Moj prijatelj Jamralec
| Moj prijatelj Jamralec Josip Jurčič |
| |||||||||||||
Humor! Kje ga čem sedaj v teh resnih časih vzeti? Še ukrasti se ne dá! Brez humorja pa ni pravega pisanja za listkarja. — Zató naj me nemškutarska duševna pigmeja dr. A. v úho piše, višenski polžarji naj me »radi imajo«, litijski dr. B. naj se preteplje, ali kar hoče — jaz ne potujem več okolo, kakor vaš X. Y.; tù sedim v vinógradu pred hramom, zobljem grozdje in premišljam, kaj bi mislil, da bi svoje razdražene živce umiril. »Hab' kein Fischblut in den Adern,« govorim s Scheffelnom, zató sem se zadnje dni toliko jezil, da sem sedaj sam pred seboj bežal tù sèm.
Rusko-turška vojska je poleg druzih velicih nasledkov imela tudi ta mali, da je moje živce popolnoma v nered spravila. Ne da bi se bil od radovednosti tako razburjal — jaz sem miren in prepričan, da napósled Rusi zmagajo, in nekaj veljave dajem celó »krivoverskemu« načelu, da po zgodovini »iz krví sloboda rase«. Tudi me niso vzbunili in iz ravnodušja vrgli morda nemški časopisi s svojo perfidno zavijačnostjo in pretiranim razlaganjem o vojnih dogodkih ali plevenskih neuspehih. Vem, da jih pišejo nemški židki in bastardki, ki bi vsi vkupe pred kakovo rumunsko mokro cunjo tekli. Tudi zoper nervoznost prijatelja M., ki toži o nji po branji teh nemških člankov, vem gotovo zdravilo: — brati jih ni treba.
Mene je moj prijatelj, gospod Jamralec, (Bog mu odpústi, da nima ime slovenske korenike) v nervoznost spravil, da sem bežal pred njim in pred seboj in se sedaj z grozdjem zdravim in za božjo voljo ter na vse pretege poskušam Plevno, Šipko, Jantro, i. t. d. tako dolgo malo izpozabiti, da mi »Slovenski Narod« poroči: »Hvala Bogú, denès je prišel telegram, ki je vreden, da ga debelo natisnem.«
Ko bi vi vedeli, kako čuden mož je postal ta moj prijatelj Jamralec!
Nekateri pretirani konservativci pravijo, da je ruskih nesreč pri Plevni kriv sv. oče papež, ker je pred začetkom vojne rekel, da »težko leží božja roka na Rusiji«; drugi pravijo, da je kriva diplomacija, ki je carja slabo poučila, da je postavil premalo vojske; tretji dolžé ruske generale; četrti pravijo, da je turški fanatizem kriv; peti — pa saj časnike berete, vi veste, kdo je vse kriv, ali kdo se dolží, da je kriv.
Moj prijatelj Jamralec se je pa tako vêdel meni nasproti, kakor bi bil jaz kriv! Za zájutrek mi pride o Rusih javkat, za kosilo zopet jamrat, po poludne jadikovat, v kavarni mi ne dá mirú, zvečer pa mi s tožbami o Rusih soli večerjo, in me z obsodbami Rusije in Slovanstva spremlja do vežnih vrat!
On vé, da me bolí uže stvar sáma, tudi njega bolí, ker je sicer pošten rodoljub, ali ne prizanese mi kakor da bi bil jaz kriv vse ruske »neudače«. Zastonj mu govorim, da ni še konec koncev, naj počaka, bode uže še, morda ima pa nesreča tudi dobro stran, kdo bode obupu val i. t. d. To je le, kakor bi olje v ogenj vlival. On jamra, pa jamra in toži!
Pa vse to bi še kako potrpel, saj ga poznam — ko bi le ta ljubi moj prijatelj prerokovanje pustil. A ne! Prerokuje mi, kakor Kasandra v ednomér in vedno to, česar ne želí ní on, ní jaz, ní noben človek. »Boš uže videl!« pravi na moje ostre ugovore s tako resignacijo, kakor bi bil sv. Elije učenec.
Kdor bi ga ne poznal, da je vseskozi Slovan v duši, mislil bi, da je grd nemškutar, kakor kakšen penzijonist. Pa je le strahopetnež, Slovenec, kakor jih je žàl več, da bi précej puško v koruzo metal, precej obupaval, précej črnogledal.
Zató sem bežal pred njim in zobljem grozdje in bi rad nekaj dnij pozabil njegova prerokovanja in vso politiko, da se zopet okrevajo moji živci.
A žàl! ne vem, če bode kaj. Ko tako po dolini gledam, nareja se mi pred oči: tam iz óne poljske gorice »Grivica«, tam iz onega klanca Šipka, na brdu stoji sveti Nikola, za brdom se bojim Sulejmana, daljni potok mi predstavlja Jantro...
Brrr! Telegram, debelo tiskan telegram — mi kmalu prinesite! Meni se zdi, da padem na kolena in molim, kakor še nisem.
Fr. Levec.