Moji doživljaji v svetovni vojni

Moji doživljaji v svetovni vojni Louis Zajec

Izdano:	Prosveta 28/60-75; 1935
Viri:	dLib 61, 62, 63, 64, 65, 67,68, 69, 70, 72, 73, 74, 75
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Svetovno klanje, ki se je pričelo, ko je Avstrija 1. avg. 1914 ob 2. zjutraj napovedala vojno Srbiji, katero je obdolžila umora prestolonaslednika Ferdinanda, so takoj naznanili časopisi z velikimi črkami. Vsi možje v starosti med 24 in 40 let, ki so služili v armadi, so bili pozvani, naj se takoj prijavijo svojemu polku in ob 7. zjutraj so že drveli vozovi, na katerih so se vozili fantje in možje, proti Ljubljani. Čvrsti možje in fantje so se morali v naglici posloviti od svojih žen, otrok in zaročenk. V kratkem času so bile vse Ljubljanske ulice natrpane z vojaki v civilnih oblekah. Gostilničarji so bili zaposleni, katji možje, ki so imeli odriniti na fronto, so se hoteli razveseliti ob kozarcu rujnega, toda bolečine, ki so jim stiskale srce, so se vseeno poznale na njih obrazih. Nihče ni takrat sanjal, da bo vojna trajala dolga leta. Vsak je mislil, da bo vse končano v par mesecih, nakar se bodo vrnili domov kot zmagovalci. Jaz sem bil takrat star 17 let in delal pri neke čevljarskem mojstru v Šiški, v bližini kolodvora. Pri njem je delal še neki drugi pomočmnik in eden vajenec. Oba, pomočnik in mojster, sta bila pozvana v armado in slednji me je lepo prosil, naj ostanem in obratujem njegovo delavnico. Izrekel je upanje, da se vrne v par mesecih in takrat mi bo dal lepo nagrado. Ugodil sem njegovi želji in tako sva z vajencem vodila obrt naprej. Zame je bila naloga precej težavna, ker sem postal pomočnik komaj štiri mesece pred mojstrovim odhodom, a imel sem pogum in vztrajal. Tako so potekali meseci, toda mojstra ni bilo nazaj in vojna je trajala naprej. Z bojišča so pričeli voziti ranjence v bolnišnice, kjer smo jih obiskovali. Nosili smo jih vsakovrstne jestvine in jih izpraševali, kaj so videli na fronti. Vsi so govorili, da ni bilo nič hudega, samo ranjeni so bili. Vojaške oblasti so jim namreč povedale, da ne smejo govoriti s civilisti, kaj so doživeli in kako jim je godilo na fronti. V sredi meseca marca 1915 so se pojavili letaki s pozivi, da morajo fantje, ki so bili rojeni l. 1896, na nabor. Med temi sem bil tudi jaz in pri zdravniški preiskavi sem bil seveda potrjen. Dne 15. aprila sem prejel obvestilo, da se moram zglasiti pri 17. pehotnem polku v Ljubljani. Ker je bila šentpeterska kasarna natrpana z vojaštvom, so me poslali v šolo, ki so jo spremenili v vojašnico. Naslednji dan so nam dali že puške v roke in nas pričeli vaditi v streljanju. V tej šoli sem bil le nekaj tednov, ker je Italija sredi maja napovedala vojno Avstriji. Ljubljana je s tem postala vojno ozemlje in zaradi tega je bilo izdano vojno povelje, da se moramo preseliti. Nekaj dni kasneje smo že korakali proti južnemu kolodvoru, kjer so nas porinili v vagone za živino. Vsi vojaki 17. pehotnega polka so morali odriniti v Ptuj na Štajersko, kjer smo se potem vadili, kako je treba naskakovati in ubijati sovražnike. Nekega popoldne je poveljnik stotnije vprašal vojake, če se hoče kdo izučiti za trobentača. Za to sem se prijavil jaz, ker sem imel od mladosti veselje z igranjem na kakšen instrument. Tako se je zgodilo, da so se morali ostali dečki, ki so bili stari komaj osemnajst let, vaditi v streljanju, trobentači pa smo imeli svojega učitelja, ki nas je učil, kako je treba trobiti. Bili smo toliko na boljšem, da nam ni bilo treba nositi nahrbtnika na vežbališču. V treh tednih sem že dobro trobil in tako sem dobil pozicijo stotnijskega trobentača. Moji tovariši so bili dodeljeni k enajsti stotniji in dobili povelje, da so že dovolj izvežbani. Prejeli so nove uniforme, sive barve, čevlje in nove puške. Pred odhodom je imel stotnik inspekcijo, da ugotovi, če je vse v redu. Prišel je tudi duhovnik, ki jim je dal odvezo in tako so jim bili vsi grehi odpuščeni. Z godbo na čelu so odkorakali na kolodvor, kjer so zasedli železniške vozove in se odpeljali na fronto.

II

Jaz sem ostal še en mesec v Ptuju in počutil sem se nesrečnega. Po osmih tednih bivanja v tem mestu pa je prišel ukaz, da mora 17. pehotni pol oditi iz Ptuja v Judenburg na Gornjem Štajerskem. Spet so nas posadili v železniške vagone in odpeljali smo se v Judenburg. V tem času sem se izučil za dobrega trobentača in tako mi je stotnik poveril nalogo, da izurim novince za trobentače. Te naloge sem bil vesel, ker sem upal, da bom ostal dalj časa pri polku in mi ne bo treba iti na fronto. V tem sem se varal, kajti kmalu je prišlo povelje, da mora naš bataljon oditi v Galicijo, peta stotnija pa na italijansko fronto. Vsi smo dobili novo obleko, zdravniki pa so nam vbrizgali seruma v razne dele telesa, da nas zavarujejo pred nalezljivimi boleznimi. Prišel je duhoven, ki nam je dal odvezo in blagoslov in tako smo bili pripravljeni za odhod v klavnico. Kakor prej druge, je tudi nas spremila godba do kolodvora, kjer so nas potisnili v živinske vagone in vlak nas je odpeljal v Št. Peter na Krasu. V vsakem vagonu je bilo od 50 do 60 vojakov in ni bilo prostora, da bi se človek vlegel in odpočil. V Št. Petru, kamor smo prišli vsi izmučeni, je vlak ustavil v neki dolini, kjer smo si postavili šotore. Tisti dan nismo dobili nobene hrane in šele naslednji dan so nam postregli s črno kavo. Tu smo ostali tri tedne in vsak dan smo se morali učiti streljanja. V nahrbtnike so nam nabasali kamenja, ki smo ga morali nositi, ko smo korakali na vaje. To so delali iz razloga, da se privadimo nositi težka bremena. Neko noč, ko smo že vsi spali v šotorih, me je zbudil vojak, ki je bil na straži, s poveljem, naj se takoj zglasim pri stotniku. Ko sem prišel k njemu, mi je ukazal, naj zatrobim alarm, signal, da se je treba v desetih minutah odpraviti na pot. To sem storil in potem je vsak vojak dobil dvesto nabojev in ob treh zjutraj smo že korakali proti Ovčji Dragi, kamor smo prišli proti večeru. Tam smo dobili nekaj tople juhe in košček kruha in počivali smo eno uro. Bili smo zelo utrujeni in počitek je bil potreben. Predno se je stemnilo smo opazili italijansko letalo, ki se je bližalo Ovčji Dragi. Kmalu je bilo nad nami in v tistem momentu so že padle štiri bombe med nas, a k sreči je eksplozija bomb ranila samo dva vojaka. Kakih petnajst minut pozneje so začeli italijanski topovi bruhati šrapnele in granate, kar je napravilo velikansko zmešnjavo med nami, da nihče ni vedel, kaj je treba storiti. Čakali smo povelja, ki je res prišlo okrog 9. zvečer in se glasilo, da moramo odkorakati proti Dobrdobu na Krasu. Hodili smo in hodili in na poti so nas Italijani pozdravljali z granatami. Ob 1. zjutraj je prišel ukaz, da moramo kreniti s ceste in komaj smo zavili s ceste, je že posvetil na nas žarkomet. Prišlo je povelje, naj se vležemo na tla in da se ne sme nihče premikati. Italijani so nas vseeno opazili, kajti pričele so frčati granate in ena je ubila nekega vojaka in ranila štiri druge, ki so obupno klicali na pomoč. Prišli so sanitejci, ki so jih obvezali, toda v tistem hipu je priletela krogla in ubila enega sanitejca, ki sem ga dobro poznal in sva bila tudi prijatelja. Krogle so žvižgače okrog mojih ušes in se zarivale v zemljo, komaj par čevljev od moje rame. Mislil sem že, da jo bom tudi jaz skupil tisto noč, vendar sem odnesel zdravo kožo. Spet je prišlo povelje, naj korakamo naprej. Parkrat smo se morali še vleči na zemljo in tako smo se počasi približali italijanski bojni črti. Deževalo je in noč je bila temna in to temo so le od časa do časa razsvetlile rakete, ki so jih spuščali naši vojaki in svetloba italijanskega žarometa. Kakih tristo korakov od italijanske bojne črte smo se zarili v jarke, ob katerih smo naložili vreče peska. Dobili smo navodila, kako je treba ravnati. Ker sem bil zelo utrujen, sem zlezel v neko luknjo in tam sem kmalu zaspal. Ko sem se zbudil, mi je udaril v nosnice neznosen smrad in v bližini se je pasel roj muh. Pozneje sem ugotovil, da so se muhe gostile ob ostankih vojaka, ki je bil ubit prejšnji dan.

III

Ob devetih zjutraj istega dne so nas Italijani spet pričeli bombardirati s šrapneli in granatami, na levi strani so pa zaregljale strojnice, kadar je kdo od naših vojakov pokazal glavo iz jarka. Zvečer smo napolnili vreče z zemljo, da se tako zavarujemo proti ognju iz strojnic. Pb 11. smo dobili nekaj hrane in cigaret in potem do drugega večera ničesar. To se je ponavljalo skozi vse tri tedne, ko sem bil na bojni črti v Dobrdobu, ki mi ostane v spominu do konca mojega življenja. Neko noč, ki je bila zelo temna, sem šel s steklenicami po vodo v bližnjo dolino. Tam so bili z vodo napolnjeni sodi, katero so dovažali s konji in tovornimi avti. V tem sem se spodtaknil ob neki predmet in padel. Ob svitu rakete sem šele opazil, da sme zašel med trupla ubitih vojakov. Ta dolinica je namreč služila za pokopališče ubitih vojakov. Tja so nosili trupla in jih zagrebli v jarku; ko so pričele padati granate, so zemljo ponovno razrile in razmetale trupla. Jaz sem jo takoj, ko sem opazil, da sem zašel med mrlišče, popihal nazaj brez vode in povedal tovarišem, kaj se mi je pripetilo. Tako smo bili žejni ves drugi dan, kajti podnevi si ni nihče upal iti po vodo in smo rajši trpeli, kakor da bi se izpostavili nevarnosti. Po treh tednih na bojni črti smo bili pozvani nazaj v Ovčjo Drago, kjer so nas naselili v hišah, katere so civilisti zapustili. Nekatere hiše so bile popolnoma razdejane od bomb, katere so metala letala. Vseeno sem se počutil srečnega, ker sem lahko spal na suhem in pod streho. Dva dni pozneje so nas prešteli in ugotovili, da nas je samo 55 mož izmed 150 od našega oddelka ostalo živih. Naslednji dan nas je poveljnik obvestil, da rabi tri može pri strojnicah. Kdor se hoče naučiti streljanja s strojnimi puškami, naj se prijavi. Jaz in dva druga smo se hitro prijavili, na kar smo dobili potrebne listine, da se nas premesti k stotniji v Proseku na Krasu. Takoj smo se odpravili na pot, toda na poti so nas parkrat ustavili takozvani vojni orožniki, ki so hoteli izvedeti, kam smo namenjeni. Ko smo jim pokazali papirje, so nas pustili naprej. Po par urah hoda smo sklenili, da se ustavimo in prenočimo v prvi vasi, v katero bomo prišli. Kmalu smo dospeli v malo vasico, katere imena se več ne spominjam, iz katere civilno prebivalstvo še ni pobegnilo. Oglasili smo se pri nekem kmetu in ga vprašali za prenočišče, katerega nam je tudi dovolil. Rekel je, da bomo lahko spali na senu, kar je bila za nas vesela novica; postregel nam je tudi s prigrizkom. Naslednji dan smo nadaljevali našo pot proti Proseku, kamor smo prišli ob 1. popoldne. V pisarni, ki je bila v šolskem poslopju, so nam povedali, da smo zamudili kosilo, obljubili so nam pa večerjo in stanovanje. Ob 5. smo res dobili gulaž s polento, ki nam je izvrstno teknil, kajti bili smo zelo lačni. Vseh, ki so se prišli učit streljanja na strojnice je bilo 120. Bili so to vojaki različnih narodnosti in tu smo se vadili v streljanju šest tednov. V bližini je bilo morje in ob njem izkopani jarki. Paziti je bilo namreč treba na italijanske bojne ladje, da ne bi tam izkrcale vojaštva, ki bi napadlo naše čete od zadaj. Vedno smo bili pripravljeni na napad na Italijanske ladje, ako bi se pokazale na morju. Ob obrežju so bili montirani težki topovi in na razpolago so bili tudi hidorlani. Ti so patruljirali morje zlasti v meglem vremenu. Ako je kateri opazil, da se bliža ladja, je hitro priletel nazaj in nas obvestil, da se je treba pripraviti na napad. Neko noč smo bili alarmirani in takoj je prišel ukaz, naj zasedemo določene pozicije z našimi strojnicami. Vsi smo bili na svojem mestu v sedmih minutah. Naši topovi so pričeli grmeti, hidroplani pa metati bombe na italijanski parnik, ki je tudi odgovoril z ognjem in jel sipati granate. Nekatere se priletele na suho, večina pa jih je padla v morje. Mi smo imeli nalogo, da pričnemo streljati s strojnicami, ako bi ladja pričela izkrcavati vojake. Naš oddelek je imel deset strojnic in bi bil lahko postrelil tisoče italijanskih vojakov, ako bi se skušali izkrcati. Obrambne priprave so bile izvrstne in tako je bilo izrcanje italijanskih čet z bojnih ladij izključeno. Vsak poskus, kadar so Italijani hoteli spraviti svoje čete na suho, je bil odbit.

