Mogočni Jurij

Mogočni Jurij neznan

Izdano:	Slovenski gospodar, 73/ 17–40, 1940
Viri:	17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25,26,27,28,29,3031,32,33,34,35,36,37,38,39,40
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Povest iz domačih hribov)

I.

»Jurij, kaj se je zgodilo? Zakaj si tako privihral domov?«

»Jaz se ne dam, da bi se drl nad mano kakor nad kakim lumpom. Najmanj še v cerkvi. Tožil ga bom za razžaljen je časti.«

»Koga pa za božjo voljo?«

»Tega Kranjca, surovino. Ga bom naučil drugače pridigati.«

»Pa vendar ne misliš fajmoštra?«

»Prav tega. S prižnice se je drl nad mano in pred vso faro je s prstom pokazal name.«

»Tega pa ne verjamem.«

»Tilka, kar sem s svojimi ušesi čul in na svoje oči videl, tega mi nihče ne bo utajil, tudi ti ne.«

»Kaj pa so gospod pridigali?«

»Pridigali — haha! Razgraial je in se drl... da bi bilo bolje, ko bi se obesil mlinski kamen takemu, ki pohujšuje; da nedelje z rajanjem skrunimo in da s plesi vso faro in svojo hišo na slab glas spravljamo. Ha, za dober glas bo svoji gostilni Končnik sam skrbel, se temu ... Kranjcu ni treba bati.«

»Saj pri nas nihče ni plesal.«

»Zadnjo nedeljo po večernicah, saj veš, so se tisti iz mesta malo zasukali. Ni vredno, da bi rekel. Še pol ure ni trajalo. Tri ali štirikrat so tudi prej kdaj že kateri malo porajali.«

»Pa to so bili vedno kaki dostojni gostje in zmeraj sami zase. Nikoli ni bilo kaj, kar ne bi bilo prav.«

»Seveda, jeziki pa ne dajo miru in stari ima svoje veselje, če mi more kaj zasoliti. Saj sem mu že od nekdaj na poti.«

»Jurij, to so same prazne misli.«

»Tako? Ti ga še zagovarjaš? Tega pa menda nisi pozabila, da nama je pri ženitvi metal največja polena pod noge. Na vse načine je poskušal, da bi te bil odvrnil od mene.«

»Ne, ne! Hoteli so samo to, da bi tudi moj oče bili pritrdili. Da so oče nazadnje res pristali, za to se imava samo gospodu zahvaliti.«

»Nič se mu nimava zahvaliti. Nobenemu človeku se nimava kaj zahvaliti. Sama sva dosegla, jaz in ti.«

»Fajmošter pa so nama šli v vsem na roko.«

Storil je le, kar je bila njegova dolžnost... To pa še tudi veš, kako me je pri spraševanju obdelaval kakor kakega smrkovca. Vse grehe iz katekizma je vohal na meni.«

»Saj nama nič drugega niso rekli, kakor morajo vsakemu ženinu in nevesti reči. — Te stare muhe bi si moral že vendar pregnati.«

»Ne, jaz ne zabim ničesar. Naju ima posebno na piki. Mene je zmeraj mrzel.«

»Za to bi morali vendar kak vzrok imeti.«

»Nima za kaj. Jaz sem pri krščanski stranki; slabega časopisa ne pustim v hišo; v gostilni držim na red; kjer je v občini in fari kaj treba, sem zraven.«

»To bodo gospod gotovo priznali.«

»Ne maram za njegovo priznanje. Zaradi njega tega ne delam in zaradi njega tega tudi opustil ne bom. Kar imam za prav in kar mi moja pamet za prav spozna, to držim in bom držal, pa naj piha veter od koder koli. Da bi se pa kdo drl nad mano, tega pa ne pustim, najmanj še v cerkvi.«

»Jurij, gotovo jih nisi prav razumel. Fajmošter niso nate merili.«

»Prav name. — Ko se je tako divje drl s prižnice, me je srepo gledal v obraz in dvakrat je s prstom naravnost name pokazal. Levo in desno so ljudje začeli šepetati in vsi so se ozirali name. Na sejmišču me imajo zdaj vsi na jeziku.«

»Ko bi bila jaz namesto tebe, bi šla zdaj h gospodu in bi se z gospodom pomenila.«

»Ha, tako neumen nisem, da bi temu Kranjcu še vodo na mlin nosil. Ta bi mislil, da se prihajam opravičevat ali celo za odpuščanje prosit. Ne, prositi me mora on. Jaz bom sekiro že na pravi topor nasadil.«

»Pa gospoda vendar ne moreš tožiti.«

»To bom — gotovo bom! Ni žive duše, da bi me pregovorila.«

»Jurij, tako neumnost si izbij iz glave — jaz tega ne pustim.«

»Kaj praviš, Tilka? Neumnost? Toliko soli kakor ti imam še jaz tudi zmeraj v glavi... Ti pa držiš z mojimi sovražniki.«

»Jaz držim z dušo in telesom na tvoj kraj; prav zaradi tega ti branim.«

»Ali naj torej pustim, da me pred vso faro imenuje pohujšljivca, in naj to kar tiho požrem? Naj se zavlečem v kot kakor polit pes?«

»Gospod vendar niso tvojega imena imenovali.«

»Imenoval me ni, pa tako jasno je namignil, da so vsi ljudje vedeli, kodi ga je.«

»Pri sodišču ti bodo dokazali, da niso namigovali nate.«

»Če ga je kaj moža, bo priznal resnico. Če pa bo tajil, se bova dala; bova videla, kdo ima prav. Dohtarja si bom vzel, Hudnik je še vsakega lisjaka ujel.«

»Kaj praviš, Jurij? Dohtarja? Hudnika? Proti gospodu?«

»Svojo čast bom branil.«

»Ne sili z glavo skozi zid! Počakaj še!«

»Jutri ga grem tožit. Zdaj pa, Tilka, amen s tem.«

Obrnil se je in stopil z mogočnimi koraki po sobi gor in dol.

Jurij Končnik je imel gostilno »Pri lipi« v Šentanelu. Star je bil šest in trideset let. Bil je postaven mož z gostimi črnimi lasmi. Čeden je bil na pogled, le stisnjene ustnice in ostra brada, ki sta dajali obrazu drzen videz, so nekoliko kazile njegove lepe poteze. Ljudem tudi ni bilo prav, da je nosil glavo preveč visoko in da je korakal kakor kak general. To pa mu je ostalo od vojakov in tudi z najboljšo voljo bi se tega ne bil mogel odvaditi.

Jurij je namreč pri vojakih spravil do narednika. Ker mu je bila taka čast in služba všeč, ni šel domov, ko je svoj rok odslužil, ampak je sklenil, da bo ostal pri vojakih, šest let je še služil.

Tedaj so mu umrli oče in kmalu nato še starejši brat; tako je prišla domačija na njega. Vrnil se je domov in prevzel gostilno »Pri lipi«, ki je bila že doslej na dobrem glasu, Jurij pa ji je sloves še dvignil. Zaradi svojega znanja, svojega premoženja in svoje podjetnosti ter spretnosti se je v domači občini kaj hitro uveljavil in že po enem letu prišel v občinski odbor.

Kmalu se je jel ozirati po družici; tedaj mu je oko obviselo na Tilki, ki je bila edina hči bogatega vaškega trgovca Marka Senčarja. Tilka, ki ji je bilo štiri in dvajset let, je bila postavno dekle, vitka, z velikimi modrimi očmi, z zlatorumenimi lasmi in je veljala za najlepše dekle v vsem Šentanelu. To je Jurija še bolj podžgalo, da j« hotel prav njo za ženo. Šentanelci so ji pravili: »zlata Tilka« in sicer zaradi njenih las, pa tudi zaradi bogate dote, ki jo je čakala.

Toda njen oče je bil samosvoj in trmast mož; prav Končniku ni hotel dati Tilke, nekaj zaradi tega ne, ker je mislil, da je Juriju le za denar, nekaj pa zaradi tega, ker neke stare jeze z rajnim Jurijevim očetom ni mogel pozabiti.

Ko ga je stari prvič odbil, mu je Jurij tako zameril, da drugič ni več prišel, in s Senčarjem odtlej ni hotel več spregovoriti. Tem bolj se je oklenil Tilke, ki je vsa gorela zanj, in je hotel po sili priti do neveste.

Dalj ko četrt leta so se dajali sem in tja, Juriju njegov ponos ni pustil, da bi bil odnehal ali se še kdaj do Tilkinega očeta ponižal, stari Senčar pa je hčerki zlepa in zgrda prigovarjal, naj se odreče Juriju, češ: Končnikovi so že od nekdaj na glasu kot prevzetni ljudje, ki vse druge prezirajo in se z vsakim sprejo in skregajo; posebno prevzeten je prav ta Jurij, ki misli, da mora biti vse po njegovem; katera koli ga bo vzela, vsaka bo nesrečna, nikoli se ne bo s katero razumel in v miru z njo živel. Na to je odgovarjala Tilka, da ji je prav tak ponosen mož najljubši, kajti tudi ona je ponosna in bo srečna le s takim, ki je tudi ponosen in hoče kaj bolj biti.

Ko vse ni nič pomagalo, je poskusil Senčar z grožnjami, češ da ji ne bo dal ne pare in tudi v testamentu ji ne bo ničesar namenil. Tilka je debelo pogledala; ko pa se je z Jurijem pogovorila, je dejala očetu, da Končnik ne čaka na ženski denar in da mu je ljubše, če žena ne prinese nobenega krajcarja k hiši.

Stari Senčar je stisnil zobe od jeze in dolgo ni našel besede. Potem se je zadri, da nima nič več kaj proti, če hoče hči po sili v nesrečo, naj le dela po svoji glavi. Dal ji bo za doto in za dediščino enkrat za vselej dva tisoč goldinarjev, potem nima več kaj zahtevati. Ne on, oče, ne njen brat Urh ji poslej nista več dolžna kaj dati.

Tilka, ki je bila vsa zatelebana v Jurija, si ni dolgo premišljala in je pristala. Hitro so še pripravili, kar je bilo treba, in štirinajst dni pozneje sta se Tilka in Jurij že vzela. Na večer pred poroko je naštel stari Senčar Tilki ^ dva tisoč goldinarjev, morala pa mu je pred tremi veljavnimi pričami pismeno potrditi, da je sprejela vso dediščino, kakor ji o očetu gre, in da v očetovi hiši sploh nima več kaj iskati.

Poroko je prišlo pol Šentanela gledat. Ljudje so rekli, da lepšega para še ni bilo v šentanelski cerkvi. Senčarja in njegovega sina Urha ni bilo zraven, čeprav ju je Tilka lepo prosila, naj gresta vsaj v cerkev z njo. Tem bolj so ženina in nevesto pozdravljali Šentanelci, ki so bili skoraj vsi na njuni strani in proti svojeglavemu trgovcu. Gostija je bila slovesna, toda kratka; nato pa sta se mlada odpeljala in se vrnila z lepega potovanja šele čez tri dni.

Od poroke je zdaj minulo že pet in pol let in nič se doslej še ni zgodilo, kar bi bilo zmotilo srečno življenje mladega Končnika in mlade Končnice. Tupatam se je seveda primerilo, da sta se kaj sporekla; ker pa sta se imela slej ko prej rada, sta se zmeraj kmalu pobotala. Ko je postala mlada Končnica prvikrat mati, ji je stala smrt že ob postelji. Od tedaj je bila mehkejša in vdanejša, posebno versko se je ogrela in poglobila. Izkusila si je tudi, da moževo vihro in prevzetnost s popuščanjem in tihim potrpljenjem laže kroti kakor pa z ugovarjanjem. Zaradi tega tudi danes ni poskušala in možu ni več prigovarjala, ampak ga je pustila, naj se izdivja, ter šla čez nekaj časa dol v gostilno, da bi pozdravila prve goste, ki so prišli od maše; upala je tudi, da bo od teh kaj več zvedela, kaj je župnik prav za prav pridigoval.

Možje pa so govorili le o vsakdanjih rečeh in še besede niso rekli zaradi pridige kaj. Ko je prišel pozneje Blaž, dolgoletni Končnikov hlapec, domov, ga je Tilka poklicala na stran in ga je vprašala, kaj so gospod pridigali in če so v pridigi prijeli njenega moža. Stari Blaž je odločno odkimal in rekel, da so gospod pač tako na splošno govorili o pohujšljivih zakotnih plesih in da so se pri tem res na moč vneli; če so pri tem na koga merili, potem bi to moglo biti le, da so imeli v mislih Leše. Leše, vasica pod Homom, so bile namreč na slabem glasu, češ da hodi mladina tja plesat in ponočevat, ker je tam skoro vsako nedeljo in vsak praznik priložnost za to. Da bi bili gospod na Končnika merili, to ni mogoče, je zatrjeval Blaž.

Tudi sicer ni bilo v Šentanelu čuti, da bi bil kdo župnikovo pridigo obračal na Končnika. Šele ko je Jurij sam pred ljudmi pravil, kako je on pridigo razumel, in ko je sam jel broditi, so se našli taki, ki so mu eni iz hudobije, drugi zato, da bi imeli svoje norce, pritrjevali, češ da je jasno in gotovo: župnik ni nikogar drugega imel v mislih kakor prav Jurija Končnika. Nekaj zahrbtnežev je njegov ponos še podžgalo, da je bil ves iz sebe. Tilka ga je zaman opominjala, v torek je šel v mesto in na sodnijo. Tri tedne pozneje je bila razprava in, kakor je bilo pričakovati, je Jurij popolnoma pogorel. Več ko deset prič je bilo povabljenih, vse so pričale za župnika, za Jurija nobena. Juriju tudi advokat Hudnik, ki so ga ljudje imenovali »hudir«, ni mogel pomagati, čeprav je napel vse sile, da bi bil župnika potlačil. Sodnik je tožbo zavrnil in obsodil Končnika na plačilo vseh stroškov.

Ko je župnik tožniku še enkrat rekel, da mu še v sanjah ni prišlo na misel, da bi v pridigi meril na njega, da, niti vedel ni, da so pri Končniku sploh kdaj rajali, je Jurij zabrusil gospodu v obraz, da se laže. Župnik bi ga bil zaradi tega lahko tožil; pa ga ni, le to mu je rekel:

»Gospod Končnik, prevzetnost je že angele in ljudi spravila v pogubo. Napuh in sramota nista daleč vsak sebe.«

Končnik je prebledel, da je bil kakor zid, v notranjosti pa mu je vse vrelo od jeze.

Res, sramota ga je kmalu doletela. Šentanelci so bili že poprej vsi pokonci, da jim gre Jurij in jim dušnega pastirja vlači pred sodišče; zdaj so mu vsi privoščili, da je pogorel in so se mu zasmehljivo režali v obraz. Po vsej dolini so ga imeli na jeziku. Ponosnega moža je to tako potrlo. da je že jel premišljevati, da bi svojo gostilno prodal in se kam drugam preselil. Kmalu pa je to misel opustil, ker si je rekel, da bi ljudje menili, češ iz strahu je zbežal.

Dva dni ni z nikomer spregovoril, tudi z ženo ne, čeprav je po ves dan pri svoji pisalni mizi in je strmel predse. Šele ko mu je Tilka pripeljala otroka: Tončka, ki je spolnil tri leta, in dveletno Ančko, se je možu obraz razjasnil. Božal je mala dva, ki ju je imel čez vse rad, in ju je vzel s seboj, in se je spet vdal svojim mrkim mislim. Tretji večer pa, ko sta se spravljala z ženo spat, je iznenada spregovoril.

»Ti, haha,« se je po sili zasmejal, »jaz mu bom že pokazal, kdo je kateremu kos, temu strahopetcu.«

»Koga pa misliš, Jurij?« ga je žena plaho vprašala.

»Koga neki, če ne tega Kranjca? Strahopetno se je Izmazal, gladko je vse utajil. Fej ga bodi!«

Ko mu žena ni na to nič odgovorila, je vzkipel:

»Ti mi ne verjameš. Rajši verjameš onemu petelinu. Ti z mojimi sovražniki držiš.«

»Še na misel mi ne pride, da bi s kom držala,« se je zdaj tudi žena razvnela. »Mene ne briga, kaj imate vi moški med sabo. Opravite sami svoje prepire!«

»Ali tako? Tebi je vseeno, če tvojega moža po ceklji vlačijo.«-

»Sam si si skuhal, kar si si. Mene nisi hotel poslušati. Kaj ti naj zdaj pomagam?«

»Ni mi treba pomagati. Sam si bom pomagal... Poslušaj, kaj ti pravim! Cerkev v Šentanelu je bila in je zame ni več. Ne bom šel več v njo. Svoj živi dan ne prestopim več praga v šentanelsko cerkev.«

»Za božjo voljo, ne govori vendar takih reči!«

»Jaz ne govorim kar tako. Če kaj rečem, potem to drži.«

»Kam pa boš ob nedeljah potem hodil k maši? Na Bistrico dol je dve uri.«

»Kdo pa pravi, da pojdem na Bistrico? Bistriški fajmošter je tudi Kranjec in si je z našim dober. Ta dva bi imela svoje norce z mano.«

»V Toplo gor pa je še dalje in poti so slabe.«

»He — v Toplo da bi letal? Da bi se mi ljudje smejali, ha? Tak norec nisem.«

»Kam pa potem hočeš ob nedeljah k opravilu?«

»Če me v cerkvi osirajo, nisem več dolžen v cerkev hoditi. Fajmošter naj ve, da me je iz cerkve pregnal!«

»Pa vendar ne boš Bogu kljuboval, če ti je kaj navzkriž prišlo?«

»Bogu ne kljubujem. Fajmošter ni naš Bog.«

»Ampak zapoved je božja, da moraš nedelje posvečevati.«

»To tudi bom zmeraj. Saj lahko tudi doma molim. Z Bogom bom že uredil, mi ni treba ne fajmoštra ne cerkve pri tem.«

»Za božjo voljo, Jurij! Govoriš, kakor kak brezverec. Pomisli tudi, kaj bodo naši ljudje rekli!«

»Zaradi mene naj govorijo, kar hočejo! — Meni je še celo prav, da ljudje vidijo, kako me je fajmošter iz cerkve pregnal.«

»Sam si boš v lastno skledo pljunil. Če ti v cerkev ne boš več hodil, tudi k nam v gostilno ne bodo ljudje več prihajali.«

»Kdor noče v mojo gostilno, naj pa se je izogne! Meni nikogar ni treba.«

»Če boš kazal tako mrz do gospoda, bo kmalu vsa fara proti tebi. Gospoda imajo ljudje radi.«

»Ti se ga držiš kakor cek, povsodi ga braniš. Toda zdaj ostanem pri svojem — tudi tebi navkljub.«

»Je le tvoja škoda. Meni je vseeno.«

»Da, da, tebi je vseeno, tebi sploh ni mar za moža,« je rohnel v vedno hujši jezi; »le pojdi k fajmoštru in povej mu, da ti je žal, ker si mi vzela!«

»Jurij, če tako začneš, te je res hudo poslušati,« mu je žena užaljeno odvrnila.

Tedaj je vzkipel:

»Pa pojdi, če me ne moreš poslušati, le kar pojdi! Vsa vrata so ti odprta. Zaradi mene lahko takoj greš.«

Tilka se je začela bridko jokati. Čez nekaj časa je dejala trmasto:

»Ti me iz hiše goniš. Ko bi otrok ne bilo...«

»Zaradi otrok si ne delaj skrbi,« ji je zabrusil; »za otroke bom skrbel jaz. — Jaz sem oče.«

Žena je glasno zaihtela in zbežala iz sobe, mož pa je z vojaškimi koraki meril sobo gor in dol. Sonce sreče v Končnikovem domu pa je zakril temen oblak.

Drugo jutro je obhajalo Tilko bridko kesanje, da se včeraj ni premagala in da je možu tako nepremišljeno ugovarjala. Zaradi tega je bila danes ves dan okoli njega, obdala ga je z vso ljubeznijo in bila z njim prijazna, kakor da se ni nič zgodilo. To je Juriju delo dobro in zvečer je nenadoma odnehal s svojim mrčanjem in je spregovoril na pol hude in na pol dobre volje:

»Torej si si premislila? Boš le ostala pri meni?«

»Moj Bog, kam pa naj grem?« je zaihtela. »Saj na vsem svetu nimam človeka, ki bi ga rajši imela.«

»Potem je spet vse po starem. To veš, da te imam tudi jaz rad. Zdaj je vse dobro. Le tega ne poizkušaj, da bi me hotela pod komando dobiti!«

»Za božjo voljo, Jurij, to mi še v sanjah ni prišlo na misel. Gospodar v hiši si ti.«

Podala sta si roko in se poljubila.

Tako je bil pri Končniku torej zopet mir. Prav srečna pa Tilka ni bila več. Končnik je namreč ostal pri svojem in ni šel v cerkev ne ob delavnikih ne ob nedeljah — tedne in mesece že tako. V sobi, kjer sta spala, je visela na steni velika lepa Marijina podoba z zlatim okvirom, ki jo je bil kupil, ko se je ženil. Pred to podobo je vsak dan kratko pomolil, ob nedeljah in praznikih pa je opravil pred njo daljšo molitev; trdovratno pa se je ognil cerkve.

Za Tilko je bilo to hudo — še tem bolj, ker si ni več upala možu kaj reči. Večkrat ga je proseče pogledala, in če se je napravil, kakor da njenega pogleda in njene tihe prošnje ne vidi, je žalostno odšla. Jurij pa je prav dobro videl, kako hudo je Tilki in koliko zaradi njega trpi. Včasih ga je obšlo usmiljenje do uboge žene, ki jo je iz vsega srca ljubil. Toda njegov ponos je bil mogočnejši od ljubezni. Slej ko prej je ostal pri svojem.

II.

Za deževno jesenjo in dolgo, hudo zimo je prišla spet pomlad. Hribi in doline so ozelenele, vsepovsodi se je zbudilo novo življenje in tudi ljudem so se obrazi zjasnili in razvedrili.

Bilo je na belo nedeljo po večernicah, ko se je zibal z naglim korakom malo nenavaden možak po poti skozi Šentanel. Bil je po mestno oblečen, na levi roki je nosil površnik, desnica pa se mu je Igrala s črno paličico. Bil je gibčne in krepke postave, imel je dolgo, svetlo brado, iz modrih oči se mu je hudomušno bliskalo, na dnu pogleda pa se mu je smehljala mehka dobrota. Mogel je biti okoli štiridesetih let. Obraza bi bil kar lepega, ko bi se mu nos ne bil tako modrikasto svetil. Pa prav zaradi tega žarečega nosa je bil možakarjev videz še bolj dobrodušen. Mož, ki so ga ljudje imenovali »dohtar Bogpomaj«, se je pisal doktor Silan in je bil okrajni zdravnik. V njegovem okrožju so bile občine Brezje, Šentanel, Bistrica in Topla, stanoval pa je v Brezju. Priimek »dohtar Bogpomaj« se ga je prijel zaradi tega, ker je znal bolnikom tako na dušo pihati, da jih je že z govorjenjem pol ozdravil. Če je prišel h kakemu hudo bolnemu, je imel navado reči: »Bog pomaj! Bog bo pomagal in jaz tudi. Le korajžo!« Zelo radi so imeli doktorja Silana tudi zaradi tega, ker ni bil nikoli slabe volje, vedno je bil veder in veselega obraza, za vsakega je imel besedo in vsakemu je znal na smeh kaj reči. Poznal je v svojem okraju staro in mlado, da, še za živali je vedel in jim voščil besedo.

Danes je bil dohtar še posebno židane volje. Na levo in na desno je pozdravljal, semkaj in tjakaj je mahal s svojo paličko.

Skozi zaprto okence je gledala belolasa stara ženica. Naglo je zdravnik pristopil in kliknil:

»Glej jo, Mojca je spet pokonci!« Ko je ženica za oknom nekaj odgovorila, česar ni bilo mogoče razumeti, se je nasmejal:

»Ah seveda, meh, meh! Če ima človek skoraj devet križev na plečih, ni čuda, da pušča. Pa deset let še zmeraj lahko drži, hahaha.«

Trije otroci so prileteli čez cesto.

»Ah, glej ju, Franceja in Tevžeja!« ju je dohtar nagovoril. »Kateri je močnejši?... Ne, ne, tepsti se danes ne smeta, danes je nedelja ... Nančka pa je za celo glavo zrastla, kar sem jo zadnjič videl... Škoda, danes imam nov suknjič pa ni bonbonov v njem. Na, otroci, tu imate krajcar — fig si kupite!«

Dal jim je denar.

Ko je šel dalje, je na pragu zagledal mačko, kako si je s tacami umivala obraz.

»Mucika, muc, muc, muc!« jo je poklical. »Kdo pa bo prišel danes, da se tako čediš in napravljaš?«

Počohljal jo je in mačka se je stegnila, tako ji je dobro delo.

Pri šoli je stal star občinski siromak s pipo v ustih.

»Bog daj dober dan, Marka! Ali ti diši dim?«

»Dišal bi mi že, gospod dohtar, ko bi imel tobaka.«

»Kaj, nimaš tobaka? Siromak ti! Na, tu imaš cigaro.«

Hav-hav-hav! se je zakadil bel špicelj vanj.

»Muki, ti pledrc, ali me ne poznaš? Hahaha.«

Tlesknil je s prsti, psiček a je veselo pomigal z repom in se vzpel nanj.

»Ho, ho, ti pacek packasti, tako pa nisem mislil. Me boš čisto podrekal.«

Medtem ko je šel dalje, si je otrcal blato, ki so ga pustile pasje tace na hlačah.

»Ah, Jerčka — danes pa si lepa! Ali si bila pri prvem svetem obhajilu? Si imela lep bel venček, kaj? To bi bil pa rad videl. Ne, ne, deklic, drugič! Danes ne utegnem. Srečno, Jerčka!«

Tako je to šlo vso pot po vasi. Na kraju je stopil zdravnik v čedno belo hišico, kjer so z oken viseli nageljni in rožmarin. Na lopi je potrkal na vrata v sobo. — Naprej!« — V sobi je v mehkem naslonjaču sedela bleda, morda šestdesetletna žena, ki ji je bilo videti, da je pravkar prebolela hudo bolezen.

»Bog daj dober dan, gospa! Sem dejal: moram iti in pogledati, kako je z vami. Dobro je, dobro. Na pogled ste že prav dobri.«

»Gospod doktor, Bog vam povrni, da ste prišli! Vesela sem Vas,« je odvrnila gospa in pokašljala; »ampak danes ste pa menda čisto novi.«

»Ali se vam čudno zdi? Saj je velika noč šele minula in o veliki noči sem dejal, da je treba starega človeka sleči in novega obleči, hehehe.«

Doktor Silan je bil samec; imel je obilo dela in tako ni utegnil nase gledati. Večkrat je bil prav nemarno oblečen. Nekaj tednov sem pa se je oblačil prav skrbno in, kolikor se mu je le dalo, tudi po modi.

»No, kako se počutite? Ali vam jesti diši? Ali mirno spite?« jo je jel spraševati, ko se je usedel zraven nje.

»Dobro je,« je odgovorila gospa. »Da bom tako hitro okrevala, tega bi ne bila nikoli verjela. Zmeraj sem mislila na Svojega rajnega, da bo prišel pome.«

Bila je vdova po rajnem Jakobu Dobrovniku, ki je bil šolski upravitelj v Šentanelu.

»Bababa!« jo je zavrnil zdravnik. »Tako hudo ni bilo. Kdor je tako krepek kakor vi, ta še to tudi preboli, če se mu pljuča malo vnemejo.«

Preiskal ji je pljuča in prisluhnil sapi.

»Odlično! Vse čisto,« je dejal. »V štirinajstih dneh boste spet, kakor ste bili.«

»Bog vam povrni ves vaš trud, gospod doktor! Jaz ne vem, kako bi se vam dovolj zahvalila.«

»Kaj še kaj! Meni se nimate za kaj zahvaljevati. Hvalite Boga, ta daje zdravje. Če je kdo drug še kaj pomagal, potem je bila to vaša dobra hči. Bolj skrbne in bolj spretne bolniške strežnice še nisem srečal... Toda kje je danes gospodična?«

»H Končniku je šla, Tilko obiskati. Sta si prijateljici.«

»Kaj, prijateljici sta si?«

»Da. Bili sta skupaj pri šolskih sestrah v gospodinjski šoli. Treziki se uboga Končnica smili.«

»Uboga Končnica? Smili? Zakaj pa?«

»Ali še niste čuli? Saj že vse govori.«

»Da so pobiča dobili, to vem. Mene niso klicali, je babica opravila. Ali je bilo potem kaj narobe?«

»Ne, ne. Zdrava sta oba, mati in otrok. Toda on, Končnik, ne da otroka krstiti — iz mržnje do župnika.«

»Tako znorel vendar ni.«

»Znorel ni, pa čez mero ponosen je. Ne more pozabiti, da ga je gospod župnik razžalil — tako pač trdi on — in da je pravdo proti gospodu izgubil.«

»Ali te stare žganke še zmeraj pogreva?«

»Saj sploh še ni pustil, da bi se bili shladili. Več ko pol leta že ne zajde v nobeno cerkev; župniku nagaja, kjer more. Zdaj otroka h krstu ne pusti, da bi mu ne bilo treba župnika. Baje je rekel, da njegova hiša od župnika ne potrebuje ničesar in ne sprejme ničesar.«

»Kako dolgo pa je že, kar je prišel otrok na svet?«

»Hm, dobre tri tedne bo že.«

»Pa tedne in mesece to vendar ne more trajati, enkrat morajo otroka vendar krstiti.«

»Ne vem, kaj Končnik prav za prav misli. Morda pričakuje, da bo župnik prestavljen.«

»Tedaj bo dolgo čakal. Kaj pa njegova žena k temu pravi ?«

»Moj Bog, uboga Tilka! Reči ne sme kaj, Končnik ima glavo kakor kij. Povrhu je Tilka vsa zaverovana v njega in na vse viže gleda, da bi ga ljudje ne dobili v jezike. Zato je tiha in se skrivaj dosti prejoče. Bojim se, da bo od žalosti in skrbi še zbolela.«

»Tako, tako, tako! Tedaj bom moral kdaj tja iti, da ga popijem kozarec in da si krčmarja malo izposodim.«

»Za božjo voljo nikar, gospod doktor! To bi bilo samo olje na ogenj, potem bo vse ženi povračal. Tak ponos ima, da ne prenese opominov. Ježovnika s Sel, ki ga je zaradi prepira z župnikom prijel, je iz hiše vrgel. Župniku se baje tudi ni dosti bolje godilo, je pravil stari Blaž. Ko je župnik neki dan prišel h Končniku na dom in ko ga je prijazno opomnil, kako da ne pride več v cerkev, je ta surovež bojda stisnil zobe, ne besede ni rekel in je gospodu s prstom pokazal na vrata. — Od tistih dob je še bolj hud na župnika.«

Zdravnik je zmajal z glavo. Čez nekaj časa je rekel:

»Gospa Dobrovnik, predolgo govoriva. Utrudili se boste in vam bo na škodi.«

»Se malo ne, gospod doktor. Malo klepetanja mi dobro de. Toda vam se mudi.«

»Danes imam pisan čas.«

»Potem pa še počakajte, da pride Trezika; nama bo kave skuhala.«

»Prav rad, če vam ni sitno.«

»Kaj še! Trezika mora vsak čas priti. Vesela vas bo.«

Zdravnikov obraz se je čudno zasvetil. Imel je besedo na jeziku, pa jo je požrl in je molčal. Dobrovnica pa je klepetala dalje:

»Stari Senčar je le prav imel, ko je Tilki z vsemi štirimi branil, naj ne jemlje Končnika. Ko bi ga bila Tilka poslušala!«

»Z ženitvijo je kakor s srečkami: eden zadene, drugemu spodleti,« je dejal zdravnik zamišljeno.

»Pri vas te nevarnosti ni,« ga je Dobrovnica podražila; »vi se takih srečk ne marate lotiti.«

»Kdo ve? Za študirane pravijo, da jih s štiridesetimi leti sreča pamet — moja ura pa je pravkar štirideset bila, hahaha,« se je zasmejal.

»Aaa! Torej še res ni, ko ljudje pravijo, da ste se zoper sedmi zakrament zarotili? — Torej le še mislite na ta jarem?«

»Mislim že, haha. Ampak za jarem je treba dveh. Vidite, tu pa se že začnejo težave.«

»Bababa, težave! Sto deklet vam je pripravljenih v jarem pomagati.«

»V tem pa se motite, gospa. Eni sem prestar, drugi sem premalo gosposki, tretji moj nos ni po volji, čeprav ,sem čisto nedolžen, da je tako tolst in rožnat, haha, in — in, če naj po pravici povem, tistih, ki bi jih lahko dobil, jaz ne maram, tiste edine, ki bi jo hotel, pa dobim ne.«

»Tega vam ne morem prav verjeti. Doktorja Silana menda nobena ne bi zavrnila.«

Odmaknil se je s stolom nekoliko od gospe. Na obrazu sta se mu mešali zadrega in veselost. Nekajkrat je požrl in se pogoltnil, potem pa je dejal poredno:

»Če tako mislite, gospa, pa kar poskusiva, če je res... Mislite si na primer, doktor Silan bi prišel slovesno napravljen — hahaha —, bi se pred vami priklonil In bi vas poprosil za roko vaše gospodične hčerke — kaj bi mu rekli?«

Dobrovnica se je prestrašila, je zardela, pogledala zdravnika vprašujoč v oči in dejala resno:

»Gospod doktor, to so pač norci, kaj?«

»Bog vari! četudi imam rad norce, v takihle rečeh norci niso prav,« je odgovoril.

Gospa je nekaj časa molčala.

»Ampak jaz brez hčere ne morem biti... To vendar veste, gospod doktor,« je spravila jeclja je iz ust; »če pustim Treziko, to se pravi, če me ona pusti, kaj naj jaz reva počnem, ko si sama ne morem pomagati?«

»Kaj? Z njo bi šli. Moje stanovanje je dovolj veliko. Tu niste na svojem, pri meni boste pa doma. V Brezju je tudi topleje, kraj je bolj prijazen. Potem pa ne boste imeli samo hčerke, imeli boste zdravnika tudi kar pri sebi, čeprav upam, da ga vam ne bo kmalu treba.«

Čez gospejin obraz je šinil žarek veselja.

