Moja dolina

Moja dolina ... Prikaži več Kristina Brenk

Spisano:	1996
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vonjave, barve, glasovi

Pomladna jutra v naši dolini so dišala po megli in rosi, poletna po pokošenem in posušenem senu, jesenska po odpadajočem listju, zimska pa po prvem snegu. Jutra so dišala tudi po lisastih kravah z žalostnimi očmi in po sveže pomolženem mleku, ki ga nisem popila niti kaplje, ker ga ne maram. Zjutraj je zadišal tudi pes Rjavko, ki se še ni umil. Umila se je le mačka in njen dišeči rep me je obdrsnil po jutranjih nogah. Kako sem srečna, ker se mi mama majčkeno nasmehne, čisto tihceno, pri nas se ne smejemo naglas. Mama vsipa belo moko v veliko modro skledo in vsa kuhinja diši po moki. Zaščegeče me v nosu, da si ga moram podrgniti. Kako bodo dišali šele sveže zapečeni hlebci, ko jih bo z lesenim loparjem jemala iz peči. Ko stopiš iz hiše na jutranji most, zadiši po tekoči vodi. Iz vrta pa plane vonj rdečih vrtnic in se spaja z dišavami rezede. Saj rezeda mora tako močno dišati, ugibam, ko pa raste čisto pri tleh in nas pokliče le s čudežnim dišanjem in so njeni cvetki tako nežni, bledorožnati, da jih komaj vidimo. Le diši, rezeda, le diši, ji pravim. Zdaj na nobenem vrtu več ne raste rezeda. Potem jutranje dekletce duha bele potonike, od vseh potonik diše najmočneje in ko bom zares velika, bodo v mojem vrtu rasle bele potonike na velikih gredah. Dobro diši tudi majaron. Če steče dekletce čez cesto na majhno trato, ji dišavje pošlje cvetoča lipa, ki raste pred cerkvijo. Spomladi diši belo bezgovo cvetje, jeseni pa temni šopi bezgovih jagod. Iz gozda nad našo hišo dahnejo kozji parkeljci in s sosedovega hriba te pozdravijo ciklame. Včasih zraste tam gori beli teloh. Saj vem, da se mu pravi črni teloh, a zame je bel in najlepši. Le redko ga vidim, a vselej me njegova lepota stisne pri srcu in nočem ga utrgati. Naj cveti! Naj zraste prav tam še drugo leto! Beli teloh diši po sebi, diši po lepem, po belem. Ko umro telohovi cvetovi, se začne razcvitati šipkov grm. Kako mi je žal, da cvetita vsak v svojem času, vsak zase. Naj bi cvetela v isti pomladni čas: beli teloh in rožnati šipkov cvet. Vse trave diše, najbolj diši kislica, ki jo otroci trgamo in žvečimo. Naš Rjavko je ne mara. Nikjer ni začetka in nikjer ni konca dišečega sveta. Vse rože, vse trave, vse drevje, tudi obe veliki palmi in belordeči oleandri pred našo hišo govore in šume en sam jezik dišavja. Dekletce zamiži in zdi se ji, da ji rastejo krila, kakršna imajo naslikani angeli na podobicah, in krila jo neso nekam daleč. Kdaj se bo vrnila od tam? Kako diše temne postovke, ki v letu frče okoli zvonika. Čisto tiho moraš biti, pa jih slišiš, kako se pogovarjajo, kot bi si tihceno žvižgale. Čisto drugače diše večerne vrane, ko v prvem mraku letajo v svoja gozdna gnezda. Le kako najde vsaka svoje nočno gnezdo? Svoje pravo nočno gnezdo? Kdo bi preštel vsa gnezda, v katerih spe horjulske vrane? »Kje so pa večerjale?« vprašam očeta. Na njivah za vasjo, pravi in jaz sem srečna, ker mi je odgovoril. Ob ponedeljkih diši tudi po blagem kadilu iz sosednje cerkve. To je nedeljsko kadilo, pomislim. Diši prvi sneg in prelepo pisana mavrica, ki jo tako redko vidim. Vodo pije iz velikega grabna na senožetih, naglas pomisli teta, ko gleda mavrico. Kako diši čista voda iz našega potoka. Love jo v kozarec, natakajo v škaf in z njo napojijo rjava konja, telička in majhne prašičke. Kako milo diše vse majčkene živali. Opoldne pa zazvoni zvon, po razpotegnjeni dolini valovi pretresljivo zvonjenje in diši mi po zrelih rumenih jabolkih in po mednih hruškah. Čisto drugače zvoni pozimi, spet drugače diši zvonjenje, kadar nosijo krsto k pogrebu. Najlepše diši v zraku, ko fantje v zvoniku potrkavajo k praznikom. Ob praznikih pa ima naša mama čas, nastrga nam mladi krompir in skuha sladki grah z rižem. Jej, kako diši opečeni krompir z rumeno skorjico in nazadnje še jabolčni štrudelj. Žganci mi diše le zvečer, ko mi jih prepečejo, opoldne jih ne jem, ker so zabeljeni z ocvirki. Imam pa že rajši tudi za kosilo lipov čaj, okisan z jabolčnim kisom. Na praznik popoldne gre mama pogledat na našo njivo. kako nam cvete sinji lan. Primem jo za roko in jo trdno držim, da mi ne bo ušla, potem greva pogledat še sosedovo njivo, kjer bo cvetela rožnatordečkasta ajda. Rada bi videla tudi letos, kako v vetru valovi rožnati prt ajdovega cvetja. Na večer čakamo otroci, da bodo letele vrane spat iz Lipalice v Trnovčev gozd. Kra-kra-kra … Otroci stojimo pred hišnimi vrati, nismo lačni nismo žejni, nočemo v postelje. Hočemo še živeti, hočemo gledati, če bo vzšla luna, hočemo globoko dihati, poslušati svoje in tuje korake, hočemo se loviti po kamniti cesti in s pogledi ujeti zamolkle barve večerne zarje nad našo dolino. Dnevne vonjave se prepletajo z večernimi. Najlepše je, ko se prikaže srebrnozlat prvi lunin krajec in obsije vodo v potoku. Komaj še slišimo šumenje. Bogve, pod kateri kamen je šla spat riba postrv, ki sem jo za hipec videla dopoldne. Zdelo se mi je, da prinese srečo, če vidiš plavati ribo v našem potoku, kajti to se le redko zgodi.

Bezgov grm

Ko je sonce spomladi stalilo sneg, tudi bezgov grm v našem vrtu ni bil več bel. Vedela sem, da bodo na grmu spet zrasli beli cvetni šopi in vsak bo imel brez števila belih cvetkov. Kako je takrat dišalo v naši hiši. Naša mama je rekla: "Ne trgajte cvetja, naj ga ima bezeg, dokler cvetke ne bodo zrasle v bezgove jagode." In nismo trgali cvetja, saj je bil grm previsok. Otroške roke niso dosegle belih razcvetij. Cvetel je bezeg. Sijal je v temo, če sem ga šla zvečer gledat, rastel je tudi ponoči. Nič se ni zgodilo. Le midva z bezgovim grmom sva vedela, da sva prijatelja. Kot bi me poklical, kadar je zadehtelo iz njegovih velikih razcvetij. Potem je cvetje počasi temnelo, ugašalo, umolknilo. V zgodnji jeseni je naš oče potrgal velike nekdanje cvetove, polne temnomodrih jagodic. Iz njih smo kuhali kiselkast čaj. Še boljši se mi je zdel kot čaj iz lipovega cvetja, saj je bil še bolj kisel. Ko je nekega dne prišel vrhniški zdravnik k nam na obisk, sem ga videla, da je snel klobuk pred bezgovim grmom. Je že vedel, zakaj.

Na večer pred praznikom

Na večer pred praznikom smo bili vsi doma. Ata, mama, oba strica, teta, dedek in babica, ki je ležala zgoraj v postelji, in midve s sestrico Julko. Tista druga, debelušna babica, ki je prinašala dojenčke, pa še ni prinesla tretje sestrice k nam. Takrat so bili dnevi zelo kratki, večeri dolgi in jutra temna. V dišeči temi je počivala vas. Stisnila se je med hribce naše doline in ovil jo je opojen, svetlikast dim. Noben pes ni zalajal. Na večer pred prazniki smo na kmetih pokadili vse prostore v hiši in dvorišče in drvarnico in tudi hlev, a pri nas ga nismo imeli. V star, z žico zvezan lonec je mama natresla žareče žerjavice, jo nežno pokrila s suhimi smrekovimi in brinovimi vejicami. Zaprasketale so in iz njih se je izvil belkast, dišeč dim. Mogoče je vrgla na žerjavico tudi košček kadila, saj je iz lonca zadišalo po nedeljski cerkvi. »Čemu bova kadili?« sem spraševala mamo. »Kar pomnim, je bilo tako,« je rekla mama. »Ko sem bila jaz majhna je kadila okoli naše hiše moja mama — tvoja babica, ko je bila ona majhna, je kadila njena mama — tvoja prababica in še pred njo je kadila tvoja praprababica.« »Le čemu so kadile? Le čemu so kadile?« »Da bi bili srečni celo prihodnje leto, da bi se nam nič hudega ne zgodilo, da ne bi strela udarila v našo streho,« je glasno razmišljala moja mama. Ker sem bila takrat še majhna, nisem vedela, kako so se živali bale ognja tudi v davnini, kot se ga boje še dandanes. Če se je kadilo iz votline, v kateri so živela človeška bitja, si živali zverine niso upale priti blizu, pa če so bile še tako lačne. Ogenj je obvaroval človeka in zato je človek varoval ogenj. Iz lonca, ki ga je nosila mama, se je kadil gost bel dim. Kako rada bi jaz nosila lonec, a bila sem premajhna in dim mi je silil v oči, v nos in usta. Solze so mi polzele po licih. Smela pa sem nositi belo skodelico in v nji žegnano vodo. Vanjo sem pomakala smrekovo vejico in z njo vneto škropila na vse strani. Škropila sem in mrmrala svojo pogansko zarotitev: »Vse bo dobro, srečno bomo živeli, pri nas ne bo nihče umrl ...« In spet sem poškropila in srečonosne kapljice so pršele na vse strani po sobah, po kuhinji, po mostu pred hišo in okrog hiše. Vselej, ko sem poškropila, sta zrasli moja moč in sreča. Zares sem verjela, da bodo moje zarotilne besede odganjale in odgnale od naše hiše vse temno in zlo. Verjela sem, da bom premagala vse, česar nisem marala in česar sem se bala.

... da bi vsi srečno živeli, da bi vsi srečno živeli . . .

... da bi se me ogibali popadljivi psi . . .

