Mora

Mora Ivan Albreht

Stava vejice je poenotena na stavo pred narekovajem. V izvirnem tekstu 15. poglavje ni označeno (za 14. poglavjem pride 16.), tu pa je poglavje, ki pride za 14., oštevilčeno kot 15. in poglavje za tem kot 16.

Izdano:	Domovina 14/52 (1931); 15/1–22 (1932)
Viri:	1931: dLib 52; 1932: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Komaj je malo primežikalo solnce in se je razlezel sneg, so pokukale po prisojah vijolice in trobentice iz zeleneče ruše, oče Tršar pa je odločil:

»Jutri gremo trebit.«

Po zatohlih zimskih dneh si je vsa družina želela dela na prostem, kjer se človek lahko nasmeje in navriska in se mu odpre oko in srce, da se razvozlja beseda in se sprosti pesem v jasni dan.

Domen, Tršarjev najmlajši, je šel potlej popoldne vabit dninarje. V Okladi jih ni bilo posebno veliko; zakaj prebivalci so bili po večini sami trdni kmetje in je premogel razen hiše sleherni še bajto za eno ali celo dve družinici, toda bajtarske prebivalce je rabil slednji kmet v prvi vrsti sam zase in jih ni rad puščal drugam. Bolj razširjena in priljubljena je bila navada, da so kmetje za večja dela drug drugemu posojali lastne sinove in hčere. Teh seveda ni bilo treba plačevati, ampak so za delo vračali delo, a starši so še više cenili drugo prednost takšne vzajemnosti. Mladina se je namreč pri delu prijetno seznanjala in temu in onemu se je zarisala slika brhke žanjice ali grabljice tako globoko v srce, da je ni mogel pozabiti, dokler nista stopila pred oltar. Zbog tega so bili ti delavci tudi pridni in jih ni bilo treba nikoli priganjati. Nihče se ni brigal za uro in posebno zvečer so delali skoro kar do trdne teme. Če gospodar omeni, da lahko ostane kaj dela še za drug dan, mu fantje sami oporekajo, češ, da ni vredno odlašati, kar vendar lahko danes store, a vse to zgolj za tisti prijetni občutek, ki ga imajo, če se lahko v temi in brez nadzirajočih pogledov pojoč vračajo s svojimi oboževankami proti domu. Noč ima svojo moč. Beseda je tišja in misel toplejša. Često se razvneti fant z besedo in pogledi ves dan zaman skuša približati ponosnemu dekletu, ko pa jo domov grede vpraša v poltemi: »Me imaš vsaj malo rada?« se poredno stisne k njemu:

»Kaj vprašuješ, ko sam dobro veš!«

In fant bogat zauka v noč in gruča tovarišev krepko za njim. –

Ko se je Domen pod večer vrnil in povedal očetu, koliko ljudi je nabral, se je Tršar vedro nasmehnil:

»To bomo lahko vso prst presejali, ne pa samo trebili!«

Osemnajstletna Zinka se je sukala po kuhinji in pomagala materi. Očetova zadovoljnost ji ni bila nič kaj po volji.

»Ne vem, čemu je treba vlačiti toliko ljudi skupaj,« je potarnala materi, »ko ni drugega z njimi ko same sitnosti.«

Preden je mati utegnila odgovoriti, je stopil tudi Tršar sam v kuhinjo in naročil, naj skuhata za drug dan svinjine.

»Da se ne bo mogel kdo ustiti, kako je pri Tršarju samo plažo otepal,« je odšel spet po opravkih.

»Blaž, saj Zinka jutri lahko ostane doma, ali ne?« je stopila žena za njim. Hčerka jo je pobožala s hvaležnim pogledom, a mož je zarentačil:

»Nič ne bo zaplečevala po kuhinji! Zato sem rekel, da pripravita nocoj. Če ti je treba pomoči, si pridrži Cincljo iz bajte doma, a dekle naj gre delat z nami. Kakšna kmetica naj neki kdaj bo iz nje, če ne bo vseh del sama poznala?!«

Zinka se je namrdnila in komaj slišno zamrmrala:

»Jaz ne bom nikoli kmetica!«

Oče ni čul besedi, a obraz mu je dovolj zgovorno pravil, da hči ni zadovoljna. Pol v šali, pol v smehu je revsnil:

»Dokler si Tršarjeva, delaj, kadar boš cesarjeva –«

»Žlobudra,« mu je presekala mati Marta besedo. »Kaj neki gnjaviš deklino? Ali res nimaš nobenega drugega opravila?«

Oče Blaž se je zadovoljno zagrohotal in odšel v šupo, kjer so rezali rezanico.

Ko je oče odburil venkaj, je smuknil Domen k Zinki:

»Novico imam zate.«

Mladenka je položila prst na usta in odšla z desetletnim bratom v zgornjo izbo.

»Bi se že spet igrala, igrača otročja,« je bila mati nejevoljna. »V kaščo pojdi in reberc prinesi!«

»Bom! Saj ne gori voda,« se je obregnila hči in odšla z Domnom.

V sobi se je deček razveselil:

»Hojnikov Nace tudi pride in mi je rekel, naj te prav lepo pozdravim. Vidiš, kaj mi je dal?« ji je pokazal hlebček iz lecta. »Zate, je dejal, ima še več.«

»Zakaj si šel k Hojnikovim?« se je našobila sestra.

»Saj nisem hotel iti tja,« se je branil mali, »a sva se srečala pod Zakrogom, ko sem šel od Gantarjevih. Vprašal me je, kaj počnem in kam grem, in sem mu povedal, da bomo jutri trebili. Potlej je kar rekel, da pride tudi on. Vzel me je s seboj in mi naročil, kakor sem ti dejal.«

»Nace je parobek,« se je zaničljivo nasmehnila, »a delat naj le pride, če že na vsak način hoče! Tudi lecta lahko prinese, se boš vsaj ti sladkal.«

»Ga ti ne maraš?« se je čudno videlo malemu.

»Njegovega že ne!«

»Jaz pa! In še kako rad!«

»Je že dobro! Samo Nacetu ne smeš povedati, da ti vse poješ –«

»Nič se ne boj,« se je postavil Domen, »saj nisem baba!«

Sestri je šlo na smeh:

»Potlej znaš molčati?«

»Jaz? Kakor kamen! Vidiš, saj še niti očetu nisem povedal, da pride tudi Nace,« so je možatil deček in je bil na moč resen.

»Bi šel v bajto?«

»Po kaj?«

»Ti že povem,« se je obotavljala Zinka. »Samo tako moraš iti, da te nihče ne vidi, tudi mati ne –«

»Ali pojdem po gadjo srajco?« se je začel rogati mali.

»Tiho, budalo, ali se pa poberi,« je zapretila sestra in nekaj časa nejevoljno gledala proč.

»Kakšna vendar si?« je bilo bratu takoj žal, »ali se ne smem nikoli nič pošaliti s teboj?«

Ona je še molčala, a mali:

»Povej no, po kaj naj grem v bajto!«

Vzpel se je k njej in šepetaje obljubil:

»Le brez skrbi bodi! Še ti ne boš vedela, kdaj izginem iz hiše, samo kujaj se mi ne!«

Zdaj se ji jo videlo, da je dovolj na varnem:

»K Cinclji pojdi in reci, naj pripravi tisto, za kar sva se oni dan menili. Če more, naj mi še nocoj prinese, če ne pa vsaj jutri, preden odidemo trebit.«

»Zinka, kod se opletaš?« ju je pregnal materin klic.

»Že grem,« se je odzvala hči in grede še zabičevala Domnu, naj dobro opravi.

Pri večerji je oče Blaž pogrešil malega:

»Kje je pa Domen?«

»Tukaj,« je deček ta hip pomolil glavo skozi vrata in pomežiknil sestri.

»Na kozolcu sem bil,« se je izmotal Domen. »Zinkina jarčka ima gnezdo v senu na srednjem odru. Vidiš, Zinka!« ji je pomolil jajce, ki ga je sestra takoj spravila.

Po večerji je začel oče Tršar moliti rožni venec. Zinka in Domen sta skupaj pokleknila k peči za vrati.

»Sveta Marija, mati božja,« sta vselej zategnila z ostalo družino, a nadaljevala je samo Zinka, medtem ko ji je Domen šepetaje sporočal:

»Nocoj Cinclja ne more priti, ker še nima vsega pripravljenega, zjutraj pa pride navsezgodaj in ti prinese.«

Potlej oba:

»Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« a Zinka šepetaje vmes:

»Kje si dobil jajce?«

In je hitro poprijela:

»Temveč reši nas vsega hudega,« Domen pa:

»Cinclja ti ga pošilja.«

Preden je bila molitev končana, je na ta način izvedela Zinka, da mora jajce še nocoj vreči čez ramo na lužo in trikrat zarotiti:

»Kakor tole, tako ti!«

Potlej naj brž zleti v hišo in naj se nikar nič ne ozira nazaj. Kar bo še sicer treba, izve od Cinclje same.

Mladenka je bila z bratom zadovoljna. Po molitvi ga je pohvalila in mu večkrat zapored ponovila, da ga ima izmed vseh najbolj rada. Vrhu tega mu je pa še odrezala lep kos kruha in mu ga na debelo namazala s sirovim maslom, Domnovim najljubšim priboljškom. Tako opremljen je legel deček počivat in se je vse do sanj čudil, čemu neki imajo ženske zmeraj takšne skrivnosti, Zinka pa je stopila na dvorišče in zvesto izpolnila Cincljino naročilo, a zaspati potlej še dolgo ni mogla. Vse se je že zibalo v snu pod Tršarjevo streho, ko se je ona še vedno kakor vročična premetavala po postelji. Kaj neki lazi to Hojnikovo teslo za njo? Saj mu je že dostikrat razločno pokazala, da ga ne mara. Ona sploh noče ostati v teh hribovskih grapah. Vse žive dni naj bi se pehala ob takšnem lomistežu, kakršen je Hojnikov Nace? V Okladi je dosti deklet in si lahko izbere pravo! Zamera sem ali tja, jutri mu bo kar naravnost povedala, če se bo hotel kaj preveč sliniti okrog nje.

Prav gotovo bi mu povedala, ali oče, kakršen je, nagel in divji, bi jo še mogoče premikastil, ko je tak grabež! Samo: zemlja, zemlja in zemlja! Seve, zemlje imajo Hojnikovi celo več kakor Tršarjevi, oče pa zmerom gode:

»Vsakdo naj si pomaga na boljše, slabota rada sama pride!«

Tršar misli, da je zemlja res vse. Nikoli ni nikjer bil, ničesar ni slišal, ničesar ni videl in ničesar ne ve. Če bi mogla Zinka govoriti z njim kakor s človekom, bi mu že povedala. Njej je svet drugače odprt, odkar so minilo jesen merili za cesto tod skozi, ali z očetom kljub temu ni nič. Še z materjo je hudo, čeprav je ona malo bolj pametna. Najlaže se Zinka pomeni pač s Cincljo! To je ženska, ki res kaj ve. Še čudno, kaj jo je zaneslo v te samote. Mlada je morala biti na moč lepa in brhka, ko še zdaj ni napačna, najsi tudi že nosi pet križev. Ona je povedala Zinki, kako je pri gospodi. Ženska se tam niti oblači ne sama, kaj šele, da bi prijela za grablje ali celo vile! In možje! Roke poljubljajo ženam in v svilo jih odevajo, ne pa da bi hrulili nad njimi kakor v Okladi: »Stara sem, stara tja! Baba škrbasta!« A Konrad je gospod! Cinclja pravi, da je celo prav visok in imeniten gospod.

V razvnetem dekletu je zaživela slika mladega inženjerja Konrada, ki je lani meril tod, ko so prišli gospodje ogledovat kraje, koder naj se vije cesta, ki bo vezala samotno Oklado z ostalim svetom. Dvakrat ali trikrat je Zinka govorila z njim. Prav za prav je govoril le bolj on, ker Zinka iz samega sramu ni mogla ziniti skoro nobene besede. Samo zardevala je in kar vročina jo je kuhala, kadar ga je zagledala. Nekoč jo je nalahno vščipnil v lice in jo vprašal, ali bi ga marala. Do mozga jo je streslo in je mislila, da se vse pogreza okrog nje. Če bi zdajle prišel ...

Zdajci je kakor mora pregnalo prijetno sliko. Grozeče je odmeval očetov klic po zemlji, a kraj sebe je kakor pretečo senco videla Naceta. Velik in neroden tiplje z lopatastimi rokami proti njej in govori o letini in o volih, o svinji, ki se noče ubrejiti, pa o tem, da starima dvema ne bo treba predolgo dajati užitka, ker sta že itak z eno nogo v grobu.

Če se zaskuti Nacetu, bo vse drugače. Cinclja ji je obljubila pomoč in Cinclja zna! Potlej bo gotovo tudi z očetom laže.

Na visokem jesenu se je predramila sova in zaskovikala v noč, ko je Zinka zaspala.

II.

»Ali ste še kar sami, mati?« je zjutraj slišala priti Cincljo. Planila je iz postelje, se za silo oblekla in zdrvela v kuhinjo.

»Sem že tudi jaz tukaj, mati Cinclja! Nič ne mislite, da smo res tako zaspani!« je namignila ženski, naj gre z njo.

»Ste prinesli?« jo je grede zaskrbelo, a Cinclja je malo pohrkala, govorila nekaj o zgodnji pomladi in se medtem s kačjo opreznostjo ozirala na vse strani. Ko se je prepričala, da sta res čisto sami, ji je naglo pomolila stekleničko.

»Tehle kapljic mu dajaj, pa se ga otreseš ...«

Zinka je skrila stekleničico v nedrije, a Cinclja je šušljaje naročala:

»Še spodrep sem ti prinesla. Puntarica, ki je lani umrla v otroški postelji, ga je imela še na mrtvaškem odru pod seboj. Če ni tak, ni nič vreden. Kar spravi ga!« je previdno oprezovala naokrog.

Zinka se je zgrozila in je le s težavo stisnila zlokobni trak pod predpasnik.

»Kaj moram s tem, mati Cinclja?« se je tresla.

»Ko pojdete trebit, se spodrecaj z njim in bodi z Nacetom prijazna, kar se da,« je učila gostačka. »Meni se z njim, kakor veš, da mu je najbolj všeč, samo tega mu ne reci, da ga imaš rada ali da ga nimaš. Toliko ga pa le mešaj, da se bo sukal vedno blizu tebe! Ko bo potlej trebež že v kupih, in začno zažigati, odveži spodrep in napravi z njim nad ognjem živ vozel, misli na Naceta in reci: ‚Kolikor ta vozel zaveže, toliko naj me nate priklene.‘ Trikrat naredi tako, vrzi spodrep na ogenj in začni klicati na pomoč, češ, da nekaj tvojega gori. Nace bo gotovo priletel in ti bo hotel pomagati. Če on zgrabi za en konec, hlastni ti brž po drugem in glej, da se trak pretrga. Potem se lahko zaneseš, da te za ves svet ne bo maral več!«

Zinki je bilo tesno in prav zabolelo jo je, ko se je Cinclja zvito zarežala. Nekaj toplega se je hipno predramilo v njej, nekaj nalik zeleni brežini, ki se s cvetjem pretkana ponuja solncu. Hotela je še to in ono vprašati izkušeno svetovalko, ko se z dvorišča oglasi Nace:

»Dobro jutro, ljudje, kolikor se vas je nabralo!«

Njo je zaščemelo, medtem ko je Cinclja takoj stopila proti Hojnikovemu:

»Bog daj! Glej ga no Naceta! Ti si pa zgoden.«

Spremila ga je v vežo, odkoder je mladenka kmalu zaslišala živahno kramljanje. Razločila je očetov in materin glas, po besedi spoznala Nandeta in Lipeta, oba starejša brata, hlapca Dolfeta, ki je jecljal in zmerom večkrat z desno nogo potrkal ob tla, preden je začel govoriti, najbolj zgovorna pa je bila Cinclja, ki je na vsako besedo vedela štiri nazaj. Nace se je oglašal poredko in trdo.

»Kakor bi drva skladal,« je presodila Zinka in se zasmejala, vendar ni mogla pregnati občutka nekšne čudne plahosti. V nedrijih jo je žgalo in pod predpasnikom je nestrpno mencala spodrep, ko je stopila v vežo.

»O, Zinka,« se je razveselil Nace, »ali pojdeš z nami?«

»Kakopak,« je namesto nje potrdil gospodar. »V tem dimu,« je pokazal v kuhinjo, »naj se suše babe, ne pa dekleta!«

Kakor je Nacetu tudi ugajalo, si le ni upal reči ne tako in ne tako, da se ne bi zameril materi Tršarki, le s pogledi je zvesto spremljal Zinko in kar samo se mu je smejalo.

Medtem so posamič in v parih prihajali fantje in dekleta in se jih je nabralo toliko, da v veži nazadnje že ni bilo več prostora za vse.

»Ko lesnik se nas je nasulo,« se je zavzel Hojnikov, ki se je zbal za Zinko.

»Nas vsaj ne bo zeblo,« je zajecljal Dolfe, si pogladil ščetinaste rumene brke in se namuznil Cinclji. Gostačka ga je zapeljivo pogledala in mu požugala:

»Oj, ti skobec stari, kaj mu vse ne roji po glavi!«

»Na tešče imaš že dovolj,« se mu je zasmejal gospodar, »zdaj lahko gremo jest.«

Za dve mizi jih je bilo. Vsi so že sedeli, le Nace se je še opletal, da bi laže prisedel tja, kjer si Zinka izbere prostor.

»Kaj pa tebi ni všeč?« ga je podražila Cinclja. »Prvi prideš in boš zadnji sedel. Menda saj ne čakaš, da bi sedel pri meni?«

Vse se je zasmejalo in tudi Nace sam si ni znal drugače pomagati. Do ušes rdeč, je hotel res sesti k jezični gostački, ko Cinclja odskoči, posadi na svoj prostor Zinko in pahne hitro Naceta k njej.

»Saj nisem res tako hudobna ne,« se zareži, a fantu na uho:

»Samo takole drven se ne boš nikoli ogrel, da veš!«

»Če bi jaz imel tvoj jezik,« misli Hojnikov in v zadregi odrine gostačko. Potem išče in skuša, kaj bi povedal Zinki, a ves čas ne spravi ničesar drugega iz sebe kakor:

»Zgodaj se je letos otopilo.«

»Pa res!« pokima Tršarjeva in s strani pogleda oglatega častilca.

Fant čuti njen dih, kakor skozi meglo vidi sveži obrazek in sklepa:

»Zunaj pri delu ji laže kaj povem, ko bova bolj sama. Tu jih je preveč nagnetenih.«

Vidi se mu, da vsi gledajo samo njega, pa nejevoljen odloži žlico in se zagleda skozi okno, da bi se vsaj z očmi izmaknil tolikim pogledom.

Počasi začno vstajati izza miz. Sleherni vzame svoje orodje, gospodar moli in povečana družina za njim. Nekaj jih je že v veži, ko prinese mati Marta skodelico blagoslovljene vode in začne z brinovo vejico škropiti odhajajoče, da bi bilo srečno prvo pomladansko delo in odprlo blagor za vse leto. Oče Blaž se prekriža in vsi za njim, a Cinclja namigne Zinki. Mladenka se obotavlja, zardeva in naposled vendar odvzame materi skodelico in vejico in poškropi Naceta:

»Da bi bil najbolj srečen med vsemi,« mu zašepeče, ko pa jo sreča njegov zvesto vdani pogled, se ji zasmili.

Fant se prekriža.

»Tudi tebi, Zinka, želim,« jo hoče prijeti za roko, a ona šine kakor gazela v kuhinjo.

»Dobro je bilo. Tako moraš,« sliši za hrbtom sikniti Cincljo, vendar je noče pogledati, temveč se naglo pomeša med dekleta in odide.

»Nace se pa močno smoli okoli tebe,« stopi Kotnikova Zalka k njej.

»Misliš?« se dela Zinka nevedno. »Meni se prav nič ne vidi.«

»Kako da ne? Saj sem videla, kako si ga posebe pokropila,« se muza Kotnikova.

»In bi ga kljub temu vsaki rada privoščila,« jo zavrne Zinka. Ona jo s strani premeri z nejevernim pogledom, a medtem ju prekine Lopačeva Tilda:

»Cesto bomo dobili ...«

»Oh, naš oče pravijo, da se to merjenje vleče kakor pravljica o jari kači, ki nima nikoli konca,« se zasmeje Zinka. »Oče so bili še otrok, ko so že merili cesto tod skozi!«

»Verjamem,« prikima Tilda, »ali zdaj gre za res! Je že sklenjeno. Po veliki noči začno delati.«

»Velika noč je vsako leto po enkrat,« se hihita Kotnikova.

