Mož, ki je hodil za svojo senco
| Mož, ki je hodil za svojo senco Josip Fr. Knafljič |
| |||||||||||
Obisk pri starem Zavrharju – Dvojnik Pavla Wegenerja – Zopet hudič na strehi – Glas vpijočega v puščavi – Doktor, ki je rajši tovarniški delavec – Deklina
urediPrav za prav je bilo neumno laziti zdajle ponoči tod v to meni popolnoma neznano in vso samotno reber, kjer zlepa ni bilo na spregled ne luči ne hiše ne kake žive duše, in kjer so se le žalostno klicali čuki, — pa kaj sem hotel?
Toliko mi je naročal prijatelj dr. Klop, privatni detektiv, ki zmeraj skrbi, da mojemu peresu ne zmanjka zanimivega gradiva: »Kadar pridete kaj v L., ne zamudite obiskati starega Zavrharja in mu sporočiti moje pozdrave. Zelo simpatičen možakar, ta Zavrhar; izobražen, prosvetljen kmet, kakor ga ne srečaš vsak dan. In pa imeniten pripovedovalec, rečem vam; vzemite s seboj beležnico, se vam bo nabralo. No, lahko pa tudi tam kaj posebnega doživite — interesantna hiša to!« je bil pripomnil detektiv, smehljaje svoj navadni tenki in vedno nekam skrivnostni smehljaj.
Potem takem me je seveda zelo vleklo k temu Zavrharju in ko sem se mudil jeseni baš tam blizu po opravkih, sem mimogrede porabil priliko za obisk njegove domačije. Sicer sem spričo že malo pozne ure hotel napraviti to šele naslednjega dne in prenočiti doli na vasi v gostilni. A tam je bilo zaradi jutrišnjega sejma do zadnjega kotička vse zasedeno. Vesel sem bil, da sem mogel spraviti vsaj svoje vozilo pod varno streho, sam sem jo pa na dobro srečo mahnil gor k Zavrharju.
Še slabe pol ure ne, pa boste gori, so mi bili rekli v gostilni. A sem hodil že dobre pol ure in še ni bilo konca te grape, obrobljene na obeh straneh od gostega leševja, da se ni videlo prav nikamor, in zdaj se je povrh še razcepila pot. Kje je bilo zdaj prav: ali naravnost ali na desno?
K sreči je zdaj le nekdo prišel za menoj gor po kolovozu. Posvetim mu malo naproti z žepno baterijo: halo, bil je motociklist v opremi, v tako zvanem »bajacu«, na glavi avbo, na čelu zaščitna očala, ki jih je zdaj naglo porinil na oči, menda ga je moja luč slepila. Zato sem jo utrnil in ga pozdravil:
— Dober večer, tovariš od bencina! Ali ste tudi rajši pustili motor zdolaj? Saj bi si človek tukaj še peš zlomil vrat.
Povedal mi je, da sta se vozila s prijateljem, trgovčevim sinom, ki ima motorno kolo, in zdaj da gre domov. Na Sela. To je kmalu tamle za ovinkom, naravnost gor pa se pride k Zavrharju. Tudi ni daleč, takoj na vrhu klanca.
Mi je povedal prijazni fant; bil je pa tako hripav, da je samo šepetaje mogel govoriti.
— Prijatelj, vi ste se pa pošteno prehladil! sem opomnil.
— Razgret sem pil pivo, tri dni sem bil čisto mutast. Zdaj pa že spet lahko kadim! se je zasmejal in odkašljal.
Ponudil sem mu cigareto in sva si prižgala. Pri tem sem videl, da je ta moj tovariš še jako mlad; niti maha še ni imel pod nosom. A bil je čeden dečko, beli njegovi zobje so se svetili celo v temi. In bil je menda tudi poreden dečko, ker je, ko sva se ločila, še enkrat pritekel za menoj in me pocukal.
— Gospod! je pošepetal. — Pri Zavrharjevih pozdravite Minko, prosim.
