah. Gotovo tudi oni spadajo med bičarje. Jurkotu je kar šumelo v glavi od čudnih vtisov, ki jih je bila njegova duša polna.
»Moj Bog, saj še zblaznim, če ostanem dalj časa tu!«
In črnooki mlinar je bežal z nesrečnega mesta smrti, bežal je mimo mrtvih in umirajočih, mimo obupancev in blaznih, bežal, kakor bi ga podila sama Smrt.
Sam ni vedel, kdaj je prišel do Urhove krčme. V hiši so sedeli za mizo vicedom, oskrbnik in Urh. Jurko je velel oštirju, naj mu prinese medice. Urh je vstal in postavil predenj vrč. Zdaj šele se je mlinar ozrl po hiši. Za vrati na tleh je hropel nekdo, od modrih bul mu je bil obraz nabreknjen.
»Kdo je to?« je strahoma vprašal.
»Neznan tovornik,« mu je pojasnil Urh. »Prišel je k meni ves bolan in že ves lisast. Vso noč in vse dopoldne je pil, sedaj ga je vrglo. Vidiš, v zadnjih zdihljajih je že.«
Oskrbnik je pil in glasno tožil.
»Sin moj, edinec Oton se je lani ubil. O, kakšna sreča zanj! Vsaj tega ni dočakal. Včeraj mi je umrla žena. O, da bi bil jaz prej! Niti dostojnega pogreba ji nisem mogel preskrbeti. Prišla sta dva moža in jo odnesla gori za gradičem v gmajno, pa jo zagrebla kakor žival. In posle mi je skoro vse pobrala strašna bolezen. Edini Matevž, ki se vsak dan pokadi z brinjem, še kljubuje smrti.«
»Torej brinje res pomaga?« je vprašal Urh.
»Pomaga, da, to se pravi, obvaruje te bolezni, pozdravi te pa nobena reč ne. Če se te loti kuga, si že na drugem svetu.«
»Doklej bo to trajalo?« je vzdihnil Urh.
»Ne vem,« je zmajal oskrbnik. »Naj kosi, dokler nas bo kaj. Ko ne bo več živega človeka, bo tudi kuge konec. Meni je vseeno, umrjem danes ali jutri.«
Tovornik za vrati se je krčevito prevrgel. Se enkrat je silno zahropel, potem pa je mirno obležal.
»Po njem je,« je dejal Jurko.
»Ta je prestal,« je prikimal oskrbnik, »nas pa še čaka. Danes, jutri ali pojutrišnjem, vseeno je, saj ne uidemo.«
»Nobeden ne uide?« je vprašal Urh.
»Nekaj bo ostalo živih, saj sodni dan menda ni. Tako bo, kakor je prerokovano. Stari ljudje so pravili, da bo enkrat človeški rod tako redek, da se bosta soseda klicala z ene gore na drugo:: ,Prijatelj, ali si še ostal živ?‘ Toda kdor bo preživel tiste strašne čase, bo srečen, ker potem bo blagostanje vladalo na svetu.«
V veži je nekaj zaropotalo. Takoj nato sta vstopila v hišo dva moža s kapucami na glavah in dobro zavita.
»Ali imate kaj mrličev?« je vprašal prvi.
»Da. Tega tovornika tu za vrati bosta naložila. Pravkar je izdihnil,« je pojasnjeval oštir.
Grobarja sta sedla k mizi in prvi je ukazal:
»Prinesi nama žganja, Urh!«
Gostilničar je prinesel dva vrča žganja. Onadva sta si odvezala kapuce in gostje so začudeno strmeli vanju.
»Saj vidva sta Veharjeva,« so se čudili.
»Kaj hočeš,« je zmignil eden. »Nekdo mora tudi mrliče pokopavati. A vražje opravilo je to vražje!«
»Sta jih že mnogo?« je vprašal Jurko.
»Ah, kdo bi štel! Mnogo, mnogo! Saj so izumrle skoro cele vasi, komaj vsak tretji človek je še živ. Strašno veliko sva jih zagrebla. Pravkar sva pokopala staro Zoranko.«
»Zoranko?« je hlastnil Jurko.
»Da. Vsa je bila že gnila, ker so jo tri dni držali v kamri.«
»Kaj pa Minca?« je trepetal mlinar.
