Moja prva vožnja po Benetkah
| Moja prva vožnja po Benetkah Ant. M. Goričljan |
| |||||||||||
Dove sorridere volle il creato:
Tu sei l' impero del' armonia —
Santa Lucia! Santa Lucia!“
Laška narodna.
Je bilo pa to vpitje v Benetkah na kolodvoru! Kdor pride iz tihih severnih mest, kjer ne sme nobeden krik na dan, lahko misli, da je zašel v 7. krog Dantejevega pekla. Tako vpitje in kričanje! Postrešček ponuja se na vse grlo; elegantni sluge iz hotelov vabijo s Stentorjevim glasom k svojim gospodarjem – in spodaj šele v „canal grande“, ki se vije tik mimo kolodvora! „Eccomi! eccomi!“ Tukaj sem! vpije dolga vrsta urnih čolnarjev-gondolierjev. Vsak bi rad vjel kakega došlega tujca.
Moja ušesa so se v Italiji že dobro privadila takim koncertom, zato me i ta ni iznenadil. Mirnim korakom ne brigaje se za trumo, ki se je nam tujim popotnikom v postrežbo vsiljevala, stopim k pobrežju. „Gondoltere!“ — komaj zakličem, je že tu. Pred menoj ziblje se v temno-zelenih valovih čedna ladjica-gondola. Mala je — toda kaj lepa! „Klein — aber herzig“ pravijo nekje. Ni čuda, da jo pesniki v neštetih pesnih proslavljajo in gondolierji z vso milobo prepevajo svojo „nevesto“ gondolo.
Vstopim. Gondolier zastavi veslo in mirno šviga gondola med parobrodi in tovornimi ladijami in lahnimi čolnički, katerih kar mrgoli, posebno pred kolodvorom, kjer je promet jako živahen.
Ves presenečen bil sem tega prizora. Tako življenje in gibanje in drvenje po vodeni cesti! Zraven še veseli obrazi beneških mornarjev! Drugod po morju je strah in trepet, a tukaj radostni pozdravi in smeh. Morje je onemoglo, ukroteno. —
Njegovih pogubnih globin se nikdo ne boji.
Kakor srebrnobeli labud, plava gondola veličastno naprej. Gondolier — krepka, čvrsta postava z zagorelim obrazom, na katerem ognjeno lesketajo črne laške oči — „seka in reže valove“, kakor Homerjevi mornarji. Očividen ponos ga navdaja, češ: tudi jaz sem eden izmed tistih svetovnoznanih gondolierjev beneških, tudi jaz sem zale Venecije sin.
Srečna njegova brezskrbnost! Od zore do mraka lahko po valovju prepeva svojo ganljivo:
Prav prijazen je. Karkoli ga vprašam, na vse gladko odgovori. Vsak kanalček, vsak most, vsaka palača mu je imenoma znana. Cicerone je, da boljšega treba ni. Kakor bister potok po strmi strugi teče mu govor v ljubkodoneči laščini.
„To vam je Ponte nuovo, sezidan l. 1883 …“ in pravi kazaje z veslom na močen, kamenit most, ki se razpenja nad nama čez „canal grande“. Ko vidi, da me prvi njegov podatek zanima, da sem si ga celo v bilježnico zapisal, začne učenjaškim naglasom: „Signor — Venezia e bellissima“ …, dene in v ditirambih kuje v zvezde krasoto „morskega bisera“. „Benetke stoje na 118 otokih, imajo 15.000 hiš, 160 kanalov, med katerimi je „canal grande“ največji in najlepši, 390 mostov …“ in Bog ve, kaj bi bil iz statistike še vse povedal, da mu jaz drugih vprašanj ne stavim.
