Mož, ne sili v kuhinjo, ali zajec na magistratu
| Mož, ne sili v kuhinjo, ali zajec na magistratu. Humoreska Rudolf Marn |
Spisal R. M–n.
| |||||||||||||
Moja žena mi preveč zapravlja v gospodinjstvu. Dam ji skoro vso mesečno plačo, toda koncem meseca mi še zdihuje, da ne more izhajati. Meni preostaje komaj toliko, da si kupim tobaka za njuhanje, ki ga ne morem pogrešati. In še tako se včasih zgodi, da nimam bora za tobak; tedaj se pa zatečem k prijatelju frančiškanu, ki ima vedno odprto tobakairo zame.
Zadnjič se pa vendar osokolim – za večerjo sem imel samo kislo repo in bral sem ženi levite, pa res take, da me je čudno pogledala, ker ni mogla verjeti, če sem res jaz ali če kdo drug govori iz mene.
»Ljuba moja Katarina«, sem ji rekel in glas se mi je tresel od hude jeze, »ljuba ženka, če dovoliš, bi te pa nekaj vprašal«.
Otroci so se kar zdrznili okrog mize in me očitajoče pogledali, da kalim mir materi, ki je pravkar obirala mastno kračo. Gotovo so tudi občudovali mojo korajžo, da si upam tako nastopiti.
»No!« je osorno zamomljala žena, ker vsled polnih ust ni mogla drugega reči.
»Draga Katarinica«, sem ji rekel, »ljubica moja«, sem ji rekel, »ali veš, mamica«, sem ji rekel, »zakaj me tu notri tako rado ščiplje, če dovoliš«, sem ji rekel in glas se mi je tresel od hude jeze.
Pokazal sem pri tem na tisti del telesa, ki je pri nji tako lepo izbočen, pri meni pa le predstavlja veliko luknjo pod rebri.
»Kaj me to briga!« je še nekam prijazno rekla ter se pogladila z rokami po onem delu telesa, v katerem so se sprehajali pravcati deli tiste živali, od katere so se v mojem le glasovi slišali.
Ojunačen od tolike prijaznosti, sem sramežljivo povesil oči na krožnik, na čigar robu sta še visela dva repna konca, in sem rekel, pa sem res rekel tako-le:
»Ljuba Katinka, če dovoliš«, sem rekel, »ali ni bila večerja preveč glistasta?« sem bolj tiho rekel.
O, da bi nikoli tega ne izgovoril! Žena je vstala v vse svoji obilnosti na visokost in širokost ter razjarjena kričala:
»Glistasto imenuješ tako dobro večerjo, ti Matevž vseh Matevžev! Glistasto, ko se je v okusni repi kuhala lepa krača. Svinjska krača s kislo repo, ali je mogoča boljša večerja? Eno krono sem dala za kračo, šest krajcarjev pa za repo, vsega skupaj šestinpetdeset krajcarjev brez masti, soli in drv. Ali morem zato, da Krakovčani repo v gliste režejo! Zapovej jim, naj delajo tolarje iz nje, Matevž matevžasti! Ti glista vseh glist! Le reci, da krača s kislo repo ni dobra večerja!«
»Dobra večerja, res dobra večerja je krača s kislo repo, ljuba Kati!« sem hitel zatrjevati, »samo premalo krače je bilo, sem hotel reči; do mene in otrok ni prišla. O, repe sem se pa najedel, pa dobra je bila, juha je po krači dišala, če dovoliš, draga Katica« sem rekel.
»Jaz sem debela, zato potrebujem, ti si pa suh in je vsaka stvar dobra zate. Rada bi vedela, kako bi ti pripravil večerjo, ko bi imel samo par krajcarjev na razpolago.«
»Če dovoliš«, sem ponižno rekel, «pa poskusimo; ti bom saj odvzel nekaj dela, ako jaz preskrbim večerjo.«
Mislil sem, da bo vzrojila moja Katra, toda le hinavsko se je nasmehljala in dejala:
»Na, tu imaš trideset krajcarjev in preskrbi nam jutri večerjo. Napravi, kakor znaš in veš, toda povem ti, da gorje tebi, če ne bomo dobro večerjali.«
Dala mi je denar, ki sem ga skrbno zavil v papir, kajti denarnice nisem imel. Čemu tudi!
Sicer me je hudo, hudo zaskrbelo, kako bom za trideset krajcarjev preskrbel dobro večerjo za osem oseb!