»Če ti bolj veš, pa vedi,« je Lopačeva nejevoljna in zakliče za Bregarjevim Jernejem:

»Nejče, čuj, kako je s cesto? Tvoj oče so v odboru in gotovo veš ...«

Bregarjev zadrži korak in počaka dekleta.

»Po veliki noči prično,« je zadovoljen, da je lahko blizu Tilde.

»Jaz sem že tudi nekaj slišala,« se v mislih na zastavnega inženjerja oglasi Zinka.

»Tak bo le res?« se umika Zalka.

»Kako pravite?« se izneveri še Nace fantom in izkuša priti v Zinkino bližino.

»Cesto dobimo,« se mu nasmehne Tršarjeva.

»Jeli?« se zavzame fant. »No, to bo pa nekaj! Koliko bo samo les več vreden!«

»In zemlja in sploh vsa Oklada,« se iz gruče moških oglasi oče Blaž, a Dolfe jecljaje pritrka:

»Še naše babe pridobe ...«

»Toliko, da boš ti do smrti ostal fant,« ga med smehom vščene Tilda.

Zdaj se smeje tudi Nace, ki haca kraj Zinke.

»Naša dekleta imajo brez ceste dovolj veljave,« hoče reči, pa mu ne gre z jezika.

»O šment,« pravi samo in pogleda Tršarjevo, ki se še vedno smeje, ko ga poredno pogleda:

»Ali nas tudi ti brez ceste nič ne ceniš?«

»Tebe nad vse,« se izvije fantu, Zinka pa se hipno zresni in povesi oči.

»Revež,« si misli, »saj je le dober človek.«

Nace se boji, da je rekel preveč, in čaka, toda Tršarjeva ne reče ničesar, pa zato molči tudi on.

»Nekaj sem že povedal,« prede v sebi, »samo preveč jih je še zmeraj poleg. Med delom bo več prilike.«

Pot se dolgo vije med njivami in se nato popne v breg. Tam se skozi smrekov gozd izmota na položno razpet travnik, kjer se razcepi v nebroj steza in stezic. Semkaj so namenjeni Tršarjevi in se pridno lotijo dela. Kar je v jeseni naplalo vodovje in nasul sem vihar, kar je zrinil na travnik od gozda navzdol se plazeči sneg, je treba pograbiti in odstraniti, da bo več trave in lažja košnja. Brez ukazov začno dekleta grabiti listje in dračje in kamenje in mah, medtem ko moški pridno znašajo na kupe listje in drugo šaro, a kamenje posebe. Prvo zažgo in s pepelom še pognoje travnik, kamenje pa nasujejo po razritih poteh.

Nace je vedno blizu Zinke kakor vešča okrog luči. Tu in tam s pogledom nanj pomežikne fant fantu ali namigne dekle dekletu, toda Hojnikov vidi zdaj samo še Zinko. Čisto na jeziku mu je, da bi se razodel, ko ga splaši Tršarjeva sama:

»Mislim, da nekaj kupic lahko zakurimo.«

»Aha,« začne hitro Hojnikov zažigati in piha in se trudi, ker se še vlažna šara noče takoj razgoreti. Ta čas porabi Zinka in se spodreca s trakom, ki ga ji je bila dala Cinclja.

»Ni nič lahko delati, če se krila preveč opletajo,« se opravičuje v zadregi, ko vidi, da jo je Nace opazil, ali Hojnikovega je sama topla skrb:

»Tebi se ne bi bilo treba tako gnati, da se ne prehladiš.«

Kar vesel je, ker se mu je posrečilo povedati toliko hkratu.

»Bom rajši jaz bolj pritegnil, a ti se le varuj,« vstane potlej, ko se mu naposled posreči raznetiti plamen. S čela mu curkoma kaplja znoj, vendar se vedno bolj podviga.

Ta slepa vdanost zamami Zinko. Skoraj strah je je, ko pomisli, da bi storila, kar ji je naročila Cinclja. Bog ve, kaj je v tisti steklenički ... In nazadnje: ali bo res prišel inženjer Konrad in jo bo hotel še poznati, tak gospod?

»Kar počij malo, če si trudna,« prosi Nace in jo gleda zaverovano kakor mater božjo.

»Saj nisem,« se naglo obrne Zinka proč, ker ji je prehudo. V sencih ji kljuje in kuje in komaj obvladuje grablje, tak nemir jo razjeda.

»Če bi mu tisto škodovalo, da bi zbolel ali celo umrl,« jo grize v srcu. Hipno jo strese mraz, vendar se premaga.

»Taka Cinclja gotovo ni,« se skuša potolažiti in izpod pazduhe pogleda, kaj počne Nace. Ko vidi, da pravkar nese zvrhane neške kamenja na pot, brž stopi k ognju in odveže spodrep. Komaj trikrat zamežlja živi vozel, se že vrača Hojnikov. Bliskoma izpusti Tršarjeva trak na ogenj in krikne:

»Spodrep mi gori!«

Nace skoči ko ris in potegne trak z grmade, a Zinka naglo ujame drugi konec, da se napol pregoreli spodrep pretrga. Ko se potlej v nemirni zadregi pripogne, ji smukne steklenička iz nedrij. Cink! in čarodejna tekočina se cvrče razlije med plamene.

»Kaj ti je padlo?« zaskrbi Naceta.

»Oh, malo blagoslovljene vode sem nosila s seboj,« si pomaga Zinka.

»Naj bo pa za verne duše v vicah,« si oddahne fant, »ali ne?«

Zinka prikima in začne spet grabiti.

»Mogoče je tako bolj prav,« ji šine v misli in je dokaj bolj mirna odslej. Čas ji beži, da sama ne ve, kako in kam. Zdi se ji, da so komaj pokosili, pa je že čas za malico in potlej se naenkrat začne mračiti. Po grapah in dragah se goste meglice ko sivkasto bele tančice in solnce samó še krmižljavo mežika na zapadu. Oklada je v somraku liki skromen venec razpeta po položnih holmcih in brežinah. Košato se razkazuje porajajoči se zarji Tršarjeva domačija, še bolj razsežna se više v brdu bohoti Hojnikova.

Po travniku so že vsi kakor v tajno kopreno zaviti. Z dogorevajočih kopic se sivovijoličasto vije dim. Duh tleče šare se meša z vonjem rosne grude, ki jo boža hladen veter.

Bela podružnica svetega Antona zardi, ko se poslovi solnce od nje. V tišino zadrhti zvon. Oče Tršar neha delati in se prekriža. Polglasno se mu vse pridruži v molitvi.

Nace pogleduje gospodarjevo hčerko in moli v srcu zanjo, Zinka strmi v zarjo in koprni pred Bogom za gospoda Konrada, ki pride po veliki noči v Oklado.

Domov gre mladež po večini po parih. Nande se pridruži Kotnikovi, ki je ponosna ob njem. Kar si imata povedati, si povesta z očmi.

V mraku se kraj Tršarjeve opogumi Nace:

»Če bi me imela vsaj malo rada, Zinka ...«

Mladenka vzdihne in molči, a Hojnikov je tudi s tem zadovoljen.

»Počasi bo že,« upa v mislih.

»Nisem rekla dà in nisem rekla ne!« je Zinka zadovoljna, ko pomisli na Cincljino naročilo.

Hlapec Dolfe leno štorklja na gospodarjevi levi.

»Sem mislil, da smo vse pokurili,« zajeclja, ko pridejo iz gozda, »pa vidim, da se je šele zdaj jelo pošteno vnemati.«

»A tebe bo le zeblo,« se mu zasmeje oče Blaž in zadovoljno opazi, da je Nace kakor priklenjen k Zinki.

Nande z ukanjem pritrdi očetu in vsi razumejo njegov klic. Vesela pesem pozdravi dom, ki jih z razsvetljenimi okni vabi v svoje okrilje.

Z neba se razgleduje mesec, a iz drage je čuti žuborenje potoka, ki se mu mudi po svetu.

III.

Zinka odslej ni imela nič več pravega miru. Čez dan je bila zamišljena, vendar si je s petjem in delom nekako krajšala čas in dušila v sebi očitajoči glas, ko pa jo je zvečer v izbici objela tema, jo je začelo glodati in je često skrila obraz v blazine ter stokala pod bremenom skelečih dvomov.

Cinclje, ki bi ji morda lahko bila v tolažbo, se je ogibala. Bala se je tistih lokavih oči in že sama misel na gostačkin smeh jo je bolela. Kadar je šla v nedeljo od maše in je med fanti pred cerkvijo opazila Naceta, ji je bilo, da bi stopila k njemu in mu vse povedala, kar sta bili z gostačko sklenili proti njemu. Rekla bi mu, naj ji ne zameri in naj ne misli nanjo, ker hoče biti verna drugemu –

Potlej spet: mogoče sploh več ne misli nanjo in bi se ji smejal, če bi začela govoriti o tem. Saj je rekla gostačka, da živ vozel –

»Pa kar sama, Zinka?« se je zdajci oglasil Nace za njo.

»O,« se je splašila Tršarjeva iz misli, »ali si ti tudi brez druščine?«

Na tiho nedeljo je bilo, ko že vse sluti bližino velike noči. Od fare se vije pot v Oklado med travniki in lozami, kjer molče bori in se nežno srebre breze med njimi. Včasih se skrije v jelkov gozd, kjer na prožnem iglovju zamira korak v tišini.

»Ali je ozdravljen?« ugiblje Zinka, Nace pa si nažge viržinko in si pomakne klobuk navzad:

»Cesta pojde mimo naše hiše –«

»Saj res –«

»Potlej bo dosti lepše pri nas,« vabi Hojnikov.

Zinka sklone glavo.

»Misliš, da ne?« išče on dekletovega pogleda.

Mladenka se vzravna:

»Pri vas je že itak lepo –«

»Ti je res všeč?« se veseli Nace. »Veš, mati so že priletni –«

»Tako hudo še ne bo,« brani Tršarjeva. »Saj je Minka doma in Tinca še tudi –«

»Seve,« pravi fant, »doma sta, ali samo napol! Za hišo jima ni nič. Minka se počasi odpravlja v Zaplano, a Tinca nekaj misli na Golševo –«

»Obe oddani, praviš?« se v resnici začudi Zinka.

Nace prikima in molči. Nestrpno vleče viržinko in premišljuje, kako bi zdaj sprožil, ko ima že tako lepo napeljano.

»Kam se neki vama tako mudi?« ga ta trenutek zmoti Cinclja, ki je prišla po bližnjici na veliko pot.

»Kar v Oklado jo mahava,« bi se je bil rad otresel Hojnikov, ali gostačka se je prilepila:

»Če ni hujšega, imamo skupno pot.«

»Vrag te jaši,« je v srcu robantil Nace, »da jo je moralo kakor nalašč zdajle prinesti!« in je zakrknjeno molčal.

Cinclja je večkrat premerila Zinko z očmi:

»Ali je trebljenje že končano?«

»Ne morem nič kaj pravega reči,« je zagonetno odvrnila Tršarjeva, kakor je bilo dvoumno vprašanje, a spremljevalec se je prijazno ponudil:

»Kadar bo treba, naj le pride Domen pome!«

Zinka je gledala v tla, gostačka se je muzala:

»Seve, še pote naj bi pošiljali! Kdor je kaj vreden, pride sam.«

»Oj, ti kolovrat namazani,« je jezilo Naceta, vendar se je spomnil in hitro poprijel:

»Bom že prišel po – piruhe, če smem.«

»K meni?« je pokazala gostačka zarumenele zobe. »Ali te ni sram?«

»K vam samo po pasjo mast,« se ji je nenadno oddolžil fant. Zinka se je na tihem začudila, vendar ni opazila gostačkinega malodane karajočega pogleda.

»Zdaj sem ji pa zavrl,« se je sam s seboj zadovoljen hahljal Nace in pridno vlekel cigaro.

Cinclji res ni bilo nič več do govorjenja. »Če le ni punče izklepetalo?« jo je začelo skrbeti. »Na takšnole drobnjad se ne smeš nikoli zanesti.«

Tršarjeva je bila med obema kakor na trnju. Ne na desno ne na levo se ni upala pogledati, pač tudi reči ni vedela nič pravega. Kakor je želela, naj bi se Nace poslovil, je bila le vesela, da gre z njo. Bala se je, kaj naj odgovori gostački, ako jo vpraša, kako je s kapljicami.

»Smem priti po piruh?« se je spet oglasil Hojnikov.

Zinka se je pripognila in v stiski ošinila Cincljo s pogledom.

»Še držim vajeti,« je ugajalo gostački in je skrivaj namežiknila dekletu.

»Če jih ne boš imel že preveč, pa pridi,« je potem Zinka ustregla spremljevalcu, ki se je ponosno vzravnal in se ji z dolgim pogledom zahvalil za tolikšno odliko. Celo prešernost ga je obšla in se je znova lotil Cinclje:

»Ali k vam tudi po pasjo mast?«

»Kar pridi! Če drugega ne, bova vsaj lahko kurje solze pretakala,« se je obregnila ženska in s posiljenim smehom izkušala prikriti slabo voljo. Nace se je zasmejal in prikimal:

»Že velja, samo pripravite posodo!«

Na precepu, kjer se pot popne in zavije na desno proti Hojnikovim, se je Nace poslovil in ženski sta šli poslej sami po brežini.

»Kako je prav za prav?« je brž hotela gostačka na jasno.

Zinka je samo skomignila z rameni:

»Kaj vem –«

»Si izpolnila vse natanko?« je vrtala Cinclja.

Tršarjeva se je zdrznila.

»Sem,« se je po kratkem premolku zlagala in skrivala oči.

»Imaš še kaj kapljic?«

»Še –«

Cinclja ji je nato stisnila drugo stekleničko v roko:

»Malo počasi gre pri tem tokanu, a preveč mu kljub temu ne dajaj!«

»Saj mu ne,« se je oglasila Zinka in bila vesela, da je prvo stekleničko zagonetne tekočine pogoltnil plamen. Medtem jo prime ženščina za roko in buši:

»Konrad je naročil pozdrave zate.«

Mladenko je podplula rdečica:

»Konrad –«

»Res,« je obstala gostačka. »V dobrih štirinajstih dneh bo tukaj. Le glej, da se z onim preveč ne zamešaš,« se je je ovijala kakor kača.

Zinka se je komaj zadrževala in kar kipelo je v njej, tako jo je iznenadila vest, čeprav si je zmeraj želela take novice. Rada bi bila še marsikaj vprašala in se pomenila, toda jezik je bil neroden in beseda zdajci kakor okamenela v njej, le srce je govorilo v neznano daljo in oči so božale nevidnega, ki daleč za gorami misli nanjo. Zakoprnela je po samoti, da bi se razplakala v prejarki radosti in čisto v tišini uživala trenutke sreče, kakršno pričarajo v dušo samo sanje nedotaknjene mladosti.

Gostačka je slutila, kako vihrajo v dekletu čuvstva, in se veselila zmage. Ko sta prišli do bajte, ni Zinke nič zadrževala, ampak je kar stopila v vežo, češ:

»Kadar bo treba, že veš, kje sem.«

»Srečno,« je dahnila mladenka in odbrzela domov, kjer je potožila materi, da ji ni dobro.

»Ne bodi no tako rahla,« jo je z dobrovoljnim nasmeškom podražila mati, a mladenka se je za vse popoldne zaprla v svojo belo izbico.

Nadlegoval je ni nihče. Lipe je po kosilu odšel na vas in s tovariši balinal, Nande je komaj čakal, da je lahko zavil h Kotnikovim, medtem ko je Domen na vrtu vse popoldne z vrstniki bil svinko. Hlapec Dolfe si je privoščil dobro mero nedeljskega počitka v hlevu na praproti, oče Blaž pa je z materjo sedel na peč in začel kramljati:

»Hojnice danes ni bilo pri maši.«

»Se je tudi meni videlo, da je ni nič videti,« je potrdila žena.

»Pravijo, da ne bo več dolgo –«

»Kje si slišal?« se je čudila ona.

»Hojnik, Francon sam mi je pravil,« je pojasnil Tršar. »Že od božiča hreca in kar leze na kup.«

»Brez gospodinje jim bo pa težko,« je preudarila Tršarica.

»Saj je dejal Francon, da se bo moral Nace ozreti po nevesti, če pojde tako naprej,« je omenil mož.

Marta je ugibala:

»Kam se bo neki obrnil?«

Zdaj je prišel Blaž na vrh:

»Meni se vidi, da misli na našo Zinko.«

»Če bi le hotela biti pametna,« je napol potrdila Tršarica, potem pa v ponosnem zavzetju razgrinjala z možem sliko, ki je bila čedalje bolj bohotna. Mimo Hojnikove hiše bo speljana cesta. Poslopje je trdno, hlevi so prostorni, vrt je velik, dvorišča je dosti in še lepa ravnica pred hišo, kakor nalašč za gostilno. Tudi cesta bo tam nekako na prevesici in bržčas hiša kar na pol pota med trgom in mestom. Na vsako stran bo okoli šest ur hoda. Za voznike bržda nikjer ni ugodnejšega počivališča. Če bi človek že nič ne štel domačinov, je dosti, kar bi pustili vozniki v Hojnikovi krčmi, prejkone bi bilo pa tudi domačih dosti. Saj vsa Oklada ne premore gostilne, čeprav šteje vas blizu šestdeset številk. Nace je res bolj oglat, no, kakor pač vsi Hojniki, ali zato je Zinka ročna in čvrsta in bi bilo prav kakor nalašč: on bolj na gruntu, ona pa v hiši. Dovolj bi bilo dela za oba, imela bi se pa tudi ko Bog na ženitnini. Kar samo bi se jima vrhalo imetje.

Tako sta na peči oče in mati na glas sanjala o hčerkini sreči, ki jo išče in kliče v Okladi, medtem ko je Zinka vročično hrepenela po Konradu in komaj čakala trenutka, ko jo odvede v daljni pisani svet.

IV.

Cinclja bržčas svoj živ dan še ni bila tako vesela kakor na tiho nedeljo dopoldne, ko se je uverila, da se ji je Zinka čisto na slepo prepustila. Komaj je ta napravila nekaj korakov od bajte, je ženska zapahnila vežna vrata. Tršarjeva koča je bila majhna in je Cinclja čisto sama prebivala v njej. V sobi se je stisnila za peč in ves dan varila in kovarila v mislih, kako bo do kraja zamrežila lahkoverno dekle.

Pred dobrimi štirimi leti je bila prišla z rajnim Cincljem v Oklado in se ji ni niti sanjalo, da ji v teh samotah pojde vse tolikanj imenitno v klas.

Sredi zadovoljnosti se je za hip prebudila v njej nekšna mehka otožnost, pa je kakor v začaranem zrcalu videla vse življenje pred seboj.

V solnčnih Slovenskih goricah je zajokala na svet pod streho siromašnega viničarja. Bratov in sestra je bilo ko jagod na grozdu, pa je bilo že njeno detinstvo v bedo povito, vendar se otroče ni tega zavedalo. Ko je odmevala z goric vesela pesem, ko je dehtela ajda po njivah in so se belile zidanice v solncu in pričakovale žlahtnega soka, je bilo veselo z veselimi. Iz kuštrave punčke je zrasla vročekrvna Barbika. Viničarski in kmetski sinovi so se ozirali za njo, a tudi marsikak mestni gizdalin je slastno tlesknil z jezikom, če jo je srečal. Barbika je pela ko škrjanček, plesala kakor nobena druga, zaljubljencem pa se obljubujoče smehljala. Marsikdaj je tekla kri zaradi nje, tako je burila nevčakano mladež. Na njeno zvestobo so se zanašali po štirje hkratu, Barbika pa je odšla v Nemški Gradec za rejenim mošnjičkom vinskega trgovca, ki je medlel in oprezoval za njo po zidanicah. Posihmal se ni več vrnila. Vrtinec jo je zgrabil in sukal po svoje.

