Mož – poštenjak (Domoljub, 1889)
| Mož — poštenjak. Anonimno |
| |||||||||||||
Na južnem delu mesta M. stoji mestna jetnišnica. Bilo je staro, začrnelo poslopje, z majhnimi, gostoomreženimi okni. To je hiša nesrečnih hudodelcev; tatovi, roparji, morilci, požigalci, pohotneži itd. so tukaj zbrani, ker jih je zaradi njih zlodejstev človoška družba pahnila iz svoje srede. Koliko solzil se je že potočilo vtem zidovju! Koliko kletvin, maščevalnih besed govorilo! Mogoče, da je tudi po nedolžnem kak jetnik moral prebivati med tem izvržkom človeštva! Žalostna osoda!
Ravno so se zaprla vrata jetnišnice, paznik Kopač je opravil svojo službo: ura je nedavno odbila sedem. Bil je mrzel zimski večer.
»Trd kruh taka služba med hudodelci,« govoril je paznik sam s seboj ter zapenjal svojo suknjo, da bi se ložje branil mrzli burji, ki mu je z vso silo vlekla v obraz. »Cel dan preživeti med to druhaljo, res ni prijetno. Same srpe obraze gledati, same ljudi, ki preklinjajo dan za dnevom svojo osodo; in vse to za borno mesečno plačilo. Ne, to je prehudo; naj poskuša kdo drugi, jaz sem se že skoro naveličal tega težkega življenja. Da, ko bi ne imel družine, ali da je vsaj žena zdrava.«
Nevoljen in zamišljen je stopal paznik po mestnih ulicah proti svojemu stanovanju, sneg je jel naletavati in zato je še bolj pospešil svoje korake. Nenadoma prihiti mu naproti drobna stvarca, deklica, kakih deset let stara, komaj za silo oblečena. Kopač precej spozna svojo hčerko Anico.
»Za božjo voljo, Ana, kaj pa ti zdaj hodiš po temi okrog? Ali se je primerila doma kaka nesreča?« vpraša paznik poln skrbij.
»Oh oče, hitite domu, hitite!« stoče dekle in vleče očeta s silo za seboj.
»Kaj pa se je zgodilo doma, povéj Ana, hitro povej?« ponavlja oče.
»Mati so mrtvi!«
»Za božjo voljo! Ali je mogoče! Tedaj še to?« izdihoval je Kopač ter dirjal po tesni ulici; vsa zasopela hiti hčerka za očetom. Še par minut in Kopač je na koncu ulice, kjer je stalo štirivoglato poslopje, nekdanja vojašnica; sedaj je bilo ondi ubož mnogo majhnih stanovanj, zato so tudi skoro sami reveži ondi stanovali. Bila je tudi ta hiša podobna ječi, le da tu prebivajo hudobni, tam pa nedolžni reveži. Hitro je bil po stopnjicah pred vratmi svoje sobice; nekaj trenutkov obstoji, kakor da bi se zgrozil nad žalostnim prizorom, ki ga čaka v sobi; pót mu teče po obrazu in srcé bíje mu močno. — Oj, tudi ubogi mož, tudi strogi, osorni paznik ima v prsih čuteče srcé; plemenita srca niso najti le v plemenitem stanu.
Slednjič se osrči in stopi v sobo. Oj, zakaj pač mora gledati ta kraj žalosti in nesreče! Na mizi je brléla pojemajoča luč, ter le na pol in nekako skrivnostno razsvetljevala temne kote po sobi. V zibki pri peči ležal je najmlajši sinček Kopačev, dojenček kakik osem tednov star; poleg njega je na klopici spavala njegova triletna sestrica; sočutni angelj jo je zibal v sladkih sanjah.
Nič ni poznala nesreče, ki jo je zadela; mamica le počivajo in jutri ji bodo zopet odrezali kruha.
Oj blažena, nedolžna, brezskrbna mlada leta! Pač da: mati počivajo, toda njih počitek je stalen, ne bodo se več vzbudili. Tam v kotu je ležala žena paznikova, bleda in mrzla — bila je mrtva; nepopisna žalost jej je odsevala z obraza. Angelj smrti prehitel jo je tako urno, tako nepričakovano. Rada bi bila segla še v roke svojemu blagemu možu, rada mu še enkrat — poslednjikrat priporočila nedolžne otročiče, šepetajoč mu: Ko mene ne bo več, bodi jim oče in mati! A ni bilo več mogoče!
Danes zjutraj je šel paznik z doma za svojim opravilom; žena bila je sicer bolna, bila je že previdena, a nikdo ni pričakoval, da bo tako nakrat morala umreti. Rad bi bil mož čez dan pri njej doma, saj druge postrežbe ni imela, kakor desetletno Anico; toda njega je klicala dolžnost v službo in moral je od doma.