»Ali ste se s Treziko že zmenili?«

»Ne besede še ne. Ne bi se mi bilo zdelo pošteno, ko bi bil z gospodično za vašim hrbtom kaj spletel. Poprej sem hotel vašo besedo.«

»Toda Trezika ni bila v kakih višjih šolah, bila je samo pri šolskih sestrah.«

»Zaradi tega jo še bolj cenim. Višje šole, gospa, dekleta samo skazijo.«

»Da, gospodinja je že; pa dati ji nimam kaj in mlada tudi ni več. že v samostanu je bila najstarejša med gojenkami; pozneje pa je tudi morala za delom in zaslužkom, da je doma pomagala.«

»Bolj mlada je še zmeraj kakor jaz. Kar pa se drugega tiče, hvala Bogu, nisem bil nikoli tak osel, da bi bil hotel denar priženiti. — Gospodična je brihtna in čedna in dobrega srca; to je več kakor cela skrinja denarja. Že kar od kraja mi je bila po volji. Odkar pa sem jo med vašo boleznijo bolj «poznal, si zmeraj pravim: S to bi bil srečen, z drugo nobeno.«

»Ali moja hči kaj ve o tem, da vam je po volji?«

»Če ni slepa, mora vsaj kaj slutiti. Toda bojim se, da ji ni Bog ve kaj zame.«

»Tega ne verjamem. Vedno jo veseli, kadar pridete, in vas hvali.«

Ta hip so se odprle duri in prihitela je Trezika. že na pragu je dejala s svojim vedrim glasom:

»Oprostite, gospod doktor! Šele zdaj sem izvedela, da ste pri nas. Ko bi bila vedela, da pridete, bi ne bila šla zdoma.«

»Ali gospodična! Malo pa morate še iz hiše tudi. Pa še dobro delo ste storili, ko ste šli žalostne tolažit,« je odgovoril zdravnik prijazno.

»Kdo pa vam je pravil ? Ah, mati... Kajne, materi se je na bolje obrnilo?«

»Zelo sem zadovoljen. Kmalu me ne bo več treba.«

»Ali že smejo malo povojenega mesa jesti? Radi bi ga že; bi bolj k moči prišli.«

»Trezika, zdaj se ne brigaj zame,« jo je opomnila gospa; »idi in skuhaj kave! Gospod doktor naju bo počastil in bo z nama jedel.

»To je lepo, gospod doktor; kar koj grem.«

»Ne, ne,« je branil zdravnik; »se še prav nič ne mudi. Zdaj je še prezgodaj za jed. Usedite se k nama in nama kaj povejte, gospodična Dobrovnik!«

»Gospod doktor, nikar ne rekajte zmeraj .gospodična Dobrovnik'! To je tako gosposko in prisiljeno.«

»Kako naj drugače rečem? Ali rajši čujete: .gospodična Terezija'?«

»Hihihi, tako mi še živa duša ni rekla. Recite: 'gospodična Trezika', še ljubše pa mi je, če 'gospodično' izpustite!«

»O, samo 'Trezika' mislite? To mi je pa skoraj premalo; utegnilo bi se mi zgoditi, da bi kdaj rekel: 'ljuba Trezika'.«

Poredno se je nasmehnil. Dekletu je udarila kri v glavo, toda naglo se je zbrala in mu zagrozila s prstom ter ga začela za norce kregati:

»Vi-vi-vi, gospod doktor! Vsa dekleta imate za norca in, če vam katera na limanice sede, se ji smejite.«

»Gospodična Trezika, vi ste mnogo prepametni in preveč vas spoštujem, da bi si z vami upal uganjati norce.«

Dekle je zopet zardelo. Vprašujoče mu je pogledala v oči, potem je stopila k oknu in se zagledala ven, kakor da je zunaj Bog ve kaj. Bila je postavno dekle, svetlosiva nedelovna obleka s čistim belim predpasnikom ji je bila kakor ulita. Ni bila kaka posebna lepotica, toda njene svetlomodre oči, njeni temnorjavi gosti lasje so dajali obrazu neko neizrekljivo mikavnost. Bila je nekoliko bleda, videz pa ji je bil še tako mladikast, da bi ji bil prisodil kvečjemu trideset let, čeprav jih je že izpolnila pet in trideset.

Ker je beseda zastala, jo je povzela gospa in opomnila hčer:

»Tak povej no! Kaj je pri Končniku novega? Kako je Tilki?«

»Moj Bog,« je vzdihnila Trezika in se obrnila od okna, »tam je križ! Zdaj je otroka krstil.«

»Hvala Bogu! Ali sta se pobotala z župnikom?«

»Kaj še! Saj niso župnik krščevali, Končnik sam ga je krstil.«

»Ali se je otroku kaj pripetilo? Kaj mu je? Ali je kaj nevarnega?« je zdravnik hlastno vprašal in že vstal.

»Ne, ne, gospod doktor; kar ostanite! Otrok je živ ln zdrav. Brez sile ga je krstil, iz gole mogočnosti. Rekel je, krsti on prav tako lahko kakor župnik in če je enkrat krščeno, je krščeno, noben človek ne sme biti dvakrat krščen, to bo menda župnik tudi vedel; prav župniku na mrz, je rekel, bo krstil otroka.«

»Za božjo voljo, saj tak krst ni veljaven,« se je oglasila gospa.

»Veljaven bo že, če je vse prav naredil,« je menil zdravnik; »vprašanje pa je, kaj bo cerkvena in posvetna gosposka na to rekla.«

»Sinoči je bil žandarm pri Končniku in je vpraševal po podatkih za otroka,« je dekle dalje pripovedovalo; »Končnika je to strahovito razkurilo, ker je mislil, da so žandarma župnik poslali. V tej jezi je krstil otroka.«

»Kaj pa pravi Tilka?«

»Da, mati, to je najbolj čudno. Tilka se ne joče več in le prav malo govori. Očitno pa je, da jo je vse to hudo zadelo. Enkrat ji je ušla beseda, da bi rada umrla, ko bi bil otrok prav krščen. Bojim se, da bo še resno zbolela — bolj slaba je itak od poroda sem.«

»Tu bo treba pomagati, saj se to ne more dalje tako vleči. Stopil bom h Končniku in mu pošteno obral levite,« je rekel zdravnik odločno.

»Nikar, nikar, gospod doktor!« mu je branila Trezika; »ne hodite mu blizu, prosim vas. Prav vzrojil bo, opravili pa ne boste nič, še kaj hudega se vam lahko pripeti.«

»Ali se bojite zame?«

»Res, bojim se. Končniku ni dobro hoditi na pot; ima tudi še zmeraj take, ki bodo na njegov kraj stregli. Zares bi se mi smilili, če bi si za svojo dobroto kaj hudega učakali.«

»Na, na, tako nevarno pa tudi ne bo... Nekaj se vendar mora storiti.---Hm, hm, morda bi se dala ta reč od druge strani prijeti. Zmeraj Končnik ne čepi doma. Kadar za krajši ali daljši čas kam odide, naj bi stopil župnik v njegovo hišo in naj bi krstil otroka ali pa storil, kar se storiti mora! Potem bi se Končnica ne imela za kaj žaliti.«

»Ti ljubi Bog, ko bi se potem Končnik vrnil in bi zvedel, kaj se je medtem zgodilo, vso hišo bi postavil na glavo.«

»Saj ni treba, da kaj izve. Malo previdnosti in vse bi lahko ostalo skrito. Kak zanesljiv človek bi moral pomagati — najbolje Končnikov stari hlapec Blaž — pa bi šlo.«

»Morda — morda res. Bom gospodu župniku povedala.«

»Ne, gospodična Trezika, z gospodom bom jaz govoril, vi pa nagovorite Končnico, naj sporoči župniku, kadar bi mož kdaj za ves dan ali za pol dneva šel zdoma!«

»Dobro ste si namislili, gospod doktor,« je pritrdila gospa. »Vi veste vedno kako svetovati in pomagati, toda, Trezika, zdaj smo se naklepetali. Pojdi, zdaj bi res že rada kave.«

»Takoj, mati.«

Urno je odhitela v kuhinjo in zakurila. Medtem ko je mlela kavo, nič več ni mislila na 7ilko, ampak bolj ko je vrtela mlin, bolj so se ji sukale misli okoli doktorja Silana... Ali ne prihaja nekaj novega v njeno življenje ? Že prej kdaj, kadar se je zdravnik z njo pogovarjal, se ji je včasih zazdelo, da mu postaja glas mehek in nežen. Danes pa so njegove norčave besede zvenele kar čudno. Samo šaliti se menda ni mislil in zakaj neki jo je hvalil? Toliko dela ima na vse strani, kako neki, da se mu danes nikamor ne mudi? Ali sedi zaradi matere tako dolgo? Ne, saj se je največ z njo, s Treziko, pogovarjal. Kaj pa ona? Če si hoče biti odkrita, si mora priznati, da se z nikomer ne meni tako rada kakor z njim; čutila je več do njega kakor samo spoštovanje. Kaj bo iz tega? Nič, nič! Menda si ne bo domišljala, da jo doktor... Ah, kaj, domišljuje si nič, o tem pa je vendarle prepričana, da bi vse storila, kar bi za njegovo srečo mogla storiti.

V teh mislih je pripravljala malo južino in nič čuda, če je minulo dobre pol ure, preden je bila gotova. Zato pa je zdaj pohitela, z rožnatim prtom je pogrnila mizo, prinesla steklenico vina, potice, povojenega svinjskega mesa, presnega masla, strd in nazadnje v lepi porcelanasti posodi še kavo.

»Hoho, gospodična Trezika, kaj pa uganjate?« se je zdravnik nasmejal; »to je gostija, ne pa mala južina.«

»Kritiziranje je prepovedano,« je odgovorila veselo. »Prosim, gospod doktor, vzemite si!«

»Pa začnimo torej! Najprej kave, vino pride pozneje.«

»Ali vam smem naliti? — Bolj črno, kajne?«

»Bolj črno in bolj belo, hahaha. Toda najprej jo morate gospe materi naliti.«

»Ne, ne,« se je branila gospa, »jaz si bom sama; mi nihče drugi ne naredi prav.«

Trezika je potisnila naslonjač z materjo k mizi in Je postavila skodelico in krožnik pred njo. Vmes je vrgla zdaj in zdaj prijazen pogled na doktorja. Stregla mu je tako ljubo po domače, da o njeni naklonjenosti nič več ni dvomil. Zaradi tega je postal pogumnejši.

»Gospodična Trezika, kava je imenitna,« je pohvalil.

»Le norčujte se,« se je zasmejala; »zato je morate še eno skledico popiti.«

»Pozneje jo bom še res. Zdaj pa si moram počiti. Medtem vam bom nekaj pripovedoval, kar vas bo zanimalo.«

»Radovedna sem.«

»Pomislite, vaša gospa mati se misli iz Šentanela preseliti v Brezje.«

»Ali, ali, gospod doktor!« se je gospa prestrašila. »Meni kaj takega še v sanjah ni prišlo na misel. Vi ste Jo predlagali.«

»Da. Vi pa ste kazali, da bi vam bilo to kar po lolji, V zdravniškem stanovanju v Brezju je obilo praznega prostora, tam bi lepše, udobneje in ceneje stanovali kakor tu.«

Trezika ga je gledala z odprtimi usti. Bila je iznenadena in je obračala oči od zdravnika na mater.

»Kaj bom pa jaz?« je vprašala po kratkem molku.

»Vam, gospodična Trezika, ne ostane nič drugega, kakor da greste z materjo. Saj gospe matere ne morete same pustiti.«

»Jaz sem vendar pri Senčarju v trgovini nastavljena. Pojutrišnjem moram spet nastopiti. Je dobra služba, ki je ne morem kar tako pustiti. Materina pokojnina je premajhna za naju obe; jaz moram še kaj zaslužiti.«

»Ali službe pri Senčarju tudi tedaj ne morete pustiti, če vam doktor Silan boljšo preskrbi?«

Iznenadeno, zbegano se je dekle oziralo.

»Ali Trezika, si ti otročja!« se je oglasila mati. »Ali še zmeraj ne razumeš, kaj gospod doktor misli ?... Vprašuje te, če bi ga hotela vzeti.«

Dekletu je udarila kri v obraz, pobesila je glavo, ni rekla ne besede in je sedela pred njima vsa oblita od dekliškega sramu.

»Gospodična Trezika, ali sem vas užalil?« je vprašal zdravnik mehko.

»Ne, ne, gotovo ne!« je zašepetalo dekle in počasi spet dvignilo glavo. »Le prestrašili ste me.«

»Ali je za vas tako strašno, če bi morali z menoj v moj dom in me osrečiti?«

»Nič bi ne storila rajši kakor to. Ko bi vas le mogla osrečiti!«

»Vi me morete, vi edina. Brez vas bi se moral sreči odreči — za vedno. Moje srce je vaše.«

»In moje — vaše, vi, ljubi, dobri —!« je reklo dekle in se v solzah smejalo.

Kakor da se je iz sanj zbudila, se je obrnila k materi in je vprašala plaho:

»Kaj pa pravite vi, ljuba mati?«

»Trezika, to je čisto tvoja reč,« je dejala gospa; »jaz bi si ljubšega zeta ne mogla želeti, kakor je gospod doktor. Prepričana sem. da boš srečna z njim.«

»Da, vse bom storil, da bo moja ženkica vsaj nekoliko srečna pri meni.«

Ponudil je dekletu roko čez mizo in ko je ta položila svojo v njegovo, jo je nekaj časa držal, potem se je nagnil na njeno in jo poljubil ter veselo vzkliknil:

»Živijo! Zmaga ;|e naša. Zdaj pa te že smem tikati in te po imenu klicati, liajr.e, ljuba Trezika?«

Dekle mu je smehljaje prikimalo.

»Seveda me moraš ti tudi tikati,« je nadaljeval, »in me klicati po imenu. Saj menda veš, da sem Janez, čeprav nisem Kranjec; doma so me včasih za Anzeja imeli, zdaj mi pa pravijo Ivan.«

»Ljubi doktor,« je menilo dekle v zadregi, »malo še počakajte! Danes tikanja še ne spravim čez jezik.«

»Tedaj ga kozarec za korajžo zvrni, hahaha!«

Natočil je vse tri kozarce, trčil z ženskama in jima ves židane volje napil:

»Bog nas živi: mene, tebe in še mamico!«

Potem ni odnehal, da sta ga obe začeli tikati. Trezika mu je natočila še nekaj kozarcev in ga silila z vinom, tako da je postal že kar prešeren. Iznenada se je spet zresnil in rekel:

»Zdaj pride glavna reč. Ljuba Trezika, kdaj bo poroka?«

»To moraš ti določiti, Ivan,« mu je odvrnila in zardela.

»Kar od danes na jutri to ne pojde,« se je oglasila mati »s Treziko se nisva pripravili. Treziki je še treba poštene bale, da je ne bo treba biti sram.«

»Dobro, tedaj jo odložimo na jesen. Pri meni doma je tudi še marsikaj treba popraviti in urediti, septembra pa imam dobiti večji znesek denarja.«

Nekaj časa so se še po domače menili, potem se je moral zdravnik posloviti. D [nerazpoznavno besedilo] je še rekel:

»Kmalu se spet oglasim — gotovo še ta teden. Tedaj, Trezika, ti prinesem čeden zlat prstanček, tega boš morala zmeraj nositi, da svojega Ivana ne boš pozabila.«

»Ivan, nikar si ne napravijaj stroškov!« je branilo dekle; »saj moram itak zmeraj nate misliti.«

»Ne, ne, takile prstani imajo skrivnostno moč,« se je šalil; »srca grejejo, da se ne ohladijo. Toda imeti ga moraš vedno na roki, še za minuto ga ne smeš sneti. Če bi kdaj videl, da ga nimaš, bi me utegnila zmagati hudobna misel, da ti je najine današnje kupčije žal, hahaha.«

»Ti, ti!« mu je dekle zapretilo. »Toda ljudje bodo videli, da imam prstan, in si bodo jezike brusili.«

»Naj si jih brusijo! ... Kvečjemu bodo mogli reči, da si je doktor Silan na stare dni še osvojil preljubko nevestico. S tako nevesto se lahko postavim.«

Vzel je klobuk in palico, podal dekletu in materi roko ter stopil počasi k durim, zraven pa je poredno-otožno pel:

»Adijo pa zdrava ostani,
podaj mi še enkrat roko,
pa name nikar ne pozabi...!«

Osem dni nato je imela Trezika zlat prstan z bleščečim kamnom, ki so ga vsi v Senčarjevi trgovini kaj kmalu opazili na njeni roki.

III.

Konec aprila so bile v Šentanelu občinske volitve. Kar je bil v občinskem svetu, je Končnik mnogo storil za občino. Največ po njegovi zaslugi so zgradili občinsko žago, regulirali so vodo, da ni več vsako vigred drla čez bregove, dosegli so, da je dala država podporo za živinorejsko zadrugo; zadnje čase je snoval Končnik občinsko elektrarno in je dal na svoje stroške izdelati načrt za tako elektrarno; pol leta sem, kar je tajnik zbolel, je opravljal tudi vse pisarniško delo na občini.

Po svojih sposobnostih je daleč nadkriljeval vse druge občinske može. Zaradi tega so tudi splošno menili, da bo on prihodnji župan. Ker je bil tako ponosen, si županske časti ni le želel, ampak je bil trdno prepričan, da nihče drug župan biti ne more kakor on. Večkrat je pred volitvami namignil, kaj vse bi storil, ko bi bil župan. Niti v misel si ni vzel, da ima precej nasprotnikov. Nekateri kmetje so se namreč bali, da bi s svojo podjetnostjo utegnil spraviti občino v dolgove; drugi so bili proti njemu, ker so mu njegovo prevzetno ponašanje zamerili; mnoge pa si je odbil zaradi svojega prepira z župnikom.

Tedaj se je zgodilo, česar Končnik nikoli ni pričakoval: pri volitvah je čisto pogorel. Tako malo glasov je dobil, da niti v občinski odbor ni prišel. Prevzetnega moža je to vsega zmedlo. Odvihral je domov, zaklenil se je v sobo in ni z nikomer spregovoril. Tudi ženo, ki je koj slutila, kaj se je zgodilo, in ga je hotela bodriti, je zavrnil in ji odsekal besedo. Na večer si je vpregel konja, odpeljal se je in več ko teden dni ga ni bilo domov.

Medtem je Končnikovega najmlajšega otroka, ki ga je Končnik sam krstil, tako hudo prijela božjast, da so se bali, da bo otrok umrl. Dobrovnikovi Treziki se doslej še ni posrečilo, da bi bila Tilko pregovorila, kakor je doktor Silan svetoval. Tilka je bila tako preplašena in ni verjela, da bi se dalo vse na skrivnem opraviti, moževe jeze pa se je bala bolj ko kdaj prej. Ko pa je bilo zdaj otrokovo življenje na niti, ni nič več premišljevala in ni več oklevala, saj je itak ves čas dvomila, če je otrok prav krščen; poslala je takoj hlapca Blaža v župnišče, naj prosi gospoda, da pridejo hitro h Končniku.

Župnik se je naglo odpravil, na videz se je šel okoli vasi sprehajat, nazaj grede pa je kakor slučajno zavil mimo Končnikove gostilne in naglo stopil v hišo. Škofijstvo, kateremu je bil o vsej zadevi pisal, mu je naročilo, naj otroka pogojno še enkrat krsti. To je zdaj storil, potolažil s prijazno besedo jokajočo ženo in, kakor je mislil, odšel iz hiše, ne da bi ga bil kdo opazil.

Pet dni potem se je Končnik vrnil s svoje dolge poti spet v Šentanel. Še zmeraj je imel mrk pogled, toda zdaj ni bil več pobit, obhajala ga je hladna, trmasta misel, da bo že vsem pokazal, kdo je. Prvotni sklep, da bi svojo gostilno prodal in se kam drugam iz Šentanela preselil, je zavrgel. Ne, star vojak ne beži, da bi vsaka baba lahko za strahopetcem kazala. Bo že drugače kos občini. Pokazal jim bo, da brez Končnika nikamor ne pridejo. Še mezinca ne bo ganil za občino; nagajal ji bo, kjer bo mogel. Z advokatom Hudnikom se je v mestu zmenil, da bo občini odpovedal vodno pravico; tudi živine ne bo pustil goniti čez svoj svet na občinski pašnik.

Ker mu je jel konjič pešati, se je Končnik ustavil pri Žagarju, ki je bil na sredi pota med Šentanelom in Brezjem. V gostilni je sedelo kakih deset fantov, ki so bili večidel iz Šentanela, med njimi dekle, Rutnikova Cencka, ki je bila prej kdaj pri Končniku za natakarico pa jo je Tilka zaradi njenega vedenja nagnala.

Ko je stopil Končnik v gostilno in se dalje v stran od glasne družbe usedel za prazno mizo v kotu, so si fantje pomežiknili. Kakor da so se res pravkar o tem menili, je eden od njih dejal zaničljivo:

»Jaz sem že rekel in pravim še in še, da je novi šentanelski občinski odbor za nič.«

»Same zeljnate glave so zbrane, nobene brihtne ni vmes.«

»Brihtnega človeka ti kozli ne trpijo med seboj — toliko pameti še imajo —; ko bi bil kdo brihten med njimi, bi bila njihova neumnost preočitna.«

»To bo še čedna politika! Ne bo minulo leto dni in ti dedci bodo spravili občino na kant.«

»Ho, Končnik!« se je oglasil eden od njih. »Veseli bodite, da niste med temi osli! Med tolikimi terci en pameten človek ne zaleže.«

»Pravim, da bo ta polomija ljudi še spametovala. Pri prihodnjih volitvah bodo vsi poiskali moža, ki ima kaj soli v glavi.«

»Da, Končnika.«

Končnik, ki ga je njegov ponos čisto zaslepil, tako da ni spoznal, kako ga imajo za norca, je vstal in prišel s svojim kozarcem k družbi, ki ga je rada povabila, naj prisede. Naročil je Štefan vina in se od veselja razkošatil, ko so mu po vrsti, nazdravljali in ga povzdigovali. Kmalu pa so spet začeli zbadati.

»Jaz le tega ne razumem, da je fajmošter mogel same take kimovce izbrati,« je dejal Markežev Tinč, brezposeln urar.

»Kaj bi ne! Ima v občinskem hlevu same pohlevne ovce.«

»Saj fajmošter ni kaj kriv,« se je eden potegnil za župnika.

»Seveda je,« se je zadri na drugem koncu mize Anza, debeluhast ded s hudim jezikom. »Fajmošter je vsega kriv.«

»Da, da, fajmošter je hodil od hiše do hiše in je ljudi svaril, naj tega in tega nikar ne volijo,« se je lagal Tinč.

»Kaj je fajmošter?« je vzkipel Končnik. »Koga je rekel, naj ne volijo?«

»Tega in onega in onega in tega, imena ne povem.«

»Tinč, pusti fajmoštra na miru! Fajmošter se ni prav nič mešal v to reč; še volit ni šel.«

»Da pa ima Končnikovo hišo na piki, to ve vsakdo.«

»To pa ni res,« je naenkrat zavriščala nekdanja natakarica Cencka. »Fajmošter zahaja h Končniku, dober si je — vsaj z gospodinjo, če z gospodarjem ne.«

»Prekleta lažnivka!« je udaril Končnik po mizi. »Samo enkrat je bil fajmošter v moji hiši in si bo dobro premislil, preden bo spet prišel.«

»Prav pred nekaj dnevi je spet bil tam. Ko miška je zdrknil pri prednjih durih noter, čez pol ure pa pri zadnjih spet ven. — Moja bratranka ga je videla, Mežnarjeva Mica.«

»Ah, Mežnarjeva Mica, ta vsakega zvica! Hahaha!« so se fantje zasmejali. »Ta ti s svojo bradavico na koncu nosa vse izvoha.«

»Ljudje pravijo, da so pri Končniku obhajali slovesno krstit je,« je podžigala zlobna deklina.

»Kaaaj?« je zasopel Končnik. Oči so se mu strašno zasvetile, v obraz je postal čisto bled, nosnice so se mu tresle.

Že je vstal. Potisnil je stol od sebe in velel zamolklo:

»Bomo že videli. Zdaj grem domov. — Plačam.«

Nekateri fantje, ki se jim je zdelo norcev preveč, so ga skušali pomiriti.

»Končnik, bodite pametni! — Ne prenaglite se! — Saj razumete norce! — Saj smo se le šalili. — Ne besede ni res na vsem.«

Toda Končnik se ni dal pregovoriti, odhitel je, sedel na voz in odvihral proti Šentanelu. Ko je prišel do doma, je požvižgal hlapcu, mu vrgel vajeti in oddirjal v hišo.

Tilka, ki je takoj opazila mrke gube na njegovem čelu, se je prestrašila, vendar ga je prijazno pozdravila. Mož ji ni odzdravil, premeril je nekajkrat sobo gor in dol, potem je obstal pred njo in se zadri:

»Kaj se je zgodilo, medtem ko sem bil zdoma?«

»Kaj bi se naj bilo zgodilo?« je vprašala in prebledela.

»Ti ne sprašuj, ampak odgovarjaj! Ti kača, ti nezvesta žena! Priznaj mi, kar si se spozabila!«

Zdaj pa je bila žena užaljena. Vzravnala je glave in odvrnila ostro:

»Vsega si pa tudi ne dam reči, da veš! Jaz nisem nič hudega storila in se nisem nikoli spozabila.«

»Fajmoštra si v hišo povabila!«

»Da, ker je otrok hudo zbolel. Hvala Bogu, zdaj je bolje!«

»In si dala otroka župniku krstiti?«

»Da, ker imam kot mati pravico skrbeti, da mi otrok ne umre brez krsta.«

»Kako pravico si svojiš? Otrok je že bil krščen.«

»Da, brezverec ga je krstil in brezverec je slabši od pogana.«

»Kaj? Meni praviš, da sem brezverec?«

»Kdor nikdar v cerkev ne gre in nedelj ne posvečuje, ta ni več kristjan.« a

»To ti je fajmošter dotobal, kajne?«

»Fajmošter niso ne besede rekli zoper tebe. Fajmošter so dober gospod.«

»Moj sovražnik je. On me je iz občine izrinil. Ti pa držiš vedno z mojimi sovražniki.«

»S tvojimi prijatelji je težko držati, ker nikjer na svetu prijateljev že nimaš več.«

»Tako, tako! Torej si ti tudi sovražna proti meni?« 

»Jaz sem proti tebi takšna, kakršen si ti proti meni.«

Pol minute sta oba molčala. Potem se je zopet osorno obregnil:

»Ali si botre tudi povabila?«

»Ne. Saj jih ti k svojemu krstitju tudi nisi,« mu Je usekala nazaj.

»Kdo ti je pomagal?«

»Nihče. — Blaž je držal otroka.«

Komaj ji je beseda ušla, se je že kesala; pa nazaj vzeti je ni več mogla.

»Tako, tako,« je zaškripal, »tega zariplega mrčnika, ki zmeraj zoper me kaj prede, si vzela za botra!«

Stopil je k vratom, jih odprl in se zadri:

»Blaž! — Blaž! — Blaž!«

Ni trajalo dolgo in Blaž je pricoklal po stopnicah.

»No, kaj pa je?« je vprašal na vrhu.

»Le noter stopi; boš čul, kaj je,« je zarenčal Končnik.

Ko je Blaž stopil v sobo in je vrata za seboj zaprl, je Končnik zarohnel nad njim:

»Mrcina stara, ti si si upal in si mojega otroka...«

»Jaz sem ga prosila,« mu je Tilka segla v besedo, »drugače tega ne bi bil storil.«

»Molči ti zdaj! S teboj bom potem govoril, zdaj imam s tem besedo ... Lump, ali meniš, da si bo Končnik berača vzel za botra?«

»Hoho,« je vzrojil tudi Blaž. »Tebe še nikoli nisem za kaj prosil. Sem bil prej pri hiši kakor ti in sem si s poštenim delom malo nekaj prihranil, medtem ko so se drugi kar na polno usedli. Sicer pa nisem s to hišo oženjen in lahko ...«

»Ne lahko, ampak moraš iz hiše,« mu je gospodar presekal besedo. »Nagnal te bom. še danes pobaši svoje cape in se mi poberi! Plačam ti za pol leta naprej, da me ne boš mogel zaradi tega osirati.«

»Tisti denar ti pustim, ker sem ti jaz prvi odpovedal.«

»Meni hlapec ne bo nič puščal in dajal. In to ti za slovo še rečem: če je fajmošter tvoje ime v krstne bukve zapisal, ga bo moral izbrisati.«

»Ha, ali misliš, da bi se jaz kaj ponašal, če bi bil s Končnikom v botrinji? Nak, še sram bi me bilo.«

»Sram?« je zavrelo v Končniku. »Zakaj? Povej!«

»Da, po resnici ti bom povedal, da boš vsaj vedel. Tvoj stari oče so bili poštenjak, tvoj oče so imeli veljavo, tebe pa nihče nima v časti.«

»Še eno mi zini zoper čast pa boš nekaj doživel!«

»Takega človeka, ki se je s cerkvijo in duhovščino spri, ki je s svojo ženo tak in ki svojih otrok ne da krstiti, takega nihče ne spoštuje in prav je, da ga ne.«

»Ti mrha!« je zbesnel Končnik. Ni vedel, kaj počne, z roko je nameril na hlapca.

Tedajci je skočila Tilka med nju in je hotela moža za roko prijeti. Ali roka je že mahnila in, namesto da bi zadela hlapca, Je z vso silo plesknila ženi po licu. Tilka je kriknila In se sesedla na stol, z rokami si je zakrila obraz in je bridko zajokala.

Končnika je spreletel po vsem telesu mraz. Bled je bil ko smrt, od groze je bil trd in ni mogel ne besede spregovoriti. Šele ko je hlapec odbrundal iz sobe, se je zopet zganil. »Poberi se!« se je zadri za starim in zaloputnil vrata za njim. Potem se Je usedel na klop in je zastrmel predse kakor brez misli. Tišino v sobi je pretresalo ihtenje ženino. Po dolgem molku je stopil k ženi in bruhnil zamolklo iz sebe:

»Po nesreči se je zgodilo — ne morem za to — nisem hotel tebe.«

Ni mu verjela in je še močneje zajokala. — Nekaj pa se je vendar zganilo v njej. Saj je vedela, da svoje nagle jeze ni znal krotiti in da je v jezi večkrat kaj storil, kar je pozneje bridko obžaloval. Žena bi mu ne bila toliko zamerila, ko bi jo bil zdaj lepo za odpuščanje prosil. Za tako besedo pa je bil preveč ponosen. Tako se je žena, ki je bila po svoje tudi ponosna, vdajala svoji srčni bolečini, ki se ji je zdela vse huja in huja. čez nekaj časa je vstala, roko je držala na oteklo lice in šla v sosedno otroško sobo, ne da bi moža pogledala. Mož je z nagubanim čelom strmel na dvorišče in je nekaj časa preudarjal. Potem je vzel klobuk, odropotal po stopnicah dol in dal spodaj natakarici denar za Blaža. Šel je na dvorišče, požvižgal konjarju, dal spočitega konja zapreči in se je odpeljal po dolini dol, čeprav se je že mračilo.

Ponoči je Končnikovega najmlajšega otroka, ki mu je bilo šele sedem tednov, zopet prijela božjast. Nekajkrat je otročička hudo streslo, potem je revček obležal tih in bled; bil je mrtev, smrt ga je rešila trpljenja. Tilka se je bridko jokala, toda ne toliko zaradi otrokove smrti, ampak bolj zaradi tega, ker se ji je revček smilil, ko je moral v svojem kratkem življenju toliko pretrpeti.

Zdaj je bilo treba vse za pogreb pripraviti; toda očeta ni bilo doma in nihče ni vedel, kam se je odpeljal. Tilka je poslala na vse strani pošto, toda od povsod je prišel glas, da Končnika ni tam. Ko so tri dni zaman čakali, ni bilo drugega, pobiča so morali brez očeta pokopati.

Dva dni po pogrebu se je Končnik vrnil. Bil je bled in truden; v Brezju so mu bili povedali, da mu je sinček umrl.

Ko je vprašal, kako je vse prišlo, mu je Tilka kratko povedala. Nič mu ni očitala, pa tudi prijazne besede ni rekla. Ko bi ga bila danes kregala, bi mu ne bilo tako zaletelo, kakor ga je bolelo ženino hladno, tuje vedenje. Mislil je, da bo dala beseda besedo in da bo lahko povedal, kje je tako dolgo bil, in se opravičil; tako pa se je spet zakrknil v svoji topi trmi. Ko se je stemnilo, je* šel gor na pokopališče in je položil na sinčkov grob šop rož.

Naslednje dni se med Jurijem in Tilko ni prav nič zjasnilo, prej bi rekel, da sta se še bolj zakrknila vsak v svoje misli. Ves Šentanel je imel Končnika na jeziku. Vsi so vedeli povedati, da je ženo pretepel, ker je dala otroka župniku krstiti, in da je Blaža, ko je ta hotel Tilko braniti, po pasje nagnal in da mu niti plačal ni, kar mu je bil dolžen. Celo to so pravili, da je bil Končnik tisto noč doma, ko mu je otrok umrl, da pa se je takoj potem odpeljal in se ni hotel oglasiti, da bi se pogrebu izognil in bi mu z župnikom ne bilo treba priti skup. Tilka se je vsem smilila, Juriju pa so po vsej fari obrali vse grehe, kar jih je imel in še več. Kjer koli je koga srečal, vsak ga je pogledal zaničljivo in se je obregnil obenj. Pač je skušal to ponižanje prekositi s svojim prevzetnim prezirom, češ: mar mi je, kaj si vi mislite in govorite! — toda v srcu ga je bolelo in tem bolj ga je peklo, ker si je vtepel v glavo, da je spravila Tilka vse marnje čez njega med ljudi. Nazadnje pa je prišlo še nekaj, kar je Jurija do kraja nagnalo.

Šentanelski župnik je menil, da je kot dušni pastir dolžen, Končnika še enkrat poučiti in posvariti. Govoriti ni mogel z njim, ker mu je Končnik zadnjič pokazal vrata; zato mu je pisal. V pismu ga je s prijazno, pa vendar resno besedo opomnil, kako pohujšanje daje fari. S tem, da ne pride več v cerkev, se sam loči iz občestva otrok božjih. Na kraju ga je rotil in prisrčno prosil, naj se vendar spreobrne in naj postane vnet kristjan, dober oče in pošten gospodar. Le tako bo postal vreden sreče v družini in božjega blagoslova pa tudi ljudje ga bodo zopet spoštovali.

Najsi je župnik še tako dobro mislil s tem pismom, pri Končniku je bil ogenj v strehi. Medtem ko je pismo bral, je bil hip ves rdeč, hip nato bled. Škripal je z zobmi, vrgel pismo na tla in ga pomancal, potem pa spet pobral in bral drugič in tretjič. Vedno znova so mu ob-visele oči na besedah »pošten gospodar« in »ljudje ga bodo zopet spoštovali« ... torej v župnikovih očeh ni pošten, ljudje ga ne spoštujejo, za župnikom naj leti pa si bo poštenje in čast pridobil. Ne, tu se je gospod uštel! Za svojo čast si skrbi Končnik sam; kaj pa ljudje o njem sodijo, to mu je toliko mar ko lanski sneg...

»Ampak ta Kranjec mi bo za to sramoto še plačal!« Kakor kak smrkovec se Končnik ne da zmerjati. Pošteno mu bo posvetil. Pa kako? Da bi ga s pismom nazmerjal? Nak, to ne! Tedaj bi fajmošter vedel, da se je Končnik jezil, in bi bil še vesel... Storiti mora nekaj, kar bo fajmoštra jezilo.

Dolgo je preudarjal, kako bi se župniku maščeval. Tedaj se je zmagovito zarežal. Da, zdaj si je pravo na-mislil; ha, zdaj bo dobil dve muhi z enim mahom.

Zvečer — bila je sobotna večer — je začel z ženo pogovor.

