Modre dalje
Modre dalje (Človek in noč) Miran Jarc |
Trhlo drevo → |
|
Pojoča je noč, da bi izkoprnel!
Fantova pesem se v dalje razlega ...
Čudna bolest prevzema me vsega ...
O, da bi sam se pred sabo otel!
Vsa ogromnost neutešitve
divje v srcé se mi zagreba.
V svoji nemoči bi kriknil do néba
v strašno vsemirje: rešitve, rešitve!
V brezbrežja hrepenenja lijó ...
O, da zajamem jih v težkem zvoku!
Ah, kakor drevo sem, ki vanj vetrovi bijó,
on pa razjeda se v svoje neizraznosti joku.