Moja pot po svetu
| Moja pot po svetu Helena Turk |
| |||||||||||||
Bilo je leta 1896. Slovence se je tedaj prijemala nekaka izredna izseljniška bolezen. Ljudje so močno odhajali v Ameriko, Brazilijo, Nemčijo, itd. Zlasti to leto je šlo od ust do ust, da je Brazilija bodoča obljubljena dežela. Ljudje so se v velikem številu izseljevali. Z Notranjskega jih je veliko odšlo takrat v Brazilijo. Kajti obetali so ljudem zlate gradove, dobro življenje, itd. Govorili so, da v Braziliji se dobi zemlje kolikor kdo hoče zastonj, da zemlja bo njih last, na kateri si bodo postavili lepe hiše, da bodo srečni,, veliko bolj kot v domovini. Take vesti so naše ljudi kar mamile in kakor že povedano, veliko jih je odšlo tedaj v Brazilijo.
V Braziliji vlada večna pomlad, nikdar zime, nikdar mrzlih dni, tam cvetejo drevesa in rastline leto in dan, žlahtno sadje zori leto in dan in še več drugih dobrot so slikali ljudstvu razni mešetarski agentje. Umevno je, da pod takimi utisi, ki so jih dobili ljudje od takih pripovedovalcev, so se z največjim veseljem odpravljali v obljubljeno deželo. Tupatam se je seveda tudi dobil kak preudarni trezen možakar, ki je dejal, morda pa le ni vse tako, kakor se govori, kar agentje obetajo. Nekateri so tupatam še celo poudarili, da v Juž. Ameriki vlada še suženjstvo, da morajo ljudje vozove vožiti, vlačiti plug, kakor pri nas živina, itd. A kdo je slednjim verjel. Kakor razposajeni rekruti ne verjemo, kaj je vojaško življenje, dokler ne oblečejo vojaških hlač in mu ne potisnejo puške v roke, ter mu usilijo red in pravila vojaškega življenja tako resno, kakor to pripovedujejo stari izkušeni ljudje. Marsikateri si je tiste čase še celo mislil, kaj še, to ni resnično, ti bi le radi, da bi mi vse Večne časa doma ostali, doma kmetavzali, itd. Nevoščljivi so nam boli jih pri srcu, ker mi bomo v obljubljeni deželi obogateli in se bo nam dobro godilo. Tako smo si mislili, tisti, ki smo odhajali v tuji svet Brazilijo.
Silna manija je nas navdajala cele tedne pred odhodom. V duhu smo bili že dolgo časa prej v Braziliji, ko smo se resnično na pot podali. Kako so bili dolgi dnevi, ko smo čakali na odhod, komaj smo jih pričakali.
Hladna sapica je vlekla skozi in okrog male vasice na Notranjskem. Solnce se je smehljalo materi zemlji s svojimi gorkimi smehljaji, ko se je Jeršanova družina poslavjala od svojih sorodnikov, prijateljev in znancev. Doma so pustili hišo in nekaj posestva, kar drugim ljudem v oskrbo, saj jim za domače posestvo ni bilo mnogo, saj so tudi sami videli zlato bodočnost na oblakih svoje domišljiji, zato za tako pomišljanje ni bilo časa, prednost je imela domišljija, ki je slikala zlate gradove v Braziliji.
Družina je štela gospodarja in gospodinjo, hčerko Micko, dva manjša dečka in tri male hčerke. Starejša hčerka je bila stara že 18. let.
Pri sosedovih so imeli tudi pridno hčerko po imenu Helenica. Tudi njo je objela manija. da bi šla v Brazilijo bi tamkaj si zalužila in bi tako pomagala starišem in sama sebi. Sprožila je to skrivno misel starišem, ki so ji od začetka branili, a pozneje so si mislili, z domačimi poznanimi ljudmi gre, pa naj gre, bo nam lahko bolj pomagala kot doma, če bo dekle kaj dobro zaslužilo. Tako se je pridružila Jeršanovi družini še ena potnica mlada Helenica. Kako je bila tudi slednja potnica vesela se ne da popisati, saj mlad človek si rad slika zlate gradove v oblakih, saj to je njegova sreča, saj mladi ljudje iz domišljije pijejo svojo srečo, čemu bi potem ne bila vesela in srečna.
Helenini stariši so jo podučili, zlasti mati ji je dala veliko lepih naukov za na pot in Helenica je trdno obljubila svoji materi, da se bo zvesto držala njenih naukov. Stariši niso imeli drugega, dali so ji kar so imeli, t. j. lepih zlatih naukov za življenje, ki so boljši od zlatih cekinov. Saj še pregovor pravi, da cekini zarjavijo, dobri nauki dobre matere pa ne izginejo. Ne nabasanega mošnjička, pač polno srce lepih vzgledov in naukov je dobila Helenica za na pot.
Vožnji listek ža v Brazilijo tedaj ni stal mnogo. 15 goldinarjev do Genove in naprej je bilo dosti za osebo. Simonova Helenica je pa tako rada šla, da bo videla lepi svet in seve zaslužila veliko denarja tam in potem se vrne nazaj, to so bili njeni srčni sklepi.
Napočil je zaželjeni čas odhoda. Malo je bila le vendar težka ločitev. Človek, ki se napravlja z naudušenostjo na pot je pri odhodu Ie potrt. Če nikdar v življenju ne začuti te potrtosti pri odhodu v daljni svetjo. V duhu mu stopi pred oči vprašanje: mati, oče in vsi dragi se bomo še kedaj videli? In trd, kakor kamen bi moral biti, da bi ne bil ganjen pri takih slučajih.
Helenina mati je spremila deklico do pol pota, oče pa na postajo, katera ni bila posebno blizu. Na postaji se je sešlo veliko število ljudi, da gredo skupaj v Brazilijo. »No to bo lušno,« so vzklikali, »družbe bomo imeli dovolj.«
Helenici se pridruži na postaji neko slovensko dekle iz Kočevja, katero je potovala s svojim bratom. Greta ji je bilo ime, bratu pa Janez. Sama sta govorila le kočevsko, zlasti sta rada prepevala, da so ju drugi poslušali.
Na postaji se je Helenica poslovila od očeta. Oče je odšel nazaj na dom. Helenica pa se je odpeljala z vlakom v tuji svet. Po dolgi vožnji so prišli potniki za Brazilijo v Genovo, Italija. Bilo je sredi meseca februarja in po enih krajih še prav mrzlo. V Genovi je že čakal parnik potnike, ki so se takoj po prihodu vkrcali na njega. Čez par ur je že odrinil od kraja. Kako lepo gladko je drsela ladija po vodi na odprto morje. Greta in Helenica sta s začudenjem zrle na obalo, ki se je čezdalje bolj odmikala od njihove ladje. Na morju je postalo tudi precej mrzlo. Čez kakih 8. dni je nastal velik vihar. Parnik je premetavalo, kakor potoček orehovo lupino, da je bilo grozno. Zraven smo imeli slabo hrano, veliko potnikov je hudo obolelo in izmučeni so bili, da hoditi niso mogli. Najbolj se je še počutila zmed vseh Simonova Helenica. Bila je vso pot popolnoma zdrava, da so si ji vsi čudili, še moške je prekosila.
