Molitev v nevarnosti največ premore
| Molitev v nevarnosti največ premore! Hraboslav Pernè |
Po resnični prigodbi spisal Hrabroslav Pernè.
| |||||||||||||
Na severnej strani od mesta Inšpruka v Tirolah leží majhena vas, zakrita v temno smerečje, ki obrašča podnožje velikanskih gor tod okrog. Prebivalci tega mirnega kotička kupčujejo z lesom in živino. Le redko zajde kak meščan v to revno vas; ker pot le-sem je silno težavna in sterma, kakor sploh v goratih Tirolah. Popotnik, ki hoče tirolske kraje bolj na tenko ogledati, mora biti posebno dobrih pljuč in nog, ker tu gre vsaka pot vprék in navzdol; tedaj je boljše, ako zna malo več plézati, ko plesáti. Solnčni žarki, ki tebe po letu večkrat primorajo, da se klobuka z vroče glave iznebiš, vendar niso v stanu silno visokim goram belega pokrivala z glave potegniti. Pa če tudi nektere gore svoj beli klobuk poleti izgubé, vendar ga že sredi kimovca kaj dobro čéz ušesa potegnejo, in precej pobegnejo ljudjé in živina z višav v doline, da jih ondi snegovi ne zapadejo. Kakor hitro se zima približa, berž se vse v hribih stoječe hiše in vasí tako s snegom zagrebó, da komaj kak dimnik na strehi ali kako visoko drevo iz snežnatih valov pokuka. Kaj pa še takrat, kedar sever čez gole višine pribrije! „Z Bogom prijazne dolinice doli spodej!“ Tako si lehko rekó planinci, kedar jim sever vse pote zamete in če hoče sosed k sosedu priti, morata si prej ulice skozi sneg, ki celó do strehe seže, narediti s terdnim prepričanjem, da jim bode drugi dan delo vnovič začeti. In ako ti povem od strašnih plazov, ki s silnim germenjem skalovje, drevje in drugo šaro gorá lomijo in s seboj navdol pritirajo ter ko bi trenil marsikako življenje pod sneženo odejo za vekomaj pokopljejo tako mislim, dragi bralec! da boš rad mirno doma ostal. Pri vsem tem je dežela zmeraj lepa in njeni prebivalci so pobožni in z vso vdanostjo ostanejo zvesti katoliškej veri. Kdor potuje tod po deželi, ali lazi po gorah, ali naj pride v kako hišo, gotovo bo z glavo majal, ker toliko podob, znamenj, križev in drugih pobožnih spominkov nikjer ne bo našel, kakor tukaj. Tudi se Tirolci zvestó deržé starih lepih šeg in navad, ktere v življenji radi in veselo spolnujejo.
Bilo je leta 1850, ko je huda zima omenjeno vas z velikimi zameti obiskala, da ni bilo drugega videti, kakor neizmerna plahta ledú in snega, ki je tiho vas skoraj popolnoma pokrila. Le cerkvica s šibkim stolpičem je nekako ponosno iz snega po zakritih hišicah gledala, v kterih je zdaj dolga zimska samota kraljevala. Ljudje so si priskerbovali kako hišno orodje, ali pa so se pečali z živino, ktere so dokaj rogov v hlevih imeli. Vse je bilo tiho, kakor v grobu.
Stopimo v čedno hišico, kjer se čuje krepki glas čverstega možaka, ki je komaj letni čas svojega življenja nastopil. Ravno je dokončal večerno molitev, kterej ste Katra, njegova žena, in Anica; mala hčerka, zvesto odgovarjali.
„Lehko noč, ata!“ reče Anica svojemu očetu, kteremu je bilo Boltè ime, in mu ponudi rudeče lice, da jo poljubi, predno gre spat.
Boltè je veljal po celej vasi kot pošten in delaven mož, imel je zdrave, krepke ude, zato se mu pač ni bilo treba bati, da ne bi mogel svoje žene in hčerke z živežem dostojno preskerbovati. Imeli so zmeraj po potrebi dovolj ter so v zadovoljnosti in kerščanskej bogaboječnosti mirno in veselo skupaj živeli; zato pa tudi božji blagoslov ni izostal.