IV

Po petih tednih bivanja v Proseku sem zbolel in zdravnik me je poslal v bolnišnico, ki je bila v vojaški baraki. Napadla me je influenca in upal sem, da bom ostal tam dalj časa in da bodo vsi, ki so se vadili streljanja na strojnice, poslani na fronto. Moja dva tovariša sta me prišla obiskat in povedala sta mi, da so že dobili ukaz, da se morajo vsi zglasiti pri svojem polju na fronti. Rekla sta, da sem srečen, ker bom ostal v bolnišnici in to sem tudi sam mislil, ker sem se slabo počutil. Upanje me je prevaralo, kajti dan pred odhodom na fronto me je zdravnik pregledal in dejal, da me bo izpustil iz bolnišnice in da se bom lahko pridružil tovarišem, ki odidejo na fronto. Popoldne so mi že prinesli obleko in moral sem zapustiti bolnišnico, čeprav sem bil še vedno bolan. Odšel sem v vojaško pisarno in izročil zdravnikovo izvajo častniku. On me je vprašal, če sem okreval od bolezni in odgovoril sem mu, da se še vedno slabo počutim. Častnik se je smejal mojemu odgovoru in pripomnil, da me bodo že granate dobro pretresle in ozdravile, ko bom prišel na fronto. Z listkom, ki mi ga je dal častnik, sem se napotil v vojaško skladišče, kjer sem imel dobiti nove čevlje in drugo opremo. Tam me je neki narednik nahrulil; hotel je izvedeti, kje sem bil dopoldne, ko so drugi dobili novo opremo v skladišču. Povedal sem mu, da sem malo prej prišel iz bolnišnice in potem je bil prijaznejši. Ko sem prišel v pisarno in sta me tam zagledala moja tovariša, sta bila oba presenečena. Čudila sta se, ker so me izpustili iz bolnišnice in jaz sem jima stvar pojasnil. Naslednje jutro je vsak dobil skodelico kave, nekaj konzerv in komisa ter potrebne listine, obenem pa so nam povedali, kje se naha 17. pehotni polk, pri katerem poveljništvu se moramo javiti. Polk se je nahajal ob Št. Mihaelu, kamor smo se napotili. Drugi dan smo dospeli do Ovčje Drage, kjer je imel naš polk svoje kuhinje. Od tu so hrano vojakom na fronti nosili konji in to samo ponoči. Tudi mi smo dobili nekaj hrane. Potem smo nadaljevali našo pot proti fronti in Italijani so nas vso pot pozdravljali s srapneli. Videl sem, ko je šrapnel zadel konja in posodo s hrano, ki jo je nosil. Konj se je zvrnil in hrana, ki jo je nosil, je bila uničena. Ubogi vojaki, katerim je bila hrana namenjena in na katero so željno čakali v zakopih, niso dobili ničesar. Italijanske čete so vedno siapel krogle na ceste, na katerih so se pokazali konji, ki so nosili živila in druge stvaru vojakom na fronti. Ob 11. ponoči smo dospeli na cilj in oglasili smo se pri poveljništvu polka, kateremu smo izročili listine. To je odredilo, da vsak izmed nad odide k posebnemu oddelku in tako smo se razkropili. Jaz sem bil dodeljen k drugemu oddelku, katerega je bilo treba iskati. Vojake v jarkih sem vpraševal, kjer se nahaja ta oddelek strojnih pušk, a dobival sem nejasne odgovore. Končno sem ga našel ib 1. zjutraj. Javil sem se poveljniku oddelka, ki je dejal, da sem dobrodošel, ker sta bila malo prej dva moža ranjena. Poklival je desetnika, ki mi je poveril malogo, da pazim na Italijane, da ne pridejo v naše jarke in zabičil mi je, naj bom previden, kajti razdalja med našimi in italijanskimi četami je bila le okrog trideset korakov. Na straži sem stal komaj pol ure in že je pričetela ročna granata tik mene v strelski jarek, ki pa ni eksplodirala. Naslednji dan sta prišla dva sanitejca v strelski jarek. Eden nam je prinesel bombaža, ki je dišal po medicini in velel, naj z njim zamašimo nosove, drugi pa je imel v posodi zdrobljeno apno, s katerim je pošrkopil trupla ubitih vojakov, ki so ležala pod vrečami peska. Izpod teh vreč so molele roke in noge mrličev in smrad je bil tak, da ga človek ne more opisati. Z bombažem smo si zamašili nosove, da smo laže prenašali grozen smrad, ki se je širil od rakrajajočih se trupel. Jarki pri Št. Mihaelu so bili tako ozki, da ni bilo mogoče odnašati trupel. Ostali so kar v jarkih ali pa na zemlji med našimi in italijanskimi četami. Ko se je zdanilo, sem opazil vsepolno trupel na bližnjem drevesu človeška čreva. Nekako v sredini je bila avstrijska strojnica, ki so jo morali naši vojaki pustiti pri zadnjem napadu na Italijane, ki je bil odbit in tako je strojnica ostala med kupi ubitih vojakov. Naš poveljnik je obljubil tistemu, ki prinese strojnico nazaj v jarek, zlato kolajno in sto kron nagrade. Neki vojak se je res polakomnil nagrade. Po vseh štirih se je neke noči plazil do strojnice in ko je prišel do nje, je zadrdrala italijanska strojnica in krogle so ga ubile. Riskiral je življenje za zlato kolajno in sto kron in našel ob strojnici svoj grob. Po štirih tednih bivanja v strelskih jarkih je bil naš oddelek pozvan v rezervo. Umaknili smo se v ozadje, kjer nas granate niso več dosegle. Imena kraja, kamor smo se umaknili, se ne spominjam, bile pa so tam barake, v katerih smo prebili osem dni in se nekoliko odpočili. Očistili smo se tudi uši, katerih smo se nalezli v jarkih. Te uši so bile nekaj posebnega, ker so se razločevale med seboj. Avstrijske so bile sive, italijanske so imele rdeče črtice na hrbtu, ruske pa črne. Te živalice so nas tako grizle, da človek ni vedel, kaj bi počel, končno pa smo se privadili in nismo niti čutili, ko so nas pikale.

V

Po osmih dneh bivanja v barakah je prišlo povelje, naj se pripravimo za odhod. Ukazali so nam, naj povežemo naše stvari, toda povedali niso, kam nas bodo poslali. Natrpali so nas v železniške vozove in šele potem so nam železničarji pojasnili, da se peljemo proti Ljubljani. Te novice smo bili zelo veseli, kajti vsi smo želeli videti Ljubljano po tako dolgem času. Proti večeru smo dospeli v Ljubljano, kjer smo izstopili iz vlaka. Tukaj so nam postregli z juho in komisom, nato pa je preišel ukaz, da je treba spet zasesti vozove in odriniti in tako je naše bivanje v Ljubljani trajalo le okrog dvajset minut. Tri dni smo se vozili z vlakom in dospeli v Trident v Tirolih, kjer smo izstopili. Od tu smo hodili poldrugo uro in se ustavili v neki mali vasi, kjer so nas nastanili v starih hišah, katere so nam morali prepustiti civilisti proti majhni odškodnini. V sobe smo nanosili slame, na kateri smo spali kot gospodje, čeprav so nas uši nadlegovale. V okolici so bili vinogradi in kmetje so imeli dosti vina, katerega smo kupovali od njih po zelo nizki ceni. V tej vasi smo ostali dva tedna in v tem času smo se učili, kako je treba napadati sovražnika v hribih. Dobili smo pasove z železnimi kavlji, katere smo rabili pri plezanju čez skalovje. Nekega dne smo opazili nad nami večje število vojaških letal in častnik je s pomočjo daljnogleda ugotovil, da so italijanski. Takoj je bilo izdano povelje, naj otvorimo ogenj. V par minutah so bile strojnice pripravljene in krogle, ki so sipale iz strojnic, so zbile eno letalo na tla. Krogle so najbrž prevrtale shrambo za bencin, kajti letalo se je vnelo v zraku in goreče padlo na zemljo. Naš poveljnik je bil za ta čin odlikovan s srebrno kolajno, katero ni zaslužil. Po osmih dneh bivanja v tisti vasi je prišla vest, da so orožniki aretirali tridenskega župana kot izdajalca. Vojaški telefonisti so namreč ugovotili, da je imel stike z italijanskimi avtoritetami, katerim je dnevno poročal, koliko avstrijskih vojakov je dospelo v Trident. Župan je imel telefonski aparat v svoji kleti in kakor hitro se je to izvedelo, so ga orožniki uklenili in izročili vojaškim oblastem. Te so mu potem ukazale, naj sporoči Italijanom, da so bile vse informacije, ki so jih prejeli od njega, napačne. Ko je govoril po telefonu, so ga stražili vojaki in častniki in pazili, da je govoril tako kakor so mu naročili. Potem je bil župan postavljen pred vojno sodišče, ki ga je obsodilo v smrt. Eksekucija je bila takoj izvršena. Obesili so ga na drevo v sredini mesta in tam je visel več ur v svarilo drugim, vojaki z nasajenimi bajoneti pa so ga stražili, čeprav je bil mrtev.

VI

Po štirinajstih dneh bivanja v vasi na Tridentom je prišel ukaz, da moramo odriniti na fronto. Vsi smo vedeli, kaj nas čaka - da bomo morali naskakovati sovražnika. Tega smo se najbolj bali, ker smo vedeli, da se čete, ki napadajo, izpostavljajo največji nevarnosti in da so skoro vedno tepene. Še tisti dan smo odkorakali v Trident, kjer so nas spet posadili na vagone. Vozili smo se do konca proge in se ustavili na zadnji postaji Kaldinac. Od tu smo nadaljevali našp naporno pot proti visokemu hribu, kamor smo dospeli v štirih urah. Na vrhu hriba so bile barake in tam smo dobili nekaj tople juhe in košček mesa. Po polurnem odmoru smo morali spet odriniti. Hodili smo vso noč in bili smo silno utrujeni. Ko je poveljnik videl, da smo skrajno izmučeni in da so konji, ki so nosili strojnice, pričeli cepati, se nas je usmilil in določil dveurni odmor. Poveljnik seveda ni bil izmučen, ker je imel konja, dočim smo pešci kar padli na zemljo in zadremali. Po tem odmoru smo se zopet odpravili na pot in okrog 10. dopoldne smo dospeli do lesenih barak, kjer smo se ustavili. Bili smo silno lačni in hoteli smo izvedeti, kdaj bomo dobili kaj pod zob. Vprašal sem kuharja o tem in dobil odgovor, da moramo najprej stopiti sneg, da dobi vodo. To smo storili in ob 5. smo šele dobili nekaj hrane. Tu smo ostali čez noč, naslednje jutro pa je bilo spet treba oditi na pot. Hodili smo ves dan in proti večeru smo se ustavili v neki dolinici, kjer smo postavili šotore in prenočili. Drugo jutro smo spet odkorakali in po štirih urah hoje dospeli do lesenih barak. Mislil sem, da bomo tam počivali, a sem se motil. Opazil sem debele železne vrvi v zraku, ki so bile napete z našega hriba na drugega na oni strani, na njih pa male vozove. Na te vozičke so naložili nas in konje in peljali smo se po tej “železnici“ proti drugemu hribu. Vožnja je trajala nad eno uro in pogled iz višine v globino med hriboma je bil grozen. Na drugi strani smo zagledali ob cestah v nižini avstrijske topove, ki so bombardirali sovražnika. Grmelo je, da se je kar zemlja tresla. To streljanje, ki je odmevalo, da je človeka stiskal strah, je pomenilo otvoritev ofenzive. Naš oddelek je bil opozorjen, da mora biti pripravljen na odhod. Tu sem imel priliko opazovati italijanske ujetnike, ki so nas prosili milosti. Mnogi italijanski vojaki so se tako prestrašili grmenja topov in granat, ki so jih bruhali na italijanske utrdbe, da so se kar prostovoljno podali. To je bil znak, da bodo utrdbe kmalu v avstrijskih rokah. Proti večeru smo dobili povelje za odhod in krenili smo proti gori, kjer so bile italijanske utrdbe, na katere so avstrijski topovi metali granate. Granate so trgale skale, ki so se pričele valiti v dolino. Kmalu sem slišal obupen klic na pomoč, ko je skala pritisnila našega tovariša. Sanitejci so ga skušali potegniti izpod skale, toda trud je bil zaman, ker je bila skala pretežka in je niso mogli dvigniti. Ranjenca, ki je imel obe nogi strti, so kar tam pustili, da je izkrvavel. Ko se je pričelo temniti, je prišel ukaz, da bo treba prebiti noč v skalovju. Jaz sem našel zavetje med dvema skalama, kjer je ležal sneg in na tem snegu sem počival vso noč. Prav zraven je bil globok prepad, v katerem bi gotovo obležal za vedno, ako bi padel vanj. Ko se je popolnoma stemnilo, so naši topovi nekoliko potihnili in le v presledkih je prifrčala po zraku kakšna granata. Imel sem nekaj cigaret in rad bi bil kadil, toda užigalice so bile mokre, ker je rosil dež in so kaplje sproti zmrznile na obleki. Tudi drugi bi bili radi kadili, toda noben ni imel sihih užigalic. Večerje nismo dobili, pač pa nam je bilo dovoljeno, da lahko použijemo konzerve. Jaz sem jih pojedel že prej, ker sem bil lačen. V želodcu mi je krulilo in to je povrzočalo težke bolečine. V steklenico, ki sem jo imel pri sebi, sem stlačil nekoliko snega in ga stopil ob moji telesni toploti. To vodo sem potem spil in tako nekoliko potolažil prazni želodec. Ko se je pričelo svitati, so topovi obnovili bombardiranje. Granate so trgale skale, ki so se valile preko nas v dolino. Neka skala je zmečkala mojega prijatelja in pod njo je našel svoj grob.