Ko sva z mamo poškropili vse naše sobe in sobice zgoraj v nadstropju in v pritličju in kuhinji in kleti in drvarnico in podstrešje, so iz večerne teme nad hišami zazvonili zvonovi. Po vasi so ljudje zaprli svoje domove, zaklenili hišna vrata, pokleknili okrog toplih kmečkih peči in sklonili glave. Vsaka družina je morala odmoliti po tri rožne vence. Tudi otroci nismo vedeli, zakaj moramo moliti, a tak je bil nenapisan ukaz in sporočilo že rodovom in rodovom, ki so odzdavnaj živeli v naši dolini. »Ljubi Bog, ti, ki vse moreš, kar hočeš, ki sediš visoko nekje v zlatih nebesih na čisto zlatem prestolu, naredi tako, da bomo imeli več denarja. Moj pogovor z Bogom je bil trden in neizprosen. »O Bog, naredi in pomagaj nam, da bomo gradili hlev in kupili dva rjava konja. Bel konj je seveda lepši, a se prehitro umaže. Če bomo imeli več denarja, mi bo mama kupila zimske čeveljce in sestrici Julki tudi. Take čeveljce, kot jih ima Andrejčeva Poldi in so obrobljeni z belim kožuščkom. Če bomo imeli več denarja, bomo lahko zjutraj dolgo spali, saj veš, kako težko vstanem zjutraj. Imeli bomo vsak dan polno skledo belega sladkorja v kuhinjski omari, da ga bom lahko brez skrbi zajemala z veliko žlico. Naredi tako, da nam bo zmeraj dobro,da bomo nazadnje vsi prišli k tebi v nebesa, amen, amen . . .« Ob nizko priviti petrolejki, da bi pogorelo čim manj petroleja, smo zmolili vse tri rožne vence. Od vsega je bila najlepša beseda rožni venec. Rada bi imela tak rožni venec, na katerem bi bila vsaka jagoda kot nežno rdečkasta, čisto majcena vrtnica, ki nikoli ne bi ovenela. Počasi sem zdrsnila iz klečanja in napol sedela na topli peči. Če teta ne bo opazila, da ne klečim, me tudi ljubi Bog ne bo videl iz daljnih nebes. Naša hiša je bila nocoj praznično poribana, mokri les je dišal po gozdni trohnobi in se sušil v toploti, ki je kot valovi vela od zakurjene lončene peči. V kotu so stale jaslice na zmrzlem mahu. Tajal se je, dehtelo je po mahovini, po vlažnih gobah, po smrekovini. Ves popoldan sem po mahu postavljala pisane izrezljane podobice: pastirja z ovčko na rami, pastirico z veliko košaro na glavi, iz košare so gledala živordeča jabolka, vojaka s staro torbo na roki, možička s kozličkom, deklico s šopom vijoličastega vresja in babico z veliko kanglo. Vedela sem, da je vanjo namolzla svežega mleka za dojenčka v hlevskih jaslih. V naši sobi je potihnilo polglasno mrmranje, a pod stropom so se še zmeraj prepletale in lovile skrivnosti polne, neznane besede: skušnjava, posvečeno, milosti polna, grešnik in grešna duša, sad tvojega telesa, kraljestvo, zdaj in ob naši smrtni uri in spet amen, amen. Na sam večer pred praznikom je bilo v naši hiši zbranih toliko tihih sreč. Največja pa je bila sreča, da smo bili v večernem miru zbrani vsi, ki sem jih imela rada, čeprav sem se jih tudi bala, ker so bili veliki, jaz pa majhna. Skozi tenke, dišeče oprane zavese na oknih je lila blaga tema in pomirjajoče potrkavanje. S štedilnika v kuhinji je dišalo po pravkar zavreti cikorjevi kavi. Škoda, da je nisem smela tako zelo posladkati, kot bi rada. Pod belim prtom na mizi pa je počivala praznična potica. Zdaj, ko je žebranje utihnilo, so vsi molivci molčali, le mama je pridušeno hodila po kuhinji. Kot da je navaden večer in nihče ni slišal, da sem se še zmeraj pogovarjala s sivolasim, dolgobradim možem, z vsevednim in vsemogočnim možem v daljnih nebesih in ga rotila: »... da ne boš pozabil, rada bi šla v šole, v šole . . .« Potem sem ohromelo čakala, da se bo zgodilo nekaj neznanskega, nekaj čudežnega, nekaj, kar se na tak večer pred praznikom mora zgodili. Da se bo odprla streha nad našo hišo in da bom videla, kako se blešče zlata nebesa, da bom na sam sveti večer zagledala Jezuščka, ki na zlati travi zlate ovčke pase . . . Ne, ne, ne, nikoli nas ne bo pokosila strašna smrt, v belo rjuho zavita, z ostro nabrušeno koso na rami. Nikoli! Zgoraj v svoji sobici pa je na bolniški postelji ležala naša babica. Ležala je mirno, nepremično, kot bi bil navaden večer. Ni se zganila, ko je planil k njej blagi vonj po božičnem kadilu. Prinesla sem ji večerno belo kavo in kos maslenega kruha. Ležala je tihceno in okoli drobnega obraza je imela ovito belo ruto. Plašno sem se dotaknila njene male, koščene roke, ki je počivala na rožnati odeji. Roka je bila topla in babica je rekla: »Kako milo potrkava na večer pred praznikom.«

Kdaj je bil naš dedek srečen

Naš dedek je bil najsrečnejši v življenju, ko mu je njegov sin — za decembrski god — prinesel sliko njegovega patrona. Deček jo je sam naslikal na platno z oljnatimi barvami. To se je zgodilo pred sto leti. Ta dedkov sin je bil moj stric in je hodil v šole v ljubljansko realko, kjer so ga učili več matematike in risanja kot pa latinščine in grščine. Še dobro, da njegova mati, moja babica, ni vedela, da študentje iz realke ne gredo v lemenat, temveč gredo študirat na dunajsko univerzo in so potem inženirji. Če bi vedela, bi prekmalu izgubila svoje veliko upanje, da bo nekoč farovška mati. Tudi stric Tone je postal na Dunaju strojni inženir. Dedkov patron je bil Janez Evangelist, praznovali smo ga po božiču. Mogoče jo bil tisti dan tepežni dan in otroci so hodili zjutraj od hiše do hiše. Z vrbovimi šibami so tepežkali odrasle in stegovali odprte dlani za denarjem. Slika je kar velika in na njej je naslikan Janez Evangelist. Kleči na sivem oblaku, oblečen je v rdečkasto obleko zamolkle barve, ogrnjen je s temnomodrim plaščem. K njegovim klečečim nogam se je izpod neba spustil črn krokar, mogoče je orel, in v kljunu je prinesel kanglico. Zmeraj sem mislila, da je v črnikasti kanglici črnilo, ker ga je zmanjkalo pisatelju, ki je pisal evangelije, a moja ljuba sestra Julka me je poučila, da je orel prinesel svetniku hrane iz nebes. Kajti Janeza Evangelista je oblast zaprla v ječo. Na sliki pa ne vidimo ječe, temveč le sive oblake in oblakce. Spustili so se izpod neba in obdali milega svetnika. Janez ima dolge lase, velike oči upira navzgor, odkoder mu je ptica prinesla hrano in tolažbo. Kako čudovita pravljica. Stric, mogoče je bil takrat star kakšnih petnajst let, je za božične počitnice prišel iz Ljubljane domov. Peš je hodil več kot štiri zimske ure in ko je na mizi razvil podobo na platnu, je bil naš dedek nadvse srečen. Saj mene takrat in še dolgo potem ni bilo na svetu, a vendar vem. Vem tudi, kako presrečna je bila stričeva mati in kako srečni so bili trije bratje in dve sestri. Kadar sem po dolgih letih pogledala podobo na steni, sem vedela za dedkovo srečo. Dedek je iz ust vzel staro pipo, od blizu pogledal svojega patrona in preudarno dejal: »Jej, kako je to lepo! Nisem vedel, da so te naučili tako dobro slikati. Za sliko bom naredil lep, zlat okvir.« Potem je dedek zmizaril lesen okvir natančno po slikinih merah. Okvir je pomazal z lepilom in nanj potrosil ajdova zrna. Tega se je dobro domislil. Ko se je lepilo posušilo, je dedek svoje delo še pozlatil z zlato peno. Prelepo je sijala podoba Janeza Evangelista v zlatem okviru. Slika je ostala v naši hiši ob potoku, visela je na steni nasproti vrat, in kdor je prišel k nam, jo je takoj zagledal. Slika prebiva zdaj v moji sobici in je stara že čez sto let. Morala jo bom dati prenoviti, da bodo barve spet žive, kot so bile včasih. Nekoč se bo slika naselila pri kakšnem dedkovem prapravnuku, da se je bo veselil in hotel ohraniti dolg spomin na praprapradedka in njegovo srečo.

O naši teti

Imeli smo vsak dan kruh, imeli pa smo tudi teto. Če mi mama ni odgovorila, sem vprašala teto: »Ali bom šla v šole?« »Seveda boš šla v šolo. Vsak mora hoditi v šolo. Šla boš rada, a hodila ne boš zmeraj rada. »Ne v šolo, teta! V šole!« Malo je pomolčala in pogledala vstran, ker je vedela, da lovim njen pogled. »Šla boš v šole, saj sta strica Tone in Stanko tudi šla,« je rekla potem tišje in skoraj preroško resno. Strica Tone in Stanko sta bila njena brata. Oba sta študirala v Ljubljani in potem je šla teta v službo na sam Dunaj, da je pomagala stricu Tonetu pri šolanju. Tako me je teta pomirila, čeprav ne ona in ne jaz nisva vedeli, kako bo s tem mojim šolanjem. Naša teta je poleti in pozimi zgodaj vstajala. Sleherno jutro je šla k maši. Zmeraj je nosila v žepu rožni venec in iz vsega svojega poštenega srca je verjela, da so ta, gori, koj nad oblaki, veličastna, vsa zlata nebesa. Zlata nebesa! Tam gori sedi bog oče z dolgo belo brado, v bogovski desnici pa drži vladarsko žezlo. Sedi na pravem, čisto zlatem naslanjaču. Naslanjač se sveti tako lepo, kot bi mu ga pozlatil naš dedek z zlato peno iz lončka na svoji delovni mizi. Zraven boga očeta sedi mati Marija, mlada in mila. Sedi na pručici tako, kot molimo zvečer:

Bog je zlat, pojd'mo spat! Pojd'mo gledat, kaj Marija dela. Marija na zlati pručki sedi, zlatega Jezuščka v rokah drži.

Na taki pručki sedi, kot jo je zame zmizaril naš dedek, le da je nebeška pručka bleščeče zlata. Mati Marija se noč in dan milostno smehlja in usmiljeno posluša, kako ji romarji na zemlji pojo:

Marija k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo, objokani otroci Eve, v dolini solz zdihujemo.

Le zakaj vpijemo, zdihujemo, saj vendar pojejo, premišljam in zamižim, da bi bolje videla Marijo, oblečeno v dolgo belo srajco, prepasano z modrim pasom. Tak je bil Marijin kip, ki je stal na tetini nizki omari. Vsako leto ga je naš dedek nanovo prebarval, stala sem ob njem in gledala. Najlepša je bila rdeča vrtnica na zeleni veji, ki se je vila ob Marijinih nogah. Pod Marijinimi nogami se je zvijala črna kača. V nebesih, ob nebeški Mariji, pa so v dolgih vrstah stali nebeški angeli in svetniki, vsi presrečni, da so se izmaknili večnemu pečenju v peklu. Nasa teta je živela z eno samo veliko željo, z nenehno željo, da bi prišla v nebesa in bi bila večno srečna med angeli in božjimi svetniki, četudi je ne bodo razglasili za svetnico. Iz vse svoje duše sem verjela, da nebesa so in da so prav taka, o kakršnih je pripovedovala teta in kakršna sem si še sama naslikala v otroški pameti. Rada bi hodila med angelci, dotaknila bi se prav narahlo kakšnih perutnic, takih, kakršne je imel naslikane angel varuh na veliki sliki nad mojo posteljo. Angel je držal debelkaste roke nad spečo deklico v rdeči obleki in jo varoval pred temno kačo.

