Moj prvi ples
| Moj prvi ples Ljudmila Prunk |
Avtorica je podpisana s psevdonimom Utva.
| |||||||||||||
Po dolgih dneh nestrpnega pričakovanja in hlastnega pripravljanja prišel je slednjič oni toliko zaželjeni večer, večer Sokolove maškarade, ali zame večer – mojega prvega plesa ...
Mesec dni je bilo, odkar je prišla moja sestrična iz malega trga z dežele na posete v mesto za predpustno sezono. In mesec dni obečal nama je ujec, da naju popelje na Sokolovo maškarado, in mesec dni nama je tudi pretil pri vsaki najmanjši nevolji, ki sva mu jo provzročili, da naju ne popelje. In poleg tega je bilo baš tudi mesec dni, odkar sem sem spoznala med mladimi, za narodove ideale vnetimi ljudmi, galantnega, žoltolasega, nad vse ljubeznivega študenta, kateri je z neverjetno rapidnostjo osvojil moje srce, – o čemur pa doslej ni vedel ni on niti kdo drugi, najmanje pa ujec, kateri bi bil napravil med nama gotovo nepreplezljiv plot. Ujec je bil namreč zaklet sovražnik vseh takih idealnih študentovskih zvez, kakoršnim se srca ljudi obeh spolov v mladih dneh prve ljubezni tako rada vdajajo, ne da bi z ene ali druge strani padlo kruto in sovražno vprašanje: Kdo si? kaj boš? ali pa – koliko boš imela?
Čuvala sem zato svojo tiho, sladko srečo v ljubečem srcu, dasi bi bil jeziček tako rad brbljal o njej.
Sestrična Kriša je bila v tem mnogo na boljem. Lahko rečem, da je bila že na pol zaročena s tako dobro situviranim notarjem, da mu je manjkalo le še ženice do vseh svojstev resnega in nesamostojnega moža. Zato mi je Kriša brezskrbno žlobudračkala in vsevprek pripovedovala o svoji ljubezni, o sreči in blagostanju, ki jo čaka že tako blizu ob njegovi strani ... In o tej realno idealni ljubezni je tudi ujec vedel ter je z dopadajenjem gledal na nju razmerje in težko pričakoval njiju ožje zveze.
Kaj čuda potem, da je bil ves tazadnji dan pred maškarado posvečen samo pripravljanju, pričakovanju in – sanjarijam!
Da, sanjarijam! Obe s Krišo sva vedeli, kaj je pravzaprav združeno z najinim pohodom na ples. Posebno Kriša. Kaj je mene pravzaprav vleklo s tako neukrotljivo silo tja, ni ujec nič vedel; kajti ko bi bil le slutil, ne peljal bi me bil nikoli.
»Nocoj, oh nocoj,« govorila je Kriša, »nocoj bo lep večer. Koliko mu imam povedati. Od srca se hočem pogovoriti ž njim,« je hitela vneto. In velike žametne oči so ji sevale v čudovitem lesku, da sem se nehote ozrla v zrcalo, kaj je z mojimi. A našla nisem nič posebnega v njih, in zavidala sem Krišo. Vedela sem, če pogleda s tistimi temnimi očmi le enkrat do dobrega svojega viteza, zapali mu srce v en sam gorostasen zubelj ljubezni.
A jaz! Jaz sem bila tudi v tem dokaj za njo. Pred vsem sva z mojim idealom igrala skrivalico pred svetom: a kar je še huje – tudi drug pred drugim. Kadar sva se srečala, odlikoval se je on s posebno resnobo, jaz pa z rudečico. Ko je odšel mimo mene, in sem se pred ovinkom vsakikrat slučajno za njim ozrla, stal je in gledal za mano ter me tedaj tudi poredno pozdravil. Te redke slučaje najinega srečanja hranila sem jaz skrbno v svoji duši in sanjarila o njem dan in noč. In tako so se te sanje raztezale v neverjetno dolg roman.
