Moj kabinet
| Moj kabinet Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Ne maram ljudi-selivcev; zdi se mi, da je plitko njih srce. Jaz, popotnik po poklicu, brez pokoja po usodi, bi bil omagal sredi pota, če bi ne imel majhnega, zame dovolj prostornega gnezda, ki je samo moje, ki ga ljubim in razumem samo jaz in ki me sprejme v toplo naročje, kadar sem truden in je žalostno moje srce. Popotnik, ki mu zori in vene življenje na cesti in kolovozu, si je bil izbral košato drevo in je legal v njegovo senco in ga je blagoslovil s svojo ljubeznijo. Če bi ga posekala čez noč neusmiljena roka, bi ne zastokale samo košate veje in ne zakrvavelo bi samo ranjeno deblo. Človek-selivec je nezvest ljubimec; poljubljal je stotero žensk in nobene ni ljubil; siromak ni občutil najgloblje sladkosti. Domoval je kakor v krčmi, nastežaj odprt vsem ljudem; vlačuga je bila njegova žena.
Jaz ne morem spati v izbi, kjer je spal neznan človek še prejšnjo noč. Stene so gluhe in neme, vse pohištvo molči, tuje, neprijazno. Kakor da sem obsojen, pogovarjati se vso noč s človekom, ki ga ne poznam. Gleda me nezaupljivo in tudi jaz mu ne vem povedati ničesar. Počasi teko ure v težkem molku in moje srce je veselo ob zaželjenem slovesu ...
Moj kabinet je tesen in ozek; le s težavo in po nerodnih ovinkih se sprehajam od okna mimo mize, dveh stolov in postelje do zida. Pohištvo, kolikor ga je, se tišči plaho ob zidu, ker bi se drugače še jaz, ki sem poet, ne mogel geniti. Okno, dasi ni posebno široko, sega preko vse stene in do stropa; zadelano, zastrto in zagrnjeno je tako natanko, da le redkokdaj pogleda na mojo mizo to neveselo, zaprašeno predmestno sonce. Stene so temnordeče, poslikane po okusu predmestnega pleskárja s pustimi, zamazanimi ornamenti. Od srede okna do tal, pod ogledalom in ob postelji vise zatemnele, že nekoliko razcefrane preproge. V mojem kabinetu je mrak, zdi se mi, že šest let.
Ali zdaj že zdavnaj ne vidim več ne okna, ne sten, ne pohištva; tako, kakor otrok ne vidi matere, dokler je poleg njega in jo ljubi šele, kadar je sam. Moja izba je del mene samega; polagoma, da se nisem zavedel, se je spojila z mano in zdaj je moj dom.
Zgodilo se je nekoč, da nisem videl svojega doma skoraj tri mesece. Potrt sem bil, sam sebi tuj, moje misli so bile nestalne, frfotajoče, plitke, ne veselja ni bilo v njih in ne žalosti. Hotel sem napisati povest, toda kar sem napisal, je bilo dolgočasno, vsakdanje, brez ognja, brez osti. Pisala je moja roka, ker je bila vajena, moje srce pa ni čutilo in moj razum je bil profesorski. Pa vendar sem videl zeleno drevje in šumečo vodo, če sem pogledal skozi svetlo okno in skoro polovico jasnega neba je premeril pogled. Nisem maral zelenja in ne šumeče vodé in tudi ne jasnega neba; bolj žive in spomladanske so bile moje misli nekoč, bolj je šumelo in kipelo moje koprnenje in više nego to nebo so se vzpenjale sanje mojega srca. Svoje misli sem hotel videti, napisane na temnordečih stenah, svoje življenje premeriti z umnim pogledom, spoznati najtišjo skrivnost trpljenja in radosti, kakor se je izvila iz mraka moje izbe, poslušati sladko melodijo, trepetajočo iz tišine.
Tako sem se povrnil in v tistem hipu, ko sem prestopil prag, sem se spoznal, začutil sem svojo moč in sem je bil vesel. Otrok se povrne k materi, prime jo za roko in se ne boji nikogar.
Zgodi se, da je moje srce bridkosti, razočaranja, obupa polno. Zgodi se velikokrat. Blodim po ulicah brez miru; na srce trka težka misel o koncu, počitku. Ni ga na svetu, da bi mi segel v roko, pogledal mi v obraz. Ko se vrnem truden in prestopim prag, si oddahne srce in je mirnejše; komaj če zaihti. Moj kabinet je moj prijatelj in moja ljubica. Vse moje misli pozna, vso mojo žalost in vse hrepenenje mojega srca. Trpel je z mano, snoval je z mano predrzne sanje, pel je z mano vse moje lepe pesmi. Na teh temnordečih stenah je napisana povest vseh povesti.
Ne maram gostov. Če mi stopi kdo v izbo z glasnimi, nespodobnimi koraki, mi je neprijetno pri srcu; nečem, da bi se kdo prelékoval na mojem stolu, naslanjal se ob mojo mizo, odpiral moje okno. Kaj namerava človek z mojim dekletom? — Ne, vi drugi imate prijatelje, imate ljubice, pustite mi na miru mojo izbo. Ni potreba, da bi oskrunil tuj pogled te stene, ki so na njih napisane moje najtišje misli ...
Pred nekaterimi dnevi sem šel z dóma in sem se povrnil šele sinoči. Odprl sem duri in sem stal na pragu; oči so se mi zasolzile od žalosti. Stene so bile poslikane svetlozeleno, z velikimi belimi rožami. Okno je bilo nastežaj odprto in reka svetlobe je lila v izbo. Tuja roka je bila razvrstila pohištvo tako spretno, da je bil kabinet prostoren in prazen. Stal sem na pragu kakor tujec; stene so strmele name z brezizraznimi svetlimi očmi in so molčale; vse moje sanje in misli, moje trpljenje, koprnenje dolgih let, vse izbrisano, izmito, pometeno s prahom preko praga.
Sklonil sem glavo; tujec, popotnik brez doma.