Na božjo pot

Teta me je vzela s seboj na božjo pot. Romali bova in romarici bova. Romarji hodijo zmeraj peš. Romali sva na Dobrovo. Tam stoji na hribcu ob cesti velika bela romarska cerkev. Dobrova. Cerkev je prijazna, dobrodušna, kot srečne sanje. S teto sva šli v soboto popoldne od doma. Čeveljci me niso tiščali, ker so bili ta stari, in teta je nosila rdečkasto pisan cekarček, v njem pa pečene štrukeljce, znotraj pomazane z orehovim nadevom, zraven dobre zrele hruške in še steklenico z vodo. Da ne bova lačni in žejni. Hodili sva po vozni cesti na samo soboto popoldne, prah nama je silil v nos in oči in dolgo sva hodili. Skozi Zaklanec in Podolnico, skozi Brezje, prehodili sva nešteto ovinkov in se včasih ustavili in se skrili v senco jablan, ki so rasle ob cesti. Božja pot se nama je izmikala in šele kasno zvečer sva priromali na Dobrovo. Kar nič nisem pojamrala, da sem utrujena, bogve, če bi me teta potem še kdaj vzela s seboj na kakšno božjo pot. Na Dobrovi so mi bili najbolj všeč lectarski štanti z rdečimi srčki in na njih prilepljeni listki s pesmicami. Hrepeneče sem ogledovala velike in majhne medenjake, spominjali so me na hrastove liste, a so morali biti zelo sladki. Na štantarskih mizah so ponujali majhne ure, velike pisane rute, mačke v žaklju in še marsikaj, kar si nisem zapomnila, takrat bi pa tako nazarensko rada marsikaj kupila. Zgodilo se je pa nekaj nepozabnega. Teta je svoji mali romarici kupila škrniceljček sladoleda. Nikoli prej ga še nisem pokusila. Romarica je lizala sladoled. Ljuba teta! Potem mi je dala denar, naj ga nesem v nabiralnik milodarov v velikansko romarsko cerkev. Iskala sem nabiralnik in ga našla in črkovala napis: »m-i-1-o-d-a-r-i«. Milodari, milodari. Prebrala sem polglasno in beseda je drobno cingljala kot zvonci pred oltarjem. Trdno sem stiskala novec v spoteni, umazani dlani in nisem ga vrgla v ozko milodarsko režo. Stekla sem do sladoledarjevega vozička in kupila velik sladoled. Kdo naj popiše nebeško sladkost, ki se je počasi tajala v mojih ustih. Povsod je bila sladkost: v rokah, v nogah, vsepovsod. Saj se bova zmenila, nekako se bova že zmenila, sem skušala zagotavljati tistemu bogu, ki vse vidi in vse ve in zmeraj pokončen sedi na zlatem prestolu. Saj ni smrtni greh, sem vrtala po splašeni misli in tako rada bi vedela, kaj je smrtni greh. Če oblizneš prst in ga vtakneš v sladkornico v kuhinjski omari? Še bi nesla milodar, sem pocukala teto za romarsko krilo. Spet mi je dala dinar in spet sem za njenim hrbtom kupila sladoled. Bil je tretji in še trikrat slajši. Sladkoba me je vso prevzela in nenadoma se mi je zazdelo, da zdaj slednjič vem, kako je v nebesih. To je nebeška sladkost. Nikoli nisem povedala teti, kako sem za njen milodarski denar kupovala in lizala romarski sladoled. Vendar sem za tem smrtnim grehom čutila še drugega. Bil je to čuden, neodpustljiv prestopek brez imena. A kot da imam nekje zapisano svojo veliko pravico do sladoledne sreče. Če bi mi teta spet dala dinar, bi si z njim spet kupila sladoled. Kot splašena živalca sem čutila svojo zakrknjenost in čutila tudi, da sem obstala nekje ob strani, da sem stopila na neko drugo pot, da ne hodim v romarski korak z drugimi romarji, da sem ostala sama s čudno srečo nad spoznanjem, kakšna je nebeška sladkost.

Naša mariborska teta

Imeli smo pri nas še eno teto, ki je živela v mariborskem samostanu. Ko je prvič prišla domov na obisk, je bila oblečena v dolgo, nagubano črno obleko prav do tal. Okoli obraza si je ovila belo ruto, da ji nisi videl čela. Na glavo si je pripela črno ogrinjalo, ki ji je padalo na hrbet. Meni je bila všeč, ker je bila čisto drugačna. Teta je govorila tihotno, kot da je prišla iz neznanega sveta, kamor ne more nihče od nas. Zdelo se mi je, da se mi čisto majceno posmehuje, da ve nekaj, česar jaz nikoli ne bom izvedela. Samostanska teta je hodila skozi našo kuhinjo z drobnimi koraki, hodila je tako tihceno in nežno, kot bi imela nevidne perutnice. Kar se da urno je izginila v svojo sobico, kjer je tudi jedla. Čeprav je bila teta naša, kot me je prepričevala mama, je bil njen pravi dom daleč v mariborskem samostanu. Samostan bi moral stati na Samotorici. Tudi takrat se je svet že delil na dvoje in sama sem hodila po sredi, kot hodi vsak. Pred menoj je svetilo majčkeno, a jasno upanje, da bom šla v šole, čeprav še v šolo nisem hodila. Za menoj, za mojih hrbtom pa ni bilo konca. Hodim nebogljena kot hudobno odkrehnjena pomladanska brezina veja. Hodim, hodim in ostajam sama s seboj. Ostajam povsod, koder sem šla, in sem tisočera in nikjer me ni konec. Gledam, kako mirno hodijo ljudje ob meni. Mene je strah neznanega. Z mano hodi vse, kar otroško poznam in spoznavam in česar se ne bojim. To znano hodi z menoj na moji pravi strani. Na drugi strani hodi vse neznano, česar ne znam poklicati po imenu, česar ne morem ukrotiti s pogledom in česar se bojim. Na drugi strani so režeči, nahujskani psi ob večernih hišah. Na drugi strani je tudi šivalni stroj, s katerim se ne moreš pogovoriti, ker drdra mimo tebe po svoje. Z neznane strani stopi samostanska teta, prestopi na dobro stran, drobceno se ti nasmehne, pogleda ti v oči in pravi: trapica.

Večerne skrbi

Dekletce se je oklepalo očeta okoli vratu in ihtelo: »Nočem iti spat! Tu bom ostala, tu bom ostala! «Krčevito je stokalo na ves glas. Očetu se je trgalo srce. «Vsi bomo šli spat. Postovke in vrane že dolgo spijo. Vrata tvoje sobice bodo vso noč odprta. Poklicala boš, takoj bom ob tebi. A dekletce je neutešeno jokalo v očetovo ramo.

»Česa se bojiš. Saj vendar veš, da ni strahov.«

»Tema je!«

»Lučka bo gorela na hodniku vso noč.«

»Kaj, če bo vesoljni potop?«

»Lepo te prosim, kje si to pobrala?«

»Poldi mi je povedala. Saj že hodi v šolo! Kaj, če bo sodni dan. Strašen dan bo dan plačila, zemlja se bo v prah zdrobila, priča David in Sibila . . . «

Dekletce šepeta strašno pesmico, saj je ne razume, a boji se.

»Ne poslušaj, kaj ti govori Poldi! Jutri zjutraj bova šla k sosedu gledat konjička in žrebička. Oba imajo.« Stisnil me je k sebi. »Ne boj se! Vsi te imamo zelo radi. Pri nas dolgo živimo, tudi ti boš dolgo živela.« Potem pa čisto tiho na uho: »Saj nisi sama! Vsi smo s teboj. Saj si moja moja!« To je bilo tisto pravo. Zaspala sem v varnem očetovem naročju.

Kovačev oče

Ker nam dedek ni pripovedoval pravljic, smo vsak večer nestrpno čakali, da bo prišel na obisk Kovačev oče, zvest prijatelj naše hiše. Bil je mojster ključavničar in je sleherni dan — le ob nedeljah ne — stal za nakovalom, včasih poganjal meh, izdeloval nove, bleščeče štedilnike in imenitne ključe za posebne ključavnice, ki jih ni znal vsak odkleniti. Zvečer je prišel, sedel k štedilniku, s sestro sva prinesli vsaka svojo pručko in sedli k njegovim nogam. Svet se je razširil in razsvetlil. Kot bi trenil, me je nehal boleti udarjeni prst na nogi, ki mi ga je mama obvezala s trpotčevim listom. Potrpežljivo sva sedeli ob črnem možu in prosili: »Povejte, povejte!« In Kovačev oče nama je pripovedoval o roparjih, ki jih je Lažnivi Kljukec prevaral in opetnajstil. Pripovedoval je o čudni Deveti deželi, kjer nimajo ne cesarja in ne cesarice, a kjer nihče ni lačen, ker drevje rodi mesene klobase, med njimi pa rasto jabolka in medne hruške. Klobasa je še topla, ko jo utrgaš z nizke veje. V neki votlini je skrit zlat zaklad. Pred visoko skalnato pečino pride mlad fantič, spregovori čarovne besede in skala se pred njim razmakne. Mlad menih gre za rajsko ptico, posluša njeno čudovito žvrgolenje, posluša, ker je začaran. Noč in dan hodi za njo in gleda njeno bleščeče mavrično in zlato perje in posluša. Ko se vrne domov v stari samostan, ga nihče več ne pozna. Ves preplašen je, saj tudi on nikogar ne pozna. Postaral se je za sto in še sto let. On pa je mislil, da je poslušal rajsko ptico le eno samo kratko uro.

»Še eno o strahovih, še eno o strahovih,« sva prosili.

»O strahovih? O strahovih? Čisto potihoma, da mama ne bo slišala!«

Pravil je o strahovih, o strašnih strahovih, ki jih je šel iskat pogumni Jurko, ki se ni bal strahu. Potem je v starem gradu našel strah. V kosih je strah padal izpod visokega stropa in javkal: »Kje so moja jetra? Kje so moja jetra?« Spet sva prosili: »Še, še o strahovih!« Tresli sva se in se držali za roke, ampak bilo je čudovito. Nikoli te ne bova pozabili, večerni pripovedovalec iz naše horjulske kuhinje. Potem je Kovačev oče umrl in na njegovem grobu so zrasli drobni, rožnato pobarvani in opojno dišeči nageljci.

Skrivnosti v naši hiši

Prva skrivnost v naši hiši je stala kar za vrati iz kuhinje v veliko sobo. Malokdo jo je opazil, čeprav je bila svetlorumeno pobarvana. To je bila naša ledenica. Poleti so v ledenico zložili cel zaboj piva za kosce in mlatiče, za grabljice in žanjice. Potem pa smo imeli manj njiv in manjše senožeti in piva nismo več kupovali. Rumena ledenica, ki je imela zgoraj nekakšno skrinjo za led, pod njo pa police za steklenice s pivom, je postala zdaj moja in sestrina hišica. Zdaj ni bila več skrivnostna, temveč vesela hišica. Prazna je bila tista jama nad policami, kamor so nalagali kose mrzlega ledu, v spodnje police pa sva zložili najine knjige in punčke in še zibelko in mnogo pisanih cunjic. Ne vem, ali je še kakšna hiša v naši vasi imela ledenico, verjetno sta jo imela oba gostilničarja. Nato so ledenico odpeljali od nas in nikoli nisem zvedela, kam. Zdaj sva bili s sestro brez hišice v veliki hiši. Skrivnostna je bila tudi blagajna v stričevi sobi. Srčno rada bi brskala in stikala po nji, pretaknila bi predale in predalčke. Pogledala bi, če je kje zame kakšna nova igračka ali pa škrnicelj bonbonov, zavitih v zlate in pisane papirčke. A ko je stric nehal pisati nekakšne račune na veliki, temnorjavi, lepo izrezljani pisalni mizi, je vselej trdno zaklenil blagajno z dvema ključema. Zraven blagajne je dolgo stala biljardna miza. Mikale so me prelepe bele in rdeče krogle, ki so se druga za drugo podile po zelenem suknu. Stric jih je poganjal z dolgo, tenko palico in kadar se je krogla zmotovilila v luknjo na koncu mize, se je srečno nasmehnil. Skrivnost? Skrivnostna so bila stara vrata v kamnitem oboku pred shrambo. Na vrhu oboka je bila vklesana letnica, že vsa zabrisana, da je nikakor nisem mogla razbrati. Le kdaj so našo hišo sezidali?? »Je pa že stara več kot sto petdeset let,« je ugibal moj oče. Verjela sem mu, saj je malo govoril, a kadar mi je kaj povedal, je bilo res. »V tej hiši je bil nekoč mlin,« je vedel. Še danes ne vemo, kakšna letnica je bila vklesana v kamniti obok nad nekdanjimi mlinskimi vrati. Na našem podstrešju je bil zgrajen skrivnosten bunker. Zgradil ga je moj oče, ko je obnavljal staro hišo, v kateri je bil nekoč mlin. V bunker si se splazil, če si pokleknil na tla in si odmaknil kovinska vrata, zmeraj založena z zaboji in vrečami. Splaziti si se moral po vseh štirih. Samo enkrat sem poizkusila, potem pa nikoli več. »Tu notri imajo podgane svoje cesarstvo,« je mimogrede nekoč rekel oče. Dobro sem ga slišala in vedela, da ne maram podganjega cesarstva. Imeli smo še eno podstrešje vrh strmih stopnic pod streho. »Sem gori bom tekla, če me bodo lovili parkeljni,« sem vedela. A pozabila sem, da parkeljni strašijo le na predvečer Miklavževega jutra in da je ponoči na podstrešju črna tema. Podnevi pa je bilo podstrešje polno skrivnosti. V zabojih so bili zloženi stričevi zvezki, skrivnostno porisani. Tu so bile stare petrolejke, polomljeni svečniki in stoli in mizice, velike mape in v eni izmed njih podoba gospodične plemenite Kleinmayer, kot mi je povedala teta. Bila je nekoč poštarica v Horjulu in je pomagala, da je šel stric Tone v ljubljanske šole. Potem jo je študent Tone naslikal in slika je ostala pri naši hiši. Na podstrešju si videl tudi drobno prepeličje gnezdo. Nekoč so ga kosci prinesli s travnikov naši mami. Ni ga mogla vreči stran, tako so se ji smilila drobcena, rjavopisana jajčeca, v katerih so bile skrite prepeličke, ki se nikoli ne bodo izvalile. Na podstrešju so bili kupi nogavic iz grobe domače volne, ki jih stric na Dunaju ni mogel nositi, čeprav mu jih je napletla njegova ljuba sestra, naša teta Mici. Z Julko sva odkrili tudi lepo okroglo škatlo in v nji še lepši bleščeče črn cilinder. Stric ga je nosil na Dunaju, zdaj si ga nihče ni mogel posaditi na glavo, saj bi se mu Horjulci smejali. Skrivnost je bila spravljena tudi v nizkem predalčniku v spalnici. Tam so v ličnih škatlicah počivali mamini prstani in dve prečudoviti broški. Prva je imela vdelan drobcen moder kamen, druga je bila skovana iz zlatega križca, sidra in srca. Kakšna lepota, nikoli se je ne naveličaš gledati. »Vera, upanje in ljubezen,« je rekla mama. Skrivnost je gledala tudi iz podolgovatega steklenega zvona na nizki omari. Na zlatem križu je visel nag, ubog človek z belo pleničko okoli pasu. Z majcenimi zlatimi žeblji so ga pribili na križ. Ob njem sta stali dve ženski postavi, ogrnjeni v rdeč in moder plašč. Z zlatim žebljičkom je bil zgoraj na križ pribit tudi zavihan bel list in na njem napisane štiri črke I N R I. Inri sem prebrala vselej, ko sem postavala pred nizko omaro in vlekla iz srednjega predala prelepe mamine steznike. Na svetlorjavi svili so bili našiti modri svileni trakovi. Pomerila sem, a so mi bili preveliki. Skrivnostna je bila tudi stričeva knjiga na okenski polici ob njegovi postelji. Von Einmaleins bis zum Integral, sem prebrala nerazumljivi naslov in ponavljala: voneinmaleinsbiszumintegral. Skrivnostna zakletev, kot čarovne besede, da bo pri nas vse dobro.

