Moje Binkošti na Krasu

Moje binkošti na Krasu. Potopisna novela.

Spisal Gromozenski.

Izdano:	Edinost let. 22, št. 103b–107b, 108b, 109a, 1897
Viri:	dLib 103b, 104a, 104b, 105a, 105b, 106a, 106b, 107a, 107b, 108b, 109a
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Celih petkrati sem prebrenkal na svojem prvem braču kupljenem od gospe T. Kovačič v Zagrebu, »Popotnikovo pesem«, in jej nafantaziral pol duceta varijacij, da bi svoji duši naprtal potrebnega poetičnega navdušenja za dogovorjeni binkoštni izlet.

Po sobi so brenčale muhe, diskretno nadomestajoče »bugarije«, a ura je z jednakomerno žilavo hitrostjo tiktakala proti času odhoda vlaka, določenega za izlet.

Zopet sem porabil držalico ter z divjim akordom opozoril muhe na šesto, od nikogar zahtevano ponovljenje »Popotnikove pesmi«, da so prestrašeno bezgale po sobi. Kar mi je počila struna.

»Če pokajoče strune prorokujejo kaj, — sicer nisem babjeveren, pa je le mogoče, da prorokujejo — gotovo ni nič dobrega,« sem si mislil ter se začel prav pošteno jeziti pol v skrbeh, pol v strahu.

Ne vem, po kakih psihologičnih pravilih bi se še pojavila moja jeza, da ni po precej hudem trkanju ustopil, ne da bi čakal mojega »Naprej«, prijatelj Nitič in jej — moji jezi, namreč — preskrbel popolno novih ciljev.

»Sedaj, prihajaš, da gotovo zamudiva vlak.«

»Ne boj se zamude, saj v Sežano pridemo tudi brez vlaka.«

»Taka bedarija! Res, svet se suče, da je groza!« Začel mi je naštevati neprilike železniške vožnje, pa tudi prijetnosti pešhoda.

Nekdo je trkal; po moči trkanja sem pričakoval kaj nežnega. »Naprej« sem vskliknil ter pogledal po strani Nitičeve široke hlače.

»To je možka galantnost,« žebljal je ženski glasek, »gospoda se kregata v hladni sobi« — prikazala se je belo oblečena gospica Minka — »a me čakamo spodaj na solncu in se potimo.«

»Čakamo, se potimo,« je rekla, torej jih je več, najmanj tri; čudno, ko sva z Nitičem sklenila klub za ta izlet, bila sva sama.

Sedaj je odprl Nitič svoja precej velika usta, da so se kar tresle majhne, skrbno nasukane in namazane brčice.

»Veš, pojdemo peš do Opčin; od tam se pa popeljemo z vozom v Sežano,« je rekel ter se z neko boječo zaupljivostjo nasmehnil tja k gospici Minki. »Veš, dame,« zopet se je nasmehnil tja, kakor prej, »so tako pogruntale.«

Kakor se spodobi, je šla Minka spredaj po stopnicah doli, a Nitič za menoj, ter mi je šepetal:

»Minko vodim jaz, a onima dvema, Olgi in Stani, bodi ti vitez.«

Grdo sem ga pogledal, a on je dostavil:

»Prosim te v imenu najinega prijateljstva!«

2

Olga je nosila rudečo, zelo lahno obleko, da je bilo videti njene lepe polne oblike; na bel klobuk je dejala tri rudeče makove cvete. Stana je oblekla modro obleko in imela na belem klobuku pest jagodovih cvetov ter je izgledala se svojimi nežnimi oblikami in milim bledim obrazom, kakor bi imela jetiko.

Brez ovinkov obesila se je Minka za Nitičevo desnico, a jaz sem tiho sopihal pri Olgi in Stani, ter s hudo slutnjo božal svoj trebušček, ki je brezskrbno kazal svojo dostojno velikost.

Opčine leže nad Trstom, Trst pa pod Opčino. To razmerje je zvezano s tremi cestami. A za poštene izlete z rudečo-modro belo oblečenimi damami in širokohlačnim Nitičem se nikakor ne smejo jemati v poštev ozke stranske pešpoti. Izbrali smo si srednjo pot, staro opensko cesto; to pa iz različnih vzrokov. Nitič, ker se najhitreje pride do nje, a po njej najhitreje iz Trsta, česar je menda že dolgo čakal, kajti z Minko sta se vodila za roke, se smejala, in njiju glavi se sti našli često sumljivo blizo jedna drugi; zelô poetično nadahnjene dame so izvolile to pot radi mnogih cvetic, katere so trgale neusmiljeno ter si jih devale v nedrija, na klobuk, no, razposajena Olga venčala je celó mojo pokveko; jaz pa, no jaz, ker sem čul praviti, da je ob tej cesti nekaj dobrih gostiln.

Da me pa katera mila čitateljica ne bode sodila krivo, meneča, da sem pijanček, moram povedati, da je pot lepa, zelo lepa, brez vseh poklonov, in ko bi ne bilo tiste hude vročine, ne vem, ako bi jej ne posvetil kakega soneta ali celó kakega modernega portreta.

Ako pa je bil človek rojen na zelenem Štirskem, kakor jaz, ako je torej Štajarec, tam vzgojen in zrejen ter navajen na blaženi hlad, pa je prišel na binkoštno nedeljo na staro opensko cesto, ko trosi solnce po njej najdebeleje žarke svoje, draga čitateljica, potem pač ne smeš zahtevati, da bi se ogibal ob potu ležečih gostiln.

