Moje bistro dete
| Moje bistro dete Branislav Nušič |
| |||||||||||||
Čudno je, v koliki meri mi je dano svojstvo, da vem že naprej, kaj se bo dogodilo. Tako sem že v petem mesecu po svoji poroki vedel vnaprej, da mi bo dana deca. In res sem najprej dobil sinčka z modrimi očmi, ki so zatem postale marogaste, nato temnejše in končno črne. Bilo je to neugnano dete s čudnimi razvadami. Z največjim zadovoljstvom mi je na primer iz brkov pulilo dlačico za dlačico, in jaz sem mu to s solzami od bolečin v očeh strpljivo dopuščal, ker mi je bila tašča objasnila, da se to mora trpeti, ker je za očeta največje veselje, če mu dete puli brke. Da bi mi storila kolikor mogoče veliko veselje, je tašča malega nasilnika še podžigala s tem, da mu je venomer klicala: potegni, puli, izpuli, še, še!
To je bilo tiste prve detinske dni, ko je dete v vse večji meri materino. Čez nekoliko let pa je moj sin v toliko odrasel, da je vsa skrb za njegovo vzgojo pripadla meni, kot njegovemu očetu.
Ako rečem „skrb", to nikakor ni samo prazna beseda: bila je prava skrb. Dokler je moj sin junaški preskakoval plotove, sem se tolažil s tem, da gledam v njem Hanibala1, ki bo prekoračil Alpe. Dokler mi je skakal čez glavo, sem se tolažil, da gledam v njem Miloša Vojinoviča, ki bo preskočil tri sežnje in tri ostro brušene meče nad njimi. Dokler je sosedu kradel jajca, sem se tudi še tolažil s tem, da gledam v njem bodočega velikega osvojača Napoleona. Toda naposled je začel uganjati tudi takšne stvari, ki se spričo njih več nisem vedel tolažiti, ker niti v politiški niti v kulturni zgodovini nisem mogel iztakniti primernega uzornika. Tako je na primer razbijal stekla v sosedovih oknih. No, to še ni nič takega. Ob prilikah so tudi že mnogi drugi znameniti možje razbijali stekla v sosedovih oknih. Toda vzel mi je mojo najlepšo letno suknjo, ji odsekal rokav, in si iz nje napravil zastavo, pod to zastavo je zbral veliko vojsko in obkolil mojo hišo, dal znamenje za naskok in navalil brez obzira na okna, na vrt in na vse drugo in osvojil trdnjavo. Nato pa je njegova četa kakor vsaka druga zmagovita vojska, po zajeti trdnjavi započela splošen pokolj, z drugimi besedami, odsekali so glave vsem piščetom v kuretnjaku.
Začelo me je, to se umeje, skrbeti, ne toliko kot lastnika poklanih piščet, nego kot roditelja. Povedal sem o teh svojih skrbeh ženi, in to se razume, začelo je skrbeti tudi njo. Nekega večera sva izmenjavala misli, kakor se spodobi roditeljem, ki so v skrbeh. Žena je bila mnenja, da je dete bistro. Tudi jaz sem menil, da je dete bistro, da pa preveč napenja svoje bistrine v nepotrebnih manifestacijah in da bo tako brez koristi iztrošil svoje sile in ugonobil bodočega velikega moža v sebi. Končno mi ni bilo toliko žal, da bi se ugonobil veliki mož v njem, ker bi nato tudi on stopil v vrsto nepotrebnih in za Srbijo brezkoristnih mož, pač pa sem se sploh bal detetove bistrosti zaradi tega, ker sem bil prepričan, da prvič, ako bo sin bistroumen, v Srbiji nikdar ne bo za ministra, drugič pa, da se (spričo njegove bistrosti) v njem nedvomno razvije nagon do ponarejanja pobotnic ali kolkov, če pa ne, da bo kot knjigovodja vešče sestavljal lažnjive račune, da bo umel najti priliko državi odjesti davke, da bo umel podpisovati svoje znance in prijatelje in sploh vse, kar počenjajo v Srbiji bistri možje. Spričo takih sposobnosti bo kakor odmenjen za to, da postane okrajni načelnik ali župan ali davčni nadzornik ali poštar ali končno celo blagajnik kakega denarnega zavoda. Meni pa ni ne ta, ne oni poklic po godu in zato sem bil nasprotnik tega, da bi mi dete bilo preko mere bistro.
Ta skrb me je strašno razjedala, kakor more skrb razjedati človeka sploh, še posebej pa človeka, ki ima preko mere bistro dete. Vidite, in tako me je ta skrb dovedla do misli, da poiščem enega naših odličnih vzgojeslovcev, člana prosvetnega sveta in vseh komisij za preuredbo vzgoje, avtorja mnogih vzgojeslovnih programov in častnega člana Društva za odgojo dece ter pisca tehle znamenitih del: „Mati kot vzgojiteljica", „Dom kot odgojitelj dece" (I., II. in III. zvezek, še nedovršeno delo), „Kako se v deci negujejo državljanske vrline" (javno predavanje v Mestnem domu), „Pogreški roditeljev" (z geslom na platnicah: „Pogreški otrok so pogreški njihovih roditeljev") itd.