Na njivi sinji lan

Lan je rasel na njivi pod našim Gričem. Tisočero sinjih cvetov je nežno valovalo v vetru. Pri nas smo imeli eno samo, a najlepšo njivo — z lanom posejano. Jeseni pa so lanove bilke, rjave in suhe, v skladovnicah ležale pod Gričem. Tam je bila sezidana sušilnica, kjer so terice trle lan. Moja mama ni nikoli trla lanu, saj je morala najetim dekletom kuhati in nositi zajtrke, malice, kosila in večerje. Za kosilo jim je skuhala češpljevo kašo, te ni smelo manjkati, potem telečjo obaro, ki smo ji rekli »ajmoht«, in zraven še svež beli kruh. Terice so imele na glavah privezane rute, bile so mlade in so se na ves glas smejale, kadar jim je fant, ki je kuril sušilnico, kakšno povedal. Še pred večerjo so bile terice od nog do glave pokrite z drobirjem, ki so ga natrle, od lanu pa so ostala le še tanka stebelca. V peči sušilnice za lan je ves dan gorel plamen. Saj je moral fant neutrudno nalagati od jutra do večera, da je vročina dobro presušila vse snope lanu. Otroci smo gledali od daleč; ker še nismo hodili v šolo, smo imeli cel dan dovolj časa. Teta mi je povedala, da so morali lan poruvati iz njivske zemlje, potem pa so položili stebelce ob stebelce po travniku ob njivi. Tako se je lan vdano predajal sončni toploti in vročini, nočni temi, jutranji rosi, dežju in viharjem ob nevihtah. Zdaj, ko so sonce in luna in dež in veter opravili svoje, je minil že mesec dni. Potem, ko so drobne korenine očistili suhe zemlje, so lan povezali v povesme in ga peljali domov. Stolkli so ga, da so dobili laneno seme za prihodnjo setev in še za zdravila bolnim kravam. Nato so zvezali utrujena stebelca, ki so bila mogoče zdaj že godna za trlice. »Joj, koliko dela, koliko dela,« sem se čudila in si mislila: ne bom trla lanu, ne bom trla lanu. Ko je bil lan otrt, so ga zmikali — vlekli skozi železne grablje — in pripravili za prejo. Naša mama je predla lanena povesma pozimi, ko je čas za tako delo. Uh, kako se je kadilo od kolovrata, tekla sem v drugo sobo. Oče je hodil neutrudno gledat h konjema, nosil jima je po pest ovsa in ju malo pobožal, da se je ognil gostemu prahu ob kolovratu. Mama pa je zimske ure prepredla ob kolovratu, lepem lesenem kolovratu, ali drugače prebila za štedilnikom. Tu se je meni ustavilo. Preveč je bilo dela z lanom in nisem si mogla zapomniti vsega po vrsti. Le to še vem, da so prejo v povesmih prali na kamnitih perilnikih. Perice so tolkle s štrenami, da je odmevalo po vsej dolini. Lanene nitke so zvili v klobke in jih nesli k tkalcu na hribčku.

Nebeški tkalec

Če sem hotela videti statve, na katerih se tke platno, sem morala steči po klancu navzgor za hišo, v kateri je moja botra prodajala najslajše sladkorčke na svetu. Na vrhu klanca je stala Kajžarjeva hiša, v njej pa statve, ki so segale prav do stropa. Zdele so se mi podobne velikim citram. Za citrami je sedel droban in bled možiček tkalec, Kajžarjev oče. Statveni čolniček je metal z ene strani na drugo stran svojih citer in včasih me je prijazno pogledal. Kako lepe so bile njegove statve! Večkrat je stopila v sobo tkalčeva žena, Kajžarjeva mama. Pridnemu možu je prinesla črne ječmenove kave v pisanem lončku. Gledala sem, kako raste platno na statvah. »To bo za rjuho,« mi je pojasnil shujšani tkalec. Zelo se mi je smilil. Tkalec je zbolel in umrl. »Saj vsi tkalci umro za jetiko,« je rekla naša teta. Bil je lep pomladni dan in sonce je sijalo na nas, ko smo šli za pogrebom Kajžarjevega očeta. Nisem smela pomisliti, da bodo črno trugo, oblepljeno s papirnatimi čipkami, spustili v globoko jamo. Zamižala sem, prijela teto za roko in že sem videla, kako horjulski tkalec tke na zlatih nebeških statvah tenko zlato tkivo za angelske halje. Tako je: jetični tkalec je zdaj v visokih nebesih, angeli mu frfotaje prinašajo zlato prejo in tudi sladek, dišeč čaj v zlatih skodelicah. Prinašajo mu tudi sladkorčke. Vsak sladkorček je zavit v zlat papir, angeli mu ga odvijejo s tenkimi belimi prsti in mu ga devajo v usta, da tkalec ne zamuja dragocenega nebeškega časa. Srečni tkalec!

Kako si je naša mam kupila nedeljski počitek

Naša mama si je zelo želela, da bi tisto uro pri nedeljski maši sedela na svojem sedežu v cerkveni klopi. Saj v nedeljo ni pekla kruha, ni ji bilo treba navsezgodaj mesiti testa, delati hlebčkov, jih vsajati v peč in pečene z loparjem pobirati iz peči. V nedeljo zjutraj, je vedela, bosta njeni ljubi, nemirni deklici še spali, ko se bo vrnila od maše. Tisto uro v cerkvi pa bi rada udobno sedela, v naročju bi sklenila utrujeni roki in poslušala orglanje in pridigo in petje s kora. Če bi odprla oči, bi zagledala veliki oltar, ves v cvetju in svetlobi drhtečih sveč. Tako bi se vsaj majceno odpočila. A da bi dosegla ves ta blagor, bi morala imeti svoj kupljeni sedež v določeni cerkveni klopi in že meseca decembra bi morala zanj plačati v farovžu najemnino za prihodnje leto. Le kje naj vzame denar, ko pa ga je tako malo v vsaki hiši in je povsod toliko otrok in povsod stiska za dinar? Tam, kjer imajo krave, da prodajajo mleko in maslo, tam že kaj nahranijo. Nekateri prodajo les iz gozda, naš gozd v Brinovcu pa je bil majhen in »drevesa tako rada žive«, je rekel naš oče. Potem se je mama spomnila, kako jo učiteljica vztrajno prosi, da bi smela hoditi k nam na kosila. Do zdaj ji je odločno odklanjala, rekla ji je, da si na hrib dnevnih skrbi in dela ne more naložiti še ene skale odgovornosti. Zdaj se je premislila. »Kuhala ji bom, učiteljici, če le ne bo preveč izbirčna. Tiste borne dinarje, kar mi bo plačala, bom pa spravljala, dokler ne bo zadosti, da si bom kupila sedež v cerkveni klopi.« Potem je naša mama kuhala učiteljici kosila leto in dan. Le v nedeljo si je učiteljica sama skuhala, saj ji ni bilo treba iti v šolo učit horjulskih otrok. V ponedeljek je mama dala učiteljici na belo pogrnjeno mizo pod velikim zrcalom v hiši govejo juho in goveje meso z vinsko omako. Saj učiteljica ni vedela, da ji je postregla z janjčkovim mesom, ki ga učiteljica ni marala. Bila je prepričana, da je mlada govedina od našega nedeljskega kosila in zelo ga je hvalila. K mesu je pojedla še prazen krompir s skorjico, če je nisem jaz že prej postrgala, ker mi je zelo dišala. V torek je skuhala mama krompirjevo juho in šmoren. V sredo kislo zelje in zabeljene ajdove žgance. Prihodnji teden bo pa kisla repa in ajdovi žganci. V četrtek ješprenj in suha rebrca, v petek jabolčni močnik in jabolčni štrudelj. To smo se otroci oblizovali. V soboto široke rezance s solato iz našega vrta ali pa kuhane orehove štruklje. Kadar so bile koline, pa mami ni bilo treba misliti, kaj bo kuhala. Leto in dan je kuhala mama učiteljici kosila. Preštevala je vsak mesec zaslužene dinarčke in jih varno spravljala v škatlo. Decembra, ko so v farovžu prodajali sedeže v cerkvenih klopeh, je tiho, a zmagoslavno šla in si kupila svoj sedež kar v zadnji klopi. Tam bo v nedeljo sedela pri maši in počivala. Mogočno bodo odmevale orgle, sveče med oltarnim cvetjem bodo migetale in milo svetile.

