Ne obdolžuj me. Vsemogočni,
Ne karaj, prosim, me nikar,
Zato, ker ljubim mrak polnočni,
Ker moti srce strasti čar.
Zato, ker redko v dušo hodi
Besed mi tvojih živi šum;
Zato, ker v temnih zmotah blodi
Od tebe daleč še moj um.
Zato ker reka navdušenja
Na prsi moje tak bobni,
Zato, ker divja moe kipenja
Tak često mrači svit oči ;
Zato, ker svet mi je pretesen —
Umeti Tebe sem se bal, —
In z grešnim glasom svojih pesen
Pa nisem Tebi čast dajal.
Ugasi pa ta čudni plamen,
Ki bode v meni vse sežgal,
In srce mi prestvari v plamen.
Da lepše bom pred Taboj stal.
Ohladi petja žejo grozno.
Ki tak mori me, stvarnik moj :
Takrat bom, da le ne prepozno, J
Na tesni pot se vrnil Tvoj.
