Mlin v Pečeh
| Mlin v pečeh Gustav Strniša |
Spisal Gustav Strniša.
| |||||||||||
I.
urediBabica je bila živa tresavica, drhtele so ji roke, trepetala ji je drobna glava in kdor jo je opazoval, je bil za trdno uverjen, da je vsa njena neznatna postavica mrzlično drgetala. Ljudje so se je najbolj spominjali od nedelj, ko je hodila v Mesto k maši. Prihajala je v črni krmolini s temno rutona glavi, v obraz vsa bela in praznična. Nekaj lepega in častitljivega je bilo na tej drobni ženici; njene dobre, temne oči so sijale milo kakor dva črna kristala iz krivuljastih in ravnih gub in gubic, posejanih po njenem ozkem, kratkem obrazu. Zaradi močno nazaj posnele lobanje, je bilo na nem nekaj jasnega, poduhovljenega. Starica je vedno sedela v prvi klopi, čitala iz mašnih bukev, ali pobožno prebirala molek vsa zamaknjena v molitev. Iz cerkve je navadno odhajala zadnja, smehljajočega se obraza je ozdravljalo znancem in se lahno pozibavala v bokih, ko je stopicala domov. Med tednom je bila drugačna, bolj živahna in kar pomlajena, brezla je kakor spretna miška po gospodarskem poslopju, se včasih za trenutek pomudila v mlinu, rada ukazovala deklam in predla pozno v noč. Brez ropota mlinskih koles in šumenja vode je bila osamlejna in v neki nejasni zadregi šele ko je začula enakomerno klopotanje in hrumenje, je bila spet vsa v svojem svetu, kjer se je čutila najbolj na varnem. Tekom let se je trušča tako privadila, da ji je popolna tišina dramila neko podzavestno nezaupanje in skoro strah. Mir, brez udarjanja mlisnkih koles in bučanja valov, je v nji budil občutek praznine in negotovosti, ki ga ni marala, ker se je iz njega pojavila misel, da je že otopela in stara, o čemer ni hotela premišljevati, čeprav se ni bala smrti, ki se ji je dozdevala prav tako naravna kakor življenje. Sicer je zelo rada živela in je bila vedno zdrava. Noč ji je bila življenje za sebe. Dan je svetloba in resničnost, ki se razodeva v jasnem izražanju, da ga človek lahko dojame brez mučnega iskanja saj se slike v njem plastično pojavljajo in ne mučijo domišljije z meglenimi dvomi. Toda noč je drugačna! Noč je skrivnost, vsa preprežena s sanjami, nedojemljiva, polna blodenj in podslutene miline, večkrat tudi tihe groze, a čudovito privlačna in krasna, zamrežena v tajne in bajnost, ki draži človeško domišljijo in jo vzgibava. Babica je živela vsako noč zamaknjena in zasanjana v večerno tišino. Med plesketanjem mlisnskih koles je odmevalo brnenje njenega kolovrata in se spajalo v monotono pesem dela, ki je lahno odjekala med molčečimi skalami. Starka je poslušala in razpredala misli kakor tišina svoje komaj zaslutene glasove po akordih podtalno donečih orgel vesolja. Vsaka misel ji je v dušo, kakor na belo platno, pričarača sliko, ki jo je že tisočkrat gledadala, pa ji je vendarle bila vedno spet nova, saj je znova zaživela zaradi milih ali grenkih spominov, ki so babico opajali, se laskali njenemu srcu, ali ji dramili tiho otožje, ki je bilo v duši že zdavnaj potolaženo in se je pojavljajo le kakor bežna senca med svetlejšimi prividi. Iz vseh njenih spominov je vstajala neka nejasna slutnja življenja, ki ga ženica ni nikoli poznala in je le o njem čula, življenja lepega in opojnega, polnega čudovitosti in krasote, kakršnega si je predstavljala še kot dvajsetletna mladenka in je sanjala o njem vse do konca svojih dni. Včasih so se ji spomini trenotno izmaličili v hladno resnično sedanjost. Nepričakovano je zazrla samo sebe v zrcalu svoje notranjosti, prav tako, kakršne je bila v resnici. Spoznala je, da je stara, zaslutila je okorelost in neprijetno oslabljenje. To spoznanje jo je obšlo samo za časek, hitro se ga je otresla, krepko pognala kolovrat in se nasmehnila, sama ni vedela zakaj, in že so ji vzniknile lepše slike. Babica