»Tilka,« je zagodrnjal še kar prijazno, »tako ne bo več šlo. Takega življenja ne prenesem več. Če nisva eden za drugega, se morava pač ločiti.«

Žena se je močno ustrašila in je šele čez nekaj časa vprašala boječe:

»Kaj pa bi rad?«

»Rad bi vedel, kako je z nama.«

»Saj veš sam bolje ko jaz.«

»Jaz vem le to, da si huda name. Vsem ljudem si me dala v jezike.«

»Ne, to ni res. Od mene ni prišlo ljudem kaj na uho.«

Pogledal jo je dvomljivo, potem se je nakuhal:

»Mrziš me. Še iskre ljubezni nimaš več zame.«

»Pa ti?« je odvrnila užaljeno. »Ti si me tepel. S tem mi menda nisi svoje ljubezni kazal.«

»Zgodilo se je po nesreči in mi je bilo žal. Pa ti mi ne verjameš.«

»Ti mi tudi ne verjameš več.«

»Jaz bi le to rad vedel, ali me mrziš ali ne. Če me, tedaj se morava ločiti.«

»Jurij! — Tebi je malo mar, ali te imam rada ali ne. Ti bi se me le znebil rad.«

Premagal jo je jok in jo vso tresel.

»Tilka, nič na svetu mi ni bolj mar kakor tvoja ljubezen,« je dejal on. »Ne vem si večje nesreče, kakor če bi vedel, da me ti ne maraš več.«

Tedaj se mu je jokaje vrgla okoli vratu in je zajecala:

»Jurij, moj ljubi! Koga naj imam rada, če tebe ne! Prej bi umrla, kakor da bi tebe nehala ljubiti.«

Z mehkim, ljubečim pogledom jo je, objel in poljubil na čelo. Potem je spet začel:

»Hudo je zdaj zame. Vse me sovraži. V vsem Šentanelu ne vem človeka, ki bi bil na moj kraj.«

»Jaz bom vedno s teboj, naj pride karkoli,« je dejala ona odločno.

»Potem je vse prav. Če boš ti z menoj, bodo jeziki kmalu utihnili.«

»Kako misliš, Jurij?«

»Po vsem Šentanelu jezika jo, da sva si midva navzkriž, da sva kakor pes pa mačka. Ljudje seveda so veseli, da imajo koga obirati. To veselje jim morava skaziti. Ali mi hočeš pomagati?«

»Pa še kako rada! Povej, kaj naj storim!«

»Z menoj moraš držati v vsem in povsod. Tako bodo ljudje spoznali, da sva enega srca in enih misli.«

»Da, to naj ljudje spoznajo!«

»Pa ne bodo verjeli, če hodiš ti svoja pota.«

»Kakšna pota, Jurij?« se je zdrznila.

»Najprej — najprej,« je začel nerodno, »najprej: pot v cerkev... Jaz ne hodim več v cerkev, ker mi je to pod častjo... Ti pa venomer letaš tja — še celo ob delavnikih.«

»Za božjo voljo, Jurij, tega mi vendar ne moreš zameriti.«

»Če me imaš res rada, moraš tudi ti opustiti cerkvanje,« ji je povedal naravnost.

»Za Kriščevo deli,« je žena zavpila, »ali si upaš kaj takega zahtevati?«

»Ali si ti upaš reči na mojo besedo: ne?«

»Je huda nesreča, da ti svoje nedeljske dolžnosti ne izpolnjuješ; zdaj pa bi jo naj Se jaz opustila, kaj?«

»Prva dolžnost, ki jo žena ima, je ta, da je svojemu možu pokorna, da tega spoštuje, da s tem drži v dobrem in hudem. To si mi pred oltarjem obljubila.«

»Najprej moram Boga poslušati.«

»Boga jaz tudi poslušam. Ti pa poslušaš fajmoštra, ta pa je moj najhujši sovražnik.«

»Za sveto voljo, nehaj že s to prazno besedo! Fajmošter mislijo le dobro.«

»Ha, kako dobro misli, to imam črno na belem v žepu. Na, le poglej!«

Vrgel ji je župnikovo pismo na mizo, zraven ga je spet streslo po vsem telesu, taka jeza ga je imela. Tilka je naglo preletela z očmi pismo in ga vrnila, češ:

»V tem pismu ni vendar čisto nič, kar bi te moglo užaliti. Opominjajo te, zraven pa dobro mislijo.«

»Tako, tako, to si ti našla v pismu? Kaj več pa ne, ha? Tega nisi videla, da sem brez poštenja, da sem slab gospodar, da nisem vreden spoštovanja.«

»Ali se ti meša?«

»Meša se tebi... Jaz že davno vem, kdo ljudi proti meni hujska: nihče drug ko fajmošter. še naju bi rad razdvojil in hoče še tebe proti meni nahujskati. Prav zaradi tega morava biti eden za drugega, naj vidi, da med naju ne bo prepira zasejal.«

»Moj Bog, saj vse to ni res; krivico delaš gospodu.«

»Kaj, ti ga zagovarjaš? Mojega sovražnika? Zdaj vem, koliko me imaš rada.«

»Ko bi ti vedel, kako rada te imam, bi drugače govoril.«

»Z besedami me ne prepričaš; ljubezen je treba z dejanji, z žrtvami izpričati.«

»Na vsako žrtev sem pripravljena, ki ni zoper božje zapovedi, prav na vsako.«

»Božja zapoved je, da morata biti mož in žena enih misli.«

»Lepo te prosim, pusti te neumnosti!«

»Jaz pa ti pravim, pusti ti svojo trmo, če ti je kaj za mojo ljubezen. Ukloni se in drži z menoj!«

»Vse dam za tvojo ljubezen — le svoje vere ne... Moja vera mi je čez vse.«

»Torej se ne vdaš?«

»Ali res kaj takega zahtevaš od mene?«

»Brezpogojno.«

»Nikoli se ne bom vdala. V cerkev bom hodila. Boga ne bom pustila.«

»To se pravi, da fajmoštra nočeš pustiti. Premisli si! Ali boš čisto na moj kraj ali pa nič.«

S temi besedami je zapustil sobo in je šel dol v gostilno. Ker ni bilo gostov, je vzel časnik s stene in se je navidez poglobil v branje. Ni pa bral, ampak je vrtal po svojih mislih... Tilka torej ga noče ubogati. Ali more tako ženo še ljubiti? Mora jo ljubiti, z vsem srcem se je oklepa, ne more drugače. Toda pod komando se ji ne bo dal. To je danes videl, da ie njena ljubezen močnejša od njene trme. Si bo že še premislila, ko bo videla, da on ne popusti. Podobne misli so obhajale Tilko, ko je sedela v družinski sobi. Ni se jokala, čutila je tiho zadovoljstvo, ker se je moževi nekrščanski zahtevi tako vztrajno uprla. Upala je, da ga bo z ljubeznijo že še spreobrnila. Saj ga je s potrpljenjem že večkrat potolažila. Tudi to je vedela, da jo ima rad. Saj ji je še danes rekel, da si ne ve večje nesreče, kakor če bi spoznal, da ga ona nima več rada. Ljubezen dela čudeže. Sicer pa naj pride karkoli, svoje vere ne bo zatajila. Rajši bi umrla, kakor da bi se Bogu in cerkvi izneverila.

Drugo jutro, bila je nedelja, se je nedelno oblekla in šla k opravilu. Ko se je vrnila, jo je mož mrko pogledal, rekel pa ni nič. V četrtek je bilo Križevo. Tilka je šla spet v lepi pražnji obleki k prvi maši, popoldne pa še k večernicam. Ko se je vrnila, se je mož obregnil:

»Ti nalašč toliko v cerkev letaš, da bi mene jezila.«

»Kaj še, Jurij!« je odgovorila prijazno. »Ti me skrbiš in moram veliko moliti zate.«

»Je čisto nepotrebno. Bolje bi bilo, da bi ubogala.«

»Saj veš, Jurij: Boga moramo bolj poslušati kakor ljudi.«

»Rečem ti, da se boš zaradi svoje trme še bridko kesala. Mož in žena ne moreta cstati skup, če vleče eden sem, drugi tja.«

»Jurij, vse, kar je prav, te ubogam in te bom vedno ubogala. Več ne moreš od mene zahtevati.«

Naslednjo nedeljo je mož zaklenil vse skrinje in omare in ni dal ključa od sebe, tako da žena ni mogla priti do nedelne obleke in je morala ostati doma. Pa se zaradi tega ni kregala, ampak je bila ves dan prijazna, kakor da se ni zgodilo nič.

Drugi dan je bil zadnji majnik. Ker Tilka v nedeljo ni mogla v cerkev, je šla v ponedeljek ob sedmih zvečer k zadnji majniški pobožnosti in se je vrnila šele ob pol devetih. Toda ko se je vrnila, ni bilo nikjer v hiši nobene luči več in vsa vrata so bila zaprta in zaklenjena. Tilka je dolgo časa trkala na sprednjih durih, na zadnjih durih, na oknih, klicala je moža, klicala natakarico, klicala deklo, klicala hlapca, klicala Katro, ki je bila Jurijeva teta — vse zaman. Nič se ni zganilo v hiši. Tudi gumno in hlevi so bili zaklenjeni, čez nekaj časa je začela znova močneje trkati in glasneje klicati. Tedaj se je zgoraj na dekelskem oknu nekaj premaknilo in ženski glas je zašepetal:

»Gospodinja! ... Moj Bog, ne smemo odpreti. Gospodar je prepovedal.« In ženska je zginila z okna.

Tilka je sedla na klop pred hišo in se je začela bridko jokati. Več ko pol ure je tako ihtela, potem se je še enkrat obrnila, potrkala in potihoma prosila moža, naj ji vendar odpre.

Pa vse je bilo zaman.

Kaj naj počne za božjo sveto voljo? Vso noč ne more ostati zunaj — bilo je hladno in dež je jel naškrapovati — še zboleti bi utegnila, saj jo itak že trese. Ali naj gre k očetu na dom? Ne, ne. Četudi sta si bila z očetom zadnja tri leta spet bolj dobra, bi oče tako naugnali, da bi bilo jojmene. Kvečjemu k prijateljici, k Dobrovnikovi Treziki, bi mogla; pa Dobrovnici bo nerodno. Ali drugega ni ostalo.

Sprva je šla in še oklevala, potem pa je stopila hitreje in je potrkala na hišici, kjer je stanovala Dobrov-nikova gospa s hčerko. V hiši je bila še luč. Ženski sta se prestrašili, ko sta spoznali Končnico, in sta hitro odprli. Vsa solzna je Tilka prosila:

»Bodita tako dobri in dajta mi prenočišče!«

»Za božjo voljo, Tilka, kaj pa se je zgodilo? Ali te je Jurij spet tepel?« je vprašala Trezika.

»Ne ... ne ... Bila sem pri majniku. Ko sem prišla iz cerkve, je bilo doma vse zaklenjeno. Nihče mi ni odklenil.«

»Kaj, v hišo te ni pustil?« se je gospe zasmilila. »Zakaj neki? Kaj je bilo?«

»Ne vem ... morda ... mislim zato, ker sem bila pri majniku... in me dolgo ni bilo domov.«

Več mati in hči nista spravili iz nesrečne žene. Tilka je zaihtela in na vprašanja ni odgovarjala ali pa, če Je odgovorila, le s kako besedo brez posebnega pomena.

»Gotovo še nisi večerjala. Čakaj, ti bom kaj prinesla!« je rekla Trezika.

»Ne, ne, Trezika,« se je branila Tilka v joku. »Jesti ne morem. Le pojdita spat in pustita me čez noč tu. K peči v kot se bom stisnila.«

»Kaj še! Spala boš v moji sobi, jaz pa si bom pri materi na divanu postlala.«

»Nikar! Meni ni treba postelje, saj ne bom spala.«

Nazadnje se je toliko vdala, da ji je Trezika na klopi postlala. Zaspati seveda vso noč ni mogla, nekaj časa se je jokala, potem je spet molila ali pa grebla po svojih žalostnih mislih.

Drugo jutro se je skušala premagati in je popila z ženskama kavo za zajtrk, vendar tudi zdaj ni hotela nič kaj natančnega povedati, zakaj in kako sta se z možem sprla.

Potem se je počasi odpravila, prisrčno se jima je zahvalila in zavila okoli polj proti domu. Ko je stopila doma -v hišo, so se posli, ko so jo zagledali, plaho zgubili, eden ali drugi se je tudi sočutno ozrl. Otroka sta bila v izbi pri teti Katri, ki sta jo skoraj prav tako ljubila kakor mater.

Vsa v strahu in vendar odločno je šla po stopnicah in stopila v družinsko sobo, kjer je sedel mož za mizo in strmel mrko predse. Nekaj časa sta se molče gledala, potem je dejala žena užaljeno:

»Jurij, to pa je že preveč, kar si mi sinoči storil. Tega ti ne pozabim.«

»Jaz ti še marsikaj drugega ne pozabim,« ji je odurno odgovoril. »Sicer pa, kje si bila?«

»Pri dobrih ljudeh.«

»Pri fajmoštru seveda, kaj?«

»Ne, pri Treziki in pri njeni materi.«

»Seveda, pri teh tercialkah! In si me očrnila, zdaj bodo jeziki spet godli po vsej fari, kak razbojnik je Končnik.«

»Zaradi mene ne bodo imeli kaj gosti. Jaz nisem ne besede zinila, povedala sem le, da si mi hišo zaklenil.«

»Ti sama si si jo. Žena, ki ni zvesta, nima tu kaj iskati.«

»Jurij, tega si ne dam reči,« je vzkipela tudi ona. »Še v mislih ti nisem kdaj prelomila zvestobe. Tu pa imam jaz ravno toliko iskati kakor ti.«

»Bova videla. Če ne nehaš s svojo trmo, si bila danes zadnjič tu.«

»Kaj hočeš s tem reči?«

»Menda govorim dovolj glasno in jasno. Ali me ubogaj, ali pa se izgubi!«

»Nagnati me torej hočeš kakor Blaža?«

»Ti si si to še bolj zaslužila kakor Blaž.«

»Ko bi otrok ne bilo, bi šla.«

»Za otroka bom jaz skrbel. Ti kar pojdi — pojdi!«

Tedaj je žena kriknila: »Jurij!« in se je vrgla na stol in zaihtela. Ali kmalu je spet dvignila glavo in rekla napol žalostno in napol jezno:

»Zdaj vem, kodi ga je. Ti si se v drugo zagledal in bi se me rad iznebil, da bi drugi ne bila na poti.« »Sakrabolt!« se je zadri, skočil pokonci in udaril z nogo ob tla. »Za takega lumpa me imaš? Prej bo tekla Drava navzgor, kot da bi Končnik pozabil, kaj je pred oltarjem obljubil. Če boš kdaj kaj takega čula o meni, mi lahko v lice pljuneš.«

»Ti me ne maraš več.«

»Jaz hočem le to vedeti, kdo je gospodar pri hiši, ti ali jaz.«

»Znebil bi se me rad.«

»Jaz? Tebe znebil? Še na misel mi ne pride. Čisto na tvojem je, ali hočeš ostati ali ne.«

»Meni še na misel ne pride, da bi šla.«

»Potem se moraš predelati, ne smeš se mi trmasto upirati, ne smeš mi nasprotovati.«

»Za božjo voljo, saj ti ne nasprotujem. Saj te vse ubogam, kar te po vesti morem. Le kaj takega ne zahtevaj, česar po svoii vesti ne morem storiti!«

»Meni se ne ljubi, da bi se s teboj še prerekal. Zdaj te vprašam še enkrat, ampak — to si zapomni — zadnjikrat, ali se hočeš po moji volji ravnati, da ali ne?«

»Če nič proti veri —«

»Nikar se ne izgovarjaj! — Da ali ne?«

»Ti hočeš, naj zanemarim svoje krščanske dolžnosti ... naj k maši ne hodim ... naj k zakramentom ne pristopam ... naj Boga zapustim... Moj Bog!«

»Jaz hočem le, da moraš z menoj držati, ne pa z mojimi sovražniki. V cerkev ne smeš več.«

Tilka je stegnila roke, sklenila prste, da so pokali, bila je bleda, hip nato vsa rdeča, šepetala je vase: »Ne morem ... ne morem ...«, odločilne besede pa ni spravila z ust.

Mož se je že zmagovito razkoračil pred njo, že je menil, da se mu je vdala in je velel še strože:

»Odgovori, pa hitro! Ali me hočeš poslušati? Da ali ne!«

Tedaj je Tilka dvignila glavo in rekla odločno:

»Ne. — V tej reči nikdar.«

Njemu je na čelu nabreknila žila, okoli ust ga je streslo, trenutek je molčal. Potem je dejal na videz mirno, pa hladno:

»Tako, zdaj si odločila. Med nama je vsemu kraj. — Pospravi svoje reči in izgini — danes še!«

Žena je planila pokonci in obstala bleda ko smrt, po vsem telesu se je tresla.

»Jurij, taka ne more biti tvoja volja!« je kriknila.

»Moja beseda je kakor skala. Jaz nisem baba.«

Zgrudila se je predenj na kolena in ga s povzdig-njenimi rokami prosila:

»Jurij, te sramote mi ne stori in ne pahni me v nesrečo!«

»Sama si se pahnila. Zdaj je prepozno prositi.«

»Usmili se vsaj najinih otrok!«

»Tema ne bo nič manjkalo. Katra ju nima nič manj rada ko ti. Saj sta zdaj tudi že zmeraj pri Katri.«

Tilka se je spet zvrnila na stol in se je vsa tresla od joka. Mož je coklal po sobi gor in dol. Čez nekaj časa se je Tilka unesla. Vprašala je zamolklo:

»Torej ti je resnica, da naj grem?«

»Resnica,« ji je odsekal besedo.

»Dobro, tedaj pojdem. Pa to vedi, da po svoji volji ne grem! Jaz nisem kriva ne pred Bogom ne pred ljudmi. Grem, ker moram.«

Nekaj je zabrundal, odprl omaro in vzel iz nje hranilno knjižico, ki jo je pomolil ženi:

»Tu je denar, ki si ga prinesla k hiši. Na, vzemi, kar je tvoje!«

»Obdrži si denar in ga hrani za otroka! Naj bo njun!« je odgovorila.

»Kam pa hočeš brez denarja?«

»Ne vem... Od gospodinjstva imam' še nekaj čez sto goldinarjev. Te mi boš menda pustil — toliko sem si vendar zaslužila ta leta... Za silo bo... Vse drugo, kar po meni ostane, je otrok.«

Zopet je zagodrnjal in šel iz sobe.

Ko je zaprl duri za sabo, je Tilka zopet na ves glas zajokala. Pa ni dolgo. Saj ni mogla kar tako sedeti, saj je morala nekaj ukreniti. Toda kaj, za božjo voljo? Bilo ji je obupati... Strašno so se ji podile misli po glavi... Ali je to zdaj kazen za to, ker ni ubogala očeta in je vzela Končnika? Ne, Jurij ji je bil usojen, še danes ji ni žal, da ga je vzela. Saj je doživela v svojem zakonu! toliko lepih dni. Pet let in čez je bilo vse dobro. Pač sta se včasih sporekla, toda vedno sta se spet hitro pobotala. Šele odkar mož ni več v cerkev hodil, je postal tako samosvoj in trd. Ves se je izpremenil. In vendar jo ima rad. Saj se je še oni dan o tem prepričala. Morda si le še premisli, morda ji le še reče, naj ostane. Ali ne! Njegov ponos mu tega ne bo dal. Njegov ponos je močnejši od njegove ljubezni... Ali ga ne bi še enkrat prosila za usmiljenje? Ne, saj bi ne pomagalo. Pozna ga. In... svoje časti tudi ne bo kar tako zametovala. Take žalitve, kakor je mož njo užalil, nobena druga žena ne bi prenesla. Tudi ona ima svojo čast in svoj ponos. Ne bo se več poniževala, ne bo se več jokala, brez solze bo šla iz hiše in se naredila, kakor da ji slovo ne sega do srca... Ali kam naj se obrne ? K očetu nazaj ? Ne, ne, oče so bolehni in sitni. In tudi oče imajo svoj ponos. Sram bi jih bilo, ko bi jo morali vzeti pod streho: ženo, ki jo je mož nagnal... Trezike in njene matere tudi ne more nadlegovati; saj za dalj časa bi itak ne mogla pri njih ostati. Ne, iz šentanela mora sploh proč, daleč kam; tu bi jo sramota čisto strla. Ne bi mogla prenašati ne škodoželjnih in ne pomilovalnih in radovednih pogledov znancev in znank... Ali kam naj se obrne ? V mesto bo šla, tam si bo poiskala službo, morda jo dobi kot kuharica ali sobarica v kaki pošteni gostilni. Na svoje noge se bo postavila in pokazala, da z lastnimi močmi kaj premore.

Z vrta so se začuli otroški glasovi. Stopila je k oknu in videla spodaj na trati svoja otroka, kako sta se igrala. Tedaj jo je strašno zabolelo pri srcu, da so se ji zopet ulile solze. — Otroka, ljuba, nedolžna otroka! — Čez nekaj časa je poklicala Katro k sebi v sobo. Katra, sestra Končnikove matere, je bila ženkica s šestimi križi. Svojemu nečaku Juriju ni bila prav nič podobna ne na zunaj ne na znotraj. Že z obraza si ji bral krotkost in dobrosrčnost, ki je bila taka, da so jo kar oblile solze, če je čula, da je koga kaj hudega zadelo. Na sebe ni čisto nič mislila, mislila je vedno le, kako bi drugim pomagala. Več ko trideset let je bila že pri hiši in je posvetila vse življenje in vso svojo skrb Končniku in Končnici in posebno njunima otrokoma. Eno edi, / napako je imela: bila je plaha ko kura. če jo je k "o krivo pogledal, je že zlezla vase, nikoli se ni branila, najsi ji je kdo tudi krivico storil, nikoli ni tožila, najmanj še pa bi si bila upala Juriju, svojemu nečaku, kaj oporekati ali ga kdaj kaj posvariti.

Ko je stopila Katra v sobo in je zagledala Tilko vso objokano, je dejala sočutno:

»Nikar se ne joči, Tilka, ne ženi si k srcu! Saj se bo hitro spet zjasnilo.«

»Pri meni nikoli več,« je žalostno odgovorila Tilka; »od hiše moram, Jurij me je nagnal.«

»Križ božji!« je kriknila ženica in oblile so jo solze, kakor da je Končnik njo napodil.

Šele čez dolgo je mogla spet govoriti.

»Tilka,« je dejala jokavo, »od hiše ne smeš. Meni bi bilo strašno hudo po tebi. Prosi Jurija, naj te pusti!«

»Ne, prosila ga ne bom več, sem se itak več ko preveč ponižala. Pri njem ne pomaga ne prošnja ne solze. Toda vas, Katra, prosim nekaj. — Glejte mi na otroka! Ko mene ne bo več pri hiši, bodite jima vi mati!«

»Da, da, da, vse bom storila, kar le morem, nič si ne delaj skrbi! ... Rada ju imam, onadva mene tudi.«

»Vem to. Na nekaj pa, Katra, ne smete pozabiti. Ne pustite ju, da bi po svoje divjala, učite ju ubogati in moliti! ... Tudi zame molite, kajne?«

»Tilka, ti ljuba Tilka!« je vzdihnila ženkica.

Več ni mogla reči. Znova so jo oblile solze in jela je bridko jokati, tako da se ni bilo z njo več kaj pomeniti. Zaradi tega ji je Tilka velela:

»Katra, naj prideta otroka gor k meni! Mudi se mi že. Moram ob eni s poštnim vozom.«

Zenkica od joka ni spravila odgovora iz sebe, šla je in čez nekaj minut sta Tonček in Ančka že pricap-ljala k mami. Tilka je vzela zdaj enega, potem drugega na krilo, božala ju je po licih, zraven pa so ji. venomer tekle solze po licu.

»Mama, zakaj se jočete?« je vprašal Tonček; »kaj vas boli?«

»Saj se ne jočem, Tonček,« si je brisala Tilka solze. »Poglej, hlače si si strgal; teta Katra ti jih bodo zašili, ker moram jaz danes nekam iti. — Vidva pa bodita medtem lepo pridna — kajne da bosta? — Ančka tudi, kajne?«

»Ja, ja,« je pela Ančka, »mama Ančki kaj plinesla!«

»Če bom mogla, bom že; pa jokati se ne smeta, če me dolgo ne bo.«

Vstala je in stopila k oknu, da bi si obrisaia solze z lic.

»Mama,« je poprosila deklica čez nekaj časa, »iglajmo se! Ti bos muc. No!«

»Ne, ne utegnem. Pojdita zdaj lepo dol k teti Katri! .Jaz imam še delo.«

Dala jima je sladkorčkov in ju spravila iz sobe.

Zdaj, se nesrečna žena ni več obotavljala, ampak se je začela pripravljati za na pot, čeprav ji je bilo prehudo. Iz omare je vzela nekaj obleke in perila in ga zložila v ročni kovčeg. Potem si je oblekla črno nedelno obleko in obula svoje najboljše čevlje. — Jesti ni mogla nič, rekla pa je Katri, naj ji prinese klobaso in dve žemlji, da bo imela kaj za po poti.

Otroka, ki sta bila vajena po kosilu spati, je Katra položila in oba sta sladko spala. Preden je Tilka šla, je stopila še k otrokoma v sobo. Ob bolečine se ji je krčilo srce. Vroče solze so ji drsele po licu. Rada bi bila otroka zbudila, da bi se bila poslovila; ali to bi ji bilo bridkost slovesa le še povečalo in še nedolžna otroka bi užalilo. Zato ju je pustila, naj spita, rahlo ju je poljubila na lička in ju pokrižala.

»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. — Sveta Marija, mati božja, ti ju sprejmi v svoje zavetje! Angela varuha, vidva ju varujta!«

Poškropila ju je še z blagoslovljeno vodo in odšla ihte iz sobe.

Ko je stopila v družinsko sobo, je bil mož tu.

»Ali si že za na pot?« jo je vprašal. »Videti je, da se ti zelo mudi.«

»Da. Neprijetne reči človek rad hitro opravi,« je odgovorila.

»Ne bi ti bilo treba iti. — Ena sama besedica je potrebna pa bi lahko ostala, še enkrat te vprašam, odloči se!«

Odkimala je z glavo. Potem si je dela šal čez levo roko, svoj mali kovčeg in dežnik pa v desno in se je s svojimi velikimi lepimi očmi ozrla po sobi. Obraz ji je bil čisto bled in rumen, ustnice so se ji tresle, toda držala se je in se ni jokala. Mož se je čudil njeni trdnosti in je strmel v njo. V njegovi notranjosti je grozovito vrelo. Najrajši bi bil planil k ženi, jo objel in z obema rokama držal, naj ostane. Ali tega mu njegov ponos ni dovolil. Prsi so se mu razburjeno dvigale, stisnil je zobe, da so zaškrtali, ali zinil ni. Še enkrat ga je žena pogledala s svojimi velikimi modrimi očmi in potem rekla:

»Zbogom, Jurij!«

Sreče mu ni dala, temveč je naglo odšla. — Jurij je nekaj nerazumljivo zamrmral in stopil za njo do vrat in jih zaprl za njo.

Na lopi je bila natakarica. Tilka ji je dala srečo in je rekla:

»Zbogom, Lina! Pozdravi tudi druge!«

»Ali res greste od hiše?« se je dekle zacmerilo. »Tedaj jaz tudi ne bom ostala. Še danes bom odpovedala.«

»Ne, nikar, Lina, pametna bodi!«

Pred hišo je že stal poštni voz; v njem je bil neki trgovski potnik, dve kmetici iz Spodnje Tople in neki usnjar iz Brezja. Ne da bi se še kaj ozrla, je stopila v voz in ni pogledala več iz njega. Voznik je skočil na kozla, poknil z bičem, konja sta potegnila in voz je od-drdral po vaški cesti. Zunaj vasi je voznik po stari postiljonski navadi zatrobil v rog in trobil otožno vižo.

Zdaj so se Tilki usule solze iz oči in ni jim branila teči.

IV.

Če greš od Sel v hrib, prideš po strmi poti do Naravnikovega travnika, od tam pa spet strmo navzdol v sosednjo dolino, kjer je Muta. Dobrih sto korakov od Naravnikovega travnika je romarska cerkvica sv. Rozalije.

Bilo je lepega poletnega dne konec avgusta. Po strmini od Sel je lezel mož v petdesetih letih, ki je bil že od daleč videti nenavaden. Noge so mu bile nenavadno dolge, bil je plečat in nasajen, na okrogli glavi so mu štrleli črni lasje v viš, ruse pa so se mu obešale na vsaki strani ust globoko dol. Bil je hribovsko opravljen, na klobuku pa je nosil veveričji rep. Na hrbtu mu je visela živo rdeča skrinja, ki je bila s ključavnico zaklenjena. Na skrinji je bila privezana dolga palica, kakor jo imajo planinci, in neka črna reč, podobna cevi majhnega kanona; pa to ni bil kanon, ampak mogočen, starinski daljnogled v usnjati prevleki. V roki je imel možak še drugo palico, s katero se je krepko poganjal v hrib.

Možak je bil Blažev brat, tistega Blaža, ki je bil pri Končniku za hlapca in ki ga je Končnik pred nekaj meseci nagnal. Imel je na šentanelskem hribu bajto, kjer je gospodaril s svojo samsko sestro Fefo; zadnji čas se jima je pridružil tudi še Blaž.

Prav za prav pa je malo kaj gospodaril na svoji bajti, kajti večji del leta je bil zdoma in na popotovanjih. Pa ni popotoval le po domačih krajih, zašel je tudi na Kranjsko, na Goriško, do Trsta in v gornje kraje na Nemško. V mesta ni zahajal, pač pa blizu teh. čeprav je toliko prehodil, se še svoj živi dan ni vozil z železnico, niti s poštnim vozom ne, ampak jo je mahal peš. Dejal je, da svojih kosti ne zaupa neumnim živalim, ki so močnejše od njega; zaradi tega se ne mara voziti s pošto; še manj pa bi mogel zaupati svoje življenje divjemu lukamatiju, saj naglica nikoli ni kaj prida in kdor v življenju šurja, dvakratno delo ima — če prej v kakem grabnu z razbito bučo ne obleži. Tako popotovanje po apostolski šegi pa je še zaradi tega dobro, ker je zastonj, možak pa si je znal grede tudi še lepe denarje zaslužiti. Znal je namreč skoraj vsake mojstrnije nekaj, čeprav se ni nobenega rokodelstva učil: vezal je piskre, popravljal ure, je rezal okna, šiviljam uravnal stroje, kuharicam mline za kavo, dekletom uhane in prstane, znal je poslikati skrinje, omare in vrata — pa še kaj. Vsak ga je rad sprejel, vsakemu je vedel kaj napraviti, pa je dobil zastonj večerjo in prenočišče, zraven pa še okroglega tudi precej.

Pri vsem delu mu je ostalo še zmeraj dovolj časa, da se je lahko vdajal svojemu veselju do hribov. Obhodil je namreč vse, le na nevarne se ni podajal, in ko je prišel na kak vrh, je postavil svoji palici navzkriž, vmes je privezal svoj mogočni »rešpetin«, ki ga je pred leti v Ljubljani za dve sto goldinarjev kupil, in je po cele ure gledal skozenj zdaj na kak sosednji vrh, zdaj tja na kak travnik, kjer so kosci brusili kose, zdaj pred kako hišo, kjer so se otroci igrali. Svojega »rešpetina« ni mogel prehvaliti, kako daleč nese; nikomur ga ni dal iz rok in ponoči si ga je položil za vzglavje. Kdor mu je kaj čez »rešpetin« rekel, tega ni več lepo pogledal. Po »rešpetinu« se ga je prijelo tudi ime in vse mu je reklo le »špetinov Matija«. Pravo ime pa mu je bilo Matija Kane.

Marsikaj je Matija znal, eno pa mu ni bilo dano: dar govora, tega pa ni imel. Bil je plah in tih in ni spregovoril ne besede več, kot je bilo treba. Pri tem pa ljudem ni gledal v oči, ampak zmerom mimo njih kam v stran. Le kadar ga je kaj ujezilo, tedaj se mu je jezik razvezal in tedaj je vedno našel dovolj besed, ki so tudi zadele.

Danes je bil židane volje, požvižgal si je zdaj to zdaj ono pesem, toda vse bolj skaženo. Ko je prišel do vrha, je obstal in ljubeče objel vse hribe in bregove, ki so se

razgrnili pred njegovimi očmi. Nastavil si je »rešpetin« in se ni mogel nagledati. Nazadnje je pobral svojo ropotijo, si oprtal svojo skrinjo in počasi odšel proti cerkvici sv. Rozalije. Ko je stopil za vogel, se je zavzel. Na kamniti klopi pri durih je sedela temno oblečena mlada ženska, ki je imela svetle lase in je bila strahovito bleda v obraz. Trenutek sta strmela eden v drugega, potem je vzkliknila ženska:

»Moj Bog, Matija!... Dober dan!«

»Bog ga daj, Končnica,« je odzdravil.

»Matija, od kod pa si ti tako daleč prišel?«

»Oh, iz Šentanela ni tako daleč; kvečjemu osem ur. Jaz še dalje tudi pridem.«

»Kdaj pa si šel od doma?«

»Bo že dva tedna pojutrišnjem.«

»Kaj pa je novega v Šentanelu?«

»Novega ne bo posebno kaj. Tista Dobrovničina hči se ženi, dohtarja jemlje, pravijo.«

»Da, da. Kdaj pa bo poroka?«

»Pravijo, da po Mali Gospojnici.«

»Kako je pri Končniku?«

»Za nič — prav tako, kakor si ta burja Končnikova zasluži. Pravijo, da sta imela s fajmoštrom strahovito raško, od tistih mal mu nihče več ne stopi čez prag. Posli so mu vsi šli, edina Katra je še ostala. Zdaj ima same tuje in iz mesta mu je neka gosposka za gospodinjo. Gostov pa nima nič, čisto nič — prav mu je.«

Žena se je jokala.