Semintja se ji je pač stožilo po zelenih brdih, po njivah, kjer diši ajda, in po tistih toplih nočeh, ko ji je proseče trkala na okno fantovska pesem, ali vrnitve ni bilo. Dalj ko je šla, dalj se ji je odpirala pot. Spoznala je Zagreb in Pešto, blodila v Aleksandriji in na Reki, a nazadnje obnemogla v Trstu. Bila je že Neli in Lolo, nato Ines in Sulamit, Miriam in Gini in Coca nazadnje. Med tavanjem po svetu ni nikdar utegnila spoznati, kako se z neusmiljeno naglico osiplje njena lepota. Pudri in kreme in pomade so pomagale zabrisavati vse brazdine, ki jih je rezal vanjo čas. Šele Coca se je zdrznila, ko so jo vrgli na ulico kakor ničvredno smet. Tedaj je pač najbolj zahrepenela po domu, toda kaka naj bi šla? Da je še Neli ali vsaj Lolo. Ne, Coca ne more v Slovenske gorice! Kakor nagnusen zmaj je režalo med domom in njo izgubljeno življenje. Kakor živa razvalina se je vlačila po ulicah in v temačnih zakotjih propadala. Nočevala je pri sebi podobnih brodolomkah, ki so imele toliko sreče, da so ob zatonu ujele kako bitje, ki jih je vsaj za silo preživljalo.

Bolezen se je je kljub tej nižini ogibala. Nazadnje se ji je celo posrečilo najti druga, ki jo je rešil iz zakajenih beznic. V puhteči soparici je čevljarja Cinclja premagal teran, da jo je mahnil v Trst. Desno nogo je imel za pol pedi krajšo od leve in se je kakor izgubljen pajaček opotekal po najbolj zveriženih ulicah tržaškega mesta. Možina je bil vdovec in toliko v letih, da mu je šlo že spet na otročje, ko ga je Barba spoznala, v njenem naročju pa se je še bolj zmehčal. Še do sape mu ni prav pustila, pa sta že šla pred oltar. V okolici je imel čevljar Cincelj čedno bajto, ki mu jo je bila zapustila prva žena. Otrok ni imel, zato pa je zdaj ženi stregel kakor otroku in bil v vsem njenim željam pokoren.

Počasi si je Barba opomogla in se ji je zahotelo proč iz tistih krajev. Matrone, ki je bila dotlej iskala milosti pri njih, so jo obiskovale in ji slastno pravile vedno nove in zmeraj iste zgodbe, ki so jo spominjale burne minilosti. Nekakšen gnev se je budil v njej in bližina mesta jo je začela plašiti.

Možiček Cincelj jo je začudeno pogledal:

»Kam bi pa rada, Barica?«

Tedaj se je osvestila in vzdihnila:

»Na kmete.«

»Ali ti ni všeč tukaj?« se je zasmilila Janezu Cinclju.

»Nak, ljubi možiček. Ta soparica, prah in ropot, te goličave in ves ta vrvež me bodo zadušili,« je pojasnjevala. »Na Gorenjsko bi šla.«

Mož je pomislil.

»Na Gorenjsko ne vem kam,« je dejal po kratkem premoru, »a tam za Javornikom imam na Velem polju daljne sorodnike.«

»Pojdiva pa tja,« je poprijela ona.

Cincelj je potlej res prodal bajto in sta šla. Žena se je oblekla bolj po kmetsko in uvidela, da je v preprostejši obleki dosti bolj človeku podobna kakor v pisani navlaki, kakršna ji je bila ostala še izza onih dni. Tudi možu je bila takšna bolj in bolj všeč.

Na Velem polju sta najela bajtico in Cinclja se je po malem spet lotila kmetskega dela. Janez ji je sprva sicer branil, a ko je videl, kako ji to prija, jo ni več odgovarjal. Tako se je s tržaškim prahom otresla vseh sledov preteklosti. Ostala je poslej samo mati Cinclja. Bil pa je takrat star Janez Cincelj dve manj kakor sedemdeset let, a ona blizu petdeset.

Mir in redno življenje v naročju zelene prirode, otroško topla ljubezen dobričine Cinclja, pa morda tudi zavest, da ji posihmal ni treba biti nič več v skrbeh za vsakdanji kruh in da se ji ni treba bati starosti, vse to je Cincljo neverjetno osvežilo. Skozi nagubano zaveso starosti je kmalu začel zopet prosevati dih one ljubkosti, s kakršno je nekdaj vnemala srca, v sebi sami pa ni mogla zatreti kali, ki so bile pognale v močvari dolgoletnih blodenj. Med delom na polju je bilo vedno dovolj prilike, da je sproti izvedela vse, kar je zanimalo in trlo, veselilo ali begalo vaške prebivalce, najrajši pa je zmeraj poslušala ljubezenske spletke. Kadar je čula, kako ima ta ali oni svojo izvoljenko iskreno rad, jo je vselej začela grizti nekšna bleda zavist. Kakor hitro se je toliko udomačila, da je po svoje lahko presojala razmere, je rada strupeno piknila z jezikom in prižigala v mladih srcih nejevoljo in dvome. Ako ji je uspelo, je bila potolažena in je uživala tajno slast v občutju, da tako maščuje samo sebe.

Ni trajalo dolgo, ko so se ljudje čez in čez bali Cincljinega jezika, vendar so radi poslušali njene nasvete, posebno ženske.

Kakor se voda razleze po gobi, tako se je neslišno o materi Cinclji razširil sloves, da je sila izkušena in modra. Ženske so pričakovale od nje zmeraj le več in so jo prosile sveta ne le zastran otrok, ampak tudi v bolezni in drugih nadlogah in težavah. Počasi so jo tako rekoč prisilile, da jim je začela dajati čaje in leke za ljubezen in proti njej, maže in kapljice proti vsakterim boleznim in še čare, ki naj uničujejo moč urokov in hudega pogleda. Za dobroto so ji nosile jajca in mast, moko in svinjino in sploh vse, kar se jim je zdelo, da ji utegne biti po godu.

Čevljar Cincelj je bil zbog tega na moč zadovoljen z ženo. Betežen in nadložen siromak ni mogel spati, pa je vstajal pred njo in ji jutro za jutrom še v posteljo prinašal zajtrk.

»Sam Bog te mi je naklonil,« ji je večkrat dejal, za kar ga je vselej pobožala po razredčenih laseh.

Kot delavec je bil mož na dobrem glasu. Novega obuvala se sicer ni več loteval, pokrpal pa je vsak čevelj, naj je bil še tako razcapan. In kar je dal Cincelj iz rok, to je držalo! Lahko je človek hodil po nasutih cestah ali razritih poteh, po najbolj skalovitih golcih in koderkoli, Cincljev čevelj je povsod obveljal.

Tako se jima je dobro godilo in sta še sproti vedno po malem devala na stran. Bržčas bi bila ostala kar na Velem polju, da ni Tršar nekoč z levega čevlja izgubil pete. Po cesti, ki drži iz Vipave skozi Velo polje, so za hotenskega Tiča peljali vino. Kakih devet voz je bilo. Tršar je bil s svojimi konji bolj zadaj, ko se mu kljuse pred Velim poljem začno nekaj obotavljati. Skočil je raz voz, se nekako spotaknil in naenkrat obstal sredi ceste brez leve pete. Konje je kmalu ukrotil, a peta mu je delala preglavice. Takemu mu nikakor ni kazalo priti domov. Devet fara naokrog bi se mu smejali, češ:

»Ko so Tiču vozili vino, se ga je oklajski Tršar tako navlekel, da je peto izgubil!«

No, ta bi bila lepa! V stiski je kmet jel vpraševati po hišah, kje imajo kakšnega čevljarja, pa so ga napotili k Cinclju, ki se je tudi brž lotil dela. Vmes sta se možaka menila. Tršar je odmašil putrih in pričel natakati, pa je dala beseda besedo in je bil nazadnje Blažu Janez Cincelj tako všeč, da mu je ponudil:

»Spak vas dal, očanec, tako vam pravim, da bi vas kar s seboj odpeljal.«

»Ali vam samo še takega manjka?« se je dobrodušno smehljal Cincelj.

»Prav zares!« je trščil kmet. »Vsa Oklada ne premore čevljarja, a moja bajta je prazna, odkar je legel pod rušo tisti Matevžin, ki je koše pletel, če ste ga poznali. Lepa bajtica, in računal vam ne bi nič, samo malo bi nas sproti pokrpali. Mati, ki so še tako brhki, bi nam pa včasih na polju nekoliko pomagali.«

Matevžina Cincelj ni poznal, sicer mu je pa bila ponudba všeč.

»Samo malo daleč ste,« je pomišljal.

»Kjer je človek doma, je povsod blizu,« se je odrezal Tršar.

»Ali bi šla?« je vprašal Cincelj ženo.

»Jaz precej,« je privolila, ker se je bila med Tršarjevim pripovedovanjem spet vzdramila v njej popotniška nemirna kri. Toliko je preblodila, čemu ne bi šla še v Oklado?

Še pred zimo sta potlej res prišla Cincljeva gostovat v Tršarjevo bajto in Cinclja v Okladi ni imela nič manj opravila kakor prej na Velem polju, le še utrdil in povečal se je njen sloves.

Iz takšnega gledanja v lastno minilost jo je pod noč splašilo močno trkanje. Cinclja je stopila k oknu.

»O, mati Marta,« je potlej hitela odpirat vrata, »vas se pa res nisem nadejala!«

Tršarici se je mudilo:

»Slišite, Nežo je prijelo, Hojnico, veste! Kaj deste, ali bi lahko še kaj pomagali?«

»Hojnico?« se je nalašč začudila Cinclja. »I, kaj pa ji je?«

»Bog si ga vedi!« je drobila Tršarica. »Danes je ni bilo k maši. Potlej mi je pravil Blaž, da že vso zimo boleha, prejle je pa priletela Minka k nam, da mati umirajo.«

»In ni znal prej nihče priti?« je godrnjala Cinclja. »Kadar že duša iz grla kuka, tudi jaz ne morem delati čudežev!«

»Oh no, saj veste, kako so Hojnikovi leseni,« jo je mehčala mati Marta. »Francon ni za drugega kot za čoke, otroci sami si pa tudi ne znajo pomagati. Ko sem slišala, kako je, sem brž dejala: V botrinji smo in človek mora pomagati, kjer se le dá. Kar v bajto bom skočila in pregovorila Cincljo, da stopi k Neži. Mogoče ji pomaga – Saj pojdete, jelite? Greva lahko kar skupaj.«

Sicer je ni posebno mikalo, a odreči se le tudi ni upala. Brž si je naložila v cekar nekaj maž, kapljic in zeli, pa sta šli.

Že v veži je nato slišala, kako je Kotnica omenila Bregarici:

»Krt je ril pod pragom, pravijo.«

»Potlej že ni več upanja,« je odkimala Bregarica in dodala:

»Našemu Nejčetu je tudi pravil Nace oni dan, da sta začeli dve kuri na vsem lepem kikirikati.«

»O, zdaj je pa vse zastonj,« je šušljala Kotnica. »Zakaj niso živali brž pobili ali vsaj odvrgli kokošarici?«

Cinclja ni preslišala nobene besede.

Čumnata, kjer je ležala bolna Neža, je bila že polna žensk. Vzduh je bil težak in zatohel; zakaj Hojnici so še malo prej svetili, jo kropili in kadili z brinjem in meto ter na glas molili, da bi mogla srečno na oni svet. Nace je bil stopil po duhovnika, mož Francon je kakor kamen stal pri postelji ob vznožju, dekleti sta pa jokali in klicali mater, dokler je nista res predramili. Začudeno je strmela okrog in vpraševala, kaj se je zgodilo. Tedaj so brž upihnili svečo, postavili kadilo in kropilo venkaj in nehali moliti, Minka pa je zletela k botri Tršarici, ki je sedaj prišla s Cincljo. Ženske v čumnati so se gostački z nekšno spoštljivostjo umikale, Hojnica sama pa se je je razveselila.

»Oh, kolikokrat sem že mislila na vas,« je vzdihnila in ji izpod odeje prožila suhljato roko. »Sam Bog vas je poslal.«

»Botra Tršarica so mi prišli povedat,« je sladko zagostolela Cinclja in postavila cekar na mizo.

»Joj, Marta,« je bolnica šele zdaj opazila Tršarico, »kako si dobra.«

Kopico žensk je Cinclja s pogledom odslovila, potem je skozi ‚hišo‘ prezračila čumnato in šepetaje jela izpraševati Nežo, kako in kaj, a nazadnje je odločila zdravila:

»Tole uživajte, s temle naj vas mažejo, a tole imejte pod vzglavnico,« je razstavila po mizi. Marta je tedaj poklicala obe Nežini hčeri, da jima je Cinclja znova natanko dopovedala, kako je treba ravnati, potlej pa so se še obiskovalke vrnile v čumnato. Oče Francon se je prestopil, kakor da je padel težak kamen z njega:

»Da bi le kaj pomagalo!«

»Bo že z božjo pomočjo,« je upala Tršarica, a Cinclja je molčala in se jela počasi odpravljati domov, ko se iz dalje oglasi zvonček. Mati Marta je hitro pripravila, kar je treba za tak čas, potem pa je vse odšlo v vežo ter kleče in z gorečimi svečkami v rokah pričakovalo duhovnika. Tudi gostačka je ostala, pa še celo tako dolgo, da je duhovnik spet odšel. Nato je voščila Hojnici »srečno, lahko, mirno noč in ljubo zdravje« ter počasi odšla. Kakor bi pehal, je težko prišel Nace za njo:

»Ne zamerite, mati Cinclja, saj niste več hudi name!«

»Jaz, huda? Ne bodi no,« se je obliznila gostačka, a on je zamolklo zastokal:

»Ali bo materi kaj pomagalo?«

Cinclja je stopila tesno k njemu.

»Nič.«

»Oh!« se je opotekal Nace, a gostačka je že hitela po klancu navzdol.

Fant je od žalosti in srda zaškripal z zobmi. S silo je pogoltnil solze in se naslonil na podboje veznih vrat.

»Mora zlovešča,« je škrtnil za žensko, ki je že utonila v temi.

V.

Hojničina bolezen se je vlekla kakor sluza in Tršarjevi Zinki ni kazalo drugače, kakor da je šla večkrat obiskat bolno botro. Nazadnje je bila tam na veliki teden ob času, ko se v sleherno hišo vselita svečanost in pomladna radost, pri Hojnikovih pa je bilo še na veliko sredo kakor v grobu. Gospodar je bil čemeren, dekleti, ki sta noč za nočjo prečuli pri materi, sta bili plahi in še bolj tihi kakor po navadi, bolnica pa je bila že sama nase nejevoljna.

»Bog sam bržčas ne ve kaj početi z menoj,« je ta dan potožila Zinki. »Živeti ne morem, umreti ne ...«

Mladenka je tolažila trpečo botro, obenem pa tudi komaj čakala, da bi spet odšla. Nihajoča senca smrti jo je navdajala s čudovitim nemirom, ki si ga niti sama ni znala pojasniti. Poleg tega jo je mati Neža tako prodirajoče gledala, kakor bi ji hotela očitati:

»Ti me boš izpodrinila, mlada kri?«

Kamor se je ozrla in kakor se je obrnila, jo je vedno nekaj tesnilo. »Saj nočem,« si je ponavljala v mislih; »še mene naj preživi botra Neža!« Kljub temu je le zardela, ko je zaslišala Nacetov korak. Trikrat, štirikrat se je pripravila, da pojde domov, a Hojnica jo je zmeraj ustavljala:

»Tako mi je pusto sami. Posedi no še malo!«

Medtem se je znočilo in Zinka je plaho pogledavala proti oknu, botra pa:

»Le nič se ne boj! Bo že Nace stopil s teboj, da te ne bo strah.«

»Saj me ni,« se je branila, čeprav jo je spreletavala kurja polt ob misli, da bi po temi morala sama hoditi domov.

Kesneje se je naenkrat vzradostila Hojnica:

»Glej, zdaj mi je pa čisto odleglo –«

»Saj sem zmeraj pravila, da ne bo nič hudega,« je vstala Zinka. »Le dobro počivajte, botra!«

»Še kaj pridi!«

»Bom,« ji je segla Tršarjeva v roko. »Mogoče že jutri.«

»Nace, le stopi zdaj z njo!« je nato ukazala mati Neža. »Prav do hiše pojdi, da se ne bo bala.«

»Aha,« se je zamajal Nace, a zunaj je povedal, kar ga je žgalo:

»Veš, kaj je rekla Cinclja?«

»Kaj?«

»Da z našo materjo ne bo nič,« se mu je odvalilo.

Tršarjeva je gostačkino sodbo poznala že iz materinih ust, a Naceta je zavrnila:

»Beži in nikar ne verjemi! Kaj neki ona ve!«

»Jaz tudi pravim, da baba govori kar tako,« se je razmahnil, »jezen sem pa le! Veš, Zinka, ta baba je zlodej. Kakor bi mora legla name, se mi vidi, kadar je Cinclja blizu.«

»Nič ne misli na to,« ga je odvračala Zinka, vendar se je na tihem čudila, odkod pri njej enak neprijeten občutek, kadar je Cinclja v bližini.

Oba v svoje misli zatopljena, sta nato molčala, dokler se ni pred hišo oglasila Zinka:

»Brez zamere, Nace, ko si imel še nadlego z menoj!«

»Nič,« je zamahnil, »le rajši glej, da res jutri spet prideš!«

»Bom –«

Voščila sta si lahko noč, toda za Hojnikovega ni bila lahka. Malo čez polnoč se je materi poslabšalo, proti jutru pa se je revi za vedno ustavilo srce.

Kakor hitro je zjutraj gostačka izvedela, kako je z Nežo, je hitro zdirjala k Tršarjevim. Ker je bila mati Marta medtem že odšla k Hojnikovim, se je lotila Zinke:

»Vidiš, ali nisem brž povedala, kaj bo! O, mene še ni nikoli prevarilo!«

Mladenka jo je z grozo poslušala.

»Ali zame nimate nič novic?« je trepetala.

»Zate? Kakšnih novic neki hočeš? Piruh imaš oddan, ženin pa itak pride sam,« jo je vščenila Cinclja in se zarežala.

»Kakšen ženin?« je hrepeneče rdelo dekle in odvedlo gostačko v kuhinjo, da bi bili bolj sami.

Cinclja se je s pogledom sumljivo zapičila vanjo:

»Nekaj mi skrivaš, pa ne boš skrila!«

Zinko je streslo.

»Čisto nič vam ne skrivam,« ji je šlo na jok. »Za božjo voljo, še pri spovedi ne bi mogla govoriti bolj po pravici ...«

»Zakaj pa potlej praviš: Kakšen ženin?« je vztrajala Cinclja.

»Tako ... Saj sami vidite, da Nace zmeraj bolj tišči za menoj,« je šepetala Tršarjeva.

»Hočeš reči, da ni dosti pomagalo, kar sem ti dala,« se je vznejevoljila Cinclja. »Ali si se pa tudi ravnala natanko po naročilu?«

Zdaj je bil Zinki gostačkin pogled preoster. Kakor splašena ptička je prihulila glavica in skoro neslišno dahnila:

»Seveda sem ...«

»Saj ni res,« je zasekala Cinclja. »Le meni nikar ne pravi, ko dobro veš, da je vse zastonj. Rajši povej, kakor je!«

»Kapljic si mu nisem upala dati,« je brezbarvno izpovedala Zinka in se nestrpno poigravala s predpasnikom.

»Potlej pripiši neprilike sami sebi,« se je obrnila gostačka proti vratom. »Pa srečno in le dobro se imej!«

In je že naglo odšla skozi vežo.

»Mati Cinclja,« je skočila preplašena Zinka za njo.

»Kaj je?«

»Stopite no še malo noter,« je prosilo dekle.

»Ne utegnem, ljuba moja. Prazniki so tukaj, jaz pa polne roke dela in še nič počejenega,« je gostolela gostačka in kar odhajala.

»Pa vsaj recite, kdaj pridete,« so se proseče svetile dekletove oči.

Gostačka se je smehljala:

»Kdaj človek gre, že ve, kdaj pride, je pa v božjih rokah.«

Izza ogala ji je še zaklicala:

»Mudi se ti itak ne!«

Zinki se je videlo, da je padla na pogorišče, tako trpko ji je bilo pri srcu. Jokala bi, toda po dvorišču je iz hleva prihajal oče. Dekle se je vzravnalo in odšlo v hišo, ali solze so le zapolzele po licih.

»Zakaj jokaš?« je strmel oče Blaž, ki je prišel za njo.

»Na rajno botro mislim,« se je skrivala hči.