VII

Nenadoma je bilo izdano povelje, da moramo naprej. Z napornim kobacanjem čez skalovje smo dospeli na vrh gore, do italijanskih utrdb, ki so jih granate iz naših topov razbile. Pred nami so korakali Bošnjaki, ki so, ko so prišli v bližino, razvili bele zastavice in Italijani so mislili, da se nameravajo podati. Kakor hitro so dospeli na nasprotno stran, so Bošnjaki potegnili nože in pričeli neusmiljeno klati Italijane. Videl sem Italijana, ki je kazal Bošnjaku sliko svoje žene in otrok in ga na kolenih prosil milosti, toda Bošnjak mu ni prizanesel. Vse Italijane, ki so ostali na utrdbah, so bošnjaki poklali. Prej so dobili nekaj ruma in se napili Korajže in prav nobenemu niso prizanesli. Vsenaokrog tistih utrdb je ležalo tisoče trupel ubitih italijanskih vojakov. Pri ubitih Italijanih smo dobili konzervirana živila, katera smo s slastjo použili, ker nismo dobili poldrug dan nobene hrane. Prišli smo tudi so sodov, napolnjenih z vodo, ki pa so ji Italijani zastrupili, ko so uvideli, da bodo morali zapustiti utrdbe. Nekateri naši vojaki so v veliki žeji pili to vodo in pol ure kasneje so se že zvijali v smrtnih krčih. V bližnji dolinici sem videl kakih 50 mrtvih in ranjenih italijanskih vojakov. Ranjenci so obupno klicali na pomoč, a nihče se jih ni usmilil. V nižini je bila večja vas v plamenih; Italijani so jo uničili z ognjem, da ne bomo mi imeli v njej zavetja. Počasi smo se pričeli spuščati proti goreči vasi in opazili smo civiliste, ki so bežali iz vasi. Na hrbtih so nosili cule, vse imetje, ki jim je ostalo. Videl sem mater z malim detetom na rokah, za njeno krilo pa so se držali trije otroci in bežali pred nami. Bil je žalosten pogled! Plameni so lizali hiše in skakali z ene na drugo. V neki hiši, ki se je že vžgala, je bilo več italijanskih ranjencev. Milo so prosili, naj jih pustim pri življenju in zagotovil sem jih, da jim ne bom nič žalega storil. Ako bi bil mogel, bi jih bil rad rešil iz gorečega poslopja, a bilo je že prepozno. Strop se je pričel podirati in pokopal ranjence pod razvalinami in jaz sem si komaj rešil življenje. Nedaleč od tega poslopja je stala cerkev in poleg župnišče, katerega plameni še niso zajeli. Z dvema tovarišema sem odšel proti cerkvi, ker sem mislil, da se tam morda skrivajo italijanski vojaki. Vzeli smo s seboj ročne granate, da se pripravimo na morebitni napad. Pretaknili smo vse kotičke, toda našli nismo nič sumljivega. Potem smo šli v župnišče, kjer smo vse prebrskali in končno neko staro žensko, ki se je skrivala v kleti. Ženska je takoj padla na kolena in nas prosila, naj ji prizanesemo. Moj tovariš, ki je lomil italijanščino, ji je dejal, da se ni treba batil. Rekel ji je, naj prinese kaj za pod zob in vse bo v redu. Ženska se je odstranila in res kmalu prinesla nekaj sira in kruha, potem pa nam je pokazala še vino v sodih. Veleli smo jih, naj ga ona najprej pije, ker smo se bali, da je zastrupljeno. To je storila in ker smo videli, da se ji ni nič zgodilo, smo si ga i mi dibro privoščili in potem tudi napolnili z vinom steklenice, ki smo jih imeli vedno pri sebi. V tistem momentu je že padla granata in hitro smo jo pobrisali iz kleti. Granata je zadela cerkveni zvonik, ki se je pričel rušiti. Kmalu potem je priletela druga granata v poslopje, ki smo ga malo prej zapustili in ga užgala. Hitro smo jo popihali stran in žal nam je bilo za vino, ki ga nismo mogli odnesti s seboj.

VIII

Okrog polnoči smo dobili povelje za odhod. Prednje straže so namreč poročale, da Italijani še vedno beže in zato je treba pritiskati za njimi. Krenili smo na cesto, ki se je vila okrog velikega hriba in je ni hotelo biti konec. Hodili smo dva dni in le po dvorunih presledkih smo dobili deset minut odmora. Bili smo lačni in izmučeni, kajti kuhinja je ostala nekje zadaj. Po dveh in pol dnevih smo se ustavili v vznožju visoke gore, na kateri je bila italijanska utrdba, katero je bilo treba zavzeti. Vedeli smo, da bodo spet grmeli topovi in da se pripravlja nekaj groznega. Ko se je zmračilo, smo se skrili v grmovju in čakali. Okrog polnoči smo izvedeli, da je prišel naš kuhar in nam prinesel živila na konjih. Dobili smo nekaj tople juhe, komisa in cigaret in vse nam je dobro teknilo. Proti jutru so naši topovi pričeli bruhati ogenj proti utrdbi. Grmeli so ves dan in granate so trgale skalovje, ki se je valilo v dolino. Po dveh dneh bombardiranja smo dobili povelje za naskok na italijanske postojanke. Pričeli smo lezti proti vrhu, ko pa smo dospeli v bližino utrdbe, so zadrdrale italijanske strojnice. Naš poveljnik je uvidel, da je bil naskok prenevaren in ukazal je umik. Precej naših je padlo in mnogo je bilo tudi ranjenih, med zadnjimi tudi moj prijatelj, ki da je krogla zadela v vrat. Rad bi mu bil pomagal, toda nisem se mu mogel približati, ker so krogle iz italijanskih strojnic padale okrog njega kakor toča. Jaz sem našel zavetje za veliko skalo, ki me je varovala pred kroglami. Naši topovi so pričeli spet grmeti in metati težke granate, da razbijejo utrdbe. 35 in 42-centimetrske granate so zamajale zemljo na tri kilometre razdalje od prosotra, kamor so padle. Delale so take jame, da bi lahko pokopal več konj v njih. V zraku je bobnelo kakor da bi se bližal vihar, ko so letale granate; pritisk zraka je povzročal pokanje krvnih žilic in kamor je padla granata, je bilo vse uničeno. Vsaka granata je staka okrog 50,000 kron, in poveljujoči častnik, če ni pogodil z vsako tretjo granato določen cilj, je bil ustreljen, ker ni razumel svojega posla. Popoldne so naši ropovi nekoliko odnehali in dobili smo povelje za naskok na utrdbo. Jaz sem se stisnil za neko skalo, a kmalu je bil pri meni častnik, ki me je vprašal, če sem ranjen. Odgovoril sem, da me nekaj tišči v prsih, on je pa takoj potegnil revolver in dejal, da me bo takoj ustrelil, ako ne odhitim za tovariši. Hitro sem bil na nogah in jo udrl za tovariši. Po eni uri plezanja smo dospeli do prostora, ki je bil ograjen z bodečo žico, toda ograja je bila na več krajih pretrgana; razdejale so jo granate iz naših topov. Slutili smo, da ni ostalo dosti Italijanov živih, ker je le tu in tam počil strel. Naskočili smo postojanke in nekaj italijanskih vojakov, ki so bili še živi, se je podalo. Vsi so bili potem odvedeni v ozadje kot ujetniki. Spet se nam je nudil grozen prizor: umiranje ranjencev v hudih bolečinah in trupla italijanskih vojakov. Ranjencem nismo utegnili pomagati, ker smo morali prodirati naprej. Za nami je prišlo moštvo Rdečega križa, ki je za silo obvezalo ranjence, in jim nudilo prvo pomoč. Naše granate so razdejale utrdbe in mnogo vojakov je našlo smrt pod razvalinami. Ko smo stikali po razvalinah, smo prišli v podzemsko skladišče, polega katerega se je vlekel tunel, ki je bil deloma porušen. Tu so italijanski vojaki iskali zavetja, pred lahkimi granatami. Opazili smo trupla kakih dvesto vojakov, ki so ležala na kupu. Korakali smo kar čez trupla, ki so bila tam razmetana. Moj tovariš je sezul mrtvemu vojaku črvlje, ki so bili še novi in jih obul, svoje, ki so bili raztrgani, pa je vrgel proč. Pri mrličih smo dobili nekaj zavojev sira in drugih živil, ki so nam prav prišla. Enega izmed naše skupine je pritisnila skala, ko je skušal preplezati tramovje v porušenem skladišču. Skušali smo ga rešiti, a ves trud je bil zaman, ker nismo mogli dvigniti skale nad tramovjem, ki ga je pritiskalo. Tam je našel tudi svoj grob.

IX

Naša pot je držala naprej. Ko smo prišli iz podrtin na ravnino, smo zagledali mestece Osiago v plamenih. Gost in črn dim se je valil med mestom, v katerega smo dospeli proti večeru. Granate iz italijanskih topov, ki so bili montirani na bližnjem hribu, so užigale poslopja. Požar je zajel polovico mesta, iz katerega so se malo prej izselili civilisti, ki niso utegnili niti pobrati vse obleke. Prišli smo v hišo, kjer je bila oficirska kuhinja in zraven v drugi sobi dolga miza, na kateri je stala velika z gulažem napolnjena posoda in polenta. Moji tovariši so takoj planili na jestvine, dasi sem jih svaril, da so zastrupljene. Jaz sem potem stikal po hiši, in ko sem se vrnil sem videl, da se tovariši zvijajo v smrtnih mukah. Jestvine so bile res zastrupljene; vsi tovariši so umrli v pol uri. O tem sem obvestil poveljnika, ki pa je rekel, da ne more nič pomagati; povedal mi je tudi, da so Italijani zastrupili tudi vodo predno so se umaknili. Bila je že temna noč, ko je prišlo povelje, da moramo odriniti v predmestje in tam skopati jarke. Poveljnik nam je pokazal, kje naj skopljemo jarke, ki nam bodo naslednji dan nudili zavetje pred italijanskimi kroglami. Zabičil nam je, da ne smemo zapustiti svojih pozicij, ker se je Italijan ustavil za bližnjim hribom in da je dobil dosti topov in municije, katero bo pričel sipati na nas, če se mu pokažemo. Naročil nam je, naj bomo zelo previdni in pripravljeni na vse. Okrog polnoči je nekdo sugestiral, da bi bilo dobro, če bi se dva napotila nazaj v mesto in dobila nekaj živil, ker nismo dobili večerje tisti večer. Jaz in neki drugi sva se priglasila, da bova šla v mesto in tam dobila nekaj koruzne moke in potem bomo skuhali polento za naš oddelek. Napotila sva se proti mestu, ki je še vedno gorelo. V neki hiši sva res dobila pol vreče koruzne moke in kuhinjsko posodo. Luči nisva imela, ampak svetloba je prihajala od gorečih poslopij in se je dobro videlo. Napravila sva ogenj in pričela kuhati polento, toda potrebovala sva tudi mast, da zabeliva polento. moj tovariš jo je še iskat v hiše, ki še niso gorele, ker je nisva dobila v tisti, kjer se je kuhala polenta. Ker se ni takoj vrnil, sem še nadalje brskal in iskal in končno sem res našel zavojček masti. Medtem se je tovariš vrnil praznih rok. Povedal sem mu, da je že vse gotovo in nato sva sklenila, da se najprej sama najeva, kar bo ostalo, pa poneseva tovarišem. Začela sva jesti, a jed je nekam čudno dišala. Tovariš je nato pogledal ostalo moko in mastin ugotovil, da je bilo tisto, kar sem smatral za mast, mazilo proti ozeblinam. Vrgla sva stran tisto robo in pričela znova kuhati polento, s katero sva hotela postreči drugim, ki so kopali jarke. Takrat pa so že pričele padati italijanske granate okrog naju. Pustila sva vse skupaj in beža aiz hiše, na katero je kmalu padla granata in jo užgala. Kmalu sva bila pri svojih tovariših, ki so bili veseli, ko so naju zagledali. Potem, ko sva jim povedala, kaj se je zgodilo, da je granata uničila že skoro skuhano polento, so pobesili glave. Bili so žalostni, ker so vedeli, da bodo lačni še naslednji dan, ker so kuharji ostali zadaj. Hiteli smo kopati jarke, da se zavarujemo pred kroglami, ki bodo pričele padati kakor hitro se bo zdanilo. Italijani so še vedno obstreljevali mesto in granate so užigale hiše. Proti jutru smo delo končali in se zarili v jarke. Izza gore se je prikazalo solnce in opazili smo v zraku italijansko letalo, ki se nam je bližalo. Naenkrat je bilo nad nami in spustilo se je zelo nizko ter pričelo dajati signale, kar je pomenilo, da nas je opazilo. Nato je odletelo nazaj in dvajset minut pozneje so že pričele padati granate v naše jarke. Ena je padla prav blizu mene, vrgla mojega tovariša v zrak in ga raztrgala. Ena noga je padla zraven mene v jarek in sem jo hitro pobral in vrgel stran. Granata je ranila tudi drugega tovariša, kateremu sem priskočil na pomoč. Odbila mu je roko in hitro sem odtrgal kos svoje srajce in ga pričel obvezovati. Kmalu je padel v nezavest in uvidel sem, da mu ne morem rešiti življenja. Vrnil sem se na svoj prostor in pustil tovariša, ki je nekaj minut pozneje izkrvavel. Granate so padale ves dan in z vseh strani je bilo slišati obupne klice ranjencev. Šele proti večeru so topovi nekoliko utihnili. Naše izgube so bile velike - polovica mož našega oddelka je bilo ubitih in ranjenih. Prišlo je moštvo Rdečega križa, ki je pobralo ranjence in jih na vozovih odplejajo v ozadje. Jaz in moj tovariš sva dobila nalogo, naj odideva proti cesti, po kateri so imeli priti konji, noseči hrano vojakom v strelskih jarkih. Ko sva prišla do ceste, sva videla, da so jo italijanske granate skoro popolnoma razdejale. Vojaki, katere sva srečala, so nama povedali, da naših kuharjev niso videli. Tako sva tam čakala kake tri ure in končno sva zagledala konje in naše kuharje. Skupaj smo se vrnili na vojno črto in potem smo dobili vsak nekaj juhe. To je bilo vse, kar smo dobili, kajti kuharji so povedali, da so dva konja, ki sta nosial sir, kruh, meso in tobak, ubile italijanske granate. Bili smo žalonstni, toda zadovoljiti smo se morali z juho. Na večer smo dobili ukaz, da moramo jarke poglobiti, da bomo bolj varni pred italijanskimi kroglami. Kopali smo vso noč in v želodcih nam je krulilo. Drug drugega smo spraševali, če ima kdo cigarete, toda nihče jih ni imel. Upali smo, da nam bodo te stvari prinesli konji naslednji večer, če se bodo srečno prerinili skozi točo krogel do nas. Šele proti jutru smo odložili krampe in lopate in se poskrili v jarkih, da se zavarujemo proti italijanskim granatam. Solnce je prav močno pripekalo tisti dan in mučila nas je huda žeja, toda noben si ni upal iz jarkov, da bi šel po vodo. Bali smo se ognja iz strojnice, ki so pričele regljati, ako je kdo pokazal glavo.

