Moj nokturno
Moj nokturno (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
V polnoč spečega morja hiš odmevajo moji koraki,
blažino pošumevajo vodnih vil lasje v narasli reki,
do zvezd se vzganjajo moje duše kriki:
Ha, biti vsemirje, ki samo sebe požira
v blazni ogromnosti svoji; streti, razdreti
pajčevino strupenih mislil, ki razprostira
se nad mestom nestvorom okuženim; zavratno
sikanje kač nevidnih se po meni stega,
že me verige ogabne opletajo vsega …
v divjem strahu rodila mi duša je svitke
razljučenih mojih lastnih odpornih misli, vitke,
plapolajoče polzke trake, šarene nitke ...
v iskrečem se plesu so se sprijeli,
objeli klopčič živi, v sladostrastju vzdrhteli
in glej — splodili
so se spet novi in novi gomazeči šopi vrvi,
ki so mi dušo priželi, priželi — —
Tedaj je zavpilo srce, da so okameneli sikavci
in zastrmeli.
Upornik sem misli! Zašelestite,
polnočni vetrovi, da duša zasanja,
vi dihi vsemira, mehko oblite
zločinca trudnega od praiskanja.
Žena mi bodi ti, noč zvezdâ,
da ves v tvojih opojih zdrhtim —
O, zdaj poznam te, glas srca:
Le po objemih koprnim,
po vsedivni melodiji,
ki pretvarja v valovanje
mene, tebe, vse vesoljstvo ...
kakor slutnja, kakor san je
tvoja duša, — človek — sfinga —
godba raztalja v toke občutij
vso telesnost — — — Melodije,
melodije, melodije ...
Hlad ... tišina ... mesto spokorno ždi ...
sikalcev — nikjer —
nad reko pod mostom se zibljejo megle,
morda se vanje v strahu pretvorili so.