»I, kaj češ! Vsi pridemo na vrsto: ona je prestala, nas pa še čaka,« jo je z običajno prislovico miril oče. »Napravi se, pojdiva malo tja! Spodobi se ...«

»Pojdiva,« je brez volje ustregla Zinka in odšla z njim.

VI.

»No, tole ima človek nazadnje za vse pehanje,« je dejal Dolfe, ko sta se s Cincljo vračala s Hojničinega pogreba. »Odneso ga in zagrebejo, pa ni več lačen ne zemlje ne denarja.«

»O, kdaj sem že vedela, da pride pri Hojnikovih do tega,« je govoričila Cinclja. »Saj je gospodar tak samogoltnež, da rajnici še poštene obleke v grob ni privoščil. Bojda so ga komaj pregovorili, da ji je dal obleči poročno obleko, čeprav njemu ne bi bila za nič, ko se vendar zdaj čisto drugače nosijo, kakor so se takrat, ko je Francon jemal rajno Nežo.«

Hlapec je debelo pogledal in od začudenja ni mogel govoriti, medtem ko je Cinclja kakor sama zase pravila, da ne bi za ves svet marala živeti pod Hojnikovo streho.

»Za Naceta pa pravijo, da je dober človek,« si je slednjič opomogel Dolfe, a gostačka je opovrgla:

»Oh, vsi so iz ene vrbe zviti! Tako na vrat na nos sem letela k rajnici, ko je prišla Tršarica pome, da bi kmalu še vrat ne bila utegnila pošteno zapreti, in vse sem dala, kar sem vedela in znala, da bi še kaj lajšalo bolečine, da sem kaj dobila za to? Še toliko mi niso dali, kar dam beraču vbogajme jaz, ko veš, da sem reva!«

»Najte no, mati, ali prav slišim?«

»Kakor zares me vidiš tukaj, ti pravim! Potlej sem mislila, bo vsaj kdo rekel: Baba, stopi z nami na sedmino in izpij kozarec vina! Kakopak! Še pogledal me ni nihče. Saj mi ni nič in lačna tudi ne bom zavoljo tega, grdo pa je, ali ne?«

»Fej!« je potrkal Dolfe in pljunil. »Škoda potlej Zinke, če jo mislijo res pahniti v take vice.«

»Ali si kaj slišal?« je zasrbelo Cincljo.

»Sem in nisem,« je menil hlapec. »Oni dan jo je Nande nekaj dražil, ko smo pokladali živini.«

»In kaj je dejala deklina?« je napol zaprla Cinclja oči.

»Kolikor je Nace preokoren, je tista tvoja Zalka preveč na vzmeti, ga je zafrknila. Kar obmolknil je Nande,« je pravil hlapec, »tako ga je piknilo. No, Kolnikova je res taka, kakor bi imela sršene v sebi.«

Cinclja je molče gubala čelo. Dolfetovo pojasnilo je ni nič kaj zadovoljilo. »Ali res misli deklina na Hojnikovega?« jo je grizlo. »Potlej je morda že vse zastonj. Tukajle bo treba korenito poprijeti ...«

»Ali pa mogoče sploh nič,« je končala na glas. Dolfe je skomignil z rameni, ker ni vedel, kaj hoče ženska s tem, čez čas pa se je zarežal, da so mu brizgale sline iz ust:

»Vi ne boste jemali Naceta, jaz ne Zinke, ali ni res, mati? Kaj naju to potlej briga!«

»Tepec,« se je v srcu jezila Cinclja, z besedo pa:

»Dobro si jo pogodil! Vesele praznike, Dolfe, in dosti piruhov!«

Slišala je za seboj govorjenje in zavila je z velike poti v gozd, da se je kakor lisica priplazila v bajto. Dolfe je obstal in topo gledal za njo.

»Salamensko strašilo babje,« je mrmral, »kar piči jo, pa ti jo pocedi! Ali je spak prismuknjen ali pa je z vragom zmenjen, da se tako ogiblje ljudi.«

Pričakoval je, da se bo Cinclja vsaj ozrla nazaj, toda ženska je izginila ko vešča. Medtem so ga počasi došli pogrebci. Zbrana je bila do malega vsa Oklada. Spredaj možje in fantje, potlej dekleta, a zadaj so šle žene. Dolfe se je pridružil Lipetu, ki je bil hodil dotlej sam zase. Medtem ko so vsi govorili o vrlinah rajnke Hojnice, je hlapče ustavilo fanta, se jelo sliniti in mu med razburjenim trkanjem zaupalo, kar je bilo pravkar slišalo. Jecljavo pripovedovanje se je tako zavleklo, da so jele že hoditi žene mimo stoječega para.

»Kdo je pa spet to skuhal?« se je vtaknila vmes mati Marta, ki je mimogrede slišala tisto o obleki. »Saj sem vendar sama pomagala oblačiti rajnico in vem, kako je bilo.«

»Cinclja je povedala,« si je Dolfe z rokavom obrisal sline.

Med ženskami je oživelo kakor v panju. Da bi se Cinclja kar iz nič iznebila take, ni verjela nobena, vse pa so ugibale, kdo je sprožil neresnično novico.

»Glavo bi skoro stavila, da vem pravo, četudi ne smem reči, ko je nisem slišala,« je nenadno spomnila Kotnikova Zalka, da so vse zapored v pričakovanju obmolknile.

»Kar povej,« je silila Lopačka. »Kdorkoli je bil, naj ga bo sram! Kar takole glodati človeka! Mene bi bilo že rajnice strah!«

Zalka je stopila k Tršarjevi, ki je šla dotlej s Hojnikovo Minko:

»Koga bi mislila ti?«

»Verjameš, da ne morem čisto nič sumiti,« je Zinka prekrižala roke na prsih.

Kotnikova se je nasmehnila.

»Ali ne poznaš Jerebove Mete?« ji je šepetala na uho. »Si videla, kako se je držala, ko je prišla kropit? Kakor strah na prekli. Še sedla ni.«

»Misliš, da res?«

»Saj tudi danes ni nobenega Jerebovega,« je naglo šušljala dalje. »Ali res ne veš, kako se Meta za vsakim onèm meče? Najprej je oprezovala za vašim Nandetom, zdaj pa lazi za Nacetom. Obakrat zastonj.«

»Meta?« je strmela Zinka.

»Pa še kako!« je brzela Kotnikova. »Ko smo oni dan trebili pri Lopačevih – tebe ni bilo – sem mislila, da ga bo z očmi pogoltnila. Ves čas je bilo samo: Nace, Nace, Nace, Nace spredaj, Nace zadaj, toliko da sem rekla: Ali so res v Okladi krščeni vsi fantje na isto ime?«

Zadnje besede je v zadrževanem smehu viknila in jih je čula Lopačeva Tilda, ki se je takoj oglasila:

»Vidiš, vidiš, saj res! Bo že prava, Zalka, čisto prava!«

Potem je spet šepetaje šlo od ust do ust. Mlade so brez pridržka verjele, stare so sprva odkimavale, ali sum je le bil obujen. Hojnikovim to sicer ni bilo dosti mar, ali milo se jim je le storilo ob misli, da jeziki zdaj ne mirujejo, ko je hiša itak dosti udarjena. Minka je doma to tudi omenila Nacetu, toda brat je odkimal:

»Le verjemi, Mina, da to ni bil noben drug jezik kakor Cinclja sama! Tako seme zna sejati samo ona.«

»Ne verjamem,« se jima je pridružila Tršarjeva, v srcu pa se je bala, da bi morda utegnile Nacetove besede biti resnične.

Ker se je vršila sedmina na tak dan, so opravili na kratko. Ko so se že jeli razhajati, je dejal ovdoveli Francon Tršarju:

»Veš, sosed, tako me je potrlo, da sem čisto tog. Še govoriti se mi ne ljubi.«

»Kaj hočeš, ko pa nismo svoji gospodarji,« ga je tolažil Blaž.

Hojnik je mežikal, kakor bi imel polno smetja v očeh:

»Bom moral kar urediti. Saj veš, kako je v našem rodu. Kadar odide eden, se drugemu začne muditi za njim. Tudi jaz ne bom Neže dolgo puščal same tam doli,« je pokazal proti pokopališču.

Blaž je odkimal:

»Ne govori no tako, sosed! Tak hrust, kakor si ti ...«

»Je že dobro, Blaž,« je potegnil Francon z rokavom čez oči, »kar pustiva to! Rajši mi povej, če se lahko oglasim pri tebi, ko bom izročal Nacetu ...«

Tršarju so se zaiskrile oči.

»Sosed, saj veš, da sva bila zmeraj prijatelja,« mu je segel v roko. »Če misliš, da bi bilo mladima v srečo, se oglasi, kadar te bo volja.«

Francon je dolgo pridržal Blaževo roko v svoji in toplo priznal:

»Res, to bi še rad zravnal, potlej pa nimam kaj več početi na svetu.«

Zinka je nehote čula.

»Tako daleč je že,« je drevenela in v grlu jo je dušilo. Ko ji je potlej Nace segel v roko, je gledala proč in odšla, ne da bi mu bila privoščila le eno samo besedo.

»Ona je srečna in ne čuti, kaj se je zgodilo pri nas,« je trpko pomislil fant.

Ko so se oglasili zvonovi in so dekleta s polnimi jerbasi hitela k podružnici, je pri Hojnikovih šele planila žalost na dan. Dekleti sta mislili na veselje prejšnjih let, ko jima je mati pomagala zadeti jerbas na ta dan, pa sta jokali, koder sta hodili. Oče je klečal za pečjo in ječe molil, a sin se je poslanjal kakor dob brez korenin zdaj tu zdaj tam in je bil gluh in slep za vse okrog sebe. Samo dvoje je videl, sveži grob pri fari in mater v njem, ki je na vekomaj onemela, pa Tršarjev dom pod slemenom, kjer živi Zinka, ki je tudi danes nemo odšla. Srce bi predelil in ga dal materi pol in njej pol, da bi ju privabil v hišo.

Stisnil je pesti in zamižal, da ne bi videl praznine, ki je zijala po hiši.

»O Bog!«

V bolečini je pokleknil kraj očeta, pobožno mislil na mater, a ni mogel docela pregnati iz misli Zinke, čeprav ni vedel, kako tudi ona ta hip trpi. Odkar je namreč slišala Hojnika govoriti z očetom, se ji je videlo, da ji ne bo več obstanka pod soncem. Dotlej se ji je Nace smilil in ob Nežinem grobu je celo jokala, ko se je ozrla nanj. Videla je v njem samo trpečega človeka in nehote pomislila, kako bo njej, kadar bo morala sama preživljati take neizbežne trenotke, zdaj pa, ko je spoznala, da je brez nje med očetoma že vse domenjeno, se je začelo upirati v njej in klicati po svobodi. Tisti potrti človek se je zanjo naenkrat prelevil v trinoga, ki brezsrčno sega po njej, ker hoče ugoditi sebi. Ob taki misli je sočutje zamrlo. Ni še sicer prav sovražila fanta, toda oduren se ji je le videl kakor v pravljici divji mož, ki ugrabi vilinsko deklico. Vrhu tega jo je skelela misel na Cincljo, ki se izza velikega četrtka nič več ne zmeni zanjo. Moj Bog, najprej jo dvigne v deveta nebesa, potem jo pa naenkrat vrže v prah, češ: »Saj se ti itak ne mudi!« Kako je tedaj s Konradom? Mogoče ga sploh ne bo in ni nikoli mislil nanjo. Morda je bila vsa lepota zgolj v gostačkinih besedah ...

»Potlej ji izpraskam oči in tudi iz bajte mora,« je sklenilo dekle v navalu onemogle jeze. Hotela je takoj jasnosti, zato je poslala Domna gledat, ali je ženica doma, toda bratec se je kmalu vrnil s sporočilom: »Bajta je zaklenjena in na trkanje se živ duh ne oglasi.«

»Kod se baba neki potika,« je nejevoljno razmišljala, ali odgovora ni bilo, najsi je tudi šla kasno zvečer sama pogledat v bajto. Med potjo se ji je videlo, da so okna razsvetljena, ko pa je prišla do koče, je bilo vse temno.

»Čarovnica,« se je prestrašila in je domov grede skoro bežala. Na vso razdvojenost je kanila v srce slutnja nekšnega neznanega gorja. Zazdelo se ji je, kakor da ji je od vekomaj zapisana nesreča, ki se ji ne bo mogla ogniti.

Doma je iz veže slišala, kako je v kuhinji naročal oče materi:

»Počasi boš morala poskrbeti zastran perila in kar bo še treba dekletu.«

»Tak že kar misliš?« se je obotavljala mati. »Ali ni še premlada? Deklo bi tudi morali imeti, če odide Zinka.«

»Mlada sem ali tja, take priložnosti ne bo več,« je branil oče. »Zaradi dekleta se le nikar ne boj! Saj vidiš, da Nande komaj čaka, kdaj bi lahko privedel táko v hišo, ki ne pojde več proč, dokler je ne odneso.«

Oče se je zasmejal, a mati je vzdihnila, kako brzi čas, češ:

»Komaj človek začne živeti, bi že bilo dobro, da si poišče prostor za cerkvijo.«

Zinka je iz veže hušknila naravnost v svojo izbico.

»Torej Zalki se moram umakniti, zato se tako mudi ...«

Tako se je zgodilo, da je tisto leto Zinka z gnevom v duši sprejela sveto veliko noč.

VII.

Na veliko nedeljo ni bilo Naceta po piruh in na veliki ponedeljek ni bila oklicana niti Minka niti Tinca, pač pa je obakrat po veliki maši v Golševem prebral pred farno cerkvijo z vzvišenim glasom občinski sluga razglas, s katerim se daje v vednost in na znanje, da se prično v torek dela na oklajski cesti; zato naj bodo pripravljena vozila in ljudje, kakor je v sporazumu z občinskim zastopom sklenil cestni odbor. Potlej je še vsakokrat posebej sporočil poslušajoči srenji željo očeta župana, naj bi bili vsi občinarji nasproti gospodom, ki bodo vodili in nadzirali dela, kar le mogoče vljudni in prijazni. To bo v čast vsej občini, posebno pa še Okladi, ki bo z novo cesto največ pridobila. Pametni naj bodo zlasti tudi fantje, ki naj se nikar dosti ne mešajo med tuje cestne delavce, da ne pride nazadnje do kakšnih pretepov.

Možem in še posebej materam je bil skrbni opomin všeč, fantom se je pa precej zafrknilo, češ:

»Koliko smo jih že neki na meh odrli, da je treba takega svarila!«

No, hipna nejevolja je kmalu splahnela v veseli zavesti, da se zdaj odpre Okladi širni svet. V gručah in v parih so se v ponedeljek posebno oklajski možje od maše grede živahno razgovarjali, kako bo odslej Oklada napredovala.

»Seve,« je dejal Francon, ki je hkratu s Tršarjem odšel izpred cerkve, »pred dvajsetimi leti bi me bilo to ogrelo, danes se me pa nič več ne prime. Za mlade ne rečem, za te bo, za te ...«

»I seve, sosed, kaj hočeva! Svet mora živeti naprej, ne nazaj,« je menil prožnejši Tršar, ko jo primahata Bregar in Kotnik za njima. Voščili so si vesele praznike, se z željo po miru in nebeški luči spomnili rajne Neže in se potlej lotili ceste.

»Ti Francon se potegni za gostilno, če si pameten,« je sprožil Bregar.

»Prav meni je z jezika vzel,« je potrdil Tršar, »že sam sem mu nameraval reči. Nikjer ne bo tako pripravnega kraja kakor pri Hojniku.«

»Aha, lahko da res, ne rečem,« je počasi prestavljal Francon okorne noge, »pa jaz nisem več za to. Kaj bom jaz! Za fanta ne rečem. Naj se bo le vsuknil zastran mene.«

Bregar je pogledal Kotnika, Kotnik Blaža, pa so bili zmenjeni. Potlej je dejal Bregar:

»Le nič ne bodimo v skrbeh, mladi že vedo, kaj terja čas!«

»Bog daj!« je iskreno vzdihnil Tršar in bil vesel v zavesti, da tudi Bregar misli tako kot on.

»Pa naša posoda!« se je spomnil Kotnik. »Več kakor pol več bodo vrgle odslej naše hoje in macesni! Preden smo po teh potih spravili brente in škafe samo do ceste, smo že trpeli kakor črna živina. Zdaj bomo lahko kar pri Hojniku naložili in pojde naravnost v Vipavo, Gorico in Koper.«

Tu so se celo togemu Franconu zasvetile oči. Izdelovanje takšne posode je bilo v teh gozdnatih hribih stara domača obrt, ki jo je za rodom dedoval rod. Vso zimo je po hišah pel pogon in posamezniki so se često tako založili z dogami, da so bile iz dalje videti hiše kakor skladalnice teh krojenih desk in deščic. To je doživljal tudi Francon sam in je bilo tako rekoč zraslo z njim, zato je zdaj oživel:

»Za posodo ne rečem! To bo res kakor nalašč.«

Kolikokrat je že nakladal in vozil in je bilo res hudo! Po petkrat in šestkrat je bilo treba peljati do ceste in je bilo komaj za en sam dobršen voz.

Bregar je medtem pravil, koliko je bilo treba potov in truda, preden je bilo kaj doseženo. Govoril je rad tako, da v važnih zvezah ni nikoli pozabil omeniti sebe, kako se je potegoval za cesto.

»Malo širokousti se že, pa naj le ima veselje,« je počasi razmišljal Francon, dejal pa je v priznanje:

»Za take posle že mora človek imeti glavo nasajeno na pravem koncu!«

Bregarju je pohvala redkobesednega Hojnika na moč dobro dela. Odkašljal se je, si natlačil leseno pipo in jel cmokaje nažigati:

»Kar človek le more, rad stori.«

»Dober dan, možje,« se tedaj oglasi za njimi.

Tuj naglas v izreki je četvorico tako presenetil, da je zdajci obstala in se kakor na povelje ozrla nazaj. Človek, ki so ga zagledali oklajski veljaki, je bil slok in vitek, črnolas in črnook in na moč gosposki. Pod nosom se je jedva prikazovala prva senca brčic, drugače pa je bil suhljati obraz še ves otroški.

»Bog daj, gospod!« se je prvi zavedel Bregar. »Imamo lepe praznike, kaj?«

»Malo hladno je,« je dejal tujec, a Oklajčani so presodili:

»Ta že ni odtod, ko ga na veliki ponedeljek zebe.«

Na tihem so ugibali, kaj bi neki utegnilo prignati v Oklado tega zlikanega tujca, ki je ves, kakor bi ga iz škatlice vzel.

»Žunir bo,« je šepnil Kotnik Bregarju, ki je malo pogledal po tujcu in skomignil z rameni.

Dan je bil mlačen, nebo čisto in pot suha. Tu in tam se je na smreki pozibala veverica in smuknila v gozd. Po jasah so cveteli jeterniki in tudi veternice so že belo kimale s popki. Semintja je kje zajuckal fant in zdajpazdaj se je oglasilo dekliško petje, ki je menda bilo tujcu najbolj všeč. Naenkrat se je namreč oglasil:

»Čigava dekleta tako lepo pojo?«

»O, to so oklajska,« je pojasnil Kotnik. »Celo pri delu rada pojejo, kako ne bi šele na praznik!«

»Brhka dekleta imate,« je pohvalil tujec.

»Kar gre za naše kraje, jim ni kaj reči,« se je zavzel zanje tudi Tršar, »ali mi damo le več na pridne roke ...«

»In na pravo pamet,« je zabil Francon.

V smehu se je pridružil tujcu tudi Bregar, češ:

»Vi ste gotovo drugače vajeni, kajne? Pri gospodi je lepota bolj v čislih.«

»Najboljše je oboje,« je bil tujec previden in kmetje so mu zapored prikimali. Bregarju se je videl odgovor tako pameten in gosposki človek tolikanj znan, da nikakor ni več mogel premagovati radovednosti:

»Brez zamere, če smem vprašati: ali greste daleč?«

»Koder pojde nova cesta, bom malo ogledal,« je brezbrižno omenil tujec, a Bregar v eni sapi:

»Se mi je kar zdelo, da hodimo z žunirjem! Ali niste bili tudi jeseni tukaj, ko so merili?«

»Seveda sem bil,« je smehljaje se potrdil tujec.

»Torej ste vi gospod žunir P–, čakajte no, Pa-Pa-,« je vlekel iz spomina Bregar, a tujec mu je smehljaje se pomogel:

»Konrad Parapat. Kaj se me še spominjate?«

»Zlomka, kakopak! Menda se boste vsaj kaj oglasili pri nas?« je s ponosom vabil Bregar.

