Moje molitve
| Moje molitve Miran Jarc |
| |||||||||||||
Ko sem se naveličal pogovorov z ljudmi, ko sem spoznal, da so celo najlepše dvorane, ki v njih poslušamo najsilnejše sodbe, pa bodisi onih, ki svirajo z loki, čopiči ali pa s svojim govorom, — da so te dvorane v blesku žarnic in vonjav le tesne ječe, — ko me je vsakodnevni šah z živimi figurami utrudil, da sem se zazdel prazen in votel kot godalo brez strun, ki lovi v svoje odprtine šumečo črnino vesoljstva, — tedaj sem zbežal ven, ven in se ustavil ob reki. Ni važno, da bi povedal, kaj sem tam delal: da sem postal otrok, ki je mali jez priličil Niagarskemu slapu, tratico, poraščeno z redkim grmičevjem pa prostrani oazi; otrok, ki je začel govoriti drevesom in se jih dotikati kot rok bližnjega, in se je strastno radoval ob spreminjajočih se valovitih vijugah vodnih ploskev.
Široko sem razpel roke in pisal v zrak slavospev, ki je bil neslišen in neviden okolici, a se je zato vrezaval v moje telo. Obšla me je neka slastna, čudna, — dasi davno mi znana — zavest, da pravzaprav nisem več oni, ki mora gledati na uro, ki je s tolikimi in tolikimi nitkami, vezmi, sponami in verigami uvezan v mrežo človeške družbe, — temveč, da sem neskončno prost in mogočen, kakor cvetlica, ki je kelih za solnčne, lunine in zvezdne kapljice, kakor drevo, ki vdano vsrkava v svoje telo pozdrave iz najdaljnejših solne, kakor žival, ki je v njej mrtva narava prvič pogledala nad sebe, a vendar še kloni glavo k zemlji, — kakor človek, ki ga iščem že vekove in vekove, a je plod tega bolestnega hrepenenja šele moja podoba: trudna od nepravilnih Življenj mojih prednikov, boječa vsled spoznanja, da bodo morale oči strmeti še v silno negibnost molčeče egipčanske sfinge.
Ali vendar: hvaležen, hvaležen sem bil, da bi vriskal ali pa poklekoval, ker so me neznane sile potegnile v veletok življenja — zavesti, da sem ogromni, večni del vesoljstva. Občutil sem brezmejno srečo svojega zemljanstva: »o, blažen, da sem se rodil«, sem vzklikal in vsaka stvar mi je bila blizu, blizu, bila je v meni in jaz sem bil v vsem.
Začudil sem se: kako, da sem iskal življenja tam, kjer ga ni, kjer je samo bolno nadomestilo, v napisanih, upodobljenih in v zvenečih sanjah velikih bolnikov, v šumečem, a hreščečem dirindaju zabavišč, kjer se opajajo Še neprebujene duše. Videl sem, da je pesem — zdravje, da je zdravje lepota, da je šele veliki mir pravo gibanje in da je prava svoboda tišina in vdanost, ki je nas uče rastline. Zamikal sem se v veličast gora, ki so silnejše od največjih spomenikov človeških rok, a ponižnejše mimo poslednjega berača; pobožno sem gledal gozdove, ki je v njih strašna sila levov in tigrov, a tudi golobja krotkost in plahost
V takih hipih, ki so večnost in brezčasje, je vsaka beseda podoba, zvok in ples. Kaj zato, če pustiš te utripe nenapisane, in če izzvene. Ali boš živo ptico uklepal v kletko?
Sprosti se, daj, da polete vse tvoje rahle ta pokojne misli v vesoljstvo: okrog solnca se bodo zbrale v čudovit in čudotvoren soj, ki te začne oblivati in prežarjati, da se prerajaš v tej nebeški vodi in postajaš sam bajno lepa melodija ...