— Od koga pa naj pozdravim?
— Od Kovačevega študenta, recite. Pa naj mi pošlje kako ljubavno pisemce po očetu. Ampak očetu tega ne smete povedati!
— Dobro, sem se smejal za njim, izgubljajočim se spet v temo. — Bom opravil. Ali Minka že hodi v šolo?
Halo Zavrharjevi, dober večer!
Grem skozi razsvetljeno prostrano vežo, odprto na oba kraja; iz kuhinje pokuka ven mlada ženska glava. Temne ponižne oči v belem obličju, tiha, resna usta — obraz samostanske sestre.
Ali je gospodar doma?
Doma. V hlevu bodo nemara še, pri konjih. Ali naj gre klicat?
Bom že sam našel. Ali je ona domača hči, Minka?
Ne, dekla Lojza. Minka zdaj ni doma.
Našel sem starega Zavrharia v hlevu. Ob jaslih je stal pri kobili, velik, močan mož, luč leščerbe je obsevala njegovo sklonjeno belolaso glavo, njegov široko=oglati, čudno grdi in čudno prikupljivi obraz. Res čudno, kako sem na prvi pogled že občutil prijateljstvo do tega človeka. Morda ker je tako podoben Pavlu Wegenerju, temu simpatičnemu igralcu.
In kako ljubeznivo se je razžaril ta obraz, ko sva se pozdravila. Videl sem: Zavrhar me je bil odkritosrčno vesel. To je potrdil tudi njegov pes, stari Mik, ki je sprva tako hudo zarenčal name, zdaj se pa preprijazno drgnil ob meni.
— Ali vas smem vprašati, prijatelj Zavrhar, kaj ste pravkar premišljevali? Videti ste bili nekam otožni ...
— Kaj sem premišljeval? je dejal, zapiraje hlev. — Svojo samotnost ... Bolj sem star, bolj sem sam. A bi tako rad imel okoli sebe družino, veliko dobro družino, ki bi me ljubila, jaz pa njo. Pa ni mi to dano ...
Ko sva stopala čez dvorišče, pa je Zavrhar postal in zamahnil z roko naokoli:
— Poglejte prijatelj, to lepo domačijo! To tako veliko našo hišo! Pa je notri tiho ko v kloštru ... In zmeraj premišljujem: Čigavo bo to, kdo bo gospodaril tukaj, ko mene več ne bo?
— No, za to vprašanje je pa menda še dosti časa, prijatelj Zavrhar. Oprostite, koliko jih imate let?
— Osem in šestdeset.
— Ha, torej bo gospodaril tukaj Zavrhar še dvajset let. Potlej pa itak pride vesoljni potop. Dvajset let najmanj še, prijatelj Zavrhar, kakor ste še zdravi in krepki; za toliko vam lahko dam takoj pismeno garancijo, če hočete.
— Ni to ... ni to, prijatelj, pa je žalostno zmajal z glavo stari Zavrhar in se zazrl gor v streho, kjer se je iz dimnika dvigal bel, svetel oblaček v črno nočno nebo.
— Bral sem tisto, je povzel čez čas, — ko ste pisali o hiši, kjer je na dimniku sedel hudič in sviral na frulo ... Tudi na naši hiši sedi hudič. Večkrat ga slišim, kako veselo žvižga!
Brez dvoma: stari Zavrhar je bil nocoj otožen, močno otožen. Pa sem razumel, zakaj je bil tako vesel mojega obiska, razumel pa tudi, da mi je v tem razpoloženju zaupaval intimnosti svoje duše kakor staremu dobremu prijatelju, ki bi jih sicer morda ne odkrival pred menoj.
A potlej v hiši in pri večerji je bil veder in vesel in me je zabaval s pripovedkami, da mi je srce v prsih poskakovalo. Pa sem premišljeval: Če bi takle človek pisal, to bi ljudje brali! A je pač zmeraj tako, da so najboljši pisatelji tisti, ki nič ne pišejo. A sem rekel Zavrharju, naj bi kaj spisal, saj tam pri peči na mizi, obloženi s knjigami in časopisi, je imel celo pisalni stroj, na katerega je sam tipkal, kakor je povedal.