Do sredi morja je bilo vreme jako mrzlo, kakor hitro so se začeli nagibati nadrugo polovico morja je bilo zaznati, da gredo proti jugu in objemati je začelo vse topleje vreme in pred zadnjim še preveč gorko. Toda to ni ni čudnega, ker na jugu je mnogo gorkeje. V Braziliji in po drugih južnih krajih je gorko, ko je pri nas najhuša zima.
Vožnja po morju je trajala 23 dni. Bolj, ko so se približevali obali bolj so zagledavali zelene otoke. Prišli so v obmorsko mesto Santos. Niso se mogli zadosti načuditi lepoti narave. Doma so pustili še sneg, tu pa lepa pomlad, vse v cvetju, nekatere stvari so imeli že sadove na sebi. »Ali more bit lepše v obljubljeni deželi.« so eden drugega vpraševali potniki. Mislili so si, tu se gotovo cedi med in mleko, tako je tudi Helenica opisala lepo Brazilijo svojim starišem v svojem prvem pismu iz mesta, kjer so se izkrcali.
A tudi v Braziliji ni vse raj, kar je v cvetju. Res je lepa dežela, a lepša kot mila slovenska domovina ni, to so kmalu spoznali tudi slovenski potniki. Kmalu, ko so stopili z ladije so prišli po potnike neki uradniki, ter so jih gnali kar v neko ograjeno stajo, kakor živino. Tam so morali čakati za na vlak za v Sao Paulo, t. j. državno mesto neke tamošnje države, v kateri po največ raste kava in sladkorno trnje. Po dolgem čakanju so pripeljali vlak. Uradniki so zopet prišli ter so začeli potiskati uboge potnike v živinske vozove. Da je bilo mogoče tudi sedeti so nam v vozove dali nekaj stolov, ki pa niso bili praktični, ampak so se prevračali sedaj na eno, sedaj na drugo stran. Vlak je vozil z velikem neredu naprej, vedno rukal semintja, ljudje so padali raz stolov ter vpili in kričali, da je bilo groza.
Zdajci je spoznala tudi Simonova Helenica, da je najbrže naredila veliko napako, da je tudi ona odšla v ta tuji svet, da je poslušala prefrigane agente. Mar bi bila verjela modrim možem, ki so pravili, da tujina ni res tako zlata, kakor jo to pozlačujejo jeziki prefriganih šifkartaških agentov. A sedaj je bilo prepozno.
»Saj tudi meni ni bilo treba prit semkaj gledati te črne peklenščke (to so bili zagorjeni domačini) je vzkliknila Greta.« Spominjam se še, kako resno je Greta vprašala svojega brata Janeza, »ti ali je tudi te črne Bog ustavaril? Saj tako črnih ljudi ni menda nikjer več,« ter je zamižala. »Seveda jih je,« je odgovoril Janez. Greta pa je zrla naprej in kesajoče premišljevala svojo bodočnost.
In kak jezik čebljajo ti zagoreli ljudje. Poslušali smo jih, če govore po božje ali divjaško. Nič, učiti se bo treba njih jezika. V Braziliji so govorili po teh krajih portugalski. Govorili so počasi, zato smo hitro pobirali njih besede. Kateri so znali že od doma italijansko, jim je prav prišlo, ker je v portugalščini precej italijanskim besedam podobnih.
Po deset urni vožnji smo jo pririnili v Sao Paulo. Vlak je pripeljal v neko veliko dvorišče poleg neke zanemarjene gradbe. Uradniki so brž potnike iz vlaka nagnali, kakor kako živino. Zopet segnani v neko ograjo. Tam smo čakali, kakor živina na kupce. V omenjeni zanemarjeni zgradbi pa je bil takozvani Emigracio – priseljniški urad. Tu je bilo odkazano za nekoliko odpočitka, za dobiti nekoliko okrepčila. Počivali smo kar po tleh, vsak na svoji culi. Dobili smo nekaj hrane, riža in fižola ter črne kave. Tako smo čakali tri dni.
Slednji se zasliši, da bomo šli dalje. Helenica je vsa vesela vzkliknila, no vidiš Greta, sedaj bo konec naše poti. Greta pa se je izrazila ne prav veselo proti Helenici, da /se bo mogla sedaj ločiti od nje. »Zakaj nočeš z nami,« je vprašala Helenica.
»Ljuba moja, najrajši bi šla z vami,« reče Greti, »toda ta gospodar, ki je prišel po delavce, je odločil, da se že danes odpeljejo z njimi njegovi delavci. Vzel je pa samo 20 družin, med kateri sva midva z bratom.
»Blagor se Tebi, ki greš tako hitro,« je vzkliknila Helenica. »Bog ve, koliko časa bom še čakala jaz, da odidem iz tega kraja ?«
Z Helenico je ostala tudi Jeršanova Marjetica, dasi jo Helenica ni nič kaj prav rada imela.
A slednjič, kmalu zatem so odpravili tudi ostale potnike naprej. To pot so šli na malo boljši vIak, da so lahko gledali skozi line z vlaka. Braziljanska narava je sama na sebi lepa in zanimiva, vsaj za nas je bila, ki smo se topot prvikrat vozili preko njenega obširnega polja.
Pomikali smo se naprej mimo krasnih nasadov. Drevje izredne vrste, kakoršnega nismo videli preje doma. Velika široka peresa lepe palme, zopet druge itd. kar je povzročalo našo zanimanje za stvari, ki smo jih videli po teh krajih, skozi katere smo se peljali na svoj cilj.
»Kaj je to za eno drevje, ki ima mesto vej, kar celo perje ali listje, (vsaj tako je zgledalo zeleno od daleč) po dva, dva do tri metre dolgo?« Zvedeli smo, da to so »banane,« katero silno rastejo v Braziliji.
Po 12. urni vožnji smo dospeli na svoj cilj. Gospodar, ki je nas vzel za svoje posestvo, je nas pripeljal na svoj dom (Fozendo) Santa Veridiana. Vlak jih je pripeljal prav v dvorišče posetnika, da jim ni bilo treba do postaje hoditi. Ko so izstopili z vlaka lačni in žejni, ter čakali, kam jih bodo sedaj gnali. Kar se prikažeta dva velika zamorca, prineseta velik cinast škaf kuhanega fižola in dva druga pa ravno toliko riža. Tretji je pa pripeljal na samokolnici plehaste krožnike in žlice. Sedaj pa kar hitro vsak svoj krožnik v roke in mahniti po jedi, kar stoje smo jedli, kolikor je hotel kdo. Nekateri so se najedli fižola in riža, da so kar stokali. Bilo je seveda nezabeljeno, ali vendar za lačne ljudi dobrodošlo. Potem smo dobili še črne kave sladke, to je bilo še precej gosposko.