»Zdaj je še zdrava in Zoran tudi, če ju no bo pobralo.«
»Pa vidva? Ali se ne bojita smrti?« je vprašal Urh.
»Ah kaj smrt!« se je posmehnil grobar. »Zaloti naju prej ali slej. Enkrat sem se rodil, enkrat umrjem.«
Gostje so gledali vanj, on pa je nagnil vrč in hlastno pil.
»Žganje je najboljše obrambno sredstvo proti kugi. Žganje in brinje nas varujeta, sicer bi grobarjev že zdavnaj ne bilo.«
Izpila sta žganje in položila denar na mizo. Urh pa je vzdignil obe roki in se branil denarja.
»Nak, nočem, vzemita denar nazaj.«
»Saj ni Judežev!«
»Vzemita ga nazaj, prav gotovo se ga drži strup bolezni.«
Onadva sta vzela denar, si zopet navezala kapuce in vzdignila mrtvega tovornika ter ga odnesla ven na nosilnico. Potem sta hišo prekadila z brinjem in napravila na vrata z apnom bel križ, v znamenje, da v tej hiši gospodari črna smrt.
»Preklicano je treba biti pogumen, da si upaš takole prenašati mrliče! Saj te vedno smrt grabi za vrat in nobena prošnja ne pomaga, da bi te izpustila,« je menil Urh.
»Res je,« je pritrdil gospod Anton. »Toda ti, Urh, si bil neumen, ker nisi hotel od njiju denarja. Srebrniki so srebrniki, pa če pridejo tudi iz obsojenih rok.«
»Nič ne rečem,« se je branil Urh, »toda onadva premetavata mrliče in jaz naj vzamem iz takih rok denar?«
Vicedom je vstal izza mize in začel tekati po hiši iz kota v kot.
»Uh, tu notri je ogenj, to peče!« je tulil.
Jurko je pristopil k njemu in ga prijel za rame, da bi ga umiril. Vicedom je buljil vanj la v strahu zavpil:
»Pusti me, hudič!«
Vicedom se je plašno odmikal.
»Kaj ne, kmalu bo po njem?« je vprašal Urh.
»Dolgo ne bo, saj vidiš, da že blede.«
Mestni vicedom je nehal divjati. Sedel je na klop in njegove motne, brezizrazne oči so strmele v leseno steno ob peči. Dolgo je tako sedel ta postarni mož s sivimi lasmi in se niti malo ni premaknil, kakor bi okamenel. Naenkrat pa je planil kvišku, mahal okrog sebe z rokami in kričal na ves glas:
»Poglejte, cel oblak kobilic se nam bliža! O, O, vedno več jih je, vsa hiša jih je že polna! Bežimo, hitimo ven, morda jim uidemo!«
»Saj ni kobilic, zdi se ti!«
»O, so. Proč, proč! O, v obraz so se mi zajedle, uh, na prsih me žro, roke, noge! Rešite me, pomagajte mi!«
Črna smrt je stisnila nesrečnika za grlo, moči so mu začele pojemati.
»Žge... kobilice... Herman ...«
To so bile njegove zadnje besede.
Jurkotu je bilo tesno pri srcu. Smrt ubogega vicedoma ga je pretresla. Vstal je, si pokril širokokrajnik in položil na mizo srebrn tolar.
V mlinu je vladal polmrak. Okno v hiši je bilo odprto, skozenj je lil snop rdečkaste zarje, ki se je prelivala nad vrhom Svetega Jošta. Lahka sapica je vela skozi okno v hišo.
Mlinarica leži nepremično na postelji, oči ima zaprte. Njeno ubogo telo je tako shujšano, da je popolnoma podobna okostnjaku.
»Dober večer, mati. Dolgo me ni bilo.«
Nič odgovora.
»Ali spiš, mati?«
V hiši je vladal gluh molk. Jurko je pristopil k postelji.
»Kaj ti skuham za večerjo, mati?«
Mati se ne gane. Jurko v poltemi poišče njeno shujšano roko, a roka je ledeno mrzla, trda.
Nem jo stal mladi mlinar ob mrtvi materi.
