| Izdano:
|
Domoljub 21. julij 1892 (5/14), 167–168
|
| Viri:
|
dLib 14
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Iz Dola pod Ljubljano se nam piše 19. julija:
Žalostno žegnanje smo letos pri nas imeli. V nedeljo
zjutraj, ko je pritrkavanje zvonov naznanjalo veselo slovesnost
začetega dné, izdihnil je svojo dobro dušo naš
spoštovani župan, France Šimenec, Pečnikar iz Zaboršta.
— Kaj posebnega je storil, da pišemo o njem? Posebnega
nič, ali mož je vreden, da se ga spominjamo tukaj s par
besedami. Kajti če se pišejo životopisi učenih gospodov,
duhovnih in svetnih, ki so lepo pridigali in lepo pisali,
je vredno in morda še bolj potrebno, da svetu kažemo
zglede vrlih kmečkih môž. In tak je bil rajni Pečnikar.
Bil je zgled kmečkega, krščanskega moža in očeta. Da
je bil, spričuje že to, ker je županoval naši občini z edinim
presledkom treh let celih 27 let. Bil je izurjen v pisanju
in izveden v vseh zadevah svoje službe. V časnih zadevah
so večinoma pri njem iskali svèta in pomoči. Živel je s
časom: imel naročene štiri poštene liste: »Domoljuba«, »Dolenjske Novice«, »Mir« in »Kmetovalca«; o Binkoštih se je že udeležil katoliškega shoda v Moravčah; umel in
govoril tudi nemški. − Ali vsega tega mi ne hvalimo.
Kajti mnogo jih je, ki znajo nemški, ki imajo naročenih
še več listov. Da je pri vsem tem živel tako priprosto in
krščansko, to je, kar nam je na njem dopadlo, in želimo
svetu pokazati. Ni tajil in zakrival kmečkega svojega stanú.
Nosil je kratke hlače irhovke in vedno pridno in trdo
delal. In to je, kar mi hvalimo v današnji dôbi, ko svet
že ne vé, kako bi se držal in nosil in pačil. Mnogokrat
je molil pri očitnih obhodih na glas sv. rožni venec, in
navdušeno peval svete pesmi. Častitljivo je bilo videti ga,
kako je nosil z nekim pobožnim ponosom visoko svetilnico pri procesiji presv. rešnjega Telesa. In to je spomina vredno v našem času, ko vsak, ki zna nad pet šteti,
meni, da mora zabavljati veri in cerkvi, brati liberalne
časnike in se ž njimi bratiti. Poleg mnogih opravil pa
ni zanemarjal dolžnosti, ki so imenitnejše kakor gospodarske in županske, dolžnosti − očetovske. Ob svojem
času strah, ob svojem času prijaznost. Ko bi stariši povsod
tako ravnali, bi ne bilo toliko pritožb o sprijeni mladini. − Bog daj vrlemu možu na onem svetu nebeški počitek,
Dolanom pa novega vrednega in zglednega naslednika v
županstvu!