Sreča na zemlji pa ne obstojí samo v bogastvu; ampak veselo in zadovoljno serce daje človeku tiste sladke občutke, ki je imenujemo srečo. Sreča tedaj kraljuje v dnu serca in zastonj bi je iskal po daljnem svetu; zastonj bi je iskal v deželah, kjer se zlata in srebra bogati zakladi najdejo, v mestih, kjer so krasne palače bogatinov, ki vse imajo, kar le serce poželi, zraven pa so nezadovoljniši od prebivalcev nizke bajte, ki oddaljeni od posvetnega šuma mirno živé. Ali če na berzej barki po nemirnih morskih valovih v lepše kraje in med tuje ljudstvo prijadrati želiš, mar misliš tam srečo najti? — O ne! hodi od jutra do večera in išči je križem sveta, pa je vendar ne boš našel. Zadovoljnost le — je steber vse sreče.
Srečno se je torej družinica v tirolskih gorah štela, ker je bila s svojim stanom popolnoma zadovoljna. Zarano zjutraj na nogah je bil Boltè pervi, ki je delo z Bogom začel in zvečer, ko so solnčni žarki ugasnili, končal ga je tudi s serčno molitvijo v družbi svoje žene in hčerke popolnoma srečen. Tako so jim vedno tekle ure veselja, ker so pobožno med seboj živeli.
Ko se je Anica spat odpravila, povzame Boltè besedo ter reče ženi: „Katra! derva so nam pošla in merzla zima nima usmiljenja; treba jih bo jutri v goro iskat iti!“ Katra na-to nekoliko polén v peč sušit dene, da bi jutrišni dan pri zajutreku, ki ga bo možu za odhod skuhala, raje gorela; zraven pripravi še druge potrebne reči. Tako je bilo vse pri rokah.
Komaj jutranja zora prihodnjega dné napoči in visoko v nebo kipeče velikane zlatiti začne, ko Boltè urno s postelje skoči. Berž se pokriža in kmalo stoji ves za odhod napravljen. Zdaj privleče še saní, ki so celo polletje v skrivnem kotu tičale in je preskerbi s potrebnimi vervmi. Potem skerbno ogleduje sekiro, in ko se njene ostrine do dobrega prepriča, priveže jo tudi k saném. Med tem je Katra zajutrek skuhala in radostno zdaj moža v zakurjeno izbo k mizi pokliče. Po navadnej molitvi, brez ktere nobeden ni smel žlice v roke vzeti, okrepčata se Boltè in Katra s tečnim jedilom za delo. Ko odmolita hvalno molitev po jedi, koraka korenjaški Boltè skozi duri; pokropivši se z blagoslovljeno vodo, ktera se v starodavnej cinastej posodici, pri vratih visečej, nikoli ni posušila.
Zunaj si zadene saní na ramo in z gorjačo v rokah zakliče svojej ženi: „Bog te obvari!“ v poslovilo, ktera se je milo na vežni prag vstopila in ravno tako lep pozdrav: „Bog te obvari!“ za njim zakliče.
Boltè odide po srebernatih iskrah zamerznjenega snega in više in više že stopa v goro, ko iz malega okenca solzno oko Katrino vedno še gleda za njim, ker čudno čudno jej je pri sercu, da se njen pogled kar ločiti ne more od ljubega moža, ki je pa očém ravnokar v temni gozd zginil. Po dolgej težavnej poti najde Bolté kraj, kjer bi brez škode sekati smel. Urno verže sani z rame, vzame ostro nabrušeno sekiro v roke in daleč po gori se razlega mah na mah, ktere čversta Boltétova roka mogočnej jelki tako dolgo pritíska, dokler se ponižno do tal ne prikloni. Kmalo razcepi deblo in naloži derva na saní, da-si ravno je merzlo ivje njegov tirolski klobuk kaj dobro, obelilo, kakor bi bil z žaganjem posut. Po dokončanem delu zatakne skorjo kruha, zažvižga potem eno domačo, sede na saní in zderči v božjem imenu proti domu. Kako nevarno je pa po zametenih potih na obloženih sanéh se z gore dersati, to vé in zna le tisti, ki je skušen in prisiljen, da si mora z dervami kruh služiti. Ena stopinja, napačno storjena, prinese dostikrat smertno nevarnost. Le ljudjé, ki so v tacih nevarnostih od mladih nog izrejeni, ne izgubé poguma in zavednosti, kedar se jim nevarnost približa. Bolté je bil eden tistih, ki z varno roko in bistrim očesom vsako ped poti dobro pregledajo, predno jo kam zavozijo. Srečno je imel že velik kos pota za seboj; ko pride na ozko stezo, ktera je vila čez čerovje, komaj toliko široko, da je mogel siloma sani za seboj vleči.
