Mlinarica (Slovenec)
Mlinarica Ad. Iv. |
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 136 (18. junij) v rubriki Listek
|
Mlinarica
urediMož in sinovi so ji že davno umrli. Živela je sama, popolnoma sama v starem mlinu . Večji del dneva je presedela v svoji sobici in molila. Saj je bila stara in takrat se tako rado moli. Molila je za svojo dušo, za moža, za sinove . . . Bože, ti sinovi! Kako so zrasli močni in krepki in kako se je razveselilo starkino srce, ko jih je gledala pred sabo tako sveže. In ljubili so mamico. Posebno Jože, oni starejši . . .
»Mamica, kako ste spali? Kako se počutite, mamica?«
In sedel je k nji ter ji gledal v oči. Moj Bog, tako velik je bil že, a še vedno jo je imenoval mamico!
»Truden si, Jože, počij si nekoliko.«
In pogladila mu je črne kodre, ki so mu padali po čelu. A potem mu je začela pripovedovati, kaj je ravno mislila . . . Ali pa tudi dogodbico iz maldih let. Ej, kako je znala mamica lepo pripovedovati! Posebno, če so bili vsi trije sinovi skupaj . . Sedeli so za ognjiščem. Pred njimi je pojemal ogenj, plapolal slabo, in medlo razsvetljeval starkino velo obličje. Povedala jim je dogodbico iz mladega, lepega dekliškega življenja. Roke je sklenila in v oči ji je prišlo toliko svežega . . . A pojemajoči ogenj je odseval na nje obrazu, da je bil videti ves mlad . . . Sinovi so poslušali, mislili o prejšnjih časih in bilo jim je tako ugodno sedeti pri zlati mamici!
Ah, ljubila jih je te sinove!
Pa odšli so v svet. Eno zimo so odšli. V rudniku so delali in tam jih je zasulo.
Uboga mamica!
Koliko je jokala za njimi! Saj jih je tako ljubila in je bila sedaj tako sama . . .
Še je posedala za ognjiščem, a ni mislila več na rožnata mlada leta. Na sinove je mislila in oko se ji je solzilo za njimi. Dolgo, dolgo v noč, dokler ni odtavala v sobico in legla. A še tu je sanjala le o sinovih.
Že prej je ljubila svoj mlin, rojstno hišo. Prej, ko je bilo še življenje v njem in so pevali sinovi notri. Poslušala jih je in se veselila. A sedaj je mlin sameval. Mrtva so stala kolesa in mahovje jih, je jelo preprezati. Tako žalosten pogled! Le voda je šumela mimo njih, preko njih, se podila po reki kakor prej . . .
Ob poletnih večerih je slonela starka na oknu in mislila na sinove. A pod njo so stala mrtva kolesa in voda je šumela po jezu. Šumela, kakor bi glasno kaj pripovedovala . . . Starka je gledala nizdol, prisluškovala. Na nebu so svetile zvezde, iz gozda je potegnil lahek piš, v kolesih je komaj slišno zaškripalo . . .
Sin Ivan je stopil iz mlina. Pogledal je po okolici, si pogladil s krepko roko lase, a kakor bi se nečesa spomnil, pogledal proti oknu. Nasmehnila se mu je in mu prikimala . Pristopil je k reki, spustil vodo po nji. Zabučala in zašumela je vsa mogočna in razposajena.
»Ej, mamica, to je dela danes!«
Zavihal si je rokave, nasmehnil se, da so se zasvetili beli zobje in tlesknil s palcom. Moj Bog, kaka moč v teh rokah, kaka življenjska radost v tem mladem telesu.
»In tako lepo je delati! Z Jožetom zapojeva, pa gre dan, ne da bi vedel.«
Odšel je v mlin . . . A starka gleda v ono stran. Oči ji žarijo veselja, po telesu ji hiti nekaj mladega. Spomin na mladost! . . .
Na nebu plava luna, voda se svetlika v nje žarkih, kolesa mečejo črno senco na zidovje . . . Starka se zbuja iz sanj, gleda presenečena doli, si mane oči. Vzdihuje . . .
Oh, sinovi, sinovi! Kje ste, tu je mamica, starka, ki vas ljubi! Kje ste otroci?
Ni jih. A je mlin. Čeravno mrtev in brez življenja, a za starko tako drag.
Kolikokrat prileze pred hišo, sede na kamen in gleda to črno poslopje pred sabo. Zamišljena je. Ustnice ji šepečejo tiho molitev, a oči gledajo na mlin, Bože, stara je, a tako rada bi še ostala, tukaj. V mlinu, kjer so delali sinovi . . .
Tako potekajo starki dnevi, potekajo leta. Misli na sinove, na mlin in moli . . .
Gori v dolini so zgradili železnico. Starka je ni videla. Kaj bi ž njo! Ni šla gledat teh ljudi, ki so prišli v dolino in o katerih se je toliko govorilo.
A ljudje so prišli sami k nji. Lepo oblečeni, prazniško, z zlatimi verižicami pri uri. A ko hodijo, stresajo z denarjem, ki ga imajo v žepu . . .
»Mlinarica, prodajte nam svoj mlin!«
Stopili so k nji, ki je sedela na čoku pred hišo in mislila na sinove, na mlin, kjer so delali. Osupla se je zbudila iz sanj . . . Zre jih prestrašeno, nje oči jih vprašajo, a iz grla ne more besedica.
»Mlin nam prodajte, vodo! Drago vam plačamo.«
Starka se je zdrznila. Ah, sedaj je razumela! Mlin hočejo ti brezsrčniki, nje domovje, domovje njenih sinov, kjer so delali, peli, kjer jih gleda še vedno.
Starka je vsa obupana.
»Mlin hočete, mlin . . . « ječi in vije roke. »Moje življenje! Mlin . . .«
In zastonj stojijo gospodje pred njo.
A potem so prišli drugi iz vasi.
»Bodi pametna, Mlinarica, bodi! Denarja dobiš, živela boš v vasi. Brez vsakega truda!«
Starka neče slišati.
»Kaj bi mi denar! Mlin je moja domačija, tu sem živela, ne mogla bi ga zapustiti.«
Tako govori starka, a ljudje iz vasi majejo z glavami in odhajajo . . .
A starka je vesela, da so odšli. Zopet poseda v svoji sobici, moli, gleda na vodo, ki se podi preko koles, sanja o sinovih, govori ž njimi.