Bog je nama dal, ali pravzaprav Katri, šest otrok: štiri penice, Fino, Lino, Mino, Nino in dva sinčka Robka in Bobka. Bobek je bil najmlajši, imel je štiri leta, toda otepaval je z dobrim tekom že vse, kar mu je prišlo pod zob, da ne govorim o ostalih, ki so bili vedno lačni kakor njih mati.
Bog i sreča junačka! Sem si rekel kakor naši bratje na jugu, ko so šli Turkom glave sekat, in drugo jutro sem šel na trg, gotovo z manjšo korajžo kakor oni.
V papir zaviti denar sem skrbno tiščal v žepu, da ga ne izgubim. Iz prva me je še obšla blagodejna misel, da bom morda še kaj profitiral, toda bistri moj razum mi je skoro rekel, da bo poprej premalo kakor preveč. Dognano je bilo, da moram nekaj od mesa nakupiti, kajti v prvi vrsti se moram ozirati na ženo, ker ta meso obrajta. Zelja, repe ali krompirja, bi že dovolj dobil za trideset krajcarjev, toda taka večerja je zame dobra in kvečjemu še za otroke, toda oj, – moja Katica!
Najprej sem jo mahnil k mesarjem za vodo. Skoro mi je pa upadel pogum, kajti meso se mi je zdelo tako drago kakor žafran in verjemite mi, da se za trideset krajcarjev komaj dobi mesa za eno osebo, kamoli za osem!
Žalosten sem šel mimo debelih mesaric, ki so se gladile s tolstimi rokami po svojih – predpasnikih kakor moja žena, ki je tudi cela mesarica. Oko mi je naposled obviselo na krvavih klobasah. Vprašal sem po ceni in res bi dobil tri majhne za trideset krajcarjev. Toda to ne bi zadostovalo, če bi hotel jesti pečene klobase, kvečjemu če bi godljo napravili iz njih. Oh, godlje pa ne mara moja žena, preredka ji je!
Šel sem torej preko mesaric na dnevni red in prišel do kmetic s perutnino. Hm, hm, obliznil sem si ustnice, ne bi bila napačna takale lepa kakoška v obari ali sploh v omaki. Toda ojoj, moje premoženje je komaj zadostovalo za pol slabotne piške. Kaj hočem z njo, ko bi mi je kmetica ne prerezala, tudi če bi bila to zadostna večerja. Zopet nič! Z golobčki tudi nič; enega bi morda dobil, toda kaj, ko bi jaz in otroci niti koščic ne imeli od njega.
Kapriciral sem se pa, da moramo imeti – vsaj enkrat – vsi dobro večerjo in naj potem tudi ukradem kaj dobrega. Da bi se žena norčevala, ako pridem brezuspešno domov, ne, tega pa ne.
Zadnjo nado na rešitev perečega vprašanja današnje večerje mi je dal pogled na umazan kurnik, v katerem je tičal velik zajec. Predstavljal sem si, kako obilna bi bila večerja, ko bi se tega zajca v slastni omaki prineslo na našo mizo. Vsi bi imeli zadosti! Da je bil to divji zajec, nisem prav nič dvomil, kajti take velikosti niso domači zajci. Da, moj denar ne bo zadostoval za nakup zajca, sem bil po prejšnjih izkušnjah skoro prepričan, toda vprašati nič ne stane, sem si mislil in povprašal za ceno.
»Petintrideset krajcarjev gospod«, mi je odgovorila kmetica.
Joj mene, kako sem bil vesel!
»Mati, kajne, saj ga boste dali za trideset krajcarjev? Pri vsaki stvari se mora nekaj odnehati, zakaj bi pri zajcu ne?«
In govoril sem ji tako na srce, da se je kmetica končno vdala in pustila zajca za trideset krajcarjev.
Segel sem v desni žep in izvlekel višnjevo barvasti robec, ki je bil dovolj velik, da sem zavil zajca vanj. Povedati moram, da imam v levem žepu bel robec, toda rabiti ga ne smem, kajti kdor njuha, pravi moja žena, mora imeti barvaste robce. Belega imam radi lepšega, da ga pokažem, če s kakšno večjo glavo govorim ali če grem z ženo na sprehod. Sicer je pa beli robec lepo zložen in spravljen in je prej od žepa umazan nego od nosa. Njuhalcem je sploh priporočati barvaste robce, ker kakor je znano pride kolikor toliko tobaka v robec in na belem bi se takoj poznale črne pege. Barvasti robec pa lahko nosim tri tedne in ko ga dam v perilo, kar leti njuhalni tobak iz njega.
