Modra svilena obleka
| Modra svilena obleka Zvezdica |
| |||||||||||||
V mestu, sredi velikega vrta je samevala vila. Prvo nadstropje je imela v najemu bogata družina. Kadarkoli sem prišla semkaj k moji sorodnici, hišni gospodinji, sem slišala toliko govoriti, o lepi Magdi, hčerki ediniki te družine. Ona je bila vedno glavni predmet razgovora klepetavih sosed. Osebno je nisem poznala, dasiravno sem to vedno želela. Če je šla skozi dvorišče, ali hitela po ulici mimo, le toliko, da sem jo videla za bežen hip, to je bilo vse.
Mnogo let je poteklo od tega časa. Bilo je dva dni pred Silvestrovim. Široka kobanska sedla je pokrival debeli sneg. Mogočne smreke in jelke so se klanjale prav do zemlje. Po cestah je drselo kakor po gladkem parketu. Mraz je bil oster, da je rezal do kosti.
Popoldne je bila vila živahno razgibana. Drugo ozračje je vladalo danes tukaj v pričakovanju silvestrovega večera. Gospodinja, vedno nasmehljana ženska mi je pripovedovala, da ima Magda za jutri večer, novo, drago svileno obleko, ki ji sega do tal. In gospa ji je tožila, da zaradi te obleke Magda že dve noči ni spala. A letos mora biti zopet najlepša, to zahteva njen položaj. Rada sem poslušala to govorjenje, ki se je zdelo meni, otroku samotne pokrajine gozdov, kakor pravljica. Skoraj nesluteno je kalilo v moji duši seme nevoščljivosti.
Drugi dan se je nagibal. Zunaj so se prižigale zvezde, trepetale ko da jih zebe. Po ulicah je bilo nemirno, vsakdo je hitel. Sedela sem v sobi pri peči, mislila na počitek in ugibala, kaj mi prinese Novo leto. Gospodinja je stala ob božičnem drevesu in mi metala kekse v naročje. Nepričakovano nekdo potrka. V sobo stopi Tilčka, mlada študentka, sestrična Magde. Z boječim, tihim glasom pravi, da želi Magda, če bi jih obiskala gospodična, — migne proti meni — »Nocoj igra radio krasne komade, vi še tega gotovo niste slišali.« Gospa pristavi naglo: »O, le pojdi! Boš videla tudi Mag-dino obleko.« — — — —
Krvavordeče se je prelivalo po sobi. Nič nisem razločila, le dolge, temne sence so se mi zdele postave. Glasno je brnel radio.
Takoj vidim, da me vsi poznajo. Bledo kmečko dekle, s svetlimi lasmi in velikimi bolnimi očmi. Magda me povabi na zofo. Prijazno se mi nasmehne. Tako mi ugaja njena lepota, njena svežost in topla beseda. Sedaj razumem: ne obožavajo je zastonj številni njeni častilci, če je tudi v srcu tako dobra kot je v besedi. Mati njena, precej visoka dama, me sprašuje.
»Vi ste daleč doma, s hribov, ste že slišali radio?«
»Ne, gospa, nocoj ga slišim prvič.«
»In morete živeti v tako grozni samoti brez vsake zabave? Kam hočete n. pr. za Silvestrovo?«
Naivna kakor sem bila, sem prišla v veliko zadrego. Pa se oglasi od sosedne mize gospod.
»Povejte nam potem, kaj delate tam zgoraj na nocojšnji večer?«
Oči vseh so se uprle v mene. Zbrala sem se in odgovorila preprosto resnico, ki sem jo hotela malo prej zatajiti.
»Pokadimo in pokropimo dom in molimo. Oče pa potem po sto let stari navadi čuje do dvanajste v molitvi.« Splošen smeh.
Sram me je. Kam naj se denem? Tako hladno se mi je zazdelo naenkrat v sobi. Pri srcu me boli.
Magda stoji poleg matere, veselega obraza; dobra volja in sreča je doma v tej družini. Nič več se mi ne zde tople Magdine zelene oči; — nekaj drugega je v njih.
Gospa prekine.
»Kaj ste bili res hudo bolni — na smrt?«
»Da, osem dni sem se borila za življenje. Vsi so obupali, tudi zdravnik, a božja volja je bila druga.«
Magdo to vidno zanima. »Pa ste mislili, da bcste umrli! Jaz tega ne bi hotela! Umreti pač ne! Premlada sem še, premalo sem užila življenja!« je vzklikaje govorila kot, da se huduje nad mano, ker si upam kaj takega govoriti.
»In ste poklicali duhovnika?« in gleda kljubovalno v obraz skozi polzaprte oči.
»Seveda, gospodična. Bolna sem bila na smrt,« sem govorila ponovno naglašaje smrt in se nasmehnila.