»Nocoj, oh nocoj,« govorila je Kriša, – in »nocoj, oh nocoj,« odmevalo je v mojem srcu, in pogreznila sem se v najromantičnejše misli in prizore, kar sta jih kedaj skovala Jurčič in Kersnik o zaljubljenih ljudeh, da mi je duša trepetala v nepopisno srečnem pričakovanju. Če nič drugega, gledati ga hočem in samo gledati, – vjeti hočem vsak njegov pogled in ga shraniti v dno svoje duše.
Med takimi in sličnimi mislimi in čutstvi se je spustil mrak na zemljo. Najina večerja je ostala nedotaknjena. Obe sve bili preveč razburjeni, da bi mogli mirno sedeti in jesti. Vibrirali so nama vsi živci sladkega nemira. Ujec pa je bil miren kakor star vojskovodja, strupen kakor gad. Kratko in kruto dajal je nama inštrukcije, kako se morava vesti. Posebno meni kot novinki ni mogel nikoli dovelj dopovedati, kako naj se vedem, krečem in kaj naj govorim ... Predvsem, da se ne izdam kot maska, kdo sem. Vroče mi je polagal na srce, naj se izognem konverzaciji z mlečnozobimi študenti in drugimi takimi brezupimi elementi. H koncu mi je navedel par plesnjivih filistrov, katerih naj se primem, in če mogoče – držim.
»Sedaj pa je čas,« je zaključil ujec, »čez uro bodita mi pripravljeni, sicer ostanem doma.« Odhiteli sva v najino sobico. Dva blesteča kostima od same svitlomodre svile, pokrita z belo fino kopreno in pretkana z neštetimi zvezdicami, visela sta na stojalu sredi sobe. Na mizi sta blestela dva dijadema in dva zlatokovinasta pasova poleg kopice cekinov nanizanih na nit za nakit.
Prva se je oblekla Kriša. Ko je bila deloma gotova, pomagala je meni. V trenotku sem imela prelestno obleko na sebi. Ko mi jo je hotela Kriša zapeti, povedala mi je z jokavim glasom, da mi je preozka. Res da je bila obleka že par tednov doma pripravljena; ali da bi se bila jaz v tej kratki dobi v očigled svoji brezupni ljubezni toliko zredila! Toda potrpi! Nategnila sem steznik, zaječal je, se razširil, v rokah pa so mi ostali pretrgani trakovi. Kriša se je zgrudila v vsem svojem lesku na stol in zaihtela. Tudi meni je do tega malo manjkalo. Treba bi bilo v tem trenotku le ujca, da bi bil bleknil vmes: pa doma bodimo! A ker ujca na srečo ni bilo, sem z neverjetno hitrostjo steznik zopet vravnala, in tedaj je šlo vse po sreči.
»Še rokavice si brž natakni, pa si gotova,« silila je Kriša ter mi pričvrščala krinko na obraz. Otipala sem jih na mizi. V tistem hipu pa je tudi vstopil že ujec pripravljen na odhod.
Bilo pa je tudi že skrajni čas, kajti moje srce je bilo že zelo trudno.
Pred vratmi nas je čakala droška. Ročno in gracijozno je Kriška skočila v voz in jaz takoj za njo. Ni še utegnila dvigniti pete s stopalnika, ko sem ji jaz nehote stopila nanjo, da je nje lični svetlomodri čeveljček odletel pod voz. Zelo mi je bilo neprijetno; sramovala sem se svoje nerodne gracijoznosti. Toda Kriša ni videla, da sem bila pod krinko vsa rdeča zadrege. Čeveljček ji je godrnjaje fijaker pobral in ji ga nataknil na nožico. Ko se je skobacal še trebušni ujček v voz, zdrdrali smo proti cilju.