Sedaj ,je prost, služba je za danes opravljena. Ves obupan poklekne k postelji svoje žene, sedaj vzdihuje, moli, jo kliče, a bilo je prepozno; nje oko je osteklelo, nje roka je mrzla — nehala je trpeti.
Toda za njega se trpljenje še-le začenja; sam je ostal s šestero nedoraslimi otroki; skrbi naj za-nje, pazi naj na-nje in ob enem naj opravlja službo jetničarjevo, in vse to s svojim majhnim mesečnim plačilom. Obupne misli divjale so mu po glavi; misel hitela je za mislijo, kakor zunaj snežice, s katerimi se je igrala mrzla burja. Tedaj pa stopi Anica k očetu, rekoč:
»Oče, mati so mi večkrat rekli, da tudi nas sirot brez matere Bog ne bo zapustil, le da bomo pri njem iskali pomoči.«
»Pač res, Anica, tako bo moralo biti; saj ne vem, kaj bo z nami, ako nam Bog ne bo pomagal.«
V tem se je zdelo očetu in hčerki, da je nekdo potrkal na vrata. Kdo bi pač mogel zdaj biti o tem ponočnem času. Morda je prišla kaka prijateljica obiskat in pogledat, kako da se počuti — Kopačeva žena? Ali pa je prišel iz ječe kdo klicat paznika za ponočno službo?
Ko Kopač zopet začuje trkanje, obriše si solzé ter gré vrata odpirat. Ne more se dovolj načuditi, ko ugleda pred seboj visokega gospoda, zavitega v plašču. Ko si tujec odgrne plašč, zablišči se dragocena zlata verižica na njegovih prsih in lepi prstani se zasvetijo na njegovih prstih.
»Ali kaj motim?« pravi tujec.
»Ne, nič ne, prosim, kar vstopite!« odgovarja paznik v vidni zadregi.
»Za Boga! kaj vidim? Mrliča imate v sobi?«
»Žalibog, ravnokar mi je umrla moja žena in tako nenadoma, da sem jo že mrtvo dobil, ko sem prišel zvečer iz službe domu.«
»Vi ste paznik v jetnišnici, kaj ne da, in gotovo se vam ne godi dobro?«
»Poglejte, gospod, številno družino in lahko ste prepričani, da smo se komaj pošteno preživljali dokler je bila moja žena zdrava; a dolga bolezen nam je nakopala še dolgov, katere mi bo pač težko poravnati tako kmalu,« pojasnjuje paznik.
»Tedaj pridem kakor nalašč nocoj k vam,« reče tujec, »jaz vam brez posebnih težav lahko pomorem iz zadrege.«
»Oj, sam Bog vas je poslal, da mi v najhujši sili priskočite na pomoč,« odgovarja paznik poln upanja in hvaležnosti. »Toda še vprašal vas nisem, s kom da imam srečo govoriti v tem nenavadnem času.«
»Albert grof Petrovič,« glasil se je tujčev odgovor.— Kopač se spoštljivo priklone. »Grof Petrovič,« mrmra paznik ter se prime z roko za čelo, hoteč se spomniti, kje da je to ime nedavno slišal.
»Meni se zdi, da vam more biti to ime znano, saj ste vi paznik Kopač ali ne? Ali ni tudi med vašimi jetniki eden tega imena,« vpraša tujec.
»Res, sedaj se spomnim na-nj, to vam je lep postaven mlad mož; pred kakimi štirinajstimi dnevi so ga pripeljali v preiskovalni zapor.«
»To je moj brat,« reče tujec.
»Gotovo mora biti kaka pomota pri tem,«odgovori Kopač; »pač bo najbrže nedolžen in kmalu izpuščen iz zapora.«
»Ne vém, kako bo; obdolžili so ga, da je ubil nekega mu sovražnega človeka in pravijo, da imajo dovolj prič za to. In vendar moj brat ni napačen človek; tisti večer, ko se je zgodila ta nesreča, se je nekaj napil in pri pretepu je bil tako nesrečen, da je svojega nasprotnika udaril ravno na sence ter ga ubil.«
»Žalostno, zeló žalostno je to,« pravi paznik, »kajti za tako hudodelstvo bo gotovo več let obsojen v ječo.«
»Da, posebno žalostno še za tako imenitno in bogato družino, kakoršna je naša. To je neizbrisna sramota za našo starodavno družino, katero moramo odkloniti od sebe, naj veljá, kolikor hoče. In vi paznik, meni lahko pri tem pomagate.«
»Jaz,« pravi osupel Kopač, »kako bi bilo to mogoče?«
»Dovolite,« pravi grof, »da spregovorim z vami odkrito besedo; upam, da ste poštenjak in da bote o tem molčali. — Morebiti se vam bo čudno zdelo, kar vam hočem povedati; vendar to storim iz ljubezni do svojega brata. — Kaj ne da, vi večkrat peljete mojega brata iz ječe pred preiskovalnega sodnika?«vpraša grof.