Nato mi je odgovoril:
— Spisal sem že včasi kaj, kadar me je tako nagnalo, ko sem pa čez čas tisto bral, me je še vselej bolela glava. Kako bi bolela šele druge ljudi, če bi to morali brati!
Prebival je stari Zavrhar, kakor je izgledalo, v hiši sam z deklo Lojzo. Drugega obraza sploh ves večer nisem videl. Bil je ta čas celo brez hlapca; sosedova fanta sta hodila pomagat, kolikor je bilo treba. To je tako omenil, ko mi je pravil o svojem gospodarstvu, ki da je čedalje težje breme za njegova omagujoča ramena.
Sicer ga za njegove hišne razmere tudi nič nisem vpraševal. To mi je vse v vsem sam razodel, ko sva v pozni uri še kramljala pri čaši vina in se ga je spet polotevala otožnost.
Ljubezni mu je manjkalo. Vse življenje je stradal ljubezni, od otroških nog pa do sivih las. Njegov oče je bil trd, hladen človek, ki je mislil samo na denar; mati mu je umrla zgodaj, komaj da jo pomni; mačeha, bila je dobra, a ljubezni mu ni mogla dati. Rajna žena — pet let je že udovec — dobra, poštena žena mu je bila in lepo sta se razumela, a ona je bila ko lučka pred sveto podobo: brli, brli, prilivaj še toliko olja, vedno bo samo brlela.
Nikoli v svojem življenju ni okusil tistega, kar se imenuje ljubezen med moškim in žensko; tistega, kar ni samo ogenj dveh teles, ampak tudi ogenj dveh duš. Enkrat samo, hipno in bežno in davno je spreletelo hlad njegovih dni nekaj ko utrinek takega ognja, a še to je bila samo zmota, prevara ... In vendar, ako bi vsaj ona še živela, žena, kako bi bil srečen danes! Da bi vsaj eno dušo imel vedno poleg sebe, ki bi z nji mčutila, in da ne bi bil tako sam, tako sam ...
Njegovi otroci? Ah! — Nekajkrat je še vzdihnil stari Zavrhar, ko je govoril o svojih otrocih.
Najstarejši sin, ki bi imel prevzeti domačijo, da, ta je bil njegovega kova in vanj je stavil vse upe, a mu ga je vzela vojna — nekje na Ruskem leži njegov grob. Dve hčeri sta že omoženi, ena s trgovcem, druga s stavbenikom, obema se dobro godi, kaj jima je še očetov dom? Niti čez poletje jih ni več gor z otroci, vozijo se rajši na morje, na Bled. Gospoda!
Še samska sta najmlajša dva: Jošt in Minka. Jošt je študiral, doktor prava je, toda ... Stari Zavrhar mrmra, zmajuje z glavo in sam ne ve, kaj bi rekel o tem svojem sinu Joštu. Čudak je to, drugače dober fant, mehkega srca, vse bi enemu dal, ampak od sile je svojeglaven, samosvoj, zmeraj nekako zaprt vase. Pa nekaj ga je začelo mešati v zadnjem času. Zdaj pravijo, da je pustil službo na sodniji in da je šel za delavca tja v neko tovarno. Pravdarski doktor pa navaden dninar, ali ni to norost? Ali mu je tega treba? Če hoče delati z rokami, naj pride domov, sem na svojo rodno grudo, ki čaka na mladega gospodarja; tukaj naj prime za kramp in dela za svoj, ne pa za tuj kapital.
— Norec! godrnjaje premišljuje stari Zavrhar — Pravijo, da je boljševik. Pa če bi bil boljševik, bi ga gotovo že zaprli. Menda bo le res, kar mi je ondan prišlo na ušesa: Da je to storil zaradi neke dekline, ki je tudi tam za delavko. A naj vrag to razume! Menda bo vendar vsaka rajši vzela dohtarja kot pa delavca?