je bila bitje preteklosti, mila in resnična slika vsega bežnega in minljivega ter do ganljivosti prijazen in vabljiv vzgled preprostosti in otroškosti, ki ostane samo v duševno dobrih starcih, kateri so še potem, ko so se že zdavnaj odpovedali vsemu, kar jih je kdaj vezalo na mladost, še vedno prepričani, da vse, kar so živeli in preživeli, ni bilo niti predgovor tistemu čudovitemu romanu, ki se imenuje resnično življenje. In taki ljudje so najbolj srečni, ker ne spadajo med one izmozgance, ki so izpraznili do zadnje kaplje kupo strasti in spoznali do dna njeno praznoto in večno žejno hrepenenje za uživanjem, a potem mrmrajo nad usodo, ker so prenasičeni in hočejo vedno več in več, saj so prepričani, da človek živi le zavoljo uživanja in ne zaradi nečesa drugega, kar ga duševno dviga in mu kaže pota izpopolnitve v samozatajevanju, iz katerega se v duši poraja krepko notranje doživljanje.
Pečovski mlin je stal v divji soteski kakor zagozden med kamnite kleči. Tik poslopja na desni je drvela Reka, ki je gnala tri mlinske kamne. Strmi skalnati steni na obeti straneh sta bili navpični in skoro goli, le sem in tje se je kak skromni grmič prilepil na ped zemlje, a ko se je razrasel in se hotel razkošatiti, je razočaran povesil veje in si iskal opore, strmeč v prepad, je tipal okoli ter naposled obvisel v višavi, nihajoč v vetru. Kadar je bil jasen dan, so bile pečine veličastne in resne, svetlobne črte so se rezale med ostrimi sencami, kakor bi bilo spolzelo prek teh spačenih in zveriženih vdrtin, robov in krivulj mogočno dleto blaznega kiparja, ki bi bil v norih zamahih ustvaril nekaj nepojmljivega in brezobličnega a vendar silnega in groznega. Včasih se je zgubil med čeri sončni žarek, vztrepetal in zataval v mračino, zasijal globlje in obsvetil za hipec mlinsko streho. Skozi okna ni prisijal saj so skaline, kot mogočne krejuti duha temine, branile soncu, da ni moglo bliže. V slabem vremenu so bile pečine mrke in strahotne. Tam je bilo drugo življenje kakor zgoraj v sveru, saj leže globlje in človeku je pri duši, da tudi globlje segajo v tajno prirode ter se živeje oklepajo vsega, kar je v njih bližini. Večkrat se ni moči otresti občutka, da so čeri žive, da dihajo skrivnostno življenje, ki ga človek ne more dojeti, in da so morda tesneje spojene z njegovo usodo kakor si sam misli, zlasti, če živi med njimi dolga leta. Kadar je zahlopel vihar, je zavladala v soteski tiha groza. Nihče je ni omenil z besedo, vendar je vsak vedel, da je blizu, sluteč jo v nemi tesnobi, ki ga je objela, v negotovem koraku, v sumljivi tišini, ki je zaustavila slednji dih, da se ni premaknila niti bilka in je vse čakalo kakor okamenelo. Potem je izbruhnilo. Nevihta se je razvihrala v glasnih in glušečih odmevih grmenja, v skalah je bobnelo in vršalo, rezki bliski so šviščali, se zaletavali, se vijugali, borili, sekali v čeri, črtali svetle nerazumljive znake, oživljali pečine in jih v slepeči svetlobi pretvarjali v like z zmaličenimi, a vendar živimi obrazi, razodevajočimi nekaj tajinstvenega in veličastnega. Babica se je take noči bala. Skrbno je zagrnila okno in se stisnila v postelji, prisluškovala grmenju in drgetala. Mravljilo jo je, vendar ji je tudi godilo, kakor bi plavala v daljave, v brezkončnost, obkrožena od duhov, ki so se oglašali v pečeh. Vendar je vedela, da je ne bo zadela nezgoda, saj je srečno prestala vsako neurje skrivaj prepričana, da so ji bili naklonjeni duhovi skal. Ljubila pa je jasne noči, ko je sijala na prod mesečina in pozlatila del Reke. Kadar je prekinila predenje, se je rada naslonila na okno, kjer je stal v cvetličnem lončku okrnjen rožmarin. Skozi njegovo zelenje se je zastrmela na valove, mameči vonj rožmarina jo je prijetno božal in nežno miloval, vednar je bila