X

Tisti dan so se spet oglasili avstrijski topovi in pričeli metati granate na bližnji hrib, ki so ga zasedli Italijani. Dobili smo povelje, naj bomo na vse pripravljeni, ker sovražnik namerava naskočiti naše pozicije. V tistem hipu so pričele že padati italijanske granate okrog nas. Bilo je nekaj groznega. S tovarišem sva se stistnila in pričela tolažiti drug drugega. “Srečna bova. če prestaneta do noči to bombardiranje,“ je rekel tovariš in pričel klicati Boga in Marijo na pomoč. Meni se je zdelo njegovo početje bedasto, ker sem vedel, da molitev prav nič ne pomaga. Ako bi res vladal pravičen Bog, ne bi dopustil tega medsebojnega pobijanja. Tedaj pa je padla granata poleg naju, drobci železa so žvižgali v zraku, zajel je naju zelen dim, pritisk zraka pa naju je vrgel v nezavest. Tovariš se je prvi zdramil iz nezavesti in nato je tudi mene zbudil. Gledala sva, če sva ranjena, pa ni bilo nič hudega, samo v ušesih nama je zvonilo. Razume se, da sva bila oba silno prestrašena. Granate so padale več ur neprenehoma. Šele pozno popoldne so topovi nekoliko utihnili. Italijanske čete so potem otvorile ogenj na naše rezerve, ki so bile za nami. Vojaki so naskočili naše levo krilo, oddelke strojnic, toda ko so naše strojnice zadrdrale, sem opazil, kako se trupla italijanskih vojakov valijo v dolino. Po kratkem streljanju je bil naskok odbit. Slišati je bilo obupne klice ranjencev, ampak nihče se jim ni upal priskočiti na pomoč podnevi. Ko je na zemljo legla noč, pomoč ni bila več potrebna, ker so vsi ranjenci izkrvaveli. Na nebesnem svodu se je pripravljal vihar. Začelo je bliskati in treskati in kmalu se je vlila ploha. Vsi smo bili kmalu premočeni in imeli smo tudi dovolj vode v jarkih, da ni bilo treba trpeti žeje. Deževalo je neprenehoma in stati smo morali do kože premočeni v vodi, ki nam je segala že do kolen. morali smo izkopati graven, da se je voda odtekala v dolino. Moštvo Rdečega križa je pričo na pomoč ranjencem, katerih je bilo veliko število, ubite vojake pa so znosili v dolino in jim pobrali iz žepov listke, katerim smo rekli “mrtvaška ura“ in na katerih so bila imena ubitub vojakov. Ko smo izkopali jarek in se je voda pričela odtekati, je prišel častnik in nam ukazal, naj se pripravimo za odhod. Ko pridejo kuharji z živili, bomo šli na pomoč levemu krilu. Ukaza si nismo znali tolmačiti, zdelo pa se nam je, da bodo naše pozicije, ko smo že izkopali jarke, zasedli Madžari, mi bomo pa morali kopati nove, kamor nas bodo poslali. Kmalu po tem so prišli kuharji z živili, katera smo s slastjo použili. Dobili smo tudi nekaj ruma in cigaret. Eno uro pozneje so res pričeli prihajati madžarski vojaki, da nas nadomeste. Častnik je dal povelje za odhod in zabičil, da ne smemo prižgati cigaret na pohodu, da nas ne bi opazili Italijani. Tako smo hodili kaki dve uri po cesti, ki je bila nekoliko stran od bojne linije, nakar je povelnjik odredil petnajstminutni odmor. Posedli smo ob cesti in rabi bi bili kadili, a nihče ni imel suhih užigalic. Bili smo vsi premočeni in nahrbtniki in druge stvari, ki smo jih nosili s seboj, so bili za nas težko breme. Po dveh urah hoje smo spet dobili odmor in tudi užigalice, da smo lahko zapalili cigarete. Škatljico užigalic mi je podaril neki častnik, ki sem ga vprašal, če jih ima. Po odmoru smo nadaljevali našo pot in proti jutru smo dospeli do smrekovega gozda. Tu smo odložili nahrbtnike, ki so bili premočeni. Želeli smo si solnca, da bi posušil svoje obleke, ki pa se ni hotelo prikazati izza oblakov. Nato sem šel jaz do častnika in ga prosil, naj nam dovoli zakuriti ogenj, da posušimo obleke, kar pa je odklonil. Dejal je, da bi Italijani lahko opazili dim in pričeli metati granate na nas. Ko sem se vrnil in povedal tovarišem, da ne smemo imeti ognja, me je tovariš prosil za užigalico, češ, da bo zapalil cigareto. Cigareto je res prižgal, potem pa papir, ki ge je vtaknil v duplino starega borovca, ki je pričel goreti. Rekli smo mu, naj ogenj takoj pogasi, a nas ni hotel poslušati. Dejal je, da hoče posušiti obelko, pa naj se zgodi karkoli. Častnik, zagrizen Nemec, je bil kmalu pri nas. Jaz mu nisem dosti zaupal od takrat, ko je nameril proti meni samokres, ko sem namenoma zaostal za svojimi tovariši. Častnik je nato potegnil revolver in ustrelil nepokorneža in zagrozil, da bo tudi nas postrelil, če se ne bomo pokorili njegovim poveljem. Vsi smo bili presenečeni nad tem brutalnim umorom in tovariš mi je zašepetal v uho, ko se je častnik odstranil, da ga bo ubil ob prvi priložnosti. V bližini so bile tudi druge stotnije in topničarji, ki so prišli k nam in vpraševali, zakaj je častnik ubil vojaka. Ko smo jim vso stvar pojasnili, so se zelo zgražali. Megla se je polagoma dvigala in prikazalo se je solnce, katerega smo bili silno veseli. Popoldne so nam kuharji pripeljali živila in tako smo spet dobili nekaj toplega v želodec. Našega veselja pa je bilo kmalu konec.

XI

Nenadoma so se nad našimi glavami pojavila italijanska letala. Bilo jih je okrog 50 in povzročala so tak šum, da je bila groza. Spustili so se prav nizko in pričeli metati bombe. Stiskali smo se ob drevesih, kajti drugega zavetja ni bilo, in čakali, kdaj bo priletela bomba in nas raztrgala na kose. Bombardiranje iz zraka je bilo učinkovito, kajti od vseh strani je bilo slišati obupne klice ranjencev, ki so se od razburjenja in groze, katere ne morem opisati. Prav blizu mene je padla bomba in videl sem, ko je mojega tovariša vrgla v zrak. Odtrgala mu je glavo in ostalo truplo je obviselo na veji bližnjega drevesa. Naši topovi so otvorili ogenj na italijanska letala in šrapneli so zadeli eno letalom ki se je vnelo in v plamenih padlo na zemljo. Napad iz jarka je trajal kakih dvajset minut, nakar so letala odletela nazaj. Pozneje smo izvedeli, da so naši topovi zbili na tla tri italijanske aeroplane. Videl sem tudi našega častnika, ko je umiral za težkimi ranami na glavi, rokah in nogah. Ko sem pomislil, da je par ur prej ustrelil mojega tovariša, se mi ni prav nič smilil, ko je umiral v groznih bolečinah. Hodili smo po tistem gozdu in povsod smo opazili luže krvi. Na vejah smo videli viseti čreva, noge, roke in druge telesne dele - bil je strahovit pogled. Bombe, ki so jih vrgle italijanska letala, so ubile 150 mož, nad tristo pa je bilo ranjenih. Moj oddelek je izgubil 25 mož in 15 konj, ki so nosili strojne puške in municijo. Proti večeru smo dobili novega častnika in 35 mož, ki so nadomestili tiste, ki so bili v napadu ubiti in ranjeni, in več novih konj. Naš novi poročnik je bil Slovenec iz Ljubljane; bil je borili s smrtjo. Bilo je dosti dosti bolj prijazen kakor nemški častnik, ki je padel v teku italijanskega zračnega napada. Takoj nam je povedal, da moramo biti pripravljeni na odhod. Novi možje, ki so bili dodeljeni našemu oddelku, so nas vpraševali, kam nas bodo poslali, mi pa smo jim odgovarjali, da sami ne vemo. Ko bomo prišli na cilj, bomo izvedeli, kje smo, ne prej. Vedeli smo le toliko, da se pomikamo proti bojni liniji. Naši konji so bili silno izčrpani in grizli si drevesno skorjo. Predno se je stemnilo, so nam kuharli prinesli nekaj črne kave in komisa. Ko smo to použili, je prišel častnik in ukazal odhod. Povedal nam je, da gremo na bojno linijo, da na pohodu lahko kadimo cigarete, kadar pa bo dal povelje, da se ne sme več kaditi, naj vržemo prižgane cigarete stran, da nas Italijani ne zapazijo. Na konje smo naložili strojnice in municijo in k vsakemu konju sta bila dodeljena dva moža, da sta ga držala za vrvico in pazila, da se ni spodtaknil v kotlinah, ki so jih izkopale granate. Tako smo se pomikali naprej tri ure. Vsi utrujeni smo dospeli v neko dolino, kjer smo se ustavili. Strojne puške in municijo smo razložili s konj, ki so ostali v dolini. Do naših novih pozicij je bilo še pol ure hoda in do tam smo morali nositi strojnice in druge stvari na naših plečih. Te pozicije so bile v rokah madžarskih vojakov, katere smo nadomestili. Povedali so nam, kje se nahajajo Italijani in kako velika je razdalja med našimi in italijanskimi četami. Ta razdalja je bila samo tristo do štiristo korakov.

XII

Nastopila je jesen in noč je bila hladna. Pozicije, katere so zapustili Madžari, so bile zelo slabo utrjene. Kopanje jarkov je bilo težko delo, ker so bile povsod skale. nočno tihoto je le redkokrat motilo streljanje in tu in tam se je posvetila raketa v zraku. Ko se je zdanilo, sem pred našimi jarki opazil ograjo iz bodeče žice in daleč naokrog nobenega mesta ali vasi. Za nami se je dvigala visoka gora, na kateri je bilo še dosti snega; kadar je veter zapihal od tiste strani, nas je tresel mraz. Tu smo morali kopati jarke, da se zavarujemo pred kroglami, s peskom in zemljo polnili vreče ter jih polagali ob jarkih. Delo je bilo zelo naporno, ker smo morali kleče kopati jarke v skalovju in bali smo se tudi, da nas ne bi zagledal sovražnik, ako bi pomolili glave iz jarkov. Drug drugega smo vpraševali, če ima kdo še kaj komisa, ker so bili želodci prazni in ni izgledalo, da bomo kmalu dobili večerjo. Ko se je stemnilo, je poveljnik poslal šest mož v ospredje, da ugotove, če tudi Italijani kopljejo jarke ali pa se pripravljajo za napad. Poveljnik nam je zabičil, da moramo biti previdni, ko se straža vrne, da ne bomo streljali na njo. Tričetrt ure po odhodu straže zaslišimo močno streljanje med našimi in italijanskimi pozicijami. Zagnali smo v zrak par raket in ugotovili, da je naša straža trčila ob italijansko in sledila je bitka. Par minut pozneje je že pritekel eden od naše straže nazaj. Bil je nevarno ranjen in povedal nam je, da so ostale pobili Italijani. To so bile njegove zadnje besede, kajti padel je v nezavest in kmalu izdihnil. Okrog polnoči so nam prinesli kuharji živila, s katerimi smo se nekoliko okrepčali, potem pa smo spet nadaljevali s kopanjem jarkov, da se zavarujemo pred kroglami, ki so pričele frčati nad našimi glavami. Kopali smo in kopali in naenkrat nam udari v nosove smrad. Pirši smo v bližino trupel italijanskih vojakov, ki so bila v procesu razkrajanja. Kadar je veter zapihal od tiste strani, je bil tak smrad, da smo morali tiščati nosove. V teh jarkih smo ostali tri tedne, nakar je prišlo povelje, da se umaknemo v dolino, kjer smo pustili naše konje. Samo štirje možje od naše stotnije so ostali na starih pozicijah in tem je bilo naročeno, naj vsak odda en strel vsake tri minute in da morajo tam ostati najmanj dve uri, to pa iz razloga, da ne bi sovražnik izvedel, da smo se umaknili. Kolikor nas je odšlo v dolino, smo hitro obremenili konje s strojnicami in municijo in odšli proti s snegom pokriti gori. Korakanje je bilo naporno, ker ni bilo nobene ceste ali steze. Bila je sama puščava in skalovje, ob katerem so se naši konji spodtikali in padali, da smo jih moralo vzdigovati. Bila je jasna noč in mesec je svetil na nebu, da smo vsaj videli, kar je bila naša sreča. Ko se je neki konj spet zvrnil na tla in si nalomil nogo in ga nismo mogli dvigniti, smo poklicali častnika. On je ukazal, naj mu odvzamemo breme, ki ga je nosil in potem ga je ustrelil, vojakoma, ki sta ga vodila, pa je dejal, da bosta morala sama nositi strojnico in druge stvari, ker nista dovolj pazila na žival. Kakor hitro je častnik odšel, smo planili na ubitega konja z noži in izrezali velike kose mesa, katerega smo zbasali v nahrbtnike. Vedeli smo, da nam bo meso prav prišlo, kadar nas bo spet mučila lakota. Po poldrugi uri hoda smo bili obveščeni, da je sovražnik napadel pozicije, katere smo zapustili. Vsi možje, ki so ostali tam, so bili ujeti. Italijani so namreč kmalu zavohali naš umik in navalili na pozicije. Iz tega razloga smo morali tudi mi pospešiti korake, ker jue nam je bil sovražnik za petami.