— Morda je pa to drugače, prijatelj Zavrhar! pripomnim jaz. — Morda pa išče tudi mladi Jošt tisto, kar je zaman iskal in kar še danes tako pogreša stari Jošt. Prave ženske, prave ljubezni!
— Dobro, zamrmra stari in mežika vame z rosnimi očmi. — Zakaj pa potem skriva vse to pred menoj? Zakaj ne pride in se mi razodene? Kdo bi ga bolje razumel, kdo mu bolj pomagal kot jaz, njegov oče!
— Kako pa je z vašo najmlajšo, z Minko? sem vprašal, da ga odvrnem od mučnih misli na sina.
— Ta? je šele čez čas povzel oče Jošt, zlivši na jezo kozarec črnine. — Ta se je pa kar vsa izpridila. Zavoljo nje sem moral spoditi hlapca od hiše.
(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)
Josip Fr. Knaflič.
Gad in kobila — Moč krvi — Dvajset milijonov puntarjev — V Minkini kamrici — Ajajaj — Človek, ki ga preganjajo mačke — Strahovi in drugi nočni duhovi — Minkin boksar
urediHuda beseda je bila to, ki jo je izrekel stari Zavrhar o svoji hčeri. Pa on je človek, ki pove vse naravnost.
— Nisem mislil, da ji hodijo take reči po glavi, je dejal, pripovedujoč mi, kako ju je dobil, njo in hlapca, tam pri skednju. Na pragu je sedela, fant pa je čepel pred njo in ji menda nekaj popravljal na čevlju, klešče je imel v roki. »Zdaj bo pa že držalo,« ga je stari slišal reči in nato njo: »Za lon, Janče, mi smeš poljubiti koleno!«
Kako je usekal ta presneti poba! Kakor gad. V tistem pa mu je že tudi sprožila obe nogi v prsi, da se je zvalil po tleh. Kakor kobila, tako ga je brcnila. In zarezgetala od veselja.
Saj je njemu samemu, Zavrharju, šlo pri tem na smeh. Ampak je pobral krepelec.
— Punca mi je ušla. Njena sreča. Poba sem pa poklical v hišo in ga izplačal. Zbogom. Janče, pa drugje bolj pameten bodi!
— Saj mi je žal za fanta. Čeprav je bil šele malo časa pri hiši, se mi je bil že močno prikupil, ker je kazal veselje za delo in sem videl, da tudi z živino lepo ravna. Prav dobra pomoč mi je bil. Pa kaj sem hotel? Recite vi, ali sem mogel napraviti drugače?
— V vašem položaju, prijatelj Zavrhar, res niste mogli napraviti drugače, sem izjavil. — Če niste marali Jančeta za zeta, se reče.
Ta moja pripomba je spravila Zavrharja malo v zadrego, kakor sem videl; zato sem takoj zasukal pogovor, vprašavši, kje da je zdaj Minka?
— Na Selih je, pri botri. Zdaj se že vse dni kuja in ne pride domov. Botra, ta ji pa še potuho daje, saj vem.
Še dosti se je stari Zavrhar hudoval na svojo najmlajšo in imel o njej slab« šc mnenje kot ga jc morda zaslužila. Kar sc je bilo zgodilo tam pri skednju, to je bilo nekaj, kar jc samonasebi ža« lilo njegovo naravno preprosto čud (in bi jo bilo žalilo tudi. če bi Minka nc bila njegova hči in Janče ne hlapec, ampak princ) in je bilo sploh nekaj, česar on nikakor ni mogel doumeti, že zbog svoje starosti ne. Jaz, bolj za« motan in prevejan človek, sem seveda gledal to z drugačnimi očmi. Vsekakor sem si bil takoj na jasnem, da je ta Minka interesantno dekle. In sem iz te simpatije do Minke tudi občutil potre« bo založiti zanjo pri očetu kako dobro besedo.