zadregnjena, dokler ni onemela od tesne bolestnosti, ki ji je dramila otožno zasanjanost in otročjo domnevo, da vidi več kakor drugi. Proroška razjasnjenost ji je tedaj zasijala na obrazu, nekaj blaženega je v nji zakipelo, ko je zaslutila, da je bila med vsemi, ki so tod živeli najbližja mogočnim pečem, mrki prirodi, ki je gospodarila s svojimi silami in da je bila najbližja tem neznanim duhovom, ki so se včasih oglašali razburjeni in maščevalni, razsajali in se izražali v vsej strahoti. Starka se je srečna zagledala v mesečino, kjer se je na produ pojavila visoka senca in se izobličila v Torko. Počasi, komaj vidno se je premaknil grm, se zaokrožil v blesteči kolovrat in Torka je zapredla da so pršnile z njega zlate niti. Poganjala ga je z boso nogo in počasi zasanjala kakor vse okoli nje, da je soteska zasličila začaranemu prepadu, v katerem drhti življenje, skrito že tako globoko, da ga nihče več ne vidi.
Babici se je včasih zazdelo, da sta si s Torko že kar domači, saj sta bili obe tu iz davnine kakor pozabljeni bitji, ki ju je prezrla usoda smrti. Kolovrat je brnel, voda šepetala, laneni prameni so se penili po gladini in sijali še svetleje kakor omesečini valovi. Torka se je s prozornimi prsti dotijala prediva in ga spretno obračala, da ga je mesečina oblivala s svojo sinjavo. Svetla vlakna so se kodrala v zlato povesmo, ki je vidno naraščalo. Že se je dotaknilo valov, da so nejevoljno zaječali in se zmotalo preko njih k drugemu bregu, kjer je stal mlin. Torka se je dvignila. Njena koščena postava je segala visoko, da se ji je senca dotikala nasprotnega kraja. Počasi se je premaknila kakor bi oklevala, vendar je že seledeči hip stala na predivu sredi vode. Žmukelj jo je držal kakor blesteča mehka, z zlatim mahom pokrita steza. Bližala se je mlinu, se z nogo dotaknila proda in se pognala nanj. Babica se je predramila in se stresla. Takoj je pozabila občutke domačnosti, ki jihz je slutila do Torke. Preplašena se je pokrižala in hlastnila po kolovratu ter snela motvoz, njene drhteče ustnice so šepetale. »Hitro, hitro, sicer pride semkaj! Če ne bo motvoz snet, se bo razburila in mi zmešala prejo. Pa kaj še to! Kolovrat mi lahko zdrobi na sončni prah in še mene! Ni je varno dražiti!« Ko je spravila motvoz se je oddahnila. Radovedna je pristopila k oknu pogledat, kaj predi ja počenja. Videla je, da se je spet vrnila čez reko in znova zapredla. Njena preja je bila zdaj biserno bela in starica bi najrajši nad njo zakričala, naj ji podari blesteče povesmo, pa se je premislila, saj je vedela, da se ni dobro vtikati v Torko, ker bi ji takoj kakšno zagodla. Ženica je počasi zlezla v posteli. Torka jo je večkrat begala tudi v sanjah. Vabila je babico, naj z njo tekmuje, ji ponujala blesketajočo se prejo, se ji zlokobno smejala in kazala kakor dleta ostre zobe. Speča starka se je vznemirjala in se obračala v postelji dokler se ni predramila in spet skočila h kolovratu pogledat, če je snela motvoz. Legla je nazaj in šepetala o strahotni Mori, ki jo je Torka poslala k nji, da je počenila nanjo in ji je zaradi tega zastala kri ter so jo nadlegovale težke sanje. Še enkrat se je porkižala in se vlegla na desno stran ter zaspala. Ko se je zjutraj prebudila, je bila vsa tajinstvena in bleda. Po prstih je hodila, dokler je bila sama, pozabila je, da je bil zunaj dan in so se končale vse mučne sanje. Oblekla se je in zamišljena zajtrkovala, nakar se je opravila in šla k sinu-gospodarju. Če ga je našla samega, mu je zaupala, da je Torka spet rogovilila okoli mlina, jo plašila in ji nagajala ter nagnala naposled nad njo silno Moro, ki jo je tlačila in trpinčila. Pečovski je samo resno kimal, nikoli ji ni ugovarjal, niti se z njo prerekal. In bila je zadovoljna, ker je bila prepričana, da ji sin verjame.