Drugi dan so pokopali staro Mlinarico in Jurko je ostal sam v mlinu. Tako pusto mu jo bilo pri srcu, kakor še nikoli doslej, želel je materi smrti, ker so mu je smilila, a zdaj je videl, da je brez nje mlin še stokrat bolj pust in prazen. Jurko se je tega zavedal in spomin na mrtvo mater mu je bil kakor svetinja.
Nekega jutra, ko je zopet sedel v mlinu in se mučil z žalostnimi spomini, je nenadoma stopil v mlin Zoranov hlapec. Jurko je vstal, zaslutil je nesrečo. Toda hlapec ni vedel, kako bi začel.
»Kaj te je prineslo? Povej naravnost!«
Hlapec je počasi izdavil iz grla:
»Minca umira, želi te še enkrat videti...«
Jurko je obstal, kakor bi ga pribil. »Minca umira...« samo te besede je slišal in dovolj mu je bilo. Prebledel je in nekaj časa je strmel v hlapca, kakor bi ga prav ne razumel. Potem pa se je šiloma umiril in rekel hlapcu z glasom, ki je izražal neizmerno bol:
»Pojdiva!«
Mlinar je šel tako hitro po ozki stezi, da ga je hlapec komaj dohajal. Srce mu je tolklo, kakor bi mu hotelo raznesti prsi.
Ko sta prišla do Zorana, je baš odhajal duhovnik iz hiše.
»Ne bo več dolgo,« je rekel.
Jurkotu so se zašibila kolena. Komaj je pritaval v hišo.
Na postelji pri peči je ležala Minca. Črne bule so ji stekle po vsem obrazu, ki je bil strašno skažen. Ob steni na strani je ležal na tleh mrtvi gospodar. Bule so se mu predrle, rumenkasta tekočina je tekla iz njih. Tak smrad je bil v hiši, da je mlinarju kar sapo jemalo.
Minca je takoj spoznala Jurkota in radost se ji je razlila po umirajočem obrazu.
»Jurko, vendar si prišel. Vedela sem, da me pred smrtjo še enkrat obiščeš,« je dejala s trudnim glasom.
Mlademu mlinarju so se zopet ulile solze po licu. Minca je videla njegovo žalost in ga je tolažila.
»Nikar ne jokaj, Jurko, jaz ne maram videti solz.«
Mlinar si je obrisal solze in sedel k Minci. Komaj je premagoval jok, ko je s stisnjenim grlom rekel:
»Bog ni pravičen, ker jemlje življenje tebi, ki nikomur na svetu nisi storila krivice!«
»Ne govori tega, Jurko, in ne pritožuj se. Poglej okrog sebe! Kamor se ozreš, povsod je sama smrt. Črna smrt kosi, ona ne izbira med krivimi in nedolžnimi.«
»Ti boš umrla in dobro ti bo. Toda jaz, jaz...«
»Ne, ne, Jurko! Molila bom, da bi bil srečen. Ti morda uideš črni smrti, vse življenje je še pred teboj. Oženiš se, v mlin bo prišlo življenje, o katerem sem včasih sanjala jaz ...«
Jurkota je čudno davilo v grlu.
»Nikoli, nikoli!« je skoro zavpil. »Minca, zame si bila samo ti, tebe edino sem ljubil. Kaznuj me Bog, Minca, če kdaj onečastim spomin nate!«
»Tako si me ljubil, Jurko?« ga je skozi solze gledalo dekle.
»Ah, deklica moja, tu zraven tebe bi legel, pa bi umrl s teboj vred!«
»Tega ne smeš!«
»Umreti morem, živeti mi ni več moči!«
Jurko jo je božal po licu in je z grozo opazil, da je njene jasne oči začela zagrinjati koprena. Pri srcu ga je zbodlo, vedel je, da se ji bliža smrtna ura. O, in on ji ni mogel pomagati.
»Jurko.«
»Kaj je, ljubica?«
»Ali se me boš... kdaj spominjal...?«
»Duša moja,« je zatrepetal Jurko, »nočem več imeti nobene druge stvari v mislih kakor tebe!«
Minčine oči so postajale vedno bolj kalne, že ni več mogla jasno razločevati predmetov v sobi.
»Jurko, daj mi roko,« je prosila Minca.
Mlinar je rahlo prijel njeno desnico.