Tik steze je sterma skalnata stena, pod ktero je s snegom zapadli prepad vedno svoje žrelo odperto imel. S previdnostjo poskuša zamerznjeno odejo, ali bi deržala težo ali ne, in že zapiči železno okovano gorjačo v led, potisne saní za seboj, — kar se uterga kup snega pod nogami in potegne njega in sani v globočino s seboj. — — —
Boltè se zdrami in vendar ne vé, kako se mu je zgodilo. Ves omotičen leží čez kolena v zametu; nepremakljivo so roke zvezane z vervjó; verh tega ga tlači še vsa teža saní, tako da se kar ganiti ne more in je živ v ledenem snegu pokopan.
Molitev in smert je vse, kar mu je zdaj na svetu ostalo. Kdor pa v Boga veruje in ga prosi pomoči, tudi On njega ne zapusti!
Poldan odbije ura v šibkem stolpiču prijazne cerkvice v vasi, ko čisti in daleč doneči glasovi iz bele line angelsko češčenje naznanijo. Kjer koli ljudjé gredó ali stojé, sklepajo pobožno žuljaste roke ter glasno in veselo molijo pozdrav Mariji, kakor bi bila vsa vas le ena družina. Tudi to angelsko češčenje se dvigne nad najviše skalnate velikane gori proti sinjemu nebu v višave, kterih še noben naravoznanec ni premeril; naravnost gre v tista tretja nebesa, kjer svetniki bivajo, in kterih računstvo vseh posvetnih modrijanov nikdar nikoli doseči ne more.
Tudi Katra, nesrečnega Boltèta še srečna žena, je ravnokar z malo Anico „Zdrava Marijo“ odmolila ter postavi dobro zabeljeni močnik še nekoliko k ognju in vedno hodi na okence gledat, kdaj se verne težko pričakovani mož z gore. Tudi Anica že z objokanim očesom milo poprašuje po atu, ki jih danes nenavadno dolgo ni. Ali še ni slišati škripanja saní po sanincu, še manj pa videti. Skleda močnika se je že kadila na mizi in tudi tri lesene žlice, ktere je Bolté sam in kaj umetno izrezal, ležale so pripravljene zraven kruha in noža. Pa Boltèta le še ni!
Zdaj se Katra napravi ter mu gre konec vasí naproti. Vidijo se sicer v snegu stopinje, ktere je mož pri svojem odhodu zjutraj vtisnil, ali ni ga slišati veselega glasú, ki bi oznanil njegov prihod. Zopet se verne strahotna žena domú in čudna žalost se je loti. Ko pa pogleda podobo žalostne matere Božje, ki tako milo na mertvo truplo svojega sina v naročji zre, prešine jo strašna misel, — kaj, ko bi tudi njej moža tako v naročje prinesli?! — Pri teh mislih jej vroče solze obraz polijó in tudi Anica, svojo mater žalostno videti, ne more se več zderžati joka.
Popoldne je bilo; gora je jela s svojo senco vso vas pokrivati. Kmalo so se zadnji solnčni žarki pomaknili za goro in že je tihi večer v prijaznej dolinici polagoma nastajal, ko je polna skleda še vedno stala na belej mizi. Upanje in strah ženeta Katro tolikrat pred vežne duri skerbno pričakovat svojega moža; ali Boltè leží v snegu zakopan in klic njegov ne pride do ljudí, ki bi ga iz merzlega groba rešili.