Bregar in Kotnik sta potlej kmalu zavila vsak proti svojemu domu, a Konrad Parapat je šel dalje z ostalima dvema in nazadnje s Hojnikom samim, ki se je pred hišo prav na kratko poslovil, češ:

»Tukaj sem pa doma. Vesele praznike in Bog vam daj srečo, ko boste začeli!«

»Na kratko je nasajen dedec,« je z nasmeškom pomislil Konrad Parapat, ko je šel sam po rebri, kamor je kazala markacija za novo cesto.

»Kdo je pa tale gosenica?« je vprašal očeta Nace, ki je že stal pred hišo.

»Pravi, da je žunir,« je brez zanimanja povedal oče Francon in odšel v hišo.

»Taka glista?« se je tiho začudil sin in sovražno gledal za Konradom Parapatom, ki je veselo stopical po brdu in si požvižgaval plehko poulično popevko v zabavo. Slednjič je izginil med drevjem in utihnil. Nace je stopil v hišo, Konrad pa se je nestrpno začel ozirati po gošči in si je kakor v nejevolji nažgal cigareto:

»Ali nisem babure prav razumel ali kaj, vraga, ko mi je rekla v Golševem spodaj pri fari, naj se držim kar nove ceste, pa se bova srečala!«

Jel je stopati bolj počasi in se muzal:

»Smešno, kako na slepo včasih človek iztakne ocvirek, kjer ga ne bi niti v sanjah pričakoval in še manj iskal.«

Pomislil je, kako čudno pleše življenje z njim. Očeta in matere ni nikoli poznal in onadva njega bržčas tudi ne. Kakor nekdaj Mojzesa faraonova hči, tako je nekoč našla njega tam doli pri Ljubljani Šiškarjeva Nana, samo ne na vodi, ampak v govejem hlevu. V košarici je bojda ležal v eno samo edino cunjo zavit in listek je imel kraj sebe, da je Konrad Parapat. Nana je bila premožna vdova z lepim posestvom in je najdenca dolgo ponujala okrog, a ga niso bili nikjer željni. Zbog tega in ker ni imela otrok, ga je nazadnje obdržala sama. Pobožna žena je bila in je namenila Konrada za duhovski stan. Res jo je srečno prijadral do pete gimnazije in rednica Nana je bila na moč ponosna nanj. Dosti njenega cvenka je pognal po grlu. Tisti čas se je čutil fanta in se je večkrat izkušal otresti uzde. Pomladi je natvezel Nani, da pojde na majniški izlet. Dobil je denar in jo mahnil z mesarskim pomočnikom Poldetom po Ljubljani. Ves ljubi dan sta ga vrtela in še pozno v noč. Konrad se je držal Poldeta kakor senca in se naenkrat zavedel med kopico razposajenih žensk. Polde se je režal, njemu je bilo v početku malo nerodno, a se je potlej le ojunačil. Smola je menda hotela, da je tedaj nekje v hiši nastal vik in pretep. Kakor bi trenil, je prišla straža. Polde je še nekako smuknil na ulico, Konrad je pa kakor nalašč priletel stražniku v roke. Tri dni kesneje so mu na gimnaziji povedali, da v latinskih šolah take učenosti ne potrebujejo, pa je bilo konec. Dobra Nana je jokala in klicala vse svetnike na pomoč, ali pomagalo ni nič. Nazadnje je rekla, da ga ne mara več videti in naj gre, kamor hoče, vendar se je dala toliko preprositi, da mu je celo pomagala poiskati kruhek. Po dveh letih tihe spokornosti ga je v malem podeželskem gnezdu sprejel v pisarno advokat Unčar. Pri njem je potlej Konrad urejal akte, dokler mu ni doktor lani pokazal vrat. Zalotil ga je, da se malo preveč smuka okrog gospodične Vere, ki je bila advokatski pisarni v okras in plešastemu šefu v tolažbo, kadar je v malomestnem dolgočasju zahrepenel po mladosti. Konrad Parapat je vzel pot pod noge in se ustavil zopet v Ljubljani, da z ostanki zadnje plače poplakne spomin na Vero in njenega šefa. Krenil je bil k mamici Nani, ker je vedel, da jo vsaj malo omehčajo solze in spokorna beseda, toda rednica se je bila medtem že ločila s tega sveta in v oporoki čisto pozabila nevšečnega najdenca. Kakor pa ga je že dvakrat z ženskami hudo oplazila kriva sreča, tako mu je to pot po ženski prišla pomoč. Spoznal je ljubko Valči in ji potožil, kako je z njim, ko je začutil gada v žepu. O, Valči je bila čisto drugačna kakor malomestna Vera! Sicer je bila res samo natakarica, toda vedela je, kaj ljubezen premore. V gostilni, kjer je služila, je bil inženjer Vesely najbolj stalen gost, odkar je okrog miz gostolela Valči. Dekle je ob pravem času reklo primerno besedo, inženjer je prikimal in Konrad je bil naenkrat gospod. Obljubil ji je v zahvalo venčo zvestobo in v potrdilo zapustil zapitek na dolgu. Dobri metuljček mu ni rekel niti žal besede zaradi tega.

Med premišljanjem je bil prišel Konrad Parapat že globoko v gozd in je celo izgrešil markacijo. Ozlovoljen se je obrnil in po skalovitem in s koreninami prepletenem svetu taval nazaj proti Okladi, ali kljub vsemu se je moral le smejati, ko je takole premišljal. Na Valčino priporočilo je postal inženjerjev pisač, a tu so ga lani, ko je kot peto kolo hodil s komisijo, naenkrat proglasili za inženjerja. »Gospod žunir, gospod žunir!« je slišal z vseh strani. Dekleta, gorjanske cvetke, so se vroče ozirale za njim. Šef, ki je imel navado nižje nameščence klicati po imenu, mu je že drugi dan namignil pri večerji:

»No, Konrad, dekleta ste mi zmešali in še naslov ste mi prevzeli. Sreča moja, da vsaj diploma visi doma v sobi!«

To mu je prav za prav šele odprlo oči in je videl, da so te-le gorjanske rože kakor med divjih čebel: poseben okus ali vendar sladak in vabljiv. Zlasti ena mu je bila všeč, še vsa rosna kakor nageljnov popek. Nekajkrat je govoril z njo in izvedel, da ji je ime Zinka. Kje bi si bil mislil, da se zna Reza tako zveneče preimenovati! Zadnji dan jo je vprašal, ali bi ga marala, pa jo je oblila rdečica in je zbežala kakor srna. Hotel je v šali stopiti z njo, ko se mu nenadno oglasi za hrbtom:

»Ali vam je všeč, gospod inženjer?«

Bila je stara babura, ki jo je že izza prvega dne videl laziti okrog gospode, ne da bi se bil kaj zmenil zanjo. Zdaj ga je presenetilo, kako da zna babše tako pravilno izgovoriti tujo besedo; tudi ženskina drznost se mu je zdela čudna ter se je začel razgovarjati z njo. Nikakor se ni mogel načuditi, kako imenitno pozna baba svet, kajti uganila je takoj, kaj in koliko lahko govori z njim. Sprva se je smehljal, ali dalj ko sta govorila, bolj je strmel. Kar po domače mu je povedala, da si lahko kaj privošči za kratek čas in da mu bo že ona v pomoč. Ni se mu treba bati ne fantov ne drugih težav. Naposled se mu je takšno besedovanje videlo le prenesmiselno in ni mogel verjeti vabi, najsi je bila še tako mamljiva. Ker je bil ogled pri kraju in delo odloženo na pomlad, je dejal, da ni vredno besede, toda ženska se ni dala oplašiti. Menila je, da lahko pomladi pride prav, česar človek ne more použiti jeseni, češ, da čez zimo takšnole sadje še bolj pozori in se umedi.

»Dobro tedaj,« se ji je zasmejal, »pomladi se vidimo, mamica.«

Čez zimo je vse to pozabil in se je danes pripeljal semkaj še v mislih na dobrosrčno Valči. Davi naenkrat doli v Golševem obstoji tista ženska pred njim, češ:

»Dober dan, gospod inženjer! Ali me še kaj poznate?«

Brž mu začne praviti, da mu ima povedati nekaj silno važnega. Če pojde kaj ogledovat svet, koder bodo delali novo cesto, mu bo po maši prišla nasproti.

»Veste, gospod,« je dejala, »skoro gre za življenje. Danes zamujeno je lahko vekomaj izgubljeno.«

Spomnila ga je jesenskega razgovora in brhke Zinke. Zato ji je tudi nasedel in se podal v to skalovje. Rajši bi bil ostal kar v Golševem v kakšni hiši, kjer »Bog roko ven moli«. Nazadnje ga morda celo hoče baba za piruhe prav imenitno imeti za norca ...

»Ali je pa spak stari prismuknjen,« je na glas zarentačil iz misli, a izza orjaške hoje se mu je zarežalo:

»Če ste mene mislili s tem, ste se pošteno urezali!«

Bila je Cinclja in Konrad Parapat si je oddahnil:

»Vendar enkrat! Sem mislil ...«

»Misliti se pravi nič vedeti,« ga je prestregla gostačka. »Veste, gospod, saj bova zdajle čisto na kratko opravila. Samo to sem vam prišla povedat, da je tisto dekle, ki vam je lani bilo všeč, do smrti zatelebano v vas. Najpremožnejšega fanta se ogiblje zaradi vas. Toliko sem dosegla jaz za vas, če pa hočete kaj več slišati o tem, pridite z nočjo vred v Tršarjevo bajto.«

»Vrag vas dal, ženica, kaj jaz vem, kje je Tršarjeva bajta!« je nejevoljen zarentačil Konrad Parapat in hotel dati ženski nekaj drobiža, ker je bil uverjen, da babše na tak pameten način okoli gospode berači.

Cinclja se je zaničljivo namrdnila:

»Le počasi, gospod, saj nisem lačna vašega denarja,« je odklonila dar. »Rajši mi povejte: Na ženitev ne boste mislili, kaj ne?«

»Brrr,« je streslo Konrada, »tri ure pred smrtjo, pravijo, je še vedno prezgodaj!«

»Potlej sem vas prav sodila,« se je namuznila Cinclja. »Pridete?«

»Pridem,« je zamikalo Konrada Parapata, ki se je videl ta hip sam na sebi kakor pravljičen junak.

Ženska je šla z njim do prvega razgleda in mu pokazala bajto.

»Vražja baba,« se je kakor v pijanosti smejal pisač in je kar poskakoval od same žive radovednosti, ko ga je Cinclja popustila samega in odmotovilila po rebri.

»To bi se oblizoval inženjer Vesely,« se je spomnil, »samo povedati mu tega ne smem. Lokavi jastreb bi mi sicer utegnil izpred nosa ugrabiti drobno golobičko.«

VIII.

»Piruhe sem vam prinesel,« je pred bajto pričakoval gostačko Tršarjev Domen in ji pomolil močno natlačen cekar velikonočnih dobrot. Ženska je spretno izpraznila cekar, se sladko zahvaljevala ter nazadnje še pripomnila:

»Reci Zinki, naj pride po večernicah malo k meni, če utegne! Pa moraš samo njej povedati!«

»Saj to že vem!« je v otroški samozavesti zamahnil deček z roko in odhitel domov.

»K Cinclji pridi po večernicah,« je zašepetal sestri, ki ga je od veselja objela spričo te vesti. Oče je bil po maši povedal, da je šel z možaki mlad inženjer in da ima šentaj čisto cigansko ime. Zinki je bilo to dovolj in je bila prepričana, da je bil inženjer gotovo sam Konrad. Vse je zagomazelo po njej, jed ji ni dišala in nikjer ni imela miru. Med kosilom ji je vsak trenutek padla žlica iz rok in so se ji vsi smejali, toda pomagati si ni mogla.

Kako neki! Še kot otrok (tri, štiri leta nazaj se je Zinki videla davna minulost) je rada zahajala v bajto, ker jo je na moč veselilo gledati starega Cinclja pri delu. Rajni možiček je vedel tudi marsikaj povedati, kar je bilo otroku všeč, še več pa Cinclja. Pripovedovala je o daljnih šumnih mestih, o morju in ogromnih ladjah, o razkošnih palačah in rajsko lepih nasadih ter je čisto zamamila deklico v bajen svet, kjer ni znoja in žuljev, ampak zgolj ena sama večna nedelja. Zinka je z otroško dovzetnostjo vsrkala sleherno besedo in s svežo domišljijo še večala bohotne čare, ki jih je ustvarjalo gostačkino pripovedovanje v njej. Kadar je le mogla, je zdrknila v bajto z vedno isto prošnjo:

»Mati, povejte še kaj ...«

Po smrti Janeza Cinclja je res da bolj redko zahajala tjakaj, zato pa ji je vdova tembolj urno pripovedovala na polju in na senožeti ali v jeseni, ko so ženske žele praprot. Kakor je Zinka doraščala, tako je bilo Cincljino pripovedovanje bolj sočno in se je nazadnje razpredlo tudi o ljubezni. Zdaj je bila deklica celo zamaknjena, zakaj gostačka je vedela vse do pičice natanko. Popisala je strmečemu dekletu bogata oblačila in razkošno opremljene sobe, izbrane jedi in bogate veselice, vrvenje pestrih ulic in bajno razsvetljena gledališča in elegantne kočije.

Tako je bila Tršarjeva v Cincljini oblasti kakor v začaranem krogu in se ji je do grla zaskutilo kmetsko življenje. Izkušala se je izogibati poljskemu delu in je moral oče Blaž večkrat kapasto pogledati, preden ga je deklina hotela slišati. Tudi v obleki je začela posnemati bolj mestno nošo in si dala po pokošarici včasi prinesti kakšno bluzo ali predpasnik celo prav iz Trsta, kar ni bilo niti po godu očetu, še manj pa bratu Nandetu, ki je bil določen za bodočega mladega Tršarja. Fant je bil precej očetove čudi, morda še malce hladnejši od gospodarja Blaža, zato je tudi večkrat založil sestri kakšno pikro in je precej krivo gledal Cincljo, ki se mu je po čevljarjevi smrti zazdela v bajti čisto odveč. Z besedo ji sicer nikoli ni prizadejal ničesar žalega, toda ženska je imela mačje oči in je videla v globino in daljino ter se je spustila z bodočim Tršarjem v nenapovedan boj.

Da misli Hojnikov na Zinko, je opazila Cinclja prva, še prej, kakor se je fant prav za prav sam zavedel tega. Z veščim očesom je premotrila položaj in takoj ukrenila, kar se ji je videlo potrebno. Zbog nekdanjega življenja dobra poznavalka moških, je natanko vedela, s kakšno divjo ljubosumnostjo bi Nace mučil Zinko, ako bi kdaj postala njegova žena in bi on izvedel, da je imela nekoč kaj več opraviti z drugim, posebno z gosposkim. S hladno preračunanostjo, kakršne je zmožna samo ženska iz nižin, in v času, ko se v prav zadnjih bolnih tresljajih za vedno poslavlja ženskost od nje, je razpela mrežo in iskala za mladenko samo še prikladnega moškega, ko je prišla jeseni v Oklado cestna komisija in z njo Konrad Parapat. Stikajoč za novicami in kakor žival v nagonu je lazila okrog teh tujih ljudi in po mačje pazila na vsako kretnjo in besedo. Spoznala je, da je Konrad tisti, ki ga je iskala. Z drznostjo, ki je lastna ženskam njenega kova, se je lotila lahkoživega tujca in se je brž uverila, da je res pravi. Potlej se je ovila Zinke in dosegla, da si je dekle ob zvoku njenih besedi in čisto slepo njej pokorno ustvarilo prvi ideal moškega z ono vročo, trmoglavo iskrenostjo, ki je je zmožna samo prvič predramljena kri. Tedaj je Cinclja vrgla mrežo in jo vso zimo previdno in počasi, a tem vztrajneje zadrgavala. Dekle je menilo, da sreblje nektar, in je hlastno pilo strupeno sluzo, ki jo je natakala gostačka. Trgala jo je od Naceta, da bi mu jo potem usužnjeno lahko pahnila pred noge in le do kraja ohranila oblast nad njo.

»Zdaj si lahko besen name, mladi Tršar,« se je na tihem rogala. »Še malo in bom preskrbljena. Če ne bo prostora v Tršarjevi bajti, ga bo dovolj v Hojnikovi.«

Včasih jo je kljub temu zaskrbelo, zlasti takrat, ko je izvedela, da dekle ni hotelo dajati Nacetu, kar mu je ona namenila. Želela je namreč v fantu razpaliti slo do take besnosti, da bi dekletu storil silo. Potlej bi jo ona brez sledu za Hojnikovega lahko izročila Konradu v zabavo in jo s tem večjo trdnostjo vedno držala v kleščah zavoljo nezvestobe. Ko je tedaj čula, da se ji ta namera ni sponesla, se je zatekla k zadnjemu sredstvu. Vedela je, da je dvom, ona črna negotovost, hujši mimo najbolj skeleče jasnosti in je naenkrat popustila dekle brez svéta in pomoči, sama pa je ostala na preži. Nekoliko se je namreč bala, da bi Tršarjevo prevzelo ob Hojničini smrti sočutje, tolažila pa se je, da fant pač ne bo utegnil misliti na ljubezen, dokler mu leži mati na mrtvaškem odru.

Tako je komaj čakala, kdaj napoči njen čas in začno delati cesto; ko pa je na veliko nedeljo pred cerkvijo slišala razglas, je sklenila, da pride v ponedeljek še pred jutranjim svitom v Golševo, ker noče zamuditi niti trenutka. Čim je zagledala Konrada, je bila njena skrb dovolj poplačana. Nemudno je drvela proti cilju in se ji ni niti sanjalo, kako tudi sama sebi nataka pelina za bodoči čas ...

Da bi bila bolj zbrana in pripravljena, na praznik ni šla popoldne k litanijam, ampak je počakala Zinko doma. Mladenka je prišla kakor splašena ptička in glas se ji je tresel, ko je dejala:

»Ali ste me res klicali?«

»Res, čeprav nisi vredna tolikanj brige,« jo je nahrulila, Zinka pa kakor otrok, ki bi se rad pobotal z užaljeno mamico:

»Nikar se ne hudujte, mati Cinclja! Saj veste, da sem vsa iz uma. Povejte, ali je res Konrad tukaj?«

»Kdo je rekel?«

»Oče so pravili o nekšnem inženjerju,« je drhtela Zinka, »pa sem začela misliti.«

Gostačka je ko razščeperjena ujeda sedela za pečjo in se s pogledom zapičila v trepetajoče dekle:

»Drevi pride semkaj in bi rad govoril s teboj. Tako skrbim zate jaz, da veš!«

Zinka se je stresla kakor v vetru list. Vroče in mrzlo jo je polilo po hrbtu in noge so se ji začele šibiti:

»Mati, ali res?« je dahnila in nepremično strmela na peč.

»Ali sem ti že kdaj lagala?« je votlo zarentačila gostačka, mladenka pa je prekrižala roke na prsih in se sesedla za mizo. Glasovi kot jok in kot smeh in spet le kakor zamirajoč krik bolečine so se trgali iz nje, tolikšna je bila mladenkina radost.

Gostačka jo je nemo gledala in ni niti trenila. Tako je v pradavnih dneh morda znala edino svečenica čarovnica motriti žrtev, preden jo je poklonila bogovom. Mladenka si je šele čez dolgo toliko opomogla, da je šinila k njej in jo začela burno objemati ter jo obsipati s kopo raznoterih vprašanj. Toliko je naenkrat hotela vedeti, da ji je ženska komaj sproti odgovarjala, a nazadnje se je prestrašila:

»Ali se mu ne bo videlo za malo, ko sem tako čisto kmetska in nešolana?«

»Nič se ne boj, te bo že on izučil,« ji je s prikritim nasmeškom odvrnila Cinclja, ki se takšnega vprašanja ni bila nadejala.

Kakor utrujena se je nato mladenka predala sanjam in samo napol slišala gostačko, ki je pripovedovala in malone gladko naštevala, koliko se je morala zavzemati in kaj vse je bilo treba premagati, preden je dosegla tako srečo za Zinko. Za dobroto bo bržčas imela na koncu samo grdo gledanje.