Gondola krene na levo. Dražesten razgled daleč po velikem kanalu odpre se. Bolj in bolj spoznavam resnico gondolierjevih besed, da so Benetke rajsko lepe. Nehote vzdihnem s pesnikom:
Seit mir 's gelingt dich mehr und mehr zu kennen;
Im Tiefsten fiihl' ich meine Seele brennen,
Die Grosses sieht und Grosses will erreichen.Tu kopno — tu morje; tu zeleni valovi — tu poleg visoke cerkve in čarobne palače. Ta čudna razlika, spojena v blagodejno celoto, gotovo na vsakega tujca, ki jo prvokrat strme gleda, naredi nepopisljiv vtis. Tako se mi ni še nobeno mesto prvi hip prikupilo; nobeno še ni vzbudilo pri prvem pogledu v mojem srcu tako nekaljenega občudovanji, kakor prekrasna Venecija. Bil sem najprijetneje iznenaden njene divne lepote. Izvzemši sv. Petra trg v Rimu, ki po čistem slogu in neki skrivnosti, rekel bi, sveti krasoti vse nadkriluje, ne vem, kje bi se umetnost javno lepše kazala, kakor v Benetkah. Dunajski „Ring“ — o veličasten je! toda prevelik je; ogromni, orjaški vtisi srce preobložijo. Pravijo, da „Andrassyjera ulica“ v Budimpešti tekmuje in prekosi katero si bodi v modernih mestih. Polna je ros prelepih, čeravno znatno manjših palač — a slog, po katerem se druga od druge razločuje, ni jednoten, celoten prizor mi ni kaj posebno ugajal. Toda v Benetkah tolike razlike ni. Povsod odseva najblažja harmonija. Beneške cerkve in palače so sicer, kar se starosti tiče, daleč na razen. Od 8. do 18. stoletja nastale so najlepše. A umetniki, čeravno časovno tako daleč ločeni, edini so skoraj vsi v mičnem beneško-gotičnem slogu, ki tako lepo resnobo gotike z veličastvom romantike druži.
„Santa Maria dei Scalzi …“ opomni gondolier ter me zdrami iz občudovanja, v katero me je zazibal prekrasen pogled. Imenovana cerkev, od naju na levem obrežju, vzbudila je vso mojo pozornost. Spomnil sem se Marijine cerkvice na blejskem otoku, krog katere tudi, kakor krog te, valovi rajajo in s svojim šumljanjem in žuborenjem Marijo slavijo. Primerjal sem obe Marijini hčerki. Blejska je pač krotka, ponižna. Le naravna lepota jo povzdiguje; skromni darovi slovenskih romarjev je niso mogli z umetniško krasoto obdati. A srečnejša je njena sestra beneška. Šest najbogatejših beneških plemenitašev jo je dalo zidati; v obilici vseh umetniških pripomočkov bila je l. 1689. dogotovljona. V ganljivi zunanji opravi stoji zdaj ob valovih, ki objemajo njeno zidovje, in vabi k sebi Marijine častilce.
Gondola hiti dalje. Nič ji niso mari monumentalne stavbe, ležeče ob levi in desni. Le nekaj trenutkov dovoli mi, da vprem radovedne oči v nje.
„Signor!“ — da mi zopet gondolier. Migne mi na levo stran. Ubogam in — ah! izvije se nehote mojim prsom. Vendraminova palača je pred menoj. „Der edelste aller Paliiste Venedigs“ — dejal je že nekdaj Lenau. Vsa se sveti, leskeče, blišči belega marmorja. Kakor vitke jelke kipe korintski stebri in slopi v višavo. Zdi se mi, da me je sen zanesel na staroslavno Akropolo, kjer so največji grški umetniki ustvarili toli lepa svetišče. P. Lombardo, ki je palačo l. 1481. dovršil, je umel posneti klasične mojstre. — Prijatelje moderne godbe mora ta palača še posebej zanimati. V njej je namreč l. 1883. umrl sloveči operni skladatelj Richard Wagner, — ime, katero je nekojim nad vse sveto, a drugim — stultitia et scandalum! Nič čudnega pod potrpežljivim solncem.