Andrejkova mama

Andrejkova mama je bila doma iz Kisovca pri Vrzdencu. Dolgo nisem vedela, kje je ta tiha kisovska dolina, kjer je v zeleni samoti stal mamin dom. Nihče mi ni povedal, a vendar sem vedela, da izvira nekje v tej dolini kiselkast studenec. Ko sem Andrejkovo mamo spoznala, je bila že dolgo primožena na horjulsko Andrejkovo kmetijo. V Andrejkovi hiši je rodila devet fantov in eno deklico. Mislim, da toliko fantov na kupu ni premogla nobena domačija v horjulski fari. Če zatisnem oči, vidim Andrejkovo mamo in sebe. Stojim pri oknu domače hiše in glava mi komaj seže do deske. Gledam ljudi, ki gredo od jutranje nedeljske maše. Najlepša med vsemi je Andrejkova mama, saj je najvišja žena med vsemi, tenka je in ima lep, ozek obraz. Tak obraz ima tudi moja mama in obe si zavezujeta naglavni ruti okoli obraza pod brado. Podobni sta Veroniki na sliki križevega pota v cerkvi. Tisti Veroniki, ki razstira v rokah belo pleničko in je na njej odtisnjen krvav obraz. Zmeraj sem vedela, da je ta Veronika moja mama. Andrejkova mama je bila sleherni dan, tudi v nedeljo, preobložena z delom. Le da je morala v nedeljo prej iz postelje, da je pomolzla še pred prvo mašo. Po maši je skuhala cikorjevo kavo, zavrela mleko, da je pozajtrkovalo deset moških in deklica Angela. Potem pa spet k velikookim kravam, preljubim teličkom in včasih tudi k žrebičku. Ker pri nas nismo imeli hleva, sem k Andrejku hodila gledat živalske mladičke. Andrejkova mama, ki je nosila prelepo ime - Ana, mi je včasih napolnila kozarček s sladko smetano, da sem jo nesla domov, ali pa mi je dala okusnih jabolk in hrušk. Zelo sem jo imela rada. Kadar so se rodili telički, smo k Andrejku hodili po mlezvo. Andrejkova mama je imela rada nedelje in deževne dni. V nedeljo zjutraj je vsaj eno blaženo uro sedela v cerkveni klopi, sklenila roke v naročju in tiho počivala in želela dobro vsemu živemu okoli sebe. Potem ko so šli trije Andrejkovi fantje v ljubljanske šole, jim je mama vsak petek spekla kruh. Spekla je velik hlebec ali pa tri manjše in proti večeru namolzla še štiri litre mleka, ga zlila v modro kanglico in vse naložila v velik cekar. Tisti cekar je nesla Angelca, edina hči, k branjevki, h Kovačevi materi, ki je v soboto zjutraj naložila vso bero za študente na voziček, zapregla konja in odpeljala proti Ljubljani. Tudi maslo in jajca, ki jih je nakupila po Vrzdencu, Šentjoštu in Smrečju. V Ljubljani je oddala v gostilni pri Koruzniku cekar za Andrejkove študente, sama pa je šla od hiše do hiše in prodala gospodinjam, kar je nakupila zanje. V gostilno na Rimski cesti, po kateri so hodili rimski soldatje že pred poldrugim tisočletjem, so Andrejkovi študentje prišli po cekar in mamin kruh in kar je še dala zraven.

Na cvetno nedeljo

Cvetna nedelja je nosila najlepše ime med vsemi nedeljami, kar smo jih praznovali. Cvetna nedelja je dišala po vsem lepem cvetju na našem svetu. Videla sem jo kot dekle z vrtnicami v naročju, s spominčicami v laseh, in kjer koli se je zaslišalo njeno ime, je ostala za njim dišeča cvetlična sled. Cvetna nedelja je oznanjala veliko noč, ki pa je bila čisto drugačna. Bila je resna in veličastna z božjim grobom, v katerem je ležal bel mož. Bala sem se ga in tudi mrkih rimskih soldatov, ki so ga stražili. Nič ni pomagalo, da smo za veliko noč barvali pisane pirhe. Najčudovitejše pa so bile cvetnonedeljske butarice. Vsi otroci iz naše doline smo jih nosili k nedeljski dopoldanski maši. Tudi sestri in meni je naš oče naredil butarici. Najini butarici sta bili okrogli, spleteni iz samega zelenega bršljana, vmes pa so bile povezane brinove vejice in lanskoletni prelepi šopki črnih bršljanovih jagod. Midve pa sva videli le sosedove fante, ki so nosili v cerkev razkošne, pisane, dolge ozke butare, s katerih so se vili prameni pobarvanih oblancev. Lepših barv še nisva videli. Te njihove butarice so jim pripeljali iz Ljubljane. Naš oče se nama je tiho smehljal. »Vajini butarici sta najlepši, je rekel prepričano. Tako čednih butaric je malo. A bom privezal na vsako še po eno pomarančo.« Midve pa sva vedeli, da tudi hribovski otroci nosijo take okrogle butarice, kot sta najini. Ko nama je oče privezal v butarici vsaki po eno pomarančko, sta se zasvetili v butaricah kot dve majceni, prijazni sonci. Zdaj sem se tudi jaz zavedla, da sta najini tihi butarici najlepši izmed vseh. In čeprav se mi je zdelo, da naju otroci še zmeraj posmehljivo gledajo, bi se rada stisnila k očetu.

Rešnja procesija

Rešnje procesije smo se deklice tako veselile — ali pa še bolj — kot Miklavževega jutra. Procesija je bila zgodaj poleti, potem ko so v cerkvi že sneli pletene smrekove vence okoli šmarničnega oltarja. Procesija je bila vsako leto na četrtkov praznik. Kako vneto sva se s sestrico pripravljali na procesijo. Mama je kupila steklenico piva, teta pa nama je na predpraznično popoldne sčesala dolge lase, jih namočila s pivom in nama spletla sto in sto drobnih kitic. Vsaj meni se je zdelo, da jih je sto, tako dolgo je trajalo to trdo spletanje. S kitkami na glavi sva šli nabirat marjetice. Naj bo, nabiram jih še, čeprav smo peli tisto pesmico:

Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala, mirno, svobodno, ljubo po planinah naj cveto.

Najhuje je bilo, da sva morali marjeticam potrgati glavice za potresanje pri procesiji. Glavice sva nadevali v umetelno spletene cujnice. Zgodaj zjutraj naslednjega prazničnega dne nama je teta kitke razpletla, joj, koliko las sva imeli, še razčesati jih ni mogla, kar pustila je, da sva bili drobno nakodrani kot beli zamorski deklici. Take so bile vse deklice, ki so se zbrale pred cerkvijo, da bodo potresale rožnate glavice pri procesiji. Nato naju je teta oblekla v bele oblekice z volančki, zavezala bele šolenčke, ki jih je znala skvačkati teta iz Maribora. Dedek pa je nanje spretno pribil podplate. Imela sem prelepo modro cujnico, Julkina je bila rožnate barve, v cujnicah pa uboge cvetove belih marjetic. Bilo mi je hudo zanje, a tega nikomur nisem povedala. Potem smo šli v dolgi procesiji, spredaj so v vetru plapolala rdeča bandera, fantom, ki so jih nosili, je pot tekel po licih. Pod baldahinom je stopal duhovnik in z obema rokama trdno držal zlato se bleščečo monštranco. Tudi jaz sem se bala, da bi mu padla iz rok. Bilo je vroče, čeprav je bilo šele dopoldne, in mamljivo je dišalo po pokošenem senu in po čudežnem kadilu. Ministrantje v belih, dolgih bluzah in rdečih krilih so vihteli srebrne kadilnice, cerkveni pevci pa so na ves glas prepevali. Procesija se je štirikrat ustavila ob štirih kapelicah. Pot je vodila okoli vasi in gledala sem prelepe nežne mlade breze, ki so jih nekje v gozdu posekali in vsadili ob kapelicah. Všeč so mi bile bele breze in želela sem si, da bi taka nežna breza rastla tudi na našem vrtu. Kapelice so bile štiri: Plečnikova na Vovčnah, Roženvenška pod pokopališčem na majhnem križpotju, tretja, Jožefova, pa pod Povhovo hišo v bregu nad vasjo. Ne morem se spomniti, kje so — a le za praznik — postavili četrto kapelico, ki so jo drugi dan podrli. Potem sem šla od doma, tista lepa košarica- sinje barve je še dolgo samevala na nizki omari, a nikoli več nisem potresala odtrganih marjetičinih cvetov, pomešanih z dišečimi lističi vrtnic z našega vrta.

Zlati oltar na Koreni

Veliko žgoče poletno sonce je sijalo vsako leto na žegnanjsko nedeljo, ko smo šli k maši na Koreno. Tako je ime najvišjemu hribu nad našo vasjo. Oblekli so mi zakmašno obleko in obula sem črne nedeljske čeveljce. Ko sem zjutraj šla od doma, sem vedela, da se bom morala čvrsto držati romarske vrste. Kako lahko je zgrešiti kamnito stezico, ki se vzpenja v breg navkreber med zrelimi poletnimi travami. Znamenja so mi kazala pot: odcvetele veje češenj drobnic, brinovi grmiči z zelenimi in črnimi jagodami, travniška zaplata rdečkastih tavžentrož in rumene šentjanževke pa bledo razcvetele šipkove veje. Nasproti mi je prišel nemiren kup belega kamenja, prežgalo ga je hribovsko sonce. Znamenje na poti je bilo tudi drevo jerebika. V zgodnji jeseni kraljuje s šopi živordečih jagod čez hribovsko senožet. Za znamenje je rasla praprotna trata v bregu. Srebrnkasto zelena je čemela v vroči nedeljski dopoldan. Na vrhu hriba stoji cerkvica, ki jo varuje košata lipa. V cerkvi je zlat oltar in na vrhu oltarja je rumeno okence, skozi katero sije nedeljsko sonce. Skozi to okence sijejo sama zlata nebesa, sem verjela. Morda je oltar danes še prav tak in naj bo tudi jutri. Kdor ga obišče v sončnem dopoldnevu, mu zasije skozi rumeno steklo zlat sijaj, kot bi svetil iz daljne dežele, kjer ni hudobnih psov, ki lajajo, ker jih je strah. Tam ni strupenih kač, ni brezumne strele in nobenih strahot, pred katerimi trepeta drobno srce kmečkega in hribovskega otroka. Ko stojiš v cerkvici in od zgoraj lije nate in na zasople, prepotene romarje zlata luč, začutiš, kako žari lepota iz skrivnosti polnega oltarca vate in iz tebe spet nazaj v višino, kjer so se odprla svetla vrata v neznano. Le oči zaprem in že zagledam korenski oltar, ovešen z rdečim, modrim in zlatim cvetjem med zelenimi listi. Vse te lepotije, izrezljane iz lesa, so zvite v dolge kite in okrogle rožnate vence. Pomiriš se in čakaš, da potihnejo nerazumljive besede pred oltarjem. Ovit v vonjave žlahtnega kadila čakaš, da bos odšel iz cerkvice. Zunaj čaka nate širna planjava, razpotegnjena je v dolino in tam na koncu v sinjkasti daljavi cveto obrisi vzpetih lokov dolgega mostu. Borovniški most. Rada bi hodila po tem mostu. Stojim pred pravljično podobo in rotim, krčevito rotim: »Daj, da bom šla v šole, če že ne morem postati svetnica, ker moram nenehno misliti na pisani sejemski šlant ob korenski cerkvici. Tam so razstavljene in nastavljene rdeče in modre koralice, drobni prstančki z zelenimi in vijoličastimi kamenci, tam so sladkorčki, zaviti v bleščeče srebrne in pisane papirje. Tam so punčke iz sladkega lecta, nad njimi pa vrsta zrcalc sredi belo okrancljanih src, na srca prilepljeni listki s pesmicami. Vse listke bi rada prebrala. Prebereš le enega in zdi se ti, da je ravnopravšnji zate:

Marija sedem žalosti, obvaruj nas nevarnosti. In še eden: Marija z Vogerskega gre 'in z njo gre žalostno srce.

Prvo srce bi kupila naši drobni babici, da bi ji viselo ob postelji, drugo srce bi nekam skrila in bi bilo samo moje. Glej, na dolgih palicah vise bleščeči trakovi, nalašč za moje dolge kite, tu so svilene naglavne rute za našo mamo, kako čudežno so poslikane s pisanimi rožami. In že se dekletcu vzbudi dvom in sum: ali bi mama dela na glavo tako prepisano ruto? Tu so še umazano sivkasti škapulirji za okoli vratu pod obleko, to bi bilo darilo za teto. In še dolga vrsta mačkovih žakljev. V prepoteni roki stiskam kovinski novčič. Všeč bi mi bilo, če bi bil denar lesen, kovina me boli. Stopicam ob štantu in ne morem se odločiti. Vse že poznam, kar se mi ponuja, a ne morem se odločiti. Ljudje počasi odhajajo, saj na hribu ni gostilne. Postarni čevljar, z velikim ključem v rokah, počasi drsa proti cerkvici, da jo bo varno zaklenil. In potem ne kupiš rdečega srca z zrcalcem, da bi ti svetilo ob postelji, in ne kupiš pisanih trakov zase in za malo sestrico, saj ves, da imaš premalo denarja, ne kupiš lepljivih bonbonov, temveč kupiš mačka v žaklju. Da bi bilo v njem nekaj najlepšega, nekaj čudežnega, česar nima nobeno dekletce v vasi.