Ko se je Helenica najedla in nasrebala črne sladke kave, se je počutila mnogo boljše. Morda pa bo, so si domišljevali sami pri sebi. Morda pa ne bo tako hudo, kakor so pravili nam doma.
»Poglejte stric, kako je lepo,« je rekla Helenica. »Same bele hiše se vidijo, kakih pet minut od tukaj, ali bomo tam prebivali?«
»Ne, ne bomo tam, ampak nas bodo še peljali še kake dve uri od tukaj v neki gozd,« je rekel neki mož med njimi.
»Pa kje je tisti gozd, ko je tu vendar sama ravnina,« so vpraševali vsi vprek, »morda je tisto lepo grmovje,« vpraševali so drugi. Tisto grmovje so bili kavini nasadi.
Med tem časom se je približalo potnikom vsepolno radovednega ljudstva. Gledali so nas, kdo smo in kaj smo, ko smo prišli od onkraj vode. Gotovo se jim je zdelo, da bodo ti novi ljudje njih sosedje. Mala Marjetica je videla, kako se njena gospodinja pogovarja z neko žensko v slovenskem jeziku. »Ah Franca, kaj si tudi Ti tukaj?« tako sti jo slišali Helenica in Marjetica vprašati.
»Da, tukaj smo, sedaj tudi Vi Boga zahvalite, da ste k temu gospodarju prišli. Kajti mi smo bili ne dolgo tega v taki sužnosti, da ne privoščimo največjemu sovražniku kaj takega, kakor smo imeli. Delali smo v kavinih nasadih, katere vidite tudi tukaj, kar morejo oči obseči po tej ravnini tisto grmovje je sama kava nasajena. Delali smo, kar hitro smo mogli, pa smo bili zraven še tepeni, kajti za vsako skupino je stal paznik in kateri se ni zadosti hitro gibal, ali pa se je hotel oddahniti, tedaj je že padlo z bičem čez hrbet. Ker nismo mogli več tega prenašat, smo jo neko noč popihali s težavo odtam, plazil smo se pod žično ograjo, črez razne kraje in sedaj smo pa tu, katerim delamo, koliko sami hočemo, ker imamo plačano od dela.«
Tako smo jo slišali govoriti. Tukaj je bil gospodar baje rodom Slovenec tako so rekli, Antonio Prado po imenu in v resnici dober gospod. Žar so se ljudje pozneje prepričali.
Tako so sedaj čakali izmučeni potniki, kje jim bodo odkazali kako stanovanje, blizu 3. ure so stali. Helenica je bila posebno radovedna v kakih kočah bodo stanovali, najbrže takih, kakor jih imajo doma po gozdovih oglarji, zato hitro vpraša ono Slovenko, Kovačevo Franco: »Kje pa stanuje Vi?« »In kam bodo nas poslali?«
»Mi stanujemo tam le v oni le koloniji (naselbini), ko vidiš tiste hiše.«
»Torej bomo pa lepe hiše imele. Vse se obrača na dobro, nič ne bo tako hudo, kakor so nas strašili, si je Helenica na novo domišljala. Od daleč je bilo res prav lepo za videti, hiše v štiri vrste lepo postavljene v sredi kolonije pa cerkev.
Končno pridejo trije zamorci, ter rečo ljudem naj gredo za njimi v kolonijo, tudi ona Kovačeva Franca je šla z njimi z Jeršanovimi, ker so se še od doma poznali, da jim pokaže tudi svoje stanovanje. Toda, ko so prišli v vas se je pa vse drugače vidilo. Hiše niso bile več tako lepe, kakor od daleč. Res, da so zidane ali to so samo stene znotraj in zunaj. Jeršanovi so dobili hišo s 3. sobami, če se sme to sploh sobe imenovati.
So namreč samo nekake pregraje za noter brez vrat. Okna z lesenimi zatvornicami in brez šip. Po tleh sama shojena zemlja. No, pa ker tam ni mraza in zastonj stanovanje je vendar dobro, zlasti za one, ki niso nič denarja prinesli seboj. Od cele skupine z Jeršanovimi je prinesla samo Helenica 5 goldinarjev denarja in še tisto je posodila gospodarju, da so kupili za prvo silo za živež. Za pohištvo seveda še misliti ni bilo, pa tudi potreba ni bilo, saj se je dobilo dosti lesa. Da so le deske in pa koli, pa je zadosti. Deske se porabi za stranice in podnice, pa koruzne slame gori in se spi. Miza pa ravno tako. Zabije se štiri kole, gori par desk in je miza, zakatero se ni bati, da bi se prevrnila. Taka miza je tudi za pijance dobra, ker lahko razbijajo po njej, pa se ne prevrne in niti na pijanca ne pade. Pijače je bilo po teh krajih mnogo, zlasti žganja (pinge) katerega so kuhali iz sladkornega trnja, ki je za proizvanje alkohola, kakor nalašč.
Po par dnevih so si lepo vredili v hiši. Šele sedaj se je začela Helenica opominjati svojih starišev in domačega ognjišča. V tem neprijetnem stanovanju ni nikogar poznala. Včasih je šla h Kovačevim nad oranže, ki so jih imeli celi kup na tleh, tam se je malo zamotila. A želja in hrepenenje po domačih in domači, grudi se jo je lotevala čedalje bolj. Prijetnost domačega ognjišča se spozna še le v tujini. Po tem kratkem počitku pride nekega jutra ukaz, da morajo iti vsi novi naseljenci na delo v kavine nasade. Dobili so posebne matrike, kopalnice in odšli so. Delo ni bilo težavno, ker zemlja je rahla brez plevela, zraven pa še tako lepa narava, vedno zeleno in kavino grmje, vojn cvetlic. In ker je tega drevja in grmovja nasajenega milje in milje daleč na okrog ter semintja, kako oranžno, ali kako drugo sadno drevje vmes, zato je res krasen pogled v tako daljavo.
Tudi Helenica je začela mahati z motiko, kakor bi bila doma na krompirjevi njivi . Toda kmalu jo je miril neki črnec, da je tu treba delati drugače. Sicer ga ona ni razumela, ampak drugi so ji potem dopovedati, da tu ni treba matike tako vihteti, da tu se lažje dela itd. »Še boljše,« si je mislila Helenica in pridno delala naprej. »Bog ve, kako kaj plačajo tukaj,« tudi nato je študirala Helenica.