Ves sem bil moker; sam ne vem, od kje se je jemalo toliko mokrote. No, menda je imel prav negovski gospod nadučitelj, ki me je učil, da človek sestoji iz grozno mnogo vode. Vendar pa sem slastjo užival krasen razgled na Trst in morje ter ga hvalil dostojno. Čudno pa, da sem ravno pri gostilnah naletal na najlepše razglede, na katere sem pošteno opozarjal Olgo in Stano.

»Divno, nebeško!« skrivoma pa sem brisal pot s čela in željno gledal gori v gostilniško znamenje, »res, kaj takega pa še nisem videl.«

Dami sti se začeli diviti, jaz sem pa smuknil v gostilno. Da si operem svojo vest, kakor neroden vitez Olge in Stane, domislil sem se že pri prvem kozarcu nežnega spola, a nisem napil njima, nego njej, svoji Zorki, tam v Ptuju na Štajerskem, kajti nije ljubljeni obrazek me je spremljal vso pot in se mi sedaj smehljal celó iz kozarca.

»Da, Zorka, moja izvoljenka. Pa vendar, malo sem hud na-te. Obljubila si mi o veliki noči, da prideš o Binkoštih k svoji sestri na Kras, jaz pa seveda tudi tja, a sedaj moram v potu svojega obraza na strani Olge in Stane sopihati po stari openski cesti, ker mi nisi nič pisala, da prideš.«

Ko sem slutil, da se Olga in Stana ne divite več, sem pa zopet priskočil iz gostilne, nadejaje se na tihem, da se kmalu zopet najde kak drug — diven razgled.

Nekako v sredini pota, od koder imaš v Trst ravno tako daleč kakor na Opčine, ustavila sta se Nitič in Minka.

»Kolovrat!« drl se je Nitič, a nekdo mu je odgovarjal:

»Kolovrat!« Seveda sem mislil, da je bila to Minka, ker mimo capljajoči tržaški izletniki bi si vendar ne upali kaj takega reči Nitiču s širokimi hlačami.

»Teslo!« je zaupil Nitič.

»Teslo!« se mu je odgovarjalo.

»Krava!« — »Krava!« — »Osel!« »Osel!« — »Bedak« — »Bedak!«

3

Kaj je to? Ali sta se skregala, ker dež za solncem mora biti, za poljubi tepež priti. Tako sem mislil, diskretno obstal, se obrnil ter tolmačil svojima damama upliv pokor rojanskega župnika Jurce na rodbinsko življenje krških rakov.

»Naprej, naprej, kaj stojite?« je kričal Nitič, »to je kaj imenitnega.«

Pa smo šli.

»Ste-li slišali, kakov odmev je tukaj? — Imenitni!«

Zopet je zaupil, pa ne nad rudečo Minko, temveč proti Opčinam:

»Stara peč!«

»Stara peč,« je odmevalo odločno.

»Pa še vi,« mi je rekla Stana.

Napel sem pluča.

»Živel slovenski Trst!« sem zaklical; odmev je pošiljal besede tja doli nad Trst, čez jadransko morje, ki je zabučalo glasno, ker se je spomnilo menda svoje slovanske minolosti.

Trst je veliko trgovsko mesto, tu pa tam precej nesnažno in podobno Sodomi. Opčine pa so majhna, snažna kraška vas, a ravno ta majhna vas ima nekaj, česar ne najdeš v Trstu: visok obelisk. Postavi se pred ta obelisk in razgled, ki ga uživaš, ostane ti nepozaben za vedno.

Pod nogami leži ti Trst s svojimi jednolično barvanimi strehami; a kar vidiš dalje, je morje, morje Adrijansko s svojimi obrežji in obrežnimi kraji. Veliki parniki plovejo po njem, puhajoči črni dim iz sebe, a gugajo se tudi neštevilni majhni čolniči z majhnimi belimi jadri, da se ti zdi, da vidiš toliko labudov, in v teh čolnčih bijejo gorka človeška srca zaljubljenci dvojic ali se bliskajo poželjivi pogledi revnih ribičev po dobrem ribjem plenu.

Obrnili smo Trstu hrbet — kaka razlika!

Kras nam kaže svoje golo rebro, svoje gole pečine, ki nekako roté se štrlijo proti nebu, kakor bi hoteli koga tožiti, da je kriv na njih golosti.

Povsod kamenje in le kamenje. Na majhnem koscu njive, kamor je sejal borni Krašovec malo žita, da more dati kruha svojcem, je polno kamenja, umazano belega; na pašniku, kjer iščeta slaborejena kravica in še slabeje rejena kobilica peščico travice, zopet samo kamenje, kar menda upliva tudi na živino, ker giblje se melanholično, leno, počasi, le dolgouhi osel ne pripoznava bede, ker riga in brca veselo. Toda čemu te črne slike, ko se smeje nad nami jasno nebo in sije zlato solnce.

Spravili smo se na dokaj pošten voz; dame zadej, Nitič in jaz njim nasproti. Zdelo se mi je, da je Nitič vse preveč silil proti.

Olga je začela peti; rada poje, ker ve, da ima dober alt. No, Stana ima nežen sopran, ki neznansko milo zveni posebno v visočinah.

Minka je pomagala alt-ovati, Nitič pa je dodal svoj liričen tenor, a jaz bas.

Peli smo menda dobro, ker je začel pomagati — sicer malo tiho — celó kočijaž, a kobilici mahali ste po taktu z repovi in živahno tekli, da smo bili res kaj hitro v Sežani.