Rada bi bila svetnica

Pod našim gozdičem v Lipalici je bila njiva in neke pomladi je na njej cvetela rdeča detelja. Le eno samo pomlad sem videla, kako je valovala v vetru in so se upogibali podolgovati temnordeči cvetovi. Bilo je tako opojno in prelepo. Rdeča turška detelja. Stojiš ob njivi in prosiš: »Če ne bom mogla iti v šole, ker nimamo denarja, potem pa daj, ljubi bog, ki vse zmoreš, kar hočeš, daj, uredi tako, da bom svetnica.« Mnogo sem vedela o svetnicah in svetnikih, saj je bila v naši knjižnici vrsta vezanih knjig, v njih pa same zgodbice o svetniških prigodah in življenjih. Včasih se me je usmilila teta in mi kaj prebrala. Potem sem se hitro naučila brati in vse knjige so postale moje knjige. Rotila sem ljubega boga, naj naredi, da bom svetnica. Saj veš, vsemogočni, zato, da me ne bi pekli v peklenskem ognju. Bom pa tudi taka svetnica, ki že njena senca ozdravi bolnika. Če bom šla po cesti in bo stopala za menoj tista uboga mati iz hiše pod gozdom, kjer so tudi imeli statve, tista, ki ima velike kraste po obrazu. Šla bo za menoj, stopila v mojo senco in njeno lice bo spet zdravo in čisto in lepo. Ali pa taka svetnica, kot je naslikana na podobi vrh naših stopnic. V njenem odgrnjenem predpasniku se gnetejo same rdeče gartrože. Je revežem v vas nesla sveže pečene hlebčke, pa ji je prišel nasproti njen lakomni, kruti mož. Vprašal jo je, kaj nosi v zagrnjenem predpasniku. V strahu in stiski je rekla, da nosi rože. Odgrnil ji je predpasnik in glej, zagledal je prelepe pol razcvetele vrtnice. Kako pameten se mi je zdel ljubi, vsemogočni bog, da je gospejino lažnivost podprl s pravim čudežem. »Daj, vsemogočni, da bom taka svetnica, kot grajska gospa na naši sliki vrh stopnic, ki noč in dan drži vrtnice v naročju.«

Kadar zjutraj dežuje

»Saj so njive že čisto izsušene,« pravi teta. Teta je bila zmeraj mirna, nikoli je nisem videla razvnete, nikoli ni zakričala. Zmeraj se je še ob pravem času spomnila na velikega Boga, ki vse modro ureja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Naslednje jutro je zares deževalo. Kadar zjutraj dežuje, se zbudiš srečen in pomirjen. Poslušaš, kako v prebujanje trkljajo deževne kaplje. Poslušaš mrmrajočo hvalnico osušenih trav, prežejanih cvetic, grenkih brinovih jagod in suhljatih grmičev in žejnih najtanjših korenin globoko v suhi zemlji. Naj dežuje zjutraj, da nam bo dobro pri duši. Mogoče so moje kmečke prababice in babice ob deževnih jutrih tiho splašene, a globoko srečne razmišljale: »Danes mi ne bo treba iti v Požale na njive, danes mi ne bo treba v senožet in ne v hrib vezat butaric. Namočila bom perilo, za otroke pošila raztrgane srajce, pa za moža in strice tudi, in skuhala malo boljše kosilo. Vsi bodo za posladek jedli palačinke z domačo marmelado. Jutri, ko bom oprala, bo pa spet posijalo sonce. V miru bom hitro posušila perilo.«

Citrar Revček Andrejček

Ko smo sedeli v temni dvorani in gledali na oder, so se v sredini razmaknile zavese. Oder je bil razsvetljen in ondod je ledeno mrzlo zavelo po dvorani. Na odru je za mizo sedel Revček Andrejček in igral na citre. Stisnila sem se v tetino naročje, saj mama nikoli ni imela časa, da bi šla z mano gledat igro. Revček Andrejček je bil velik fant, včasih je pogledal k ljudem v temno dvorano in bil je tako lep. Strune so hrepeneče in otožno drhtele, zdaj so pele nizko, potem pa spet visoko, najvišje. To pesem sem poznala:

Oblekla bom črn gvant,

saj to je bil moj fant,

saj to je bil moj fant,

k' zdaj mrtev leži.

Revčka Andrejčka je igral Bitenčev Jože. Dekletcu v dvorani je utripalo srce, rada bi tiho zaihtela od nenadne žalostne sreče, od tihe lepote. To je vse, česar se spomnim. V nedeljo dopoldne sem prislonila stol k oknu v naši veliki sobi. Splezala sem nanj in gledala ljudi, ki so hodili od dopoldanske maše. Mogoče sem vedela, koga bi rada zagledala. Kakšna sreča! Prišel je med zadnjimi, ker je pel na koru in pevci so zmeraj odhajali zadnji iz cerkve. Kako zelo sem si želela, da bi pogledal proti naši hiši. Zamižala sem in prosila, naj pogleda, naj pride. Ko sem spet odprla oči, je zavil k nam. To je sreča. Prišel je v veliko sobo, se pogovarjal z našimi in zdelo se je, da me ne vidi. Ko pa je sedel na stol, se je nagnil k meni in me vzel v naročje. Od takrat, ko sem bila še zelo majhna, vem, kaj je največja sreča v človekovem življenju. Nekdo, ki ga imaš rad, a misliš, da on tega ne ve, ti pride naproti, pride, te vzame v naročje, te plaho objame in čisto nežno stisne k sebi. Taka je bila moja prva ljubezenska sreča. Otroška ljubezenska sreča. Moj veliki Revček Andrejček je dišal po suhem senu in majaronu in po roženkravtu. Plaho sem pogledovala v fantov obraz in vsak hip se mi je zazdel lepši. Lovila sem njegov pogled in pogledal me je. Zdaj bi rada hodila ob njem. Nekam neznansko daleč bi šla, nekam, kjer še nikoli nisem bila, za roko bi ga držala z obema rokama in kar naprej bi hodila po hribih, ki obkrožajo našo dolino, daleč naprej bi šla tja do konca sveta. Kje pa je konec sveta? Držal bi me za roko in nikoli več me ne bi izpustil. Rada bi z njim gledala veliko pratiko, ob sličici vsakega svetnika bi mi povedal njegovo zgodbo, ki sem jih tako pohlepno rada poslušala. Za vse dneve v pratiki bi mi pripovedoval zgodbe. Za sleherni dan leta. In leto ima mnogo dni, saj tako dolgo traja od enega do drugega Miklavževega jutra. Pripovedoval bi mi in nikjer bi ne videla konca. Dolgo bi trajalo, vse dni . . . Mogoče bi mi kdaj zaigral na citre še tisto pesem, ki sva jo peli z mamo:

Pa kaj se ti, fantič, v nevarnost podajaš, čez Sav'co v vas hodiš, pa plavat ne znaš. Savice sila bo tebe umorila, dekletu tam v kamri bo počlo srce.

Rožmarinčkova kamra

Teta Mina je živela s svojimi tremi otroki v hiši na bregu. Najimenitnejše pri tej hiši so bile lesene stopničke, po katerih si prišel v črno kuhinjo. Nikoli nikjer nisem več videla stopnic, kjer si stekel po eni strani navzgor in po drugi navzdol. Otrokom tete Mine je umrl oče med prvo svetovno vojno. Prišel je domov na dopust in umrl. Potem se teta Mina ni več smejala. Čeprav je tetina družina težko živela, pa teta Mina na jesen nikoli ni prodala niti enega rožmarinčka, ki so zrasli na jablani v bregu za hišo. »Rožmarinčke bodo pojedli moji otroci,« je rekla. Rožmarinčke je teta hranila v rožmarinčkovi kamri. Ta je bila sezidana v hiši spodaj ob hlevu, v katerem je živela velikooka krava Liska, ki je znala zelo žalostno gledati. V rožmarinčkovi kamri je živel nekoč Ančkin, Cirilov in Vinkov dedek. Ko se je dedek priženil v veliko belo hišo na Samotorici, je za njim ostala, v desnem kotu kamre, nizka postelja. Ob levi steni rožmarinčkove kamre pa so stale lesene police. Prav do stropa so segale, na njih pa so bila naložena jabolka. Police so dišale po presušenem lesu, jabolka na njih pa so dišala po sebi. In vsa soba je dišala od vrha do tal in dišal je vsak, kdor je stopil v rožmarinčkovo sobo. Dišalo je tudi skozi vrata na dvorišče, dišalo še navzgor po bregu nad hišo prav do zelenega pušpanovega grma. Iz tistega pušpanovega grma je poklical teto Mino spomin, ko je v Ameriki umrl stric France, brat tete Mine. Klical je: »Mina, Mina! . . .« Teta je stopila iz rožmarinčkove sobe na prag in rekla: »Kaj se skrivaš, France, saj vem, da si ti. Zakaj mi pa nisi pisal, da boš prišel?« Šla je proti pušpanu, od koder je prišel bratov klic, a pušpan se ni premaknil in nikogar ni bilo tam. Le tiho je še reklo: »Mina, Mina ...« Potem pa nič več. »Zelo me je bilo strah, vsa sem se tresla,« je rekla teta Mina. Kako je bilo šele mene strah, ko mi je teta pripovedovala, saj sem se zelo bala mrtvih spominov. Teta je zaklenila rožmarinčkovo kamro, iz katere sem šla domov s polnim predpasnikom debelih rožmarinčkov. »Da jih boš doma jedla,« je rekla moja ljuba rožmarinčkova teta. Če se spomnim nanjo, mi še zmeraj zadiši po jabolkih rožmarinčkih. Le zakaj dišeči rožmarinčki ne zrastejo več? Naš Nacek bi jih naslikal z barvnimi svinčniki: rdeče, rumene in zelenkaste.

Vahč

Ko so bile senožeti za našo vasjo drugič pokošene, so mimo naše hiše pričeli otroci hoditi v šolo. Nekateri so bili že obuti, drugi so bili še bosi, pa čeprav je zjutraj jesenska slana pekla v gole podplate. Pod hlevskimi ostrešji so v mirnih vrstah viseli rumeno rdeči koruzni storži in prijazno svetili v jesenske dni. In potem je nekega jutra rekla mama: »Danes bodo otroci prihajali po vahč.« Vahč so bili majhni hlebčki, mama jih je spekla iz pšenične moke in zraven primešala tudi nekaj koruzne. Dan, ko so otroci prihajali po vahč, je bil vsako leto mrzel, mračen in deževen. Zdelo se mi je, da pritajeno rosi na dolinsko vas. V našem vrtu je že rasel plevel in nikjer več ni bilo ne šopov cveteče rezede ne obrazkov hudobnih mačeh. Po vahč so prišli otroci že zgodaj dopoldne. Vsi so bili razoglavi in bosonogi, oblečeni v tanke, preprane oblekice, in niso se smejali. Vsaj meni se je zdelo tako. Naša mama je zanje napekla mnogo hlebčkov. Ko jih je zmanjkalo, je vsakemu, ki je še prišel po vahč, odrezala velik kos kruha. Pri nas nikoli ni zmanjkalo kruha. Otroci so tiho jemali vahč in tiho odhajali.