Prvi dnevi so v tem novem svetu še nekako prijetno potekali. A novo življenje, vedno enaka hrana fižol in riž, riž in fižol, take hrane ni bilo mogoče dobiti kot doma, zato se Helenici, kakor tudi drugim ni preveč dopadlo to življenje. Dobila se je koruza za polento, potem radič italijanska salata. Krompirja, zelja, kakoršnega so imeli doma tam ni bilo. Pozneje so dobili včasih sladki krompir (Patados dose), kateri je jako dober pečen ali kuhan, še celo na trgu prodajajo kuhanega. In sladkemu krompirju podobno je neki pridelek južnih krajev pod imenu »Mandioca,« ki pa nima skoraj nikakega okusa, to služi mesto krompirja po južnih krajih.
Helenica je delala v kavinih nasadih samo 11. dni, nakar je dobila še precej dobro službo pri neki bogati italijanski družini (gospod je bil zdravnik), kjer se ji je jako dopadlo, zlasti še, ker je bila družina jako pobožna kaj takega res ni pričakovala, dasiravno je bila doma navajena moliti vsaki večer rožni venec. Toda, kakor je bil pa ta gospod se je kar čudila. Akoravno je bilo še toliko ljudi na obisku, vendar, kadar je prišla ura molitve tedaj pa: kdor hoče moliti naj ostane, kdor noče pa lahko gre. Tako je ukazoval gospod sleherni večer. Helenica je imela primerno ne preveč dela, za vse je bilo dobro, ko bi le kaj razumela jezika, a druzega kot slovenskega ni znala. Nič ji ni ugajalo, ko je vedno čula italijansko čebljanje: »vija-mija-vija-mija, razumela pa nič. Dobila je v koloniji neko hrvatsko dekle, katera je dobro znala italijansko, ta ji je večkrat tolmačila; toda učenje je šlo le počasi. Kadarkoli so govorili italijansko je mislila, da jo obrekujejo.
Ob nedeljah so hodili k sv. maši iz one kolonije,, kakor tudi Helenica v bližnje mesto eno uro oddaljeno v cerkev sv. Križa (Santa Cruz). Bilo je neko nedeljo, kmalu potem, ko je Helenica novo službo nastopila, ko jih je šlo ve skupaj zjutraj k sv. maši k sv. Križu. Ker pelje pot skozi mali gozdič zato ni prav varno, po njej posamezno hoditi, zlasti za dekleta ne. Takoj po sv. maši so se ljudje pa razšili po trgovinah, kupovati razne stvari, zato so se eni zamudili več ali manj. Tudi Helenica si je imela nekaj več za kupiti, tako, da je družba vsa odšla ter je sama tam ostala. Straha ravno ni nikdar poznala, zato ni morala nič, ako ravno je morala sama skozi gozd. Toda, kakor je pričela tisto nedeljo korakati proti gozdu, je srečala nekega mladega gospoda. Ona pa je šla kar naprej brez straha. Ni bilo pa še par minut, ko začuje za seboj stopinje in ko se ozre, vidi, da gre isti gospod za njo, ki ga je ravnokar srečala. Sedaj se je pa vendar ustrašila. Po kaj neki gre nazaj, si je mislila, pa že jo je začel obgovarjati, ona seveda ni razumela nič, kako italijansko besedo je odgovorila, pa še tisto je bilo vse narobe, vendar, kakor ga je razumela, jo je hvalil.
Potem je pričela hitreje hoditi in on ravno tako. Veliko strahu je imela, a tudi poguma ji ni manjkalo. Spomnila se je maternega nauka , hči ne pozabi na Marijo in to je na tihoma prosila, da jo naj ščiti in varje pred morebitnimi nakanami dotičnega človeka. Hvala Bogu njene prošnje so bile uslišane. Ničesar zlega se ji ni zgodilo in ko je dospela domov je sklenila, da ne bo šla nikdar več sama nikamor. Helenica je pa od tistega časa še bolj, goreče častila Marijo, kajti vedela je, da ji je takrat samo ona pomagala v veliki nevarnosti.
Pri dotični družini je bila v službi štiri mesece. Nekega dne se začne znana Jeršanova družina odpravljati na pot iz Santa Vedidiana, ter so še Helenico nagovarjali, da naj gre z njimi. Zlasti Marjetica ji ni dala miru. Toda Helenici pa ni dala vest iti z njimi, dasiravno je rada potovala, da malo kedo tako. Toda srce ji je sedaj govorilo, da ne bo sreče, da naj ostane, kjer je. In tako se je zgodilo. Jeršanova družina je sama odpotovala iz onega kraja v Rio Grando. Helenici je bilo pač dolgočasno, ko je tako sama ostala, toda rajši je poslušala svojo vest, ki ji je branila iti v nepoznane kraje . Ko je bila tako sama se je še bolj spominjala svoje domače grude in svojih dragih starišev. Sa j človeka obletuje dolgočasnost šele tedaj, ko se nahaja popolnoma sam tujec med tujci.
Pa čas, je zabriseval polagoma sledove tega dolgočasja in Helenica se je privadila. Zlasti še, ker se je začela vaditi portugalskega jezika. Kolikor bolj je znala govoriti ta jezik, toliko lažje je bilo njeno občevanje s tamošnjimi ljudmi. Lepo si je zdelo, zlasti še, ker so jo imenovali sinjorino (gospodično), kar doma ni bila nikoli. Radi so jo imeli povsod, kamor je prišla, ker je bila prikupljivega značaja . Gospod in gospa sta jo še posebno rada imela, ker je bila jako pridna in je vse rade volje ubogala in storila, kar so ji ukazali. Nagovarjala sta jo celo naj pri njima ostane, da jo bosta za svojo sprejela, ker sama nista imela nič otrok. Objubovala sta ji že ženina, seveda Italijana bogatega moža. Toda Helenica ni hotela o tem nič slišati, ako ravno je gospodarja in gospodinjo rada imela in visoko spoštovala. Vendar, da bi se poitalijanila, tega ne, slovensko srce je k temu protestiralo na tiho, a odločno. Zahajala ni drugam, kakor ob nedeljah in praznikih h sv. maši k sv. Križu in pa v koloniji h prijateljici Mariji, Hrvatici.
Braziljsko poletje se je nagibalo že k svojem koncu. V Braziliji sicer ni mnogo razločka med poletjem in drugimi letnimi časi, ko le mala razlika v spreminjajo vremena. Minulo je že 4. mesece odkar so odšli Jeršanovi iz kolonije v Rio Grando. Toda Helenica še ni dobila ves ta čas nobene vesti od njih. Tudi njen gospodar je bil prestavljen iz Santa Veridiana v drugo mesto v Pitungueras, kamor je šla tudi Helenica z njimi. Toda ta kraj je bil dom pravcatega dolgočasja. V pustinji, na daleč okrog nobene vasi, ne mesta. Slovenca ali kakega Slovana nikjer na okrog, za Helenico je bilo to prava puščava. Mestece je bilo daleč tudi od vsake železniške zveze. Ko so se pripeljali do zadnje železniške postaje so se vozili še en dan s konji po jako slabi poti. Torej za beg ni bilo pripravno, a Helenici je bilo težko prestajati v tej puščavi, vendar ostala je še eno leto v tej službi. Tolažila jo je samo to, da je bila v tistem mestecu cerkev in da je ona živela prav blizu nje, kamor je večkrat zahajala in v njej iskala tolažbe. V cerkvici so imeli vsak večer litanije Matere Božje v italijanskem jeziku.
