Moj fantič je prijezdil
Moj fantič je prijezdil Neznani avtor |
|
Moj fantič je prijezdil
konjička belega,
na okno je potrkal,
oj dekle, si doma.
Podaj, dekle, mi roko,
jaz grem od tebe preč,
oj ljubica saj potlej
se ne bova vidla več.
Oj ljubljena edina,
nikar ne joči se,
glej, kliče domovina
v visoke me gore.
Glej našo to dolino,
to rožnato zemljo,
fašist tu gospodari
s krvavo nam roko.
In naš ubogi narod
pomaga zdaj si sam,
v borbo za svobodo
me kliče partizan.
Dekle, na tvojem oknu
naj raste rožmarin
in nagelj naj rdeči
cvete ti za spomin.
»Neznan avtor je priredil ljudsko pesem. V arhivu Inštituta za delavsko gibanje (IZDG) 720/I a hranijo rokopis šestkitičnega besedila in za kitico daljšo varianto v tipkopisu fasc. 37, mapa 8/28. Pesem je živela v péti obliki, saj je ohranjen tudi z roko napisan triglasni napev, nad katerim je podpisan Franc Šubert, kar je partizanski psevdonim za Franceta Šušteršiča, študenta prava in člana Propagandnega odseka Notranjskega okrožja. RI 67, var. Sc 252.« (Paternu 1987: 35)