Moja ljubezen (Ada Negri)

Za druga istoimenska dela glej Moja ljubezen.

Moja ljubezen Ada Negri

Spisano:	Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri:	http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-KYTTXGSH
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Več se ne vrne. Tam preko morja ostane,
onstran gora! Ljubezen sem poteptala;
mučila me je preveč, zato sem jo
obglavila,
lice sem ji spraskala.

Zgrizla sem jo in v kosov sto jo
razdrobila,
vbila sem jo, pa je! In zdaj je tiho ubita.
Tiho! Molči. Počasneje teče po žilah
moja kri silovita.

Spati morem po noči. Nič več ne plačem,
več te ne kličem utrujena. Mir se razliva!
V polusenci venomer nepremakljivo
moja duša počiva.

Prede, prede niti temne pozabe
v snu odrešenja. Ne bode več vstala.
Slepa in mrzla takˈ silno te črtiti hočem
kot sem ljubiti te znala.

Črtiti te za svoja sveža leta cvetoča,
daleč od tebe v tožbah in solzah prebita,
za ubogo mladost brez slasti, brez
sladkosti,
ki mi brezplodna odcvita.

A v sovraštvu je jok in so muke.
V sovraštvu
ti bi mi stopal pred lice žalostno moje.

Tudi če kolnem te. Nimam, nimam
več sile
ne za jok, ne za boje.

Molka želim, velikega molka. Naj vtihne
to slabotno ječanje, tu v srcu, tu notri.
Nekdo je tu, sovražnik, ki se pritožuje.
Oj, bolnik je tu notri.

Nekdo, ki tlači ga breme težko, nezmerno,
breme nezmerno, ki ni mu uiti mogoče.
Nekdo, ki vmira, vmiraje pa prosi
pomoči,
a vmreti mi neče.