Moja draga, zlata Silvica!
← Odlomek iz "Novoletnega soneta" | Moja draga, zlata Silvica! Karel Destovnik - Kajuh |
|
28. jan. 43.
Pisala si mi, naj Ti nanaglo, da ne bo prepozno, napišem ta zvezek pesmi in zapisal sem Ti jih.
Gotovo si ne moreš misliti, s kakšno ljubeznijo sem jih pisal, ker sem vedel, da jih pišem za Té, ki Te ljubim tako globoko in tako silno, da je vsaka še tako velika in mogočna beseda preskromna, da bi razodela mojo ljubezen.
Zato Ti bom rekel samo: ljubim Te moja draga, zlata, dobra Silvica!
Ali še veš, kaj sem Ti rekel nekoč na Gradu? To kar sem Ti povedal takrát, ne bom pozabil in prekliceval nikoli, kajti v mojem srcu je zdaj še bolj kot kdaj koli poprej misel na Te tako polna ljubezni in čistosti.
Kričal bi od žalosti in sreče tako te ljubim.
Od žalosti ker sem Te izgubil. Od sreče ker Te vendarle imam. Vem, da je tudi Tebi tako.
Potihoma upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Silvica ne moreš si misliti kako sem srečen! Otrok! Živ, majcen, droben otrok, ki bo ves Tvoj in moj. Oh, kako bova še srečna!
Toda če ne bo imel očeta, tedaj mu bodi Ti oče in mati. Pripoveduj mu o meni in povej mu, kako neizmerno sem Te ljubil. Ti sama, pa se vedi kot moja žena, kateri zapuščam vse kar imam in pripada meni.
- Vedno Tvoj korlek