II.
urediPečovska babica ni nikoli mogla pozabiti svoje devetdesetletne tašče, ki je umrla v Pečeh. Tudi ona je bila vsa oživljena, v prirodo skrivnostno nezaupljiva - toda dobra in blaga duša. Ko je bila babica še mlada, ji je starka večkrat pripovedovala o tajnih močeh, ki tod vladajo in o prvem mlinarju, ki je postavil pred stoletji svoj prvi mlin v Pečeh, ko je bilo mesto še leseno, obdano z visokim obzidjem: » Duhovi pečin so mlinarju nagajali, ker jih je zmotil v njih samoti in miru. Upirali so se njegovemu početju, kar je podnevi sezidal, so mu ponoči porušili. Toda vztrajal je, ni se dal preplašiti, poklical je duhovna, ki je poslopje blagoslovil, še preden je bilo dodelano. Duhovi so razgrajali še nadalje okoli mlina, a dotaknil se ga ni nihče več. Podjetni mlinar si je postavil lesen jez, ki ga je odnesla voda, ko je pridivjala prva nevihta. Zgradil je kamenitega, ki je krepko kljuboval viharjem, da so se valovi zaman zaletavali vanj. Mož je zmagal in ostal. Ko je menil, da je vse dobljeno, so se oglasili mestjani, ki ga niso marali, ker so bili prepričani, da je čarodej, ker se je naselil v samini mrkega prepada. Šele polagoma jih je uveril, da je pošten mlinar, ki melje ljudem žito, da si služi svoj kruh. Mlin je kmalu zaslovel in mlinar je jel bogateti. Imel je mladega pomočnika Tadeja, krepkega fanta, ki je vedno lazil za mestjankami. Vtepel si je bil v glavo, da mora dobiti mestno dekle za ženo. Bil je velik, močan, širokopleč fant z majhno otroško glavo in smehljajočimi se rjavimi očmi, njegov zardeli obraz je bil brez pravega izraza kakor obraz deteta. Tadej je bil ves zagledan v lesene hiše, v obzidje in v romantiko malega mesta, ki ga je silno privlačevala, čeprav je bil le pristni kmet. In potem je srečal mestno krasotico Brigito in se zaljubil vanjo. Le trikrat jo je videl, pa jo je že drzno ustavil na ulici in ji pričel zatrjevati svojo ljubezen. Mladenka ga je začudeno pogledala, se mu zaničljivo zasmejala in pobegnila. Tadej se ni dal ugnati v kozji rog. Kadar je bil prost, jo je mahnil v Mesto in stikal za svojo krasotico, ki se ga je zdaj bala in se ga ogibala. Mestni fantje so zvedeli in ga nekega večera napadli na ulici. Ni se zbal. Ker ni imel orožja, je skočil na stran, si strgal z ramen ogrnjeni suknjič in jel z njim udrihati po dečkih, kakor po nadležnih muhah. Odpodil jih je. Le dva sta se divje zakadila vanj, pa jima je dal popra, da sta takoj obžalovala svoje početje, saj je vsak izmed njiju dobil tak sunek s pestjo v prsi, da je kar odletel. Tadej se je spet mirno ogrnil in šel dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Odslej so bili mestni mladeniči njegovi največji sovražniki, ki so se zakleli, da se bodo znosili nad njim. Pričeli so ga črniti pri Brigiti, da je slabič, ki se vsakega boji in da so ga premlatili kakor snop slame. Dekle, ki se sploh ni brigalo zanj, jim je vse verjelo in se je še sama norčevala z njega. Tadej je zvedel, stiskal pesti in klel. Hotel je govoriti z mladenko . Stikal je za njo po mestu in jo dobil, ko je govorila z drugim. To ga je razburilo, da je šel v krčmo, kjer je pil do nezavesti in je prikolovratil ves nesrečen v Peči. Ko je bil nekega večera spet v mestu, je prav tedaj nekdo zažgal hišo staršev njegove izvoljenke, morda še kak razbrzdan fantalin sam. Takoj so vsi obdolžili Tadeja, češ, da se je hotel nad Brigito maščevati. Spazili so ga namreč v mestu in že so ga pričeli iskati in ga lovili. Ogenj se je hitro razširil. »Naj zgori tudi požigalec!