Molitev vsakdar pomaga
| Molitev vsakdar pomaga Narodna pravljica |
| |||||||||||||
V neki vasi je živel mladenič, ki je bil vedno prav vesel in židane volje. Prav rad si je prepeval lepe in kratkočasne pesmi in se rad šalil; zraven pa je marljivo delal na domu svojih roditeljev.
Naš Marko, tako mu je bilo ime, se je navečer rad sprehajal po lepih zelenih tratah in mimo lepo obdelanih njiv in vrtov. Rad je hodil na vas, kjer so se mladeniči zbirali pod lipo košato in prepevali pesmi, da se je razlegalo čez hrib in plan. Marko je bil poštenjak od nog do glave.
Pot do vaške lipe pa je vodila mimo čedne kapelice, posvečene Materi božji in mimo pokopališča. Kolikorkrat je šel po tej poti, vsakokrat je natrgal šopek cvetlic ter jih je ponesel tja pred kip Matere božje v kapelici; potem je pokleknil ter molil pobožno angeljsko češčenje. Ko je prišel do pokopališča, je tudi tukaj pokleknil ter molil en očenaš in češčenomarijo za verne duše v vicah, posebno pa za tiste rajne, katerih trupla so počivala na tamošnjem pokopališču.
In tako je storil vsakorat, kadar je hodil po tej poti. Ko je pa odmolil, je veselo in čvrsto zaukal ter zapel kako pesem. In zakaj bi tudi ne bil pel? Saj je bil mlad in poln življenja; imel je mirno in čisto vest; bil je zdrav in čvrst in je imel torej vse, kar je potrebno za srečno življenje.
V isti vasi je živel tudi bogat, pa čemeren gospod.
Ta gospod se je kaj jezil tudi nad našim Markom, ki je veselo prepeval mimo njegove hiše.
»Da bi ga plentaj, tega paglavca,« je godrnjal, kadar ga je slišal. »Vedno se dere in vriska kakor žerjav; pa ga bom že še naučil, da mi ne bo več delal nepokoja.« In kar je ta kisli gospod podnevi mislil, to je tudi koj prvi večer menil izvršiti. Poklical je enega svojih hlapcev in mu dejal:
»Ti, ako mi oklestiš tega Marka, ki se dere skoraj vsako noč tu mimo, da se bo potem te poti ogibal, dobiš en srebrni tolar.«
»Dobro, gospod; kakor želite, tako se bo še nocoj zgodilo,« je zatrdil hlapec; poiskal si je koj precej debelo poleno, s katerim se je namenil pričakati zvečer Marka.
Ko je odbila ura devet, je že slišal gospod Marka, ki je čvrsto zaukal. »Že gre,« je rekel hlapcu; »le idi, pa dobro ga oklesti!«
Hlapec se pripravi za vrtni zid poleg pota ter čaka. Ko pride Marko do kapelice, daruje Mariji cvetlice in moli angelsko češčenje, potem pa gre dalje. Tudi pri pokopališču moli po navadi. Ko opravi molitvico, gre zopet naprej in veselo prepeva.
Za voglom pa ga čaka grajski hlapec z visoko povzdignjenim polenom, »Kar po glavi ga bom,« si misli, »ne bo se mu ljubilo več tukaj hoditi; tolar je le lep.« Tako modruje hlapec in medtem prikoraka Marko prepevaje izza ovinka proti gradu. In še ga čaka hlapec s povzdignjenim polenom; pa joj! zakaj je neki odpadlo hlapcu poleno iz rok?
Zakaj jo je neki pobrisal, še predno je dospel Marko do njega?
Zakaj neki je tako bled in preplašen? Kar v eni sapi je pribežal domov.
»Ti si strahopetec; ti si šleva,« pozdravlja gospod svojega hlapca; videl je, kako je pribežal ves bled v hišo.
»O gospod; Bog me vari, da bi še hodil sam čakat tega Marka; Bog si vedi, kaj je bilo.«
»Ti si tepec veš, to je bilo,« se jezi gospod.
»Ne gospod; pri moji deteli da ne; pa sem jih pretepel in pobil čisto sam, pa mladeniča. In mi hodimo vedno ž njim, da ga varujemo hudega; gorje onemu, ki bi mu storil kaj žalega!« Ko izgovori to eden velikanov, pa izgine vsa prikazen, in le Marko ostane ves začuden.