Oziram se neutrudno okoli. Koliko oči bi li moral imeti, da bi vse pregledal? Radovednost je huda strast. Modri Salomon bil bi k štirim „nenasitljivim stvarem“ tudi njo smel prišteti. Nikdar nima dovolj; z bratom svojim, s pohlepom raste kot svoje dni bajni Giganti. Nepremagljiva je, celo Kleant in Krisip, pravcata stoika, sta se ji klanjala. — Moja radovednost — no! v Benetkah imela si dobro žetev.
A kdo bo na gondoli modroval? „Ne utegnem“, uči nas časa skopi g. dr. Pavlica. Prav tako! Toda koliko jih utegne! To vidim iz gondole. Za Boga! zopet tako kričanje. „Kaj pa je tam?“ vprašam gondolierja. „Pescheria — ribji trg“, odgovori in zavije na desno, smehljaje se hudomušno mojemu začudenju. Velik prostor je natlačeno ljudstva poln. Ribiči privlečejo svoje jerbase in lese in z „vnebovpijočim“ glasom ponujejo svojo polzko robo. Beneške gospodinje in kuharice in dekle hitijo okoli — oh! kje bo pač za eden centesimo ceneje. Nešteti radovedneži od vseh vetrov pa šetajo sem ter tje. Dolgočasni Anglež, veseli Francoz, resni Slovan … vse najdeš v vrvenju obljudenega mravljišča. Med vsemi se pa „profanum vulgus“ in Benetk posebno odlikuje.
Dobre oči in dolgi prsti so bojda njegove najznamenitejše lastnosti. Rad bi še dalje gledal to mnogolično družbo; a mrena v ušesih je menda že potrgana; nos, ubogi nos! pa že zdavni ni bil v tako neznosnem bojnem ognju. Gondoliere avanti! Naprej!
Koj sva pod mostom „Rialto“. Beneški zidarji ga imenujejo svoj ponos — ne zaman. Kakor romantično skalovje, imponuje velikanski obok, razpet čez celi „canal grande“.
Kmalu onkraj mosta zasveti se pročelje prelepe palače. Ko dospeva bližje, opozori me gondolier nanjo. „Palazzo Manin“, pravi in zraven še dostavi: „Tukaj je stanoval zadnji doge beneški, Lodovico Manin“. Da — Manin; iz zgodovine mi je še nekoliko znan. Bil je zadnji! Ta beseda, katero je gondolier še posebno naglasil, bila mi je dovolj. Mahoma obdajo me druge misli. Dolga vrsta zgodovinskih dogodljajev dvigne se na površje probujene domišljije. Pred Huni vidim bežati prve Benečane na močvirne otoke in puste lagune iskat novega, varnega domovja. Nenavadna sreča se jim pridruži. Beneški trgovci zaslove kmalu po vesoljnem svetu. Venecija vstaja, na morju je prva velevlast. Papež Aleksander III. prizna to s pomenljivo ceremonijo „zaročivši beneškega dogeja z morjem“ l. 1177. Sv. Marka lev je najbogatejši gospodar pod solncem. A pride turški vihar 15. veka. Venecija pada, pada od leta do leta. 1797. l. bliža se Benetkam junaški Napoleon. Kakor pred zlatim Helijem zvezde — zgine pred njim država za državo. Samo bližina njegova je Veneciji že smrt. L. Manin se odpove, senat se razprši, Napoleon še z mečem ne udari, in Venecije je že konec — menda za veke. Grenka usoda nekdaj tako silne velevlasti. Sic trausit! …
Je-li to bilo mogoče? Kdo je tega kriv? Mislim, da bi tudi Veneciji prerok svobodno zaklical: „Ljudstvo, ti samo si krivo svoje pogube!“ Zakaj? Zapomnimo si Slovenci: „Osveta je moja“, govori Gospod. Nas prepusti On dostikrat v roke ljutih sovragov, toda krivico, ki jo nam kdo dela, povsod jo za nas maščuje. A nikdo našemu narodu ni toliko škodoval, kakor pohlepni Benečani. Brate naše, ki so segali po sedaj laških planjavah tje doli do Pada, so potujčili. Ob Adriji so zasejali vse polno trdnjavic, iz katerih še sedaj naši najstrastnejši sovražniki, kot gadja zalega, ovirajo naš napredek. Cvetoče vrtove, ponosne temne gozde naše preljube domovine ob Adriji so opustošili. Pusti Kras — ne minljivo znamenje beneškega vandalizma — Kras od Trsta tje doli v Dalmacijo, je njim na vesti.