« so kričali pobalini, ko so ga našli. Mlinar je stal med njimi sredi trga ves krvav in ponosno je zrl smrti v obraz. Tedaj je zagledal Brigito in zakričal: »Verujmi, da sem nedolžna!« Zasmejala se je: »Mar mi tak junak, ki ga lahko vsak pretepe!« Mlinar je zarulil kakor zver, zasukal se je, da so fantje okoli njega popadali na tla, zamahnil je divje z rokama in pograbil debel kol, ki ga je iztrgal bližnjemu iz rok. In zamahnil je okoli sebe strahotno rjoveč ter se zagnal proti svoji izvoljenki, ki ga je zdaj začudeno gledala, saj ni mogla razumeti njegove sile in moči. In stopal je med gručo divje mahajoč okoli sebe, da se mu nihče ni upal približati se. Dospel je do stopnic, kjer je stala ona. Žalostno jo je pogledal in še enkrat kriknil: »Nedolžen sem! Nekdo drugi je zažgal, pa dolže mene!« Tedaj ga je nekdo zgrabil zadaj, dva sta mu skočila na ramo, hrbet se mu je usločil in se nekoliko zazibal. Mladenič je spet zamahnil, stresel je oba napadalca raz sebe, da sta odletela na cesto. Potem se je pognal krepko mahajoč okoli sebe, proli klancu vodečem v Peči. Nekdo je vrgel za njim kol in mu spodbil noge. Telebnil je na tla, a se urno pobral, pograbil kol in ga treščil nazaj. Začul je kričanje, nekoga je kol zadel na glavo, da se je zgrudil. Tedaj je stekel, dospel v mlin in urno zapahnil dvoriščna vrata. Že so bili mestjani pred dvorom. »Kaj se je zgodilo?« Mlinar se je pojavil na dvorišču. Tedaj je povedal, česa ga dolže. Takoj sta poklicala hlapce. Mestjani so tolkli in butali po vratih ter žugali, da jim bodo vse zažgali, če ne odpro. »Pojdite domov in pustite nas!« je zavpil gospodar. Niso se brigali za njegov klic, odgovorili so mu z divjim rjovenjem. Hlapci so pograbili sekire. Tadej je zasukal staro železno brano kakor otroško igračo: »Odprimo!« Vrata so se zazibala, naslednji hip je že gospodar odrinil zapah in kriknil: »Udarimo!« Mestjani so se tolči. Mestjanov je bilo mnogo več. Mlinarjevi se jih niso bali, vsaj spočetka ne. Kmalu sta pa gospodar in Tadej opazila, da se hlapci umikajo. Vztrajala sta in se junaško borila ter nazadnje poskalala v tolmun, da bi se rešila na drugo stran. Preganjalci pa so ju v svoji besnosti pobili s kamenjem kakor dve živinčeti, da sta bedno utonila. Tam zgoraj pa je gorelo leseno mesto. Bilo je svetlo kakor podnevi. Ženske so vreščale, otroci kričali in jokali, mrambovci so se posvetovali, kaj naj ukrenejo, a zbegani mestjani so nosili v škafih vodo in jo pljuskali v plamen. Ogenj se ni brigal, širil se je in širil ter upepelil skoraj polovico mesta. Med vsemi zbeganci pa je hodila lepa Brigita bleda in zmršenih las, vsa žalostna in treča, kajti prekesno se je zagledala v krepkega Tadeja, ko ga je videla, kako se je junaško boril z mestnimi fanti in se jih otepal kakor medved nadležnih čebel. Da, šele tedaj ga je vzljubila z vsem srcem