»Ko bi ne moral biti drugod, hotel bi biti v Sežani,« šepetal sem Stani, ko smo šli po lepi vasi.

Smehljaj se jej je prikradel na bledo lice in pritrdila mi je.

»Tik, tak, tak« je zbadala naju Olga, ker je mislila kaj drugega. Pogledal sem jo, a rekel nisem ničesar; a ko sem hotel spregovoriti slednjič, prijel me je nekdo od zadej za rame.

»Kaj pa tebe po Sežani nosi?« me je ogovoril prijatelj Petelinc.

»Kakor vidiš, dragi moj, noge.«

Dame so se zasmejale mojemu dovtipu, da je radovedno pogledala mična lekarjeva hčerka z okna doli; stali smo pred lekarno.

4

Oprostite dame, da ga odvedem za par trenotkov; imava velikanskih skrivnosti, a v pol uri bodeva že »pri tehtnici«, je rekel Petelinc ter me sprovel, ne da bi se jaz branil, v svoje stanovanje. »Najprej pogledava k meni; imam dobrega konjaka, potem pa še kaj pogruntava!«

Moj prijatelj Petelinc še ni oženjen, čeravno mu je že nad trideset let.

Doma je s Primorskega, dober narodnjak, čeravno uradnik; stanuje poleg »Čitalnice«, ima lepo sobo za 5 gld., več se v Sežani ne zahteva za sobo. To mi je ugajalo, a tudi razjezilo, ker sem se spomnil dragih stanovanj tržaških. Ko sva si povedala, da se nisva videla že pet let, in ko je zečelo zmanjkovati konjaka, je predlagal:

»Sedaj pa k teranu! Začniva »pri Kroni«.

»Pri kroni« je prva gostilna od nasprotne strani, teran res ni bil slab, ali postrežba je bila laška, kar sem zarisal pod nos prijatelju Petelincu.

»Žalibog — no, tolaži se, samo tukaj in nikjer drugod v vsej Sežani.«

»Zakaj si me pa zvabil sem?«

Da se sam prepričaš, da točijo slovenski krčmarji boljšo kapljico, nego laški.

Romala sva iz gostilne v gostilno, izboren teran povsod.

Ko sva prišla v gostilno »h kolodvoru«, opazil sem lepo, brhko hčerko krčmarjevo, opazil pa tudi nekaj drugega, da sem moral Petelinca malo podražiti.

Zarudel je, rekel pa nič drugega nego:

»Tvoje dame že gotovo težko čakajo, pojdiva k »tehtnici«.

Moje dame so pile pivo, a ko sem jim naštel divne lastnosti terana, moral je ta na mizo.

Petelinc je potrkal na svojo čašo, ustal ter je prav imenitno nazdravil nam Tržačanom.

Ustal sem jaz, se mu zahvalil na »prekrasni napitnici« ter napil slovenski Sežani.

Zopet smo pili.

Ustal je Nitič. Sladko je pogledal Minko, Olgo in Stano, zmagonosno Petelinca in mene ter v »divnem« govoru napil vsem Slovenkam.

Trkal je z nami v istem redu, kakor nas je pogledal prej.

Zopet smo pili, da so nas natakarji prijazno gledali. Prišlo je nekaj novih gostov; trije gospodje iz Trsta so bili. Poseli so blizo nas. Ko jih je zagledala Minka, prihitela je s svojim stolom k meni ter me prosila, ako sme sedeti pri meni.

»Veste, tisti črni hodi vedno za menoj — finančni uradnik je — pa je grozno ljubosumen. Ako me vidi poleg Nitiča, ga ubije gotovo.«

Pogledala me je milo. Moral sem se smejati. Torej mene naj le umori tisti črni finančni uradnik, da se le Nitiču ne skrivi kak las!

Tisti črni gospod naju je res opazoval, grbančil čelo, a Minka se ni brigala za to, temveč zrla je le v me, me prijela večkrat za roko, govorila veliko in hitro, pa same neumnosti, da je že niti nisem poslušal več.

V bližnji sobi oglasili so se zvoki zapeljivega valjčka. Minka me je hotela angažirati, a dal sem jej »košek« brez pardona, da je namrdila rudeče ustnice. Plesala je s Petelincem; z Nitičem se ni upala, saj je še vedno grbančil čelo črni finančni uradnik.

Vse omizje naše je zvabil ples v drugo sobo; ostal sem sam, si osnažil naočnike ter mislil na Zorko; med tem pa je streljal na me svoje hude poglede črni finančni uradnik.

Ustal sem in šel na vrt. Lepo urejen, poln najlepših cvetic. Ravno sem duhal rumeno rožo, ko so se oglasili za menoj močni koraki.

Pogledal sem — bil je črni finančni uradnik — gologlav, da sem opazil natanko, da ima dolge, kakor noč črne kodre in da grdo gleda.

»Gospod!« me je ogovoril z votlim glasom.

»Gospod!?« sem mu odgovoril, poiskal sem svoj najvotleji glas, da je bil podoben njegovemu.

5

»Gospod,« pogledal me je še hujše.

»Gospod?« skoro sem se smejal.

»Gospod, vi ste ... pardon, moje ime je Demeter Vdeb.«

»Me veseli! Moje Peter Čuk!«

»Gospod Čuk! Jeden od naju je preveč na svetu!«

»Saperment,« sem si mislil, »ta pa začenja koj z zaključkom, a glasno sem rekel najmirnjim glasom:

»Sveti Janez je prorokoval take čase, ko bode mnogo več ljudi preveč, nego jeden od naju.«

»Ne šalite se z menoj, jeden od naju je preveč na svetu!«

»Ako ste že tako zračunali natanko, gospod Vdeb, pa zračunajte še, kateri od naju je preveč.