Konečno se jej je ponudila prilika, da se je rešila zapuščenega mesteca in utekla. Neki pošten Italijan, katerega je Helenica poznala že celo leto, je šel z vozom po nekih trgovskih opravkih v mesto, kjer je železniška postaja , seveda skoraj en dan vožnje. Toda Helenica se je Bogu in Materi Božji izročila in v varstvo poštenemu vozniku, ter srečno prišla v precej veliko mesto Riberao Preto, v katerem je pa bilo neka j Slovencev.
Skoro samega veselja bi bila zavrisknila Helenica, ko se je nahajala zopet med svojimi rojaki Slovenci. Čutila se je, kakor bi bila zopet doma. Tu je zopet čula lepo slovensko govorico med svoji rojaki, obiskala jih večkrat in kaj je v tujini bolj prijetnega, kakor sestanek domačih rojakov. Kmalu se je seznanila z dvema slovenskima dekletoma v nekem restavrantu, ki so tam služile kot sobarice. Bile so to dve sestre Marija in Antonija Kastelic. Svetovale sti Helenici, naj ostane pri njih. Ko so ji ponudili še precej visoko plačo 40 milraizov na mesec je ostala. Življenje v mestu se ji je dopadlo, zlasti še, ker je bilo tam dosti Slovencev in tudi še ni bila v tako lepem in velikem mestu.
Helenica pa v tem restavrantu ni dolgo ostala, spoznala je, da taka služba ni za take dekleta in še zlasti gostilniški prostori so najslabši za mladino. Zato je šla rajši k neki pošteni družini Braziljanski, pri kateri je tudi ostala precej dolgo časa in imela enako plačo, kakor na restavrantu.
Druzega zahajanja ni imela nikamor, kakor v cerkev in pa k neki prijateljici, ki je bila neko pošteno dekle Marija Čelanova in Kostelčeve sestri je pustila, ker je videla, da niso bile posebno pametne. Marija Celanova pa je bila pametna in jako zalo dekle, dasiravno je bila čisto navadna dekle. Neki braziljanski bogataš veleposestnik si je prizadeval na vse načine, da bi jo pridobil, da bi se poročil z njo in tudi dober katoličan je bil. Vendar ona ni marala slišati nič o tem. Vsaka druga bi bila vesela, ko bi se ji taka sreča obetala. Toda ona je bila jako skromna in priprosta. In ker se ni mogla več odgovarjati, je sklenila pustiti to službo ter iti daleč proč v drugo mesto in z njo seveda tudi Helenica – kajti bila je že eno leto v Riberao Preto.
Že je prihajala druga spomlad in poletje v deželo. Kavina polja so se valovito zibala po volji sapic in vetrov, ki so se igrali na braziljanskim kontinentom ter poljubljali gorko južno zemljo. Iz Riberao Preto sta si odpravljali dve slovanski deklici na pot. Sklenili sta, da greste v Sao Paolo glavno mesto dotične države. Njuna pot je vozila skozi čudovite nove kraje in tudi skozi Santa Veridiano znani kraj zlasti naši Helenici. Zgovorile sti se, da se ustavite v mestu, da obiščete tamošnje rojake. Zlasti Helenica bi bila rada zvedela kaj o Jeršanovih, pa tudi druge bi bila še rada videla. Ko je vlak privozil v Santa Veridiano je Helenica stopila z vlaka. Zavila je v kolonijo in povečini je Helenica našla še vse tam. Le od Jeršanovih ni nihče nič vedel. Nikoli niso nikomur pisali, le toliko so ljudje vedeli, ka kmalu po tistem, ko so se Jeršanovi izselili iz Brazilije, da je nekje v Rio Grando voda zalila celo mesto in veliko ljudi je utonilo. Ko je Helenica to čula se je živo spomnila, kako je ji srce branilo, da ne iti z njimi. Najbrže so Jeršanovi tudi med nesrečnimi, kajti nikdar ni več slišala o njih, in tudi drugi nihče, ne v Braziliji, ne v domovini. Bog se jih usmili.
Štrinajst dni je ostala Helenica v Santa Veridiano. Marija Čelanova pa je šla, kar naprej v Sao Paolo. Pri tej priliki je bila neki slovenski deklici za birmansko botro, ker je bila ravno v istem času sv. birma pri sv. Križu. In kako prijazno se ji je zdelo tam, ker prišla je bila zopet med svoje slovenski jezik govoreče ljudi. Toda pripravne službe za Helenico ni bilo v tem mestu, zato se je tudi ona odpravila v Sao Paolo.
Ko je dospela v Sao Paolo se ni malo začudila tako velikemu mestu, ker v tako velikem mestu Helenica še ni bila. Akoravno je imela naslov od Marije Čelanove je vendar le težko našla svojo prijateljico. Po dolgem iskanju jo najde. Sreča ni zapustila Helenice. Službo je dobila v veliki bogati hiši, kjer je služila Marija Čelanova in še dve druge slovenski dekleti. Zdaj kar 4. dekleta skupaj in to slovenske, je bilo za v Braziliji dale od lepe slovenske domovine nekaj izrednega. Gospoda, pri kateri so dekleta služile je bila strogo katoliška. Vsako nedeljo so morali vsi k sv. maši. Seveda ene dekleta niso rade šle. Hišna gospa je čestokrat nagovarjala dekleta naj bi vstopile v družbo sester Srca Jezusovega, katera je bila tam precej razširjena. To je podobno društvo Marijini družbi. Toda nobena ni hotla. Edino Helenica je bila edina slovensko dekle, ki je pristopila v to družbo. Ostale so jo zasmehovale. Toda, ko so one videle, da ne pomaga nič, da ona se za tako zasmehovanje toliko zmeni, kakor za lanski sneg, so jo pričele kmalu spoštovati. Vsak prvi četrtek so šle sestre v društveno dvorano na sejo in so tam sprejele posebno apostolatno molitvico s podobo za vsak mesec posebej. Vsak prvi petek pa so imele skupno sv. obhajilo v cerkvi sv. Alojzija. Tri leta je bila Helenica v tej službi ves čas bivanja v Sao Paolo. Marsikaj je doživela tam in se tudi priučila za svoje poznejše življenje. Spoznala se je z neko deklico, katera je bivala pri svojih stariših, ki so imeli tudi svojo hišo v Sao Paolo ter sti postale veliki prijateljici. Bili so iz Štajerskega. Pri tem se je tudi seznanila z njenim bratom. Kakor je bila Ivana iz Štajerskega lepa, tako je bil tudi njen brat krasen mladenič. Ljubezen je udarila na svoje strune in melodija iste je začutil posebno Ivan. Vse je bilo že dogovorjeno z mladeničevimi stariši, da se Ivan in Helenica poročita. A Helenica je začutila dolžnost v svojem srcu, da je treba tukaj upoštevati voljo starišev. Sklenia je pisati domov starišem, jim obrazložiti vse natančno in potem se ravnati po njih navodilih. Kot krščansko dekle se je zavedalo, da brez dovoljenja starišev storiti kaj takega bi ne bilo prav in srce bi ji morda poznejše leta očitalo, kaj je storila . Vedela je, da brez materinega dovoljenja in blagoslova bi ji Bog ne dal sreče. Zato je pisala domov. Na papir je izlila vse svoje srčne misli. Razložila jih je v svojih besedah, kakor to stori samo pošteno hčerkino srce svoji ljubi mamici, ki ji vse zaupa. Povedala je, kaj misli, prosila je nasvetov in obljubila, da se bo po njih ravnala.
