Moj počitniški dom

Moj počitniški dom
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 14. avgust 1912 (45/185)
Viri: 185
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nič se ni izpremenilo. Vse je tako, kakor je bilo lani, predlanskim in pred leti: bela hišica z zelenobarvanimi vrati in oknicami, tik nje hrastič in košat oreh, za njo gosta gabrova seč, da varuje cestnega prahu in brani voznega ropota. Hodnik na pročelni strani vabi v grdem vremenu in toplih večerih, vrtič za hišo, raztezajoč se na eni strani do ceste, na drugi do malega potočka pa napaja vzduh s svežostjo in cvetličnim vonjem.

Kamor nese pogled, samo zelenje, bujno zelenje: travniki in gozdi, za njimi pa z jelovino in bukovino obrastlo gorovje Dobrovlje.

Ej, to je biserov nastlanih po planem in gričih! Ko se je vsako steblice nadelo z blestečo nizjo rosnih kapljic, ki se v njih kopljejo zlati prameni jutranjega sonca, in ko cvetke proti nebesni svetlobi obračajoč drobne glavice, razgrinjajo po tleh pisane preproge. Listje na bližnjem hrastiču, orehu in drugih drevesih se predramlja iz spanja; lahno se ziblje ter stresa raz se nočno mokroto.

V gnezdu, visečem v podstrešju nad hodnikom, navsezgodaj začvrče široki kljunčki mladih lastovic; bliskoma švigata samec in samica nad slemeni, med hišami in ob tleh loveč drobne mušice. Kako mladiči iztegujejo vratove, kriče in odpirajo kljune, kadar se vrneta s plenom! Kajti njihova telesa potrebujejo zdaj mnogo snovi, ko rastejo in se jim mršavi puh pretvarja v gladko perjiče. Stara dva vesta to, zato se ves božji dan ne utrudita lova za mrčesom. V skrbi za zarod pozabita nase.

Komaj ko se na daljnem vzhodu zasvita, zvezda za zvezdo obledi in bledi, dokler ne ugasne, se začno odpirati vežna vrata mojih sosedov. Na velih obrazih, na utrnjeni hoji, se jim vidi, da se niso dodobra pospali, da se niso dovolj izpočili: kajti noči so kratke, dela obilo. Medtem ko polagajo živini in pripravljaio orodje, se vije sivkasti dim v vitkih stebričih iznad streh. Gospodinje pripravljajo zajutrk; in preden je živina oskrbljena, stoji skodelica kave na mizi.

Čim bolj ko se krči senca pred hišnimi pragi, tem hujše pritiska vročina. Solnce peče in žge, kakor bi hotel v enem samem dnevu ves svoj žar izžariti. Tedaj je božjega daru preveč za človeka, živad in rastline. Cvetlice klonijo glavice in povešajo listke; tudi lastovici omagujeta pri lovu; sedeta na rob gnezda in žvrgoleč učita žvrgoleti mladiče.

Delavci na polju se kopljejo v potu: s čela jim curlja, obleka se jim ovija telesa. Goreče paščice jim padajo na tilnik; mamijo jih, da se opotekajo, kakor bi bili pijani. Koprneče se ozirajo po senci, kamor posedejo, kadar jim gospodinja prinese malico ali južino.

Najboljše ima še zgubančena starka, ki pleve v koruzi. Čepe in sede ruje kokelj in slak, medtem ko jo široki koruzni listi vsaj za silo branijo solnčnega pala.

Kesno popoldne se pa kaj radi začno vrhovatiti oblaki. Tam izza kranjskega kota, izza Babe, najprej priskakljajo mrenaste meglice. Namah se vse obzorje zakrije, nekaterikrat zablisne, nato pa začnejo padati kaplje, odkraja posamezne in debele, da odskakujejo od tal; v taistem hipu se pa že tudi ploha vlije, ki v trenotku poplavi cesto in dvorišče. Grom pa neprestano bobni in jek od Dobrovelj sem ga podvoja, potroja, da se trese moj dom in šipe klepečejo v oknih.

V tako ohlajenih večerih je blažena slast s hodnika dol zreti pa vasi, ko iz premočenih tal puhtijo mameče vonjave. Čim kasneje na večer gre, tem globlja tišina zavlada; lučica gasne za lučjo, dokler okoli desetih, enajstih zadnja ne ugasne. In zdaj zakraljuje božanski mir okrog in okrog po soseski. Le kak štirinožni čuvaj se še oglasi izza ogla, iz spalnic se pa zasliši kak vzdih ali pa rezko smrčanje.

Veličastno plava po nebeškem svodu nočna kraljica, spremljevana od prozornih oblačkov. Nje medla svetloba srebri spečo ravan, da je liki odeta z motnobelo tančico. V fantastnih oblikah kvišku strle samotna drevesa. Pripogibljajo se, večajo in manjšajo ter tajinstveno sušteč iztegujejo veje proti poznemu potniku.

V temnih obrisih se odčrtavajo vrhi in vršiči bližnjega hribovja. Kakor sajast velikan je, ki se je zvalil počez čez dolino, kjer zdaj mirno leži: tu ima mršavo glavo in ostasti nos, ondi silni bok in orjaški palec na nogi. Enakomerno šumenje Savinje tam od jezu sem mu pa poje uspavanko.

Tako je na mojem počitniškem domu in tako je bilo že pred dvajsetimi in več leti; letos je lani enako: hišica, hrast, oreh in vse – še celo iste lastovice menda gnezdijo pod streho. Kakor da bi se kolo časa pri nas ne vrtelo, ampak bi bilo na zarjaveli osi neznano kdaj obtičalo.

Toda ne! Samo videz je, ki vara.

Kakšen je bil Ožganov fante še pred nekaterimi leti! Pretepač in ponočnjak, da nič hujšega: Viržinko v ustih, rženico za ušesom, klobuk na juhe, pa bahavo je stopal po cesti, kakor da bi vsa dolina bila njegova. In danes? Odkar je Ožgan, je najpohlevnejši človek na svetu. Da bi se pretepaval in ponočeval, kaj še! Namesto slame za ušesom in krivca za klobukom pa vlači svojo umazano otročad po naročju.

In Orehkova Micika! Predlanskim se je na bregu še valjarje igrala. Potlačila si je krilo med noge, legla na klanec in se kotljala navzdol. Tudi lani se je še družila z otroki; toda kotljala se ni več, ob strani stoječ je gledala in se smejala, pa skrivoma se je ozirala na cesto, kadar so šli fantje po njej, srce ji je pa koprnelo. Letos pa je že celo dekle zaokroženih bokov in zvrhanih prsi, in ne ozira se samo ona za fanti, ozirajo se tudi fantje za njo.

In kadar zvonovi zabrne žalostinko! Tedaj se zbere tropa resnih ljudi, kakor nanese, danes pred to, jutri pred ono hišo. Zbijajo deske, da votlo bobni; denši krsto na rame, jo pa odnesejo tja sredi žitnega polja, odkoder ni pota nazaj. Oh, koliko dragih sosedov so mi ti mrki možje že odnesli! In ni se nadejati, da bi kdaj prenehali, češ: Kolo časa je to.

Oj, ti presneto vreteno! Homotaš se tudi pri nas, počasneje sicer, ko drugod, pa humotaš se! In trikrat presneto, ker črtaš gube in siviš lase tudi na meni.