Pa da ne pozabim zajca. Kmetica ga je prijela za dolge uhlje in ga izvlekla iz kurnika. Oh kako lepa in velika žival je bila to. En meter je bil gotovo dolg. No, saj so divji zajci itak večji nego domači. Edino to se mi je malo čudno zdelo, da je bil zajec tako pohleven. Samo malo je brcal z zadnjima nogama, ko sem ga zavezal v robec, sicer je bil pa ponižne sorte.
Nesel sem zajca v naročju domov kar čez Mestni trg (stanujem namreč na Starem trgu) in iz robca sta gledala le velika uhlja in pa tisti mali čopič, ki nadomešča pri zajcu rep. V duhu sem že jedel dobro omako in obiral zajčevo stegno ter gledal zadovoljno se smehljajoče obraze svoje žene in še bolj otrok. Ti bodo šele veseli, ker so bili z menoj vred obsojeni na pičlo hrano, dočim se je mama navadno z mesom mastila. Enakost in bratstvo! sem sanjal kot kakšen revolucionar. Pa slovensko vzajemnost, sem na tihem pristavil, ker bomo v vzajemnosti obirali.
»Hačiii!«
Čuden glas je zadonel po trgu, mene je pa vsega streslo kakor ob času potresa in nekaj me je sunilo v votel trebuh.
»Hači!«
Zopet je butnilo v mene in me nekaj opraskalo po rokah.
Kaj je bilo! Moj ljubi zajec je pričel tako čudno kihati in brcati v moj trebuh ter kar skozi naprej cel robec pokazal obe sprednji taci. Joj mene, robec mi je raztrgal, kaj bo rekla.
»Hači!« in zadnji nogi sta se prikazali pri novih luknjah.
Robec je bil fuč, zajec je pa kihal za stavo, da se je naenkrat nabralo vse polno ljudi okrog mene, ki bi vsi radi videli kihajočega zajca.
Hači, hači, hači in ljudje so se krohotali ter klicali zajcu: Bog pomagaj! in Na zdravje! Prišel je nazadnje stražnik ter me hotel aretirati, ker ustavljam promet na cesti. Opravičil sem se pokorno ter pokazal na kihajočo mrcino v raztrganem robcu.
»Saj mora kihati«, se jezno oglasi stražnik, »ker ste ga zavili v robec, kamor pride vse njuhalni tobak vašega nosa. Hitro ga nesite domov, če ne vas res moram aretirati radi motenja javnega reda.«
Pobral sem jo naglih korakov proti domu, ne da bi mogel zabraniti, da so se paglavci vsuli za menoj ter spremljali zajčevo kihanje z velikanskim krohotom. Zajcu je bilo menda že slabo od samega kihanja, kajti stegnil je zadnji nogi nazaj, sprednji pa naprej in stepaval z glavo na vse strani kakor jaz, kadar mi da gospod Živili svoj močni tobak. Tiščal sem zajca kar čez život, kajti raztrgani robec je zdrknil z njega in pobral ga je poredni paglavec, ki je tekle za mano. Hitro ga je nataknil na palico ter tekel s to vihrajočo zastavo pred menoj. Še harmonike je manjkalo, pa bi bila cela kmečka ofcet, tako kuronsko kričanje paglavcev je donelo okoli mene. Vmes je pa zajec pritrkaval z glavo na moj želodec in pel svoj hači, ki je vselej povzročil burno ploskanje in klice: »Još jedan put!«
Končno sem le dospel do hiše, naglo smuknil v vežo iz zaprl hišna vrata. Sicer sem se bal žene, ker sem robec zapravil, toda vesel sem pa le bil, ker sem zajca srečno prinesel domov.
»Živio, dobro večerjo bomo imeli!« sem zakričal, ko sem dospel v stanovanje v tretjem nadstropju.
Otroci so se naglo zbrali okrog mene in začeli vpiti: »Ata je zajca prinesel, zajca bomo večerjali!«
Prišla je tudi žena in vzela zajca v roke. V tistem hipu je morala mrcina zopet trikrat zaporedoma kihniti in žena se je tako ustrašila, da ga je spustila na tla, toda Bobek ga je hitro zgrabil za uhlje.