XIII

Hodili smo vso noč in proti jutru smo prišli na cilj. Bili smo tako utrujeni po dolgi hoji, da smo komaj noge prestavljali in mučil nas je tudi glad. Vso noč nismo zavžili ničesar in smo kar pocepali po snegu v vznožju visoke gore. Sicer smo imeli nekaj mesa od ubitega konja, toda ga nismo mogli skuhati, ker je po kratkem odmoru prišlo povelje, naj nadaljujemo pot. Gora je bila strma in zato je častnik ukazal, naj razbremimo konje in naložimo strojnice in druge stvari na pleča in poleg tega moramo tudi hitro plezati, da bomo prišli opoldne na vrh gore. Z vrha gore, na katerem je bil križ znamenje, da je tu italijansko-avstrijska meja, smo lahko opazovali doline pod nami in Italijane, ki so kopali jarke. Nismo jih nadlegovali, ker smo morali utrjevati naše nove pozicije in montirati strojnice. Te je bilo treba maskirati, da jih ne bi opazili italijanski letalci iz zraka. Težko delo nas je utrujalo, poleg tega smo bili tudi lačni. Prišel je častnik, in ko je videl, da že omagujemo, nas je zagotovil, da v dolini kuhajo večerjo za nas in da jo bomo kmalu dobili. Naenkrat smo začutili brnenje motorja v zraku. Z daljnogledom smo opazoli italijansko letalo, ki se nam je bližalo. Takoj smo se vlegli na zemljo, da nas ne bi opazili iz letala, medtem pa so naši topovi pričeli obstreljevati letalo, ki je, kakor smo pozneje ugotovili, jemalo slike naših pozicij. Vsak aeroplan je bil namreč opremljen i s fotografskim aparatom, da je lahko snemal slike. Granate iz naših topov so sicer prisilile aeroplan, da jo je odkuril nazaj, toda pol ure pozneje so že pričeli frčati šrapneli iz italijanskih topov nad našimi glavami. Pozneje smo izvedeli, da so šrapneli uničili živila za dve naši stotniji in napravili veliko škodo. Ko se je stemnilo, so prišli kuharji v našo bližino in prinesli jestvine. Bili smo veseli, ker smo dobili nekaj toplega v želodce in zagotovilo, da bomo dobili še več kakor hitro bo napravljena steza do naših pozicij, ki bo olajšala transportacijo živil. Sicer se nismo najedli do sitega, vendar smo se morali zadovoljiti s stvarmi, ki smo jih dobili. Na nebu se je prikazal mesec in po kratkem odmoru smo nadaljevali z utrjevanjem naših postojank, par mož do stotnije pa je napenjalo bodečo žico pred našimi pozicijami. Mrzel veter je pihal vso noč, toda ni nas zeblo, ker nas je grelo naporno delo. Vrtali smo skale in jih razstreljevali z dinamitom, ker nam je poveljnik zabičil, naj se dobro zakopljemo, kajti na gori bomo morali prebiti vso zimo. Povedal nam je tudi, da v dolini ruski ujetniki grade ceste, in ko bodo gotove, bomo lahko dobivali iz doline živila, municijo in druge potrebne stvari. Nekega večera, ko smo razstreljevali skale, je moj tovariš dejal, da se je že naveličal trpljenja. Obupal je popolnoma in odločil se je za prostovoljno smrt. Vsedel se je na skalo, v katero smo zabili dinamir in eksplozija ga je raznesla na tisoče kosov. On ni bil edini, ki se je odločil za tako smrt. Imel je mnogo posnemalcev, ki so si v obupu sami končali življenje.

XIV

Na gori smo ostali 22 mesecev, ki so se nam zdeli cela večnost. Z vsakim dnem smo bili šibkejši, ker nismo nikdar dobili toliko hrane, da bi se do sitega najedli. Vselej, ko smo bili ogoljufani za hrano, so nam dali dosti papirnatega denarja, kakor da bi se hotevali norčevati iz nas, češ, grizite papir, pa boste siti. Ko je prišla zima, smo imeli naše pozicije že dobro utrjene. Iz doline smo dobili smrekove veje, katere smo položili čez jarke. Ko je pričelo snežiti, je sneg obstal na teh vejah in tako so jarki postali nekakšen tunel. Dobili smo tudi pečice, ki so nas grele, toda težava je bila z iskanjem drv v skalovju. Vsak dan sta morala dva moža iskati korenine pod snegom. Pri tem poslu smo se menjavali tako, da je vsak prišel na vrsto. Določena je bila tudi posebna skupina mož za transportacijo živil iz doline, katera so nam dajali čedalje v manjših odmerkih. Neki dan, ko smo se pogovarjali o naših težavah, se je tovariš oglasil, da bi bilo najbolje, ako jo popihnemo k Italijanom, ker imajo dovolj polente, dočim nam vsega primanjkuje. Kakor hitro je desetnik slišal te besede, je takoj odšel in obvestil poveljnika. Kmalu je prišel častnik s štirimi možmi in pozval moža, ki je izrekel izdajalske besede, predse. Tovariš, ki se je pisal Emil Pajk in je imel doma ženo in šest otrok, je bil ves bled in prestrašen ter se je izgovarjal, da ni mislil resno in da ni izdajalec. Vse ni nič pomagalo. Pajka so odpeljali pred vojaško sodišče, ki ga je obsodilo na smrt. Ustreliti ga je moralo šest mož naše stotine, katere je častnik izbral za to delo. Desetnik, ki je zatožil Pajka pri poveljniku, je bil še tisti dan premeščen k drugi stotniji, da se ne bi kdo maščeval nad njim. Teden pozneje je bil odlikovan - povišan je bil v narednika. Na božični večer l. 1916 je pritisnil hud mraz, 25 stopinj pod ničlo. Straža se je morala menjavati na vsakih 15 minut, kajti dalj časa ni mogel nihče vzdržati na prostem. Ostali smo se greli pri pečici v zasilni baraki, ki smo jo postavili med skalovjem in obujali spomine na čase, ko smo božični večer praznovali med svojci v rojstni vasi. Naenkrat pa je priletela granata, ki je podrla stene barake. Streha se je udrla in sneg se je vsul na nas, da nas bi bil kmalu zadušil. Hitro smo se izvlekli iz razvalin in pri tem je eden izmed nas trčil ob peč in dobil težke opekline. Jezili smo se, ker nam sovražnik ne da miru niti na božični večer. Granate so padale neprenehoma kake tri ure in v nos so nam udarili strupeni plini. Hitro smo si nataknili maske, ki smo jih imeli pri sebi; eden, ki je ni mogel takoj dobiti, je bil kmalu omamljen. V par minutah je njegov obraz počrnel in kmalu je bilo po njem. Italijani so nam z granatami in strupenim plinom voščili božične praznike. Ko je bombardiranje ponehalo, smo se podali spet na delo, da postavimo stene in streho, ki jih je granata podrla. Dobili smo novo peč, da nam je grela ude v strahovitem mrazu, zjutraj pa so nam kuharji prinesli črne kave, da so se nekoliko ogreli tudi naši želodci.

XV

V januarju l. 1917 je padlo ogromno snega. Dva tedna je nežilo neprestano noč in dan in pritisnil je tudi hud mraz, 30 stopinj pod ničlo. Mrzel veter je rezal v obraz in zameti v dolini so bili visoki 50 in več metrov. Neki dan, ko je brila ostra burja, sva morala s tovarišem po drva. Ko sva jih tako nabirala, sva prišla do zaključka, da bi bilo najbolje, če drug drugega obstreliva, da naju bodo potem poslali v bolnišnico. Zmenila sva se, da jaz ranim tovariša v nogo, on pa mene v roko. Vlegel se je na sneg, jaz pa sem se oddaljil kakih šest korakov, pomeril nanj in ustrelil. Tovariš se je pričel zvijati v težkih bolečinah, kajti kroga mu je strla kost. Kri mu je pordečila hlače in grozno je krvavel. Za silo sem ga obvezal in mu potem dejal, naj tudi mene obstreli, on pa je odgovoril, da preveč boli in da ne mara tega storiti. Nato sem ga dvignil, toda ni mogel hoditi. Rekel je, naj ga tam pustim in grem iskat pomoč, da bodo prišli od Rdečega križa in ga odnesli. Storil sem kakor mi je naročil, prej pa sem ga še posvaril, da me ne sme izdati, kar je seveda obljubil. Ko sem se vrnil v barako, sem takoj obvestil moštvo Rdečega križa, da je tovariš obstreljen, nakar sta dva moža šla ponj. Kmalu sta ga prinesla v barako, kjer sta ga dobro obvezala, jaz sem se pa vseeno bal, da se ne bi zagovoril, kajti v tem primeru bi bilo tudi moje življenje kratko. Ko so ga naložili na nosila, da ga odnesejo v bolnišnico, sem ju pošepetal v uho, naj bo previden v govorjenju, da ne izda sebe in mene. “Nič se ne boj“, je rekel, “molčal bom“. In res je molčal, a jaz ga nisem videl potem nikdar več. Vsi smo rekli, da je srečen, ler se je izmuznil v bolnišnico, da mu ni bilo treba več zmrzovati v gorovju. Jaz sem potem dobil drugega tovariša za nabiranje drv. Stotnik je naju opozoril, da morava biti oprezna, da ne bo spet kdo ranjen, ko bova pobirala drva. Mrzel veter je vlekel in naju vrže v prepad, ki je zijal na najini desnici. Zagledala sva skalo, ki je molila iz snega in korenine, ki so jo ovijale. Začela sva odmetavati sneg, da odsekava korenine pri tleh in pri tem sva zadela ob neki predmet. Odkopavala sva naprej in našla zamrznjeno truplo vojaka, ki je bil, kakor midva, poslan po drva, pa ga je zajel snežni vihar. Imel je sekiro v roki, s katero je hotel najbrž odsekati korenino, pa ga je vihar vrgel ob skalo, da je izgubil zavest in potem zmrznil. V presledkih so še vedno padale granate, ki pa niso vse eksplodirale. Zarile so se v sneg: tiste, ki so eksplodirale, so pustile na snegu zeleno sled, kakor da bi ga kdo polil z barvo. Tisto korenino ob skali sva s tovarišem odsekala in odnesla v barako in za tisti dan je bilo najino delo opravljeno. Naslednji dan je prišla nova odredba, da bomo morali kopati kaverne ter se dobro pripraviti na ofenzivo italijanske armade, ki se je obetala na pomlad. Kaverne, so rekli, nam bodo nudile zavetje pred težkimi granatami. Dobili smo svedre, krampe in drugo orodje in še tisti dan smo se lotili napornega dela. Vrtali smo luknje v skalovju in zvečer smo ga razstreljevali z dinamitom. Pri delu smo se vrstili tako, da je polovica mož delala podnevi, druga polovica pa ponoči. Pri vsaki strojnici, ki so bile postavljene kakih tristo korakov druga od druge, je bil stražnik in stražniki so se morali večkrat izmenjevati, posebno kadar je pritiskal hud mraz. Naporno delo dan za dnevom je črpalo naše moči. Bili smo izmučeni in izstradani in smo vidno hujšali. Sem pa tja se je kdo namenoma obstrelil, samo da se je rešil trdega dela, toda s takimi, o katerih se je izvedelo, da so si namenoma povzročili poškodbe, se je strogo postopalo. Kakor hitro se je rana zacelila, so bili poslani v prve vrste, kjer jih je čakalo še večje trpljenje. Neki dan, ko sem bil na straži pri strojnici, sem jel premišljevati in sklenil, da se obstrelim, da se rešim trpljenja. Dvignil sem desno nogo, pogledal okrog sebe, če me nihče ne opazuje in nato pritisnil na petelina in ustrelil. Sezujem si čevelj, in nikjer nobene krvi. Čevlji so bili namreč preveliki in nisem zadel palca na nogi. Hotel sem spet ustreliti, toda v tistem momentu sem se spomnil, da bo kmalu prišel drugi mož in me nadomestil, poleg tega pa sem izgubil tudi pogum. Ko je dospel, sem se moral vrniti k tovarišem, ki so kopali kaverne.