»Smrt prihaja, Jurko, čutim, da ni več daleč. Ogenj v prsih ugaša, manj in manj čutim bolečino ...«
»Minca, moja Minca!«
»Sanjala sva o sreči, lepo življenje sva si naslikala ob tistih nepozabnih večerih, saj še veš, pa je prišla smrt in vse pretrgala. Bog je tako hotel...«
Jurko je začel ihteti kakor majhen otrok. Za lešnik debele solze so mu drsele po licih.
»Jurko, ne čakaj mojega pogreba, zatisni mi oči in pojdi od tod.«
Mlinar ni mogel odgovoriti.
»Jurko, umiram, zbogom... ne pozabi me, saj ne veš, kako sem ... te... ljubila ...«
Glas ji je zastal v grlu, osteklenele oči so postale nepremične, mrzla roka je zdrsnila iz Jurkove desnice. Mlinar ji je zatisnil oči in je glasno zajokal.
V hišo so prišli grobarji, naložili so Zorana in njegovo hčer.
Kakor pijan se je opotekel Jurko skozi vrata.
Srebrna mesečina je oblivala zemljo. Nihče ni mogel pomisliti, koliko nepopisnega gorja so obsevali lunini žarki, ki so tako prijazno lili na zemljo, kakor bi povsod videli samo veselje. Prilezla je mesečina do Save in oblila z bledo svetlobo stari mlin, ki je ves otožen in molčeč prihuljeno čepel pod ostrorobimi pečinami. Nekaj časa je gledala v mlin in plesala po hrbtu mlinarja Jurkota, toda ta se ni zmenil.
Mladi mlinar je sedel na stopnicah pod pajkelnom in popolna tema ga je obdajala. Nizko je bil sklonjen in iz črnih oči so mu kapale solze, padale so na tla in prah jih je pil. Ko so pokopavali Minco, ni mogel jokati. Nem je stal ob jami in si v bolesti grizel ustnice.
Jurko ni mogel popolnoma razumeti nesreče, ki ga je zadela. Kakor bi se mu nebo podrlo nad glavo, tako mu je bilo. Udarec za udarcem je padal na njegovo glavo, a zadnji je bil najhujši. Nikdar ga še ni bolečina prevzela tako do dna kakor sedaj. Zadnjo iskrico nade, ki mu je še živela v dnu srca, je z brezobzirno roko pregnala in mu pustila samo žalost in obup. Ko ga je že vse zapustilo, je še vedno upal, da bo živel srečno ob Minci. A zgodilo se je drugače.
»Čemu naj še živim?« se je vprašal Jurko, lepi, mladi mlinar, v cvetu let. Iskal je odgovora, a si ga mogel najti. Bodočnost je stala pred njim črna in tako mrzla, da ga je zazeblo. Od nekod iz teme je tedaj prišlo nekaj čudnega: nova misel ga je obšla in Jurko jo je z veseljem pozdravil.
»Enkrat sem se rodil, enkrat umrjem.«
Jurko je vstal in stopil v hišo. Mesečina je svetila na posteljo, kjer je počivala mati, Kakor bi jo videl živo pred seboj, se mu je zdelo in dolgo se je poslavljal od materinega duha. Potem pa se je obrnil in hitro zapustil mlin.
Zunaj je bilo svetlo kakor podnevi. Po bregu, med skalovjem je zlezel na pot, ki je peljala iz Struževa v mlin.
Jurkotu nenadoma zastane noga, kolena mu klecnejo, malo je manjkalo, da se ni zgrudil na tla.
Glej, na skali leži Oton z razbito glavo, prav kakor tisto usodno noč. Čez nekaj časa pa začne mrtvi Oton odpirati kalne oči, tako so meglene, da se ne razločijo zenice, in jih upre naravnost v Jurkota.
»Morilec, poglej si roke!«
Jurko pogleda roki in vidi, da sta čisto rdeči, kakor bi jih okopal v krvi.
Tedaj je nekaj zašumelo v vejevju, po smreki doli je zdrsnila temna postava, na skali je stal hudič. . »He, he!« se je zlobno smehljal, «radoveden sem, kako se ti že kaj godi. Mati ti je umrla, kajne? In nevestico so včeraj zagrebli gori v gmajni, ali ne?«
»Ne muči me!« je s sklenjenimi rokami zaprosil mlinar.