»Nikarte tako!« se je predramilo dekle, »do smrti vam ne pozabim, kar ste mi storili.«

»Dobrota je bila in bo sirota,« je kakor v skrajni odpovedi odkimala gostačka in začela spet govoriti o gospodi in učiti omamljeno dekle:

»Glej, da ne boš štorasta, ko pride!«

Dekle je zardelo:

»Še pogledati si ga ne bom upala.«

»No, prav tega se manjka,« jo je po strani pogledala gostačka. »Potlej se rajši ne lotevaj!«

Tršarjeva je povesila oči:

»Ko me je tako sram ... In bojim se ...«

»Misliš, da grize?« jo je ženska nagajivo pobožala pod bradico in jela dajati nasvete, kako se je treba vesti napram imenitnim ljudem. Dekle je od sramu skrivalo obraz, a Cinclja:

»Saj vaju ne bom dosti motila. Malo pokramljamo, potlej pa stopim k Jerebovim, ker mi je že oni dan naročala Meta, naj pridem.«

»Sama naj ostanem?« je streslo Zinko. »Mati, lepo vas prosim ...«

»Kaj se me boš za krilo držala in še cucelj naj ti morda požvečim,« se je rogala gostačka. »Pa res nisem vedela, da si še zmeraj tako gorjanska.«

Mladenka bi bila najrajši pobegnila, tako jo je zaskelelo.

»Ali bi še hitro stopila domov,« je tiho pretehtavala, »in vprašala mater za svet? Pa kaj ve mati, ko sama z odprtimi ustmi posluša, kadar začne gostačka kvasiti kaj posebno mičnega!«

Kakor v mišnici je drgetala in ji nikakor in nikamor ni kazalo prav. Medtem se je bilo solnce ponižalo za gore in skozi okenca je zagorela zarja v bajto. Nemo čakanje je obe delalo nestrpni. Zarja je že ugasnila in po sobi se je razlezla tema, a koraka ni bilo čuti nobenega. Zinka je videla Cincljo samo še kakor črno grudo, ki se je včasih zganila in vzdihnila.

»Ali bova kar v temi?« jo je mučil strah, a gostačka je zamomljala:

»Saj mora kmalu priti!«

»Ta vražji veternjak,« se je jezila v srcu. »Da bi ga le ne bilo med potjo kaj zamotilo!«

Vlekla je na ušesa in še čakala. Kadar je zavel veter, je zašumelo po slamnati strehi kakor oddaljen korak. »Zdajle,« se je razveselila, toda z vetrom je vselej potihnil tudi šum. Nazadnje je zagrnila okna in nažgala luč. V medli svetlobi se je Zinka bala začrnelega stropa in okajenih slik na steklu, ki so visele po stenah, bala se je Cinclje in še same sebe. V takšni napetosti je dekletu medlelo srce:

»Ali tako prihaja sreča?«

Tedaj je zaškrtal proti bajti korak in Cinclja je hušknila odpirat, ko pa je zagledala prišleca, se je komaj obdržala na nogah.

»Kdo bi se bil pa tega nadejal,« je z dolgim pozdravljanjem izkušala pripraviti Zinko na presenečenje. »Dober večer! Tak stopi no noter, Nande. Malo kesneje bi bil prišel, pa me ne bi bil več dobil doma. Pravkar sem že napol odhajala in bi bila grede še Zinko spremila domov.«

»Ali je tukaj?« je pogoltnil Tršarjev nejevoljo.

»Kakopak! Prejle po litanijah se je nekoliko ustavila pri meni in sva se menili, kako bridke praznike morajo imeti Hojnikovi. Oh no, saj pravim res, takšni dobri ljudje, pa jih Bog takole udari,« je zgovorno spremila Nandeta v sobo, kjer si je Zinka medtem že toliko opomogla od prvega iznenadenja, da je bila res pripravljena za odhod.

»Že celo večnost te doma čakajo dekleta,« je Tršarjev vprašujoče pogledal sestro. »Minka in Tinca sta pri nas in Kotnikova tudi. Vsaj rekla bi bila, kam pojdeš, da te ne bi bilo treba iskati kakor šivanko v smeteh.«

»Vidiš ga no,« je izkušala slednja biti brezbrižna, »saj nisem bila pod mernikom skrita!«

V Cinclji se je vse trlo, tako je bila srdita, zraven pa se je sladkala:

»Pa res! Če bi bila vedela, bi bila še jaz stopila z njo. Hojnikovi dekleti se mi v dno srca smilita, Zalka je pa tudi taka, da je mora biti sam Bog vesel.«

V odgovor je Nande voščil lahko noč, a zunaj, čim sta bila prišla nekaj korakov od bajte, je posvaril sestro:

»Če si pametna, se ne mešaj dosti s to babo. Jaz je ne morem ...«

»Saj nikomur ničesar noče,« je opovrglo dekle.

»Nič ne de!« je trščil brat. »Če bi bilo po mojem, naj bi ostala bajta rajši prazna, kakor da je ta klepetulja v njej. Oče so se bili takrat gotovo preveč zagledali v vipavca, da so privabili to zgago semkaj.«

»Kaj te je naenkrat pičilo, da si tako hud nanjo, ko mi prej nisi še nikoli nič rekel?« se je čudila sestra.

»Nisem maral govoriti, čeprav že dolgo tako mislim, pa ne samo jaz, ampak menda vsa Oklada. Hojnikove je že baje obirala, češ, da je premalo dobila za tisti plevel, ki ga je prinesla rajni botri na smrtno posteljo. Kar pol grunta naj bi ji kdo odmeril za nekaj zeli, ki jih je čez in čez dosti. Mogoče je babja packarija celo pomagala Hojnici na oni svet, ne pa da bi ji daljšala življenje. Zakaj je pustila svojega dedca umreti, če je res tako brihtna. Ali s tistim naj je že počela, kar je hotela, zavoljo Hojnikovih mi je pa res hudo, posebno še zastran Naceta,« je zamolklo razlagal Nande, Zinka pa:

»Če ne bo hujše zamere kakor pri tem lesenjaku ...«

»Lesenjak sem ali tja,« je hitro poprijel Nande, »vsaka v Okladi in daleč naokrog bi se vseh deset prstov obliznila, če bi jo Hojnikov maral, samo ti se s pametjo kregaš.«

Govoril je precej trdo, dasi čisto mirno, a Zinko je zaskelelo:

»Nič se ne boj, da bi ti dolgo delala napotje. Že vem, kam pes taco moli, in bodi brez skrbi: prej ko misliš, se ti bom ognila, ampak k Hojnikovim ne!«

»Nikoli nikamor te še nisem gonil, ker je dosti kraja in kruha doma, rečem ti pa, da je bilo zarečenega kruha že dosti pojedenega! Na postelji, ki si jo boš postlala, boš sama ležala. Če bo tiščalo, ne bo mene, ampak tebe,« je obmolknil Nande, ker sta prišla medtem do doma.

»To ga je gotovo Nace podkuril, da je nocoj tak govorec,« je pomislila Zinka. »Rajši bi bil drevenec rekel meni v obraz in bi ...«

Kaj bi, ni vedela. Da bi mu brez ovinkov zabrusila, kaj in kako misli, tega niti sami sebi ni verjela. Sicer ji je bilo že vseeno, zakaj Nace je bil zanjo zgolj beseda, mučila pa jo je misel, kaj poreče nocoj Konrad, ko pride. To jo je skrbelo ves večer in se ji ni čisto nič ljubilo govoriti. Sploh se ji je videlo vse tako klavrno, da ni vedela česa reči. Hojnikovi dve sta zgolj vzdihovali, da jih ne vzdrži doma, ko je zdaj brez matere vse kakor izumrlo, a Zalka je najrajši govorila z Nandetom, in še to največ s pogledi. Zinka je zbog tega bila ves večer kakor na trnju in je komaj pričakovala trenotka, ko sta oba brata spremila dekleta domov, ali tudi potlej ni imela miru. Še v snu jo je preganjala misel, da ji bo Konrad zameril, toda vsa ta obila skrb je bila brez potrebe. Popoldne se je bil namreč pripeljal v Golševo že tudi inženjer Vesely in je v pomanjkanju drugačne druščine povabil Parapata na čašo vipavca.

»Saj prvi dan menda še niste našli Mohamedovih nebes tu v hribih,« ga je pokroviteljsko potrepljal po rami, a Konrad Parapat mu je slovesno zatrdil, da je za zdaj še tujec v Jeruzalemu. Inženjer je bil samec in pisač se je bal, da bi lisjak ne silil z njim, če mu kaj zine o mladetini v Okladi. Jela sta tedaj pokušati, kakšen je županov vipavec. Cajnar, skrbni župan in prijazni oštir v Golševem, se je potrudil, da sta bila gospoda zadovoljna. Pozno v noč, ko je Zinka še vedno drhtela, kako bo opravičila sinočnjo odsotnost, se je Konrad Parapat šele zleknil pod težo vipavca na posteljo in se pijano hahljal:

»Kako me ima sreča rada! Eni sladkosti se odrečem, pa sem druge deležen.«

Pa je zaspal kakor vol pri mesarju.

IX.

Ni dolgo tega, kar so v trgu še zbadljivo rekali, da gre na kraj sveta, kogar je po opravkih zaneslo v Oklado, zdaj pa bi se čudil celo vrvenja vajeni meščan, če bi videl, kako je oživela samotarska vasica. S frfravo čebljavostjo je že samo krdelce furlanskih in laških delavcev provzročilo precej vrišča. Vrhu tega so vse dni pela kladiva in krampi, so drzale rovnice in greblje ter so v kamen grčali svedri, ker je bilo na več mestih treba razstreljevati skalovje. Pokalo je bolj kot ob žegnanju pri fari in marsikatera ženica se je sprva ves dan križala, tako jo je plašil neznanski hrušč. Domačini so pomagali z nepričakovano vnemo. Bilo je voz, vozičkov in samokolnic, košev, ljudi in živine, da se inženjer Vesely ni mogel dovolj načuditi tolikšni pridnosti.

»V taki srenji bi še jaz hotel biti za župana,« je priznal očetu Cajnarju, ki ga je takšna pohvala dvignila v deveta nebesa. Ugodne posledice priznalnih besed je na izborni postrežbi občutil predvsem inženjer sam, poleg njega pa tudi pisač Konrad Parapat, ki je bil kmalu povsod okrog domač. Zaneslo ga je zdaj v to, zdaj v ono hišo, a ob nedeljah se je časi rad pridružil tudi fantom in celo z njimi zapel, kar so si šteli posebno v čast. Inženjersko ime se ga je še zmeraj držalo, najsi so zdaj že mnogi vedeli, da je le toliko gospod, kolikor piše delavcem ure in jim ob sobotah razdeljuje zaslužek. Bil jim je bližji in dostopnejši mimo resničnega inženjerja. Seveda, tuintam ga je tudi kdo pisano gledal in nekaterih hiš po Okladi se je moral ogibati.

Cesta je medtem lezla dalje in dalje iz Golševega proti Okladi. Nekateri klanec je že preskočila, dokaj vijug je začrtala v loze in gozdiče, presekala je vrsto trat in košenic in se je bila prikobacila že tik do Hojnikovih, ko so kmetje začeli klepati kose.

Čas je bežal kakor bi smodil za njim. Delo se je tako ponujalo za delom, da se je tako rekoč vse skupaj držalo. Ne le kmetje, še gostači so bili kar naprej upreženi in celo Cinclja nikakor ni mogla do oddiha. Ves teden do bele nedelje je stikala okrog, preden je dognala, kaj je na veliki ponedeljek zadržalo Konrada. Zinko je oplašila, da je bil na moč nejevoljen, a ji je tudi obljubila, da bo že zaobrnila vse na pravo plat. Tolažilna obljuba je bila lahka, toda z onim veternjakom je bilo več truda. Šele vest, kako se ga je bil pri županu nasrkal, jo je nekoliko zadovoljila, češ:

»Pijančke nagnem sem ali tja kakor mladiko.«

Ker jo je brž prvič pustil tako grdo na cedilu, je hotela vedeti kaj več in bolj natančnega o njem, a je imela hude križe, ko ni bilo nikjer mogoče zavohati nobene prave sledi. Ozimina je bila že pedenj visoka, jara setev pri kraju in krompir in fižol posajena, a Cinclja le še ni mogla nič prav naprej. Skrbeti jo je začelo, kaj bo, če se dekle naveliča samih praznih obljub ali pa trči kako samo skupaj s Konradom. Očitala si je, da je prvo priložnost sama razdejala, ker ni dosti premislila in vsega natanko pripravila. Slednjič se ji je že proti sredi maja vendar naletelo, kakor je želela. Pri Cajnarju so imeli nenavadno velike svinje in je tudi mater Tršarico jelo skominati po takšni pasmi. Zaarala je par mladičev in naprosila Cincljo, naj bi ju šla tudi ona pogledat, da ne dobi morda celo uročenih živali, češ:

»Tam se shaja toliko stranskih ljudi in vsakdo gre lahko v svinjak.«

»Previdnost je res zmeraj boljša od kesanja,« je bila gostačka vesela in je obljubila, da pojde v soboto popoldne pogledat.

»Če marate, mati, naj bi šla kar Zinka z menoj, pa lahko vsaka enega prineseva. Takole do enajstih zvečer bova nazaj, če že ne prej, pa vsaj ne bo nič zgledavanja in firbca, ko bova ponoči nosili,« je svetovala in pregovorila mater Marto, da je privolila.

»Če ni prsten, ni zlodej, da bi ga ne zamikalo,« je premišljevala Cinclja, ko sta z Zinko odhajali. Mladenka se je bila oblekla kakor za praznik in tudi Cinclja je tokrat vse bolj skrbno pretehtala in pripravila. Vedela je že, kdaj začne Konrad izplačevati delavce, doklej to traja in sploh vse, česar je bilo treba, da sta z nočjo vred prišli do Cajnarja prav v trenutku, ko si je Konrad Parapat na veznem pragu nažigal cigareto. Gostačka ga je s pomembnim nasmeškom pozdravila in s strani tako pogledala Zinko, da je pisač takoj razumel, za kaj gre. Kmalu so bili vsi trije v živahnem razgovoru. Medtem ko je mladenka spočetka znala po večini samo »da« in »ne« in kvečjemu še »seveda« ali »mogoče,« je Cinclja vedno sproti zasukavala besede tako, da je Zinko bolj in bolj minevala plahost. Skupaj so šli ogledat prašičji rod in skupaj izbrali, a gostačka je potlej potožila, kako jima bo samima nerodno hoditi po temi, posebno zdaj, ko je toliko tujih ljudi tod okrog. Konrad Parapat se je precej ponudil, da pojde z njima in da ju bo varoval vsakršne nezgode. Namesto v navadno sobo, kjer je navadno večerjal, si je dal to pot prinesti večerjo v pisarno, ki je bila obenem njegova spalnica.

»Če smem povabiti,« se je naklonil in odvedel ženski s seboj. Zinka je menila, da ji mora počiti srce. Res še ni bilo v tej sobi mehkih divanov in blestečih zrcal, ali miza je bila z belim prtom pogrnjena in gospod Konrad je bil tako ljubezniv in nežen, da se je dekle čudilo, kje jemlje take besede. Jesti Zinka seveda ni hotela in tudi pila ni, komaj da se je z ustmi dotaknila ponudene čaše, toda srečna je bila in ponosna ko španska kraljica. Ženica je medtem pridno brbljala in se tudi pijače ni branila. Zinka je kar strmela, kako pride tej ženski vse prav. Gospod Konrad sam se ji je večkrat zasmejal in hvalil njeno šegavost. Ko se je mladenka postopno toliko opogumila, da je že sempatja kaj več izpregovorila, je Cinclja vstala: »Pojdem pogledat najino živad, a ti se lahko še kaj pomeniš z gospodom ta čas.«

Dekle je hotelo z njo, ali gospod Konrad je bil toliko prijazen in kar žalosten ter je dejal, da taka zala rožica vendar ne spada v svinjak, po vrhu jo je še mati Cinclja rotila z očmi, da je Zinka že res morala ostati, čula pa ni, kdaj je pisač zasukal ključ, ko je za gostačko zaprl vrata. Cinclja je pujske toliko časa ogledovala, da je menila Cajnarjeva dekla proti gospodinji:

»Ta jim je lahko vse ščetine preštela.«

Potlej je šele šla proti pisarni, spodobno potrkala, da ji je prišel Konrad Parapat odpret. Zinki se je še poznalo, da je jokala, gospod Konrad pa je bil ves mehak in govoril je, kakor bi rožice sadil. Stregel je, se muzal in priklanjal, toda gostačka je bila resna:

»Oh, kaj pa mislite, gospod inženjer? Doma bi naju na meh odrli, če ne prideva za časa. Čisto nič več se ne smeva muditi. Saj veste: jaz sem za Zinko odgovorna.«

Tršarjeva je nehote ujela njen pogled in zadrhtela. Stotero misli se ji je podilo po glavi in takšen strah je občutila, da bi se bila najrajši skrila kam na tesno in tamkaj umrla.

Med potjo je gostačka odvzela Zinki prašička, češ:

»Ti si mlada in se boš lahko še dosti namučila tod.«

»Kako te ima ta ženska rada!« jo je nato Konrad objel okrog pasu, ko sta počasi stopala za babšetom, ki je s krulečim tovorom hodilo spredaj.

Zinka je vzdihnila in molčala.

»Ali si žalostna?« jo je poljubil Konrad.

Dekle je odkimalo in se stisnilo k njemu:

»Rada te imam, nebeško rada,« je komaj slišno šepetala. »Ali bo zmeraj tako lepo?«

»Še lepše, vse lepše,« je zagotavljal pisač in jel govoriti o sladkih prihodnjih dneh. Malo pred Oklado se je hotel posloviti, toda Zinka je zaprosila:

»Samo še malo, do onele bukve tamkaj ...«

Šel je do tiste bukve in do drugega grma, potlej do hoje z dvema vrhovoma in še do znamenja na hrastu, a dekle je vselej sproti poiskala nov mejnik za razstanek. Naposled je Konrada zamikalo:

»Kar skozi bi šel s teboj.«

Zinka je bila vesela. Rekla mu je, naj počaka za klonico. Ko pojdejo domači ogledovat prineseni živalici, ga bo povedla v hišo. Potlej so se na videz poslovili in je bila Zinka tolikanj spretna, da je niti Cinclja ni mogla prepoznati.

»Tako je iznajdljiva ljubezen,« je bil zadovoljen Konrad Parapat, ko se je Zinki zamisel brez zaprek posrečila. Kakor v megli se je spomnil Vere in Valči in nebroj drugih. Ko jih je primerjal z Zinko, se je moral smejati: kakor medli lunin soj v primeri z žarko solnčno toploto.

Zinka se je zbala:

»Zakaj se smeješ?«

»Ker sem srečen, ker te imam tako prisrčno rad in ker si moja in ker ...« je obmolknil v njenem objemu.

V sladkosti je mineval čas in se je oglasil petelinji klic, ko je Zinka najmanj želela. Z mačjo opreznostjo je pomagala dragemu na plano in potem je do jutra bede sanjala; ko pa je vstala, je od sramu pred domačimi povešala oči in stalno zardevala. Še Cinclje se je nekako bala, ali gostačka se ji je muzala:

»Noričica ...«

Kljub temu si Zinka zlepa ni mogla pomagati in je prve dni tudi pred Konradom skrivala oči. Videvala sta se pogosto in na binkoštni ponedeljek je celo plesala z njim. Oče Cajnar je vsako leto na ta dan priredil veselico, ki je privabila ne le Golševo samo, ampak tudi Oklado, Zaplano in sploh vse vasi, pripadajoče občini. Iz Oklade je manjkalo to leto samo Hojnikovih, sicer pa je sleherna hiša privoščila vsaj po enemu veselje za praznik. Še precej gospodarjev z ženami vred se je dolgo pomudilo pri županu. Plesali sicer niso, govorjenja pa so imeli zdaj toliko, da jim nikakor ni moglo zmanjkati besede. Največ so vedeli povedati o cesti. Nekaterim se je videla prezverižena, češ, da gre na ta način preveč sveta v nič, drugim, ki so imeli bolj šibko vozno živino, je bila spet prestrma, vendar so bile vse takšne pripombe izrečene ne toliko zaradi graje, nego zato, ker so se hoteli možje postaviti, da tudi oni nekaj razumejo. H koncu so le bili vsi edini v tem, da je cesta dobra in da vsem ljudem niti sam Bog ne ustreže. Oče Cajnar, ki je bil bolj majhen in čokat in so se mu noge pri hoji šibile malce navzven, je hodil po manjši sobi od mize do mize, tuintam malo posedel, poučil in pojasnil in ves dan spretno pazil, da je staro in mlado bilo dobre volje. Kamor se je kdo ozrl, je videl njegov ploščati, gladkoobriti obraz, ki so ga bili ljudje tako vajeni, da se jim je videl prikupen, čeprav ga je kazil močno na desno nagnjeni nos.