Kmalu smo izstopili v svečano in razsvetljeno vežo gledališča. Ko sem zagledala toliko ljudstva, postalo mi je malce tesno pri srcu in obraz mi je zapekel pod krinko. Zazdelo se mi je, da imam skoraj prekratko krilce, in neprijetno mi je bilo. Ko smo stopali po stopnjicah navzgor, zagledala sem na robu stopnic mladega Sokola, ki se nam je globoko priklanjal in se veselo smehljal. Bil je – on. Še nikdar se mi ni zdel tako lep ko ta večer. Mala čepica mu je predrzno čepela nad levim ušesom, pomaknjena precej na čelo. Iz oči mu je kipela sama nagajivost, da sem plaho sklonila glavo in povesila oči. Tedaj sem pa zopet videla svoje krilce, ki se mi je zdelo čimdalje krajše. Pohitela sem za sestrično in ujcem, da bi mu bila brž izpred oči. Stric pa je godrnjal: »Čemu si mu odzdravila. Ta nas že ima. Spoznal nas je po tebi. Ampak to ti rečem. Mehala, ne moti se ž njim. Kaj pa je? Lahkoživec mlečnozobi, nič in zopet nič. Vsak teden bi mamil drugo!«
Med godrnjanjem smo prišli do dvorane. Tu sem se stisnila h Kriši; prevzeta sem bila svetlobe, ki se je vsipala iz tisočerih žarnic izpod stropa in sten. Obširni prostor je bil odičen s palmami, oleandri, zimzelenom in drugimi takimi trdoživimi rastlinami. Ob stenah so stali naslonjači od rdečega žameta, tesno drug ob drugem. Nekateri so bili zasedeni z živahnimi maskami, nekateri pa so še prazni razprostirali svojo gostoljubno naročje v prijazen sprejem. Nad njimi so se vrstile lože v istobarvnem žametu in iz vseh lož kimale so glave odličnih rodoljubnih dam in resnih gospodov doli na plesišče, kjer sem isti hip promenirala s Krišo. Zdelo se mi je, da so vse oči vprte v naju, in tesno mi je postalo pri srcu. V glavi se mi je pojavila čudna omotica, v kateri sem prebila ves večer in tri dobre dele noči. Krinka mi je čimdalje bolj palila obraz, krilce se mi je zdelo že tako kratko, da sem se dodobra sramovala. Čutila sem mraz v kolena in sključena sem stopala poleg Kriše. Na srečo je prišel kmalo ujec za nama. Bil pa je zopet hud, in zopet name.
»Mehala,« dejal je, »nogavice ti lezejo doli; nagubane imaš, kakor star general hlače. Kakšna hodiš med ljudi, neroda nerodna!« Prijel me je trdo ter me odvel po dolgem, polumračnem hodniku, kjer je odprl mala vratica.
»Aha,« mislila sem si, »to je loža.« To je imenitno. Tu ostanem ves čas in ne ganem se odtod. Kriša pa sili le na plesišče, le v dvorano, le da bi brž našla svojega dolgopetca.
Zadovoljna sem bila, da sem podveze doma pozabila; tako bom lahko ves večer tu sedela ter gledala na ljudi in na maske, kakor so drugi prej name gledali, mislila sem si. A nisem se še dobro vsedla, že mi je Kriša ponujala dva trakova, ki ju je odtrgala od rutice ter me silila, naj si zavežem nogavice, da pojdeva brž v dvorano promenirat.
Nerada sem se podvrgla temu, a ker je tudi ujec še vedno nad menoj godrnjal, zapustila sem ložo, kotiček sladkega zavetja, ter odšla na plesišče.
Že pri uhodu pa me prime nekdo mehko za roko in zašepeta: »Sladka moja Kriša!«
»Kriša je ona,« odvrnila sem pokorno. »Jaz sem nocoj Mehala,« dodala sem tišje. Bil je gospod notar. V tem pa se ga je tudi že sestrična oklenila. Nekaj časa sem hodila za njima, nekaj časa na levi, nekaj časa na desni strani, kjer sem pač našla prostora, kajti zame se nista brigala nič. Niti Kriša ni pazila več name. Iskala sem z očmi ujca, ki je ostal v loži, a našla ga nisem. Nič nisem vedela in razumela, kje je naša loža, ali na desni strani ali na levi, ali v prvi ali v drugi vrsti. Ko sem to ugibala, hotela sem prašati sestrično, a nje ni bilo več.