»O, saj ti nič nočem. Le rad te imam, ker si se tako poceni pustil ukaniti za dušo.«
»Ne dobiš je, saj Minca tam moli zame.«
»Ho, ho, za takega grešnika bo ona molila! S Kajnom stojiš v eni vrsti, morilec.«
»Ali ni zame rešitve?«
Hudič je potegnil izza pasu vrv.
»Vidiš, tale ti bo še pomagala, drugega zdravila pa zate ni. Oton se je zarotil, da te bo do smrti preganjal.«
»Nak, obešal se pa ne bom,« se je odločil mlinar.
Hudič se mu je približal in se sklonil k njemu.
»Zakaj bi se ne obesil? Mar misliš, da boš s pokoro izpral kri s svojih rok? Nikdar!«
»In vendar se ne bom obesil,« je trmoglavil Jurko.
»Kakor hočeš, kakor hočeš, saj si itak moj.«
»Oo!« je bolestno zastokal preganjani mlinar.
Oton in hudič sta se nekam odmaknila, izza vejevja pa se je začul zloben hudičev grohot in besede:
»Vendar sem te ogoljufal za dušo, mladi mlinar!«
Glas je utihnil, Jurko je stal sam ob skali in si z rokama stiskal vročo glavo.
»To me mori!« je zastokal in bežal z nesrečnega mesta.
Tako lepo je svetila luna, ko je Jurko prišel do mlina, da je obstal in strme občudoval lepoto. Zdelo se mu je, da nikoli še ni bilo v Grabnu tako lepo, kakor to jasno mesečno noč. Voda ja padala čez stoječe kolo, razpršila se je v milijona drobnih biserov in hitela po bregu navzdol. In Sava se je bleščala, kakor bi se po strugi pretakalo samo čisto srebro. Kakor podoba iz sanj ali kakor delček kraljestva iz pravljic, ki ga je mogočen čarovnik začaral v tisočletno spanje, ja ležala lepa slika pred Jurkotom. In on bi se niti ne čudil, če bi nenadoma sredi Save zaplesal roj lahkokrilih vil kolo in bi se v nočni molk oglasila njihova omamno sladka pesem.
Jurko je gledal vso to čarobno sliko, ki se je odbijala v zrcalu vode, s tako ljubeznijo, kakor še nikoli doslej. Vse ga je vabilo v svojo prelestno lepoto in mu klicalo, naj ostane. Vsaka bilka in slednji kamenček ga je vabil: »Ostani pri nas!« Temne pečine so mu šepetale: »Ne poslavljaj se od nas! Me ti hočemo biti brat, mati in nevesta!« Glej, kako ga vabi mlin, s stoterimi rokami ga priklepa nase. In Jurko brezmejno okleva.
Toda nenadoma mu vstanejo v spominu strašni, brezupni večeri v temnem mlinu, bolečina mu porine v občutljivo srce sto nožev hkrati. Kaj mu je svet, kaj lepota brez — nje. Siloma se iztrga lepoti, ki ga hoče prikleniti nase, obdržati ga v zapuščenem mlinu. Pes čuvaj žalostno tuli ob hlevu, Jurko stopi k njemu in ga odveže.
»Komur je bilo življenje težko, temu bo zemlja lahka.«
Jurko zleze na ostrorobo pečino, tik pod njo je tolmun najbolj globok in skrivnosten. Še enkrat je mladi mlinar objel vso sliko, ki je bila tako prelestna. Nato ga je objel spanec. Prikradla so se mu v spanju sanje. V čarobni pokrajini ja stala Minca. Lesk njene obleke je jemal vid. Njena lica so bila ožarjena s prečudno svetlobo. Z roko je vabila spečega mlinarja k sebi. Jurko je v spanju planil pokonci, da bi pohitel za svojo Minco. A zmanjkalo mu je tal in zdrknil je v teman tolmun. Grozni vrtinec ga je v trenutku použil in mu s svojim skrivnostnim mrmranjem pel žalno melodijo.
Od tistih dob je preteklo nekaj stoletij. Še danes stoji mlin nad Savo, prav na onih skalah stoji, kakor pred skoraj štirimi stoletji. Voda pada čez kolo in drvi proti Savi, valčki Save si pa šepetajo davno, davno zgodbo o tovorniku Venclju ter o zalem mlinarju in njegovi Minci.