»Ne vem, ali niste pri pravi pameti ali kaj vam je,« jih nagovori sedaj Marko, »da stojite tukaj s poleni, in govorite o duhovih.«
»Ne, ne, blagi mladenič,« odgovori tuji gospod, »nič ni, prav čisto nič; le hodi svoja pota, pa prepevaj veselo, ker kogar varuje božja roka, temu ne more nihče škodovati.«
»Lahko noč,« reče Marko in odide po poti naprej ter veselo zauka.
In »lahko noč« je rekel tudi tuji gospod ter odšel k počitku.
Drugikrat zopet prepeva Marko po znani poti, in ko pride do kapelice, daruje zopet šopek cvetlic in moli angelsko češčenje v čast božji porodnici. Ko odmoli ter hoče naprej, spregovori Marija:
»Stopi k meni, mladenič,« Marko stopi k Mariji, in precej pride mimo bela žena s koso na rami in svetiljko v roki.
»Kam greš?« jo nagovori podoba Matere božje.
»Grem po mladeniča Marka, precej pojde z menoj,« odgovori bela žena in odide.
»Kdo pa je ta žena s koso in svetiljko?« povpraša Marko podobo božje porodnice.
»Glej, ljubi, to je smrt in ravno po tebe se je namenila; pa jaz te hočem varovati, ker si bil vedno moj častilec.«
»Kmalu pride zopet bela žena mimo, in Marija jo vpraša:
»No, si ga li našla doma?«
»Ne,« odgovori smrt; »ni ga bilo danes doma in varuje ga nebeška kraljica; jutri pa pojdem eno uro prej, da ga najdem še doma.« Smrt nato odide, in Marija reče mladeniču:
»Zdaj pa le idi svoja pota, jutri pa pridi eno uro poprej!«
Mladenič obljubi to in poljubi kraljici nebes in zemlje rob njene obleke ter veselo prepevajoč nadaljuje svojo pot.
Drugi večer je prišel res eno uro poprej. Prinesel je šopek lepih lilij ter ovenčal ž njimi podobo Marije; ko pobožno odmoli, ga zopet nagovori sveta Devica:
»Stopi k meni, blagi mladenič!« Komaj da je stopil Marko k Mariji, že je prihitela bela žena s koso do kapelice in Marija jo vpraša:
»Mar greš zopet po Marka?«
»Da,« odgovori smrt. »Bila sem že tamkaj, a ga ni bilo doma. Požurila sem se, da ga dobim na potu, a mi je ušel, varuje ga izvoljena Devica, naša Gospa, ne smem do njega. A jutri mi ne uide.« To izgovorivši odide, in Marija reče mladeniču:
»Zdaj pa le idi, kamor si se namenil, jutri pa pridi precej, ko se bo nagnil dan, in se bo skrilo solnce za hribe.«
Marko poljubi sveti Devici roko in odide ves vesel.
Tretjekrat pa pride naš Marko že precej v mraku, ovenča podobo Matere božje in moli angelsko češčenje. Ko odmoli, zopet izpregovori Marija ter reče: »Stopi, blagi mladenič, zopet semkaj k meni.« Komaj da stopi Marko k podobi, že je bela žena s koso pri kapeli. Marija jo vpraša: »Ali zopet ni doma mladeniča?«
»Ni ga doma; bila sem tamkaj in iskala sem ga trikrat, a ga nisem našla; pa kako ga bom našla, ker ga ti o velika Gospa, prikrivaš. Ne bom ga več iskala. Njegov čas je potekel, in pustila ga bom živeti, da bo videl svoj četrti rod!«
To izpregovorivši odhiti nato dalje.
»Kam neki zdaj gre?« povpraša Marko Mater božjo.
»Ne daleč odtod po očeta peterih otrok,« odgovori Marija.
»O sirote! Kako pa da ravno po tega?« povprašuje Marko dalje.
»Ker je pošlo olje v svetiljki njegovega življenja,« odgovori Marija.
»Ako bi rad videl, kaj se bo godilo s tem očetom, po katerega je šla zdaj smrt, pa pojdi z menoj.« To izpregovorivši zapusti Marija kapelico, prime mladeniča za roko in ga pelje v hišo umirajočega bolnika. Marku so se odprle duhovne oči, da je videl vse, kar se je godilo. Na postelji pri zidu je ležal mož, ves bled in pojemajoč; mrzel pot je rosil njegovo čelo. V rokah je držal križec, v katerega je upiral oči. Poleg njega je stal mlad dušni pastir, ki mu je bil prinesel poprej sveto popotnico. Krog njega pa je klečalo petero otrok in žena; vsi so bili vtopljeni v gorečo molitev in po obrazih so jim polzele vroče solze. Dalje vzadi pa so klečali in molili sorodniki, sosedje, znanci in prijatelji bolnikovi. Nad njim v zraku je bil krasen mladenič z zelenim vencem v roki; bil je njegov zvesti angel varuh, ki je čakal na dušo, da jo ovenča. Tudi hudoba je bila prišla, da bi motila umirajočemu zadnje trenotke življenja, a vselej ga je spodila Marija, kateri se je bil ta mož v svojem življenju rad priporočal. In ko je blagi mož izdihnil svojo dušo, sprejel jo je angel, jo ovenčal in spremil v kraj večnega miru in veselja.
