Moje prvenstvo za eno šivanko
| Moje prvenstvo za eno šivanko Francka Zupančič |
| |||||||||||||
Ena sama šivanka je pač bodisi kot vrednost, bodisi kot važnost zanemarljiva količina. Toda mnogokrat kot šivanka neprecenljiva. To sem okusila nekoč na potovanju in sicer v hotelu, kjer mi je odpadel črevljev gumb: tudi to je naposled smešna smola. Toda kadar imaš sestanek z velevažno »gosposko«, treba biti točen in ni izgovora polurni zamudi vsled izgubljenega gumba.
Rekle boste, da je pol ure le preveč za pritrditev nesrečega gumba? Toda ne bi mi več oporekale, če bi i ve več ne našle v mali šatuljici za potovanje šivanke, one dragocene šivanke, ki se je vedno vozila z vami. Šivanke, šivankice vedno pripravljene pomoči v malih nezgodah, ki se vam lahko pripete vsak trenutek in ki postanejo skoro tragedija, kadar si tisoč milj in še bolj daleč zdoma in nimaš niti najmanjše ideje o legi mesta, kamor si dospela ponoči ... In takole tragedijo sem doživela pred nedavnim na mojem potovanju: bila sem že vsa »naštimana« za važen, že omenjen sestanek. Zapeti mi je bilo le še črevlje. Morda malce prenestrpna, ali kdo ve kako, gumb je odletel.
»In sedaj?«, sem se vpraševala v zadregi in gledala za odletelim porednežem. Po par dobrih minutah se mi je posrečilo najti ga v gubi preproge, ko sem že skoro obupala. Tesno stisnjenega v pesti sem odprla kovček in segla po šatuljici, da vzamem nit in šivanko. Šatuljica je bila in sukanec tudi, in tudi — o ironija usode — različne igle umetno-glave, dvoje igel varnic in mal naprstnik. Toda vse to meni ni hasnilo. Skoro mrzlopotna sem takoj doznala, da predragocene šivanke ni bilo več. Čudno je izginila, šivanka, šivankica, v enem trenutku prepotrebna in ki bi bila tedaj dala zanjo ne vem kaj.
»O!«, sem skoro zavpila razdražena, »šla je z nesrečno Keko, ki ne more videti šivanke, ne da bi se je polastila ter jo izgubi trenotek kasneje, kakor vedno.«
In ni mi preostajalo drugega kot poprositi gospo lastnico hotela, da mi pomore. Poklicala sem jo telefonično in k sreči se mi je gospa sama oglasila.
»Gospa, odletel mi je črevljev gumb; prosim, bi dobila šivanko?«
»Kako? Vam niso osnažili črevljev?«
»Ne, ne; samo gumb mi je odletel; pošljite mi, prosim, šivanko.«
»Šivanko?«
»Da, prosim!«
» .... s sukancem?«
»Brez. Samo šivanko, kakršnokoli.«
Toda gospa, vedno prevljudna in preskrbna je malomarno odlašala z mojo šivanko ... eno, dve ... pet minut ... Morda, če bi bila zahtevala pečeno piško, bi mi bila postregla bliskoma.
Obupna sem se osrčila in potrkala na sosedne duri. K sreči se mi je oglasil ženski glas.
»Oprostite,« sem prosila v mučni zadregi, z ginjenim glasom, ki bi bil presunil najtrše srce, »prosim, ali bi mi posodila za minuto samo šivanko?« (ago).
»Quesque c'est »ago?«
»Un ago ... un ... «
»Sais pas!«
Tu imaš! Zaman vztrajati: najbrže doma ni nikdar vbadala šivanke in zakaj bi ji potem bila v prtljagi? In čemu bi bila šivanka med svinčniki, steklenkami in škatljicami elegantne dame?
Nisem nadlegovala dalje — in čemu bi tudi? Premišljala sem kako in s kakim surogatom bi nadomestila svoj prepotreben gumb na kakršenkoli način in mislila na vse šivanke, ki mi jih tedensko izgublja dekla Keka, ki je prava šivankojelca.
Naposled sem si pomogla z črnoglavo iglico, ki mi je dičila šatuljico: smešno seveda, presmešno in morda tudi nevarno in opraskala me bo morda pošteno; toda a la guerre comme á la guerre, samo da ne bom prepozna na sestanku.
Vrnivši se, sem takoj iskala trgovine in izpraševala po galanterijski trgovini. Kje bi bila kaka? ...
Končno sem jo iztaknila vendarle in kupila 25 različnih šivank, »zlatouhih« za samih 45 cent. Oh, hvala nebu! Sedaj je šatuljica dobro in za dalj časa založena in Bog daj, ne bom šla več na potovanje, ne da bi se preje ne prepričala o toli neobhodno potrebni malenkosti v kovčeku.
Smešno, ne res? In prav res nisem tega zaslužila — ženska že starega rodu; vzgojena, da upoštevam do podrobnosti, bodisi šivanko, ali iglo, ali stotinko, gumb, skorjico kruha ...
Stotinka se imenuje sedaj zaničevaje; kaj pa je stotinka? In nihče bi se ne sklonil, da bi jo pobral. Vendar nas je mnogo, mislim, ki smo prepričani, tudi v modernih, siloslovnih časih, in vemo da je (vsaj v It.) treba s cestne železnice, če nimaš drobiža, ker brez stotinke drobiža, ti ne more sprevodnik menjati pet-deset lirnega denarja ... In igla, kaj je pač ena igla? In vendar se nam je že zgodilo, da nismo mogle brez nje zapeti ovratnika pred vetrom in metežem. Grižljaj kruha! ... Ej ne govorimo o tem, prosim, med lačnimi usti otrok, starcev ...
Skratka, nič ni tako majhnega in zanemarljivega, ki bi ob gotovih prilikah ne postalo uporabno, rečem dragoceno. Nekega dne mojega davnega detinstva sem videla upogniti se bogatega gospoda, kljub obširnemu trebuhu. Pobral je vinar in si ga utaknil v žep med srebrne novce. Smejala sem se: »Kako so revni bogatini v svoji skoposti!«
Pa je bila potem skopost? Bila bi pač lahko, če bi gospod razdeljeval vsak teden deset in stodenarne bankovce v dobrodelnost? ...
In moja šivanka? ... Oj, privedla me je daleč, vidim, drobna šivankica!