Ko začne planine večerni zor rudečiti in Boltèta le še domú ni, spremeni se pri Katri prejšnje strašno dozdevanje zdaj v resnico. Urno teče k sosedom in jih prosi pomoči z besedami: „Boltèta je v gori nesreča zadela! V snegu je ostal! Za Božjo voljo pomagajte, — pojte ga iskat!“
Ni bilo treba dosti prositi, ker priljudni vaščanje so si zmeraj radi drug drugemu v nesreči pomagali; še prej pa so bili pripravljeni jokajočej ženi na pomoč priskočiti, ker Boltè je bil zares pravi ljubljenec cele vasí. Hitro stopijo štirje možaki po koncu in poprašujejo zvesto po poti, po kterej jo je bil Boltè ukreniti mislil. Potem ko zvedo, prepašejo se z dolgimi vervmí in sežejo na steno po kerpljah, brez kterih je velik sneg gaziti komaj mogoče, vzemó železno okovane gorjače v roke, pokropé se z blagoslovljeno vodo in korakajo po kratkej molitvici v božjem imenu v goro. Ravno je večer nastal, ko korenjaki odidejo. Mirno stojé, gore v svojej veličastnej večernej krasoti. Tu in tam že priveslá kaka zvezdica na jasno nebo; iskaje si svitlih tovaršic. Tiho in otožno gleda temni jelkati gozd na belo odejo, ki njegova z mahom preraščena debla krog in krog gosto pokriva. — Ah veči ko je nevarnosti tem bolj se množi pogum pri bogaboječih Tirolcih.
Ko dospejo v gozd izgubé na enkrat sled; morebiti je veter stopinje čez dan prepihal, ali pa jih je od vej padajoče ivje zakrilo. Po dva in dva gresta med drevje in kličeta Boltéta po imenu tako glasno, da je od vseh krajev odmevalo — ali ni ga odgovora. Grozno je bilo slišati jek, ki se je razlegal v mraku po globokih votlinah, in na enkrat je zopet nastala tihota v zimskej samoti! Kako so natezovali možjé skerbno poslušajoče uho, da bi zaslišali zaželenega glasú nesrečnega Boltéta, — ali vse je bilo zastonj! K sreči se zdaj tudi luna izza gore prikaže ter sveti B svojimi bledimi žarki iskajočim sosedom. Brez vspeha pa ostane njih trud in po dolgem iskanji se vernejo čez nekaj ur vsi trudni domú. Zdaj je bilo gotovo, da je Boltè nesrečen postal in nepotrebno bi bilo še ponočno iskanje. Počasi gredó vasi nasproti ter se poprašujejo, kdo bo nesel žalostno sporočilo ubogej ženi in objokanej hčerki. Obe ste klečali dve uri dolgo vpričo sosednih žen ter iskale pri Bogu tolažila in pomoči. Kdo bi popisal žalost in britkost nazočih, ko pridejo možje — prazni z gore! Jokaje prosi Katra od hiše do hiše, da bi šli še enkrat skupaj iskat nesrečnega Boltèta. In kdo bi bil jej milo prošnjo odrekel, kdor pozna blago tirolsko, serce? Kdo bi si še pomišljeval, kjer velja človeka smerti oteti? Vsi možjé se iz nova podajo v gore iskat nesrečnega Boltèta.
Katra z Anico pa zopet pade na kolena in se v serčnej molitvi oberne pred Božji sedež.
Ravno ura na stolpih v Inšpruku osemkrat vdari, ko verli možaki konec vasi pogumno v goro stopajo. Hitro se razstavijo in v manjših oddelkih vsa pota pretaknejo. Le ena in tista misel vse navdaja pri trudapolnem delu. Zdaj plezajo po stermih čerovjih, zdaj lezejo v nevarne votline in kričé sem ter tje, — pa le brez vspeha. Ura za uro mine, trud se že pridnih možakov polasti; nesrečnega kraja vendar ne najdejo, da si ravno so bili na mestu, kjer je Boltè sekal. Proti polnoči se zopet zberó na prejšnjem prostoru, pripovedovaje si od nevarnega truda, ki ga je bilo slednjemu prestati. Brez Bolteta pa se vendar nobeden noče domú verniti. Ves up jim že upada, ko stari Anže med-nje stopi in spodbudljivo pravi: „Molimo, da nam Bog pokaže kraj, kjer nesrečni Boltè leži! Kličimo žalostno mater Božjo, ki kristijana v nobenej stiski ne zapusti!“ — Tako je stari Anže govoril, in glej! vsi možje krog njega pokleknejo in iskreno prosijo Boga in Mater Božjo za nesrečnega Bolteta.