Minulo je skoro tri mesece. Mnogo braziljanske kave se je v tem času razposlalo po svetu. Marsikaj se je dogodilo na svetu. Konečno pride iz mile rojstne hišice pisemce na Helenico. Že po zunanji pisavi ga je poznala, da ga je pisala draga roka drage mamice. Materino srce, ki želi svojim otrokom le vse najboljše se težko odloči za kaj takega. Tujina je vsaki materi tuja in ve, da bo njenim otrokom le mačeha, a mati nikdar, je nekaj, sčemer se nobena mati ne more, kar take tjavendan sprijazniti. Kaj hočete, kri ni voda in v otrokih polje materina kri, zato tudi vsaka prava mati ljubi svoje otroke bolj kot sama sebe. Pismo je Helenica prebrala in mati so jo potom pisma posvarili, nikar se ne omoži v tujini, pridi domov. Helenica je vedno rada poslušala svojo mater, zato je tudi to pot se uklonila materni volji in sklenila je da bo šla domov.
Sao Paolo je nekako središče tamošnje južne pokrajine ob reki Paranaponema. Mesto je sicer od reke precej oddaljeno vendar je važno železniško križišče in ves promet iz zaledja južnega braziljanskega rta gre skozi mesto proti bližnjemu tamošnjemu pristanu Santosu. Vsakdanje braziljansko življenje se je nadaljevalo. Iz mesta in v mesto so vreli razni domači in tuji prekupčevalci zagorelih obrazov, pokriti s širokimi slamniki in klobuki, kakoršne pač nosijo v južnih ameriških krajih. Nekako štirinajst dni zatem, ko je prejela Helenica pismo, se je že odpravila proti domu. Svojega odhoda ni nič naznanila Ivanu, ker ga ni hotela žaliti, pa tudi ne, da bi on potem odgovarjal oditi domov v domovino, katero je ljubila, nadvse pa svoja drago mamico, katere glas ji je bil več, ko vse drugo. Pripeljala se je z vlakom v Santos v obmorsko mesto na južnem koncu Brazilije. Že drugi dan, ko je dospela v Santos se je ukrcala na pamik. Brazilija je ji bila tuja, ko je hodila po njeni zemlji je čutila, da ji je mačeha, a sedaj ob odhodu so ji prikipele na dan razne misli, ki so jo spominjale na razne doživljaje. Prva večja skušnja v življenju je bila to za Helenico, saj je bila daleč od svojega doma in svojih dragih, zato je tudi težko postalo ji pri srcu, ko je ladja odrinila po morju in ko so njene oči gledale na vedno manjša obrežja. Kmalu je zginila suha zemlja iz pred oči. Helenica je le zrla v neskončno morsko planjavo. Razne misli so ji rojile po glavi. V Braziliji najbrže več ne bo – kaka bo bodočnost pa Bog ve.
Triindvajseti dan je že plula ladija iz Brazilije po morski gladini. Na ladiji je bila edina Slovenka Helenica. Vožnja je bila krasna ves čas, potnikov je bilo veliko. Zagledali so zopet suho in približevali so se pristanišču, dospeli so v Genovo. Ko so se izkrcali se je Helenica z neko prijateljico, s katero so se spoznale na ladiji ogledala mesto. Mesto Genovo ima veliko znamenitih krajev. Proti večeru je odpeljal vlak Helenico in druge nekatere potnike proti Milanu. Tu so zopet čakali štiri ure. Tudi tu se je Helenica marsikaj ogledala, med drugimi lepo Baziliko Marijino. Kako umetno je narejena ta bazilika, človek bi jo občudoval cele dneve in še bi se ne naveličal. Kaj takega Helenica še nikdar ni videla. Brez števila stolpov in stolpičev. In, ko so si vso to krasoto ogledali je prišel čas odhoda z vlakom. V Vichence so zopet čakali na drug vlak 2. uri in odtam se je Helenica konečno pripeljala na zadnjo postajo na Notranjsko ravno na večer pred Malim Šmarnom. Najprvo se je ustavila pri svoji birmanski botri, ki je kake dve ured pred Helenčinim domom. Tu je počakala pri botri praznika Malega Šmarna.
Z neko posebno praznično prijaznostjo je priplulo smehljajoče gorko solnce na praznik Malega Šmarna nad ljubi domači krog. Tako ni ljubila svoje domovine še nikdar Helenica, kakor je to ljubezen začutila na ta dan. Tu pri maši, kako se ji je zopet zdelo vse prijetno. Doma zopet med brati in sestrami svojega naroda. In po maši ste se srečali z lastno materjo. Koliko veselje, kdo naj popiše, kdo naj pove ...
Helenica je bila sedaj že odraščena močna dekle, ni bila več Helenica temveč Helena. Pet let ni vidla domačega kraja, zdelo se ji je, da se je mnogo spremenilo v domačem kraju.
Helena je bila tiste čase važna osebnost v domači vasi. Saj je vse hotelo zvedeti o daljni Brazili in Helena je bila tam je mnogo vedela o tem novem svetu. Pripovedovala je prijateljicam in domačim in vsi so jo s zanimanjem poslušali, kako je bilo tam, oz. kako se ji je godilo.
Dve leti je bila doma, a v srcu se je zopet rodila želja, kakor pravi pregovor o popotnikih: Ko tičice dajo slovo, in gredo v gorke kraje, popotnik da tud slovo in gre v druge kraje ... Zopet se je odpravila na pot in tokrat v Egipt. Tja so namreč tiste čase jako šle slovenska dekleta. S sosedovo Maričko so se zmenile, da pojdejo v sveto deželo. V koledarju družbe sv. Mohorja so namreč čitale, da slovenske dekleta dobro služijo v Egiptu. In koliko jih je že bilo v Egiptu, v Aleksandriji. Helena je pozabila na Brazilijo in sklenila je oditi v Egipt.