»Ha, ha, to že zračuna orožje.«

Videl sem, da se je tresel same jeze.

Prišla je Stana na vrt, ne da bi bila opazita naju.

»Gospod Vdeb, zaključiva to šalo, ali ako hočete, komedijo.«

»Ne, ne, vi se morate dvobojevati z menoj!«

»Pa naj bode!«

Stana je duhala rože, vijolice, v dvorani se je glasil glasovir, dvojice so se sukale, mimo Sežane puhal je ravno večerni vlak, a midva, gospod Vdeb in jaz, midva sva se grdo gledala ter določevala podrobnosti dvoboja, dokler ni odšel on, a jaz sem polagoma korakal k Stani.

»Vi tukaj?« me je ogovorila prestrašeno, »kaj pa vam je, da se držite tako grdo?«

»Nič, nič, gospica. Ste li si ogledala Sežano?«

»Da. Res lep, čeden kraj.«

»In ta harmonija med visočino in zunanostjo hiš ter širokostjo ulic,« sem dostavil ter zamolčal nebroj mičnih dekliških obrazov v okvirju črnih, plavih ali pa kostanjevih las, ki popolnjujejo in idejalizujejo vso harmonijo.

»Čudno se mi pa zdi, da se zvonik ne tiče cerkve. Človek bi mislil, da so Sežančani imeli premalo denarja, ko so zidali cerkev, pa so zvonik postavili pozneje.«

»Čudno, pravite? Saj je v Škednju tudi kaj takega, pa tudi v Ptuju na Štirskem.«

»Živeli Tržačani! Živeli!« V prijetnem, a zeló močnem altu pozdravljala naju je svojemu glasu primerno velika in močna gospica Vanda Gorenčeva.

S Stano sti prijateljici. Vanda jej je stresla nežno, belo ročico, da sem se bal za njene kosti, a ko je prišla moja desnica v njeno — poznava se že dolgo — preskočil sem skoro plot svojega moštva in zaječal prav tiho.

Stana je dobila še dva krepka poljuba, jednega na desno, drugega na levo lice; ne treba praviti, da jaz nisem bil deležen te sreče.

»Srček moj, kako se pa imaš?« To vprašanje spada v Trstu in okolici k pozdravu ter se splošno odgovarja z: »Hvala lepa, in ti?« Tudi Stana je odgovorila tako.

Sedaj se je obrnila Vanda k meni. Velike oči, polne plemenitega ognja, pričajo mi, da gledam izredno žensko bitje, ki je vredno, da se človek potrudi za pridobitev njega prijateljstva. Njene oči so lepe, a zakrite z naočniki, pač pa lepa usta.

»Gospod Čuk, najprej vam moram čestitati!«

»Meni?« Debelo sem jo gledal, saj v zadnjem času nisem niti avanciral, niti iznašel kaj velikanskega, niti nisem podedoval kake bogate tete.

»Da, da! Ne delajte se nevednega. Saj je Zorka« — namežikala je malo — »moja najljubša prijateljica, ki mi pripoveduje vse skrivnosti svoje.«

»A« in še jedenkrat »a« mi je ušlo iz odprtih ust.

»Boljše in lepše deve res niste mogli najti in kar je najlepše, ona spada k tistim redkim Slovenkam, ki se zavedajo svoje narodnosti.«

Prikimal sem: »Res narodna je, kakor vi, gospica Vanda!«

6

Zasmejala se je zvonko: »Še osrečite jo in skrbite za naraščaj; ona bode prava slovenska mati.« Ne vem, ako sem zarudel, a nekaj me je pogrelo po žilah.

»Včeraj popoludne je bila pri meni. Pripeljala se je z vlakom s Ptuja, ter se odpeljala v sveti Danijel k sestri, kar vam je gotovo znano seveda.

Pogovor se je zasukal na narodnost. Z vsake besede Vandine zvenela je ljubezen do slovenskega naroda, za katerega bi žrtvovala vse in je že žrtvovala mnogo.

Solnce je zašlo že davno; na jasnem nebu prižigala je noč neštevilnih zvezdic, a po Sežani nočni čuvaj svetiljke, pa ne plinove, ampak petroljke.

Olga je pribežala na vrt.

»Hajdimo, hajdimo! Gospod Nitič in Minka sta že na vozu. Stana, gospod Čuk, mi čakamo vaju.«

Tiho je dala Stana Vandi desnico, tiho jo poljubila dvakrat, jedenkrat na desno, jedenkrat na levo lice, pa je šla z Olgo.

»Mi pa ostanemo, kakor smo bili,« sem zapel, ponudil Vandi roko in šla sva za onima dvema.

Na vsak način so me hoteli spraviti na voz, pa se nisem dal; kregali so me; a jaz sem migal z ramami; a ko je bilo preveč oštevanja, prižgal sem si novo cigareto ter puhnil dvakrat ves dim Olgi v obraz, ker me je ona obdelovala najhuje.

Ko so razvideli, da ne pomaga nič, podali so nam desnice, meni še posebe hudih pogledov, voz se je premaknil in zdrčal po Sežani. Nitič, Olga in Minka so vihteli rute, dokler so nas videli.

Petelinc mi je stiskal roko:

»Živio Čuk! Izborno si napravil. Nocoj bodemo pa krokali, pošteno, po tisti stari navadi.«

Prikimal sem, kolikor sem mogel.