»Tilka, menda se ne jočeš zaradi takega lumpa. Za takim človekom, ki je svojega najboljšega hlapca nagnal in še svojo ženo napodil, za takim se ne joči, za takim pljuni!«

»Moj Bog, uboga otroka! — Kaj naj počnem?... Matija, ti mi še svetuj!«

»Svetovati? — Kaj misliš začeti?«

»Ne vem nič... V hudi stiski sem, nimam kje biti, nimam službe in čisto slaba sem še od bolezni.«

»Ali si bila bolna?«

»Da. Devet tednov sem bila v bolnišnici. Nesreča mi hodi za nesrečo... Naj ti povem!... Ko sem šla od hiše, sem vpraševala, kje bi bila kaka služba zame. Pa me nihče ni hotel vzeti, ker nisem imela poselske knjižice in nič pismenega. Potem me je ponoči prijela mrzlica, spravili so me v bolnišnico, nihče ni vedel, kdo sem, ker ves čas nisem bila pri sebi. Tedne in tedne me je kuhala vročina v glavi in vsi so rekli, da je bil čudež, ko sem ostala živa... še hitro sem okrevala. Ko sem prišla iz bolnišnice, sem spet jela spraševati za službo pa je ne dobim in ne dobim. Včeraj sem bila v Selah pri Lužnici, v šolo sva skupaj hodili in sva si bili dobri; dosti lepih besed mi je voščila, toliko pa ni bila, da bi mi bila vsaj za eno noč ponudila prenočišče. Zdaj si ne vem pomagati, nazaj v Šentanel ne morem, od sramu bi skoprnela. Ko bi le službo dobila kje!« 

»Tilka — Končnica, zate zdaj ni služba, zdaj moraš najprej k moči priti. Jaz bi ti rekel, pojdi tako kam, da boš nekaj časa pri kraju, da si poči ješ! Na Brezje bi ti svetoval; tam ostani kak teden, tam se boš na duši in na telesu okrepčala.«

»Moj Bog, Matija, tebi je lahko govoriti. Saj bi te ubogala, ko bi t« imela s čim ... Tisto malo denarja, kar sem ga vzela s seboj, je šlo za bolnišnico. Zdaj nimam ne enega celega goldinarja več.«

»Kaj? Da bi bogatega Senčarja hči ne imela denarja?«

»Tako bogati moj oče tudi niso.«

»V vsem Šentanelu ni bolj bogatega.«

»Če bi tudi bili, od očeta nimam več kaj terjati; so me že izplačali, denar pa sem otrokoma zapustila.«

»Potem je še drugi, ki ga primi; Končnik mora zate skrbeti. Toži ga!«

»Tega ne storim za nič ne. Rajši od lakote umrem.«

Možak je zmajal z glavo in je dolgo molčal. Potem je spet spregovoril:

»Tilka, Končnica, poslušaj, kaj ti pravim! Jaz ti dam denarja. Tri sto goldinarjev ti bo dovolj, mislim.«

»Za božjo voljo, Matija, jaz vendar ne morem kar tako denar od tebe vzeti.« ga je prekinila.

»Seveda, Senčarjeva in Končnica pa je ponosna; saj nisem rekel, da ti ga kar tako dam, jaz ti ga le posodim.«

»Bog ve, ali ti ga bom mogla kdaj vrniti.«

»Za to se ne brigaj! Bom že na prave duri potrkal, kadar bom hotel denar nazaj ... Zdaj pa mi daj, da ti do kraja povem! Torej pojdi na kranjsko stran, kakor sem ti rekel, tam se pozdravi in, ko boš spet pri moči in če te bo še volja, da greš služit, boš tam laže kaj našla, ko te bodo ljudje enkrat poznali. Na jesen bom jaz tudi prišel tam mimo in bom poprašal po tebi.«

Medtem ko je govoril, je venomer gledal v neki macesen, ko da je v vejah kaj posebnega videti.

»Matija, dobrega srca si,« je rekla.

»Ti si bila tudi dobra z Blažem, mojim bratom,« je odgovoril. Potem je snel skrinjo, sezul desni čevelj in še nogavico, segel v nogavico in privlekel iz nje papir, v katerem so bili trije stotaki. Pomolil je denar Tilki in rekel: »Na, tu Imaš!«

Tilka ni vedela, kaj bi bila rekla, in je sukala bankovce med prsti, kakor da preudarja, ali bi jih vzela ali ne. Medtem je Matija obuval nogavico in čevelj ter se napravljal, kakor da si je spravljal iz čevlja iztresti nadležen pesek, ki ga je žuljil.

»Za božjo voljo, toliko denarja je vendar preveč,« je nazadnje rekla Tilka.

»Saj si ga že več tudi imela v rokah. Saj si trgovska in veš, kako ga je treba obračati,« ji je odgovoril.

»Ali, Matija, jaz te vendar ne morem čisto obrati. Na svojem popotovanju ne boš mogel biti brez denarja.«

»Ha, ali misliš, da imam le eno nogo?«

»Kaj? Da imaš še več denarja?«

»Jaz imam dve nogi in ne hodim nikoli bos. Pa tiho bodi in nikomur ne pravi!«

»Od mene ne bo nihče kaj izvedel.«

Skrila je denar v obleko in rekla:

»Matija, kako potrdilo ti pa moram dati. Ali imaš papirja?«

»Tebi ni treba papirja, meni pa potrdila ne.«

»Če pa umrem?«

»Jaz bom prej umrl kakor ti; sem starejši.«

»Čakaj, na Muti si bom kupila koledarček in bom svoj dolg vanj napisala, da bo za vsak primer kaj napisanega. Nočem, da bi ti škodo imel. Zdaj pa, Matija, Bog ti povrni tvojo dobroto! Lepo se ti zahvalim.«

»Kaj se boš zahvaljevala! Saj ti nisem dal, sem ti le posodil.«

Obesil si je skrinjo na hrbet, pobral svoj »rešpetin« In obe palici ter odcoklal v cerkev. Za njim je vstopila tudi Tilka. Že pri vratih sta se oba zavzela. Cerkvica je bila vsa na novo popravljena in poslikana. Na oltarju, pod katerim je ležala sv. Rozalija, je bil srebrnkast kip Matere božje. Skozi svetla okna so prihajali zlati sončni žarki in obdajali Marijo z nebeškim sijajem.

Matija in Tilka sta pokleknila v klopi in dolgo molila. Že so jeli bledeti žarki, ki so sijali skozi okno, in sonce je odšlo že mimo, ko sta vstala in stopila iz cerkvice.

»Ali ni lepa?« je menila Tilka.

Matija se je oziral po okolišnih vrhovih in čez nekaj časa dejal: »Ali hočeš jesti? Imam dosti s seboj.«

»Ne, hvala ti! Sem prej kruha precej pojedla — spočila sem si tudi.«

»Tedaj pojdeva skup dol do Mute, če ti je prav.«

»Seveda; ampak jaz sem počasna.«

»Saj jaz tudi nimam na akord. Daj mi svojo torbo, jo bom jaz nesel.«

»Ne, ne, ta kovčeg že sama lahko nosim, tako slaba tudi nisem.«

»Meni je ljubše, če imam v obeh rokah kaj. Le daj!« Vzel ji je kovčeg, ki ni bil posebno lahek. Tako sta mahala počasi po planinski tratenci dol. Dobre pol ure nista spregovorila več ko kakih deset besed. Niže spodaj sta prišla mimo stana, kjer je brkat pastir pravkar stopil v duri.

»Hoo,« se je oglasil in pomežiknil z vodenimi očmi,

»saj to je Špetinov Matija in kako 16po ima za par! Matija, ali je tvoja hči?«

»Nak! Moja babica je,« mu je Matija jezno zasolil.

»Stopita v bajto, prinesem vama mleka kar izpod krave.«

»Sam ga počreplji, svoje mleko! Bo bolje zate ko žganje.«

»Hoho! — Ampak malo mi boš dal, da pokukam v tvoj kukalorec.«

»V žehtar pokukaj, boš videl svoj nos.«

Urno je šel mimo, tako da ga je Tilka komaj dohajala. Čez nekaj časa je zagodrnjal:

»Ta tu gori ti je lump in pijanec; zapreti bi ga morali.«

»Kaj pa je napravil?« je pobarala Tilka.

»Norce si je delal z mojim rešpetinom — to je bilo lani — je rekel, da je štifelj; tega mu Bog ne bo odpustil.«

Tilka se je na skrivaj nasmehnila.

Ko sta prišla v dolino, je stari obstal na razpotju, dal ženi kovčeg in menil:

»Tako — zdaj pojdeva vsak po svoji poti. Jaz moram ven k Šteharniku, ti pa boš v četrt uri spodaj na Muti.« 

»Matija, kdaj boš spet v Šentanelu?« je vprašala.

»V treh — štirih tednih.«

»Pozdravi mi lepo Blaža... in Dobrovnikovo Treziko ... in ... in ...«

»Ti bom prej izgubil tvoje pozdrave, preden jih bom na pravi kraj prinesel.«

»Da, bolje bo, da nikomur ne poveš, da sva se srečala.«

»Zbogom, Končnica, in pozdravi se!«

»Matija, še enkrat se ti lepo zahvalim za vse. Bog ti tavžentbart povrni! Iz velike stiske si me rešil.«

»Ne mlati prazne slame! Dobrim ljudem Bog pomaga.« In že jo je urno ubiral navzgor. Gledala je za njim, dokler ga je še mogla videti. Potem je vsa solzna odšla dol proti Muti.

V.

Dobrovnikova Trezika je poslala Tilki tole pismo:

Ljuba Tilka! »Šentanel dne 15. septembra 1890.

Tvoje pismo, ki si mi ga poslala 10. t. m., me je tem bolj razveselilo, ker že od 3. junija, ko si mi zadnjič pisala, ni bilo več glasu o Tebi. Moj Bog, koliko si med tem prestala! Ko bi bila vedela, kako Ti je bilo, bi bila prišla k Tebi in Ti bi bila pomagala, kolikor bi bila mogla. Hvala Bogu, zdaj si najhujših skrbi rešena! Le ostani na Brezjah, dokler ne boš čisto zdrava! Če Ti bo treba denarja, piši meni in nikomur drugemu!

Hvala Ti za častitke, ki si mi jih poslala! žal pa so prezgodnje. Nisem se še poročila, kajti, Tilka, tudi mene je zadela huda nesreča: nimam več matere ... Od pljučnice so okrevali, toda srce je bilo slabo in tako so mi 1. septembra zjutraj, potem ko so sprejeli svete zakramente, mirno zaspali. Bog jim daj večni mir in pokoj, večna luč naj jim sveti! Koliko sem se te dni in noči prejokala! Kar verjeti ne morem, da moje mamice ni več.

Moj ženin, dobri doktor Silan, je dejal, da bova poroko do pomladi odložila, da bom medtem vsaj malo prebolela bridko izgubo. Ker nisem marala sama ostati v hiši in mi tudi ni bilo, da bi bila do poroke šla k doktorjevi sestri, kakor mi je on rekel, sem se vrnila k Tvojemu očetu v trgovino in zdaj tudi stanujem pri njem in sem na hrani v Tvojem domu. Delo v trgovini me tudi zamoti, da ne mislim venomer na mater.

Tvoj oče so bolj bolehni; trpijo zaradi sklepnega revmatizma. Na Končnika so zelo hudi. Meni se zdi, da so mu morali pisati hudo pismo. To jim je menda kar prav, da nisi prišla domov, ampak da si šla rajši iz kraja. Tega pa ne morejo skriti, kako jih skrbiš. Jim bom povedala, v kaki stiski si bila in kaj si prestala; kadar bo le priložnost, bom v Tvoj prid govorila.

Kar si o razmerah pri Končniku izvedela, je, žal resnica. Že junija meseca sta bila župnik in župan pri njem. Ali tedaj šele je bil ogenj v strehi! Na Rešnjega Telesa dan Jurij ni pustil, da bi bili pred njegovo hišo postavili oltar. Namesto domačih poslov ima zdaj same tuje, ki jih ni kaj prida. Nekatere je že spet nagnal. Najmanj po volji je ljudem gospodinja. Ime ji je Lizka in se piše Škerjanec. Ni več prav mlada, ampak maže se in napravlja in ima lačne oči, da kar veš, kaka je. Juriju se skuša na vse viže prikupiti, nasproti drugim pa je odurna in surova. Kolikor je čuti, je Celjanka. V cerkvi je ni nikoli videti. Da domačih ni več v gostilno, temu se ne moreš čuditi. Ob nedeljah pridejo iz mesta. Tedaj je pri Končniku živo in večkrat rajajo do polnoči.

Zaradi otrok si ne bodi v skrbi! Katra skrbi zanju, da bi ti tudi ne mogla bolje. Zdrava sta in vedno čedno oblečena in dobre volje. Ubožčka še ne vesta, da nimata mame; saj je dobro, da tega še ne razumeta... Zdaj pa moram svoje pisanje skleniti. Zbogom, Tilka, nič se ne žali, misli le na to, da ozdraviš, vse drugo pa prepustimo Bogu! Pri neki pridigi sem nekoč čula, da trpljenje človeka požlahtni. Upam, da bo tudi mene. Kaj je trpljenje, vem zdaj tudi jaz. Moli za mojo mamo!

Prisrčno Te pozdravlja Tvoja zvesta Trezika.

Pripis. Tvojemu očetu nisem o tem pismu nič rekla. Morda bi Te bili dali pozdraviti. Pa rajši še počakajva! Da ne pozabim: Katra mi je naročila, naj Te prav lepo pozdravim. Otroka bom o prvi priliki jaz namesto Tebe poljubila.«

»Brezje dne 22. septembra 1890.

Ljuba Trezika!

Kako se mi smiliš! Ko sem včeraj dobila Tvoje pismo, sem se morala razjokati. Smrt Tvoje matere je zadela tudi mene, kakor da so meni umrli mati. Saj so bili tudi meni tako dobri. Rada sem jih imela kakor mater. Molila bom zanje, Tebe pa naj tolaži misel, da si za rajno mater storila, kar si mogla! In še nekaj! Ti nisi tako zapuščena kakor jaz. Imaš dobrega ženina, ki Ti bo pomagal trpeti in pri katerem boš kmalu našla svojo srečo.

Bridko sem se jokala nad zadnjimi besedami Tvojega pisma, ko namreč pišeš, da boš namesto mene poljubila moja otroka. O ko bi ju le enkrat še mogla poljubiti! Srce mi poka od hrepenenja za otrokoma. Nobenega vidnega spomina nimam nanju; če moreš, odreži vsakemu koderček in mi ga pošlji, da bom imela nekaj od otrok, kar bom lahko poljubovala!

Kar mi o očetu pišeš, me navdaja s skrbjo. Rada bi jim pisala in jih prosila za odpuščanje za vse, kar sem jim bridkega prizadela; ali tedaj bi jim morala tudi reči, da mi je žal, ker sem Jurija vzela; tega pa ne morem, ker bi ne bilo res. Kajti če mi je tudi toliko gorja prizadejal, rada ga še zmerom imam in moje srce je njegovo. Večkrat se mi smili, ker si ne more pomagati, da je tako burjast, in sam največ trpi zaradi svoje hude narave. Jaz ne morem pomagati. Da tudi jaz svoje držim in se mu ne vdam, tega mi nihče ne more zameriti.

Očeta mi lepo pozdravi in, če bi jim bilo huje, mi takoj piši! ...

Zaradi sebe Ti lahko le dobre reči sporočam. Gostilna, kjer sem, je zelo čedna in tiha. Plačam za vse vkup dva goldinarja na dan; tako mi bo segel denar še za več mesecev. Letoviščarji, ki še tu stanujejo, so prijazni, mirni ljudje. Najbolj seznanila sem se z neko nemško družino iz Amerike; so protestanti, pa prav ljubeznivi: gospod in gospa, gospejina mati in šestletna hčerkica. Gospod se piše Majer in ima v Ameriki veliko tovarno. Svojo ženo, ki je prava krasotica, ampak hudo Jetična, ima silno rad. Pred dvema tednoma se ji je ulila kri; odtlej mora ležati. Gospod presedi ves dan pri nji in se ne zmeni ne za dekletce ne za taščo. Dekle je ko živo Brebro. K materi je ne puščajo, babico trga po nogah, tako da se komaj premika, in tako so bili vsi veseli, da sem se jaz jela za otroka brigati. Vsako jutro grem ponjo, jo peljem na sprehod, ji pripovedujem pravljice, zraven jo učim slovenski, in se igram z njo. Dekle se me je tako navadilo, da hoče biti zmerom pri meni in se joče, če me ni. Kliče me za ,teto Tilko*; menda Ji je oče tako velel. Ker se z otrokom toliko pečam, sem se vsej družini tako približala, da me imajo kakor za svojo. Gospod bi se mi rad na vse načine zahvalil. Pa ni potrebno. Saj me Lidija spominja moje Ančke in mi je kar nekam laže pri srcu, ko imam otroka pri sebi.

Še z nekom sem se seznanila. Tu je na letovišču neka gospa iz Gorice. V Gorici ima trgovino in me vabi, naj pridem o novem letu k nji za kuharico.

Ne zameri, ljuba Trezika, da Ti o sebi toliko pripovedujem! Saj nimam na vsem božjem svetu nikogar, ki bi se mu mogla izpovedati, kakor Tebe. Ti si mi sestra in prijateljica. Vsak dan in vsako uro mislim nate in tudi Tvoje matere ne bom nikoli pozabila. Zbogom!

Prisrčno Te pozdravlja

Tvoja Tilka.

Katro lepo pozdravi in moja otroka poljubil« 

»Šentanel dne 20. oktobra 1890.

Ljuba Tilka!

Že pred dvema tednoma sem Ti hotela pisati, pa je bilo dobro, da Ti nisem, ker bi Te bila po nepotrebnem vznemirila. Tudi danes Ti bom le kratko sporočila, kar je najpotrebnejše.

Tvojega očeta je 5. oktobra zadela kap. Desna stran jim je mrtva. Toda ves čas so pri sebi in tudi govorijo lahko. Ker že dva tedna ni bilo nič hujšega, ni več nevarnosti. Začuda pa od takrat, ko jih je kap zadela, revmatizma ne čutijo več. Doktor Silan, ki vsak drugi dan prihaja, trdno upa, da jih bo spravil spet na noge; le tega se boji, da bodo ostali trdi.

Jaz nisem več v trgovini, namesto mene so dobili drugo za ta čas, jaz pa moram streči očetu, ker nobene druge niso hoteli. Večkrat že sem jih vprašala, ali naj pišem Tebi, da bi Ti prišla. Pa jim ni po volji. Ni potreba, pravijo, češ da jim gre že na bolje. Zdi se mi, da se bojijo novih prepirov s Končnikom, če bi se Ti vrnila. Ker sem zdaj toliko s Tvojim očetom, jim večkrat pripovedujem o Tebi, kako hudo Ti je. Dejala sem jim tudi, da Te v testamentu ne smejo pozabiti. Nato so mi rekli, da so testament že spisali in ga ne bodo spreminjali in da niso tako bogati, kakor ljudje mislijo, in da morajo tudi za naslednika skrbeti, da se ne bo na prazno usedel; nekaj malega da so Ti itak tudi še namenili. Tvojega brata Urha se bojijo — tako se meni zdi, Urh — to Ti moram reči — pa je Tebi nasproten.

Tu neki dan pa so kar sami začeli, češ da bi že še radi zate tudi kaj storili, pa ko jim je roka trda in ne morejo pisati. Svetovala sem jim, naj pokličejo tri zanesljive priče in naj pred njimi povejo svojo voljo. Popoldne je prišel moj ženin doktor Silan nanje gledat. S tem so se zmenili, naglo je odšel in ko se je čez pičlo uro vrnil, so prišli za njim gospod župnik in čez nekaj časa še Špetinov Matija. Kvečjemu pet minut so bili ti trije pri očetu sami v sobi. Ko so prišli od njih, se je Špetinov Matija držal, kakor da je grenko vodo pil, onadva pa se nista ne s pogledom izdala. Da so Ti oče nekaj odmenili, to je gotovo. Prav dosti ne bo — tisoč goldinarjev pa upam, morda tudi dva tisoč... Več Ti danes ne morem pisati, ker moram zdaj k očetu. Napiši jim nekaj kratkih prisrčnih besed! Ne omenjaj pa prejšnjih razprtij, tudi se ne zahvaljuj in ne izdajal se, da o tem testamentu kaj veš! Toliko napiši, da jim izpričaš svojo otroško vdanost... In še enkrat: zaradi očetovega zdravja si lahko čisto mirna! Zdaj ni nobene nevarnosti.

Prisrčno Te pozdravlja

Tvoja Trezika.«

»Brezje dne 1. novembra 1890.

Ljuba Trezika!

Ne zameri, da Ti na Tvoje ljubo pismo šele danes odgovarjam! Vest o očetovi bolezni me je hudo zadela. Ker mi medtem nisi pisala, da bi se jim bilo poslabšalo, sem spet nekoliko pomirjena. Včeraj sem očetu pisala; upam, da sern pravo zadela. Tebi se prisrčno zahvalim za vso ljubezen in dobroto. Bolj ko denar, ki so mi ga oče morda zapisali, me veseli Tvoje prijateljstvo. Zaradi sebe se denarja itak ne veselim, ampak kvečjemu zaradi otrok. Upam namreč, da se bom kmalu postavila na svoje noge ...

Zdaj poslušaj, zakaj Ti nisem takoj odgovorila! Tudi tu smo marsikaj hudega doživeli. Dne 24. oktobra je umrla gospa Majer. Moj Bog, kako je bilo! Ne moreš si misliti, kako je mož uganjal. Tulil je, lase si je pipal, po tleh se je valjal, vedno smo morali biti za njim, ker se je bilo bati, da si bo kaj hudega storil. Stara gospa se je prej umirila. Lidija se je sicer tudi jokala, ker je druge videla, da se jočejo, pravega pojma pa še nima o ¡nesreči in si le želi, da se jaz z njo igram. Odkar ji je mati umrla, sem jo vzela v svojo sobo in tudi spi pri meni. Stara gospa spi v gospodovi sobi, ker se boji za njega. Meni se ljudje smilijo; tako bogati so in vendar tako nesrečni. Kjer jim morem, jim pomagam. Gospod in njegova tašča sta se tako navadila name, da me pri vsaki reči vprašata za nasvet. Gospa je zetu že večkrat prigovarjala, da bi šli v kako drugo letovišče; gospod pa pravi, da ne gre več iz tega kraja, kjer mu je žena pokopana. Bog ve, kako se bo še to končalo. Jaz bi se od Lidije kar težko ločila. Priti pa bo seveda moralo prej ali slej.

Ona gospa iz Gorice je odpotovala. Obljubila mi je, da pride pred božičem semkaj pome... Če boš Špetino-vega Matija kaj videla, pozdravi ga in reci mu, da mi je dobro in da upam, da mu bom ob letnem dnevu vrnila z obrestmi vred, kar mi je posodil. Pozdravi tudi Katro in poljubi moja otroka!

Tvoja Tilka.«

»šentanel dne 25. novembra 1890.

Ljuba Tilka!

Danes pa bo moje pismo dolgo. Potrpi!

Najprej Ti moram sporočiti, da je Tvojemu očetu prav dobro. Zdaj čez dan že sedijo, za silo lahko premaknejo desno nogo in desno roko in celo zapišejo že lahko kaj. Tvoje pismo jih ni le razveselilo, ampak ganilo. Naročili so mi, naj, kadar Ti bom spet pisala, ne pozabim zapisati, da Te lepo pozdravljajo ...

Zdaj pa, ljuba Tilka, Ti bom izlila svoje srce. Ti bi mi bila vedno edina prijateljica, nikomur drugemu ne morem potožiti, nekomu pa se moram izpovedati, ker mi je tako hudo.

Da Ti takoj povem: z doktorjem Silanom je vse pri kraju, zaroka se je razdrla.

Kako se je zgodilo?

Sama ne vem. Vse se ml zdi kakor hude sanje in je vendar vse resnično. Povedala Ti bom vse po vrsti, kako je prišlo.

Konec oktobra je prišel doktor zopet k Tvojemu očetu. Bil je nenavadno tih in mudilo se mu je. Mimogrede se je tako čudno ozrl na mojo roko, kjer sem nosila njegov prstan. Potem je dejal suho, da je očetu dobro in da ga zdaj ne bo več, če ga ne bomo klicali.«

Nekaj dni nato so se razširile govorice, da doktor svojega rdečega nosa ni tako nevreden, kakor bi kdo menil, ampak da ga ima po pravici, da je skrit pijanec, ki se ga na večer tako naleze, da ga ponoči sploh ni mogoče k bolnikom klicati. Da je čez glavo zadolžen in da za svojo lekarno že nima več s čim zdravil kupovati. Zaradi pijače gotovo vem, da je vse zlagano. Kak glažek ga sicer rad pogoltne, pijanec pa ni. Tisti rdeči nos je dobil, ko je moral v hudi zimi ponoči k neki porodnici. Zdaj ga zaradi njegove požrtvovalnosti po jezikih vlačijo. Ne le jaz, tudi drugi so vedeli povedati, da je doktor trezen človek; hudobni jeziki ga pa le ne nehajo obre-kovati. V tem času se mi je zgodila nesreča. Doktorju je bilo očitno mnogo na tem, da nosim prstan, ki mi ga je dal. Že kar v začetku je rekel, da, kadar ga ne bo več videl na moji roki, bo tedaj vedel, da ga ne maram več, in vsakokrat je bil njegov prvi pogled na mojo roko. Meni se zdi, da je v tej reči kar babjeveren. Neki dan sva morali z Lino pet težkih zabojev zanesti pod streho. Da bi se mi prstan ne obdrgnil, sem ga snela in položila na stopnicah v zid. Nihče drug tega ni mogel videti kakor Lina in Tvoj brat Urh. Ko sem hotela prstan spet natakniti, ga ni bilo nikjer več. Zagnala sem krik in dejala Lini in Urhu, naj ne uganjata takih norcev. Oba sta sveto trdila, da nista imela prstana v roki, in sta mi pomagala iskati. Malo pozneje je vedel Tvoj brat povedati, da je bil neki popotni v trgovini, kjer si je tobak kupil; morda je ta ukradel prstan. Hitela sem k orožnikom, pa niso nikjer nič izvedeli o kakem tujcu. Bilo mi je zelo žal prstana, ali še bolj me je peklo, ker sem si morala misliti, da mi bo doktor Silan izgubo zelo zameril. Šla sem v mesto, da bi si bila drugega takega kupila in tako pred doktorjem zatajila, da sem njegovega izgubila. Ali v vsem mestu ni bilo ne takega ne podobnega. Ko sem se s pošto domov vozila, je poštar konje pri nekem koritu blizu Bistrice ustavil, da bi jih napojil. Prav tedaj je prihitel po stezi dol sem doktor in, ko me je ugledal, mi je že od daleč pomahal. Tako sem se ga ustrašila, da sem se obrnila v stran in naredila, kakor da ga nisem opazila. Vtem so konji potegnili in voz je oddrdral. Seveda sem se kmalu zavedela, da sem napravila veliko neumnost; ali pomagati se ni dalo več. Drugi dan sem se spravljala, da bi bila doktorju pisala in mu vse razložila. Napisala sem dve strani, pa sem vse raztrgala in znova začela in spet vse raztrgala; zdelo se mi je, da pač na papirju ni tako, kakor mi je v srcu. Pustila sem pisanje in se vdala upanju, da bo doktor danes ali jutri gotovo prišel in se bova zgovorila. Minul pa je teden in doktorja ni bilo. Zdaj je bilo za pisanje prepozno. Preudarjala sem, ali ne bi šla k doktorju in mu vse razložila. Pa sem se bala jezikov... Minulo je spet nekaj dni, tedaj je poknila nova reč. Ljudje so vedeli povedati, da ima doktor Silan več ko tisoč goldinarjev dolga, ki jih ne more plačati, in da mu bodo lekarno in opravo zarubili. Sprva nisem hotela verjeti, polagoma pa — na svojo sramoto moram to priznati — so marnji tudi mene zbegali. Resnico sem šele te dni izvedela. Doktor je bil vse predober, ljudje so mu bili dolžni in mu niso plačali, revežem ni računal nič ali le prav kaj malega; kjer je videl potrebo, ni nikoli spraševal po plačilu, ampak je pomagal, kolikor je mogel. Pred tremi leti je šel Pokržniku v Tinje za poroka, tisoč goldinarjev si je Pokržnik izposodil v tinjski posojilnici. Mož pa je bil že itak ves zadolžen, tudi Tvojemu očetu je bil dolžen, in kar naenkrat — Bog si ga vej, kako — je imel advokat Hudnik vse terjatve v rokah in je gnal Pokržnika v konkurz. Ker posojilnica do svojih tisoč goldinarjev ni prišla, je prijela doktorja Silana, ki je bil porok. Toliko nevšečnosti in nehvaležnosti si je učakal za svojo dobroto, da je čez noč odpovedal svojo službo, prodal lekarno in opravo mlademu zdravniku ter izginil, ne da bi se bil od koga poslovil. Mene je zadelo kakor strela; nisem mogla verjeti, da je šel, ne da bi mi bil voščil besedo. Predvčerajšnjem pa sem dobila pismo od njega, ki Ti ga dobesedno prepišem; glasi se: ,Ljuba Trezika! Oprosti, da Te še tako imenujem; saj je zadnjič. Seveda Ti vračam besedo; zaradi mene si prosta. Ko bi mi bila povedala, da tako želiš, bi mi bilo ljubše. Tako pa me je bolelo. Pa Ti nič ne očitam in Ti tudi nič ne zamerim. Moji upi na srečo ob Tvoji strani so bili pač le prazen sen. Pozabil Te nikoli ne bom. Spomni se me tudi Ti včasih, pa ne z grenkobo. To Te še prosim, da mi verjemi: vse, kar ljudje hudega o meni govorijo, je zlagano. Zdaj se najini poti ločita. Dobil sem službo daleč v drugem kraju, ki Ti ga ne imenujem, da me hudi jeziki ne staknejo. Za vso dobroto in prijaznost se Ti zahvalim in še zadnjič prav lepo pozdravim — Tvoj bivši ženin Ivan Silan..— Pisma še zdaj ne razumem. Nikoli nisem rekla, naj mi besedo vrne, nikoli nisem želela, da bi se zaroka razdrla. Le to vem, da je zdaj vsemu kraj. Sram me je pred ljudmi in bridko se kesam, da nisem držala z doktorjem v njegovih hudih časih. Tebi tudi lahko priznam, da sem vsa bolna od hrepenenja po njem. Zame je bil najboljši človek na svetu, gledala sem vanj ko v nekaj višjega, zdaj pa me je razočaral. Le težko se branim misli, da me je bil že davno sit, da me ni hotel vzeti, da me je pustil. Saj bi mi bil moral dati vendar priliko, da se branim, če je kaj resnice v njegovem pismu in če ni vse le izgovor. Niti naslova mi ni povedal, kakor da 'bi se bal, da bi mu bila v nadlego. Strašno me boli to njegovo vedenje in ne vem, ali bi mu dala roko, če bi spet prišel in me prosil ljubezni. Ljubezen je nesreča za ljudi. To vidim na Tebi, na tistem Američanu, o katerem si mi pisala, to izkušam zdaj tudi na sebi. Ne bom več mislila na ženitev, nikoli se ne bom omožila, tudi če bi se mi ponudila priložnost. Da boš vse vedela, Ti bom še nekaj zaupala. Tvoj brat Urh, ki mu je oče doslej branil ženitev, hodi, odkar sem v hiši, za menoj in včeraj me je naravnost vprašal, če bi ga vzela; očitno je, da bi bilo to tudi očetu po volji. Toda Urha — oprosti, ljuba Tilka! — že čisto nič ne maram, njegov značaj mi ne ugaja. Tudi če bi doktorja pozabila, nikoli ne bi imela drugega rada. — Zdaj pa je mojih žalostnih litanij konec. Ti se mi ne boš smejala, to vem, Ti boš čutila z menoj. Kdor je sam trpel, ta razume trpljenje drugih. Kaj bom vnaprej, tega še ne vem. Tu gotovo ne bom ostala. Rada bi bila pri Tebi, ker zdaj nimam nikogar, ki bi mi bil bližji od Tebe. Ko prideš v Gorico, morda še zame najdeš kako službo... Tu v šentanelu drugače ni kaj novega. Pri Končniku je, kakor je bilo. Ne ugaja mi, da je advokat Hudnik tolikokrat v hiši. O Tvojem možu jeziki spet nekaj spletajo, jaz pa ne verjamem, da je res. Hudnik je bil tudi pri nas, namreč pri Tvojem bratu, najbrž zaradi Pokržnikovega dolga. Meni je ta advokat zoprn; res zasluži priimek ,hudir'; nima vere ne vesti in ga tudi njegovi tovariši, kar je poštenih advokatov, ne spoštujejo in ne marajo. Ta človek bi bil vsega zmožen... Zdaj pa zaključim. Tvoja otroka sta zdrava in dobre volje. Piši mi kmalu! Mnogo iskrenih pozdravov Ti pošilja Tvoja prijateljica

Tilka.«

»Na Brezjah dne 10. januarja 1891.

Ljuba Trezika!

Danes Ti pošljem pismo priporočeno. Ne vem, kaj je z vami vsemi doma. Ali ste me vsi pozabili? Ali ste mi kaj zamerili? Ne vem, kaj bi mi bili mogli. Ko bi mi gospod župnik, ki sem jim za božič pisala, ne bili prijazno odgovorili, da ste vsi zdravi, bi bila mislila, da je kdo hudo zbolel ali umrl. Dne 1. decembra sem Ti pisala dolgo pismo, pa nisem dobila odgovora. Dne 16. decembra sem Ti spet pisala in sem Te nujno prosila, da mi sporoči, kaj je z mojim možem, pa sem zaman čakala na odgovor. Za božič sem Ti spet pisala in sem priložila pismo za očeta, pa do danes nisem dobila odgovora ne od Tebe ne od očeta. Juriju sem poslala za novo leto tiskano voščilo in svoj naslov, pa se tudi ni oglasil. Kaj je, da vsi molčite? Ali je kdo kako zmes napravil med nama? Ali res ne najdeš četrt ure časa zame? Prosim Te, vsaj kratko pisemce mi pošlji in razloži mi, zakaj tako dolgo nisi pisala. — Jaz sem popolnoma ozdravela, imam pa nove skrbi. Tiste gospe iz Gorice, ki mi je obljubila, da pride o božiču pome, še do zdaj ni bilo; pozabila je name in me pustila na cedilu. Gospod Majer se prihodnji teden odpelje s taščo in z otrokom. Jaz tudi ne bom dolgo več tu, denar mi gre h kraju. Ne vem še, kaj bom. Zdaj pozimi je službo bolj težko dobiti. Dva tedna bom pa še gotovo tu. Zdaj pa konec. Danes sem taka, da ne zmorem dolgega pisma.

Pozdravlja Te Tvoja stara prijateljica Tilka.

Pripis. Po 25. novembru nisem dobila od Tebe nobene pošte.«

»Šentanel dne 16. januarja 1891.

Ljuba prijateljica!

Oprosti, da Ti na Tvoje priporočeno pismo šele danes odgovarjam. Bila sem štiri dni od doma, ker sem morala v Podgorje na pogreb; umrla mi je teta in mi nekaj malega zapustila. Ko sem se danes opoldne vrnila, so mi dali Tvoje pismo. Da Ti lahko takoj s prihodnjo pošto odgovorim, Ti bom napisala le nekaj vrstic; več kaj Ti bom pisala prihodnje dni. — Da si jezna name, se ne čudim; saj sem jaz tudi bila. Ne enega tistih treh pisem, o katerih pišeš, nisem namreč dobila. Bila sem nekoliko užaljena, ker sem si dejala, da se za mojo nesrečo ne meniš, in sem nadaljnje pisanje odlagala do novega leta; tedaj sem Ti poslala razglednico. Menda tudi te nisi dobila. Očitno ima nekdo zlobne prste vmes, ki najino pošto prestreza, ali tu v Šentanelu ali pa tam pri Tebi. Jaz bom to pismo tudi priporočeno oddala. Zdaj je, ljuba Tilka, jasno, da nimava ena drugi kaj zameriti Najino prijateljstvo naj ostane trdno kakor doslej! — Zaradi svoje bodočnosti si ne delaj skrbi! Poslala Ti bom prihodnje dni nekaj denarja — potem se bo pa že zasukalo, da bo prav. Toliko v naglici!