Veliko veselje je vladalo v srcih dveh mladih potnic. Hitele ste na županstvo, kjer sti dobile poselsko knjižico, potem sta jo pa mahnile na pot. Vzele ste vlak do Trsta v nadi, da tam kupite parobrodne listke. Toda človeka vedno učijo bridke skušnje. Tako je skušnja pokazala svoje zobe tudi Heleni in Marički, ko ste dospeli v Trst. Ko sti hoteli kupiti parobrodne listke, so njima dejali, da ne morete preje na ladjo, dokler ne dobite posebnega dovoljenja do magistrata. Hitele ste na magistrat, a tu so zahtevali nadaljna dovoljenja od županstva in okrajnega glavarstva. Tako sti se znašle razočarane v Trstu. Kaj storiti? Marička je dejala, jaz grem domov po dovoljenje. Ti Helena pa ostani in počakaj tu v Trstu. Rečeno strojeno. Najprvo sti šle iskati stanovanja za Heleno, kjer naj bi počakala Maričko, da se vrne z dovoljenji od županstva in glavarstva, nakar počakati drugi parnik za v Aleksandrijo. Stanovanje sti dobili v neki zasebni hiši, pri neki revni stari ženski vdovi, ki je živela sama s svojo 21 letno hčerjo ter je imela tri sobe, živele ste od pokojnine za umrlim možem uradnikom.
Dolgočasno je bilo življenje za Heleno v pustih dolgočasnih tržaških ulicah. Parnika je bilo treba čakati še dva tedna. Marička je prišla nazaj v Trst kmalu. Heleni je bilo precej kratkočasneje. A kmalu je postalo za obe dolgočasno, pa tudi denarja niste imeli za pohajkvanje po Trstu. Marička je sicer, ko se je vrnila prinesla seboj cel jerbas domačih jestvin, to je krompirja, repe, koruznega kruha in druge take stvari. Zjutraj ste imele kavo, opoldne ste dobile na posodo lonec pri hišni gospodinji ter sti si kuhale krompir, repo in drugo. Tako sti preživele dobo dveh tednov. Konečno njims jr čsd šr hitro minul. Vsako jutro sta šli vsak dan h sv. maši v cerkev sv. Antona Novega. Ko sta se vrnile iz cerkve ste zaužile kavo in vsaka eno merico koruznega kruha. Potem sti pa imele čas ves dopoldan in se kratkočasile z staro gospodinjo in njeno hčerjo Emo. Ker niste mogli gospodinja in hčer pravilno slovenščine govoriti se je njima Marička vedno smejala. Helena pa je znala dobro italijansko, zato ji je bil krajši čas. Tako dopoldne. Popoldne sti pa obšle sedaj en, drugič drugi del mesta. Med potjo sti si privoščili pečenega kostanja, ki jih je bilo tiste čase pet za en krajcar. To je bil priboljšek. Ogledavali sti pristanišče, kako so skladali blago z ladije, ali na ladje nakladali. Ogledali sti si vse cerkve, tako, da njima je bil, ko sti odšli znan ves Trst. Naposled je prišel čas odhoda.
Ukrcali sti se na neki pol trgovski parnik, ki je bil namenjen v Aleksandrijo. Vozile sti se v 3 razredu. Vožnja je bila prijetna. Trajala nekako 4 dni in noči. Hrano so si sproti kupovali na ladiji.
Četrti dan, preden so do kraja prišli sti bili obe iznenadene, kakor tudi druge dekleta, ki so v Aleksandrijo potovale. Prišla sta do parnika dva čolna, v vsakem en možki in ena ženska. Bili so Slovenci in so prijazno nagovorili dekleta, naj bi šli z njimi, da jim bodo službo preskrbeli, kakoršno si bodo želele. Nekatere so precej šle. Helena in Marička pa sti bili konservativne v tem oziru, niste takoj šle, ker sti bile še doma poučene, da ni za slediti vsakemu. Tudi doma so bile poučene, da najvarnejše in najboljše je iti v zavod Franc Jožefa tedanji austrijski zavod v Aleksandriji. Ker prvi niso bili iz tega zavoda, niste šle z njimi. Vkratkem pa se je pojavil na ladiji drugi gospod, ki je bil z imenovanega austrijskega doma in ker jih je slišal govoriti, da hočejo iti v oni zavod jih je nagovoril, da kdor želi iti v austrijski dom, naj mu sledi. Ker sti ga dve dekleti poznali, ki so šle že v drugič v Aleksandrijo, da je resnično pravi zastopnik a atrijskega doma smo mu sledile. Šlo je večina izmed nas z njim. Z malim prevoznim čolnom so nas prepeljali na suho, tam smo se usedli v kočije, ki so nas odpeljale na dolečeno mesto pred tamošnji austrijski dom Franc Jožefa. V zavodu je bilo vse lepo vrejeno. Preskrbljeno je bil za vse, za razvedrila in zabavo.
Helena se je dobro počutila v novem svetu. Zanimalo jo je vse, ker vse, na kar je naletela tu je bilo vse novo za njo. Čez tri dni po prihodu v mesto je dobila pri neki nemški družini dobro službo. A ker ni znala kuhati je morala službo zapustiti in šla je nazaj v zavod čakati nove službe. Marička je še vedno čakala v zavodu. Imela je čas in pisala je domov, kjer je v pismih opisovala zanimive kraje okrog Aleksandrije in tako dalje. Učila se je italijanskega jezika in si tako z vsemi mogočimi stvarmi preganjala čas. V Egiptu vlada precej italijanščina in si človek z njo veliko pomaga. Tudi francoski in angleški jezik veliko koristita človeku v teh krajih. Po največ pa seveda govorijo arabski, ker je tam to jezik domačinov.
Helena in Marička sti čakali deset dni predno sti dobili službo. Konečno sti jo dobili y Ramleh izven mesta pri nekih bogatinih. Helena je dobila službo pri nekih bogatih Rusih v krasni vili. Marička pa pri neki francoski družini. V vili, kjer je služila Helena so imeli več poslov. Kuhar je bil turški mohamedanec, vrtnar je bil tudi mohamedanec. Perica je bila Italijanka.
Za učiteljico edinih dveh hčer, ki jih je imela dotična gospoda je bila Francozinja, katera je veliko govorila z Heleno, ker pa Helena ni nič razumela, so se večinoma odkraja zmenile le s prsti in kazanjem. Helena bi se bila rada naučila francosko, ker so tudi v družini govorili samo francosko, nekoliko Rusko in le malo Italijansko. Italijansko je le malo kuhar razumel po imenu Izmael.