XVI

Tako smo kopali kaverne tedne in mesece. Meni so dali težko kladivo, katerega sem komaj vzdigoval. Kadar sem ga dvignil, se mi je naredila tema pred očmi. Delo je bilo pretežko za naše moči, ker smo se le redkokdaj do sitega najedli in hrana, kolikor smo jo dobili, ni bila dosti prida. Prisiljeni smo bili garati od ranega jutra do trdne noči in potem so nas nadomestili drugi, ki so delali do belega dne. Prišel je mesec junij in z delom še nismo končali. Takrat sem moral delati ponoči in neko noč sem zadremal s kladivom v roki. V tem stanju me je dobil podčastnik, ki je prišel okrog. Hotel je izvedeti, zakaj ne delam, jaz sem mu pa odgovoril, da sem lačen in da se ne bom lotil dela, dokler ne dobim hrane. Hudič naj vzame vse skupaj, sem dejal. Najboljse bo, da se predam Italijanom, ki imajo vsaj dovolj polente, dočim moramo mi stradati. Podčastnik ni rekel ničesar; obrnil se je in odšel, jaz pa se takrat tudi nisem brigal, če bi me bili na mestu ustrelili. Bilo bi vsaj konec trpljenja in stradanja za vselej. Zjutraj je prišel k meni poveljnikov sluga z ukazom, da me hoče poveljnik takoj videti. Do njega je bilo kakih deset minut hoda in na poti sem slugi raztolmačil spor z podčastnikom in da sem bil najbrž zaradi tega pozvan k poveljniku. Kmalu sem stal pred poveljnikom, ki je poslal telefonista in slugo ven, ko sem stopil v njegovo sobo. Tako sem stal pred njim in čakal, kaj se bo zgodilo. Obrnil se je proti meni in mi povedal, da me bo poslal s štirimi drugimi možmi v dolino, v kateri sovražnik spet nekaj pripravlja. Hinavsko se je smejal, ko mi je to pripovedoval, potem pa je pripomnil, da sem jaz s tem nedvomno zadovoljen, ker mi bo dal priliko, da jo popiham k Italijanom. Uvidel sem, da je moje življenje v njegovih rokah in noge so se mi zašibile v kolenih. Opazoval sem kretnje njegovih rok, kdaj bo segel po samokresu in me ustrelil. To se ni zgodilo, pač pa me je grdo ozmerjal in dejal, da mi bo zaenkrat prizanesel, toda poslal me bo k drugi stotniji. To je bila kazen, ki mi jo je naložil. Ukazal mi je, naj se pozneje spet vrnem, da mi da potrebne papirje za premestitev. Pobral sem svoje stvari in ko sem dobil papirje, sem odšel k enajsti stotniji, ki je bila v rezervi. Prej sem še moral izročiti častniku revolver in znake oddelka strojnic, ki sem jih nosil na ovratniku. Ko sem korakal po cesti, so padale granate okrog mene, katerim pa sem se že privadil. Še vesel bi bil, ako bi me katera ranila, da bi me potem poslali v bolnišnico, a “sreča“ mi ni bila mila. Tako sem počasi krevsal naprej in naenkrat sem zagledal v mali dolinici dim in v zraku je dišalo po jestvinah. V dolinici so bile vojaške kuhinje in v prvi semm se ustavi. Kuharju sem ponudil ves denar za nekaj hrane, on pa me je zapodil iz kuhinje, češ, naj se poberem v svoji stotniji. Tako se je zgodilo tudi v drugi kuhinji. Nihče ni maral denarja, ker ni bil nič vreden in ga je imel vsak dovolj, živil pa je manjkalo. Utrujen in lačen sem končno dospel do enajste stotnije, kjer sem najprej vprašal za stotnikovo pisarno, kjer se je bilo treba javiti in izročiti papirje, katere mi je dal prejšnji častnik v zapečateni kuverti. Kmalu sem stal pred novim poveljnikom, ki je raztrgal ovitek in je pričel čitati papirje. Ko je končal, me je grlo pogledal kakor kakšnega razbojnika in vprašal, zakaj so me k njemu poslali. Odgovoril sem mu, da zato, ker sem se prerekal s podčastnikom. Nato mi je dal listek, na katerega je nekaj napisal v nemščini, ki je nisem razumel in me poslal k drugemu oddelku. Tako sem odšel v drugo barako, kjer me je sprejel častnik, ki je bil še precej prijazen. Tam sem opazil več vojakov, ki so ležali na zemlji in se praskali. Imeli so uši, ki so lezle po njih kakor mravlje. Nekateri so kašljali: bili so prehlajeni, ker so morali ležati na mokri zemlji. Bili so to mladi fantje, od 18 do 25 let, toda na njih obrazih so se poznali znaki velikega trpljenja. Čez nekaj časa je dospela vojaška kuhinja in pripeljala živila. Stopili smo v vrsto in kuhar je pričel deliti jestvine. Ker sem bil zadnji na vrsti, sem se bal, da ne bo nič ostalo zame, vendar mi je kuhar dal nekaj juhe in drobnih kosti kar sem s slastjo povžil. Drugi so dobili poleg tega tudi polovico komisa in nekaj cigaret. Jaz teh stvari nisem bil deležen, ker še nisem bil na listi. Pritoževal se nisem, ker sem slutil, da me imajo na piki in pazijo, kaj bom govoril. Bal sem se, da me ne bi kdo zatožil in potem bi mi spet slaba predla.

XVII

Naslednje jutro smo dobili povelje, da moramo vsi v vrste. Bilo nas je 150 in poveljnik je zapsial naša imena v svojo knjižico. Nato je dal ukaz, da se umaknemo nazaj do divizijske komande, kamor smo prišli po šestih urah hoda. Tu smo imeli dvajset minut odmora, potem pa so nam naprtili vreče s komisom, mesom, moko in drugimi stvarmi. Nekateri so morali nositi težke hlode in debele deske. Naša stotnija je imela namreč nalogo, nositi potrebščine 17. pespolku. Poleg poveljništva tega polka je bilo skladišče, kjer smo odkladali naš tovor, ki so ga potem razdelili stotnijam. To križevo pot smo opravljali vsak dan skozi šest mesecev. Nekega dne, ko je vlekel mrzel veter in smo korakali po stezah, je moj tovariš prerezal vrečo, v kateri je bil komis, potegnil en kos ven ter ga začel jesti. Bil je lačen in se ni oziral na desno ali levo, če ga kdo opazuje. Kmalu sem zagledal poveljnika, ki se je bližal; posvaril sem tovariša, a on se ni zmenil za svarilo. Prišel je poveljnik, potegnil revolver in ustrelil reveža, ki je na mestu izdihnil. Potem se je obrnil proti nam in rekel po nemško, naj nam bo to za zgled, da se ne bo še kateri drugi polakomnil jestvin. Bili smo tiho, kajti če bi kdo zinil besedo, bi ga zadela ista usoda. V februarju 1917. leta nas je zajela huda zima. Padlo je grozno velikega snega in zameti so bili visoki zlasti v dolinah, toda mi smo morali vseeno vsak dan napraviti dolgo pot in nositi stvari, ki jih je potreboval 17. polk. Nekega dne, ko je tako snežilo, da je sneg takoj zabrisal sledove moža, ki je stopal pred menoj, je neki vojak zdrsnil v kotlino, ob kateri smo korakali. Videli smo ga, kako se je boril s smrtjo, toda pomagati mu nismo mogli. Kmalu ga je zasula plast snega in izginil je pod belo odejo. Mnogi so na dolgi poti omagali pod težkim bremenom. Na naših dnevnih pohodim smo videli ruske ujetnike, ki so kidali sneg in popravljali stezice, po katerih smo hodili. Ob prepadih so zabili v zemljo drogove, katerih smo se oprijemali, kadar je pihal močan veter. Mnogo ujetnikov je izgubilo življenje predno je bilo delo končano. Proti koncu februarja so stotnije 17. polka, ki so bile v prvih vrstah, dobile nekaj črne kave, na katero so vojaki nestrpno čakali. Odhiteli so proti kuhinji, v tistem hipu pa so Italijani naskočili naše pozicije. Pričelo se je strašno klanje z bajoneti in tekla je kri, da je bila groza. V bližino pozicij so Italijani prišli skozi predor, ki so ga ponoči zgradili pod debelimi plastmi snega. Tu so čakali, da se je zdanilo, in ko so naši dobili kavo, so izrabili priliko in naskočili pozicije. Iz predora so urdli kakor čebele iz panja in pričelo se je srdito klanje. Naša stotnija, ki je bila v rezervi, je bila takoj pozvana na pomoč. Poveljnik je dal ukaz, da moramo sovražnika še tisti dan pognati z zasedenih pozicij neglede na žrtve. Nataknili smo bajonete na puške in se pomikali počasi proti sovražniku, za nami pa je korakala druga stotnija, katero so tvorili Čehi. Naši topovi so pričeli metati težke granate na to goro in prav tako so frčali šrapneli iz italijanskih topov okrog nas. V zraku so se pojavili italijanski in avstrijski aeroplani in pričeli sipati ogenj iz strojnic. Blizu mene je padla granata in raztrgala dva moža na tisoče kosov. Iz zraka so prileteli prav na mojo čepico še gorki človeški možgani. Vsenaokrog je bilo slišati obupne klice ranjencev, ki so jih zadele granate.

XVIII

V dobri uri smo obkolili goro z vseh strani in čakali povelja za naskok. Kmalu smo dobili signal, nakar smo kot podivjani naskočili italijanske pozicije. Strojne puške so zadrdrale z nasprotne strani in krogle so padale okrog nas ko toča. Poveljnik je tedaj uvidel, da nismo kos sovražniku; odredil je umik, obenem pa je naznanil obnovitev naskoka, ko se bo stemnilo. V tem času so bile naše vrste ojačane z več stotnijami, ki so nadomestile može, ki smo jih izgubili v prvem naskoku. Napočila je noč in spet je prišlo povelje za naskok. Dospeli smo prav blizu italijanskih pozicij in pričeli metati ročne granate na Italijane. Pričelo se je divje klanje ob svitu raket in jarki so bili kmalu napolnjeni s krvjo. Trupla ubitih so ležala vse križem in smo morali korakati čez nje, kakor tudi čez ranjence, ki so se zvijali v smrtnih mukah. V razburjenosti in v temi smo poklali celo nekaj naših vojakov. Večino italijanskih vojakov smo pobili, le nekaj je je ušlo v zadnje vrste, ostali pa so se podali. Pozicije, s katerih so nas zapodili Italijani v nepričakovanem napadu, smo zopet zasedli. Italijani so izgubili mnogo mož, ampak tudi na naši strani je bilo na tristo ubitih in stotine drugih ranjenih. Na teh pozicijah smo ostali teden dni, potem pa so nas nadomestile druge stotnije. Kolikor nas je ostalo, smo bili poslani v rezervo. Od moje stotnije je polovica mož padla na bojišču. Vrzel je bilo treba zamašiti z drugimi možmi, ki so nadomestili mrtve in ranjene. Ko smo bili nekaj tednov v rezervi, je prišlo vprašanje, če je pri stotniji kdo, ki zna ravnati s strojno puško. Edino jaz sem se javil, nakar sem bil obveščen, da bom premeščen k drugi stotniji. Naslednji dan sem že dobil potrebne listine in odšel k drugi stotniji, ki se je nahajala par milj stran. Javil sem se pri poveljniku drugega oddelka kakor mi je bilo naročeno. Tam sem opazil, kar se mi je čudno zdelo, ker sem vedno mislil, da so pri sedemnajstem polku sami Slovenci. Tu pa sem naletel na Nemce, Čehe in druge narodnosti. Kmalu mi je bila stvar pojasnjena. Avstrijske oblasti so se namreč bale upora, če bi bili polki razdeljeni po narodnostih in zato so jih zmešali vse skupaj, da se nebi mogli sporazumeti. Ko se je stemnilo, je prišel ukaz, da moramo kopati jarke do strojnih pušk. To delo smo morali opravljati samo ponoči, da nas ne bi opazil sovražnik. Neko noč, ko sem korakal z drugimi na delo, se mi je naenkrat stemnilo pred očmi in noge me niso hotele več nositi. V prsih me je pikalo, kakor da bi me kdo suval z nožem. Padel sem in nekaj časa ležal v nezavesti. Tovariši, ki so šli pred menoj, me niso opazili in tako sem ostal sam. Po nekaj minutah sem se zavedel; skušal sem vstati, toda noge so mi odpovedale. Z velikim trudom sem se končno privlekel do barake, v kateri je stanoval poveljnik. Ko sem prilezel po vseh štirih v barako, sem opazil poleg poveljnika še tri druge častnike, ki so igrali karte. Poveljnik me je takoj nahrulil, češ, kaj iščem tu in zakaj ne kopljem jarkov. Povedal sem, kaj se je zgodilo in da sem bolan, nakar me je pognal v mojo barako. Dejal je, da me bo naslednji dan obiskal vojaški zdravnik, in če bo ugotovil, da sem simulant, mi bo slaba predla. S težavo sem se privlekel v barako, v kateri je bil moj sošolec in sosed. On je izdelal višje šole in je bil kmalu po vstopu v armado, v katero je bil poslan za eno leto, povišan v častnika. On mi je pomagal do mojega ležišča in me odel s plahto, ki je bila vsa premočena. Po vsem životu sem se tresel in imel veliko vročico. Naenkrat me je nekaj udarilo, kakor da bi kdo spustil v moje telo električni tok. Kar zadušiti me je hotelo in dolgo nisem mogel priti k sapi. Zakričal sem še na pomoč, potem pa sem padel v nezavest. Ko sem spet prišel k sebi, mi je sošolec povedal, da me je deset minut ribal s snegom in tako spet spravil k zavesti. Naslednji dan sem moral k zdravniku, da me preišče. Poleg mene sta se morala podvreči preiskavi še dva druga vojaka, ki sta imela ozebline. Zdravnik je ugotovil, da imam 103 stopinje vročine in da sem v resnici bolan. Dejal je, da bom moral ostati v zdravniški oskbri nekaj dni, če se pa bo stanje poslabšalo, me bo poslal v bolnišnico. Dal mi je zdravila, ki pa so bolezen še poslabšala. Srce mi je tolklo kakor kladivo in vse se je vrtelo pred mojimi očmi. Toliko je bilo bolje v novem prostoru, da mi ni bilo treba ležati na mrzli zemlji. Ležal sem na slami, ki je bila raztresena na deskah. Uši so me pikale, da je bila groza, toda privadil sem se jim že toliko, da me piki niso tako boleli kakor prve dni. Spal nisem nič in v glavi se mi je bledlo. V omotici sem videl sovražnika, ki me hoče prebosti z bajonetom. Ko mu je neki vojak prinesel zdravila, jih nisem hotel vzeti. Nekaj mi je govorilo, da so strul in udaril sem vojaka, ki mi jih je hotel posili potisniti v usta. Vojak me je potem začel zmerjati, v tistem hipu pa je prišel zdravnik, ki je vojaka oštel in ga posvaril, da ne sme tako ravnati z bolniki. V tisti baraki je ležalo kakih deset drugih bolnikov, katere je zdravnik preiskal. Dva je še tisti dan poslal v bolnišnico, ker sta bila nevarno bolna. Meni je dejal, da bom ostal tu nekaj dni in če se ne bo obrnilo na bolje, me bo potem poslal v bolnišnico. Zdravnik namreč ni poslal nobenega v bolnišnico, ako ni bil že napol mrtev.