Prisrčno Te pozdravlja Tvoja zvesta prijateljica

Trezika.«

To zadnje pismo je pošta čez nekaj dni vrnila Treziki z opombo: »Naslovljenka odpotovala — ni znano, kam.« Od tih mal se Tilka ni več oglasila.

Trezika je na vse strani spraševala in pisala; ali od nikoder ni bilo glasu o Tilki.

VI.

Jurij Končnik je sedel za svojo pisalno mizo in strmel z nagubanim čelom predse. Pred njim je stala, naslonjena na omaro, Lizka škerjanec, njegova gospodinja, in se porogljivo ozirala nanj. Bila je postavna ženska, že precej čez trideset, nekoliko ovenela, ali še zmeraj lepega obraza; v nemirnih očeh ji je gorel ogenj strasti.

Medtem ko je govoril Končnik navadno razburjeno in je pri tem rad mahal okoli sebe, je govorila ona počasi, z zvito preudarnostjo, kakor da vsako besedo tehta. Le obraz, ki ji je enkrat zardel, drugič obledel, je razodel, kaj se v njej godi.

Danes se je tudi Končnik krotil, očitno je bilo, da ga je nekaj potrlo; govoril je bolj previdno in bolj mirno kakor po navadi.

»Gospodična Lizka,« je dejal po kratkem molku, »menda uvidite, da v takih razmerah ne morete ostati več pri hiši.«

»Da,« je odgovorila kakor na preži. »Za tri, štiri mesece pojdem na dopust. Ko bo vse pri kraju, se zopet vrnem.«

»Kaj še! Vračali se ne boste.«

»Zakaj ne? Saj sem vam zvesto služila. Saj ste bili zadovoljni z menoj.«

»Z vašim delom že, z vašim vedenjem pa ne.«

»To je moja reč in ne briga nikogar.«

»Meni ni vseeno, če ženska, ki pri meni služi, nezakonskega otroka pričakuje. Ljudje tako reč vidijo in sedijo.«

»Kaj ljudje! Taki marnji se skadijo kakor megla. Kdo bo na ljudske marnje gledal!«

»Pa na svojo čast bom gledal. Ta mi je več kakor vse drugo.«

»Vaši časti bo bolj na škodo, če grem in če me ne bo več nazaj.«

»Kako to?«

»Ljudje bodo po svoje sklepali in bodo vas osumili.«

»Vraga, česa osumili?«

»To si vendar lahko mislite. Saj ste pametni. Hihi!«

»Saj boste morali povedati, kdo je oče.«

. »Morala ne. To še ni prav nič gotovo, če bom.«

»Vi ste vražja ženska.«

»Vi ste pa kar za v oltar, hihi.«

»Dosti je besed. Šli boste; rajši danes ko jutri. Za en mesec vam še plačam vnaprej. Pa nikar ne mislite, da se boste vrnili!«

Preudarjala je nekaj trenutkov, potem pa je dejala predrzno:

»Dobro, naj bo po vašem. Poprej pa se bova še pomenila, kaj in koliko mi gre.«

»Svojo plačo dobite; več kaj vam ne gre.«

»Tega si nikar ne verjemite! Jaz sem zato prišla k hiši, ker so mi službo čez vse pretege prehvalili in mi dejali, da ne bo služba, ampak da me čaka kaj več.«

»Jaz vam kaj takega nisem dejal.«

»Pa so mi drugi in najbrž v vašem imenu. Le zaradi tega, ker sem kaj več upala, sem prišla sem. Bila sem od jutra do noči na nogah in sem gledala na vas in vaše reči, kakor da so moje. Plače mi niste dali Bog ve kake. Bila bi lahko boljšo službo dobila, ko bi mi bilo le za službo.« 

»Kaj torej hočete?« je vprašal.

»Dajte mi štiri tisoč goldinarjev na roko, potem se v miru lahko ločiva in ne bom vam v nadlego.«

»Ali ste znoreli?«

»Mislim, da sem pri bolj zdravi pameti kakor vi.«

»S kako pravico morete od mene zahtevati tak ogromen znesek? Nič več vam nisem dolžen kakor vašo plačo.«

»Taka, kakor odhajam od hiše, bom težko kje dobila kako za kaj službo; zaradi tega morate zame in za otroka, ki ga pričakujem, poskrbeti.«

»Salabolt, kaj me to briga! Jaz nisem kriv, da ste Bi sramoto nakopali. Jaz se vas še s prstom nisem dotaknil, čeprav ste se mi tolikokrat nastavljali. To vendar veste.«

»Jaz vem samo to, kar mi nese.«

»Naj vam tisti, ki je oče, plača štiri tisoč!«

»Oče bo tisti, ki ga bom jaz za očeta naznanila.«

»Dobro, pa pojdite k njemu in zahtevajte od njega denar!«

»To sem že pravkar storila.«

»Kaj, preklemanska ženska, mene hočete obdolžiti, ki nikoli nisem imel kaj z vami?«

»Za svojo bodočnost bom skrbela.«

»Ha, počakajte me, vas bom izučil! Tožil vas bom, da ste mi hoteli denar izsiliti.«

»Kar tožite, če morete! Jaz nisem ne besede zinila, ki bi je ne mogla zagovarjati.«

Doslej se je še premagoval; zdaj pa je bruhnilo iz njega:

»Še danes — takoj zdaj se mi izgubite! Lažnivka goljufiva! Nesramnica pocestna! Marš!«

Ženska je vsa zagorela od jeze, vendar se je krotila in ga je le rahlo usekala:

»Ko bi imela priče, bi vas zaradi razžaljenja tožila. Toda nikar ne mislite, da bom vse tiho požrla! Motite se, če to mislite. Me boste šele spoznali.«

V očeh ji je žarel ogenj maščevalnosti.

On je pobral štiri desetake iz listnice in vrgel bankovce pred njo:

»Na, to je vaša plača. Zdaj pa se izgubite!«

»Adijo, moj ljubi — na svidenje!« je rekla porogljivo in pomenljivo. Pobrala je denar, se zasukala in od-stopicljala skozi vrata.

Ko je odšla, je planil Končnik po sobi gor in dol; po glavi so mu rojile motne misli. Ta lažniva, hudobna ženska je vsega kos. Spravila ga bo še ob najvišje, kar ima: ob čast. Ne, to se ji ne sme posrečiti; do kraja se bo branil, za svojo čast bo dal vse, naj stane, kar hoče. Še jutri pojde v mesto k doktorju Hudniku. Saj ta mu je to žensko priporočal, naj ga zdaj tudi varuje pred njenimi spletkami ...

Čez nekaj časa se je Končnik usedel spet za mizo, jel je po predalih brskati in pregledovati papirje. Tedaj se je nameril na obdrgnjeno fotografijo. Bila je slika njegove žene: v vsej dekliški lepoti se mu je nasmehnila. Z vročim pogledom je zastrmel v njo, potem jo je spustil na mizo, obraz se mu je spačil, iz prs se mu je izvil bolesten vzdih.

Odkar mu je Tilka odšla, je Končnik preživel hude čase. že deveti mesec se je bližal kraju in zaman je upal, da se bo vrnila. Sprva si je domišljal, da je Tilka vse preveč zaljubljena vanj, da bi mogla dolgo biti brez njega. Mislil je, da se bo kmalu skesala in se bo ponižno vrnila. Ko pa so minuli trije tedni, ko je minul mesec in se Tilka ni oglasila, se je zamislil in na dnu srca je začutil skoraj že nekakšno kesanje zaradi svoje mogočnosti in trmoglavosti. Kadar koli je odprl omaro, kjer je bila Tilkina obleka, ga je pri srcu zabodlo. Še bolj ga je bolelo, kadar je gledal otroka; Katra je sicer zvesto skrbela zanju, ali očitno je bilo, da jima manjka mama. Večkrat sta spraševala, kje je mamica in če jima bo kaj lepega prinesla. Tedaj jima je oče zmeraj kupil igrač in vsakokrat novih igrač, tako da otroka nista utegnila dalje misliti. Bil je tudi mnogo zraven nju, pestoval ju je in se igral z njima in jima je izpolnil vsako željo. Saj ni imel nikogar več, ki bi mu mogel posvetiti svojo ljubezen, kakor nju. Tončka je jemal k sebi v spalnico. Deček se je večkrat v spanju zajokal in začel klicati mamo. Tedaj je očeta vsakokrat obšlo bridko sočutje; vzel je otroka v naročje, mu prijazno prigovarjal in ga na rokah zibal, dokler ni spet zaspal.

In čim dalje ni bilo glasu o ženi, tem bolj nemiren je postal. Kje neki je? Ali se ji je kaj zgodilo? Ali še živi? Ali ne bi bilo prav, ko bi jo šel iskat? Ne, nikoli — to bi mu bilo pod častjo. Sama se mora vrniti. Če se vrne, morda ji bo odpustil ...

Konec septembra mu je Katra povedala, da je bila Tilka več tednov v bolnišnici in da je zdaj pri Mariji Pomagaj na Kranjskem, da pride spet malo k sebi. Tedaj so ga obšle hude skrbi. Ali bo ozdravela? Peljal bi se k njej ali vsaj denarja bi ji poslal. Saj tisto malo, kar ga je vzela s seboj, je morala že zdavnaj porabiti ... Morda je očetu pisala in ji je ta poslal denar? Da, gotovo. Zakaj ni pisala njemu, svojemu možu? Seveda, ker je preponosna. Pa ima on tudi svoj ponos, saj bi ji poslal, ko bi se ne bal, da mu utegne denar vrniti in ga pred vsem svetom osramotiti ...

Ko je čez nekaj časa izvedel, da ji je tako dobro, da se ni več bati zanjo, mu je spet odleglo in jel se je vdajati novim domišljijam. Sklepal je, da se mora Tilki zelo tožiti po domu, ko pošilja Katri po ovinkih pošte, in da ne bo več dolgo vzdržala na tujem. Ker se mu to pričakovanje ni izpolnilo, se je zagrizel v novo jezo proti ženi, češ da se ji še toliko ne zdi vreden, da bi mu poslala glas o sebi ...

Zakaj je ne more pozabiti? Ali je tak slabič, da se bo vdal ženskim čustvom? Ne! Mož hoče biti, vsako misel na to trmasto žensko si hoče iz glave izbiti ...

Ali čim bolj se je silil, tem bolj je živela Tilkina podoba v njegovih mislih in sanjah. Večkrat je segel celo po njeni sliki in jo je dolgo gledal. Potem ga je zopet zbudil njegov ponos, kar raztrgal bi bil fotografijo; ali raztrgal je ni ...

Poleg teh notranjih bojev, ki so izvirali iz hrepenenja po ženi, hrepenenja, ki si ga ni hotel priznati, ki pa se mu je zaman upiral, so Jurija tlačile in tiščale še druge težave. Stari posli, ki so bili nekateri že dolga leta pri hiši, so vsi hkrati odpovedali in šli od hiše. Iz Šentanela in bližnje okolice je le še redko kdo prišel v njegovo gostilno. Na videz se Končnik za to ni zmenil, v resnici pa ga je strašno peklo, da so mu domačini obrnili hrbet. Vračal jim je, kjer je mogel, nagajal sosedom, se zapletal v tožbe, ki pa jih je po večini vse izgubil. S tem se je množila in večala njegova lastna zagrenjenost, množilo in večalo pa tudi sovraštvo v soseski. Advokat Hudnik mu je priskrbel same tuje posle in Končnik je dejal, da domačih noče, češ da niso kaj prida. Za gospodinjo si je že sredi junija najel Lizko Škerjanec, ki mu jo je Hudnik prav posebno priporočil. Ta z vsemi žavbami namazana ženska se je kmalu usidrala v hiši. Juriju se je znala prikupiti, dajala mu je vse prav ln ga je v njegovih prepirih z domačini še podpirala. Ker ji je delo šlo od rok, tudi otrokoma je bila prijazna, marsikakega tujega gosta je tudi privabila, gospodarju je znala ustreči, je Jurij sčasoma res mislil, da bi brez nje ne moglo biti. Njenega lahkomiselnega vedenja ni opazil ali pa se je namenoma tako naredil. Da ima z advokatom Hudnikom svoje skrivnosti in da se rada smolita eden okoli drugega, tega še videl ni. Včasih se je še njemu, Juriju, hotela bolj približati, kakor je bilo prav, pa jo je ta vsakokrat osorno zavrnil in ji prepovedal vsako nedostojno nežnost. Ali ženska je bila prebrisana in se ni dala kar tako zavrniti, za vsako ceno se je hotela tako usidrati, da bi je ne bilo mogoče več iz hiše spraviti.

Proti koncu leta so jeli Šentanelci to in ono o Končnikovi gospodinji govoriti. Na njej so bile videti spremembe, ki jih vešče oko ni moglo prezreti. Le Končnik ni videl ničesar, ker je bil bolj malo doma in je imel dovolj drugih skrbi. Dalj časa namreč se je že ukvarjal z mislijo, da bi domačijo v Šentanelu prodal in si zunaj v Podklancu kupil večjo kmetijo. Pogajanja so že precej dozorela, imel je že kupca in tudi z cenami so bili že skup. S Šentanelci je malo kaj govoril, za marnje pa tudi ni zvedel, ker se je vsak bal, češ Končnik vsakega kar toži.

Tako je prišel Božič. Tedaj je dobil Jurij nekega dne pisemce, na katerem je bil pečat z Brezij. Pisavo je takoj spoznal: bila je Tilkina. Ves razburjen je pisemce odprl in je bil bridko razočaran. Nič drugega ni bilo v ovitku kakor tiskano voščilo za novo leto: Srečno novo leto! Spodaj je bilo pripisano samo to: »Poljub Tončku in Ančki!« — in ženin naslov... Zanj torej, za moža, ni imela ne ene prijazne besede, sploh nobene besede. Da, to pismo ne pričuje, o njeni ljubezni, to pismo ga žali... Pa vendar! Ali ni dokaz, da misli nanj? Saj njemu velja njena želja: Srečno novo leto! Ali naj ji odpiše? Da, storil bo kakor ona: poslal ji bo tiskano voščilo za novo leto. Toda to bi bilo neumno; saj bi jo le posnemal... Morda, da, gotovo si hoče trebiti pot domov. Zdaj bi rada, da bi ji on prišel vso pot naproti. Ne, naj se le sama poda na pot! On se ne bo poniževal pred njo, ona naj se poniža! Najbolje bo, če ji sploh ne odgovori. Iz tega bo lahko sklepala, da ga je s tako praznim pismom užalila, in bo kaj več pisala ...

Tako je sklenil in ji ni odgovoril. Toda Tilkino pisemce je ležalo štirinajst dni in še več pred njim na njegovi pisalni mizi. Vedno znova. se je potopil v njeno drobno pisavo, medtem ko so se v njegovi duši borili ponos in ljubezen, upanje in jeza ...

Lizka je imela dober nos in ji ni ušlo, da visi Končnik še vedno z vsem srcem na svoji ženi. Ko je zdaj odkrila Tilkino pisemce na njegovi pisalni mizi, se je jela bati. — Če si začneta mož in žena pisati, ne bo več dolgo in žena bo spet doma. Potem pa je konec njeni, Lizkini, slavi in časti, konec njenih upov in križ čez njene načrte. Da bi ženino vrnitev preprečila, se je Lizka odločila za predrzno, skrajno grdo spletkarijo. Pisala je Tilki, kakor češ da ji je Končnik tako naročil, naj pusti vse upe, da bi si svojega moža še kdaj pridobila, ker da njen mož je posvetil vso svojo ljubezen njej, Lizki, in da sta si že dolgo kakor mož in žena in da je tudi sad njune ljubezni že na potu ... —

Od tega časa o Tilki ni bilo več ne duha ne sluha.

Toda Lizka Škerjanec se tudi Končniku ni mogla več zatajiti. Slednjič je vendarle tudi opazil, kaj in kako je z njo, in neki dan v začetku februarja jo je prijel in konec besed je bil ta, da je nesramnico nagnal.

Istega dne zvečer je čisto nepričakovano prišel advokat Hudnik h Končniku. Tik za vrati je skočila k njemu Lizka Škerjanc, ki je bila že pripravljena za na pot. Hlastno mu je povedala, da sta se z gospodarjem zbila in da mora od hiše. Advokat ji je pomežiknil, položil prst na usta in ji pošepnil na uho:

»Tiho! — Pojutrišnjem pridi k meni v pisarno; tam se bova zmenila.« Potem je šel po stopnicah gor v družinsko sobo, kjer je Jurij sedel za pisalno mizo in strmel topo predse.

Advokat je bil zalit mož, ki je lezel proti petdesetim. Lase je imel črne, obraz oglat in rdeč, ustne tolste, nos top in skrbno počesano bradico. Z obraza in iz oči si mu uganil, da je na ženske in da je zvit in zahrbten.

Ko je stopil v sobo, je pozdravil:

»Dober večer, klanjam se, gospod Končnik!«

Ta se je zdrznil in vzkliknil:

»O, gospod doktor — dober večer Bog daj! Pravi čas ste prišli.«

»Tako? Ali sem vam potreben?«

»Da, zelo. Prosim, sedite.«

Končnik mu je jel pripovedovati, kako sta se nocoj z gospodinjo skregala, razlagal mu je vse na drobno, zraven pa se je tako razvnel, da je bilo njegovo pripovedovanje prav zmešano. Advokat je gledal ves čas skozi okno, pomežiknil je zdaj s tem, zdaj z drugim očesom, obraz je delal, kot da mu je malo mar vsega, poslušal pa je kakor lisjak in mu ni ušla nobena beseda. Po kratkem preudarku je dejal:

»Gospod Končnik, tega niste dobro naredili. Morali bi se bili z gospodično pobotati.«

»Pobotati? S to nesramno žensko?« se je razburil Kočnik. »Nima pravice več kaj zahtevati kakor svoj zaslužek, tega pa sem ji izplačal.«

»Menda bolj slabo poznate ženske. Ženske ne marajo za pravico. Ženske vam poslušajo samo svoja čustva.«

»Doslej sem imel opraviti le s poštenimi ženskami, nikoli pa še ne s takimi, ki se vlačijo in goljufajo.«

»Hehe, ženske so vse enake. Vse so sebične in mislijo zmeraj le nase. Zato je treba poprej biti previden, da si človek ne splete zanko, potem je prepozno.«

»Vi, gospod doktor, ste mi to žensko priporočili. Zdaj mi morate tudi pomagati, da se njenih spletk rešim.«

»Priporočil vam je nisem, le na njena dobra spričevala sem vas opozoril. One primite, ki so ji taka spričevala pisali. – Sicer pa, kaj mislite ukreniti?«

»Tožil jo bom, da mi je hotela denar izsiliti.«

»To vam za resnico odsvetujem. Gospodična je besede tako preuredila, da je ni mogoče prijeti. Če bi jo pa tudi mogli, vam bo trmasto gnala svoje, da ste vi oče – in nihče vas ne more rešiti.«

»Salabolt! Ali ji ne bo mogoče dokazati, da se laže?«

»Jaz ne vem, kako bi ji mogli kaj takega dokazati. Pred sodnijo velja zmeraj to, kar mati izpove.«

»Vi ste izkušeni in prebrisani advokat; gotovo boste našli kako pot, da me pred takim krivičnim sumom obvarujete.«

»Gospod Končnik, vaše prijateljstvo visoko cenim, rad vam ustrežem v vsaki reči, ali tu si nočem prstov opeči.«

»Če bi torej do tega prišlo, bi vi zagovora niti prevzeti ne hoteli?«

»V tej reči ne. Jaz prevzamem le take pravde, kjer je kaj upanja, da uspem. Kjer pa gotovo vem, da bom pogorel, tam rajši že poprej odrečem. To moram zaradi svoje veljave.«

»Kaj naj potem storim?«

»Drugega vam ne vem svetovati, rečem le spet to, kar sem že rekel: pobotajte se z njo! Se bo že dala pogovoriti.«

»Kaj? Zato, da se rešim takega nesramnega in lažnivega obrekovanja, naj štejem cel kup denarja? Kje pa je pravica?«

»Drugega sveta vam ne vem.«

»Ne, tega ne bom, nikoli ne. Saj bi me moralo biti sram do zadnje kosti. Ta baba pa bi me potem šele prav dobila v svoje kremplje.«

»Če se pobotati nočete, vam drugega nič ne ostane, kakor počakajte pa glejte, kaj bo. Morda si gospodična premisli. Sicer si pa za to reč zaradi mene lahko drugega advokata najamete.«

Nekaj časa sta molčala. Potem se je oglasil Končnik:

»Zdaj mi je na tem, da prej ko slej prodam in se preselim v Podklanec.«

»Čim potrdite ceno, lahko naredim pogodbo.«

»Dobro, pa naj bo: dam za Ledinekovo trideset tisoč goldinarjev. Ledinek pa mora prevzeti vsa plačila in mi mora v štirih tednih izročiti grunt.«

»To bomo napravili. — Kaj pa z vašim? Z Golcem sva še sinoči govorila, šest in trideset tisoč da, ne krajcarja več, je dejal.«

»Poizkusite, če je mogoče, naženite ga na osem in trideset ali na štirideset tisoč! Od vsakega tisočaka, kar bo čez šest in trideset, je stotak vaš. Če pa ne gre, pa sklenite za šest in trideset! Denar pa mi mora takoj šteti, vknjižbe nočem.«

»Bom gledal.«

Četrt ure pozneje je advokat odšel in zavil v trgovino, kjer se je z mladim Senčarjem dalj časa menil.

Že naslednje dni se je Končnik jel pripravljati za selitev v Podklanec. Pa ni šlo tako gladko, kakor je mislil. S pogodbama so bile še sitnosti in vsa reč se je zavlekla za dobra dva meseca, tako da je minula že velika noč, preden je bilo vse sklenjeno.

Medtem se je zgodilo, česar se je Jurij ves ta čas bal: Lizka škerjanec je rodila v mestu deklico in je naznanila njega za očeta. Ko jo je tožil, je v pravdi pogorel, čeprav ga je zagovarjal neki prav spreten advokat. Neki hlapec in neka dekla namreč, ki ju je Končnik novembra nagnal, sta se mu maščevala in sta krivo pričala zoper njega. Tako je sodišče torej spoznalo Jurija za očeta in ga obsodilo na plačila. Jurij je divjal in klel, pa ni pomagalo nič. Škerjančka ga je zaničljivo gledala; zdelo se je, da jo bolj ko prigoljufani denar veseli to, da si je ohladila svojo jezo in maščevalnost.

Jurija je ta sramota strašno zadela, čisto ob pamet je bil, ko je videl porogljive, škodoželjne poglede šenta-nelcev in čul za marnje, ki jim ni hotelo biti ne konca ne kraja. Po cele dneve je čepel v sobi sam in je strmel predse. Vse svoje premoženje bi bil dal, ko bi bil mogel to sramoto izbrisati. Najhuje ga je bolela misel na Tilko, na ženo... Do smrti ji ne bo mogel pogledati v oči, če se bo še vrnila. Toda saj je ne bo vee nazaj, sovražila ga bo, zaničevala ga bo, zaničevala vse življenje. Ta misel, da ga bo ona zaničevala, mu je bila najstrašnejša ... Njegov ponos je bil strt, prvič se mu je oglasil bridek kes, da je mogel biti tako samsvoj in nagnati svojo ljubo ženo ...

Oddahnil si je, ko je slednjič mogel iz šentanela deset ur daleč v Podklanec, kjer si je na Ledinekovem ustvaril novo domačijo. Katra se je bridko jokala, ko je zapuščala staro domačijo, otroka sta bila vesela, ko so se s konji peljali po svetu, Končnik pa je gledal mrko predse, od nikogar se ni poslovil, trmasto je obrnil hrbet očetni hiši.

Na Ledinah je bilo treba še sejati. Dela je bilo čez glavo. Jurij je bil vesel tega, je vsaj nekoliko pozabil na bridkosti in na žalost. Da bi prišel pri ljudeh do veljave, je že kar v začetku koval velike načrte. Hotel si je postaviti parno žago, da bi za svoj les, ki ga je imel dosti, več skupil; tudi opeko je mislil žgati in apno. Ni mu dalo miru. Že na jesen, ko so poželi in pospravili otavo, se je vrgel in zaletel v svoje načrte.

VII.

Tri leta so minula, tri vroča poletja, tri hude zime, dosti temnih oblakov je šlo mimo, dosti sončnih dni, obilo žalosti in obilo veselja. Zopet je bila velika noč. Nebo je bilo jasno. Travniki so zeleneli. Srca so se navdajala z novimi upi.

Bilo je na veliko sredo. Iz cerkve je stopila lepo oblečena, plavolasa gospa, obstala na pragu in se ozrla po bližnjih hribih, za katerimi je bil šentanel, komaj nekaj ur hoda od tod. Potem se je počasi napotila po mestecu, zavila v glavno ulico ter pazljivo prebirala napise na trgovinah. Iznenada ji je obvisel pogled na tabli, kjer je stalo:

TEREZIJA DOBROVNIK trgovina z mešanim blagom

Gospa je stopila v trgovinico. Tu je našla dekle kakih petnajstih let, ki jo je plaho vprašalo, kaj gospa želi.

»Z lastnico bi rada govorila,« je dejala tujka.

»Počakajte, prosim, trenutek; bom poklicala gospodično,« je odgovorilo dekle in odhitelo skozi zadnja vrata.

Še preden sta minuli dve minuti, je prišla trgovka. Nekaj trenutkov je strmela v tujko, potem pa je planila k nji:

»Za božjo voljo, Tilka, ali si ti? Ali je mogoče?«

»Dober dan, Trezika,« je rekla Tilka hladno in ponudila Trezki komaj prste, ne pa cele roke; »ali bi se lahko na samem kaj pomenili?«

»Seveda. Stopi z menoj v sobo!«

Skozi stranska vrata in skladišče sta prišli v svetlo prijazno sobo, ki je gledala na vrt. Trezika je pomagala Tilki, da si je slekla plašč, potem jo je posadila na zofo, sama pa si je pristavila stol.

Nekaj časa sta gledali druga drugo. Nobena se ni posebno spremenila. Končnica je v svoji elegantni obleki bila videti večja, obraz ji je postal še ljubkejši, koža še bolj bela in nežna kakor nekdaj; kodrasti lasje so se še svetili zlatarumeno, le na čelu je bila rahla brazdica.

Trezika je bila nekoliko polnejša ko prej kdaj, pa tudi ona se ni nič postarala; na obrazu ji je bila tiha otožnost.

Celo minuto sta obe molčali, kakor da vsaka pričakuje, kdaj bo druga začela in spregovorila. Nazadnje je dejala Trezika:

»Tilka, govori vendar! — Kaj je s teboj? Tako čudna si. Od kod prihajaš?«

»Najprej mi ti odgovori!« je dejala Tilka še vedno hladno. »Ali sva si še, kakor sva si bili? Ali se je najino prijateljstvo razbilo?«

»Zakaj neki? Kako bi se bilo najino prijateljstvo razbilo?«

»Saj mi nisi hotela več pisati.«

»Kako bi ti naj bila pisala, ko pa že tri leta nisem mogla zvedeti, kje si, čeprav sem na vse strani spraševala?«

»Tudi na moja pisma z Brezij mi nisi odgovorila.«

»Tri tvoja pisma so se izgubila in tudi mojih ena karta.«

Tilka je neverna zmajala z glavo.

»Čakaj, ti bom dokazala,« je rekla Trezika in je šinila iz sobe.

Šele čez sedem ali osem minut se je vrnila in je izročila prijateljici pismo, ki ga ji je pisala 16. januarja 1891. in ki ga je pošta vrnila z opombo: »Odpotovala — ni znano, kam.« Tilka je motrila kuverto, vzela pisanje iz nje in ga pazljivo prebrala. Čez nekaj časa je vprašala začudeno:

»Kako je mogoče, da se pisma kar po vrsti izgubijo?«

»Saj se niso izgubila, ampak nekdo jih je prestregel,« je povedala Trezika. »Zase si mislim, kdo je bil. Po mojem nihče drug kakor Urh, tvoj brat.«

»Kaj? Urh naj bi jih bil prestregel? Zakaj pa?«

»O tem se bova pozneje pogovorili... Zdaj bi rada o tebi kaj izvedela — od kod prihajaš, kako se ti je godilo, kaj te je spet proti domu pripeljalo. Mnogo skrbi in strahu sem se naužila zaradi tebe.«

»Torej me nisi pozabila? Še me imaš malo rada?«

»Kako moreš vpraševati, Tilka? Ti si mi moja ljuba in edina prijateljica!«

Tilka je planila pokonci, objela prijateljico in za-ihtela na njeni rami:

»Moj Bog, tedaj imam na vsem svetu vendar še nekoga, ki me ima rad!«

Potem se je začela jokati, da jo je vso treslo.

»Za božjo voljo, Tilka, nikar tako!« jo je opominjala Trezika. »Pametna bodi, pomiri se in povej mi, kako je bilo!«

Šele čez nekaj časa se je Tilka pomirila.

»O sebi bi ti mogla malo in veliko povedati, pa ti bom na kratko,« je dejala.

Potem je pripovedovala, kako se ji je zadnja tri leta godilo, pa le v glavnih obrisih.

Tilka je bila čisto zagrenjena, ko na svoje zadnje, nujno pismo, ki ga je dne 10. januarja 1891. pisala Treziki, v naslednjih dneh ni dobila odgovora. Prav tisti čas je prišlo ono lažnivo, nesramno pismo od Lizke Škerjanc, ki mu je Tilka tem raje verjela, ker ji je Trezika že poprej enkrat nekaj o nekih marnjih omenila, ki da se pletejo okoli njenega moža, mož ji pa na njeno novoletno voščilo tudi ni odgovoril. Ker je Trezika tudi molčala, si je Tilka vse obrnila na hudo. Bila je prepričana, da se ji je Jurij izneveril; to jo je tako strašno zadelo, da ni mogla ne spati ne jesti in z nikomur govoriti; hodila je z objokanimi očmi kakor izgubljena ovca. Ko sta gospod Majer in njegova tašča silila v njo, jima je nazadnje razodela svojo žalostno usodo in povedala vse, kako je z njo in zakaj je šla od doma; kajti doslej je to skrivala pred njimi. Gospod Majer in stara gospa, ki sta bila v kratkem namenjena na pot, sta ji odslej na moč prigovarjala, naj gre z njima in naj ostane pri otroku za varučko. Tilka se ni dolgo upirala; saj bi se bila od male Lidije itak težko ločila, denarja tudi že ni več imela in na kako drugo službo ni bilo upanja. Z domačimi ni hotela imeti nobenega opravka več, vrniti se domov pa bi bila še manj hotela. Otrok bi ji itak ne dali, še pustili bi je ne do njiju; morda bi jima več škodovala kakor koristila, Že bi se blizu doma kam spravila. Tako je torej šla z Majerjevimi na Gorico in Trst pa dalje z ladjo v Split. Povsodi so ostali kak teden, o veliki noči so šli v Dubrovnik, leto pa so prebili v Švici. Tu je vedeti minula gospoda žalost za rajno ženo, vedno bolj je bil okoli Tilke in nekega dne jo je kar naravnost vprašal, če bi ga hotela vzeti. Da ne sme, tega kot protestant ni razumel in je silil še naprej v njo. Tako Tilki ni ostalo nič drugega, morala je zapustiti družino, ki je bila tako dobra z njo. Težko se je ločila, najteže od male Lidije. Na srečo je med oglasi v časopisu našla kmalu drugo službo, in sicer pri neki grofici Kristalnik, ki jo je vzela za svojo družabnico. Ni imela drugega dela, morala je stari gospe pomagati pri oblačenju in biti vedno okoli nje. Čeprav je bila grofica že stara, je bila kakor obsedena od neugnane želje, potovati in potovati; ni imela nikjer obstanka in je kvečjemu kak teden prebila v kakem kraju. Z grofico je prepotovala Tilka vso Švico, prišla v Benetke, v Rim, v Neapelj, na Sicilijo, potem na Grško, v Carigrad, v Sveto deželo, v Egipt, pa spet nazaj v Dalmacijo in v Italijo, kjer sta zadnjo zimo prebili. Pa čim dalje po svetu je prišla, tem bolj se je Tilki tožilo po domu in po otrokih. Ko kamen jo je tiščala tudi negotovost, ko ni vedela, kako je še kaj doma. Da bi se vsaj tega kamna rešila, je v začetku marca pisala domačemu župniku in ga prosila, naj ji sporoči, kako je z njenimi ljudmi. Toda prejšnji gospod, ki je Tilki toliko dobrega storil, je že dve leti počival za cerkvijo; namesto njega ji je čez nekaj časa odgovoril novi šentanelski župnik in ji sporočil, da je Končnik domačijo prodal in da si je v Podklancu kupil večjo kmetijo, dalje, da je njen oče pred poldrugim letom umrl in da se je njen brat Urh oženil; o Treziki je pisal, da se je preselila v sosednje mestece, kjer si je vzela trgovino z mešanim blagom v najem. To kratko sporočilo Tilki ni bilo dosti, le povečalo je še njeno hrepenenje po domu. Nazadnje ni imela več obstanka, prosila je svojo gospo za štirinajst dni dopusta in gospa ga ji je rada dovolila. Hotela je le svojo nekdanjo prijateljico Treziko obiskati in, če bi bilo mogoče, svoja otročička videti... Z opoldanskim vlakom se je danes pripeljala in si je za več dni najela sobo v gostilni »Pri orlu«, kjer je prej kdaj njen mož navadno prenočeval, kadar so ga opravki zadržali v mestu. Ko je pojužinala, je prosila gospo gostilničarko, da je prisedla, in se ji je izdala za tujko, ki je že bila v teh krajih in v bližnjem Šentanelu. Zgovorna gostilničarka ji je jela pripovedovati in ji je nadrobila dosti starih in novih marnjev. Med drugim ji je pripovedovala tudi o Končniku, ki je imel prej gostilno »Pri lipi« v Šentanelu, da mu je žena ušla in da že več let ni čuti o njej, ker ji ni bil zvest in se je z neko natakarico spečal in njegovo razmerje ni ostalo brez posledic. Če je ženska z otrokom še pri njem, tega ne ve; da pa mora za otroka plačevati, to je sodišče določilo. — Tilka se je morala siliti, da je premagala svoje razburjenje in da se ni izdala. Ko bi bila gostilničarka bistrovidnejša, bi bila morala opaziti, kako so tujko zadele njene pripovedi o Končniku. Tako pa je brezskrbno klepetala in pripovedovala, da se je Končnik poleg kmetije lotil še vseh mogočih reči, ki jih ne razume. Ljudje že vedo povedati, da je njegovo nekdanje bogastvo skopnelo, da je že ves v dolgovih in da bo prej ali slej zaropotalo. Pa tudi ni čudno; mož je cel brezverec in leto in dan ne zajde v cerkev — kako naj bi bilo potem kaj božjega blagoslova na njegovem početju! — Ker gostilničarka ni nehala pripovedovati, se je Tilka izgovorila, da je trudna, in se je umaknila v svojo sobo, kjer se je zgrudila na stol in zaihtela. Kar treslo jo je. Od raznih misli jo je zabolela glava. Pre-udarjala je, če ne bi bilo najbolje, ko bi se takoj obrnila in vrnila. Nazadnje se je odločila, da bo poiskala svojo nekdanjo prijateljico Treziko ... Kratko in hladno je pripovedovala nesrečna žena svojo zgodbo, kakor da pripoveduje o usodi kakega tujega človeka. Ko je Trezika dolgo molčala, je vprašala Tilka skoraj razburjeno:

»Ali mi imaš kaj očitati?«

»Za božjo voljo — ne,« je odgovorila prijateljica; »smiliš se mi tako, Tilka!«

»Povej, ali je vse res, kar mi je gostilničarka povedala o Juriju!«

»Da mora za otroka plačevati, to je res. Ampak s Škerjančkovo že dolgo več nima kaj. Pri sodišču sta se dajala in sta se v hudem ločila.«

»Te sramote mu he bom nikoli odpustila.«

»Tilka, odpustiti mora človek vedno. Saj je Jurij tudi usmiljenja vreden.«

»Njega na noben način nočem srečati... Pa otroka bi rada videla... Ali ne bi bilo mogoče, da bi Katra otroka sem k tebi pripeljala, Trezika?«

»Moj Bog, Tilka, Katra je že rajna! o božiču je umrla.«

»Umrla? Katra? Ti ljubi Bog! – – – Kako pa je z otrokoma?«

Trezika je z obema rokama prijela Tilko za desnico in jo stisnila ter dejala skoraj s prošnjo:

»Trdna bodi, Tilka — saj si že toliko prestala!«

Tilka je strahovito prebledela in se stresla, hip je pomolčala in potem izbruhnila:

»Trdna sem. Nič mi ne prikrivaj! Že vem: otroka sta tudi umrla — kar povej!«

»Ne, samo Ančka je umrla — šele pred tremi tedni — možgani so se ji vneli,« je jecala Trezika. »Gospodinja je otroka zanemarila.«

Trezika je zatajila, da je imel Končnik s posli večne križe in da je zaradi tega bilo marsikaj narobe. Prav zadnji čas si je najel ta gospodinjo neko starejšo žensko, ki je rada pila. Babnica je bila napol pijana in je bolnemu otroku dala zvečer žganja piti, da bi imela ponoči svoj mir pred njim, in tako je dekle nenadno in naglo umrlo. To vse je Tilka izvedela šele pozneje. — Zdaj je iztrgala desnico iz Trezkinih rok in vprašala razburjeno:

»In moj Tonček, kaj je z njim?«

»Temu menda ni hudo,« je Trezika oklevala z odgovorom. »Nekaj bolehen je zadnje dni. Davi je bil Končnik tu v mestu, je prišel po zdravnika.«

»Ježeš Marija. Tonček bo tudi umrl,« je zajokala Tilka, »vse bo prišlo nadme.«

»Ne, ne, Tilka, najhuje si tudi ne smeš misliti. Otroku je treba le dobre postrežbe. Končnik je bil davi tudi pri meni in me je vprašal, če bi mu ne vedela za kako zanesljivo žensko, ki bi mu šla gospodinjit.«

»Jaz pojdem, sama bom stregla otroku,« je rekla Tilka odločno; »tega mi ne sme braniti.«

»Jurij ti gotovo ne bo branil; še vesel bo, če boš prišla. Saj me je vprašal danes, ali nič ne vem o tebi. Ni več tako mogočen kakor včasih, je postal bolj pohleven.«

»Z njim nočem imeti opravkov. Le otroka hočem videti in mu streči. še danes pojdem tja, zdaj takoj.«

»Za božjo voljo, Tilka, nikar se ne prenagli! Danes je že prepozno — saj se bo že kmalu jelo mračiti. Jutri zjutraj se lahko odpelješ s sedmim vlakom do Podklanca; od tam imaš le pol ure na Ledine. Na Ledinah ali pa pri Ledineku se pravi tam.«

Trezika je morala Tilko po vsej sili zadrževati, da se je dala pregovoriti in je ostala čez noč v mestu. Govoriti z njo pa ni bilo več mogoče. Ne besede ni bilo od nje in če jo je Trezika kaj vprašala, je odgovorila čisto zmešano. Trezika jo je povabila, naj pri nji prenoči, pa ni hotela, ampak je šla k Orlu prenočevat. Tu si je naročila večerjo, pa se je je komaj dotaknila. Nato je dejala gostilničarki, da pojde drugo jutro na kratko pot in da se bo šele čez kak dan ali morda šele čez kak teden vrnila; s seboj bo vzela le mali kovčeg, velikega pa bo pustila tu. Potem je plačala, kar je bilo, in je šla v svojo sobo.

