Mojster

Skoz steklo gledam v sivi labirint,
kjer stroj pri stroju črni drob prevrača,
kjer vije se med valji konopnena kača
in kot neumna se vrtijo med vreteni krila.

Čuj mojster,
menda sem tvoj svet vzljubila.
Orjaški stroji in ljudje pokriti s prahom
so mi postali do poslednjega domači.
Ne vem, kaj v njih me pravzaprav privlači,
da spet se vračam in jih znova gledam.
Primerjam tvojim jih besedam.

Ko z računalom greš med stolpci
iz vreten,
ko božaš sukane lanene niti,
ko znaš na sleherno vprašanje govoriti,
spoštljivo nesem k svojim ustom prst:
da ga ne zmoti moja nova brst.