Moja duša je žalostna

Moja duša je žalostna ...
Josip Rusin
Izdano: Slovenski narod 30. junij 1905 (38/147), 1−2
Viri: dLib147
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


In moja duša je žalostna.

Pa kdaj je bila še vesela, kdaj je vriskala veselja in radosti? Nikdar!

Moja duša je uživala neizkaljeno veselje v lanskih pomladnih dneh, ko se ji je tako nežno smehljala večna ljubezen in jo tako vroče poljubljala. Čolnič mojega življenja je plaval po mirnem morju rajskega veselja, moja duša je brezskrbno zrla v nedogledno–ljubezen je šla pred mojo dušo ...

A kdaj je bilo to? Bil o je v lanskih pomladnih dneh ...

In zdaj je moja duša žalostna. Pridrvili so se bogve odkodi temni oblaki, zakrili jasno nebo, zakrili svetlo solnce in tema, nepredirna tema je legla kroginkrog čolniča mojega življenja. Vihar je pribačal in razburil mirno morje. In peneči valovi so gnali čolnič mojega življenja naprej, le naprej ...

Moja duša pa je obupana zrla v temno daljavo, da bi kje vzrla večno ljubezen–svojo krmarico–ali večne ljubezni ni bilo nikjer ...

In duša je zaplakala, zaplakala obupen plač ...

Valoviti in razburkani valovi so drvili čolnič mojega življenja na pe­ščeno obalo. Vihar je potihnil, morje se je umirilo–ali tema, neprodirna tema je še vedno ležala po pustem obrežju in po širnem morju.

In moja duša se je ozirala na visoko nebo, da bi kje zazrla vsaj en žarek svetlega solnca, a nikjer žarka svetlega ... In moja duša je hodila po obali, da bi kje dobila zeleno trato, da bi si malce odpo­čila–ali vsenaokrog pusto in prazno, kakor tam sredi peščene Sahare ...

In moja duša se je ozrla nazaj. Tam v daljni daljavi je bilo svetlo in jasno, kakor je bilo svetlo in jasno kdaj v svetu, v katerem je živela moja duša. Tam v daljni daljavi je kraljevalo rajsko veselje; a to veselje je bilo zdaj moji duši deveta dežela, bajka iz nekega duši nepoznanega sveta ...

In moja duša je plakala in obupovala. In v deželo, kjer je bivala moja duša, so jeli padati veliki snegovi in zameti in zakrili so vse vsepovsod. In moja duša je obupala, da bi kdaj v tej temni deželi zaveli topli vetrovi od juga in raztopili mrzle snegove, da bi kdaj todi zavladala večna pomlad ...

Ali zgodilo se je, česar ni pri­čakovala moja potrta duša.

Kakor čez noč so zaveli po de­želi, kjer je bivala moja duša, topli vetrovi od juga in raztopili so mrzle snegove–moja duša je bivala na zeleni trati ...

In po zeleni trati so se zibale pisane rožice, zibale nalahno v božajočem vetrčku in se smehljale vse oživljajočemu solncu nasproti gori na jasnem in modrem nebu, modrem kakor so modre oči šestnajstletne devojke. Po oselenelih in se razovetajočih drevesih pa so prepevale drobne ptičice mogočno himno o večni ljubezni ...

In moja duša je gledala in gledala in se čudom čudila–in upati je jela, upati močen up ...

Tam sredi zelene trate se je vila široka z belim drobnim peskom posuta pot kakor srebrn pas. Na obeh straneh poti pa so rastle široko vejnate in lepo cvetoče lipe in delale senco onim, ki so hodili po beli poti. In bister potok je žuborel ob poti in hitel nemudoma dalje ...

In po tej beli poti v hladni senčici so hodili ljudje veselih in jasnih obrazov. In na teh veselih in jasnih obrazih se je smehljala ljubezen, iz oči pa je odsevala sama radost, kakor odseva iz oči enoletnega deteta v mehki zibeli ...

In moja dala je upala, upala bolj močno, upala bolj trdno ...

Kako v polsnu sem se prikradel do te poti, da bi zrl na ljudi veselih in jasnih obrazov, ki so prihajali po poti in se ozirali name, tujoa njihove sreče, ter se oddaljevali. In prihajali so drugi, se ozrli name in se oddaljili v veseli govorici in srčnem smehu ...

Jaz pa sem stal pod cvetočo lipo in motno gledal na vesele ljudi ... a moja duša je upala ...

Kdo prihaja zdaj semkaj po beli poti? Ali je ona? In sama je?

In moja duša je zatrepetala ... a komaj, komaj čakala, da bi prišla do mene ... In prišla je, ozrla se name in zardela in jaz sem zopet gledal v tiste ljubke očke, kakor sem gledal pred letom dni ... Moja duša pa je trepetala ...

In govoril sem ji tiho:

»Ljubim Te ...«

In vnovič je uprla vame svoje gorke oči in bolj zardela–bila je kot mak na polju. Govorila mi je:

»Hodila sem po tej beli poti, hodila sem sama in premišljevala o nekdanjih dneh. In duša mi je hrepenela bolj in bolj. »Po čem pač?« Tako sem se večkrat vpraševala v preteklih dneh. Pred oči mi je stopala vedno pogosteje Vaša podoba, ki mi je bila jasen odgovor na vpra ­šanje: »Po Čem pač hrepeni moja duša?«

Tako mi je govorila, pristopila k meni in mi dahnila lahen poljub na ustna: »V znamenje sprave«, je dodala, se poslovila in odhajala ...

Jaz pa sem stal pod košato lipo kot okovan. Srce mi je drhtelo in duša mi je hrepenela in želela za njo, ki je odhajala po beli poti ...

Zakaj sem ostal? Zakaj nisem šel za njo, jo prijel za desnico, da bi z roko v roki šla z drugimi veselimi ljudmi po beli poti ? ...

In zdaj stojim todi pod košato lipo in zrem na vesele ljudi veselih in jasnih obrazov, ki prihajajo po beli poti, me pogledujejo z radostipolnimi očmi in odhajajo ...

Moj pogled je moten, moja duša je žalostna, ker nje še ni ...

Strmim tja po beli poti, od koder prihajajo nove trume veselih in srečnih ljudi, a med njimi ne ozrem nje nikjer ...

In moja duša je žalostna bolj in bolj, ker nje še ni ...

Ah, dekle drago, pridi, pridi ... moja duša je žalostna ...