Mlinar in klepetulje

Mlinar in klepetulje
Lojze Zupanc

Spisano:	Marta Čebulj
Viri:	Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

V mlinu ob Dreti je živel mlad mlinar, ki je bil velik šaljivec, bogat pa tudi tako kakor vsak mlinar... Marsikatera deklica bi ga rada imela za moža, on pa je dejal, da bo vzel za ženo tisto dekle, ki ne bo klepetulja.
To je zvedela bogata vdova iz sosednje vasi, ki je imela tri sto ovac in hčerko edinko. Prišla je k mlinarju in rekla:
»Za ženo vzemi našo pužo, ki je pridna in molčeča! Za doto ji bom dal sto ovac in pehar srebrnikov.«
»Dota res ni slaba,« se je zasmejal mladi mlinar in naročil ženski, naj pošlje hčerko k njemu v mlin, da se bosta vsaj spoznala.
Ko je prišla ženska domov, je v nečke natrosila zrnja, hčerko pa poslala v mlin, rekoč: »Nesi pšenico v mlin in počakaj, da jo bo mlinar zmlel! Pa nikar preveč ne govori, ker mlinar ne mara gobezdulj!«
Dekle je odšla v mlin. Mlinarju je lepotica ugajala, da bi pa preizkusil njeno molčečnost, ji je pred odhodom rekel:
»Rad bi te imel za ženo. A moram ti povedati, da sem včeraj ubil krošnjarja in ga zakopal v zemljo. Če me vseeno maraš, bom poslal prošnjače k tvoji materi.«
Dekle ni nič odgovorila, ampak je pohitela domov in rekla materi, da ubijalca pač ne mara za moža. »I, koga pa je ubil?« je vprašala mati.
»Krošnjarja!« je odvrnila hčerka.
Komaj je ženska od začudenja ulovila sapo, že je k njej prišla soseda, ki je bila namenjena po vodo, pa je mimogrede prišla še k bogati vdovi na klepet.
»Tvoja puža je že godna za možitev,« je rekla. «Kdaj jo boš omožila?«
»Oh, saj bi se lahko že omožila z mlinarjem, pa mu je ne dam, ker je ubijalec,« se je pobahala bogata vdova.
»I, koga pa je ubil?« je zaradovedila soseda.
»Krošnjarja je ubil in ga zakopal v zemljo!« je ženska izdala mlinarjevo skrivnost.
Soseda je od začudenja izrogačila oči, plosnila z rokami in kakor veter pohitela s praznim škafom k vodnjaku, kjer so že ženske iz vasi zajemale vodo. Brž je zaklicala:
»Hej, ženske, ali že veste?«
»Kaj pa?« so zaregljale v odgovor.
»Da je mlinar ubil krošnjarja?«
»Joj, joj, kaj ne poveš!« so vse ženske hkrati plosnile z rokami in pohitele s polnimi škafi vsaka na svoj dom.
Preden je zašlo sonce, so že vsi ljudje v Zadrečki dolini vedeli, da je mlinar ubijalec.
To je zvedel tudi gorogranski knez, ki je poslal biriče po mlinarja. Odšli so v mlin, zvezali mlinarja in ga vklenjenega prignali v knezov grad.
»Ubijalec si!« je zagrmel knez. »Za ubijalce pa imam na Homu zidane vislice. Ker si ubil krošnjarja, boš jutri še pred sončnim vzhodom obešen!«
»Res je, ubil sem ga,« je mlinar sklonil glavo.
»Z njim pojdite in pokaže naj vam kraj, kamor je zakopal ubitega krošnjarja!« je knez ukazal hlapcem.
In mlinar je peljal grajske hlapce in biriče za svoj mlin ter pričel kopati s kopačo. Grajski hlapci so zijali in zijali, dokler ni mlinar izkopal ubitega polža.
»Saj to je vendar polž!« so se začudili biriči.
»A polžu pravimo pri nas ,krošnjar', ker nosi svojo hišo kakor krošnjar svojo krošnjo,« se je zasmejal mlinar.
Ko je gorogranski knez zvedel za mlinarjevo ukano, se je smejal tri dni in tri noči.
Mlinar pa se s pužo ni oženil, ker se je prepričal, da je klepetava kakor vse gobezdulje.
Če pa je kdaj pozneje našel deklico, ki bi ne bila klepetava in če se je z njo poročil, tega pa zares ne vem.