V cerkev sti hodile z Maričko h sv. Katarini, ki je bila ena izmed najlepših cerkev v tamošnji okolici. Pri enih izmed mnogih altavjih so se opravljale molitve v slovenskem jeziku.
Od začetka sti se najbolj čudili v Egiptu čudni arabski noši, ženskam in moškim. Ženske s zakritimi obrazi zagrnjene s črnimi zagrinjali. In možki s čudno ovito opravo in ovito glavo s turbanom ali visokim rdečim pokrivalom, s črnim malo višnjevim cofom na vrhu.
V Aleksandriji so imeli tudi slovensko čitalnico, tako da za tedanje austrijske izseljence je bilo še precej preskrbljeno, da se niso preveč čutili zapuščene. Vodja čitalnice je bil slovenski duhovnik, ki je vedno skrbel, da so Slovenci imeli na razpolago najboljšega slovenskega čtiva, časopisov in knjig. Organizirane so bile zlasti dekleta. Helena je tudi imela zabavo z domačim vrtnarjem, ko ga je poučevala katekizem ter mu razlagala krščanski nauk. Kajti jako dopadlo se mu je v katoliški cerkvi, zlasti se mu je dopadlo zvonenje, katero vabi vernike v cerkev. To se mu je zdelo mnogo bolj, kakor pa kričanje vrh turških stolpov, kjer posebni klicarji vabijo mahomedane v molilnico k molitvi. On sam je šel večkrat v katoliško cerkev s Heleno. Res dober fant je bil vrtnar Hasan. Kuhar Izmael se je pa norčeval z njega.
Hasan se je pozneje spreobrnil. Malo pred spreobrnjenjem je dobila nenadoma pismo iz domovine od tete, da je bolana ter da naj odpotuje domov. Teta je Heleni obljubila, da ji bo vse zapustila, kar ima hišo in denar, ker ni imela nobenih svojih ljudi. Helena je z veseljem sprejela to ponudbo. Mislila si je, ne bo mi treba več služiti, pa bom zraven tudi nekaj imela.
Predno je odšla domov je obiskala še svojo teto v Kairo. Žal ji je tudi bilo za Hasana, ker še ni pod njenim učenjem in razlaganjem krščanskega nauka dosegel spreobrnjenja. Pozneje je zvedela, da je bil sprejel sv. krst in ime Jožefa. Kako je bila vesela, da je privedla krivovernika v okvir prave Kristusove vere.
Pri svoji teti v Kairo se je mudila 11. dni in je stanovala v neki stari turški hiši. V Kairo ni imel iste čase vstopa noben moški. Teta je bila istočasno brez službe in še ena druga dekle je bila v njeni hiši, ki je bila na razpolago brezposelnim ženskam. V dotični hiši je bilo precej zabave, ker iz hiše se je videlo naravnost v sosednjo hišo in na dvorišče turškega harema. Zanimivo je gledati, kako se zabavajo turške žene, kako delajo, pletejo, šivajo, itd. Nekoč smo videle, kako so se steple, ter jele kričati, da je prihitel turški stražnik z bičem in moral red narediti. Res en čas so bile mirne, a nanovo so si skočile v lase, to se je vedno ponavljajo med temi zaprtimi ženami. Rekli so, da je bil to harem nekega paša.
Helena se je v tem času ogledala vse zanimive kraje v Kairo, kot slavno Keopsovo piramido in staro Faraonovo sfingo. Bila je tudi v Materijah, kjer je drevo, kakor pravijo, še od onega časa,, ko je tam skozi sv. Družina potovala. Trgali so še sadje z onega drevesa. Tudi sti bili v duplini, v kateri je sv. Družina stanovala skozi sedem let. Ta mesta so vsa zastražena od turških vojakov in se nikakor ne more notri brez bakšiša, napitnine ali darila ...
Helena tudi ne bo nikdar pozabila, kako je bilo lepo o velikonočnem času v cerkvi sv. Jožefa, zlasti na Veliki petek. Kako vse drugače živi spomin Kristusove smrti, kakor v domovini. V cerkvi je bilo narejeno, kakor bi v resnici vidila goro Kalvarijo, ter tri Križe na gori, potem je sledila tri ure dolga krasna pridiga v italijanskem jeziku. Pridiga je bila o zadnjih sedmih Kristusovih besedah. Pri vsaki besedi je bilo toliko odmora, da je zaigrala za hribom ali goro Kalvarijo godba žalostinko v čast Kristusovi smrti. Ljudje so skoraj na glas jokali po cerkvi, tako v srce segajoča pridiga je bila in zraven krasne žalostinke so svojo izredno žalostno melodijo ganile najtrdejše srce.
Tekom teh štirinajst dni je Helena mnogo videla v Kairi. Odtam je šla nazaj v Aleksandrijo, kjer se je še sestala s svojimi prijateljicami, odkaterih je vzelo težko slovo. A domovina je bil večji magnet za njeno slovensko srce in jo je potegnila na pot proti domovini. Odpeljala sej e s parnikom proti Trstu in odtam domov.
Domovina se ji je zopet dopadla, mnoge bolj kot tujina, če tudi se je tujini precej privadila. Saj pravijo, da še tičica rada poleti tpa, kjer se rodi, pa bi človek ne?
Z veseljem so jo sprejeli zopet ljubi domači. Pri teti ni bila posebno dolgo, ker se je kmalu zatem omožila, kakor ji je to teta sama svetovala. Pa menda je bilo že usojeno, da je morala Helena mnogo potovati po svetu. Kmalu zatem sta šla z možem na Nemško, ker njen mož je bil rudar, že več časa prej zaposljen nekje na Štajerskem. Ker so iste čase rudarji na Nemškem dobro zaslužili je šel tja in seboj vzel tudi svojo ženo. Kmalu nato je prišla za njim na Nemško še Marička iz Egipta, katera se je tudi na Nemškem omožila. Marička je bila v Egiptu bolj srečna kot Helena. Predno je šla za Heleno na Nemško je obiskala vso sv. deželo v družbi več deklet in duhovnega voditelja. Obiskala je vse sv. kraje, koder je hodil naš Odrešenik, trpel in umrl. Marička je Heleni prinesla iz teh sv. krajev več spominkov.
Na Nemškem sta bila Helena in njen mož par let, potem sta se namenila izseliti v Ameriko, ki je tedaj slavla, kot najbogatejša in v resnici prava obljubljena dežela. Je bila pač usoda Helene, da je morala vedno potovati. Tu v Ameriki si je šele za stalno ustanovila svoj dom, ter se večkrat spomni in v veselih spominih poleti nazaj v one kraje, katere je prepotovala in v katerih je bivala v svojih mladih letih. Rada bi jih še videla, a najbrže jih ne bo, ker danes ima družino. Tako se končuje povest o mojem potovanju po svetu.