»Le zasučimo se!« je prigovarjal v večji sobi neugnani mladini, čim je harmonika le malo potihnila. Fantom prav za prav takega prigovarjanja ni bilo treba; zakaj godec na oknu je godel, da mu je v debelih curkih lil znoj s čela.

Kotnikovi in Tršarjevi so v manjši sobi sedeli za isto mizo. Medtem ko se je mlado vrtelo, je dejal Martin Kotnik:

»Če pojde tako naprej, bomo že to jesen lahko vozili posodo po novi cesti.«

»Res, do Hojnika se je salamensko hitro potegnilo,« je prikimal oče Blaž. »Škoda, da Neže ni več. To bi gledala ...«

»Sama svojega doma ne bi poznala,« je prisedel župan, ki je bil ujel zadnje besede. Kakor je med mladino bolj in bolj vzkipevala plesna razigranost, tako je bilo med pivci v drugi sobi govorjenje čedalje bolj glasno in živahno. V tobakov dim in vinsko soparico zaviti so se možaki od mize do mize križem menili in si napivali. Drug je vedel več povedati od drugega. Vrata iz sobe v sobo so bila sneta in ko je Zinka z Bregarjevim priplesala mimo, se je Cajnar spomnil proti Tršarju, da bo pri Hojnikovih treba gospodinje.

»Na tak grunt je ne bo hudo dobiti,« se je izognil Blaž, a Tršarica se je pomembno smehljala.

»Verjamem,« je tudi šlo županu na smeh. »Če bi jaz imel odrasla dekleta, bi se noč in dan priporočal svetemu Antonu za pomoč.«

»Samo pomagalo ne bi nič,« je omenil Kotnik. »Hojnikov je že izbral.«

Cajnar se je nagnil k njemu:

»Kaj praviš, Martin, ali res? Čigavo neki?«

»No, tule sosedovo,« je namežiknil Kotnik.

»Zinko?« je zategnil župan Cajnar in voščil srečo. »Na takšno novico dam tudi sam rad za liter vina,« je dejal in žurno prinesel pijače na mizo. Voščil je sreče in hotel vedeti bolj natanko, a Blaž je imel nekako prilepljen jezik, češ, da ni še nič prave besede med njim in Franconom. Šele pod noč ga je vino dovolj ogrelo in je malo več povedal. Kotnik je omenil zastran gostilne:

»Sam žolnir je dejal, da bi bilo pametno!«

»Kateri?« je debelo pogledal župan, ki mu misel o novi gostilni ni nič kaj ugajala.

»Tale,« je pokazal Martin Kotnik na Konrada Parapata, ki je tedaj priplesal z Zinko mimo vrat.

»O, ta pa ni žolnir,« je nekoliko malomarno omenil Cajnar, »to je le njegov pisač. Sicer je pa vesel človek.«

Nato proti Tršarju:

»Okrog Zinke se nekaj smuče, se mi vidi.«

Blaž Tršar je malce namršil obrvi in se zagledal v vrtenje razgretih parov.

»Kaj bo takle gospod z gorjanko,« se je nasmehnil Cajnarju. Ko pa je prvič utihnila harmonika, je namignil ženi, naj gre po deklino.

»Bo treba spet domov pogledat,« je dejal, »pili smo že za potrebo in nagovorili smo se tudi.«

Ker je župan le nagovarjal, je še posedel, ali hčere ni več pustil plesat.

»Kar sedi, da se ohladiš! Kdo te bo ogreval, če se prehladiš zdaj, ko je toliko dela!«

Očetov pogled je bil tak, da se je Zinka samo nejevoljno namrdnila, oporekati pa se ni upala.

»To so kakor junički pomladi,« je tudi Kotnik pridržal svojo hčer, potem sta kmalu prisedla še Nande in Lipe. Konrad Parapat se je nekajkrat ozrl v malo sobo in iz Zinkinega plahega vedenja precej poznal, kako je.

»Nocoj ne bo nič,« je pomislil in si poiskal drugo plesalko, previdno sproti za vsak ples menjajoč, da ne bi bilo zamere. Zinka je mislila nanj kakor na svojega srca zaklad, on pa je medtem previdno tipal z besedo, kje bi spet našel pot v kaka skrito ogrado. Tako je bil vnet in zatopljen v to iskanje, da ni niti opazil, kdaj so Kotnikovi odšli, čeprav se je Zinka vsaj z otožnim pogledom izkušala posloviti od njega.

Grede je vino bolj in bolj zmagovalo Tršarja in se mu je mati Marta smejala, da najde vsak kamen, čeprav je tema. Mož je brundal kakor medved iz brloga, a sredi pota se je na lepem ustavil:

»Kdo je gospodar?«

Žena ga je vlekla za rokav, možak pa se je majaje upiral in krepko odgovoril:

»Jaz sem gospodar, ali ni res, Martin?«

»Kakopak,« se je namuznil Kotnik, ki se ga županova kapljica ni bila tako močno prijela.

Blaž se je razkoračil in z naporom lovil ravnotežje:

»No, vidiš, zato pravim: Kmet je kmet in gospod je gospod! Kar je vajeno motike, naj se motike drži.«

Za hip je obmolknil in jel v temi iskati sinov:

»Fanta, toliko vama rečem: če bi se kaj plazilo okoli naše hiše, kar po njem!«

»Ne bodi no, stari, saj nisi res toliko pil, da bi moral biti zmešan,« ga je izkušala Marta spraviti naprej, ali možak je bil kakor klada.

»Tiho, mati,« se je osorno otresel žene, »sem že dosti slišal nocoj in vem, kaj se spodobi! Dolžnost je dolžnost in jaz sem gospodar! Fanta,« je zaškripal z zobmi, »kar po njem, če ga tudi pobladita! Je vseeno! Kadar babe nore, moramo imeti moški pamet.«

»Dobro si se odrezal, sosed,« se je moral smejati Kotnik. Prijel je hudega moža za roko in jel iti z njim vštric. »Nič se ne boj, Blaž, jih bomo že ukrotili!«

Z možakom je Tršar brez odpora šel dalje.

»Ali ni res?« se je junačil. »Tri ceste niso vredne enega samega našega dekleta!«

»Uj, nas nocoj oče cenijo,« se je Nandetu nasmejala Zalka, materi Marti pa je bilo nerodno:

»To je res dvakrat Tršar!«

Vse se je poredno muzalo, samo Zinka je bila resna.

»Nič ne maraj,« jo je šepetaje tolažila mati, »saj vidiš, da oče nocoj sam ne ve, kaj kvasi!«

»Sram me je, ko so taki,« je vzdihnila Zinka in zamolčala drugo skrb, ki je bila dosti hujša od očetove jeze ...

X.

Teden je mineval za tednom. Zinka je tedaj v strahu razkrila svoje skrbi Cinclji. Deteljo so kosili tisti dan. Opoldne, ko so moški polegli v senco, sta z gostačko mešali redi in je ženska sama nekako namignila. Dekle je kakor mak rdeča šepetaje priznala, kako je.

»Oh,« je zagodrnjala ženščina, »takim šemastim otrokom res ni pomoči! Ali on ve?«

Zinka je odkimala.

»Mu tudi ni treba praviti,« je menila Cinclja. »Take novice ni prvi čas moški nič kaj vesel.«

Potem ji je še za tisti večer obljubila zdravila in jo poučevala, dokler se niso spet zmajali kosci. Tedaj je utihnila in bila potlej vse popoldne nekam zamišljena. Dekletova nadloga je tiščala kakor mora nanjo.

»Ta zelenec menda doslej še ni spoznal nobene ženske,« se je jezila in sklenila, da si ga pošteno privošči, kadar ga prvič dobi v pest.

Pred večerjo je stopila v bajto in pod predpasnikom skrito prinesla obljubljeno, ki naj bi Zinko rešilo. Mladenka je potrpežljivo pila vso grenko čobodro, se mučila s soparo in se nategovala pri delu, tudi jedla ni skoro nič in se je sploh natanko ravnala po navodilih, toda vse prizadevanje je ostalo brezuspešno. Samo slabela je in medlela in omedlevica jo je začela napadati, da so se domači zapored začeli bati zanjo.

Najprej je zaskrbelo mater. Od dne do dne jo je bolj previdno in proseče vpraševala, naj pove, kaj se je je lotilo, da tako medli, toda Zinka je samo otožno skimavala z glavo in zatrjevala, da ji ni nič.

»Vročina je letos tako huda, se mi vidi,« je izkušala prepričati mater, kadar je bilo le preveč vpraševanja.

Oče se je materi spočetka smejal:

»Ne bodi no, Marta! Spak otroški se je menda res zagledal v tistega žolnirja. Kar pusti jo, ji bo že prešlo.«

Potlej je kmalu jel tudi sam pazneje motriti hčer. Zinko je imel rad in bil je ponosen nanjo. V srcu ji je voščil najlepše življenje, kar si ga je mogel misliti. Včasih, ko je truden na večer malo posedel pred hišo in se zagledal na vrt, kjer so mirovale dolge sence, se je razsvetlilo pred njim, pa je sredi mlade družinice zagledal ljubljenko svojo. Poigravala se je z deco in se veselo nasmehnila zdaj njemu zdaj zastavnemu možu, ki je prihajal k družini. In oče Blaž je vedel, da je Zinka – mlada Hojnica srečna.

»Bog daj, da bi bilo res,« je vzdihnil, ko je izginil privid, a te dni se je začel bati, da bi mu hčerko ne iztrgala bolezen. »Da se le ni zmotila s kom –« je temno sililo vanj, a si je takoj odgovoril:

»Saj nikamor ne gre in tudi nikogar ni k nam. In sploh: toliko ponosa bo imela in bo vedela, da je Tršarjeva, pa ne volarjeva!«

Poleg domačih so tudi sicer po vasi opazili ljudje izpremembo na Zinki. Ženske so jele stikati glave in moški so se čudili:

»Kako to, da se Tršarjeve loteva jetika, ko je vendar iz tako zdrave rodovine?«

Medtem so bili po Golševem jeli jezikati, kako je bila Zinka pri Parapatu v gosteh. Cajnarjeva dekla da je to raztrobila okrog in je bilo vse Golševo naenkrat prepolno besedovanja, kako je Tršarjeva gostačka pujskom ščetine štela, medtem ko se je Blaževa hči gostila z inženjerjevim pisačem. Novica je bila tolikanj zabavna, da se je kakor ogenj širila ne le po Golševem, ampak tudi po Okladi in še dalje. Nazadnje se je morala postaviti v bran Cinclja sama, ki je najprej prepričala Tršarjeve, da so to zgolj hudobne besede, ljudem naokrog pa le ni mogla zavezati jezika. Toliko je še poskrbela, da je tudi Hojnikovima dekletoma bridko potožila, kako neznansko grdo lažejo ljudje o ubogi Zinki. Na svetega Izidorja dan je šla s Hojnikovima od rane maše in jela vzdihovati:

»Sama sem bila tam in bom vedela, kako je bilo. Pred vrati sva srečali tisto gosposko stvar. Vabil naju je res k sebi in bi ne bilo nič hudega, če bi bili prav šli, a nisva in lahko prisežem, da nisva. Samo jaz sem komaj glavo pomolila skozi vrata v tisto njegovo pisarno, ker me je radovednost gnala, Zinka pa še pogledati ni marala noter.«

Potlej je šušljaje zaupala Minki na uho:

»Le verjemi, da je vse to sama gola nevoščljivost! Boje se dekline, da bi se Nace ne ogledal po Zinki. Kako rada se ona ozre za njim, že itak vsa fara ve.«

Hojnikova, ki je poznala bratovo rano, je ostrmela:

»Kako ste rekli, mati? Jelite, da ima Naceta rada ...«

»Še vprašaš?« je Cinclja zavila oči.

Tako je bil s Tršarjeve doma in pri Hojnikovih opran slednji sum in Cinclja je bila uverjena, da njena setev zori. Minka se pač ni mogla premagati, da ne bi namignila bratu, kaj je slišala.

»Kdo je neki to blevskal?« se je naredil, kakor bi mu bilo čisto vseeno.

Minka je vzbočila obrvi in ni hotela povedati, odkod ima novico.

»Tak mi je povedal, ki natanko ve,« je nekajkrat ponovila in se poredno smehljala bratu.

Nace je bil od daleč verno ogledoval Zinko, govoriti pa tisti čas ni mogel nič kaj prida z njo, ker se ga je nekako izogibala in sam ni maral preveč siliti.

»Da bi se metal za njo, naj si le ne misli,« si je dejal včasih. Najsi se je težko premagoval, se je tolažil: »Ako mi je namenjena, mi ne odide, če mi ni, bi si pa zastonj brusil pete.«

Kljub temu mu je bilo marsikdaj hudo in je večkrat sanjal o njej, kakor bi si bila Zinka mislila. Kako naj bi bila tudi razmišljala, ko ni imela časa! Kakor je namreč gostačka po eni plati skrbela zanjo, tako je po drugi strani bila vsa ta pomoč silno jalova. Zinki se je že zdelo, da so ji v pasu vsa krila pretesna, Cinclja je pa vedno samo pravila, naj potrpi. Tršarjeva je res potrpela, toda nadloge in težave so se kopičile nanjo kakor sedem slabih let. Dan za dnem je s hudobno naglico rasla skrb, kaj bo s skrivnostjo, ki jo nosi, poleg tega pa jo je zajelo še pravcato morje gorja. Jela je že misliti, da bi se potožila dragemu, ko so se zgrnile nove sence, ena bolj mrko preteča od druge. Mati in oče sta ji svetovala, naj ne hodi delat in naj rajši doma počiva, dokler je tako slabotna, toda ona ni hotela ničesar slišati o tem. Samota ji je bila strašna, zato je vedno komaj čakala, da je mogla med ljudi. Tam je vsaj malo pozabila svoje brige.

Bilo pa je to leto čez in čez največ govorjenja o cesti. Radovedne deželane je zanimala sleherna podrobnost. Verno so poslušali, kadar je kdo pravil, kako je temu ali onemu delavcu ime, odkod je doma, ali ima ženo in deco in kakšne so sicer razmere v njegovi domovini. Dekleta so znala natanko opisati, kako posamezniki gledajo in hodijo, fantje so za šalo poizkušali posnemati njih petje, navade in razvade, kolikor so jih opazili. Še mnogo bolj iskrene poslušalce je imel, kdor je kaj vedel o gospodi. Že cestni mojster je bil visoka glava, če je pa kdo malo več izvedel o Parapatu ali celo o samem inženjerju, ki so mu rekli ljudje na kratko kar »vikši,« je moral po dvakrat in po trikrat ponavljati še tako neznatno novico. Tak način pripovedovanja seveda ni posebno primeren za ohranitev točne resničnosti, temveč se rado in skoro neizogibno dogaja, da opisovani dogodki s pripovedovanjem rasejo, se izpreminjajo in tako popačijo, da nazadnje že ni več niti diha tistega na njih, kar se je morda v resnici pripetilo. Tako je bilo tudi z novicami, ki so se širile o cesti in zlasti o gosposkih tujcih po Okladi. Želja po vedno novem in zanimivem je ljudi časi tako premotila, da tisti, ki je prvi prinesel na vas kakšno novico, sam svojega sporočila ni več spoznal, ko ga je čez dva ali tri dni v prenovljeni obliki slišal iz ust oddaljenega soseda. Zgodilo se je celo, da se je iz tega skotilo nekaj zamer in zameric; kajti ta je rekel, da je tako dejal oni, oni pa je trščil, da kaj takega še nikoli ni slišal.

Vsakdo bi bil zase prisegel, da govori resnico, za drugega pa spet glavo zastavil, da laže. Cesta se je bila medtem prevalila mimo Hojnikovih in so krampi peli že globoko doli v gozdu, kjer se je spoštljivo umikala orjaškim hojam in se v lagodnih serpentinah spuščala po tu in tam precej napeti strmini nizdolu. Časi je preskočila nagajiv hudournik, ki pa je v juniju miroval in ni dal delavcem niti dosti pitne vode, kaj šele, da bi jih pri delu oviral, časi pa se je v velikem loku splazila mimo grdo razrite grape in se plaho vila po složnem slemenu.

Za vožnje, kar jih je bilo sproti treba, so kmetje dajali vprego in ljudi. Tisti dan je bila poleg drugih spet Tršarjeva hiša na vrsti, gospodar pa je imel že naprošene kosce in grabljice in mu ni bilo prav nič ljubo, da mu je prišlo oboje na kup, vendar ni hotel odpovedati koscev in tudi ne iskati namestnika za cestno vožnjo. Poslal je tedaj Dolfeta tja, češ:

»Še ti malo potrkaj cesto, bo vsaj bolj trda!«

Hlapčon ni bil nič kaj zadovoljen in je kislo gledal, ko je slišal druge odhajati v senožet. Nabralo se jih je bilo kakor kobilic; kajti senožet je bila razsežna in so jo računali na dobrih štirideset koscev. Okrog dvajset jih je prišlo in ne dosti manj grabljic.

Dolfe je bil potolažen: »Dva dni imajo dosti in jutri bom lahko pri njih.«

Medtem ko so kosci odšli še pred svitom, so se podale grabljice precej kasneje za njimi. Nekatere so nosile na glavi zvrhane jerbase: zajtrk in malico, druge putrihe z vodo in z vinom, vsaka pa še poleg tega svoje grablje. V belih, s čipkami okrašenih rokavcih, z rožastimi rutami čez ramena, v belih in svetlopisanih predpasnikih in z nageljni na nedrijih so bile v jutranjem solncu kakor živa gredica, ki se počasi pomika po kamenitem kolovozu.

Zinki, ki je šla bolj zadaj, se je pridružila Hojnikova Minka v nadi, da se bo ta dan sama lahko prepričala, koliko je bilo zadnjič resnice v Cincljinih besedah, ko je pravila, kako je Tršarjeva vneta za Naceta.

Z doma grede so dekleta molčala, ko pa se je skrila vas za njimi, so jela prepevati o ravnem polju in o beli cesti in o fantu, ki gre vriskajoč k dekletu v vas, o rožmarinu in o dragem, ki noče biti pameten. Zinka se je v petju hotela strniti z družicami kakor že tolikokrat, toda glas ji je drhte zastajal. Kar je onim bilo zgolj zabava, je zanjo pomenilo grenko resnico. Mislila je nanj, ki se ga je bila oklenila z vsem srcem. Kaj je z njim? Po tisti prvi noči je ves živel zanjo. Gore bi bil prehodil, se je videlo Zinki, da je le prišel do nje. Nobena nevarnost ga ni splašila in nikdar ni bil pretruden, nič ni potožil, da bi mu kdaj manjkalo časa zanjo, zdaj pa je od ure do ure bolj mlačen. Nekoč ji je obljubil, da jo povede za telovo v Ljubljano, ali praznik je minil in ga ni niti videla tisti dan. Dva dni za tem sta se srečala in ji je dejal, da je imel tedaj polne roke nujnega dela in da se ni mogel niti ganiti izpod strehe. Telovo – pa naj bi delal? Saj je vendar kristjan! Kmalu je slišala, da je v Zaplani veseljačil in se nekaj slinil okrog Popitove Hane. Kakor nalašč tja ga je moralo zanesti, da je bilo Zinki tem bolj nerodno; kajti k Popitovim bi imela priti Hojnikova Minka za mlado. Ali mora Konrad toliko piti, da ne ve, kaj počenja? Mogoče sploh ni vse res, kar ljudje gobezdajo, čisto iz nič se pa take novice tudi ne skvasé. Zdaj ga že ves teden ni na izpregled in tudi Cinclja nič ne ve o njem. Sploh tale Cinclja: vedno je na njegovi strani in vleče z njim. Za vsako nerodnost ve izgovor in zmeraj roti Zinko, da ne sme gospôde soditi s kmetsko pametjo in ne gledati s kmetskimi očmi. Zakaj ji ni znala tako povedati, dokler je bil čas? Prej je bilo vse lepo in svetlo, zdaj je pa tako! Kako more biti takšen, če je le kanec ljubezni v njem?

»Kadar jaz umrla bom,« so ta hip zapela dekleta, Tršarjeva pa si je zaželela, da bi jo bela dekla božja objela še tisto uro.