Ravno včeraj sem bil pri gospodu vzgojeslovcu in sem na moč obžaloval, zakaj sem ga prišel motit, ker sem ga zalotil zatopljenega v delo, ki se, kakor mi je pravil, tudi nanaša na odgojo dece. Ponudil mi je stol, ko pa sem sedel, sem bolestno prestrašen z zverinskim vzkrikom planil kvišku, kaj nespodobno se tipajoč pred licem gospoda vzgojeslovca.
„Ah, ah, ah", je viknil ves v zadregi in me tudi sam začel otipavati ponekod, „oprostite, tisočkrat oprostite. To je tisti moj najstarši. Ah, tako je poreden. Nate, vidite, iglo je zasadil v stol! Prav pogosto mi naredi kaj takega. Oprostite!"
„In vi imate potemtakem prav pogostoma priliko gledati, kako vam gostje odskakujejo s stola!" sem odgovoril nekoliko zlobno, toda ker nisem bil navaden gost, marveč prosilec, sem utihnil in sedel.
Komaj sem obrazložil prvo vprašanje, je iz druge sobe skozi steklene vrata priletela lopata in steklo se je sesulo na tisoče drobcev.
„Žarko", je zaklical gospod vzgojeslovec, „kaj pa počenjaš, za boga!"
Skozi razbito steklo je pomolila ljubka otroška glavica z besedami: „Nameril sem na mamico, ker mi noče dati ključa od omare!"
„Eh, eh, eh, kako si poreden, mar ne vidiš, da je tukaj gospod?"
Dete me je veselo pogledalo, potem pa se je name namrdnilo tako krvniški, kakor da mu jaz nočem dati ključev od omare.
Naposled se je gospod vzgojeslovec globoko zamislil in mi začel podajati obširna navodila, kako naj odgajam svojega sina. Razložil mi je tudi, kaj naj čitam; priporočal mi je zlasti svoja dela. Prepričal me je, da sem jaz kriv vse neugnanosti svojega sina in je končno z najvišje povzdignjenim glasom, suhe koščene roke držeč v svojih razmršenih laseh, izgovoril ono geslo, s platnic ene svojih knjig: „Pogreški otrok so pogreški njihovih roditeljev!" — Skozi okno pa sem na ulici začul drobne deške korake in primarširalo je preko petdeset dečkov, vparadenih kakor vojaki. Zapovedoval jim je „najstarejši" sin gospoda vzgojeslovca, pred njimi je plapolala velika zastava, napravljena iz rdeče razcefrane zavese (prav ta hip je šele gospod vzgojeslovec opazil, da mu ob oknu manjka zavese). Vsi vojniki so na ramenih nosili palice, na glavah pa trioglate čepice iz papirja.
Vzgojeslovec je pogledal skozi okno, najprej mirno, potem je prebledel, kakor pobesnel odprl predal svoje mize in se, ko je videl, da je prazen, prestrašen bil z rokami po glavi.
„Ah, gospod, ah, ah, ah!"
„Kaj je, za Boga?!" sem ga vprašal.
„Uničen sem, popolnoma uničen," je prasnil v krič. „Šest dolgih mesecev že spisujem dan in noč šesti zvezek svojega dela „Dom kot odgojitelj dece" in sem ga šele pred desetimi dnevi dovršil. Pomislite, šele pred desetimi dnevi ..."
„Prav lepo je to, toda ne razumem, zakaj ste ..."
„Ali ne vidite onihle čepic na deških glavah? Moj najstarejši je iz predala pobral rokopis in iz njega svoji vojski napravil čepice !"
So vragoljasti ljudje, kakršen sem jaz, ki jim gre ob takih prilikah na smeh. Mene je silil tembolj, ker me je ta poset v svrho razgovora jako zadovoljil glede skrbi mojega sina, ki ni sin nikakršnega vzgojeslovca. Čeprav nisem bušil v glasen smeh, se vendar nisem mogel vzdržati takih-le besed: „Zdi se mi, gospod profesor, da je Vaš »najstarejši" sin na moč nadarjen. Nedvomno bo nekoč dober in strog kritik, kar pa je glavno, nasprotnik teorij iz katerih si, kakor vidite, dela čepice."
„Kaj hočete, gospod," mi je dejal gospod vzgojeslovec, „saj veste, da čevljar po navadi ne nosi najboljših čevljev."
Po teh besedah sem se poslovil in odšel domov, razmišljujoč spotoma, kako zares vtemeljen je pregovor, da čevljar ne more nositi najboljših čevljev.
Ko sem prispel domov, so mi javili vest, da so mi rešili sina. Zakaj, da veste, padel je bil v vodnjak, kar ni, da bi se moralo zgoditi. Ujel je bil tovariša in ga je hotel pahniti v vodnjak, pa mu je izpodrsnilo in padel je namesto tovariša. Hvala bogu, da je rešen. Kadar bo drugikrat hotel koga vreči v vodnjak, bo gotovo pazil, da mu ne bo izpodrsnilo.