in zakoprnela po njem. Ko je kasneje zvedela, kaj se je z njim zgodilo, ga je vse življenje objokovala in ni marala nobenega ženina. Kako res čudno in nerazumljivo je včasih žensko srce! Potem je v Pečeh zavladala tišina. Gospodar ni imel v bližini sorodnikov. Njegove gozde so pričeli sekati sosedje in tudi obdelovati počevske njive. Mlin je stal in čakal mrk, brez življenja. Le duhovi skal so se radovali, saj so bili spet sami in nihče jim ni motil blažene tišine. Šele čez tri leta se je oglasil daljnji sorodnik bivšega gospodarja, ki je živel nekje v tujini in zvedel, kaj se je zgodilo. Prevzel je mlin in spet je pričelo življenje. Da, da, duhovi se maščujejo nad vsakim, kdor jih moti, še danes se maščujejo, od roda do roda gre in tudi nad nami se vedno znašajo! Tašča je umolknila. Babica se je spomnila, kako je po njeni smrti začela nevede ponavljati njene besede, če se je v Pečeh pripetila kaka nesreča: »Duhovi se nad vsakim maščujejo, od roda do roda se ponavlja in tudi nad nas je prišlo!« Najhuje je bilo pa tedaj, ko je bil sedanji gospodar petindvajsetletnik in mu je umrl oče. Gospodar Andraž, babičin mož, je bil v svoji moški dobi živahnejši kakor njegov sin, a sicer mu je bil mladi Pečovski zelo podoben. Ko mu je umrl v Trstu nek bogot sorodnik se je odprnvil po dediščino. Napregel je svojega vranca in v lahnem vozilu je pognal iz Peči ter se odpeljal na daljnjo pot. Preteklo je teden dni, a ni se vrnil, čeprav je obljubil, da do tedaj gotovo pride. Njegova mati je takoj obupavala: »Nesreča se je zgodila, slutim jo, srce le tako čudno boli, našega Andraža ne bomo nikoli več videli!« Sinaha jo je tolažila, da še ni tako dolgo, kar se je odpeljal, da je imel pač več opravkov kakor je sam mislil, a ko se je zvečer zapirala v svojo sobo, je skrivaj tudi sama prejokala za možem vse dolge noči. Tašča se je tiste dni postarala za deset let. Vsako noč je hodila z blagoslovljeno vodo po mlinu in hiši ter vse poškropila. Kadar je zaškripalo, je trdila, da se vrača domov duša njenega sina, ki ne najde v tujini pokoja. Jokala se je in vzdihovala ter se jezila nad duhove Pečin, ki so vzrok vseh nesreč in ne dajo ljudem mirno živeti. Obe je tolažil sin, a malo je zaleglo. Tudi njegova mlada žena ni ničesar opravila. Mladega je skrivaj samo grizlo, da se je tako zgodaj oženil po očetovi smrti. Če bi bil vedel, kaj se bo zgodilo s Pečovskim, bi bil pal rajši čakal in bi se poročil po srcu. Sicer je to misel izbegaval, a sama se mu je vsiljevala. Tašča je ponoči večkrat vstala in šla pred hišo. Zazdelo se ji je, da sliši pekel konjskih kopit in ropot voza, a nikogar ni bilo. Včasih so jo napadle mučne sanje in zjutraj je bila še bolj trudna kot zvečer, ko je legla k počivat. Vendarle sta tašča in babica skrivaj upali, da se gospodar še vrne. Neznatno in šibko je bilo tisto upanje, kakor sij slabotne brlivke, a ni je zapustilo, le kadar je spet odbegnilo, je tašča letala po mlinu z blagoslovljeno vodo, a babica se je v kakem kotu še krčeviteje zjokala. Ko je poteklo že nad štirinajst dni, odkar je mlinar odšel, je neke noči divjala strahovita nevihta. Skale so oživele, pokalo je in bučalo kakor bi bil sodni dan.