Na plesišču je bila gnječa. Godba je zasvirala, in vsa ta gnječa se je začela valiti in majati in zibati, in v tem vrtincu valila sem se tudi jaz. Ko sem se dozibala, ali bolje, ko so me zvalili do izhoda, prerila sem se vun ter krenila po hodniku, kjer se mi je zdelo, da mora biti loža. Dolgo sem hodila, dvakrat gori in doli. Vsa vratca so bila enaka. Odprla sem ena, in v mene se je z veselimi očmi ozrlo dva para prostovoljcev. Odskočila sem in pohitela naprej. Prisluškovala sem potem pri drugih vratcih, in zdelo se mi je, da ni nikogar notri. Ohrabrila sem se in potrkala. Nič glasu. Pritisnila sem kljuko, in evo, bila sem v naši loži. Moj plašček je visel ozadju, prepričal me je o tem, a ujca ni bilo nikjer. Pregledala sem vso dvorano, vse plesalce: o ujcu, Kriši in notarju ni bilo ne duha ne sluha.
Dolgo sem sedela samotno v svojem kotičku. Kadar je bil ples, sem opazovala to vrvenje, opazovala posamezne dvojice; vse Sokole sem premotrila, a nikjer znanega, ljubega obraza. Nikjer njega, nikjer njegovih porednih oči ... Slednjič sem med vsem tem vikom in krikom, godbo, smehom, rajanjem in iskanjem zadremala ...
»Gospica Luci, smem prositi!« predramil me je ljub glas. Bil je on, Sokol, moj žoltolasi študent. Moj ideal stal je pred menoj. – Molče sem vstala in se mu pustila odvesti na plesišče.
Jaz dotlej nisem imela pojma o plesu. Nisem razločevala, kaj je polka, valček, mazurka in drugo. Mislila sem: ples obstoja v tem, da se človek vrti. Godba je tu le radi svečanosti. Vrtelo bi se pa lahko tudi brez nje.
Ko sva prišla v dvorano, postavila sva se v vrsto. Nama nasproti je bila Kriša z notarjem. Plešasti gospod v fraku s klakom v roki skakal je med pari ter vsklikal: Četvorka! Moj Sokol je takoj razumel, kako je z mano in na belo čelo so mu stopile ogromne, znojne kaplje. Moral mi je dajati pouk za vsak korak. Mehko me je porival in pomikal okoli sebe in koder me je bilo treba. Bila sem že vsa zmešana, kajti tudi plešasti voditelj plesa v gali se je vtikal neprestano med plesalce ter se zadiral s francoščino v harmonijo godbe. »Balancè« se je zadrl tik mene. Stresla sem se, moj kovinasti pas je s silnim zvokom zdrknil na tla. Razmaknili so se prestrašeni pari, le moj žoltolasi Sokol se je sklonil ter mi ga s kavalirsko udvorljivostjo pobral.
Kmalo je bilo zopet vse v redu. Plesalo se je dalje. Dolgo smo hodili semtertja, se drug drugemu priklanjali, se zibali in cincali in hodili drug okrog drugega. Podajali smo si roke, hodili v procesiji po dvorani itd. Naenkrat pa je velel plešasti gospod v fraku s klakom v roci: Polka. Nakrat so se spoprijeli posamezni pari ter se v divjem vrtincu sukali. Jaz pa sem bila sama. Izgubila sem njega. Sama sem stala v gnječi za hipec, potem pa sem krenila proti izhodu dvorane. Že sem stopila na hodnik, ki je vodil do lože, ko prihiti moj Sokol ves spehan za menoj. V eni roki je držal moj modrobojni, s zlatimi zvezdami posuti čeveljček, v drugi mojo pahljačo in rutico, kar sem v tem silnem direndaju zgubila ...
To je bil moj prvi ples s Teboj, Rasto! Ah tragikomični spomin. Le škoda, da je prvikrat le enkrat, kaj ne, moj sivolasi Sokol?!