»Počasi, počasi, gospodje!« pristavila je Vanda, »naj tudi jaz katero rečem. Gospod Čuk, v Trstu ste mi tožili jedenkrat, da ne dobite nikjer svoje najljubše jedi, salate špehovke. Vabim vas,« smejala se je in mi zrla v obraz.

»Solata špehovka! Sprejmem! Petelinc, dragi moj, ne zameri, najprej dame in špehovka, potem še le midva in krok, to se pravi, med deseto in jednajsto uro začneva s kozarci.«

Nikdar ne pozabim sežanske špehovke. Vanda sama jo je zabeljila ter mi jo je z divno ljubeznivostjo nagromadila na krožnik.

Prišel je tudi teran. Trčili smo, Vanda, njena mati, sestra in jaz. Pri drugi kupici mi je rekla Vanda:

»Bog živi njo, ki vas je zadržala v Sežani. Saj vem, da pojdete k njej tja gori v sv. Danijel.«

Trčili smo. Govorila je resnico. V vrtu že, polastila se me je prevroča želja, gledati svoji izvoljenki v mili obraz; sklenil sem torej iti za njo v sveti Danijel, dasi je bila toli brezobzirna, da me ni obvestila o svojem prihodu na Kras.

V Sežani je okrajno glavarstvo, davkarija, sodišče, večrazredna ljudska šola, a vendar smo bili pri krokanju sami. Petelinc namreč, jaz in pa črni finančni uradnik Vdeb, ki je tudi ostal v Sežani.

Našel sem ga že pri Petelincu, ko sem prišel od špehovke, kar mi ni bilo ravno prav, saj se navadno ne kroka s človekom, ki nameruje v par dnevih s samokresom iskati naše srce.

»Gospod Čuk,« me je nagovoril, dovolite, jaz sem velik bedak.«

Nisam oporekal.

»Gospod Čuk, ne zamerite mi, da sem se prenaglil prej. Pozneje sem že grozno obžaloval, ker sem uvidel svojo zmoto. Oni, tisti Nitič, on, on, da bi ga, on, on, pa saj veste sam. Prokleta ljubosumnost!«

»Oh, čemu se menita resno, pijmo, pijmo,« opomnil je Petelinc.

7

»Ne, ne, prej ne, dokler se ne pobotava z gospodom Čukom, ni kapljice ne prej.«

Ob krokanju pa človek ni iz kamena. Pobotala sva se, pila bratovščino, se poljubila, a Petelinc je kričal: »Živio!«

Krasno je svetila luna, slavčki so peli v vejevji cvetočih lip, ura je bila tri, počasi in skrivnostno.

Pred sežansko cerkvijo počivale so po stari šegi mlekarice. Nekaj ponočnjakov so jim nagajali.

Mlekarice, med njimi marsikoji lep obraz, vstajale so tiho jedna za drugo, dvigale si mleko na glave in z jednakomerno hitrim korakom odšle proti Trstu, da dobijo tamkaj par novcev.

V naših malo skrokanih glavah pa so se porajale ideje, kako bi se moralo reformirati vse kraško mlekarstvo.

Vsaki reformatorski ideji spodbili smo sami trdna tla, ker prišli smo do spoznanja, da dokler ostane Kras reven Kras, ni nobene pomoči.

Na vzhodu postajalo je svetlo, zvezda za zvezdo je ugaševala, luna je omedlevala, v sežanskem stolpu oglasili so se zvonovi z milim trijančeujem ter budili Sežance, naznanjevaje, da je binkoštni ponedeljek.

»Z Bogom!« Molil sem Vdebu desnico in Petelincu levico.

»Kam te pa žene? Počakaj še malo, vlak kmalo pride,« je rekel Petelinc.

»Kamor pojdem, tja ne vodi noben vlak,« sem pripomnil ter dostavil v mislih. »Pač, oni vlak, kateremu je lukamatija moje srce.«

»Torej pojdeš spat?«

Da mi ne navstane cela vrsta vprašanj in odgovorov, povedal sem njima, da pojdem v sveti Danijel.

Smejala sta se oba; saj v sveti Danijel ni par korakov, marveč nekaj ur.

»Smejajta se, magari do rane maše, a jaz pojdem.«

»Jaz pa s teboj; kamor gre Čuk, gre tudi Vdeb.«

»No, do Šmarija vaju spremim,« dostavil je Petelinc.

Pa smo šli.

Vdeb na moji levi, Petelinc na desni; molčali smo; škrjančki so drobili svojo jutranjo molitev, narava je vstajala.

Pozabil sem, da sem na Krasu, na tej cesti iz Sežane v Šmarje.

Vse zeleno, vse obraščeno in obsejano in zasajeno.

»Res, rodovit kraj!« sem rekel.

»In zadolžen,« dostavil je žalostno Petelinc.

Ugibali smo, kako bi se dalo pomagati zadolženim, posebno onim, ki so v rokah laških oderuhov in laških denarnih zavodov — po bližnjih vaseh so pa lajali psi.

»Zakaj se pa ne osnuje v Sežani »Posojilnica?« sem vprašal. Odgovora nisem dobil, le Petelinc je vzdahnil glasno.

Pred Šmarijami smo obstali.

»To je najstarejša cerkev na Krasu,« razkladal je Petelinc. »Nekdaj je bil tukaj samostan, a ga ni več.«

Petelinc se je vrnil v Sežano, a Vdeb se ni ločil od mene.

Šla sva naprej.

Srečavala sva nedeljsko opravljene može in žene, ki so naju pozdravljali prijazno.