»Čigavi so otroci, ki prihajajo po vahč?« sva spraševali s sestrico. »Doma so iz Lipalice, iz Ligojne in tudi od daleč z vrhniške strani pridejo, mogoče tudi iz Podlipe,« nama je odgovarjala mama. Saj tudi ona ni vedela, čigavi otroci so. »Mar niso otroci iz naše vasi?” sva se čudili. “Niso. Otroci iz naše vasi so šli po vahč v Zaklanec, v Podolnico in na Vrzdenec,« nama razlaga mama. »Otroci so vendar morali v šolo,« pravim. »Dopoldanski otroci v šolo, popoldanski po vahč.«

»Ali hodijo samo lačni otroci po vahč?«

»Samo lačni.«

Joj, koliko otrok je lačnih. Tudi jaz bi rada šla po vahč. Sestrico bi držala za roko, pred vsako hišo bi najprej pogledala, če imajo psa privezanega na verigi, potem bi tiho odprla vrata in videla, kakšno vežo imajo in kakšno kuhinjo. Videla bi, kakšna je mama, ki deli vahč, vzeli bi vsaka svoj hlebček vahča, se zahvalili in šli naprej. Najlepše se je igrati novo igro, zmeraj novo igro.

»Čemu hodijo po vahč?« vprašam. »Da ga bodo pojedli,« me pouči sestrica. »Vahč dajemo za duše v vicah,« pravi mama. Odpre se mi širna planjava rdečih, modrih in rumenih plamenov. Sredi med plamenečimi jeziki pa stoje belo oblečene postave. Tako so duše v vicah naslikane na stari stekleni podobi pri teti Mini. Duše v vicah so duše umrlih ljudi, naslikane koprneče stezajo predolge tenke bele roke nad svojimi glavami. »Ali je moja duša tudi taka kot žena v beli srajci?« vprašam. »Ne vem,« prizna mama. »V šoli ti bodo povedali o dušah in o vernih dušah. Včasih so rekli, da je duša kot bel golob. »Ne vem, če je že kdo kdaj videl dušo,«  pomisli mama na glas. Ni ji všeč, da so otroci v naši dolini lačni, a čutim, da ji tudi moja vprašanja niso všeč. »Pa duše zares nikoli ne umrejo?« vprašam in ne čakam odgovora. Trdo zamižim in skušam izmeriti, kako daleč je NIKOLI. Ne, ne morem. Spet stopijo skozi vrata trije premraženi otroci. Lasje se jim lepijo na premočenih čelih, smrkajo v umazane, premrle roke in mama jim reže kruh. Zdi se mi, da je kar zadovoljna, ker ji ni treba pripovedovati o neumrljivih dušah, ki se mučijo v naslikanih vicah, gore, gore, pa ne zgore, čeprav gore podnevi in ponoči in podnevi in ponoči . . . Tako je: vahč dajemo sirotnim otrokom, da bi uboge, grešne duše čim prej odletele v zlata nebesa. Takrat je konec trpljenja. Vse opekline se zacelijo. In vendar še zmeraj ni urejeno: lačne otroke zebe, dušam v vicah je prevroče ...

Na Miklavževo jutro

Najdaljša noč je noč pred Miklavževim jutrom. Ne moreš in ne moreš zaspati. Prebujaš se iz polsna in prisluškuješ, če boš zaslišal na stopnicah tihe starčevske korake svetega Miklavža, ki hodi v mehkih belih škornjih. Potem le zadremlješ, zaslišiš, da je mama že vstala, in bosa stečeš po stopnicah navzdol.

»Padla boš,«  mi kliče mama, ki je že prižgala petrolejko. Skozi zastekljena kuhinjska vrata silita svetloba in senca. »Prehladila se boš,« pravi ata in me dvigne v naročje. Kako mi je dobro. Mama vzame v naročje sestrico, ki je pricapljala za mano po stopnicah. Na dolgi kuhinjski mizi stojita najina miklavževska peharčka. »Tale je moj,« pravim in vem, da je čisto zares moj, saj je v njem nekaj sinjemodrega. To sinjemodro je mlinček za kavo, čisto majhen mlinček, toplo lesen s predalčkom in z ročajem. Le kako je mogel Miklavž vedeti, da sem si želela tak mlinček in da bom z njim mlela ječmenova zrna, ki pražena tako prelepo dišijo. Sestrici je Miklavž prinesel rdeč mlinček. »Moj je lepši,« zamrmram po tihem. V peharjih ob mlinčku sta dve debelušni jabolki, vanju je Miklavž zataknil dva srebrna denarja, bleščeča sta, čisto nova. Ob vsakem jabolku je še bela zemljica iz Ljubljane, saj ni iz Ljubljane, o ne, iz Miklavževe peči je in od tam so tudi štirje sladki piškoti. »Le zakaj jih ni prinesel sto,« pomislim. Saj znam šteti do sto. Ko stiskam mlinček k sebi, zagledam še suhe krhlje in suhe hruške in nekaj sladkih fig. Te bom najprej pojedla. Jej, na dnu peharčka je zložena rožnata srajčka, posejana z belimi listki. Ne, sladkorčka pa nobenega. Je pa pod srajčko skrit pečen parkelj z rogovi, in še leskova šiba. Tudi sestrica je dobila šibo, a manjšo. Zakaj pa je tale srajčka prav tako rožnata in posejana z belimi listki kot nova mamina nočna srajca? Zakaj ni bilo sladkorčkov? Zdaj vem, da zato, ker jih naša mama ni znala speči. Potem je utonil v pozabo Miklavžev večer, rjovenje parkljev okoli hiše in neznosno žvenketanje verig. Naš ata nikoli ni pustil, da bi parklji prišli v hišo. Niso smeli prestopiti naših vrat. Pozabljena je visoka Miklavževa kapa, v zlat papir ovita visoka palica, pozabljena sta rdečelična, debelo obrvna angela, ki nista bila čisto nič angelska. V spominu je ostala velika sreča Miklavževega jutra. Le kje sta ostala modri in rdeči mlinček iz peharja?

Hude besede

V naši hiši niso prebivale hude besede. Najhujša beseda, ki sem si jo zapomnila, je bila natisnjena v knjigi Pravljice: »Deklina, hoj, hoj, pojdi plesat z menoj.« Kako ostro me je presunila beseda deklina, želela sem si, da je nikoli ne bi prebrala, a vsiljivo je hodila za menoj, žgala me je v ušesih in nič ni pomagalo, če sem glas n spremenila v c: deklica, takoj se je v kratki pesmi nekaj zataknilo. Pri nas nihče ni zaklel. »O presneto nazaj,« je rekel moj oče in to je bila redka njegova kletvica, še redkejša pa primojdunaj. »Pri mojem Dunaju,« mi je pojasnil. Hude besede pa so rjovele okoli naše hiše ob sobotnih večerih. Rjovel jih je Bajtarjev Peter. Kako imeniten je bil med tednom, ko je delal in ni pil. Prišel je včasih k naši mami in mama mu je natočila v veliko skodelo cikorjeve kave z mlekom in še mu je odrezala veliko zagozdo kruha od največjega hlebca. Če je bil lačen, mu je odrezala še enkrat. Stala sem ob mizi in ga gledala. Prijazno me je pogledoval in hlastno jedel. Kaj pa v soboto proti večeru? Nisem hotela oditi iz hiše. Čakala sem v kuhinji in se tresla. Kdaj se bo oglasil strašen krik iz vasi? Kdaj? Vsako soboto zvečer se je Peter spremenil v drugačnega človeka. Rjovel je, klel, zavijal v joku in se opotekal skozi vas. Stekla sem z mostu, kjer sem ga zaslišala od daleč, v kuhinjo in dvakrat zaklenila vrata. Stisnila sem se v varno mamino krilo.

»Saj ni hudega, ne boj se, ne boj se!«

A sem se bala zmeraj bolj, čim bližje je prihajalo Petrovo rjovenje. Potem je trdo potolkel po kljuki in še pobutal po vratih.

»Mama, mama, ne odklepajte,« sem jo rotila. »Ne boj se, nič ti ne bo naredil. Pomiril se bo!« Mama je odklenila vrata in Peter se je opotekel v kuhinjo. »Franca, Franca,« je klical mojo mamo. Tudi jaz sem ihtela od prestane groze. Mama je tiho pokazala Petru stol pri mizi, potem je pristavila vodo za cikorjevo kavo. V zelenem mlinčku je zmlela nekaj zrn prave kave, ki je bila namenjena le naši babici. Takrat je bila namreč prava kava strašno draga. To sem že vedela. Nato je Peter umolknil in v dolgih požirkih pil kavo in še prigrizoval najboljši kruh na svetu, ki ga je pekla naša mama. Odrezala mu je še dve zagozdi, eno je pojedel, drugo je spravil v žep. Pomiril se je, še malo posedel in stisnil mami roko, pa meni tudi.

»Zakaj je rjovel, zakaj je rjovel,« sem spraševala mamo, ko je odšel. »Nesrečen je, boji se iti domov, kjer ga nihče nima rad,« je glasno pomislila naša mama.

Angeli

Od vseh nevidnih bitij — in ni jih bilo malo — so mi bili angeli najbolj všeč. Kaj vse vile in čarovnice in hudi in smešni strahovi, ki jih nisem nikoli videla! Angeli, angeli! Videla sem jih naslikane na podobicah: dolge, tenke postave so bile ogrnjene v prozorno bele nočne srajce, zadaj iz hrbta so jim zrasle perutnice prav do tal. Angelčki pa so imeli kratke peruti. Nad mojo posteljo je visela podoba in na njej naslikana deklica, ki jo varuje angel varuh. Rdeče oblečena deklica je zaspala na temni trati, ob deklici je stala košarica z rdečimi rožami, nad dekličino glavo pa se je dvigala sikajoča kača. Saj sem vedela, kako strašno strupena je kača. Nad spečo razprostira roke pravi angel varuh. V debelušni desnici drži belo lilijo, z levico pa brani kači, da bi vsekala k dekličini črnolasi glavici. To je bil tudi moj prvi angel varuh. Miren je bil, nikoli ni premaknil velikih belih peruti, klečal je in varoval, varoval ... Pa sem mislila, da se bo zgodil čudežni čudež, čudež samo zame. Angel me bo pogledal, se mi drobceno nasmehnil in zaplahutal s perutnicama. Čutila sem, da raste iz mene tenka bela meglica, prozorna meglica . . . Čudež se ni zgodil. Rada bi bila angel. Varovala bi vse moje domače, mogoče tudi Rožmarinčkovo teto in njene otroke. Najbolj bi varovala našo mamo, ki speče vsak dan trideset belih hlebčkov v razbeljeni krušni peči, ob sobotah pa štirikrat po trideset. Našega molčečega ata bi morala še posebej močno varovati, da se ne bi nikoli več urezal v palec na roki in da ga ne bi brcnil kakšen užaljen konj. Varovala bi mlajšo sestrico in strica Toneta, ki je tako suhljat in me ostro pogleda skozi zlato obrobljena očala. Varovala bi strica Tomaža, ki zaprega svojega slepega konja, pa teto in babico in dedka bi varovala. Imela bi precej dela, če bi se zgodil čudež in bi se spremenila v angela varuha. Potem ne bi šla v šole, a sem bila tako zelo radovedna, kako bi bilo v šolah. Vendar, če bi se spremenila v angela, ne bi nikoli prišla v pekoči pekel, to pa je na tem svetu najbolj pomembno! Moj angel me je spremljal ob moji levi strani. Če sem zasukala glavo na levo, sem ga začutila, a nikoli videla. Kakšna škoda! Kadar sem bila zelo žalostna, ker me je kakšen velik človek okregal, ko sem si vendar želela, da bi me vsi imeli radi, sem tiho rekla svojemu angelu čez levo ramo: »Pomagaj mi zdajle, nočem jokati!« Moj angel je bil bel in ni dišal ne po vrtnicah in ne po šmarnicah. Škoda, škoda! Tudi takrat sem verjela, da je nad nami in med nami mnogo dobrih angelov, le da jih ne moremo videti. Čudovito bi bilo, če bi vsaj jaz mogla videti kakšnega živega angela, a ker sem bila majhna, bi najbrž videla le angelčka.