»Kaj pa to? Zajec kiha?,« je vprašala žena.
»Malo nahoden je«, sem odgovoril, »ker se je prehladil, Kmetica ga je imela v kurniku, v katerem je bil hud prepih. Sicer pa mislim, da to ne bo škodovalo, da bi ne imeli izvrstne večerje. Le pomisli, Katka, divji zajec v omaki! Če pa še cmoke skuhaš zraven, bo to pravcata gostija, jemine, jemine!«
»Zdi se mi, da boš danes tudi ti kihal pri večerji«, je mirno, toda s tako jezo v glasu rekla žena, da sem se v grozi stresel in stopil korak nazaj.
Gledala je še nekaj časa zajca, ki ga je držal Bobek na tleh in ki je bil prav miren, še premieren, kajti le s smrčkom je pritrkaval tla, kadar se mu je spet kihnilo. Menda je bil že ves v omotici in debele solze so mu lile iz oči, da se mi je pričel smiliti.
»Ali veš, kaj si prinesel?« je nadaljevala žena ter me uničujoče pogledala. »Domačega zajca, in sicer Matuzalemove starosti, ki ga niti kuhanega niti pečenega, niti v omaki ne morem pripraviti, ker je njegovo meso bolj trdo nego usnje. Glej zdaj, pa mi vrneš trideset krajcarje, ki sem ti jih dala, potem stori kakor hočeš. Večerje danes itak ne dobiš, niti glistaste ne; zapomni si to, Matevž matevžasti!«
Sodba, zoper katero ni bilo nikakega priziva, se je razglasila in jaz sem prišel ob vse, ko sem se že tako veselil večerje.
Kaj na storim? Kmetica mi ne vzame zajca nazaj, ker je morala biti vesela, da se ga je iznebila. Žalostno sem stopil k oknu in premišljeval, kako bi dobil denar.
»Ali zajček les nima lepa, ata?« me je vprašal Bobek, ki se je v kotu z njim igral.
»Poglej, pa bo videl«, sem odgovoril.
»Saj ga ima«, je rekel otrok, samo majčken je.«
In pričel je peti:
»Zajček nima lepa – ec.
En ga je odsekaj plec.
Kaj pa zdej, kaj pa zdej,
k' ne bo lasu več naplej!«
V tistem hipu so zažvenketale šipe poleg mene in rjava pošast je skozi zaprta okna treščila na ulico.
Kolena so se mi zašibila in sesedel bi se na tla, ko bi se ne prijel stola. Ozrl sem se nazaj in videl Bobka z odprtimi ustmi in velikim očmi ter z nožem v roki stati ter gledati v razbito okno.
»Kaj si pa storil?« sem zaklical.
»Tisti lepček sem mu hotel odležati«, je rekel Bobek ter začel tuliti.
Naglo sem odprl okno in pogledal na ulico. Prav pod oknom je po turško sedela sredi ceste v blatu elegantna gospodična z velikanskim klobukom, ki je visel ves potlačen na hrbet. Kakor brezumna je mahala z rokavi okrog sebe ter naposled začela na glas jokati. Tudi zajca sem še malo videl, ko je v velikanskih skokih dirjal proti Mestnemu trgu.
Zajec bi se sicer ubil, ko je skočil s tretjega nadstropja, če ne bi priletel gospodični na klobuk.
Drugi dan sem v vseh ljubljanskih dnevnikih čital, – saj se še lahko spominjate, bilo je jeseni lanskega leta – da je pribežal v policijsko stražnico na magistratu divji zajec. Vedel sem takoj, da je bil to moj zajec, ki si v sled trpinčenja ni vedel drugače pomagati nego da je šel pravice iskat k policiji. Tam so ga par dni obdržali; ker pa ni mogel pritožbe dati na zapisnik, so ga izpustili. K meni se ni vrnil, ker se je bal Bobka in pa – mojega robca, zato tudi njegova zgodovina s tem konča.
Nerad sem napisal to zgodbo, ker sega preveč v moje rodbinsko življenje, toda ker se je občinstvo takrat tako zanimalo, zakaj je zajec pribežal na magistrat, pojasnim danes njegove razloge in prosim, se sprejme to zgodovinsko pojasnilo v mestni arhiv, da bodo še pozni rodovi vedeli, kako je trpinčeni zajec iskal pravico na magistratu.