Mož, ki je padel z nebes

Mož, ki je padel z nebes
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč je živel zelo zvit mož, ki je hodil od vasi do vasi in je večkrat imel ljudi za norca. Nekega dne je prišel v neko vas in skozi vrata videl ženo, ki je pometala in se jezila.

- Kaj se jezite, botra? je dejal mož.

- Oh, stric moj, mu je rekla žena, rada bi pometla to sonce, pa ga ne morem, in že od davi pome­tam!

- Ne bojte se, je dejal mož, dajte mi nekaj zla­ta in vam pometem sonce iz hiše.

Žena je šla v sobo in mu je prinesla verižico.

Mož je šel k postelji, vzel rjuho, jo razparal na več kosov in jih pribil na okna. Ko je žena, ki je to gle­dala, videla, da ni bilo več sonca v hiši, se je lepo za­ hvalila možu in se lotila kuhanja. Ko se je sin vrnil z dela, mu je ženska vse povedala. Sin se je razjezil in ji je dejal:

- Za norca vas je imel in še ob verižico ste prišli.

Nekaj mesecev za tem je v vas spet prišel isti mož in ko je prišel pred tisto hišo, je začel gledati v zrak in razmišljati. Ker je bil drugače oblečen, ga žena ni prepoznala in ga je vprašala:

- Stric, kaj gledate, ste kaj zgubili?

- Z nebes sem padel, je dejal mož, in ne najdem več poti, da bi se vrnil.

- Prav z nebes, ste rekli? je dejala žena.

- Ja botra, prav gor z nebes, je dejal mož in kar naprej gledal v zrak.

- Ali poznate mojega Bepiča? je vprašala žena. Že tri leta bo, kar je umrl.

- Poznam ga, poznam, je dejal mož.

- Čujte, je dejala žena, kaj pa dela? Je kaj vesel tam gor?

- No, ja, je dejal mož, prav vesel ni. Ves dan kuha polento za vse dušice in ko jo meša, se močno poti.

- Oh, ubogi moj Bepič, je dejala žena, kaj naj naredim, da ga rešim te muke?

- Dajte mi nekaj zlata, je dejal mož, da ga ne­sem svetemu Petru in on mu bo dal boljše mesto.

Žena je šla v sobo, pobrala vse, kar je imela, in nesla možu. Mož je zavil zlato v robec in se pobral iz vasi.

Bilo je skoraj poldan in sin se je vrnil domov.

Mati mu je povedala, kaj se je bilo zgodilo.

- Kaj ne vidite, da vas je imel za norca? je kri­čal sin in stekel skozi vrata. Skočil je na konja in šel kot strela iz vasi. Mož, ki je od daleč zaslišal konja, se je ustavil in se posral. Potem si je snel klobuk in ga postavil na drek. Ko ga je sin tiste ženske dohi­tel, ga je vprašal, če je morda srečal kakega moža, ki bi se mu močno mudilo.

- Ja, videl sem ga, je dejal mož, pa bi vam ga ne znal prav opisati, lahko bi vam ga pokazal, a se ne morem ganiti, ker imam tu pod klobukom lepega ptička in se bojim, da mi zbeži. Če mi obljubite, da boste držali klobuk, grem in pripeljem moža.

- Ja, ja, je dejal pobo

Stopil je s konja, počepnil in dal roko na klo­ buk. Mož pa je šel s konjem. Pob čaka, čaka, sonce je že šlo za hrib. Noge so ga bolele, toliko časa je že čepel. Nazadnje, ko ni mogel več, je počasi dal roko pod klobuk, da bi ujel ptiča, in ko je počasi stisnil, se je znašel z drekom v roki. Takrat se je zavedel, da je bil to mož, ki ga je iskal, in se je ves jezen pobral domov.