Dvignem oči — pogledam jadranske valove. Srd me z rudečico oblije in v spomin mi pride ona prekrasna, dostikrat pevana, ali nikdar dovolj občudovana Jenkova elegija:
Bilo nekdaj si slovansko! …
Ko ob tebi mesta bela
Naših dedov so cvetela,
Ko po tebi hrastov brod
Vozil je slovanski rod …Venecija, ki je z našimi zakladi obogatela — njej veljajo pikre besede:
Sedaj, ko je popolnoma onemogel „sv. Marka lev“, naj bi bile zapisane pod njim na „Piazzetti“ v večen opomin Homerjeve besede:
A proč s tužnimi spomini! Skoraj sem pozabil, kje sem. Gondola plava — ne zmeneč se za moje spomine, ki so mi zagrenili čašo najslajšega dušnega užitka v Benetkah.
pravi Preširen, tudi jaz sem svojega izročil valovom.
Težko je, biti otožen v „canal grande“, kjer se nam umetnost od vseh strani smehlja, kjer oči najprijetnejše utise dovajajo k iznenadnjenemu srcu.
Vedno širja in širja postaja vodena cesta beneška. Le nekaj minut še — in „canal grande“ neha. Na desni, že daleč v morju videti je krasna cerkev „S. Maria delle Salute.“ Visoka kopola spominja me živo na sv. Petra v Rimu. — Na levi strani pa zagledam biser cele Venecije. Skoraj bi rekel z Mauzonijem: „Un pezzo della bellezza celleste!“ V solučneni svitu blesti mi „Palazzo ducale“, dogejeva palače, nasproti. O kako čudno pač znajo umetniki iz mrtvega kamna ustaviti delo, ki gledalca s svojo lepoto povzdigne v nadzemeljske višine. Ta stavba je gotovo eden najlepših spominkov srednjega veka. Začeli so jo zidati l. 1301. P. Lombardo jo je 1511. dovršil. Kdor rad zabavlja čez srednji vek in svoj sarkazem izliva na njegove „mračnjake,“ naj gre in si ogleda to palačo. Ne, čas v kterem je ona nastala, ni mračen. Krasota njegovih spominkov je odsev blagodejne svitlobe, ki je takrat oživljala nedosegljive veleume. — v ozadju za palačo po kipi proti nebu kupola sv. Marka cerkve in stoteri stolpi s pozlačenimi jabolki in križki na vrhu. Res — nepopisljiv prizor! Panorama, ki gane in omami. Ne vem, kdo bi bil svoje črte na tem mestu izlil v lepše besede kakor, Platen:
Hier wuchs die Kunst wie eine Tulipane
Mit ihrer Farbenpracht dem Meer entstiegen
Hier scheint, auf bunten Wolken sie zu fliegen
Gleich einer zauberisehen Fee Morgane.Prej bi se utrudil, kakor nagledal. „Kmalu se vidimo bližje“ … denem in se ozrem v daljavo prostega morja. Solnce odseva iz zelenih globin. Kot zvezde na jasnem nebu leskečejo v njegovih svitlih žarkih nebrojni valčki. Rahla sapa se ž njimi prijazno igra.
Gondola je pri kraju. Veslo miruje. Pred menoj razprostira se dolga cesta „Riva dei Schiavoni“. „Gondoliere — Addio!“ zakličem in izstopim na stopnice, ki peljejo gori na Rivo. Nasmehne se veseli mornar in „A rivederci!“ odzdravlja. Da — na svidenje!