»Glej, ljubi moj,« nagovori Marija strmečega mladeniča, »takšna je smrt pravičnega in pravovernega kristjana. Zdaj pa pojdi z menoj, pokazala ti bom tudi drugačno smrt.« In šla sta črez mal griček v neko mesto v prvo nadstropje v krasno opremljeno spalnico. Tamkaj poleg stene je stala krasna postelja, pregrnjena s svilnato odejo, pod katero se je boril s smrtjo že osivel mož. Krasne in dragocene preproge in pregrinjala so zakrivala duri in okna; svete podobe pa ni bilo videti na steni. Mrtvaška tihota je kraljevala v sobi; ni bilo v sobi žive duše razen domačega zdravnika. Nobeden mu ni podal križca. Pa zakaj tudi! Saj vse svoje življenje ni veroval v Njega, ki je visel na križu, zatrjeval je vedno, da sta Bog in vera le za otroke in revne ljudi, da človek nima duše. Ali zadnje trenotke življenja je mislil drugače. Grozno hudo se je bal umreti.
»Le par mesecev mi še ohranite življenje,« je dejal zdravniku, »in dam vam polovico premoženja, samo da umrjem drugače.« A ta želja se mu ni izpolnila; dobrotni Bog mu je podelil celih 65 let, dovolj dolg čas za spoznanje. Umiral je, hudo je umiral. Poleg postelje ni stal dušni pastir, ni bilo blizu ne znancev ne prijateljev, ne sorodnikov, ne otrok, ker ga zaradi skopuštva nihče ni maral. Namesto angela, ki ga je že v življenju zapustil, je stal poleg postelje hudobec ter čakal na dušo, ki mu je služila.
»Vidiš, ljubi sin,« mu reče Marija, »taka je smrt grešnika, in večno trpljenje je njegovo plačilo. Zdaj pa pojdi, in pokažem ti še nekaj.« Nato ga vzame s seboj ter ga pripelje v veliko dvorano, kjer je bilo brez števila svetiljk, v katerih so brlele lučce.
»Kaj pa to pomeni?« povpraša Marko radoveden.
»Glej,« pravi Marija, »to so lučce človeških življenj. Ako zmanjka v kateri svetiljki olja, umrje dotični človek zato pa tudi gorijo nekatere svetiljke svetlo, in te so za ljudi, katerim je odločil Bog dolgo življenje. Druge, ki gorijo slabše, so za ljudi, ki bodo dosegli le srednjo starost.«
»Kje le je svetiljka mojega življenja?« vpraša Marko.
»Glej, ta-le je tvoja, ljubi sin.« Marija pokaže svetiljko, ki je bila polna olja in je najsvetlejše gorela. »Ta svetiljka bi že bila ugasnila, ker je bilo pošlo olje; ali ker si pobožen kristjan in moj posebni čestilec, sem ti izprosila olja za polno svetiljko.«
Marko se zahvali Materi božji, potem pa jo vpraša:
»Kje je neki svetiljka moje zaročene neveste?« Marija mu jo pokaže.
»O, Bog!« se prestraši Marko, »ta bo vendar kmalu ugasnila!«
Pa dolgo se ne premišlja, ampak prime svetiljko svojega življenja, ki je bila polna olja ter ga odlije v svetiljko svoje neveste, da je bilo v obedveh enako veliko olja. In glej, precej je začela lučca v nevestini svetiljki goreti lepše.
Zapustila sta ta kraj lučic življenja. Marija se je podala zopet v kapelico, Marko pa domov. Za nekoliko časa je peljal svojo nevesto pred oltar, in živela sta srečno do visoke starosti ter videla četrti rod svoj. Marko je tako pravilno prilil olje iz svoje v nevestino svetiljko, da sta umrla obadva v eni in isti uri.
Gotovo je tudi pri njuni smrtni postelji stala Marija, ker ona tega ne zapusti, kdor prav zvesto jo časti. »Mir.«