Ko še molijo; zdelo se jim je, kakor bi bili zaslišali glas: „Tukaj sem, tukaj sem!“ Začudivši se in veseli skočijo po koncu in na uho poslušajo. Vsi so enako slišali, „Tukaj sem!“ se zopet razlegne, pa vendar ne tako glasno. Zdaj mirno postojé — in „Boltè, Boltè! Za Božjo voljo, kje si pa?“ jamejo od strahú in veselja na ves glas klicati. Zopet je tiho, še celo serce ne tolče, kar se še enkrat prav blizo zasliši: „Tukaj sem!“ Zdaj ni bilo več težko najti pota in urno zleté veselega serca kraja iskat, kjer se je nesreča prigodila. Zaslišani klic pa je imel nekako čuden glas, da je možém kar groza prihajala. Kmalo najdejo sled v snegu in že so na kraji prepada, kamor bi bili nekteri prevelicega veselja tudi kmalo popadali. — Res, v stiski človeku na pomoč priti, je rešitelju največa radost! —
Urno so vervi k drevesom privezane, in dva moža se terdno opašeta ž njimi. Deržé se z eno roko in z drugo na gorjačo se opiraje, spuščajo jih počasi v prepad. Kmalo je sneg odpravljen in veseli vrisk zadoni iz globočine. Z veliko močjó vzdigneta sani in glej! — še ravno tako leží Boltè, kakor je bil zjutraj padel.
„Vervi doli! Vervi doli!“ in že se derzajo po ledini, Bolteta izkopati, objeti ga, poljubiti in zaukati, da se je daleč razlegalo, — ni bilo treba trenutka.
Zdaj jih vse tri vzdignejo prek skalnate stene. Nobeden ni imel časa govoriti. Ko je rešitev iz nezmerne globočine doveršena, bilo je veselja ne konca ne kraja. Vsakteri je hotel očitne dokaze čudapolne rešitve pri Boltetu videti. Globoko zdaj Boltè izdihne ter moli tiho, pa gorečo molitvico. „Ali si klical?“ praša ga stari Anže potem, ko je odmolil.
„Kaj bom klical?“ odgovori Boltè, „saj sem komaj dihal doli spodej!“
„Ali si se zeló bal!?“
„Nič se nisem bal,“ pravi Boltè mirno, „materi Božjej in vernim dušam sem se priporočal, in vest mi je djala, da ne bom v snegu umerl.“
Tiho si obrišejo možjé solzne očí, ker Božja pomoč je bila vidna.
Zdaj se napotijo proti domu. Veselo ukanje naznanja srečno vernitev. Staro in mlado ponoči skupaj hiti, da se prepriča o čudapolnej rešitvi. Tudi Katra z Anico tako urno po snegu teče, kakor bi bila perute imela. Veselja se polijó solze po obrazih srečne družinice. „Ne ne!“ vpije Katra, „ne bil bi mogel še umreti, saj sem mater Božjo in verne duše tako serčno prosila, da nam na pomoč pridejo!“ —
„Ata! tudi jaz sem za vas molila,“ pristavi Anica z ojokanim očesom.
Zdaj so jeli možjé pripovedovati od čudnega klica, kako so Bolteta našli, kako so mati Božja in verne duše pomagale, in še enkrat goreče skupaj zahvalo odmolijo v izbi Boltetovej, potem pa gredó pobožni gorjanci k sladkemu pokoju. Boltè in Katra pa, ko trudna Anica enkrat zaspi, še do jutra ginljivo molita pred podobo žalostne matere Božje s sinom v naročji, in obljubita, vsako leto na božjo pot za verne duše v vicah do konca življenja hoditi.
Tako se je zgodilo meseca grudna (decembra) 1850 v Tirolah. Kjer pa tako terdna vera in tako živa ljubezen vlada, tam je zmeraj lepo, naj si bo tudi v najhujšej zimi! — —