»Da!«
»Dobro; torej vam je tudi lahko pripustiti, da vam na tem potu enkrat uide. Ako to storite, je vaše reve konec in vaši otroci bodo z vsem potrebnim oskrbljeni.«
Paznik stoji pred grofom kakor bi bil okamnel: »Za božjo voljo, kaj zahtevate od mene?«
»Nič hudega, samo da pustite bratu niti in denarja vam ne bo nikoli primanjkovalo.«
»Ne morem!« pravi paznik.
»Ej, kaj bi ne mogli? Ali mislite, da bo na vas letel sum? To ni potreba; zakaj, ko on odskoči, vi hitite za njim in vpijete, da naj ga zgrabijo, a v bližnji ulici v hiši štev. 52 on izgine, tam bo pripravljen voz, da se odpelje in vse bo v redu; vi ste storili svojo dolžnost in moj brat bo na prostem. In če bi vas tudi odslovili iz službe, pojdete z menoj v Slavonijo in ondi bodete oskrbnik pri moji grajščini, za družino bom jaz skrbel in bolje se vam bo godilo, kakor v vaši dosedanji službi. Ali torej hočete osrečiti sebe in otroke?«
Kopaču se je stemnilo pri teh besedah.
»Ne morem!«slednjič zopet ponovi.
»Lahko, če le hočete, kakor sem vam povedal,« reče grof.
»Ne, jaz sem prisegel, da bom zvesto in vestno opravljal svojo službo in te prisege ne smem prelomiti za nobeno ceno.«
»Saj ne bote prelomili prisege,« pravi grof, »pač pa bodete nesrečni plemeniti rodovini pomagali iz velike zadrege. Storite mi to prijaznost; tu imate za prve potrebe 2000 goldinarjev.« Pri tem je vzel grof iz žepa svojo listnico ter dvajset stotakov naštel na mizo.
»Gospod grof, imejte usmiljenje z menoj, in ne kažite mi vabilnega denarja, ker vsled prisege ne sprejmem tega daru.«
»Ne bodite nespametni,« pravi grof, »vzemite denar, saj vam je potreben, kakor oko v glavi. Za pogreb bodete imeli mnogo stroškov in kopica otrok bo vedno nad vami, ako jim ne bote oskrbeli kruha. Vdarite torej in sprejmite 3000 goldinarjev.«
»Ne morem in ne smem!« zopet zatrjuje Kopač.
»Sedaj vam ponudim še zadnjikrat in sicer 10.000 goldinarjev. Imejte usmiljenje z menoj in seboj ter vzemite.«
Tako hudega boja Kopač še ni skusil v svojem življenju; na eni strani poštenost in zvestoba pa tudi revščina, lakota, zapuščenost; na drugi strani prelom prisege ter tudi bogastvo ali saj brezskrbno življenje za-sé in za otroke. Kam naj se obrne. Kdo bo zmagal v njegovem srcu? — S pozornostjo je gledal grof paznika in na njegovem obrazu bral boj, ki divja v srcu poštenega, a revnega moža.
»No, ali se boste kmalu odločili?« vpraša ga tujec.
»Gospod grof, tirjajte od mene, kar vam drago, vse bom storil, da le ni proti moji vésti, življenje svoje rad postavim v nevarnost za vašega brata, le svoje prisege prelomiti ne smem. Prisega je sveta, nad vse sveta.«
»Torej, vi nočete,«pravi grof.
»Ne morem,« odgovori paznik.
»Ali je to vaša zadnja beseda?«
»Da, ne morem drugače,« reče Kopač; »raji sem pošten berač, kakor nepošten bogatin.«
»Tudi dobro, ako nočete pomoči, vsiliti vam je ne morem.« S temi besedami grof spravi denar v žep in izgine iz sobe. Kopač ostane sam; skušnjava je premagana. Ostal je pošten mož, a ubog oče s kopico otrok in brez kruha.
Dva dni pozneje nesli so ženo Kopačevo na pokopališče. Kopač ni spremljal pogreba, tudi on je zbolel vsled britkostij in kmalu umrl; otroci jokajo v sirotišnici za očetom in materjo, dobro oskrbljeni.
Zgodba je končana, mož poštenjak je ostal Kopač in gotovo mu sedaj ni žal.
Kot trombe glas, kot zvon doni,
Od vrlega moža spomin!