XIX

Popoldne tistega dne so Italijani obnovili bombardiranje. Okrog nas so padale težke granate in železo in kamenje je udarjalo na streho, pod katero smo bolniki ležali. To nas je prestrašilo in nekateri so pričeli jokati in moliti. Prosili so Boga, Marijo in vse svetnike, naj jih obvarujejo pred granatami. Zdravniki in sanitejci so se navadno poskrili v kaverne, ko so topovi pričeli metati granate, bolnike pa so pustili v baraki. Rdeči križ, ki je bil naslikan na strehi barake, nas bo varoval pred sovražnimi kroglami, so govorili. Toda sovražnik se ni dosti zmenil za taka znamenja in granate so večkrat razbile barake, v katerih so se nahajali bolniki. Še tisti večer sem v zmedenosti vstal z ležišča in ušel iz barake. Pred očmi so mi vstajali sovražniki, ki merijo s puškami name, da me ustrele. Zašel sem na neko stezo in se vedno bolj oddaljeval od barake. Noč je bila temna, a jaz sem se vseen oziral nazaj, če mi je sovražnik za petami. Naenkrat sem se znašel na pokopališču, kjer je bilo polno lesenih križev. Zdelo se mi je, da se ti križi spreminjajo v vojake in začel sem bežati. Pri begu sem se spodtaknil in prevrnil v graben, ki so ga izkopali za ubite vojake. Obšel me je občutek zadovoljnosti, ker sem se znašel v grabnu. Stiskal sem se k zmrznjeni zemlji in zdelo se mi je, da vsenaokrog padajo krogle. Naenkrat se zvali name truplo ubitega vojaka, ki so ga prinesli vojaki z naših pozicij in vrgli v graben. Začel sem kričati in se boriti s truplom, ker sem mislil, da je sovražnik skočil name. V bližini sem slišal govorjenje in izvlekel sem se iz grabna. Opazil sem dve postavi in ju pričel obmetavati z zemljo, postavi pa v tek. Bila sta to dva moža, ki sta prinesla mrliča in menda sta mislila, da je vstal od mrtvih in ju pričel napadati. Pozneje sta se okorajžila in se vrnila z dvema sanitejcema. Posvetili so z električno svetilko v graben in sanitejca sta me spoznala. Nato so me izvlekli iz grabna in odvedli nazaj v barako. Tam so me položili na deske in privezali, da nisem mogel popihati. Jaz seveda nisem nič vedel, kaj sem počenjal, ker me je mučila vročica. To so mi povedali šele potem, ko sem ozdravel. Po desetih dneh so me poslali nazaj k mojemu oddelku. Zdravnik je napisal listek in mi naročil, naj ga izročim poveljniku. Na listku je bilo rečeno, da ne smem opravljati nobenega dela nadaljnjih pet dni, kajti bolezen me je bila precej izdelala. Po petih dneh sem moral prijeti za prejšnje delo. Kopali smo tunel pod goro, ki je imel priti na drugi strani ven, da bomo imeli pogled v dolino, v kateri se nahaja sovražnik. Dobili smo ukaz, da moramo hiteti s kopanjem, ker se sovražnik že pripravlja za ofenzivo. To nam je sporočila letalska diviza, katera je dnevno pošiljala letalce nad italijanske pozicije, da so snemali slike. Poročilo se je glasilo, da sovražnik vlači težke topove in municijo na to goro in iz tega so sklepali, da se pripravlja za napad. Moj oddelek je za delo v tunelu dobil vrtalni stroj na bencin, ki je vrtal luknje v skalah, da je šlo delo bolj hitro izpod rok. Z njim so prišli tudi novi možje, ki so znali ravnati s tem strojem. Kadar so zvrtali dovolj lukenj, smo jih mi morali zadelati z dinamitom, potem pa smo se umaknili v zavetje, kjer smo čakali, da so se užgale vrvice. Po eksplozijah, ki so razbile skale, smo morali odstraniti kamenje, drugi pa so nadaljevali z vrtanjem. V tem tuneli smo delali noč in dan skozi sedem tednov in končno smo prerili hrib. V podzemski luknji, ki smo jo z velikim trudom izvrtali, je bilo prostora za več stotnij.

XX

V začetku junija so pričeli uhajati na našo stran italijanski vojaki, ki so bili postavljeni za stražo v prvih vrstah. Slišali so namreč, da bo treba kmalu naskakovati avstrijske čete; tega so se bali, zato so pribežali k nam. Vsi ti vojaki so bili poslani pred vrhovno povečjništvo, kjer so jih izpraševali in tako izvedeli, da se bo ofenziva pričela sredi junija. tako smo bili informirani, da se res nekaj kuha na nasprotni strani in na to smo se morali dobro pripraviti. Dan pred napovedano ofenzivo smo se dobro oborožili in vsak mož je dobil tri škatlje konzerviranih živil. Radi bi jih bili takoj pojedli, ker smo bili lačni, a treba se je bilo premagovati. Moj tovariš pa se ni mogel vzdržati in je vsa živila pojedel, čeprav smo ga svarili, da ga poveljnik lahko ustreli za ta prestopek. On se ni zmenil za svarilo in res je par ur pozneje plačal prestopek z življenjem. Zvečer je namreč prišel častnik, ki je pregledal nahrbtnike, da ugovoti, če imamo še konzerve. Ker jih moj tovariš ni mogel pokazati, ga je poklical na stran in ustrelil. Zapretil nam je, da bo slična usoda doletela vsakega, ki se bo polakomnil živil. Nato je odšel, mi pa smo se zgražali nad brutalnim činom. Po polnoči smo zasedli tunel in ob dveh zjutraj 15. junija se je pričela ofenziva. Italijanski topovi so grmeli, da se je vsa gora tresla; granate so tulile v zraku in padale na zemljo nad našo kaverno. Skalovje v kaverni je šrkipalo in bali smo se, da nas bo kmalu pokopalo pod seboj. Vojake, ki so stražili strojnice, je jeklena toča pregnala in pribežali so v kaverno. Jaz sem imel srečo, ker sem stražil strojnico v kaverni, kjer sem bil varen. Od onih, ki so stražili strojnice na prostem, je bilo mnogo ranjenih in nekatere so granate raztrgale na tisoče kosov. Proti večeru je naš telefonist prejel sporočilo, da so italijanske granate uničile naše kuhinje in tudi skladišče 17. polka. Kar niso razdejale granate, je pokončal ogenj. Baraka, v kateri smo prej stanovali, je bila tudi uničena in prav tako jarki, ki smo jih izkopali. Vse je bilo narobe, kakor da se bliža sodni dan. Upali smo, da bo bombardiranje prenehalo, ko se bo stemnilo, da bomo šli ven iz brlogov in se naužili svežega zraka, ampak sovražnik je kar naprej sipa smrtonosne granate in šrapnele. Obstreljeval nas je dva dni in dve noči neprenehoma in v tem času nismo dobili niti tople vode. Poveljnik nam je dovolil, da lahko vsak večer pojemo eno konzervo in to je bilo vse. Bombardiranje je nekoliko pojenjalo šele tretji dan opoldne. Sovražnik je potem pričel obstreljevati naše rezerve v zaledju. V zraku so se prikazovali italijanski aeroplani in eden se je spustil prav nizko, da vidi, če je že vse uničeno. Istočasno smo opazili pred nami sovražne patrulje, ki so se nam bližale. Otvorili smo na nje ogenj iz strojnic, kar je tako prestrašilo italijanske vojake, da so zmetali puške proč in se podali. Ujetniki so bili takoj zaslišani in povedali so, da so dobili povelje, da morajo za vsako ceno zasesti to goro in vse bližnje gore še tisti dan. Rekli so, da je bilo v akciji osemsto topov in velika armada. Torej ni bilo nič čudnega, ko je tako grmelo in treskalo, ker je bruhalo ogenj toliko število topov na naše pozicije. Kmalu smo od levega krila prejeli obvestilo, da se sovražnik pomika proti nam in naj se dobro pripravimo. Naše strojnice so bile v redu, vsak mož na svojem mestu in treba je bilo le pritisniti na gumb, pa bodo pričele sipati jekleno točo proti sovražniku. Tako pripravljeni smo čakali na Italijane. Naenkrat smo zagledali sovražne čete, ki so se zapodile proti nam. V tistem hipu so se oglasili naši topovi v ozadju in pričeli bruhati šrapnele, mi smo pa morali čakati, da so prišli blizu nas. Dospeli so v malo dolinico in takrat so zadrdrale naše strojnice, ki so jih od prvega do zadnjega pokosile. Niti eden se ni vrnil in slična usoda je zadela druge oddelke, ki so se zapodili proti nam. V par urah je bila tista dolinica polna mrtvakov in ranjencev. Sovražnik je naskakoval naše postojanke kake tri ure; ko je uvidel, da nam ne more do živega, je odnehal. Naše strojnice in topovi so ubili tisoče Italijanov in tako se je ofenziva ponesrečila. Tisti, ki smo ostali še živi in nismo bili ranjeni, smo bili veseli, ker se je vse dobro izteklo. Po ofenzivi je zavladala nočna tišina, katero je v presledkih prekinilo vpitje ranjencev v bližnji dolini. Okrog polnoči smo dobili nekaj tople juhe, katero smo s slastjo povžili.

XXI

Šele proti koncu julija je izginil sneg v tirolskem gorovju, na stranek, ki so bile obrnjene proti solncu, toda v globelih ga je bilo še veliko. Za nas je bilo toliko bolje, ker ni bilo treba prezebati. Hodili smo se gret na skale kakor martinčki. Nekega dne, ko sva se s tovarišem grela na skali, je prilezla iz luknje velika kača. Ker sva bila lačna, sva jo ubila in odnesla v barako, kjer smo imeli majhno pečico. Razsekala sva jo na kose in vrgla v lonec ter pričela kuhati. Kmalu se je začel širiti prijeten duh, ki je privabil tudi ostale tovariše. Mislili so, da sva ujela ribo in prosili so, naj jim dava košček mesa, ko bo skuhano. Povedala sva jim, da je v posodi kača, ne riba, toda ker so bili lačni, jim je mehko meso šlo v slast kakor nama. Potem smo sklenili, da bomo še ubijali kače in si z mesom tešili lakoto. Nekaj tednov pozneje se je vrnil k našemu oddelku moj sošolec, ki je bil nekaj časa na dopustu v rojstni vasi. Prinesel mi je hlebček kruha in zavoj cigaret, ki mu jih je izročil moj oče. Kruh sem z veseljem pojedel, čeprav je bil star in trd ko kamen. Vpraševal sem ga, kako se imajo doma in izvedel, da so vsi zdravi, toda fantov je zelo malo v vasi. Prihodnji mesec bodo šli v armado sedemnajstletni fantje in doma bodo ostali samo starci, ženske in otroci. Povedal je tudi, da se sliši grmenje topov s fronte v domačo vas in da se okrog Gorice vrše ljute bitke in da nihče ne ve, kdaj bo konec vojne. Približala se je jesen in mi smo še vedno čepeli v tirolskih hribih. Pripravljali smo se za hudo zimo, katere smo se vsi bali. V decembru je že zapadlo veliko snega in v januarju je snežilo tri tedne neprenehoma. Sneg je bil tako debel, da smo lahko vrtali predore pod njim. Živil smo prejemali čim dalje manj, ker je vsega manjkalo. Mučil nas je tudi mraz, ki je bil dostikrat 40 do 50 stopinj pod ničlo in ni mogel noben vojak vzdrževati na straži več ko 15 minut. Mnogim so zmrznili nosovi, noge in ušesa, da so jih morali poslati v bolnišnico. Po dveh letih bivanja v tirolskem gorovju, ko nismo videli nobenega civilista in bili popolnoma ločeni od ostalega sveta, je prišlo povelje, da se sedemnajsti pol umakne nazaj. Vsi smo se razveselili te novice. V pustem gorovju smo postali napol divji in komaj smo poznali drug drugega. Bili smo raztrgani, zamazani, polni uši in izstradani, vendar smo z radostjo pričakovali trenutka, ko bomo po dveh dolgih letih spet lahko uživali lepoto ravnin in dolin, krajev, kjer raste zelena trava, cveto jablane in črešnje ter se pretakajo bistre vode v potokih ...