Srečala sva tudi zalo dekle, ki je nosilo jerbas na glavi. Vdeb jo je ogovoril, dobil pol šaljive, pol resne, a povsem brihtne odgovore, kar mu je toli prijalo, da je dekle vščipnil v obraz.

Zarudelo je in steklo.

8

Blizu Tomaja je stala ob cesti košata črešnja polna rudečih sadežev.

»Počijva si malo!« svetoval je Vdeb.

Sela sva pod drevo v zeleno travo.

Molčal sem in si slikal obraz Zorkin, ko priklatim v sveti Danijel.

Vdeb se je pa poskušal s sledečim samogovorom:

»Vdeb je ptič, Čuk je ptič, ti si Čuk, jaz sem Vdeb, torej ti si ptič, jaz ptič, le, da Vdeb grdo diši in ima na glavi šopek perja, a čuk ponoči poje in prorokuje smrt.«

Jezik se mu je začel obotavljati, počasi in jecljaje je nadaljeval:

»Vdeb ... je ... pt... ič lep ... ptič ... č... čuk ... tudi ... je ... l... e... p ptič ... č... č...

Ustnice so se še premikale, a Vdeb je že spal.

Čez nekoliko časa sem ga zbudil. Mencal si je oči; žarek vshajajočega solnca skočil mu je čez nos.

»Dragi Čuk! Jaz ne pojdem dalje. Idi ti le sam v sveti Danijel, jaz bodem pa malo spal.«

Ker ni nič pomagalo pregovarjanje — menda ni bilo ravno prehudo — sem ga še poučil, naj pazi, da se mu kaj ne pripeti.

»Kaj se mi hoče pripetiti. Tatov na Krasu ni, Kraševci so pošteni.«

Korakal sem skozi Tomaj, Dutovlje, ter sem stal zjutraj ob sedmih, ves oprašen, pred vhodnimi vrati svetega Danijela. Sveti Danijel je stara trdnjava, na majhnem gričku, in ima le dvoje vrat. Hiše so vse na jednem kupu, oklepajoče vrh hriba; vse starodavne, sive in rujave, z bršljanom obraščene, ošabno čakajoče svoje smrti, ker novih hiš ne puste med-se. Veseli vetrovi so pihali z Julskih in Karnskih planin, poljubljali so tega sivega starca in vejejo dalje tje v kraje novega duha — novotarij.

Sveti Danijel ima na neki oslovski koži zajamčeno čast pravega mesta, a njegovi prebivalci se ne brigajo za take malenkosti ter se zadovoljujejo z naslovom: vaščani.

Kar je poslopij, so nekako podobna ptičjim gnezdom, ker so slikovito grupirana, malone priklenjena na hrib; in med temi opaziš najprej cerkev, katere stolp je podoben kakemu turškemu minaretu.

Omeniti se mora tudi grad, ne ker nas posebno v oči bode, nikakor ne, saj bi skoraj moral imeti napis: »Jaz sem grad,« no, pa naj ne dvomimo, da je.

Stepal sem prah s svojih čevljev in hlač, brisal naočnike ter premotrival grb, na katerem je par zverin koštrunove postave, pa zeló nerazličnih, kar ima seveda zob časa na svoji vesti.

Še jeden korak — niti velik ni bil — pa sem bil v svetem Danijelu, a same radosti, da njej, svoji Zorki, kmalu pogledam v začudene oči, zače sem delati veče, kar ni bilo, kar si bode, ker sem moral v breg.

Prestopil sem visok kameniti prag, v hišo Zorkine sestre, skočil po ozkih lesenih stopnicah, dospel v prvo nadstropje, zagledal na levo odprto okno, na katerem so se sušile v majhnem povežnjenem rešetu gobe in se pripravljale za imenitno prežgano juho, ki se kuha v postu in navliva na žgance. Na desni sem opazil pol odprto kuhinjo, polno vsakojake zeló čedne in lepe kuhinjske posode, na ognjišču pa kup pepela, kateri še ni bil star, sodé po barvi in obliki kupa; gotovo je kuhal kdo zajutrek, morda celó Zorka.

Pred menoj so bile belo barvane duri. Potrkal sem s kazalcem desne roke, pa se ni hotel oglasiti nihče z: »Naprej,« kar me je poparilo precej. Zopet sem trkal in zopet; slednjič prav močno s celo pestjo, kar je pomagalo, kajti začul sem neki dolgotrajen vzdih, podoben onemu, ki ga spuščamo, ko se zbudimo; z vzdihom ob jednem pa neko škripanje, menda postelje, vsaj tako sem si domneval in se diskretno obrnil pol na desno.

9

Belo barvane duri so zaškripale in se odprle, a jaz sem zazrl v popolnem negližeju — gospoda Hrasta — moža Zorkine sestre.

Gledal me je, se začudil, mi nudil v pozdrav desnico in rekel:

»Kaj ste vi?«

»Da, jaz sem.«

Pošteno je zazehal, se prijazno nasmehnil in nadaljeval:

»Prav, prav, da ste prišli. Danes sem udovec, pa malo pokrokava.«

»Udovec? Kje so pa dame?«

»Pred pol ure so se odpeljale v Postojino; hočejo si ogledati jamo.«

»Nesrečni Vdeb, čemu si me zavel pod črešnjevo drevo!« sem se hudil na tiho, »ti si kriv, da ne vidim svoje Zorke.«

Glasno sem pa rekel:

»Ob kateri uri pridejo dame v Postojino?«

»Ob dveh pepoludne menda, ako se jim ne pripeti kaj posebnega na potu! Sedaj pa prosim malo potrpljenja, da se spravim v pošteno obleko.«

»Gospod Hrast, bi se-li ne mogel jaz kam nasloniti za jedno urico, grozno sem truden.«

»Seveda! Prej pa pokusite mojega brinjevca.«

Brinjevec je bil izboren, a sobica, v katero me je sprovel, zares mična.