VIII.

Ledinekova kmetija ali — kakor so ljudje rekli — na Ledinah« je bila lepa domačija nekoliko v hrfbu. Širna polja in travniki so se razprostirali po položnem bregu. Hiša je bila trdno zidana in je mogočno strmela na vas Podklanec pod seboj. Levo od hiše je skozi gozd hitel potok, na desno pa je bilo videti prav do bližnjega mesteca in po Bistriški dolini.

Bil je danes lep in topel vigredni dan; okna na Ledinah so žarela in ptiči so veselo frfotali okoli zidov in peli in čivkali. V hiši pa je bilo nenavadno tiho. Nihče se ni zasmejal, nihče požvižgal, nihče ni glasno spregovoril, brez besede so hodili posli eden mimo drugega, kvečjemu so si kaj pošepetali. V prijazni sobi na zgornjem nadstropju je sedel Končnik zraven bolnega sinčka, ki je ležal ves vročičen v posteljici in je težko sopel. Že skoraj dvajset ur je sedel Končnik ob bolnem otroku, ni se ganil od njega, ni spal, ni jedel, ves čas mu je stregel kakor mati. Dajal mu je zdravilo, brisal mu je pot s čela, večkrat ga nežno in ljubo nagovarjal. Nikomur ni zaupal otroka in postrežbe, ko je videl, kako je Ančka žalostno umrla.

Večkrat se je danes ozrl skozi okno in potem spet na bolnega sinčka. Zunaj na tratah je klilo novo življenje, tu v sobi pa je prežala smrt na mlad cvet. Nesrečni oče je vse poskušal, da bi otroku lajšal bolečine; bil pa je neroden in je s svojo nerodnostjo večkrat dosegel nasprotno, kot je želel.

Ko je spet enkrat hotel stopiti iz sobe, ga je prest rekla dekla in mu dejala, da je spodaj neka tuja gosposka ženska, ki hoče na vsak način z gospodarjem govoriti. Nevoljno je stresel glavo, potem je le šel dol, medtem pa je ostala dekla pri malem bolniku.

Z namenom, da tujko prej ko slej odpravi, je odprl vrata. Pri mizi je stala lepa, po mestno opravljena ženska. Zastrmel je v njo in stopil korak bliže. Napol prestrašen, napol vzradoščen je tedajci vzkliknil:

»Tilka!«

Umaknila se mu je in rekla hladno in opeto:

»Čula sem, da si iščete gospodinjo, če vam je prav, prevzamem službo za en mesec.«

Še bolj je zastrmel in zazijal v njo. Ali se moti? Ne, ne, saj je njena postava, njen obraz, njen glas. To ni pomota.

Srce mu je divje tolklo, zdelo pa se mu je, da mu kri zmrzuje v žilah od njene hladnosti. Še svojemu jeziku ni bil kos in ni mogel spregovoriti.

Tedaj je vprašala ona:

»Ali vam je otrok bolan?«

»Da, Bog se usmili!« je odgovoril zamolklo.

»Kaj mu je?«

»Zdravnik pravi, da je davica.«

»Moj Bog, tedaj bo umrl — tedaj ne pomaga nič!«

Mož je zastokal in molčal. Po kratkem preudarku je dejala žena hlastno:

»Tega mi ne morete braniti, da bom svojemu otroku stregla.«

»Saj ti ne branim.«

»Torej vam je prav, da ostanem in da en mesec gospodinjim, pred vsem pa strežem svojemu otroku?«

»Prosim te,« je rekel, dodal pa še žaljivo: »In koliko plače zahtevaš za to?«

»Plačo mi lahko sami določite,« je odgovorila in zaničljivo odmahnila z glavo.

Zbegano jo je gledal. Zdela se mu je še lepša, še mikavnejša kakor pred štirimi leti, ko jo je nagnal. Nežnejša je gotovo bila; toda napravljala se je strašno tuje: že zaradi svoje gosposke obleke in gosposkega vedenja, posebno pa še s tem, da ga je ves čas vikala. Poskušal je tudi sam, da bi jo vikal, pa tega ni spravil iz sebe. Morda bi ji bil ganil srce, ko bi se bil ponižal in jo prosil za odpuščanje. Ali tej misli se je protivila njegova zakrknjena prevzetnost. Ženi pa je bilo ljubše, da se ji ni skušal približati.

»Kje je moj otrok?« je vprašala čez nekaj časa.

»Pojdi z menoj!«

Šla sta k vratom. Tu je ona obstala in rekla z zapovedujočim glasom:

»Jaz vam bom rekala ,gospod Končnik', vi pa mi lahko rečete ,gospa Tilka'; pred posli pa se pišem, gospa Dobrovnik'.«

Pokimal je in ji pritrdil. Pobrala je svoj mali kovčeg in šla za njim po stopnicah. Ko je dekla zapustila sobo, je stopila Tilka k posteljici bolnega otroka, ki je naglo in težko dihal. Deček je bil zrastel, obraz se je zdel materi tako spremenjen, da ga skoraj ni več spoznala. Bleda ko smrt je stala ob posteljici in je nekaj časa nemo gledala v otroka. Potem se je sklonila k njemu in mu nežno pošepetala:

»Tonček, ljubi Tonček, glej, mama je prišla. — Ali me nič več ne poznaš?«

Deček je odprl oči in jo pogledal tuje.

»Tonček, moj Tonček,« je rekla še mehkeje in še bolj nežno, »jaz sem tvoja mama, jaz te imam rada. Pa nekaj lepega sem ti prinesla: srebrno tičko in železnico z mašino.«

Tedaj so se dečku jele oči motno svetlikati. Stegnil je ročico in pritipal do njenega lica. Zasopihal je in zahripal:

»Mama, tu bodi! Sem tako bolen.«

Ženi so se udrle solze po licu. Pritisnila je vroč poljub otroku na potno in zagorelo čelo in zaihtela na ves glas:

»Stoj ljubi, ljubi Tonček!«

V tem kriku je bilo toliko ljubezni in toliko bolesti, da je postalo možu na mah jasno, kaj je morala žena vse pretrpeti.

Žena se je rahlo rešila rokice, ki jo je bil sinček položil okoli njenega vratu, in je dejala ljubo:

»Tonček, priden si, moj. Tu bom pri tebi, zmeraj bom pri tebi. Ko ti bo bolje, ti bom pokazala mašino. Zdaj le lepo spi; kmalu ti bo bolje.«

Bolesten smehljaj je zaigral otroku okoli ust, potem je spet zaprl trudne oči. Tilka je vzela iz kovčega stekleničko z dišečo kolonjsko vodo, ulila si je nekaj kapljic v roko in obrisala z njo dečka po čelu in licih. Prijeten čist duh se je razširil po sobi.

Čez nekaj časa se je obrnila na moža, da ji je pokazal sobico, kjer se je lahko preoblekla. Ko se je vrnila čedno po domače opravljena, se možu ni zdela več tako tuja, ampak domača ko nekdaj. Njeno vedenje pa se ni spremenilo; bilo je hladno ko prej. Posteljnina ji ni bila po volji, češ da je že vsa potna in umazana. Tedaj je šel mož in prinesel kup novo opranega perila. Z njegovo pomočjo je oblekla otroku novo srajco; medtem ko je on držal otroka, je hitro postlala posteljico in pogrnila sveže prte, potem je otroka spet rahlo položila in ga skrbno pokrila. — Tudi to ji ni bilo po volji, kako je bila posteljica postavljena, češ da otroku tako sonce ravno v obraz sveti. Poskusila jo je premakniti. Ko sama ni mogla, je priskočil mož, da bi ji pomagal. Pri tem je moral njeno roko prijeti, ki jo je dalj držal, kakor je bilo potrebno. Ona pa mu jo je iztrgala, kakor da jo je kaj pičilo. Njemu je udarila kri v glavo, rekel pa ni nič in se je usedel daleč od nje k oknu, medtem ko se je usedla ona zraven posteljice. Ne besede nista spregovorila; tu pa tam se je žena na skrivnem ozrla po njem. Na zunaj se ni Bog ve kaj spremenil; edino dve gubi na čelu sta ga delali nekoliko starejšega in tisti prevzetni izraz na licu mu ni bil več tako očiten kakor nekoč. Danes je bil videti ves zdelan in zbit. Zaradi tega se ji je skoroda zasmilil in čez nekaj časa je dejala:

»Lahko greste in si spočijete; bom jaz pri otroku. Če bi bilo kaj treba, vas bom poklicala.«

S težkimi koraki je odcoklal v svojo spalnico in se je vrgel na posteljo. Toda po njegovi notranjosti so divjala čustva tako strašno, da ni mogel skleniti oči.

Popoldne je prišel doktor iz mesteca. Bil je še mlad gospod, ki se mu je Tilka predstavila kot nova gospodinja. Zdravnik je opazil prav materinsko skrb nove strežnice. Potem ko je poklicala moža, je zdravnik poskušal, da bi otroku očistil grlo; pa mu ni uspelo, ker je začel deček na ves glas hripati in ga je jelo dušiti. Doktor je mignil z rameni in je dejal, da je le malo ali nič upanja, da bi okreval. Ko je odšel, je vprašala Tilka moža:

»Ali so ga že sprevideli?«

»Ne. Saj je še premlad,« je odgovoril nevoljno.

»Z osmimi leti je treba otroka že prevideti,« je vztrajala na svojem; »šla bom k fari po gospoda.«

Tedaj se je vdal in je rekel:

»Ni treba, da bi sama hodila. Poslal bom hlapca.«

Preden se je hlapec spravil, se je Tilka še pomenila z njim in mu še naročila, kar se ji je zdelo potrebno. Nato je jela otroka pripravljati na sprejem svetih zakramentov, ki mu jih bo duhovnik danes podelil. Njegova duša bo postala bela ko sneg in postal bo podoben angelčku in v srce mu bo prišel sam Jezušček in mu bo prinesel srečo, kakor je ni večje na zemlji; le rad mora imeti Jezuščka. Na kratko ga je spomnila glavnih verskih resnic in mu je molila kratke molitvice. Deček, ki je že dve leti hodil v šolo in je bil bister in brihten, jo je pazljivo poslušal in je potihoma molil za njo.

Ko so čez eno uro prišli gospod z Najsvetejšim, so našli otroka že tako dobro pripravljenega, da jim je bilo treba le še nekaj malega dodati. Čudili so se skrbnosti in preudarnosti, s katero je nova Končnikova gospodinja znala vse tako lepo urediti ...

Z nenavadnim razumevanjem in očitnim veseljem je sprejel Tonček telo Gospodovo. Potem je obležal tiho, obraz se mu je razvedril, kaplan pa so ga dali v sveto poslednje olje. V kotu je klečal Končnik in si z rokami podpiral glavo. Tilkinim očem ni ušlo, da ga je sveto opravilo silno prevzelo.

Ta večer je bilo videti, da je otroku odleglo. Ponoči pa se je obrnila bolezen na hudo in od ure do ure je bilo huje. Mlado življenje pa se je uporno branilo smrti. Ves drugi dan in vso naslednjo noč je deček stokal in se dušil. Strašno je bilo Končniku, ko je gledal otrokovo trpljenje in videl, da ne more pomagati. Ni pa se mogel v srcu nahvaliti, da je bila mati pri otroku. Nežna materina roka je znala vse drugače kakor njegova okorna in nerodna. Rahlo je dvigala otroku glavico, previdno mu je brisala pot s čela, mu hladilno pahljala in mu na vse načine skušala lajšati bolečine; vse, kar je storila, je navdihala materinska ljubezen, ki jo je tudi otrok očitno občutil, kajti večkrat se je ozrl nanjo z ljubečim pogledom. Da na smrt bolni otrok ni bil brez ljubeče materi', to je bila Končniku največja tolažba.

Drugo noč sta Jurij in Tilka spoznala, da ni več pomoči in da se Tončkovo življenje bliža kraju. Otrok je le še potihoma ječal, obraz mu je postal temnorjav, nosnici sta se mu drgetaje odpirali in zapirali. Kljub temu je Tilka Juriju zopet velela, naj gre in naj se spočije. Jurij se je branil, naslonil pa se je za mizo v kot in nekoliko zadremal. Tedaj je čul, kako je mati govoril» otroku:

»Tonček, kmalu pride Jezušček. Peljal te bo k angelčkom v nebesa. Tam bo lepo. Ančka je tudi tam. Reci ji, da jo lepo pozdravim. Pa molita v nebesih za mamo In za atka tudi, kajne, Tonček!«

Jurij je na glas zastokal in treščil skozi duri na hodnik pred oknom, čez nekaj časa mu je žena zaklicala:

»Tonček umira!«

Mož je razburjeno planil v sobo, otrok pa je še nekajkrat globoko dihnil, rameni sta se mu dvignili in potem omahnili. Tiho ihteč, pa vendar zbrano in mirno je stala Tilka ob posteljici. Sklonila se je še enkrat čisto k otroku in je na glas molila:

»Ljubi Jezus, pridi k meni,
pridnega me ti naredi!
Majhno moje je srce,
vanje nihče drug ne sme
kakor božje Detece.

Ljubi angel varuh moj,
bodi vedno ti z menoj ?...

Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.«

Deček, ki so mu bile usta in oči odprte, se ni več zmezil; odšel je v lepšo domovino na oni svet. Ko je Tilka otroku zatisnila oči, je Jurij zamolklo kriknil, ves trup se mu je stresel, kakor se strese drevo, ko ga zadene sekira. Tilka je tiho ihtela, vendar je bilo videti, ko da ji med solzami kroži smehljaj okoli ust. Po eni strani je privoščila otroku, da je rešen trpljenja, po drugi strani pa se ji je zdelo, da je tudi sama rešena hude skrbi; kajti zdaj je vedela, da sta oba otroka za zmeraj na dobrem, ko se je vedno tako bala, kaj bo z njima, če bosta rastla zraven nekrščanskega očeta. Juriju ta blaženi mir na ženinem solznem licu ni ušel; ko nož ga je zbodel. Vrgel se je na mrtvega otroka, zakopal glavo v blazino zraven mrtve glavice in zatulil:

»Zdaj nimam na božjem svetu nikogar več!«

Ta krik bolesti je ženo tako pretresel, da je šla na hodnik in se bridko razjokala. Ko se je čez nekaj časa vrnila, moža ni več bilo. Po prstih je šla k njegovi spalnici in pogledala skozi priprta vrata. Jurij je bil tu. Z razširjenimi rokami je klečal pred lepo Marijino podobo, ki je še zmeraj visela nad njegovo posteljo.

Dva dni nato so nesli rajnega Tončka k fari. Drugič v zadnjih petih letih je bil Končnik pri maši. že pri Ančkinem pogrebu je komaj premagoval svojo žalost in bolest; pri Tončkovem je bil blizu obupa. Ko nož so ga bodli otožni spevi s kora. Tiščal je roke na obraz in je krčevito ječal, tako da se je ljudem okoli sebe zasmilil. Proti koncu maše je postal na videz mirnejši. Očitno mu je zbujala cerkev z zbranimi verniki toplejša čustva in ga je navdajala s pobožnim mirom.

Končnik se je bal, da bo Tilka takoj po pogrebu spet šla; pa se je zmotil. Žena mu je rekla, da bo ostala, kakor je obljubila, en mesec in da mu bo po najboljši moči gospodinjila; toda delj ko štiri tedne ne more ostati, ker ima le toliko dopusta. Možu se je obraz spačil, ni pa je vprašal, kje je in kaj dela. Tilka se je tudi izognila nadaljnjemu razgovoru in se je posvetila gospodinjstvu s tako vnemo, kakor da misli za zmeraj ostati. Poslom nasproti je bila resno prijazna, dobro jim je kuhala, zahtevala pa je natančen red. Zaradi tega so jo spoštovali in jo imeli radi. Z možem je bila še zmeraj hladna in je spregovorila le toliko, kolikor je moralo biti. Kljub temu jo je ob vsaki priliki poiskal in je zadovoljno gledal, kako skrbno in spretno gospodinji. Večkrat mu je pogled otožno obvisel na njeni postavi. Zdela se mu je lepša in mikavnejša ko kdajkoli, stari, ljubi spomini so se mu budili in včasih ga je hotelo srce premagati, tako da je že bil na tem, da bi ji odkril vse, kar je čutil in mislil. Toda njeno hladno vedenje mu je ubranilo. Seveda ji je bila znana sramota, ki se je držala njegovega imena, in gotovo bi mu ne verjela, če bi ji zatrjeval, da je nedolžen.

Ženi ni ušlo, da bi se ji mož rad približal. Smilil se ji je, toda s silo je premagovala ljubezen, ki je tudi v njenem srcu jela znova kliti. Na združitev je tem manj mislila, ker je bila prepričana, da ji je bil nezvest, in ga ni mogla več spoštovati. Pa vsaj odkrito bi ji naj priznal svojo krivdo in naj bi jo skesano prosil za odpuščanje! Na to pa je zaman čakala. On ni mogel premagati svoje plahosti in svojega še vedno živega ponosa, ona pa je menila, da je pod njeno žensko častjo, da bi rekla prvo besedo, ko ji je toliko hudega prizadejal. Tako sta živela eden zraven drugega, njuni srci pa nista našli eno do drugega.

Tilka je tudi zapazila, da moža še druge skrbi tarejo. Po ure in ure je presedel za mizo in je računal in venomer računal. Pogosto je hodil zdoma, vendar se je vsak večer vračal.

Večkrat je prišel tudi doktor Hudnik na Ledine in se je navadno dolgo pogovarjal z gospodarjem. Ker advokat prej kdaj Tilke še ni poznal, mu jo je Končnik lahko predstavil kot svojo gospodinjo, ki se piše Dobrov-nik. Advokata je Tilkina lepota več ko iznenadila, laskal se ji je na vse načine, Tilka pa mu je vračala s prezirom in zaničevanjem.

Nekega večera se je Končnik pozno vrnil domov. Zapazil je na ženi nenavadno razburjenje. Ko je povečerjal, mu je Tilka, ko sta bila Sama, rekla:

»Hudnik je bil tu; nesramen je. Če me ne bo pustil na miru, bom morala prej od hiše, kakor sem obečala.«

»Kaj?« je planil Končnik pokonci. »Ali ti je kaj storil?«

»Nadležen je bil,« je kratko odgovorila.

»Ta lump, falot! Temu lisjaku bom posvetil,« j« rohnel mož. Kar kuhalo je v njem, s pestjo je udaril po mizi in jel ko nor po sobi gor in dol letati.

Nekaj dni potem se je advokat spet oglasil na Ledinah in je našel Tilko samo v hiši.

»Oo, prav dobro jutro, lepa gospa!« je sladko zagostolel.

»Ali hočete gospodarja?« je vprašala Tilka osorno, ne da bi se za njegov pozdrav kaj zmenila.

»Seveda hočem gospodarja; pa menda ga danes ni doma.«

»Je. V hlevu je. Pokličem ga.«

»Ne, ne, se ne mudi,« je branil advokat in ji zaprl pot. »Saj rad počakam, da pride. Medtem se lahko midva kaj pomeniva.«

»Z menoj se nimate kaj meniti.«

»Pa še koliko! Tako lepe in pametne ženske še nisem videl, kakor ste vi.«

»Kar gospodje advokati rečejo, ni, da bi moralo biti res.«

»če mojim besedam ne verjamete, vam bom z dejanjem dokazal.«

Doktor Hudnik je menil, da nobene ženske ni kaj prida. Tudi je imel Končnika že tako v krempljih, da je mislil, da si v njegovi hiši lahko vse dovoli. Zaradi tega ga ni bilo sram, ko je ponudil Tilki cekin, če se mu da poljubiti. Tedaj pa se je Tilka razkačeno zadrla:

»Nesramnež, kaj pa si mislite!«

S temi besedami ga je potisnila od sebe in je skušala pobegniti. Pa že jo je prijel za roko in jo krepko držal ter rekel:

»Nikar se ne napravijajte kakor kak jež; to vas le grdo napravi.«

Izpustite me; vpila bom... Halo, pomagajte, pomagajte!«

Ta trenutek so se odprle duri, skozi nje je planil Jurij. Oči so se mu strahotno svetile. Bil je bled, so-pihal je od razburjenja in je mogel le to reči:

»Gospod, da ste tak falot, tak nesramen falot, tega si ne bi bil mislil.«

»Heee, heee, kaj pa hočete?« se je advokat predrzno obregnil, »čedno ptičico ste si ujeli pod streho. Se razumete na take reči. Če je drugim vaš ljubček tudi po godu, na to še celo lahko kaj date. Pa ni treba, da ste ljubosumni.«

Tedaj Končnik ni bil več kos svoji jezi.

»Lump!« je zarjul, zamahnil in pripeljal advokatu pošteno klofuto.

Hudniku je udarila kri v senca, iz oči so mu švignile strupene strele, zahretil je in zapiskal s svojim hreščečim glasom:

»Surovina, za to mi boš plačal. Imam te v rokah in ti odslej ne bom več prizanašal. Le varuj svojo ljubico, da boš imel koga, ki bo malho za tabo nosil ...«

Končnik mu ni dal izgovoriti, zagrabil ga je okoli pasa, ga nesel pred duri in zavihtel in zagnal na gnoj. Nato je vrgel še dežnik in klobuk za njim češ:

»Lump! Falot! Zdaj veš, kje so duri! Enkrat še mi poskusi in, prestopi mi še kdaj moj prag!«

Počasi se je advokat pobral, odhitel po stezi in za plotom mimogrede obstal ter zagodljal:

»Jaz bom še večkrat prestopil ta prag; pa ti boš zletel iz hiše. Je že moja ta hiša in ne več tvoja.«

Kolikor so ga noge nesle, je hitel po bregu dol. Končnik se je tresel od jeze in trajalo je dobro uro, preden se je spet pomiril.

Čeprav je Tilka svojemu možu zelo v dobro štela, da se je tako možato zanjo postavil, ji le ni hotelo ugajati, da je Hudnika taka surovo nagnal. Saj je advokata s tem le razkuril, da se bo hotel maščevati; to pa je bilo tem bolj nevarno, ker je bilo po vsem, kakor je advokat Juriju grozil, sklepati, da ima advokat Jurija popolnoma v svoji oblasti.

Tilka se je po pravici bala. Že naslednje dni je dobil Končnik advokatski račun, ki mu ga je poslal dr. Hudnik in ki se je glasil na ogromni znesek šest tisoč in pet sto kron. Nato so prihajala dan za dnem uradna in zasebna pisma, ki so Končnika bolj in bolj razburjala. Pisal je zdaj še več in še daljša pisma kakor zadnje čase, odhajal je skoraj vsak dan od doma in je prihajal vsak dan bolj potrt.

Tilko je od dne do dne bolj skrbelo. Prijetno presenečenje zanjo je bilo, ko je videla, da je Jurij zdaj spet vsako nedeljo šel v cerkev, in sicer ne le dopoldne k opravilu, ampak tudi popoldne k večernicam. Po vsem njegovem vedenju pa je morala sklepati, da je že blizu na kantu. Ali ga je smela v takih okoliščinah zapustiti? Štirje tedni, kolikor je bila obljubila, so se bližali kraju. Če bi jo resno poprosil, naj ostane, bi mu ne mogla odreči. Pa ni rekel nič. Le večkrat jo je pogledal tako otožno in proseče, da ji ti njegovi pogledi niso mogli uiti. Zadnji dan pred njenim odhodom jo je poklical v sobo, sprva se je goltil z besedo, potem pa je rekel kratko:

»Jutri torej odhajaš?«

Bila je iznenadena in se je obotavljala z odgovorom: " »Da ... Mesec je minul.«

»Tedaj bi vprašal, kaj sem dolžen.«

»Nič!« je odvrnila užaljeno. »Moja služba je taka, da se mi za te krajcarje ne znide.«

»Dolžen sem ti še dva tisoč goldinarjev, ki si mi jih za doto prinesla.«

Molčala je. čez nekaj časa je dejal po sili:

»Žal sem vtaknil ta denar v gospodarstvo, ne da bi ga bil dal zate vknjižiti. Strašno mi je sitno in sram me je, ker ti ga zdaj ne morem vrniti... Jutri bom prijavil konkurz.«

»Za božjo voljo,« je vzkliknila, »ali je tako daleč? Kako je to mogoče?«

Srdito je zaškrtal z zobmi, si segel v lase in šele čez nekaj časa je rekel z muko:

»Ta lump, ta Hudnik me je spravil v dolgove. Za najbolj nore špekulacije me je nagovoril, tako da sem vsakokrat zgubil. Najbolj bi mi bila še parna žaga šla; toda odkar je les padel, imam tu tudi samo izgubo. Pri cementu, pri apnu, pri opekarni pa sem se povsod zašpekuliral. Zdaj sta mi dve menici zapadli, ki ju ne morem plačati.«

Tilka je bolestno vzdihnila.

»Najbolj mi je hudo, da sem tebe spravil ob tvojih dva tisoč goldinarjev.«

»Jaz nimam več pravice do tega denarja,« je rekla; »saj sem ga otrokoma zapisala.«

»Otroka sta umrla.«

»Dedič je oče.«

»Ali naj tega denarja potemtakem ne priglasim v konkurzu?«

»Ne. Na noben način ne ... Koliko pa je prav za prav dolgov?«

»Več kakor je vredno vse posestvo. Meni ne ostane nič kakor obleka, ki je na meni.«

»Moj Bog!... Ko bi človek mogel pomagati!«

Izgovorila je te besede s tako sočutnim glasom, kakor ga ni še slišal od nje, kar je bila na Ledinah. Tedaj se mu je zdelo, da bi mu bilo treba le besedo reči pa bi jo nagovoril, da bi ostala in ne le ostala, ampak mu postala zopet kakor nekoč ...

Toda ne, na to ni smel več upati. Po vsem videzu je imela Tilka službo, ki je morala biti zelo dobra in izvrstno plačana. On pa ji ni mogel ničesar nuditi, niti ni bil v stanu, da bi jo redil in oblačil. Videti je, da je na dobro vajena; pri njem pa bi jo čakalo le pomanjkanje.

Tista grda beseda, ki jo je bil Hudnik zadnjič izrekel, češ da bo beraško malho za njim nosila, ga je ko trn bodla v dušo. — Ne, teh križev ni mogel valiti še nanjo. Pozneje bi se utegnila kesati, če bi ostala psi njem, očitala bi mu, da jo je pahnil v bedo — pa bi bile zadnje reči hujše od prvih... Ljubezen, ki ga je z vso silo vlekla k njej, ga je obenem tudi odvračala, da ni mogel in ni hotel žene prikleniti na svojo nesrečo.

Ko je še molčal, je Tilka dejala:

»Prihranila sem si štiri tisoč kron in, kolikor mi je znano, bom še po očetu dobila dva tisoč goldinarjev. Ta denar bi lahko dala. Vsaj za eno menico bi bilo menda dovolj.«

»Ne, tega ne bom nikoli vzel,« je rekel odločno; »nočem ti pobrati vsega denarja, saj ga sama potrebuješ.«

Tak njegov odgovor je zadel Tilko kakor strela. Hotela mu je pomagati, hotela se mu je približati, on pa je očitno preveč ponosen, da bi od nje kaj sprejel. V hipu jo je minula dobra volja, mehka čustva so splahnela, suho in hladno je dejala:

»Še na misel mi ne pride, da bi se komu silila. Ni bila nikoli moja navada.«

Delj časa sta oba spet molčala. Potem je spet jel on iskati besedo. Z muko je spregovoril:

»Tilka, zaradi otroka — zaradi tistega Škerjančkinega otroka — tu sem nedolžen. To je velika lumparija.« 

Njo je oblila rdečica. Ali je bila žena? Ali jo je bilo sram? Ni si znal razložiti.

»Tilka,« je še enkrat sveto pritrdil, »lahko prisežem, da s to žensko nisem nikoli kaj imel. Vse se je zlagala... Verjemi mi!«

»Če sodišče koga obsodi, da mora plačati, potem ne more biti kar tako brez vzroka,« je odgovorila trpko.

Ko da ga je udarila po licu, tako se mu je ob teh besedah spačil obraz, s prežalostnim pogledom jo je pogledal, planil pokonci in odhitel.

Tilka je šla v svojo izbo in se je začela bridko jokati. Ali mu je storila krivico? Da. Ko je videla, da se svoje nezvestobe kesa, bi ga ne bila smela zavrniti. Ali pa je kesanje resnično in pravo, če grešnik greh trdovratno taji? Ako pa je vendarle nedolžen? Ne, ne, saj priča vse zoper njega. Toda njegova trdna beseda, vse njegovo vedenje je vendar takšno, da si ni mogoče misliti, da bi se lagal. Na vsak način bi mu bila morala pokazati več vere in več dobre volje. Saj je že itak ves pobit in potrt. Nikogar nima, ki bi z njim čutil. Ali je prav, da mu je zaradi nje še bolj težko pri srcu? Ne, zgovoriti se mora še z njim. Jutri se bo lepo ž njim pomenila.

Toda drugo jutro Tilka Jurija ni več našla; odšel je ponoči. Žena je bila v veliki zadregi. Brez slovesa ni mogla iti in hiše tudi ni mogla kar tako pustiti. Čakala je dan, čakala dva dni. Ko Jurija tudi tretji dan ni bilo, se je odpeljala v bližnje mestece, da bi Treziko, svojo prijateljico, vprašala za svet. Pri Treziki je nepričakovano srečala špetinovega Matija, ki ji je vedel povedati veliko novico. Končnika so, tako je večni romar povedal, včeraj zjutraj zaradi lažnive kride, katere so ga osumili, zaprli prav v trenutku, ko je hotel Bog ve kam odpotovati, da bi se ognil posledicam svojega zavoženega gospodarstva.

IX.

Bilo je o kresu. V gostilni Pri Tirolcu v Podklancu je bila dražba; sodnijsko so prodajali Končnikovo posestvo na Ledinah, in sicer najprej Ledinekovo kmetijo s pritiklinami zase, potem pa še posebej Končnikove premičnine.

V dvorani Tirolčeve gostilne so sedeli pri dolgi mizi: na čelu sodnik, sodni kanclist in pisar, zraven teh pa p odklonski župan in dva občinska moža. Med kupci je bilo več Končnikovih upnikov, tucat kmetov iz spodnjih krajev, nekaj obrtnikov iz bližnjega mesta in več tujcev. Največ je bilo radovednežev.

Blizu uradnih gospodov je sedel advokat doktor Hudnik, ki ga je sodišče bilo postavilo za konkurznega upravitelja, tale o da je blizu šest tednov že upravljal gospodarstvo na Ledinah. Tega so smatrali za prvega kupca in za bodočega lastnika Ledin. Saj je sam že večkrat dejal, da kmetije na Ledinah ne izpusti. On je tudi bil, ki je dosegel, da posestva niso visoko cenili, ampak določili izklicno ceno le na petdeset tisoč, čeprav je bilo posestvo z vsemi raznimi napravami, v katere je bil Končnik zabil težke tisočake, med brati vredno precej več. Advokat je računal, da bo posestvo poceni dobil, potem pa razkosal in na drobno prodal pa pri tem mastno zaslužil.