Na Benedikovem vrtu

Benedikov vrt ni zrasel v naši dolini, temveč sredi Ljubljana, v samem starem Vodmatu. Kadar smo se peljali v Ljubljano, smo se vselej oglasili tudi pri Benedikovih. Benedikova mama nas je imela zares rada, jaz pa sem imela rada tudi Benedikov vrt, ki se mi je zdel strašansko velik. Najraje sem ga gledala z Benedikovega dvorišča, kjer so se prepirale kokoši in race, na vrvi pa je bila privezana bela koza. Koza je dajala mleko, na vrt pa ni smela. Benedikov vrt je imel svoj naslov: Stara pot, številka 5, Ljubljana. Tako sem z velikimi črkami napisala vsako leto na razglednico z voščilom: Prav prisrčno vam želimo vesele praznike in srečno novo leto — Matičkovi iz Horjula. Tudi Benedikovi so nam voščili vsako leto in njihova razglednica je bila lepša kot naša. Takrat sem zbirala razglednice. Benedikov vrt so ogradili z visokim obzidjem, kdor koli je šel po Stari poti, ni mogel pogledati, kaj vse raste na vrtu. Tu so ležale grede, gredice, majhne njive in lepe zelene trate. Na gredah pa kumare, korenje, zelnate glave, peteršilj, koleraba, majaron, rdeča pesa. Grede so bile obrobljene z dišečo rezedo. Nad vsem tem bogastvom so rasle velike jablane, hruške, slive, češnje, cibore, marelice, breskve. Kakšno razkošje! Najboljša od vsega pa je bila Benedikova mama. Majhna, okrogla ženica, kito si je spletala vrh glave, skrbela je za vrt, za hišo, za vse živali in za svoje otroke. Mož ji je umrl. Imela je dve hčeri in dva sinova. Deklici sta hodili v službo, sinova pa sta študirala na univerzi. Kadar smo prišli k Benedikovim, nas je najprej pozdravil velik pes, imel nas je rad, ker nas je tudi Benedikova mama imela rada. Prinesli smo ji horjulsko darilo, ona pa je skuhala čaj. Vsakemu od nas je nalila čaja v veliko belo skodelo, ki je imela zlat rob. Čaj je bil mnogo slajši kot doma in nenavadno dobro je dišal. Mama mi je povedala, da je v njem majčkeno ruma, pa naj bo! K čaju smo prigrizovali masleno pogačo, zato misel na Benedikov vrt še danes diši po čaju z rumom in po pogači. Neke nedelje sta prišli k nam na obisk obe Benedikovi gospodični. Šla sem ju čakat k vlaku na postajo Drenov Grič. Na glavi sta imeli slamnika s svilenimi trakovi. Anica si je privezala modrega, Francka pa rdečega. Vedela sem, da sta izbrali vsaka svojo pravo barvo. Na vrhu Drenovega griča smo v gozdu nabirale ciklame med visoko praprotjo. Kadar zadiši po ciklamah, pomislim na obe ljubljanski gospodični. Zdeli sta se mi zelo lepi, Anica še bolj, čeprav je nosila očala, Francka pa majčkeno manj, ker mi takrat še niso bila všeč široka usta, a se je rada smejala. Zdaj nikogar več ni. Tam, kjer je živel dišeči, pisani Benedikov vrt, tam teče zdaj trda asfaltirana cesta, tudi nizko Benedikovo hišico so že zdavnaj podrli.

Kaj nam je pripovedovala teta Mici

Teta Mici nam je rada pripovedovala o svoji sestrici Nežki. Nežka je umrla za črnimi kozami in zapustila na svetu prelepo punčko, tako punčko, da bi se ji lahko ubila glavica, je pojasnila teta. »Bila je tako lepa, ta punčka, da so jo hodile gledat deklice iz cele vasi. Obrazek je imela tak kot naša Nežka in je odpirala in zapirala oči. Jaz sem za punčko šivala oblekce, srajčke, kapice, saj je bila Nežka še premajhna in ni znala šivati.« »In kje je zdaj tista punčka?« sem nestrpno spraševala. Upala sem, hrepenela sem, da bo teta potegnila punčko iz privihanega predpasnika in jo dala meni. Pa je ni. »Tudi punčke ni več,« je rekla teta zamišljeno. Potem je teta pripovedovala, kako je gorela horjulska vas. To je bilo leta 1905. In potem so Horjulci takole šteli čas: To se je zgodilo pred požarom, to je bilo po požaru. Zgorelo je mnogo hiš in mislim, da so šele po požaru ustanovili gasilsko društvo. Ljudje so dolžili otroke, da so zažgali, ko so se na seniku igrali z vžigalicami. Da le ne bi nikoli več gorelo v Horjulu, sem si želela. Gledala sem staro fotografijo, na kateri je bilo na sliki ohranjeno horjulsko pogorišče. Čisto spredaj je bila naša hiša, a brez strehe. Tudi o potresu nam je pripovedovala teta. Vas se je tresla deset let pred požarom. Saj je bila tako blizu Ljubljane, v štirih urah si prišel peš iz Horjula v Ljubljano. Tudi v naši dolini so rekli: ljubljanski potres.

»Horjulke so zgrabile dojenčke in otroke in ponoči bezale iz hiš. Otroci so stopicljali v platnenih srajčkah za materami na plano. Moški so odvezovali živali in jih podili iz hlevov. Krave so pretresljivo mukale, perjad je splašena frfotala z nočnih gred. Psi so zavijali, mačke so mijavkale, bilo je strašno, strašno. Iz gozdov nad vasjo so pritekli splašeni zajci in se stiskali k našim nogam, sosed je povedal, da je videl tudi lisico. Ker smo se v šoli učili, kako bo na sam sodni dan, smo kričali drug čez drugega: joj, joj, sodni dan! Ne mislita, je rekla teta, da se je potem zemlja pomirila. Kje pa! Še dolgo se je potresala. A najhuje je bilo tisto prvo noč in zjutraj. Tudi voda v potoku je narasla, kot bi se splašila, in je bila vsa blatna. S sestrico sva se stiskali k teti, še in še bi poslušali, bilo je tako srhljivo lepo in strašno. Teta nama je tudi pripovedovala, kako je njenega bratca, najinega očeta, odnesla deroča voda v naraslem potoku po hudem deževju. Ampak to se je zgodilo še pred potresom, ko je potok po nevihti strahotno podivjal. Valovi so butali v našo hišo, v kleti je bila voda. Matiček je hotel zajeti deroče vode z lesenim koncem, a so besni valovi potegnili vase konec, ki ga deček ni hotel izpustiti, saj bi ga oče kregal, pa so valovi potegnili vase še dečka. Metali so ga naprej pod mostom in še naprej do Strojarjeve hiše, kjer je hlapec pravkar natakal vodo v strojarsko kad. Zagledal je otroka, sunil v vodo s koncem in srečno ujel vanj splašeno bitje. Vzel ga je v naročje, postavil na glavo, da mu je odtekla voda iz pljuč in ga nesel k njegovi materi.

»O, je rekla teta Mici, če ne bi Strojarjev hlapec rešil Matička, tudi vidve ne bi prišli na ta svet.« »Aha,« sva jo začudeni gledali, mislim, da nisva razumeli, bilo je tako čudno. Potem nama je še povedala, kako je iz Matička zrasel Matija, ki je v nedeljo dopoldan stal pri oknu v hiši in gledal dekleta, ki so hodile od maše. Ko je zagledal mojo mamo, ki je bila doma na Ligojni, je rekel: Tale bo moja, pa nobena druga. Tako sva midve s sestrico dobili mamo in oče in mama sta si bila tiho zvesta do smrti. »O,« je menila teta, »stric Stanko je bil pa čisto drugačen.« Ko je še hodil v ljubljanske šole, stric Tone pa je že študiral na Dunaju, je Stanko tudi igral na horjulskem odru. Gledalci so se na vse kriplje smejali, ko je igral smrčanje. In otroci so ga oponašali. Stanko se je tudi prvi vozil s kolesom po naših cestah, medtem ko sem stricu Tonetu peš nosila vsako soboto iz Horjula v Ljubljano sveže oprane srajce in hlebec kruha in sveže hruške in jabolka z našega Griča, pozimi pa suhe krhlje. Na našem Griču so moji trije bratje posadili in žlahtno cepili jablane, hruške, češnjo belico. Potem se je teta spet vrnila v spomine in pripovedovala še o gledališču. »Ha, kaj bo horjulski oder v mežnariji,« je rekla in trše zavezala mojo že tako trdo spleteno kito las. Vidve bi morali videti, kako je bilo v gledališču na Dunaju. Gospa mi je podarila dolgo belo obleko, ki je sama ni več nosila, obleka je bila čisto ozka v pasu in pošita z volančki, gospa mi je spletla umite lase, čisto svetle lase sem imela, in mi zavezala kito v moderno figo na vrhu glave. Dala mi je tudi ponosene čeveljce, visoko sem jih zavezovala, s še kar visokimi petami, pa še polrokavičke, bele in čipkaste. S fijakarjem smo se peljali v veliko gledališče. Bilo je razsvetljeno tako močno, da v horjulski cerkvi še nikoli tako. Čisto sama sem sedela visoko na galeriji in se nisem upala nagniti naprej, da ne bi padla kam globoko. Oder je bil zagrnjen in ko so ga odgrnili, strašno razsvetljen, mi pa smo že obsedeli v temi. Igrali so Revčka Andrejčka. Teta Mici nama je tudi povedala, da je strah votel in ga okoli nič ni. Zato nama je povedala, da naju ne bi bilo nikoli več strah.

Moja dolina

Prišel je veliki dan in z njim drobno tetino pismo iz Maribora: »Naj pride k meni, da bo hodila v šole!« Potem je prišel nov dan. V veliko črno skrinjo so mi zložili: bele rjuhe, tenko rdečo odejo, posejano z belimi pikami. Na odejo so naložili še preobleke, blazine, nogavice, srajčke in jopico in nedeljsko obleko. Vse po vrsti, kot je bilo napisano in ukazano. Šla bom v šole. Kovček so naložili na voz in nihče ni videl, da sem pod rjuhe potlačila tudi slamnik s svileno pisano pentljo. Vzela sem ga iz tetine skrinje, saj nisem vedela, da že dolgo ne nosijo več takih slamnikov. Bilo je zgodnje jesensko jutro. Tiho, tihceno sem sedela ob molčečem očetu in voz je zaropotal. Vedela sem, da je vse ostalo doma. Tudi farovški vrt in farovška mati, ki letošnjo jesen še niso prinesli k nam sladkih jabolk, skritih v predpasniku. Mati bodo prišli z drobcenimi koraki, težki in zajetni; kradoma se bodo ozirali proti farovžu, da bi videli, če gospod gledajo za njo. Farovška mati ne bi smeli nositi jabolk od hiše. Zdaj sedim na ropotajočem vozu in se sprašujem, kdo bo ob večerih namesto mene pred našo hišo gledal, kam letijo vrane spat? Ura, ko so letele vrane spat, je v menjavah dneva pomenila nov čas. Takrat je v štedilniku zagorel ogenj, nad vasjo je zadišal dim in se prepletal z vonjavami pečene koruze. Nekje so gnali napajat krave. Dolino je napolnilo zateglo mukanje in v mrak so že silili nočni strahovi. Zdaj pa je bilo mrzlo jesensko jutro in peljali so me v samostansko šolo. Voz je ropotal proti kamnitemu mostu pod Lesnim brdom. — Moj sivi, stari most! Kamniti skladi ob straneh so bili porasli z zamolklo zelenkastim mahom. Na naši strani mostu so ostali pokošeni travniki, tam je sameval globok bajer, v njem so še cveteli beli lokvanji. Rasli so daleč od brega in le naši teti se je kdaj posrečilo, da je z grabljami odtrgala kakšen čudovit cvet. Na domači strani so ostala ptičja gnezda v našem gozdiču, kjer je iz brega pritekel studenček, njegovo vodo so pile vse žanjice v Lipalici. Zamižala sem in razločno videla lepo dekle s črno pentljo v laseh, ki je nekoč slonelo pod cvetočo jablano na Samotorici in je hodilo v ljubljanske šole. Tudi oče je molčal. »Saj si tako hotela,« je navsezadnje dejal čisto mirno, kot da sva se že vse zmenila. Potem je spet umolknil. Pripeljala sva se na drugo stran kamnitega mostu in vedela sva, da je čas mojega otroštva ostal v domači dolini. Tam bo zmeraj moja dolina! Še se bom vračala vanjo, a nikoli vrnila.