»Tukaj spi Zorka. Kar na njeno posteljo se uležite!«

Sobica, modro slikana, ima dve okni z lepim razgledom po Krasu in na Karnske planine.

Postelja stoji v sredi sobe, dotikajé se s sprednjim delom stene. Pri postelji je stala lična omarica, na njej pol zgorela sveča v srebrnem svečniku, na katerem je ležala škatljica žveplenk družbe sv. Cirila in Metoda. Na tleh pri postelji ležali sti, kakor bi že rekel, na svojim trebuhu, dve odprti knjigi, jedna veča, druga manjša. Najprej sem vzdignil večo: »Ljubljanski zvon«, letnik 1881, na odprti strani 4. nadaljevanje Jurčičevih »Rokovnjačev«. Manjša knjiga so bile Alešovčeve »Ljubljanske slike«.

»Gotovo jih je čitala sinoči, a ko jej je zaspanec došel zapirat mile oči, vrgla je knjigi na tla in zaspančkala ter morda celó sanjala o meni.« V tej sladki misli sem položil telo na posteljo.

Hitreje mi je krožila kri po žilah, toda zaspal sem vendar kmalu.

Nekaj časa sem spal trdno, potem so mi pa začele sanje razkazovali različne slike.

Gledal sem njo, Zorko, kako je šla v postonjski jami na Kalvarijo, mi izrula srce iz prs in je pribila z dolgim žebljem oa križ levega razbojnika, da se je zacedila rudeča kri iz srca. Zorka je vlovila kri s kristalno čašo, spila polovico, polovico pa nudila meni; pil sem svojo kri in se zbudil.

Pogledal sem na uro, bilo je pol desetih, neopisno milo sem pogledal na vzglavje ter šel iskat gospoda Hrasta. Nikjer ga nisem našel v hiši, kar mi je dalo ugodno priliko, da sem si ogledal površno vse sobe. Lep red, slike in kipi slovenskih in slovanskih velmož, slovenski časopisi in knjige, vse je pričalo, da sem v domu narodnjaka.

Gospoda Hrasta sem dobil v kuhinji. Zamišljeno je zrl na ognjišče, le da nisem razločil, da-li zre v plapolajoči ogenj ali pa v železni pisker, v katerem se je nekaj kuhalo.

Zasmejal sem se, a on je del prst na ustnice, da naj molčim in je štel:

»Sto pet in dvajset, sto šest in dvajset« ... do dvesto, kjer je nehal, globoko vzdahnil in potegnil pisker od ognja, rekši:

»Hvala Bogu, da je dovršeno. Kuham nekaj za najina želodca, pa je zapisano v »kuhinjskih bukvicah«, da se mora šteti do dvesto.«

Zopet sem se smejal, a ko sva jedla, moral sem priznati, da je dober kuhar, ker teknilo mi je dobro, — no, bil sem res grozno lačen.

»Sedaj pa zakleneva kočo in idiva v Vipavo na vino.«

V meni se je rodil drug sklep; odklonil sem prijazno vabilo, se poslovil s primernimi besedami, sedel čez par minut poleg nekega debelega mesarja na trdem koleseljnu in se ravno pol dvanajstih pripeljal na sežanski kolodvor.

10

Pridrčal je osebni vlak iz Trsta, sprevodnik me je spravil par nemškimi besedami v napolnjeni voz in prej, nego sem se pošteno sel med dva laški govoreča gospoda, bila je Sežana že daleč za nami.

Nad nami so se nagromadili črni oblaki, začelo je bliskati, grometi in deževati, padala je pa tudi gosta in debela toča, ki sicer ni škodila nam, ki smo sedeli v vlaku, ali revnim krašovcem je uničila redko žito ter jim sklatila nezrelo sadje z dreves.

Dež ni več ponehal.

Prišli smo v Postojino. Grozno blato in mnogo tujcev.

Kje naj iščem Zorko? Da pride v jamo, je rekel gospod Hrast.

Do zadnje niti premočen sem stopil v oni čarobni svet, ki ga je ustvarilo stvarstvo v kakem prijetnem trenotku pod žalostnim površjem kraške zemlje, h kateremu narodna Postojina odpira skrivnostna vrata za okrogel srebrnjak. Človek s svojimi tresočimi se rokami ni upal popravljati ali popolnjevati naravi nenavadnih umotvorov po svojih človeških nazorih in vedah v umetnosti, a da se lažje opijani s tam nakupičeno lepoto, preskrbel jej je magično razsvetljavo.

Občudovanje je odpiralo rudeče ustnice tisočem lepega ženstva vseh mogočih narodov, a možem je jemalo ves ponos, ki se utemeljujejo kakor gospodje stvarstva.