V Podklancu bi bili ljudje Ledine vsakemu prej privoščili kakor advokatu; bili pa so prepričani, da drugega kupca ne bo, ki bi bil advokatu kos.

Čisto v zadnjem kotu je sedelo pri mizici zraven okna več bajtljarjev, med njimi Špetinov Matija in njegov brat Blaž. Matiju med tolikimi ljudmi ni bilo kaj prida pri srcu. Da bi mu nikomur ne bilo treba gledati v lice, se je s hrbtom naslonil na mizico in nameril svoj daljnogled na križ v oknu ter kukal po bližnjih hribih. Tisti okoli njega jso ga imeli za norca in so ga dražili:

»He, Matija, kaj pa vidiš na Brinjevi gori? Ali iščeš zajce ali dečle?«

»Osle!« jim je zabrusil. »Pa so vsi k Tirolcu odšli.« Vse se je zakrohotalo. Vtem je zacingljal gospod sodnik. Prebral je obširen spis, v katerem je bilo popisano, kaj vse pride na licitacijo in na koliko je kaj cenjeno. Potem se je začela dražba. Kanclist je stopil na stol in je zaklical:

»Ledinekovo posestvo v Podklancu se daje za petdeset tisoč kron.«

»Dam jaz!« se je hitro oglasil doktor Hudnik. Naglo so sledile še druge ponudbe, ki so nagnale ceno na šestdeset tisoč kron. Dva Končnikova upnika sta pridala še pet tisoč kron. Potem je šlo počasneje. Ponudbe so se dvigale le po stotakih, največ je bilo, ko je nekdo ponudil tri sto kron več; vendar so prignali že na devet in šestdeset tisoč kron.

Tedaj je advokat je enkrat mogočno mahnil, da bi oplašil druge licitante, in je ponudil sedemdeset tisoč kron. Za lepo posestvo z žago in opekarno tudi to še ni bilo mnogo. Vendar je bilo videti, da nihče ne bo več ponudil. Kanclist je vprašal:

»Ali da kdo več? — Sedemdeset tisoč k prvemu, sedemdeset tisoč k drugemu ...«

»Sedemred tavžent in eno krono,« se je tedajci oglasil slinav glas od zadaj.

Hrupen smeh je zadonel.

Tisti, ki je namaknil krono, ni bil nihče drug kakor Špetinov Matija.

»Sedemdeset tisoč in dvajset kron,« je dodal advokat zaničljivo.

»Sedemred tavžent ena in dvajset kron.«

»Sedemdeset tisoč trideset kron.«

»Sedemred tavžent ena in trideset kron.«

»Sedemdeset tisoč petdeset.«

»Sedemred tavžent ena in petred.«

Tako je šlo dalje, advokat je namikoval po dvajset, Matija po eno krono, v dvorani pa se je vse krohotalo. Dosegla sta sedemdeset tisoč in dve sto kron. Matija je spet namaknil eno krono, tedaj pa se je advokat obrnil in zadri tja v kot zadaj:

»Doklej še mislite uganjati to noro komedijo?«

»Če so gospod dohtar nori, jim mora biti komedija prav,« mu je Matija zasolil.

»He, vi, pazite, kaj govorite! Tožil vas bom zaradi žaljenja časti.«

»Jaz bom vas tožil zaradi žaljenja časti; potem se bo izpričalo, kdo je nor, vi ali jaz.«

Po dvorani se je vse krohotalo, ko sta se dajala advokat in Matija.

»Sedemdeset tisoč dve sto petdeset,« je ponudil advokat.

»Jaz dam deset krajcarjev več,« se je oglasil Matija.

»Hoho, le drži, Matija! Le drži!« so mu klicali. — Drugi so vpili: »Le še več, Hudnik! — Le še! ... Hahaha.«

»Sedemdeset tisoč dve sto šestdeset.«

»Jaz dam deset krajcarjev več.«

»Dve sto sedemdeset.«

»Deset krajcarjev več.«

»Vrag! Tri sto!«

»Deset krajcarjev več.«

Vsa dvorana se je krohotala. Še sam sodnik se je komaj držal, da ga ni posilil smeh.

»Gospod sodnik, napravite tej norčiji konec!« je zahteval advokat, ves rdeč od jeze. »Saj vas ima za norce. Sicer pa so tako nizki namiki proti zakonu in ne veljajo; po krajcarjih ne sme dodajati.«

Tedaj se je sredi med mestnimi dvignil častitljiv gospod in se je obrnil k dr. Hudniku:

»Dovolite, da vas opozorim: zakon ne pravi nič o tem, koliko mora kdo pri licitaciji namakniti, da je veljavno. Vsak znesek, naj je še tako nizek, je veljaven.«

»Kaj pravite? Kdo pa ste vi?« ga je ošinil doktor Hudnik.

»Moje ime je doktor Kotnik, advokat iz Celovca.«

Hudnik je klecnil, ugriznil se je v ustnice in se okorno priklonil. — Poskusil je in udaril na druge strune.

»Saj revež še tisočaka ne spravi vkup,« je zaklical; »najprej naj dokaže, da more plačati, preden naj bi njegove neresne ponudbe obveljale!«

»Sem jaz tudi še tu; midva sva skup kupca,« se je oglasil Blaž, Matijev brat.

Matija pa, ki je ves čas zijal skozi svoj rešpetin na bližnje hribe, je dejal mirno, pa tako, da se je čulo po vsej dvorani:

»Če imam sam premalo denarja, mi ga dohtar Kožederec posodi po petnajst procentov, kolikor ga hočem.«

Vse se je zakrohotalo.

Potem so spet začeli križem poprek vpiti:

»Prav tako, Matija!...« — »Za Matija sem jaz porok. ..« — »Jaz tudi!« — »Jaz tudi!« — »Matija velja za tri Hudnike.« — »Matija Ima denarja ko slame.« — »Matija, ne daj se advokatu!« — »Ne kaži mu mošnje; drugače te obere.«

»Ha-ha-ha! Ha-ha-ha!«

V ta hrušč se je zadri kanclist:

»Sedemdeset tisoč tri sto kron in deset krajcarjev k prvemu — k drugemu ...«

»Sedemdeset tisoč štiri sto kron,« je udaril Hudnik srdito.

»Jaz dam en krajcar več,« se je oglasil Matija iz svojega kota.

»Ha-ha-ha-ha, hahahaha ...«

»Sedemdeset tisoč pet sto.«

»In še en krajcar.«

»Sedemdeset tisoč sedem sto.«

»In še en krajcar.«

»En in sedemdeset tisoč.«

»In še en krajcar.«

»Vi ste goljuf!« je zdivjal advokat. »Vam ni za kup, vi bi le meni radi visoko nagnali.«

»Ne, jaz bi le hudika rad nagnal.«

Hahaha — hahaha.

»Pa ga dolgo naganjate,« se je nekdo oglasil.

»Za dobro reč je treba časa,« je odgovoril Matija. »Pa mi za eno uro dol ali gor ne gre.«

Dvorana se je stresla od krohota.

»Živijo, Matija! — Le drži ga! «— Pokaži mu, Kožedercu!«

Doktor Hudnik je bil od same jeze ves zelen in rumen. Kar slinil se je, ker besede ni spravil iz sebe, pobral je klobuk in dežnik in planil skozi duri. Ljudje so žvižgali in ploskali, ko so videli, kako je advokat pogorel.

Zopet se je oglasil kanclist in se zadri:

»En in sedemdeset tisoč kron in en krajcar k prvemu — k drugemuuu — ali ne da nihče več? — in — k tretjemu!«

Špetinov Matija je zlicitiral domačijo na Ledinah.

Po dvorani je zahruščalo, ljudje so ploskali in klicali: »Živio Matija!« — »Živio novi Ledinek!«

Mirno in ne da bi koga pogledal, je šel Matija z bratom proti mizi, za katero so sedeli gospodje s sodišča; svoj rešpetin je nesel seveda s seboj in ga tiščal pod pazduhom. Pred sodnikom sta moža naštela štiri in dvajset tisoč kron in sta obenem izjavila, da bosta ostali denar položila v treh mesecih.

Potem so licitirali še manjše Končnikove reči, pa to je bilo hitro opravljeno.

Blaž, Matijev brat, je osem dni nato prevzel gospodarstvo na Ledinah, medtem ko je šel Matija s svojim rešpetinom zopet po svetu.

X.

Tiho in mirno je bilo jezero. Tu pa tam je plaval kak čoln. Iz zelenja so kukale bele hiše z zelenimi oknicami. Na obrežju so se sprehajali letoviščarji.

To tišino pa je iznenada zmotil vrišč otrok. Spremljali so črno oblečenega, bradatega moža s smejočim obrazom in rdečkastim nosom. Ta se je menil z otroki o šoli, o spričevalih, o igrah, o mačkah, potrpežljivo je poslušal, kaj mu je zdaj eden, zdaj drugi pripovedoval in je bil med otroki sam kakor otrok. Vsakemu je vedel za krstno ime, vpraševal je, kako je staršem, posnel je ptičji glas in vabil ptiče iz grmovij, potem je spet zagnal nekaj krajcarjev, da so jih otroci lovili, pa je vselej skušal tako narediti, da so jih dobili najrevnejši.

To je bil doktor Silan, ki je bil kmalu že štiri leta tu v Vrbi za zdravnika; v kratkem času si je pridobil zaupanje mladih in starih.

Ko je prišel s tropo do jezera, jim je veselo zaklicali »Tako, pobiči in deklice, zdaj pa pojdite domov, dohtar ne utegne več. Lepo mi pozdravite doma! Srečno, otroci!«

»Srečno, gospod — srečno — srečno!« so ponavljali otroci in se razpršili kakor na povelje.

Po stezi, posuti s sivim peskom, sta prišla star gospod in gospa, letoviščarja z Dunaja. Že od daleč jima je zaklical zdravnik:

»Bog ga daj, gospod Medved! Klanjam se, gospa! Kako je? je že vse dobro. Ni bilo nič hudega, sonce vas je malo bolj ogrelo pa vas je glava bolela. Imenitni ste na pogled.«

»Da, kar čez noč ste me ozdravili. Hvala vam, gospod doktor!«

»Vi ste zmeraj dobre volje,« mu je segel Dunajčan v roko. »Ste srečen človek!«

»Po čem sodite?«

»Ne stiska vas zakonski jarem, otrok pa imate za kratek čas, kolikor jih hočete.«

»Ti, ti, ti!« je zapretila gospa možu. »Saj te lahko rešim jarma. Če mi ,je po volji, se s prvim vlakom peljem domov in te pustim tu. Kaj bi pa potem počel?«

»I, kaj bi počel? Za teboj bi jo mahnil in bi te takoj spet pripeljal sem. Taki norci smo moški. Doktor je pač eden redkih, ki so ostali pri pameti.«

»Žal da sem čisto po nedolžnem ostal pri pameti,« se je zasmejal zdravnik.

»Je res veselje gledati, kako vas imajo otroci radi,« je dejala gospa.

»So pridni. In okoli jezera živi dobro, pohlevno ljudstvo. Človek ga mora rad imeti.«

»Dela imate pa čez glavo,« je omenil Dunajčan. »Da le morete biti zmeraj tako dobre volje!«

»Zdravnika kličejo navadno le žalostni. Greh bi bil, če bi jih s kislim obrazom še bolj žalil, če zdravnik dobro v ¿Rjo prinese, pol bolezni že s tem odnese.«

»Od kod pa imate svojo dobro voljo? Dejal bi, da nikoli v življenju nič hudega niste doživeli, da ste imeli vedno srečo.«

»Hvala, sreča je opoteča. Vsak človek ima svoj križ. Tisti pa, ki so pravi tiči, kakor na primer jaz, ga nosijo skrivaj in se smejijo vsemu svetu v obraz, hahaha.«

Po stezi je pritekel deček in se je odkril pred zdravnikom:

»Gospod doktor, neki mož vas čaka gor pri vas.«

»Tako, tako! Od kod pa je?« je vprašal zdravnik.

»Tega ne vem. Velik je, rdečo krošnjo ima na hrbtu, počez pa dve dolgi palici in tako cev kakor za dimnik.«

»Kaaaj ? Hahaha. Tega poznam. Ta je prišel od daleč. Ne smem ga pustiti, da bi čakal. Srečno, gospod Medved! Klanjam se, gospa! Na svidenje!«

Naglo je zavil v hrib proti svojemu stanovanju, deček pa za njim. Zgoraj je res stal Spetinov Matija pred zdravnikovimi vrati.

»Na, Tonček!« je stisnil zdravnik dečku dva krajcarja v roko in se obrnil k Matiju, ki je spet potegnil za zvonec na durih:

»Hoho, prijatelj, gospodarja ni doma.«

Matija se je ozrl čez ramo in je dejal, ne da bi se obrnil od vrat:

»Bog ga daj, gospod dohtar! Počasi pa gvišno.«

Zdravnik je z obema rokama objel Matijevo desnico in jo krepko stresel, potem je odklenil in vedel krošnjarja v svetlo sobo, kjer so ležale knjige in časopisi precej križem in kražem, vmes še kak klobuk in suknja. Na steni je visela ura, ki pa ni šla. Ko je Matija to zagledal, je nevoljno stresel glavo in je zagodrnjal:

»Bolne ure pa jalove krave — te niso prave.«

»Haha, saj drugega moji uri ni, le malo revmatična je,« se je nasmejal zdravnik. »Jo boš pa že pozdravil.«

»Če bom utegnil, že.«

»Dolgo te ni bilo, Matija. Odkar si me tu izvohal, sta minuli že dve leti.«

»Pa vendar ne morem vsako leto vseh cesarjevih dežel obresti.«

Doktor je postavil cigare na mizo in steklenico vina z dvema kozarcema. Ko je natočil, je napil:

»Bog naju živi! ... Saj vendar kadiš tudi, Matija?«

»Ne, nisem dimnik.«

»Pa sem jaz, hahaha,« si je doktor prižgal cigaro.

»Zdaj pripoveduj, Matija! Kaj je novega v šentanelski fari?«

»Malo pa dosti.«

»Kar z malim začni!«

»Fajmošter so umrli, to tako že veste.«

»Fajmošter? Bog mu daj večni pokoj! — Nič nisem vedel. Kar si bil zadnjič pri meni, nisem zvedel ničesar ne iz Šentanela ne iz šentanelske okolice.«

»Tako! Potem tudi ne veste, da je trgovec Senčar umrl?«

»Ne. Pa to sem pričakoval. — In zdaj je Urh prevzel trgovino? Ali se je že oženil?«

»Oženil se je, pa ne z Dobrovnikovo Treziko, ki bi jo bil rad dobil.«

»Kaaaj? — Dobrovnikovo Treziko? To je hotel in je ni dobil?«

»Ne. Ni ga hotela. Ko pa je ni hotel pustiti, mu je ušla, da bi imela mir pred njim.«

»Kam pa?«

»V Kaplo. — Zdaj ima trgovino.«

»Aah! Ali je kakega trgovca vzela?«

»Kaj še! Je še zmeraj sama. Trgovino si je najela. Dobro ji gre.«

Doktor se je zamislil in ni več spraševal. Čez nekaj časa je dejal krošnjar:

»Tega seveda tudi ne veste, da je Senčarjev Urh kupil Končnikovo gostilno — pa šele iz druge roke. Hudnik je mešetaril. Prvi kupec je bil le navidezen. Kje je smetana obvisela, tega ne vem.«

»Kaj, ali ima Urh toliko denarja?«

»Ha, ko pa je toliko podedoval! Pomislite, stari Sen-čar je zapustil blizu sto tavžent goldinarjev!«

»Kaj praviš? Saj to ni mogoče!«

»Nihče bi tega ne bil verjel. Pa pri zapuščinski razpravi je prišlo na dan.«

»Hm — tedaj si je gospa Končnikova lahko vseh deset prstov obliznila. Menda je vendar prišla domov in nazaj k možu.«

»Domov je že prišla, z možem pa nista skup. Končnik je šel v konkurz in ga držijo v Kapli zaprtega, ker je napravil dvakrat več dolgov, kakor je bilo vse vredno.«

»Za božjo voljo, Matija, ti veš vendar take novice, da že leta nisem takih čul... Ali mu je Končnica tako hudo zamerila, da mu zdaj še pomagati noče?«

»Pomagala bi mu morda že, ko bi mu mogla. Pa je po očetu samo tri tisoč goldinarjev dobila.«

»Tega ne razumem. Matija, saj vendar veš, da je stari Senčar svoji hčeri tretjino vsega odstavil. Ti pa gospod župnik pa jaz smo bili za pričo, ko 'je napravil tak testament.«

»To že. Pri razpravi pa so imeli neki napisan testament, kjer je bilo Tilki le tri tisoč zapisanih.«

»Ali nista vidva z župnikom nič povedala, da je stari napravil ustno oporoko?«

»Župnik so bili tedaj že rajni, mene pa nihče vprašal ni... To vi tudi veste, da je bil stari Senčar muhast.

Gotovo se je skesal tega, kar je pred nami rekel, in je spet drug testament napisal?«

»Tedaj bi ga bil moral komu drugemu dati, da bi mu ga bil napisal. Saj veš, da sam ni več mogel pisati. Pa tudi ne verjamem, da bi se bil kaj premislil. — Prav lahko bi bilo mogoče, da, rekel bi, da je gotovo, da je tisti spisani testament od prej kdaj.«

»Tedaj bi ne bil veljaven, kajne?«

Seveda ne — Končnica bi bila hudo na škodi. Matija, te reči ne smeš v nemar puščati — tvoja dolžnost je, da se pobrigaš.«

»Jaz sem pa toliko dolžen, kakor ste vi, gospod dohtar. — Vi ste študiran človek in veste bolje, kako se taki sekiri topor poišče.«

»Pri sodišču je treba poizvedeti, katerega dne je bil testament spisan, potem pa je treba prijaviti ustni testament, če je ta iz prejšnjega časa.«

»Gospod dohtar, to morate vi storiti ali pa midva obadva. Meni samemu gospodje ne bodo verjeli in bodo hudi, da že prej nisem jezika obrnil.«

»Ti sitnost, ti! Tedaj bi moral v Kaplo. Pa ne utegnem, v Kaplo pa že posebno ne grem rad.«

»Radi ali neradi! Če gre za to, da dobi Tilka sto-tisoč goldinarjev ali pa jih izgubi, je treba tudi na tako sitno pot.«

»Žal da! Midva, ki sva priči, pa sva še prav posebno dolžna, da se priglasiva.«

»Jaz sem si to že večkrat mislil in prav zaradi tega sem danes tudi prišel, da se z vami pomenim.«

Doktor je vstal in je zamišljeno stopil po sobi gor in dol. Iznenada je obstal in rekel:

»Mi nič drugega ne ostane; vest mi pravi, da moram ... Tudi si bom naprosil nekega zdravnika, ki je na letovišču, da me ta čas zastopa. Matija, stopil bom k njemu, potem pa se zjutraj že lahko s šestim vlakom odpeljeva v Kaplo.«

»Z vlakom, pravite?« je Matija zmajal z glavo. »Ne, temu črnemu zlodeju, ki nima pameti, pa je povrh še ves okajen, svojega življenja ne zaupam. Vozil se bom rajši s tema dvema, ki jih imam od očeta in matere.«

»Hahaha, to pa je počasna vožnja! Kako dolgo pa hodiš od tod do Kaple?«

»V treh dneh bom doma.«

»Dobro. Tedaj se spravi ti jutri zgodaj na pot, jaz pa pridem čez tri dni.«

Zdravnik je pogledal na koledar in določil natančno:

»Danes je 24. julij... Reciva — na — na 28. opoldne se snideva v Hrastnikovi gostilni.« »Velja tako.«

»Matija, to ti moram reči: Živi duši ne pravi, da pridem v Kaplo! Bom vsega le kako uro tam. — Tudi o testamentu ne zini nikomur ne besede!«

»Ali mislite, da hodim z lajnami po svetu. Matija nosi rešpetin s sabo, ne pa trompete.«

»Saj vem. Da, da, Matija dosti vidi, pa malo govori... Kar pa se tvojega rešpetina tiče, pa moram reči, da skoz boljši daljnogled še nisem svoj živ dan gledal.«

»Gospod dohtar,« se je navdušil Matija, »rešpetin naj bo vaš, kadar bom umrl!«

»Haha, pred smrtjo moraš še katerikrat svet obresti,« se je zdravnik nasmejal.

O tem, da je kupil domačijo na Ledinah, ni črhnil Matija niti besede. Sploh pa je spregovoril ta večer kvečjemu še kakih dvajset besed, kajti vse svoje misli je zbral ob zdravnikovi bolni uri. Še za večerjo, čeprav mu je dal zdravnik prav gosposko in obilno prinesti iz gostilne, se ni mogel učasiti. O polnoči slednjič je opravil: ura je spet šla in je zvonko bila. Tedaj se je mojster veselo nasmehnil in dejal:

»Če boste po pameti z njo ravnali, bo šla in ji ne bo treba popravila, dokler spet ne pridem.«

»Haha,« se je smejal zdravnik, »če te spet dve leti ne bo kakor zdaj, ti ne morem obljubiti, da bom ves čas po pameti z njo ravnal.«

Drugo jutro se je Matija navsezgodaj odpravil na pot proti domu.

XI.

Dobrovnikova Trezika je sedela v svoji trgovinici in je pletla nogavico. Ker je bilo zdaj avgusta malo dela, je učenko pustila za tri tedne domov, še sama ni imela kaj početi in posebno prve popoldanske ure ni bilo skoraj nikogar v trgovino, tako da je lahko mirno pletla.

Danes pa je bila videti le napol pri svojem delu. Vedno spet ji je ušla igla in vedno znova je morala pobirati zanke. Njene misli so bile drugod. Pred osmimi dnevi so jo bili povabili na sodišče; tam je morala priseči in povedati, kdaj in pred kakimi pričami je rajni Senčar v testamentu napravil ustno oporoko. Včeraj je morala spet na sodišče; vprašali so jo, če ji ni tedaj, ko je bila še pri Senčarju, izginil prstan in kaj meni o tej reči. Ko se je nad takimi vprašanji začudila, ji je sodnik smehljaje dejal, da zadeva še ni zrela in da ji še ne more vsega pojasniti.

Zdaj je morala Trezika venomer na to misliti, zakaj neki so jo na sodišču o vsem tem spraševali. Drugače si tega ni znala razložiti, menila je, da gre še zmeraj za onih tri tisoč, ki jih je Tilka po očetu dobila. Kolikor je vedela, sta se Senčar in njegov sin Urh po oni ustni oporoki hudo dajala in Senčar je potem še z zanjimi močmi spisal nekaj listov. Po tem je Trezika sklepala, da je Senčar svoj ustni testament ovrgel in napisal novega, v tem pa da je Tilko priškrnil... Zaradi tega je bila veselo presenečena, ko je bilo Tilki na zapuščinski razpravi priznanih tri tisoč goldinarjev, čuditi se prav za prav ni bilo čemu, ko je Senčar vendar tako ogromno premoženje zapustil ...

Ali kaj je neki zdaj? Ali Urh še vrta in hoče sestro še ob te tri tisočake spraviti? Verjel bi to človek kar, če pozna zahrbtnega Urha.

Pa kako, da se je pogrela tudi zgodba o njenem izgubljenem prstanu in spravila v zvezo s Senčarjevo zapuščino? Urh bi bil še tega zmožen, da bi zgodbo o njenem prstanu zapletel v kake laži, češ da je ona, Trezika, starega Senčarja z neresničnimi pripovedmi nagovorila, naj spremeni testament Tilki v korist in da je oče Tilki zaradi tega potem res priznal tri tisoč... Pisati bo morala Tilki v Šmarjeto, naj bo previdna in naj se ne da ne pregovoriti ne prestrašiti.

Tilko je Jurijeva usoda hudo zadela, tako da je sklenila, da se ne vrne več k svoji gospe, temveč da bo blizu kje pričakala, kaj bo z Jurijem. Od srede maja je bil Končnik v Celovcu zaprt, na jesen bi naj prišel pred poroto. Da ga bodo oprostili, to je bila Tilka trdno upala. Potem mu bom, je pravila Treziki, še enkrat ponudila svojo pomoč in mu bom vsaj do kake majhne domačije pomagala, čez poletje pa je šla za kuharico v neko letoviščarsko gostilno v Šmarjeti, tri ure daleč od Šentanela.

Če bi pa Tilko ogoljufali za teh tri tisoč goldinarjev, ki jih je dobila po očetu, bi ji splavali tudi ti zadnji upi po vodi. Ne, to se ne sme zgoditi. — Nekaj dni že je Trezika premišljevala, ali naj bi pisala prijateljici in jo opozorila na nevarnost, zdaj pa se je spravila v kot svoje trgovine, vzela je pismo in jela pisati. Toda komaj je spisala prve vrste, so se odprle duri in začula je znan moški glas:

»Ali imate cigare?«

»Seveda,« je odgovorila Trezika in stopila k polici. Tedajci pa je obstala kakor ukovana in je prestrašeno zastrmela došlecu v obraz.

»Gospod doktor, vi?« je potem zašepetala.

»Veseli me, da me še poznate,« je rekel veselo. »Pozdravljeni, gospodična Trezika!«

Ni mu dala sreče, umaknila je pogled in pobesila oči.

»Preden si izberem cigare, bi vas rad nekaj vprašal,« je spet začel. »Gospodična Trezika, ali niste česa izgubili?«

»Kaj naj bi bila izgubila?« je dejala hladno.

»Že pred štirimi leti. Kak prstan ali kaj?«

Kri ji je udarila v lice in šel čez nekaj časa je šepnila:

»Bog ve, kam se je prstan izgubil.«

Z levega mezinca je potegnil zlat prstan in ji ga pomolil:

»Dobro si ga oglejte, gospodična Trezika! Ali ni morda vaš?«

Hlastno je segla po njem.

»Da, da, moj je. Za božjo voljo, gospod doktor, kako pa ste vi prišli do njega?«

»Neka gospodična Trezika Dobrovnik mi ga je poslala, zraven pa še prav osorno odpoved.«

»To ni res, to je vse zlagano. Prstan sem izgubila ali pa, kar se mi zdi še bolj verjetno, mi ga je kdo ukradel. Strašno mi je bilo hudo po njem.«

»Da, da! Vi niste krivi, gospodična. Vse vem. Mi je že Končnikova Tilka v Šmarjeti povedala, danes pa sem že vse na drobno izvedel.«

»Kaj ste izvedeli?«

»Da je Senčarjev Urh prstan izmaknil in da ga je doktorju Hudniku dal. Ta ga je dal neki Škerjančki, naj ga meni pošlje in zraven še ponarejeno pismo z vašim podpisom.«

»Z mojim podpisom gotovo ne.«

»Ne, ne, ponarejen je bil. Toda pisava je bila tako spretno posneta po vaši, da bi bil tudi kak pametnejši od mene nasedel.«

Treziki se je barva lic kar spreminjala: hip je bila bleda, hip nato rdeča.

»Urh, ta lump, ta bi bil take reči res zmožen!« se je razjezila. »Po sili je hotel, naj ga vzamem, pa si ni izbiral potov in sredstev. — Hudnik pa za denar itak vse stori.«

»Hudniku sem bil že davno trn v peti, ker sem zunaj v Brezju ustanovil zadružno hranilnico in mu marsikak plen iz krempljev iztrgal. Senčarjev Urh, Hudnik in tista Škerjančka, to so pravi tiči. Prav ti trije so me s svojimi spletkami in lažmi spravili iz Brezja. Zdaj je prišlo vse na dan.«

Trezika je z vprašujočimi očmi gledala v doktorja, ta pa ni povedal nič več, ampak ji je naglo vzel prstan spet iz rok in rekel:

»Prstan mi morate pustiti, gospodična. Štiri leta že ga nosim vedno na roki kot spomin na človeka, ki sem ga imel zelo rad.«

Ona se je jokala in je prosila:

»Gospod doktor, dajte prstan meni! Tudi meni Je ljub spomin. Dosti sem žalovala po njem.«

»Hm, torej ga še zmeraj obrajtate,« je narezal spet e veselim glasom. »Zelo rad vam ga bi dal, pa s tem prstanom je nerazdružljivo zvezan tudi še neki človek. Če hočete prstan, morate tudi tega človeka zraven sprejeti.«

»Ivan, ljubi!« je zaihtela.

Tedaj jo je prijel za roko, voljno mu jo je pustila, nataknil ji je prstan in dejal:

»Trezika, ali si spet moja, kaj?«

»Rada, če me le hočeš.«

Tedaj je vstopila Končnikova Tilka, po gosposko opravljena.

»Dober dan Bog daj, gospa Končnik!« jo je pozdravil zdravnik. »Vi ste pa zgodnji. Pričakoval sem vas šele z večernim vlakom.«

Ne da bi mu na to kaj odgovorila, je dala Tilka najprej njemu, potem Treziki srečo in je rekla:

»Če me oči ne motijo, sta se vidva že zmenila. Ali vama smem čestitati?« . . »Midva pa čestitava vam ob bogati dediščini,« je odvrnil zdravnik veselo. »Če se sreča začne smejati, se kar unesti ne more.«

Potem se je obrnil k Treziki, ki je začudeno obstrmela.

»Trezika, ti še ne veš, haha. Le poglej jo, svojo prijateljico! Ta ti je podedovala, da se poprej usedi, preden ti povem! Sto in dvajset tisoč goldinarjev najmanj — reci in piši: dve sto štirideset tisoč kron. Jutri je na sodniji razprava.«

»Za božjo voljo!« je zavpila Trezika. »Kako je to mogoče?«

»Čisto po človeško. Stari Senčar je po ustnem testamentu zapustil svoji hčerki Tilki tretjino vsega svojega premoženja. Priče so bile rajni šentanelski župnik, Speti--nov Matija in neki doktor Silan.«

»Rajni Senčar pa je zapustil vendar napisan testament.«

»To je res. Ali ta napisani testament je ob veljavo, ker je ustnega napravil tri leta pozneje... Sta namreč dva testamenta: prvega je Senčar dne 10. maja 1887. sam napisal, drugega pa je napravil dne 18. oktobra 1890. pred imenovanimi pričami. Tako je prvi brez veljave.«

»Kaj pa pravi Urh na to?«

»Kaj naj reče? Kislo se drži, reči pa ne more nič.«

»Bil je že z advokatom pri sodniji, pa se ne more uveljaviti s kakim mlajšim testamentom,« je dodala Tilka.

»Da, da, gospa Končnik je zadela veliko terno in nihče ji je ne vzame. Je že amen postavljen.«

»Tilka, kako me to veseli! Iz vsega srca ti čestitam,« je dejala Trezika.

»Trezika, tebi se moram zahvaliti, edino tebi,« je zagrabila Tilka Trezikino roko in jo stisnila. »Ti si očeta nagovorila, da so name pogledali.«

»Kaj se boš meni zahvaljevala! Jaz še vedela nisem, kako je s temi rečmi. Zahvaliti se moraš Ivanu, doktorju, ki je vse na dan spravil.«

»Jaz sem pri tej reči nedolžen kakor novorojen otroček,« se je zdravnik nasmejal. »Saj jaz še tega nisem vedel, da je stari Senčar umrl. Tudi nisem niti mislil ne več na testament. Niti nisem imel vzroka, da bi se bil brigal; saj je bila župnikova dolžnost, da se oglasi. Da pa je župnik umrl, nisem vedel. Tale naš večni romar, Špetinov Matija, ko se je one dni pri meni oglasil, ta šele me je opozoril.«

»Ivan, kje pa si zdaj ?« ga je vprašala Trezika.

»A? Ali boš šla z menoj, tudi če je daleč kje?«

»S teboj grem na konec sveta,« mu je zašepetala.

»Ne, tako daleč ne bo treba. Špetinov Matija hodi sicer tri dni, da pride do tja, z vlakom pa prideva v dveh, treh urah. Sem namreč v Vrbi. To ti je prelep kraj, eden izmed najlepših naše domače zemlje. Ljudje pa so tudi dobri in mehki kakor žamet.«

Vtem je stopilo v trgovino neko dekle in si je kupilo sukanca, doktor pa si je jel zbirati cigare. Za dekletom je prišel neki moški po riža, za njim ženska po sladkorja. Ko so šli, je dejal doktor:

»Tu postaja živo; ne bomo mogli v miru govoriti. Pridita drevi k Jelenu v gostilno, ob osmih se snidimo, vaju povabim na večerjo. Tam se bomo dalje pomenili.«

»Ne, ne,« se je branila Trezika. »V gostilni ne bomo sami. Pridi k nam, Ivan! Bom tedaj prej zaprla in bom pripravila kaj dobrega za večerjo. Tilka mi bo pomagala. Tudi vina bo in kaditi boš tudi smel.«

»Imenitno! Pridem torej natančno ob osmih. Imam še dosti kaj povedati; sem tako poln novic, da si še misliš ne. Srečno dotlej!«

Priklonil se je hudomušno in odšel.

Pet ur pozneje je sedel doktor z ženskama v prijazni Trezikini sobici za pogrnjeno mizo in je pridno zajemal. Jedel je tako kakor da bi se bil že tri dni postil. Vmes je klepetal kakor žuboreč studenec: o Vrbi, o ljudeh tam, o svojih bolnikih in o otrocih, ni mu zmanjkovalo in vse je obračal na veselje in smeh. Bil je židane volje kakor že dolgo ne. Po večerji si je vžgal cigaro in je ženskama napil. — Hip nato se je zresnil.

»Zdaj bom vama pripovedoval dolgo storijo, ki pa ni tako vesela,« je rekel. »... Gospa Končnik, prosim vas, ne zamerite mi, če bom kaj povedal, kar vam ne bo prijetno slišati! Vaš brat, Urh Senčar, je v tej storiji namreč bolj žalosten patron ...«

»O, poznam svojega brata,« mu je segla Tilka v besedo. »Hudoben je. Trezika mi je že malo prej pravila, kaj ji je storil. Le kar vse povejte in ne prikrijte mi nič!«

»Dobro. Poprej pa vam bom nekaj povedal, kar boste najbrž radi čuli. Vašega moža so po nedolžnem sumili. Otrok tiste škerjančke, ki mu je gospodinjila, ni njegov, temveč je otrok onega nemarnega advokata, onega Hudnika.«

»Moj Bog, ali je res? Gospod doktor, kamen ste mi odvalili od srca. — Moj ubogi, ljubi Jurij! Nisem mu verjela, oooh,« je žena glasno zajokala.

»Ivan, kje si vse to izvedel? Povej!« ga je silila Trezika.