XXII

Neko jutro je prišlo povelje za odhod. Pobrali smo svoje stvari in se pričeli pomikati v dolino. Dosegli smo cesto, ki se je vila okrog hriba, na čigar nasprotni strani so se nahajali Italijani. Nad njihovimi pozicijami smo zagledali zrakoplov, ki nas je menda opazil, kajti kmalu so se oglasili topovi in pričeli metati granate proti nam. Pričeli smo preklinjati, ker nas ni Italijan pustil pri miru niti sedaj, ko smo odhajali v rezervo, da se nekoliko odpočijemo. Ko smo bili že silno utrujeni od hoje in smo bili vsi premočeni od znoja, smo dobili odmor. Zvalili smo se kar v obcestne jarke in tam obležali. Jaz in dva tovariša smo se odpravili v dolino, da se napijemo vode, ker smo bili silno žejni. Ko smo dospeli v dolino, se je vsula ploha granat krog nas in ena je pričetela naravnost v mlako. Enemu tovarišu je odbila glavo, drugemu pa so drobci železa povzročili veliko rano v trebuhu in je kmalu v groznih bolečinah izdihnil. Jaz sem bil ranjen v nogo in hotel sem se izvleči iz mlake, toda noge so mi odpovedale. Pričel sem klicati na pomoč, a nihče me ni slišal, kajti stotnija je že odkorakala naprej. V bližini ni bilo žive duše in tako sem ves dan ležal poleg ubitih tovarišev. Rano sem za silo obvezal, toda krvavenja nisem mogel ustaviti in sem se onesvestil. Kako dolgo sem ležal v nezavesti, ne vem. Odprl sem oči in zagledal psa, ki je začel cviliti. Bil je od Rdečega križa, kar sem spoznal po znaku na platnu, ki ga je nosil. V svoji krvi sem namočil robec in ga zataknil pod jermen, ki ga je pes nosil na vratu. Žival je takoj odbrzela in dobil sem občutek, da bom rešen. Precej nato so pričele spet padati granate na hrib, pod katerim sem ležal in dorbci železa so prileteli tudi v mlako. Slišal sem korake vojaških čet, ki so šle po cesti in ragetanje konj, ki so vozili topove. Napel sem vse svoje moči, da zavpijem, toda glas je bil hripav in šibek ter ni dosegel vojakov, ki so korakali mimo mene. Ko sem že skoro popolnoma obupal in mislil, da bom ostal med ubitima tovarišema, se je vrnil pes in me pričel spet lizati. V posodici iz aluminija mi je prinesel toplega čaja, ki je dišal po rumu. S tresočimi se rokami sem prijel posodo in izpil tekočino in takoj sem se bolje počutil. Dvignil sem se nekoliko, toda noge, ki je že pričela otekati, nisem mogel premakniti. Vedel sem, če ne bo prišla hitro pomoč, da bom tu ostal za vedno. Pes je spet odšel, odkjer je prišel, kako uro pozneje pa se je vrnil in z njim sta prišla dva sanitejca, ki sta mi rano dobro obvezala in me odnesla. Psu sem bil neizmerno hvaležen, ker mi je rešil življenje, kajti celo noč bi bil gotovo izdihnil. Sanitejca sta me odnesla v vojaško bolnišnico, kjer so mi ponovno obvezali rano. Tam je bilo polno ranjencev, katere so naložili na vozove in odpeljali do postaje zračne železnice, ki je vodila z enega hriba na drugega. Posadili so nas v vozičke in tako smo se spet vozili nad prepadi. Na drugi strani je čakal na nas železniški vlak; naložili so nas v vagone in odpeljali smo se v Trident. Ko smo dospeli na cilj, smo opazili avtomobile, na katere so nas posadili in odpeljali v bolnišnico. V bolnišnici so nas skopali in očistili uši, potem pa je bilo treba iti na operacijsko mizo, da nam potegnejo iz ran drobce železa. Iz operacijske sobe so nas odpeljali v drugo veliko in čisto sobo, v kateri so stale dolge vrste postelj. Novo življenje se je zbudilo v meni, ko so me položili v čisto posteljo, leprav sem trpel hude bolečine. Uši me niso več nadlogovale in čutil sem se srečnega. Treskanje granat in grmenje topov mi ni več brnelo v ušeih, ker sem bil daleč od fronte. Motilo me je le stokanje in ječanje ranjencev, ki so se zvijali v bolečinah.

XXIII

Po dveh tednih bivanja v tej bolnišnici so mene in več drugih ranjencev premestili v Prago na Češkem. Tam je bila velika vojašnica, katero so preuredili v bolnišnico. Tu so me ponovno operirali na nogi in pobrali zadnje železne drobce iz rane. Nekaj ranjencev, ki so bili poslani z menoj vred v to bolnišnico, je v enem mesecu že okrevalo in poslali so jih nazaj k polkom na fronti, v novo trpljenje, na novo križevo pot. Po šestih tednih bivanja v Pragi so me poslali na Dunaj, kjer so vzeli sliko od rane ter povedali, da železnih drobcev ni več v rani in da kost ni poškodovana. Tu sem imel zelo dobro strežbo in bilo je vse lepo čisto, le hrano smo dobivali v pičlih odmerkih. Nekega dne je prišel k moji postelji človek, ki ga nisem poznal. Zagledal se je v moje ime, ki je bilo napisano na tablici ob postelji, nato pa me nenadoma vpraša: “Ali si ti - Alojz?“ Jaz ga gledam začudeno, ker je spregovoril v slovenskem jeziku, toda spoznati ga nisem mogel. “Ali več ne poznaš svojega brata Rudolfa?“ je bilo drugo vprašanje. “Ah, ti si Rudolf!“ sem vzkliknil. Nikdar te ne bi spoznal, ker si tako shujšal. Res, bila sva oba shujšana in tudi brat me ne bi bil spoznal, da ni videl mojega imena na tablici. Nato sva se objela in obema so pritekle solze iz oči ob tem nepričakovanem snidenju. Takoj sem opazil, da je šel tudi brat skozi veliko trpljenje. Prej je bil močan in rejen, sedaj pa ga je bila sama kost in koža. Vojna je nama pustila neizbrisljive posledice. Brat mi je pokazal levo roko, ki je bila vsa razmesarjena. Povedal mi je, da je bil devetnajstkrat operiran na roki in prestal grozne bolečine. Roka je bila pohabljena: prsti so bili trdi in jih ni mogel premikati. Hudo mu je bilo, ker je vedel, da je pohabljen za vse življenje. Tri tedne sva bila v dunajski bolnišnici in imela sva si marsikaj povedati. Govorila sva o trpljenju in mukah, ki sva jih prestala v vojni. On je bil težko ranjen na Kalvariji pri Gorici, ko so Italijani naskočili avstrijske pozicije. Njega so dobili v roke Italijani, ko se je zaradi težke poškodbe onesvestil. Odvedli so ga v bolnišnico, kjer so zdravniki zelo grdo postopali z njim. Hoteli so mu odrezati roko, a on se je uprl. Obkladali so ga z grdimi priimki in mučili na razne načine. Ko so se mu rane nekoliko zacelile in so videli, da bo ostala roka pohabljena, da ne bo mogel več streljati z njo, so ga zamenjali za italijanskega vojaka, ki so ga ujeli Avstrijci in je bil tudi pohabljen. Po treh tednih se mi je rana že dobro zacelila, nakar me je zdravnik poslal h konvalescentnemu oddelku, kjer so mi dali dopust za dva tedna. Okrog 20. oktobra je doba dopusta potekla in moral bi iti spet na fronto k svojemu polku. To, da bi šel spet v mesnico, mi je smrdelo, zato sem pričel tuhtati, kako bi se izognil. Šel sem k županu in se javil na način, da je mislil, da odhajam na fronto, toda šel sem v Ljubljano, kjer sem imel strica. Odločil sem se, da ne grem nazaj na fronto, pa naj se zgodi karkoli. Tako sem prišel k stricu in pri njem sem ostal. Pomagal sem mu pri njegovem delu in skrbno pazil, da me nebi zasačili ko dezerterja. Od ruskega ujetnika sem dobil čepico in mislili so, da sem res ruski ujetnik. Pridejo naj, uklenejo naj me in s silo odvedejo na bojišče, toda branil se bom do zadnjega, je bil moj sklep. V domači vasi pa so orožniki hoteli izvedeti, kje sem, ko so prejeli poročilo, da se nisem zglasil pri svojem polku na fronti. Župan jim je povedal, da sem šel nazaj na fronto in da se mu čudno zdi, ker me ne morejo najti. Prav tako je orožnikom povedal moj oče, ko so se oglasili na njegovi hiši. Jaz sem se medtem skrival pri stricu v Ljubljani in bil vesel, ker sem se na tako lep način izmuznil, da me niso poslali na fronto. Minili so dnevi in tedni in prišel je 11. november. Okrog treh popoldne so pričeli zvoniti zvonovi v vseh cerkvah in oglasile so se tovarniške sirene. Vsi smo bili kakro obsedeni, ker v prvem hipu nismo vedeli, kaj vse to pomeni. Odhiteli smo na ulice, kjer je bilo polno ljudi in je človek slišal vriskanje in hrup z vseh strani. Kmalu smo izvedeli, da je vojne konec, kar smo pozdravili z navdušenimi živio-klici. Jaz sem bil silno vesel te novice, ker sem vedel, da mi ne bo treba iti pred vojno sodišče, katero bi me prav gotovo obsodilo v smrt kot dezerterja.

XXIV

Ljubljanski župan je še tisti večer izdal proglas, ki so ga objavili vsi listi. V proglasu je pozval vse fante, naj se prostovoljno prijavijo k narodni straži, za kar bodo prejemali dobro plačo. Jaz sem se odzval pozivu in naslednji dan prijavil, ko so obljubili, da bo vsak prejemal osem kron na dan za hrano. Narodna straža je potem zastražila vse ceste, kajti poverjena je bila naloga, da razoroži vse vojaške čete, ki se vračajo z bojišča in prihajajo v mesto z zapada. Narodna straža je obkolila tudi oba ljubljanska kolodvora. Kmalu jo je prisopihal vlak, čigar vagoni so bili natrpani z vojaštvom. Častnikom in vojakom smo ukazali, naj oddajo svoje orožje, kar so storili brez upiranja. Iz vagonov so metali puške in drugo orožje na kupe, ki so stalno rastli. Naslednji vlak je pripeljlal madžarske vojake in oficirje, ki pa niso hoteli takoj oddati orožja. Rekli so, da ga bodo vzeli s seboj na Ogrsko. Mi smo potem ob progi postavili strojne puške in jim povedali, da vlak ne bo odpeljal naprej, dokler vsi ne izročijo orožja. Vlak je stak na kolodvoru poldrugo uro, in ko so častniki uvideli, da je stvar resna, so se podali. Zmetali so orožje iz vagonov, katere smo potem še posebno preiskali, da ugotovimo, če so vsega oddali. Tako so moral storiti vse vojaške čete, ki so se pripeljale v Ljubljano. Naslednji dan sem šel z osmimi drugimi fanti na stražo na Dunajski cesti. Ko smo tako stali na straži. je pridrvel mimo lep vojaški avtomobil, v katerem sta sedela dva visoka vojaška častnika, njuna straža in šofer. Ustavili smo avtomobil in jim ukazali, da morajo izstopiti in oddati orožje. Bili so avstrijski Nemci in so se nekoliko obotavljali in izgledalo je, da nas niso razumeli. Prestrašile pa so jih najbrž naše grozeče kretnje in kričanje. Častnika sta imela srebrne samokrese, katere smo jima odvzeli. Prebrskali smo tudi vso prtljago, ki je bila v avtomobilu in pobrali vse, kar se je nam zdelo, da je nekaj vredno. Enemu častniku je moj tovariš odvzel tudi golenice, ki jih je nosil. Potem smo jim ukazali, da morajo odstraniti s kap znake, na katerih je bilo ime cesarja Karola. Ker so se nekoliko upirali, smo jim odtrgali znake in potem vrgli kape pred nje. Bili so silno preplašeni, toda noben se ni upam črhniti besedice. Tisti, kateremu je tovariš odvzel golenice, je dobil še brco, češ, prej si nas ti ustrahoval, sedaj bomo pa mi tebe. Potem smo ukazali šoferju, naj vse odpelje proti šentpeterski vojašnici, kamor jih je spremil eden od naše čete. Imeli smo dosti veselja, ker smo lahko ustrahovali arogantne častnike, pred katerimi smo morali pred par tedni stati pokonci kakor sveča. Eno uro pozneje je prišel drugi avtomobil, v katerem se je vozil general in dva strežnika. Avtomobil smo ustavili in vsem ukazali, da morajo izstopiti. General je odgrnil svojo suknjo in pokazal rdeče obrobljen suknjič, znak njegovega dostojanstva. Zvezde na vratu so se svetile kakor demanti in bil je užaljen, ker je mislil, da ne vemo, kdo je. Mi pa se nismo zmenili za njegovo užaljenost, temveč mu ukazali, naj takoj izstopi, če ne, jo bo dobil s puškinim kopitom po glavi. Potem, ko se je izkobacal iu avta, smo zahtevali, naj izroči orožje. Pričel se je upirati in delal se je, kakor da bi hotel pokazati, da nas ne razume. Dva moža sta potem namerila nanj puške, dva druga pa sta mu odvzela srebrn in z zlatom obrobljen revolver. Potegnili smo mu tudi kapo z glave in odtrgali cesarski znak: kapo smo potem vrgli pred njegove noge, in ko jo je hotel pobrati, jo je moj tovariš brcnil, da je zletela preko ceste. Nato smo preiskali njegovo prtljago. Imel je štiri velike kovčege, katere smo potegnili iz avta in preiskali. Kar je bilo vrednega, smo pobrali in potem ukazali šoferju, naj odpelje kovčega na določeno mesto. Dva kovčega smo potisnili generalu v roke in ga napotili proti južnemu kolodvoru. Tako smo se prostaki maščevali nad visokimi častniki, ki so v vojni postopali z nami kot s psi. Vojna je bila končana in mi, ki smo šli skozi grozno trpljenje v svetovnem klanju, smo praznovali svoj dan.