Moderna pravljica ...
Marija Žnidaršič
Izdano: Vigred 18/2 (1940), 41-44
Viri: dLib 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Julka je bila inteligentna in globoko verna kmečka deklica. Bila je srednje postave. Gosti, temno kostanjevi lasje so obkrožali njen bledi obrazek, iz katerega je plaho zrlo dvoje velikih, temnih oči. Kdorkoli je zašel na dno teh oči, se je v njih izgubil in ni več našel pota nazaj ...

Lepa je bila Julčka, kadar je stopala skozi vas samozavestno, z visoko dvignjeno glavo in marsikatero moško oko se je nehote ustavilo na njej. Navadno je imela oči vedno uprte v tla, le kadar je srečala znanko ali znanca, jih je za trenutek dvignila. In tedaj se je kakor morje odprlo pred teboj. Pogledala je s temi zasanjanimi očmi tako, da ti je nehote spravila kri v lice. Julčka se tega ni zavedala in prav radi tega je bila tako čudovito lepa. Vse proste ure je preživela ob knjigah in tudi zvečer je čestokrat čitala pozno v noč. Včasih je dejala sama sebi: »Če bi jaz študirala, bi prav gotovo študirala filozofijo, tako pa ... « Vselej se je zdrznila ob tej misli in njene temne oči so zaplavale v solzah. »Mar je vredno, da berač študira?« ji je nehote vstalo v duši vprašanje. Prav nekje na dnu je tiho šepetalo: »Da, da!« Srce pa je vpilo: »Ni? ni!« —

Toplega nedeljskega popoldneva v avgustu, ko je vse hitelo ven, je Julčka zamišljeno strmela v nedeljskega »Slovenca« in to prav na tisto stran, kjer so bile ženitne ponudbe. Navadno tega dela lista sploh ni pogledala, danes pa se je njeno oko nehote ustavilo ob besedah: »Učitelj na deželi, 35 let star, želi spoznati preprosto, skromno in verno mladenko s primernimi sredstvi.« Nekaj ji je reklo: »Julčka, daj, piši ženitno ponudbo.« »Ne, ne!« je odgovarjala s prirojeno odločnostjo. Glas v notranjosti pa ni ponehal, temveč je še dalje prigovarjal: »Dober je, inteligenten in iz besed, ki jih je napisal, lahko sklepaš, da je tudi veren; saj drugače ne bi iskal verne mladenke. Ali si ne želiš ti prav takega? — In leta? ... 35 let je star. To je vsekakor najlepša moška doba in ti si vedno trdila, da hočeš vsaj deset let starejšega. Kaj bi še dalje blodila v svojih sanjah, ko vendar vidiš, da tukaj ni nič tebi primernega. Ti pa se hočeš poročiti, ustvariti dom in biti mati.« — »Toda kaj, če je to nekdo iz nasprotnega tabora, ki samo preiskuša katoliška dekleta?« se je Julčka na tihem zbala. In zopet ji je odgovarjalo: »Ne, Julčka, nasprotniki nikoli ne oglašajo v katoliških časopisih.«

Oko se je ustavilo na steni, kjer je visel Križani in iz prsi prikipel globok vzdih: »Kaj naj storim? Gospod, daj, Ti mi svetuj!« In Julčki se je zazdelo, da so Zveličarjeve ustnice dahnile: »Piši!« In zgodilo se je, da je Julčka poiskala papir, sedla za mizo in pisala:

Spoštovani!

Danes sem čitala v »Slovencu« ženitne ponudbe, kar le redkokdaj storim. Oko se mi je nehote ustavilo ob besedah: »Učitelj na deželi, 35 let star želi spoznati preprosto, skromno in verno mladenko s primernimi sredstvi.« Malokateri današnji inteligent si želi preproste, skromne in verne družice. Zdi se mi, da ste Vi edini izjema, za kar Vam vsa čast. Danes išče vsak le sebi enake, bodisi glede premoženja ali izobrazbe, kar po mojem nikakor ni prav. Jaz mislim, da skromno kmečko dekle veliko bolj ljubi in spoštuje moža, ki jo je na kakršenkoli način osrečil, kot pa bogata razvajenka, ki ni še nikoli okusila trdega kmečkega kruha. Ni čudno torej, če so Vaše besede vzbudile v meni pozornost. Nekaj mi je reklo: poizkusi svojo srečo in po večurnem premišljevanju sem se odločila.

V svoji mladosti sem vedno hrepenela po višji izobrazbi, toda vse hrepenenje je bilo zaman. Danes pri svojih štiri in dvajsetih letih pa ta želja polagoma umira in vzbuja se nova, doslej nepoznana. Dobiti predvsem vernega in inteligentnega zakonskega druga, ki bi mi bil zvest tovariš v današnjem modernem, vzburkanem življenju in dober oče mojim otrokom, ako bi mi jih Bog v svoji dobroti dal. To je moja želja, Bog ve, če se mi bo izpolnila?

