Moj prvi svet
| Moj prvi svet. Ivan Pregelj |
| |||||||||||||
Tako daleč je, da komaj v sanjah najde ljubezen pot nazaj. Ptič se je speljal in in se pognal v neskončno morje solnca in luči, nič več ne ve za gnezdo, ki ga je dalo drevju in solncu in pomladi. A takrat, ko se ženejo lastovke in žerjavi na jug, zavrkuta strašno začudeno in umolkne in išče in se motno zave, da je bilo nekje in je imel brate, s katerimi je spal v enem gnezdu in je bila baš ob gnezdu čudno zakrivljena vejica, kamor sta sedala stara dva. Kje je čudnozakrivljena vejica, kamor sta sedala stara dva? ...
Bil je laz nad mojo rojstno bajto. Mejil ga je zid, ki se je neprestano lomil in kršil in smo leto za letom morali vdevati kamenje, ki se je bilo izprožilo. Tam pod tistim prisojnim in podirajočim se zidom so cvele prve vijolice. Pa cvetja tolminski otroci ne marajo. Je pač tako iz očetov. Čemu vijolice lačnim? Lačen sem slišal, da so polži užitni. Zato sem stikal za zaslinjeno polževo hišo. Zaslinjene polževe hiše so bile moj prvi svet. Še danes ne vidim brez ganotja polževe hiše, ki mi obuja strašno sladko domotožje po tistem lazu v solncu. Ali pa pomladne vode! Pod tistim lazom je bila mala ravnica »na tnalu«. V zgodnji pomladi je vsa tista ravnica tonila v mokroti, ki je v sto drobnih virih kipela iz tal. S prtom sem mašil eno luknjico in si je voda koj izdolbla kje blizu novo. Glavne vire sem vse poznal in jih označil z imeni potokov in voda: Soča, Idrija, Bača, Tribuša, Tolminka, Drebočnik, Ušnik ... petdeset imen.
Še danes bi s prstom pokazal, kje je izvirala »Sava«, pa če bi sred avgusta stopil na tisto ravnico ... Tam je bil tudi nekak, skrivnostnočuden štor, iz katerega se je vedno sipala nekaka rumena moka. Pravil sem, da nesem v malin. Moj mlinar je bila muha, katero sem bil nekdaj potisnil skozi luknjo v štor. Bogvedi, da je štor štor in stokrat najdem podobne v gozdu: a se nehote ozrem po muhi — mlinarju. Potem je rastlo tam nad greznico veliko in močno pušpanovo drevo. Tako močnega pušpanovega drevesa še nisem videl poslej. In s ponosom bi povedal še dandanes, kakor takrat: »Mi pa imamo pušpan. Tri goldinarje je ponujal nožar za les, da bi oselnike delal iž njega.« Potem je rastlo tam še sadno drevo. »Cimbori« smo mu rekli. Strašen sad. Vsako pmlad smo bili bolni od tistega netečnega drevesa. Dandanes bi ne pokusil takega sadeža, a v sanjah sem ga jedel že nekajkrat. Potem je bil tam ozek vrt. Tam sem grebel v mehki ripasti zemlji. Tam sem svoj prvi zaklad, nesrečnik, zakopal, tri ukradene gumbe »duše« in eno staro obrabljeno »gobasto« pero. Tudi ta reč ne da miru mojim sanjam. Tam mora biti morda vsaj še drobec ilovnate zemlje, katero sem v klobuku nanosil in utepel za tri pedi dolgo keglišče. Kegle sem izrezljal sam, kroglo sem našel na hrastovju Z desnico sem prožil sunke, z levico sem padle kegle postavljal. Tega ne vem več, kako sem imenoval svojega iluzoričnega soigralca, a spominjam se, da sem vedno sebi v korist odločil in tudi stave dobil za »tri ali pa luknja.«
Kdaj je bilo vse to? Vsak dan me odločneje obhajal občutek, da je vsa večnost med tistim svetom in to bridko lepoto Gorenjske ki jo že precej zdolgočasen uživam Vsak dan raste bridkost v meni: domotožje po svetu mojih polževih lupin, vrelcev, mlinarja v štoru, keglišča iz ilovice ...
Potem pa ljudje. Moj Drejček, moja Mičica ...
Zadnjič sem srečal domačinko. Poznala me je. Jaz je nisem. Bogvedi, da ni hotela povedati, kdo je. To je tista modra skromnost mojih ljudi. Boje se, da bi bili nadležni, da bi žalili. Odkar sem videl nekaj drugačnih plemenskih lastnosti v družbi sam okusil bridko samostojnost, zaprto samozavest še prav mlečnomladih pogankov te svoje nove družbe, me boli za vse brate in sestre naša »suženska« plašnost. A poboljšal se ne bom. Še govorim tiho, še hodim po prstih in klobuk pred svojimi profesorji sem še vedno snel ...
Pa da povem o tisti domačinki, ki me je srečala in sem ves bolan, če se spomnim, da je šla mimo in se nisva poiskala v kratkem pomenku desetih minut in je ostala negotovost v meni. To je namreč tako, da je bila Polonka moja žlahta in sem nekako no ovinkih zvedel, da je že umrla. A zdaj mi ne da miru in se uverjam, da je bila baš Polonka, ki me je srečala in je nisem spoznal. Toliko skromnosti nisem doživel nikoli več. Vsakrat, ko sem prišel »slovo jemat« na Modrejce. mi je stisnila pet kron v roko. Zadnjič na mi je dala le dve kroni in jo je bilo tako strašno sram. Polonka! Če si bila zadnjič Ti in ne ktera druga, Polonka, vedi, da nisem Judež! ...
Moj prvi svet je moja sreča. Zdaj je naravnost serafsko ožarjen po trpljenju in bridkosti. Zdaj je postal moja velika bol in želim in delam, da bi vsi občutili to bol, kot bol nas vseh, pa prav vseli.
Moj prvi svet je skoro edina vsebina mojih pesniških sanj ...
Kakor ptič iščem in ne vidim, kje je stalo gnezdo. Vidim čudnozakrivljeno vejico, kjer sta sedela stara dva. Zaradi gnezda, ki ga ne najdem, bi skoraj preklel luč in solnce in bridko lepoto Gorenjske, preklel zaradi žalosti njih, ki smo bili v enem gnezdu, srečo in smeli vseh onih, ki še imajo dom ...
O polževe hiše, meline, vrelci v blatnem lazu, otroško keglišče! Ljubezen bo našla pot nazaj, ljubezen bo prišla pot nazaj, ljubezen bo pot pokazala nazaj v gnezdo ptiču zaletelemu, bolnemu v jeseni in srečnemu v sanjah o deželi »otrok solnca« ...