Mogočni šum podzemeljske Pivke udomačil se mi je že v ušesih ter me spremljal po vsem velikanskem labirintu, dokler nisem obstal, ne smatrajoči se več revnim človeškim bitjem s svojimi grehi, željami, trudom in bolestmi na Kalvariji. Pristopil sem k levemu roparju ter obstal. Razsvetljava se je hotela menda pošaliti z menoj, ker zjedinila me je žnjim v skupino. Saj tako si moram tolmačiti, ker prišla je mlada deklica do mene in me potipala mené, da sem tudi kapnik. Ko sem se zganil in jo pogledal smehljaje, prestrašila se je in zginila v gruči občudovalcev. Ne vem koliko časa sem stal. Prišla je druga gruča. V tej sem zagledal Zorko. Oči so se jej svetile nadzemsko, po milem obrazu se jej je razlilo sveto občudovanje, da si nisem koj upal k njej. Mogoče me je ona poštevala kapnikom, saj je prišla prav blizo mene, pa me ni spoznala, dokler nisem vskliknil: »Zorka!«

Nič drugega nisem mogel izustiti. Stopil sem na njeno levo stran, jo prijel za roko ter jo vedel dalje, tje, kjer ni več videti tragedije na Kalvariji, a kjer so premagovali šum, zvoki vojaške godbe, se sukali pari in peli slovenske pesmi. Slovenska pesem se glasi povsod milo, bodisi v božjem hramu, bodisi v borni kmetski sobici, v sijajni dvorani ali na zelenih pašnikih, a kedor je čul slovensko pesem v postojinski jami, čul je pač najlepše, kar nam življenje nuditi more.

Zorki so prišle solze na oči. Nema je stala poleg mene.

»Zorka, kako te ljubim,« šepetal sem jej na uho, kar jo je vzdramilo.

Težko sva se ločila od pevcev, a morali smo naprej.

»Nisem se nadejala, da te najdem tukaj,« je spregovorila in se stresla, da sem ves prestrašen vprašal, da-li jej je slabo.

»Nič, nič mi ni,« se je smehljala in me pogledala ljubeče.

»Saj sem vedar moral sem, kar sem vedel, da je moja Zorka tu.« 

11

»Ti si vedel, saj ni mogoče; niti nisem namenila priti na Kras, ker sem bila zadnji čas malo bolna, radi tega ti tudi nisem pisala.«

»Pa sem vendar izvedel. Ti se sicer vedno posmehuješ špiritizmu, a vendar so mi sinoči v spiritistički seji povedali duhovi, da si prišla in greš sem,« pripovedoval sem jej hudomušno, ker nikdar ni hotela kaj slišati o špiritizmu.

Smejala se je in me silila, naj povem, kar vse so povedali duhovi.

»Bila si v modro slikani sobici v svetem Danijelu, sobica ima dve okni. V sredi sobe je postelja, čije sprednji del se tiče stene. Pri postelji je stala lična omarica, na njej je gorela sveča v srebrnem svečniku. Na svečniku je ležala škatljica žveplenk družbe sv. Cirila in Metoda.«

Ni se več smejala.

»Dalje, dalje, kaj sem pa delala jaz?«

»Ti si čitala: „Ljubljanski zvon“ letnik 1881, Jurčičeve „Rokovnjače“ ter Alešovčeve „Ljubljanske slike“.« 

»Peter, kar si povedal, je vse res. Spiritizem torej le ni humbug. Kaj ti duhovi niso povedali, da sem dolgo v noč mislila na-te in tudi sanjala o tebi?«

Začel sem se smejati ter jej povedal resnico.

»Torej se le norčuješ z menoj. Čakaj, čakaj, kazen mora biti.«

»Katero bi nastopil takoj sedaj, ako jo osladiš svojimi poljubi.«

Pred nama se je ustavil mož, katerega nisem spoznal koj, a ko se je začel smejati in sem zagledal črne, melanholične kodre, spoznal sem Vdeba.

»Kjer je Čuk, je tudi Vdeb,« me je ogovoril in ko sem ga predstavil Zorki, je nadaljeval: »Veš, nisem mogel spati tam pod črešnjo, pa sem kolovratil nekaj časa po šumi, da bi botaniziral in veš kaj sem vjel?«

Potegnil je iz žepa zavezano ruto, jo oprezno odvezal in pokazal kosa.

»Tega sem našel samega doma v gnjezdu; vzel sem ga seboj in se peljal v Postojino.«

Zorko je zanimal kos.

»Gospica, ako se ga hočete usmiliti, vaš je,« ponudil jej je kosa galantno, a jaz sem ga zavezal v svojo ruto in dejal v žep.

»Gospica in Čuk! Krščen še ni, kaj, ko bi ga koj tukaj.«

Iz plesne dvorane slišati je bilo godbo, ko je kos dobil ime: »Kraševec«.

Smejali smo se, a Zorka se je stresla zopet, da sem jo sprovel z jame. Njena sestra, ljubeznjiva mlada gospa, popolno podobna Zorki, in Vdeb, sledila sta. Zorka je prebledavala in zopet porudela, trepetala in ni mogla iti več. Bil sem v skrbeh. Komaj smo došli v njeno sobo pri »Levu«, stekel sem po zdravnika, prijaznega slovenskega moža. Pred Zorkino sobo čakal me je Vdeb. Solze so mu tekle po obrazu. Prijel me je za rame.

»Čuk, dragi Čuk, bodi mož, Zorka je mrtva.«

Planil sem k njeni postelji, prepozno; zvesto srce ni več utripalo, čelo je bilo mrzlo, tudi lica; poljubljal sem jo z nemo žalostjo in jej zatisnil mile oči.

»Srce jej je počilo,« je konstatiral zdravnik.

»Kras, žalosten Kras, na tvojih tleh sem zgubil najljubše, kar sem imel, in vendar sem mislil, da mi tega zaklada ne vzame nikdo.«

Kaj mi ostane? Spomin, spomin in pa črni kos Krašovec.