»čudna so pota božja. Kakor v verigi sega en člen v drugega,« je dejal. »... Dovolite, gospa, da začnem od kraja! Trezika še namreč ničesar ne ve... Jaz sem že štirinajst dni v teh krajih. — Zakaj me že prej ni bilo k tebi, ljuba Trezika, ti bom pozneje pojasnil. — Ko sem se oglasil na sodniji in svoje povedal, so mi dejali, da se ta reč ne bo dala od danes na jutri urediti; na vsak način bom še moral eno ali drugo krat priti. Ugovarjal sem, češ da imam samo toliko in toliko dopusta in da je vožnja semkaj dosti draga. Nato so gospodje obljubili, da bodo zadevo pospešili in da čez deset, dvanajst dni ne bom več potreben. Brzojavno sem si izprosil, da so mi dopust podaljšali, naslednje dni sem s Špetinovim Matijem obredel nekaj hribov, da sem si ogrel stare spomine, pred tednom dni pa sem bil spet na sodniji in sem povprašal, kako je z zadevo. Tedaj so mi rekli, da je vse že v redu in vse pojasnjeno in da je razprava, na kateri bodo priznali dediščino gospe Končnik, določena za 12. avgust — to je torej jutri —, tedaj da morava z Matijem priti in se podpisati. Vmes sem se grede bil oglasil pri gospe Končnik v Šmarjeti, ki je medtem tudi že dobila povabilo na sodnijo, in sem ji povedal veliko novico. Ob tej priliki mi je tudi o tebi pripovedovala, toliko dobrega sem čul o tebi, ljuba Trezika, in je že ona napol razvozlala štrene, ki so naju zmešale.

Davi sem bil spet na sodniji, gospodje so hodili ven in noter, iznenada pa je gospod predstojnik sam prišel in stopil k meni, češ v sosedni Sobi je neka razprava zaradi žaljenja časti in da bi bilo moje pričevanje prav potrebno, naj stopim z njimi Malo čudil sem se, ko sem šel za njim. In glej! Kaj mislita, katera dva sta se dajala? Advokat Hudnik in nekdanja Končnikova gospodinja Škerjanec Liza. Kaj gršega kakor tu še svoj živi dan nisem videl. Ženska je bila podobna kači, vsa napihnjena od strupa. Vpila je, da ji je advokat tri tisoč goldinarjev dolžen in, če jih ne plača, bo vse povedala. Ko jo je sodnik vprašal, zakaj ji je Hudnik ta denar dolžen, je odgovorila samo to, da Hudnik že ve, zakaj. Advokat jo je kar zbadal z očmi, dejal je, da je ženska zmešana, da jo je treba v norišnico spraviti, ker si umišlja in goni svoje reči, ki so se ji sanjale. Tedaj je Škerjančka siknila kakor kača in je jela pripovedovati,— rečem vama: take reči o Hudniku, da jih ne morem ponavljati. — .Kaj pa je s prstanom?' jo je vprašal sodnik. — ,Saj to sem že oni teden povedala', je odgovorila. — .Ponovite, da bo gospod doktor Silan lahko nato svoje rekel!' — Brez nadaljnjega je jela pripovedovati, da ji je Hudnik dal zlat prstan, ki ga je Senčarjev Urh ukradel Dobrovnikovi Treziki, in da ji je naročil, naj ga obenem z odpovednim pismom pošlje doktorju Silanu v Brezje. Pismo ji je advokat vnaprej na listek napisal in pridal še neki račun, ki ga je Trezika spisala, tako da bi mogla pisavo posneti in ponarediti. Jaz sem pritrdil, da sem ob tem času res dobil prstan in pismo po pošti. Potem je prečital sodnik tvojo izpoved, Trezika, ki se je z mojo v vsem ujemala. Škerjančka pa se je porogljivo obrnila k advokatu: ,No, ali ste zdaj zadovoljni? Ali mi boste plačali? Ali pa naj še več kaj povem?' — Jaz ne vem nič o tem prstanu, jaz nikoli nisem imel kaj s to reč jo', se je razburjal Hudnik. ,Gospod sodnik, vzemite me v varstvo pred to žensko! Znana je kot izgubljena ženska. Prstan, če je sploh kaj resnice na vsem, ji je mogel dati le Senčarjev Urh. Tožim jo, ker mi hoče denar z lažmi izsiliti. To žensko je treba zapreti. Prej ne odneham.' — Tedaj se je Škerjančevi obraz spačil, tako so se ji oči zablisltale, da še ne vem za žensko, ki bi tako divje pogledala. zavpila je: ,Ti prekleti hinavec lažnivi, zdaj tudi, če mi deset tisoč ponudiš, ne bom več tiho. Zdaj mi je vseeno, le tebi hočem pokazati. Mene bodo zaprli, to vem, ali tebe bodo še bolj ... Gospod sodnik, ta lump tukajle je oče mojega otroka. Obljubil mi je tri tisoč goldinarjev, če ga ne imenujem. Pregovoril me je tudi, naj naznanim gos od?. Končnika kot očeta in naj ga dobro orobim, češ

da bom tako prišla do dvojnega denarja. Bila sem tako nora, da sem se mu dala preslepiti, ker nisem mislila, da me hoče goljufati. Končnik je nedolžen, ta lump me je nagovoril, da sem ga po krivem naznanila. Ko sem ga pozneje prijela zaradi obečanih treh tisočev, mi je nekaj časa obljubljal, da jih bo že dal in dal Pred tremi meseci je otrok umri in odtlej mi ne da ne krajcarja več. Zdrava nisem več, službe ne dobim; ko sem ga zadnjič za denar, se mi je v obraz zasmejal, češ da na ve o ničemer in da sem nora baba; če sem onega po nedolžnem naznanila za očeta, naj bom kar lepo tiho, sicer me še zaprejo. Ko sem ga potem sredi ceste ozmerjala, je d11 še tako predrzen, da me je šel zaradi časti tožit. Gospod sodnik, tu ga zdaj imate, falota, lažnivca, goljufa. Veseli me, da bo sedel; vse, kar je hudega, mu privoščim' tako nekako je govorila Škerjančeva, le še bolj na dolgo in bolj slano, vsega vama ne morem ponoviti. Hudnik pa, ki je sprva prebledi, je dejal mirno in zaničljivo: ,Ha, to je čedna storija ki si jo je ženska namislila. Pa se je tako debelo zlagala, da se da ne le z očmi videti, temveč kar z rokami otipati. Jaz namreč trdim, da si je od konca do kraja vse izmislila.' — Tedaj se ja Škerjančevka hudobno nasmejala, Iz žepa pa je potegnila zmečkano pismo in rekla: ,Hehe, tokrat lisjak ne boš ušel. Na srečo sem davi po dolgem iskanju vendarle našla pismo, na katero ta gospod že pozabil ali pa je mislil, da ga že davno ni več. Nate, gospod sodnik, preberite ga!' — Pismo, ki ga je očitno bil Hudnik napisal, je bilo iz februarja 1891. leta in naslovljeno, na Škerjančevko. V tem pismu jo je Hudnik opominjal, naj se pred sodnijo, ko bo naznanila Končnika za otrokovega očeta, previdno izjavi, da ne bodo kaj zasumili, da bi kdo drug utegnil biti oče. Sicer se ji pa ni treba bati, na vsak način bo on, Hudnik, skrbel, da pride do denarja, le njega ne sme izdati. — Zdaj Hudnik ni mogel več tajiti, začela sta se dajati z žensko, advokat ji je očital, da je ni on, ampak da je ona njega spravila na misel, naj bi .Končnika ujela v past. Sprva se je slinila okoli Končnika; ko pa ji ni uspelo zlepa in se mož ni dal zvabiti in prikleniti, se je hotela ugnezditi tako, da mu je grozila, češ da ga bo naznanila za očeta. Ko pa jo je Končnik nato nagnal, jo je še bolj podžgalo, češ: čakaj zarobljeni dedec, plačal pa mi le boš. Zal da se je dal on, Hudnik, pregovoriti, da je pristal na tak njen naklep. — Škerjančka je tej Hudnikovi razlagi na žive in mrtve ugovarjala, nazadnje je sodnik moral njun prepir ustaviti in je dal oba pripreti ... Zdaj vesta vse, storije je konec. Kar še bo sledilo, o tem bodo sklepali porotni sodniki.« Ženski, ki sta napeto poslušali, dolgo nista našli besede. Tilka se je tiho jokala, prva je spregovorila Trezika:

»Človek ne bi mogel verjeti, da je toliko hudobije na svetu.«

Tilka pa je zaihtela:

»Moj Bog, kako se mi Jurij smili! — Kaj sem mu storila!« »Saj ti mu nisi nič, on je tebi,« ji je ugovarjala Trezika. »Ko bi te ne bil iz hiSe pregnal, bi ga ne bila zadela vsa ta nesreča.« »Največja nesreča že kar spočetka je bilo zanj to, da se je spečal s Hudnikom. Ta brezvestnež ga je zapeljal v špekulacije in v dolgove. Hudnik je vsemu kriv.« »Tilka, oprosti mi, če ti nekaj rečem! Glavna krivda je Jurijeva prevzetna mogočnost. Upajmo, da ga je zdaj dovolj ponižalo; potem se utegne vse še na dobro obrniti.« »Povrnila mu bom z dobrim, kolikor bom največ mogla. Pa kaj, ko nimava niti doma, kjer bi se mogla sniti!«

»Gospa, saj imate denarja več ko dovolj in za denar si človek lahko vse kupi, tudi dom,« je urezal doktor spet po veselo; »jaz celo vem za nekaj.«

»Kje?«

»Kolikor mi je znano, bi bil Špetinov Matija vesel, če bi za Ledine našel kupca, ki bi mu plačal, kolikor je on dal.«

»Ledine? To je bilo Jurijevo posestvo, ali ne? Da, to bom kupila. — Jutri po razpravi se peljem takoj k Juriju in se bom z njim zmenila.«

»Gospa, če vam smem kaj svetovati: nikar se na prenaglite! Malo počakajte!«

»Ivan ima prav,« je pritrdila Trezika; »počakaj, da se Jurij vrne, ne obesi se mu kar za vrat, drugače mu greben spet zraste.«

»Če pa se ne vrne več? Če mi odide Bog ve kam?«

»Tako neumen ne bo,« je rekel doktor; »sicer pa ga bom nazajgrede poiskal in mu povedal, kar mu je treba vedeti.«

»Prosim, storite tako, gospod doktor; zelo vam bom hvaležna. Pomagajte mu, prosim vas.«

Pogovor je obtičal in se nocoj ni več razpletel, ker je Tilka obmolknila in je le še raztreseno poslušala. Zaradi tega je zdravnik vstal in se poslovil ter šel v svojo gostilno spat.

XII.

»Celovec 5. septembra 1894.

Ljuba Tilka!

Doktor Silan me je obiskal, ko je bil mimogrede v Celovcu. Dober človek je. Povedal mi je, da nisi več odšla po svetu, da si ostala doma in da si v Kapli pri Dobrovnikovi Treziki. Ko sem to izvedel, nisem mogel drugače, sklenil sem, da se vsaj v pismu še enkrat s Teboj pogovorim. Morda boš huda, da si to upam in da Ti pišem tako dolgo pismo. Lepo Te prosim, stori mi to na ljubo in ne zavrzi pisma, preden ga do kraja ne prebereš.

Nesrečen sem. Bog me je hudo kaznoval, pa me je tudi po pravici. Z Bogom sem se spravil. Tu se mi je našel dober, vnet duhovnik, ki mi je pokazal pot nazaj k Bogu. Zavest, da mi je Bog odpustil, me tolaži in krepi. Zdaj moram prositi še Tebe, da mi odpusti, kar sem Ti hudega prizadel. Odpusti mi, če moreš! Če mi ne moreš, Ti tudi ne bom zameril. Enega pa Te prosim: ne zaničuj me več! Ljuba Tilka, najhujše, kar me je zadnje mesece zadelo, je bilo to, ker sem čutil, kako me zaničuješ. Zameriti T; tudi tega ne morem, kajti videz je bil res tak, kakor da sem Tvoje zaničevanje zaslužil. Kakor mi je doktor Silan povedal, sem vsaj najhujše sramote opran, ko je prišla moja nedolžnost zaradi onega otroka na dan in ko je celo sodnijsko dognana in potrjena. Hvala bodi Bogu za to! Zdaj me ne smeš več smatrati za nezvestega moža in mi moraš verjeti, da sem Ti bil ves čas, tudi v najskritejših mislih, vedno zvest.

Velika sramota se me sicer še drži zaradi konkurza, ki je marsikaterega mojega upnika oškodoval. Priznam svojo krivdo, bil sem preveč površen, preveč lahkoveren in sem se preveč zanašal na špekulacije. Toda ogoljufati ali oškodovati nisem nameraval nikogar. Najbolj obžalujem, da sem doktorju Hudniku tako slepo zaupal in si ga izvolil za glavnega svetovalca v svojih trgovskih zadevah. Ta človek me je nesramno ogoljufal. Šele zdaj pri preiskavi se mi je razjasnilo, da je poneveril celo vrsto velikih zneskov denarja, ki sem jih vrnil za dolgove. Meni pa je govoril, da je vse v redu, da ima potrdila shranjena. Zal mu goljufij ne morem dokazati. Kar prestrašila me je vest, da so Ledine šle za tako nizko ceno. Za toliko sem jih vendar sam kupil pa sem zadnja leta vendar toliko prizidal, popravil in na novo uredil. Nikoli Si ne bi bil mislil, da pojdejo izpod sto tisoč kron. Tako seveda rastejo moji dolgovi brezkončno.

Morda tudi veš, da me dolžijo, češ da sem hotel zbežati in uiti kazni. Na to še v sanjah nisem mislil. Resnica je tale': Lansko leto me je obiskal star prijatelj izza vojaških let, neki gospod Hojnik iz Gradca. Ker mu je na Ledinah zelo ugajalo, je hotel, da mu prodam planino, da bi si uredil lovišče. Jaz nisem bil voljen, da bi grunt razkosal; zato mu tudi nisem ustregel, čeprav mi je za samo planino ponujal trideset tisoč kron. Ko sem na vigred videl, da sem na kantu in da mi ne ostane nobeno upanje več, sem hotel v Gradec k prijatelju in sem mu hotel ves grunt ponuditi, naj ga kupi. Imel sem namen, zahtevati sto dvajset tisoč kron in sem bil tudi prepričan, da jih bo Hojnik plačal, ker je zelo bogat. Doktor Hudnik pa, ki o vsakem človeku misli, da je tak kakor on, me je od onih mal, ko sem ga iz hiše nagnal, dal nadzirati in tako so me na postaji v Kapli prijeli, ko sem se ravno hotel v Gradec peljati. Še zdaj menijo, da sem takrat res hotel zbežati.

Zdaj veš vse, Tilka, in prosim Te ponovno, ne zaničuj me, le pomiluj me!

V štirinajstih dneh moram pred poroto. Ker so moji dolgovi skoraj dvakrat tako veliki, kolikor se je dobilo za prodane Ledine, nimam drugega pričakovati, kakor da me bodo obsodili na več let. Ta misel me grozno mori. Ne morem Ti reči, kako mi je pri srcu. Če si bom še učakal, bom delal in delal, da povrnem vsem vse, kar so zaradi mene izgubili. Hvala Bogu, da mi ni treba biti v skrbeh zaradi Tvoje prihodnosti! Kakor mi je doktor Silan pravil, si po očetu dobila precej več, kakor si pričakovala. Vesel sem, da Ti ni treba več služiti in da si za vsak primer preskrbljena. Eno edino željo še imam, pa ta se mi ne bo izpolnila. Strašno rad bi Te še enkrat videl, le en sam krat. Pa si bom moral tudi to misel in to željo pregnati. Ne morem si namreč misliti, da bi Ti še kdaj hotela s kaznjencem kaj imeti. Nekaj pa Te, ljuba Tilka, lepo prosim. Bodi tako dobra pa pošlji mi svojo sliko in napiši na drugi strani vsaj svoje ime! Imel sem še od poroke sem Tvojo sliko; odkar Te ni bilo, sem jo vzel sto in stokrat v roke. Žal je ostala na Ledinah in se mi je gotovo že izgubila. Hudo mi je po njej, saj mi je bila spomin na edinega človeka na zemlji, ki je mojemu srcu blizu. Ne bom si več upal in se Ti ne bom več približal, v srcu pa Te bom ohranil do smrti. Te tihe ljubezni mi nihče ne more braniti in tudi Tebi ne more biti v sramoto; saj je nihče ne vidi. Zdaj pa, ljuba Tilka, sklenem pisanje. Zbogom!

Iz vsega srca Te pozdravlja Tvoj nesrečni Jurij.«

To pismo je poslal Končnik v posebnem ovitku Dobrovnikovi Trezki v Kaplo in jo je prosil, naj ga izroči njegovi ženi. Tilka pa ni bila več v Kapli pri Trezki, kakor je mislil Jurij, temveč je bila že deset dni na Ledinah na svojem. Pri razpravi so ji prisodili nepričakovano dediščino v iznosu dve sto šestdeset tisoč kron. Že tedaj je podala pred sodiščem pravno veljavno izjavo, da prevzema poroštvo za vse moževe neporavnane dolgove. Nekaj dni nato je od Blaža in Matije kupila Ledinekovo domačijo za dva in sedemdeset tisoč kron; brata pa sta ji prodala grunt le s pogojem, da ga ne prepustil nikoli svojemu možu, temveč da ostane ona posestnica.

Z vso silo se je vrgla Tilka na delo, da bi popravila, kar je bilo zanemarjeno. Še ni bila dva tedna na kmetiji, že je bila notranjščina hiše podobna pravi domačiji. Vedno so ji uhajale misli k možu. Od dne do dne je bolj re-strpno čakala na kako sporočilo iz Celovca. Saj so ji pri sodišču rekli, da bodo moža potem, ko je prevzela poroštvo za njegove dolgove, izpustili. Videti pa je bilo, da se to ni zgodilo, in ko je slednjič dobila moževo pismo, so splavali vsi njeni upi po vodi.

Pismo je dobila skoraj teden dni pozneje, ker je ležalo štiri dni v Kapli in dva dni v Podklancu. Treziko je namreč doktor Silan spravil za Malo Gospojnico k sebi v Vrbo, naj bi si ogledala svoj bodoči dom. Dne 7. septembra se je odpeljala in dne 10. septembra se je vrnila v Kaplo. Tu je našla Končnikovo pismo in ga je v novem ovitku takoj poslala Tilki v Podklanec. Pod-klanški pismonoša pa je šele drugi dan šel po kmetih pošto raznašat in tako je prejela Tilka pismo šele dne 12. septembra. Vsa razburjena je šla na samo in ga je hlastno prebrala, potem pa se je bridko razjokala. Niti besedica ni stala v pismu, ki bi pričala, da je sodišče njeno poroštvo sprejelo; torej tudi ni bilo upanja, da bi Jurij ušel poroti. Prebrala je pismo še drugič in tretjič in vedno bolj so jo silile solze. Ljubezen, usmiljenje in sočutje z nesrečnim možem jo je čisto prevzelo. Ko bi mu le mogla pomagati! Nikakor ne sme več čakati. Vsaj pisati mu mora, da ga potolaži. Ko je šla papir iskat, ji je prišlo na misel, da bo preveč časa minulo, preden pride pošta zopet skrižem. Ne, rajši pojde kar jutri zjutraj v Celovec pa se bo z Jurijem lepo pogovorila. Morda se ji tudi posreči, da najde dobrega advokata, ki bi ji moža rešil in oprostil. —

Ves dan je mislila le to, kako bi mogla možu pomagati. Ko so povečerjali in odmolili rožni venec, se je umaknila v svojo sobo in se jela za jutrišnjo pot pripravljati. Med drugim je poiskala več fotografij, ki jih je hotela Juriju nesti. Na svojo najnovejšo je napisala zadaj besede: »Tilka, ki bo ostala večno Tvoja.« Zopet so jo oblile solze.

Tedaj je prisluhnila, nenavaden ropot na lopi spodaj jo je vzdramil. Moški koraki so se začuli po stopnicah. Potem je rahlo potrkalo. Oklevala je in vendar rekla: »Naprej!« Duri so se odprle, v durniku je obstal postaven moški, ki ga Tilka pri motni razsvetljavi ni spoznala. Potem je prišlec že pohlevno poprosil:

»Tilka, prosim za prenočišče.«

»Jurij, ti? Ali je mogoče?« je kriknila, planila k njemu in ga zgrabila za roko.

Z obema rokama je stisnil njeno in jo venomer stiskal, pri tem pa ponavljal:

»Bog ti povrni, Tilka! Boglonaj! Boglonaj!«

»Kaj ti je, Jurij?« se je branila. »Zakaj me lonaš?«

»Saj samo zato sem prišel. Ti si me odkupila, ti si me rešila sramote.«

»Torej je le uspelo? Bogu bodi hvala! O, kako sem vesela, da si prišel! Zdaj naju ne sme nič več ločiti.«

»Tilka! — Tilka! Ali smem res pri tebi ostati?«

»Kam pa hočeš drugam, ljubi? Saj sva se pred Bogom in ljudmi eden drugemu obljubila.«

Gledala sta se, potem pa objela in se nista nehala poljubljati. Tilka se je jokala, Jurij je stokal, dolgo se nista mogla pomiriti. Ko sta pozneje sedela za mizo,

sta bila tako prevzeta od ganjenja, da dolgo nista našla besede. Šele čez nekaj časa je rekel on:

»Tilka, ali mi moreš odpustiti? Toliko hudega sem ti prizadejal.«

»Več ko preveč si za to trpel,« mu je odgovorila; jaz ti nimam kaj odpuščati.«

»Tilka, ti si angel, toliko dobrote si nisem zaslužil. Dokler bom živ, bom tvoj dolžnik.«

»Na to ne bova več mislila. Vse bo spet, kakor je bilo nekdaj.«

»To ne more več biti. Jaz sem berač, ti pa si bogata. Eno veselje le imam: da so Ledine tvoje.«

»Kar je moje, je tudi tvoje. Četudi je grunt name napisan, gospodar boš ti.«

»Ne, ne! Vesel sem, če smem ostati pri tebi ko tvoj zadnji hlapec.«

»Za božjo voljo, Jurij, ne govori tako! Saj niti veš ne, kako te imam rada.«

»Jaz tebe! Kako sem hrepenel po tebi!«

»Tvoje pismo sem žal šele davi dobila. Jutri sem hotela k tebi v Celovec. Povej, kako si se rešil!«

»Včeraj popoldne sem moral iznenada na zaslišanje. Ko sem obširno razložil, kako sem zabredel v dolgove, ne da bi bil kdaj koli hotel koga goljufati, so mi gospodje rekli, da si ti za vse moje dolgove prevzela poroštvo in da ni več vzroka, da bi me še držali, ker so vsi moji upniki kriti.«

Pri zadnjih besedah se je mož po vsem životu tresel.

»Jurij, Jurij, kaj pa ti je?« se je žena prestrašila.

»Nič, nič. Zmeraj še me trese kakor v mrzlici, če se spomnim, kako mi je bilo ... Ta nenadni preobrat — ta sreča — tvoja dobrota — Tilka!«

»Ti ubogi, ljubi Jurij!« se je jokala.

šele čez nekaj časa sta se oba toliko pomirila, da sta si mogla povedati, kako se jima je godilo, kar sta bila ločena. Več ko eno uro je pripovedovala ona.

»Revček!« se je tedajci spomnila žena. »Kaka sem! Govorim in govorim in pozabim na večerjo zate. Gotovo si lačen po dolgi vožnji.«

»Ne. Bil sem ves popoldne pri Dobrovnikovi Trezki v Kapli in sem se zvečer le ta kratki kos od Kaple sem do Podklanca pripeljal.«

»Nekaj pa moraš večerjati. Pojdi, greva v kuhinjo, da bova skupaj! Ti bom kaj dobrega napravila.«

»Hvala ti, Tilka, jesti danes ne morem več. Sem moral pri Trezki v Kapli večerjati. Trezika je dobra, zvesta duša.«

»Ali veš, da se bosta z doktorjem Silanom vzela?«

»Da, pravila mi je. V štirih tednih že bo poroka. Ta dva bosta srečna. Trezika bo dobila dobrega moža.«

»Jaz pa sem že danes dobila dobrega moža,« je rekla Tilka veselo. »Srečna sem ko na dan najine poroke. Nič več ne sme najine sreče kaliti.«

»Nič več,« je potrdil ganjeno; »skalilo jo je le to, ker sem na Boga pozabil.«

»Jurij, Našo ljubo Gospo pa si zmeraj častil in Ona te ni zapustila.«

Tilka je pokazala skozi odprta vrata na veliko Marijino podobo v spalnici.

»Da, Naša ljuba Gospa me je držala pokonci v najhujših urah. Njej se morava zahvaliti.«

Stopila sta v spalnico, pokleknila eden zraven drugega pred lepo Marijino podobo in sta tiho molila.

XIII.

»Vrba dne 29. julija 1895.

Ljuba Tilka!

Zadnje pismo, ki sem ga naslovila na Tvojega moža, je bilo bolj kratko. Zdaj, ko si gotovo spet pokonci in zdrava, ti moram pisati.

Iz vsega srca me je veselilo, da je bilo vse v redu in prav in da sta dobila zopet zdravega otroka. Bog ga živi in ohrani zdravega in pridnega! Na moje ime bi ga ne bilo treba krstiti — Ančka ali Tilka bi bilo prej pri roki —, veseli me pa Trezika že in mojega moža še bolj. Žal mi je bilo, da sama nisem mogla h krstu; Ivan me same ni pustil na pot, on pa prav tiste dni ni utegnil. Zato pa se v kratkem pripravita, bova kar nepričakovano prišla nad vaju. Na 12. avgusta namreč se spravljava šele na ženitovanjsko popotovanje na Brezje in potem v domače kraje. Prav za prav me nič ne veseli, ker sem vsa srečna v tem kraju. Moj Bog, kako sem bila obupana, ko so mi mati umrli in nisem imela nikogar svojega več! Zdaj pa imam predobrega človeka, ki mi je bliže ko mati in oče. Nikdar bi se mi tudi ne bilo sanjalo, da bom imela kdaj tako lep dom. Kraj je nebeško lep, skozi okno gledam na jezero; opravo pa sem si s tvojim bogatim darilom lahko tudi tako nakupila, da jo ljudje, ki k nama pridejo, kar občudujejo. Ljudje menijo, da sem bila bogata, ker jim Ivan zmeraj pravi, da je vse moje, da sem mu vse to prinesla za doto. Tistih šest sto goldinarjev, ki sem mu svojih prinesla v zakon, je hranil v hranilnico in ne pusti, da bi od tega kaj vzela. Pravi, da bo že on poskrbel za to, kar potrebujem. Pa mi ne da le toliko, kar potrebujem, ampak še dosti več. Oblek imam več ko preveč, on pa pravi, da jih je še premalo. Zmeraj mi še kaj prinese in me tako razvaja, kakor me še nihče razvajal ni. Zadnjič sem omenila, da bi rada kakega kanarčka. Pa mi jih je nanosil, da mi je že kar preveč; saj je s takimi pticami dosti dela. Povrh pa pripelje vedno še tropo otrok, da jim pokaže ptice. Potem žvižga s pticami in se smeji z otroki in je sam kakor otrok. Zmeraj je dobre volje, čeprav ima dela čez glavo, ker hodijo ljudje od blizu in daleč k njemu.

Kadar pa le utegne, je pri meni. Ob nedeljah se večkrat peljeva s čolnom čez jezero. Skoraj me je sram, pa Ti moram reči, da se rad postavlja z menoj. Nikar se mi ne smej, ko Ti toliko čenčam; če je človek srečen, pač otročji postane. Komu naj pa drugemu pripovedujem o svoji sreči, če ne Tebi? Tudi Ti si srečna in veselim se, ko Te bom obiskala v Tvoji sreči. Torej, če bo šlo vse, kakor računava, bova prišla na 2. septembra k vama in vama bova ostala kak dan v nadlego. — Se marsikaj bi Ti imela pisati, pa saj je pismo že dolgo dovolj in kmalu se bova itak-lahko ustno pomenili.

Pozdravim Jurija, malo Reziko in Tebe

Tvoja Trezika.

Zdaj bo pa še Ivan kaj pripisal.«

»Draga botra! Pomisli, kaka Ti je ta moja ženka! Strašno sem radoveden, kaj Ti je vse napisala, pa mi ne pusti, da bi njeno pisanje bral. Pravi, da je toliko mojih grehov v tem pismu in mi ga zaradi tega ne pusti brati. Če pa svojih grehov ne izvem, kako naj se poboljšam? Tudi jaz bi Ti rad Trezikine grehe naštel, pa kaj, ko dosihmal še nobenega nisem na njej odkril. Špe-tinov Matija mi bo moral svoj daljnogled posoditi, da bom bolj tanko videl. Res, špetinov Matija — če ni kje na drugem koncu sveta, daj, povej mu, da prideva k vam, naj se prikaže, ker bo naju zelo razveselil! — Jurija lepo pozdravim pa vajinega malega angelčka in vse, ki se me še spominjajo, najbolj pa Tebe — Ivan.

Na svidenje na 2. septembra — če pojde vse po pravem!«

Pa ni šlo vse po pravem. Doktor in Trezika sta prišla šele 5. septembra in Tilka je že dvakrat prej zastonj cvrla in pekla. — Zdaj so torej sedeli v prijazni družinski sobi na Ledinah okoli pogrnjene mize: doktor in Trezika, Tilka in Jurij, Špetinov Matija, ki je daljnogled skrbno v kot shranil, in njega brat Blaž, ki je bil za majarja pri hiši in so ga šteli k družini. Trezika je bila videti za deset let mlajša, tako se je v zakonu razcvetela; doktor pa je bil židane volje in ves norčav.

»Ljuba botra,« je pomežiknil Tilki, »edino moji milostljivi gospe se zahvali, da sta z Jurijem že dva dni namesto mene piščeta jedla! Saj je nisem mogel spraviti z Brezij.«

»Morala sem čakati, da se je moj gospod soprog do kraja spreobrnil,« je Trezika poredno odvrnila. »Pol dneva mu je bilo treba za spoved in pokoro.«

»Vse njene grehe sem moral povedati pri spovedi; zato je tako dolgo trajala.«

»Pa še dalj je trajalo, preden je vse Janezke in Micke na Brezjah sprašal in se z vsemi Mukiji in Paziji seznanil. In z vsako staro babičko se je moral pomeniti.«

»Saj bi bil rajši z neko mlado ženičko klepetal, pa ta utegnila ni.«

»Je bila pač ljubosumna, hihi.«

»Hoo, zdaj moram pa do na kraj nosa zardeti. Jehata, kar sitno mi je.« 

Tilka se je zasmejala. Iznenadilo jo je, da je Trezika postala že čisto kakor njen mož norčava in zgovorna.

Doktor je kupil v Ljubljani za vsakega kak lep »odpustek«, dal pa jih je že prej Treziki, da jih je ona razdelila. Tilka je dobila dragocen rožni venec, Jurij lep ustnik za cigare, Blaž pipico, Matija pa pravi pravcati daljnogled, pa ne takega, kakor je bil njegov ogromni tulec za eno oko, ampak ličnega za obe očesi. Pa čeprav je bil Matijev »odpustek« več vreden ko vsi drugi, ni bil zadovoljen z njim. Zaničljivo je dejal:

»Kaj mi bo ta igračka, ko imam svoj rešpetin?«

»Saj je vendar bol ji tak na obe očesi,« je rekla Trezika.

»Na obe očesi! Kdo pa z dvema žlicama je?«

»Hodimo pa le z dvema nogama.«

»Pa nikoli z obema hkrati.«

»Le poskusi tega novega! Boš videl, da dobro nese.«

»Te sramote ne bom napravil svojemu rešpetinu.«

»Matija, ženski ?e ne smeš po robu postavljati,« se je zasmejal doktor. »Če se boš kdaj oženil, boš videl, da je treba ženo poslušati.«

»Heee! Da bi se ženil! Tak norec še tedaj nisem bil, ko sem bil mlad osel; mislim, da na stara leta tudi ne bom šel vsem oslom za zgled svetit.«

»Matija,« je segla Tilka vmes, »saj lahko oba rešpetina nosiš.«

»Ne maram tega. Hudnik je tudi takega dvojnega nosil in so ga za pet let zašili.«

»Pa ne zaradi daljnogleda.«

»Veš kaj, Matija?« se je oglasil Končnik. »Imam fotografski aparat, ki mi ni več potreben. Daj mi daljnogled, jaz ti dam pa aparat!«

»Čemu mi bo aparat? Saj ne znam fotografirati.«

»Tak umetnik, kakor si ti, zna vse.«

Pohvala je Matiju dobro dela; zadovoljno se je namuzal.

»Jaz pa se Matiju ne dam fotografirati,« se je Trezika na videz kujala.

»Gospa, ne smete biti užaljeni,« ji je odgovoril Matija in gledal pri tem daleč mimo nje. »Ko bi vam jaz vašega begunca ne bil našel, bi ne bili gospa.«

Tedaj so se vsi zasmejali.

Čez nekaj časa sta šli ženi v drugo sobo, kjer je spala mala Trezika. Tilka je dvignila dete iz zibke in ga pokazala Treziki. Ta ga je hvalila, češ da je čisto podobno materi; Tilka pa se je branila in je trdila, da vsi pravijo, kako je podobno Juriju. Potem je jela moža hvaliti — kako se je predelal, kako krotek da je — skoraj da bi si želela, ko bi bil nekoliko manj nesebičen. Res, zdaj je srečna, da bolj biti ne more. — Trezika je bila ves čas okoli otroka. Iznenada je za jecljala:

»Ti — Tilka — če k nam tudi tak angelček pride — boš prišla — sama, kajne — za botro?«

»Kdaj pa že?« je vprašala Tilka veselo.

»Okoli božiča —« je Trezika zardela.

»Tega bo doktor vesel.«

»Da, zaradi tega sem srečna.«

Tilka je poljubila otročička, ga položila v zibko in malo pozibala, da je zaspal. Potem sta se s Treziko vrnili k onim. Končnik je bil medtem prinesel steklenico izbranega starega vina, natočil je kozarce, se ozrl po vseh in spregovoril skoraj slovesno:

»Ljuba gosta, doktor in Trezika, za nas sta prav za prav še kakor ženin in nevesta. Zato vama danes, ko sta nas prvič obiskala, prisrčno čestitam in želim vso srečo in božjega blagoslova v zakonskem stanu. Vama se tudi zahvalim, da sem našel zopet Svojo ljubo ženo in z njo svojo izgubljeno srečo. Zahvalim tudi vaju, Blaž in Matija, da sta v hudih časih bila moji ženi v pomoč. Vse vas pa prosim, da mi odpustite, kar sem vam hudega prizadel. So ljudje — in jaz sem eden teh —, ki svojo srečo šele spoznajo, ko jo izgubijo ...«

Pogled mu je obvisel na Tilki, za hip se mu je beseda zataknila, potem je dvignil čašo in nazdravil:

»Bog živi!«

Trčil je po vrsti z vsemi, nazadnje z ženo, globoko ji je pogledal v oči, šepnil je goreče, pa tiho, da ga je čula le ona: »Tilka!« — ona mu je prav tiho odvrnila: »Moj Jurij!« Potem se je hitro obrnila, kajti oblile so jo solze.

»Ho, ho, botra!« se je doktor poredno ozrl. »Za dežjem pride sonce, ne pa novo deževje. Vse kaže, da bo zdaj stanovitno lepo vreme.«