Nekoč sem pisala ponudbo za službo vzgojiteljice. Takrat sem natančno opisala svoje telo in stavila v ospredje vse lepe lastnosti. Kaj naj napišem danes? Barva oči, lasje, vse to po mojem ni važno, važna je le notranja lepota, lepota duše. Če pa bi Vas morda to zanimalo, Vam lahko opišem v prihodnjem pismu. Toda mislim, da ne bo treba. In lepe lastnosti? Tudi o tem nočem govoriti, saj sem tudi jaz le samo človek, kar pa je človeškega, je itak vse slabo. Na željo Vam prilagam svojo sliko s prošnjo, da mi jo vrnete če Vam morda ni po volji. Seveda Vas le prosim in tako želim. Polagam Vam na srce: Preglejte in preštudirajte natančno vsako pismo, oziroma ponudbo, ki jo prejmete; saj je pismo, kakor pravijo, ogledalo človeka samega. Želim Vam, da si izberete mladenko prav tako, kot ste si jo zamislili v svojih sanjah!

Bog z Vami, dragi neznanec, in iskreno pozdravljeni!

Še enkrat je pismo prečitala, nato ga je zalepila in nesla v nabiralnik. Potem pa so nastopili dnevi čakanja. Dan za dnem je čakala odgovora na svoje pismo, toda tega ni bilo. Minili so tedni, minil je mesec, dva, a odgovora ni bilo. Julčka pa je na tihem še vedno upala, da odgovor pride in res je nekega dne prejela pismo z naslednjo vsebino:

Cenjena gospodična!

S težkim srcem Vam vračam Vašo sliko in se Vam prisrčno zahvaljujem za ljubeznivi dopis. Razočarala me je ženitev potom časopisa in sem zato sklenil ostati sam še teh par ur življenja.

Vaše pismo me je globoko ganilo in sem spoznal iz njega, da ste plemenita mladenka, ki globoko čuti s svojim bližnjim. Škoda, da je bila prišla Vaša ponudba prepozno in sem med tem časom že spoznal osebo, ki me je varala že takoj v prvih početkih. No, nič zato! Postal sem bogatejši za novo izkušnjo življenja in to je tudi nekaj vredno.

S prošnjo, da mi oprostite, ker Vam šele sedaj vračam sliko, Vas prisrčno pozdravljam in ostajam z odličnim spoštovanjem udani ...

Sledil je podpis, ki pa je bil nejasen. Zraven je bila priložena slika in zadaj napisane besede:

Naj sreča spremlja Vas povsod, in pota vedno vodi Bog!

Zopet je sledil podpis, a tudi tukaj nečitljiv. V Julčki se je vzbudila želja, spoznati tega skrivnostnega tujca, ki je zadnja dva meseca toliko mislila nanj. Toda kako? V oglasih je bilo pisano »učitelj na Gorenjskem« pismo pa je bilo oddano v prestolici Dolenjske. Kje naj ga išče? — Kam naj se obrne? —

Kakor takrat pred dvema mesecema, tako se je tudi sedaj zatekla k Križanemu in vroče molila: »Gospod, Ti edini me poznaš in veš, da nočem ničesar drugega, kakor majhen, čisto majhen del sreče. Že dolgih štiri in dvajset let blodim v temi, daj razženi oblake, ki se zbirajo nad menoj in pošlji mi sonca!«

Odnekod je prihajala otožna melodija zaljubljene fantovske pesmi in se izgubljala v oblačno noč. Julčka je tiho zajokala ...

— — — — — — — — — —

Spet sta pretekla dva meseca in Julčko je zasnubil najbogatejši kmet iz vasi. In spet se je zgodilo, da je Julčka rekla: da. Čez leto dni, prav na svoj rojstni dan, pa je prejela pismo z naslednjimi besedami:

Gospodična Julčka! Ako ste še istih misli, kot ste bili pred letom dni, Vas prosim, da me jutri pri večernem vlaku počakate. Hotel bi se namreč natančno dogovoriti glede najine poroke, ki naj bo — po mojem v teku dveh mesecev. Oprostite, ker sem ves čas molčal, bo pa najino snidenje tem prisrčneje. Da me lažje spoznate Vam prilagam svojo sliko.

Prisrčno Vas pozdravlja udani

Pavel.

Dolgo, dolgo je strmela Julčka v sliko. Potem pa je oboje spravila med svoje mladostne spomine. Razni spisi so bili to, dnevnik in pesmi polne hrepenenja. Ko se je sklonila, je pod njenim srcem lahno zatrepetalo ...

Prihodnji večer je na postaji s tropo delavcev izstopil tudi visok, črno oblečen gospod z naočniki. Zaman je iskal znanega obraza, ni ga bilo. Ko je čez eno uro pripeljal vlak iz Zagreba je vstopil in se odpeljal Bog ve kam ...