Magdi se je izvil glasen smeh, da so se ji stresali na ramenih črni kodri. Jaz sem jo prestrašena gledala.
»Kaj se smeješ? Saj to vendar ni nič čudnega« jo kara gospa zaradi lepšega; morda jo je nekoliko tudi sram. Magda izgine in gospa mi razlaga:
»Veste, moja hči je drugače vzgojena: ne hodi v cerkev — sploh ne mara duhovnikov, ona že ve zakaj ... in jaz je ne silim. Zabava naj se kolikor hoče, saj mladost mine in drugega ji itak ne morem dati. Kar jaz nisem imela, naj užije ona, da ji nekoč na stara leta ne bo žal. Za cerkev bo imela še pozneje dovolj časa. Vi tega ne razumete,« je hitela komodna mati, ki je še rastla na dobri kmečki grudi, a je usihala v mestni močvari. »Zdaj sem ji kupila novo obleko, boste jo videli, brez nje ne bi mogla nocoj nikamor. Pri nas je to neobhodno potrebno — pri vas tega ni. Čemu na primer bi imeli vi tako obleko?«
Nerodno mi je bilo pri tem pogovoru. Čutila sem zasmeh nas vseh, ki nam ni dano, da bi hodili po gladki, široki cesti skozi življenje.
Na dvorišču zaropoče auto. Magda vziklikne in prihiti iz sobe. Ostrmim. Svila in zlato. Kakor vila iz pravljice! ... Črni kodri na tilniku, v očeh pa nemirni biseri. Vstopi mlad, eleganten gospod. Jaz se neopaženo umaknem proti vratom in izginem.
Drugo jutro sem klečala v veliki, hladni, tako strahotno prazni cerkvi. Mlad, bled redovnik je z žalostnim glasom pridigal nekam v praznoto. »Sinoči so bila polna zabavišča, nikjer ni bilo najti prostora — danes je Novega leta dan: ulice so kar izumrle, cerkve so prazne ... Mladina kje si? Kam plovemo?«
Misli so se mi neprestano prelivale, niso se hotele umiriti. Magdina slika mi ni šla iz spomina.
Drugi dan. Zarana zjutraj hitim po mestu, da uredim vse o pravem času. V lekarni nekdo pripoveduje kakor, da se zabava.
»Sinoči se je zgodila nesreča. Zahtevala je žrtev. Na ostrem ovinku je auto zavozil v kamen. Kakor velika sinja ptica je zaplavala Magda preko ceste in obležala s strtimi perutmi. — Ko so jo dvignili, v njej ni bilo več iskre življenja.« — Magda? Ne morem do besede. Čez čas vprašam: »Odkod je bila?«
Pot iz mesta do vile je dolga v neskončnost. Odganjam strašno slutnjo. Na pol poti me prehiti autofurgon. Sedaj sem vedela gotovo: Magda se vozi svojo zadnjo pot. Misli so se zmedle. Brez cilja so tavale okoli Magde in slike Silvestrovega večera so kot na filmskem platnu brzele mimo moje duše.
Vila je zavita v grobno tišino. Še gospodinja ne govori glasno. Nasmehljaj je izginil. Čez čas mi šepetaje pripoveduje ... Smrt je blizu ...
S Tilčko sva drugi dan romali proti pokopališču. Noge so se udirale do gležnjev — jug je omehčal sneg. Ogromni črni oblaki so se kakor gore valili od juga.
Molčali sva. Mislili sva vsaka zase svoje težke misli. Jaz sem se bavila le z Magdo in njenim tako tragičnim koncem. Tilčka je venomer čebljala o veličastnem pogrebu, sprevodu, o raznih društvih, govorih in žalnih koračnicah in vzklikala:
»Joj, to bo imela krasen pogreb!«
Prebudila sem se iz sanj in dejala kakor sebi: »Kaj ji sedaj vse to pomaga?«
In zopet sva molčali. Ona spredaj. Jaz zadaj. Gospodje v cilindrih so naju srečavali. Dolga vrsta je hodila gledat mrtvo Magdo.
Vse je bilo belo. Tu je bilo nagrmadenega toliko dragocenega cvetja — sredi zime. Beli nageljni, bele vrtnice, bele krizanteme. V sredi Magda — pa v modri svileni obleki Silvestrovega večera s šopkom kot kri rdečih nageljnov. Za hip sem jo videla na plesišču, ko sprejema šopek: — kot kraljica večera. Sedaj leži tu bleda, mirna, a v rokah ni znamenja vstajenja —- križa, ne rožnega venca. — Ob strani je stala njena mati in je stokala na glas.
K dolgi vrsti vencev še enega. Na njem č'tam: »Plesna šola«. Zajokala sem: »Kaj ji sedaj vse to pomaga?«
Od Silvestrovega večera do pustne nedelje pa nista minila dva meseca.