»Kam si se pa tako zamislila?« jo je pogledala Minka, ko je pesem utihnila.

»Poslušala sem, ko so tako lepo pele,« je odvrnila Zinka.

»Ali ste že slišale, kaj vse počne tisti suhi, ki pri žunirju piše?« se je oglasila Lopačeva.

»Kateri?«

»Oh, tistega misliš, ki ima tako cigansko ime, jeli, Tilda?« je pomagala Zalka, Tršarjevi pa je bilo, da bi se živa pogreznila v zemljo. V tem se je Lopačeva zasmejala in prikimala:

»Te dni se ga je bil tako nasrkal, da je za Prelomom onkraj Hojnika sedel na zavrtano skalo, ko je netilna vrvica že tlela in so bili delavci odskočili. Cestni mojster je rjul nad njim, da je bil že ves hripav, in ga nazadnje bojda komaj s kamenjem nagnal, da se je umaknil. Nekaj korakov je zamotovilil in že je počilo. Sama božja sreča, da ga ni ubilo.«

»Pijanec ima zmeraj srečo,« se je zahihitala Kotnikova, a druga brž za njo:

»Pa je pravila Cinclja, kako in kaj je gospôda! Ta je že gosposki, drugače ne bi pri žunirju pisal, ali po pravici rečem, da bi se še ozreti ne marala tja, kjer taka šleva stoji!«

Iz smeha so se zapored razposajeno oglasila dekleta:

»Žuljav ni ...«

»In gnoja ne kida ...«

»Pa plačo ima, ki mu je ne vzame – ne toča ne moča,« je skoro resnobno pripomnilo izpod jerbasa sloko dekle, Minka pa naglo:

»Mislim, da kljub temu marsikdaj lačno opreda, če vse sproti zapije ...«

Zinko je zbodla vsaka beseda kakor strupen trn. Laže bi se na smrtni postelji smejala, kakor se zdajle delala veselo, ali Hojnikova jo je prepazljivo ogledovala in je morala hliniti smeh, čeprav so jo skelele solze v očeh. Bilo je, kakor da se je sprožilo od mraza razgnano skalovje v strmini. Komaj je Tilda dobro nehala, so se zapovrstjo jele oglašati vse in sleherna je vedela kaj hujšega. Ta je pravila, da so ga nekje oblili, ko je oprezoval okrog hiše, druga je slišala, da spak baje nikoli ne gre v cerkev, in je strmela, češ, da še nikoli ni videla takega Turka.

»Potemtakem ne bo učakal dobrega konca pri nas,« je pripomnila Minka, a Zalka se je zasukala:

»O, na konec prav gotovo ne misli, saj mora biti še mlad.«

»Včasih rado pride, ko človek najmanj misli,« se je spomnila Tilda. »Darenčinovo brezno pod Lomom jih je že nekaj pogoltnilo, pravijo ...«

»Na to sem tudi jaz mislila,« je spet povzela Hojnikova. »Če takole neumno kolovrati, ga utegne res kdaj zanesti tja noter, ko vendar vodi cesta tik brezna.«

»Ali še niso mimo?« je medlo dahnila Zinka, ker se ji je zazdelo, da mora slednjič tudi ona nekaj reči.

Lopačeva je povedala, da še niti zemlje niso odgrnili do tja, Zalka pa v smehu:

»Potlej ima veseljak še dosti časa za pokoro.«

Zinka je čutila njen pogled in trepetala:

»Ta gotovo ve ...«

Mrzel znoj ji je silil na čelo, dokler ji ni Minka nevede priskočila na pomoč, češ:

»Nazadnje je vse skupaj neumnost. Kaj nas dedec briga, bodi tak ali tak!«

Potlej je bilo govorjenje o nesrečah, ki so se že dogodile pri Darinčinovem breznu. Ono leto je bil omahnil vanj stari Zagoda, ki je tam blizu trame tesal. S plankačo vred je odklopotal v globino in ga je potlej ob povodnji šele na jesen tam doli v Planini bruhnila voda vsega razpadajočega iz zemlje. Po škornjih so spoznali, da je res pravi. – Včasih se čudno svetlika iz brezna. Bog ve, koliko duš se tam pokori! Kvatrne dni si nihče ne želi, da bi ga tam zalotila noč. Naenkrat revež zgreši pot in naj se vrti kakorkoli, pride vselej nazaj k breznu, tako ga zmoti. Vešče švigajo križem, stokanje se sliši in vzdihovanje, ali Bog ne daj, da bi se človek oglasil. Njega dni se je bil tako zgrešil tam doli drvar Lukež. Blodi, blodi, sliši stokanje in pravi:

»Križ božji, povej no, kdo si, da ti pomagam!«

Tedaj zasliši:

»Se bova že zmenila jutri osorej, ko bova dva!«

Lukeža je stresel mraz in je ta hip spet zasledil pot ter se v tek spustil domov. S svitom vred je stopil v hišo, povedal, kaj je doživel, opoldne je pa že zvonilo mrliču. Drvar Lukež je ležal na mrtvaškem odru.

Ob teh mrkostih se je deklet zapored lotil strah.

»Žareči ogenj brez plamena,« je zadrobila vitka mladenka in ustavila tok zamolkle grozničavosti, ko je preložila težki jerbas tovarišici in prevzela putrih od nje. V pesem se je z družicami zatopila sedaj celo Zinka, ki je izkušala vsaj za nekaj časa premagati glodanje v sebi. S senožeti so se že jeli z ukanjem odzivati kosci pojočim dekletom. Naenkrat je bilo, kakor da je samo božje solnce prepodilo vse neprijetne sence. Ukanje je bilo glasnejše in glasnejše in pesem vedno bolj živahna. Preden so odložile jerbase na ravnici pod orjaškim hrastom, so bile že celo razposajene, pa so zapele o tisti, ki bo vodila moža na sejem. Kosci so smeje se in ukajoč prihajali iz dolinic, s slemen in brežin ter odlagali orodje v senco.

»Rajši ga domov peljam, še bolj ga bom ljubila,« je Nandeta vroče pogledala Kotnikova, a oče Martin, ki je bil tudi prišel kosit, jo je zafrknil:

»Najprej glej, da ga boš dobila!«

Kakor kresnice so se jeli utrinjati križem nagajivi pogledi.

»Bom pa za teto ostala doma,« se je odrezala Zalka. »Saj kot mi boste privoščili, kaj, oče?«

»V bukvah še ni zapisano,« ji je vrnil očanec, a Nande je pomagal dekletu:

»Bomo pa v trsko vrezali.«

Med smehom in dobrovoljnim bodicanjem so dekleta poveznila jerbase, ki so zdaj nadomeščali mize, in napolnila sklede. Pol leže pol sede so potlej zajtrkovali, hvalili vreme in se jezili na skalovje, krtine in mah, ki redči in mori travo.

Zinka se je komaj nekoliko razvedrila, ko je spet prišla cesta na vrsto in s cesto vse ono, kar so bile grabljice med potjo premlevale. Moški so seveda bili o gosposkem pisaču drugih misli. Če pije, naj pije, zato je vino na svetu! Še sam Bog ga je pil. In dekleta ima rad? Kdo, zlodja, jih v takih letih nima?

»Nevoščljive, nevoščljive so si naše dekline,« se je oglasil oče Lopač, ki mu je že sneg silil na glavo. Zinka se mu je prav iz srca nasmejala. Tako dobro ji je delo, da bi skočila in ga objela, čeprav je bil kocinast in zguban.

»Vrh glave bi ga manjkalo puščati, če bi ne vedel, da je mlad,« se je očancu po svoje pridružil Brezarjev Nejče, a Kotnikova ga je zbodla:

»Bi le rada vedela, kako bi ga pogledal, če bi ti jel siliti v zelnik.«

»Kaj,« se je zahahljal Nejče, »naklestil bi ga in k tebi bi mu svetoval ...«

»Kujon nemarni,« se je zaskutilo Zalki. Nande je malce kapasto pogledal, Lopačeva Tilda pa je porednežu vrgla šop trave v obraz:

»Seveda, tebi bi hodil pravit, kali!«

»Si dobil, kar si iskal,« se je razveselil Nande in oče Lopač se je krohotal.

»Viš, fant, ženska je kakor brina. Res človeku dobro de, a je tudi bodeča!«

Ko se je polegel smeh, je Hojnikov Nace odložil žlico:

»Jaz pa le pravim: Katera je kaj vredna, ne gre s privandrancem.«

»I, kakopak,« se je zresnil tudi Lopač za njim. »Boljša je še tako majhna domačija kakor zlata kočija.«

»Kaj so domenjeni?« je bolelo Zinko. »Vsi govore kakor en sam.«

Iznova jo je začela mučiti potrtost. Kakor sikajoč gad se je počasi jelo vzpenjati v njej. Žgalo je in skelelo, bodlo in pikalo in kljuvalo po prsih in ji pilo kri – kesanje. Zakaj je tako slepo poslušala Cincljo? Da bi bila vsaj malo, čisto malo premislila in počakala, da bi se bila obotavljala, mogoče bi bilo zdaj vse drugače. – In kako danes fantje govore o dekletih: kakor bi bilo to igrača. Danes tukaj, jutri tam, in neumen je, kdor ravna drugače, pravijo. Tako jih še ni slišala govoriti nikoli. Če ji je včasih kdo malo namignil o tem, je precej klical nebo in zemljo za pričo, da ji bo zvest do groba, še preden je sama prav za prav vedela, kaj hoče od nje.

»Koliko obrazov tedaj ima človek?« so se ji zganile ustnice in je v grenki zatopljenosti čisto prezrla, da so se medtem že malone vsi razšli na delo. Naglo je pomagala pospraviti in potem brž jela razstiljati travo, ne da bi bila pogledala, za katerim koscem dela. Nenadno zasliši pred seboj Nacetov glas: »Tebe je letos čudno stisnilo.«

»Vsi mi pravijo, le sama nič ne čutim tega,« se zdrzne Zinka in se takoj spet umiri. Po vsem razburjenju in notranjih mukah ji skoro dobro de v bližini tega mirnega, ravnega človeka. Odkar živi v veri, da je za vedno onemogočena zveza z njim, se ji niti ne vidi več tako nevšečen. Čeprav ni mnogo starejši od nje, komaj nekaj let, se čuti poleg njega zdaj kakor pri stricu in ne pri fantu, ki misli nanjo. Zbog tega je v razgovoru z njim laže bolj prisrčna in bi bila kmalu skoro odkrita. Na mah se ji celo vidi, da je morda Nace edini človek, ki bi mu lahko razkrila srce in potožila vse, kar jo tare.

»Bog ve, ali je res, kar je pravila Mina,« je premišljal fant in jel s krepkim zamahom kositi. Zinka, ki je davi še koprnela po druščini, je bila sedaj že tolikanj utrujena, da ji je bila ljuba samota. Dočim je drugod zvenel smeh in se je vrstila šala za šalo ter se glasila pesem za pesmijo, je bil Nace kakor bor. Samo padajoča trava je pošumevala kraj njega in kosa je zvenela. Zaradi tega je bila Zinka skoro nevede zmeraj v njegovi bližini.

»Pa je imela le res Cinclja prav,« se je veselila Hojnikova, ki je skrivaj venomer oprezovala za bratom in za Tršarjevo. Tudi sicer so dekleta opazila, kako Zinka vse dopoldne razstilja samo za Nacetom.

»Kako so le neki mogli v Golševem zvariti take besede o njej?« je šepnila sloka mladenka Zalki, ki se je tudi sama čudila.

»Jih menda res zgolj grize zavist,« se je nasmehnila družici in izkušala s pogledi opozoriti Nandeta na sestro. Tršarjev ji je kmalu z jasnim vriskanjem potrdil, da jo razume.

»Le ni Zinka tako neumna, kakor sem se bal,« je bil vesel v mislih in delo mu je šlo odslej dokaj laže od rok.

Medtem se je spomnil Nace:

»Ali bomo letos kaj romali?«

»Pri nas se še nismo nič domenili,« je odvrnila Zinka. »Si ti že kam namenjen?«

Hojnikovega je veselil dekletov mehki glas.

»Za trdno se še nisem odločil,« je izkušal pustiti odprtih več poti.

»Na Brezjah je lepo,« se je spomnila Zinka na romanja iz prejšnjih let.

»Bi šli pa na Brezje,« je bil brž pripravljen Nace.

»Ali pa na Višarje.«

»Kakor hočeš. Ali bi šla ti tudi?« jo je proseče pogledal on, a dekle v mislih na svoje tajno gorje:

»Prav rada, saj upam, da pojde gotovo še Nande.«

»In bi romali lahko skupaj?« je vmes zadrhtel Nace.

»Zakaj ne!« je privolilo dekle in ni slutilo tisti hip, kakšna nebesa je odprla okornemu orjaku. Bil je tako zadovoljen, da mu je čisto vzelo besedo. Šele opoldne, ko je oče Blaž pripeljal kosilo za njimi in je na vozu košato sedela tudi Cinclja in za njo Domen, ki je v veselje vseh ženski za hrbtom kazal rožičke, se je Nace zavedel, da je prav za prav precej dolgo molčal.

»Kako hitro mine dopoldne,« se je začudil in bil vesel, ko je čul Zinko:

»Pri delu se res kar zavrti.«

»Ali ti nisem pravila?« se je primuzala Minka k bratu, ko so se spravljali h kosilu.

»Kaj boš pravila, ko nič ne veš,« je Nace odložil koso, a kljub pripogibanju ni mogel prikriti sestri zadovoljnega smehljaja.

Po obedu so dekleta po starem običaju razdelila fantom šopke, ki so jih dotlej nosila na nedrijah.

»Nacetu ga daj,« je kakor duh zapovedujoče stopila gostačka k Tršarjevi. Zinka se je kakor voščenica upognila in izvršila ukaz.

Kosci so nato polegli v senco, kadili, kramljali in dremali, medtem ko grabljicam ni veljal ta odmor. Žlice iz rok in grablje v roke, pa so se razkropile po senožeti in pridno obračale venečo travo, da je bil vzduh naenkrat poln prijetnega vonja po svežem senu. Cinclja je prigrabila k Zinki in Tršarjeva se je odmikala, dokler se nista oddaljili v kotličasto dolino.

»Ste ga kaj videli?« je zaprosila dekle.

Gostačka je prikimala:

»Drevi pride, je dejal.«

»Res?«

»Obljubil je,« je ponovila Cinclja in spet jela grabiti v drugo smer, da jih ne bi kdo zalotil.

Zinki je gostačkino zagotovilo zdajci odvzelo vso bol in gorje. »Ljubim,« je kakor molitev ponavljalo verno srce in si očitalo, da je po nedolžnem sumničilo dragega in verjelo hudobnemu natolcevanju in praznim govoricam. Drevi pride in bo njen. Naj reče Cinclja, kar hoče, ona mu bo v objemu vse razodela in povedala, koliko je pretrpela ta čas. Ker jo ljubi, jo bo rešil. Stopil bo k očetu in se pomenil z njim. Naj že misli oče karkoli, gospodu ne bo odrekel njene roke. Če bi jo hotel, se bo še sama oglasila:

»Taka je, ljubi očka, zdaj pa volite: sramota in nadloga, ali pa ženin, kakršnega še ni imela doslej nobena v Okladi!«

Pa da je še tako bukov očka Blaž, to ga bo zmehčalo!

»Za klobuk t' ga bom pripela, la la,« se ji je v sladkem ganotju zasrebrilo iz grla, da so kakor na povelje vse grabljice hkratu zapele z njo.

Pod visokim javorjem nekje se je dvignil Nace. Krepko se je pretegnil, zavihtel z Zinkinim nageljčkom okrašeni klobuk in zaukal, da se je kakor neviden val radosti odzval trojen in četvoren odmev. To je bilo kakor paleča iskra. Vse se je zganilo, se jelo izpogledovati in vriskajoč in pevajoč sezati po kosah.

»Hojnikov vriska!« se je zavzel ta in oni. Kakor bi mutec izpregovoril, se je videlo vsem.

»Še bo veselo,« je zavriskal Bregarjev, a Nande se mu je s pesmijo pridružil. Kakor bi jih podžgal, so se žurili vsi in trava je padala, kakor bi kopnela pred njimi.

»Danes so pa na volji,« je ugajalo Tršarju, ki je bil privezal vole v senco in naročil Domnu, naj pazi nanje. Ves pomlajen se je v delu pridružil razgibanemu krdelu in celo zaukal je možak nazadnje, tako ga je ogrelo.

V splošnem veselju je ostala mirna in kakor nema samo Cinclja. Ogibala se je druščine in po večini izpod grmovja grabila travo in jo razpašala na solnce, da je bila laže sama, vendar ta dan niti niso pogrešili njene zgovornosti. Šele zvečer ko so odhajali, se je spomnila mlada grabljica:

»Kaj ste pa vi danes tako zakrknjeni, mati?«

»Vsakdo ob svojem času,« je sibilski zamrmrala ženska, toda dekle je že ni več slišalo. Iz svežih grl se je bila oglasila pesem in grabljica se je ognjevito pridružila:

»Fantič pa mimo, mimo gre in jo vzbudi ...«

Oče Tršar je bil ženske naložil na voz, moški pa so stopali zadaj. Zinka je pela vso pot in celo doma je v vežo stopila s pesmijo.

»Bog ga bodi zahvaljen!« se je v srcu razveselila mati Marta in se je s hčerko vred zaobljubila za veliki Šmaren na božjo pot.

Po večerji so se razhajali z zagotovilom, da se jutri zopet snidejo tako židane volje. Nace je Tršarjevi še posebe voščil lahko noč in spet zaukal, ko je s sestro odhajal z dvorišča.

Zinka seveda ni imela nič več časa misliti nanj. Zaprla se je v svojo sobico in čakala, ali pričakala ni do belega dne nikogar.

XI.

»Ta klobuštra nerodna bo nazadnje mene samo zamrežil in ne jaz njega,« je zaskrbelo Cincljo že tedaj, ko ji je Zinka prvič potožila svojo nadlogo. Pozneje je na vse kraje iskala izhodov. Večer za večerom je preždela v bajti in robantila, kako se je mogla tako preklenski urezati, ko je vendar bilo vse napeljano kakor na vrvici.

»Ta neumnica zabita in tisti njen bedasti strah!« je sikala in jezno brcnila mačko, ki se ji je hotela primuzati v naročje. »Samo to mi je vse pokvarilo.«

Sok, ki ga je bila dala Zinki za Naceta, bi bil slona raznetil, pa ti gre revše in ga vrže proč. Da bi jo vrag presukal, tako gos neumno!

Dnevi so s peklensko naglico minevali in dekle je bilo od ure do ure bolj nadležno. Naposled jo je bila začela klicati še Tršarica sama, da bi pomagala, ali to je bilo Cinclji še bolj nerodno. Če je le bila doma, se je deklina vsak hip spomnila, naj pošljejo ponjo. Komaj je prišla gostačka v bajto, je že bil Domen za njo:

»Mati so prosili, da bi prišli malo k nam.«

Pa pusti človek vse in beži! Še toliko časa ni imela, da bi mogla pošteno premisliti, kaj bi bilo najbolje. Oni dan je bila že tako nejevoljna, da ji je hotela reči:

»Naceta se primi!«

Potlej si je le premislila. Punče bi rjulo, da bi se vragu zasmililo, ko je tako zaverovano v misel, da bo zdaj in zdaj imenitna gospa. Spak bi še utegnil vse skupaj izklepetati. Potlej zbogom, Cinclja! Nazadnje bi jo celo zamehurili za kakšne tedne. Res, samo še tega se ji manjka na stara leta!

Komaj je reva z vso zgovornostjo premagala razne govorice, gre Konrad in v svoji nerodnosti razburi nove. Tepče menda misli, da je v mestu, kjer se takle drobiž izgubi kakor prah v pesku. Oni dan je bila tako uverila Hojnikovo, da misli Tršarjeva zgolj na Naceta. Mina je to že zanesla pravim ušesom, se ni treba nič bati. Kje si more Konrad misliti lepše priložnosti, kakor mu jo je na ta način preskrbela Cinclja! Še zbogom mu ne bi bilo treba reči za slovo. Jeseni bi bil odšel z lastovkami vred. Dekle bi se pocmerilo in imelo do pusta že toliko časa, da bi se potolažilo in se oklenilo Naceta. Bog, da bi ga imela! Skrivnost bi bila pokopana in samo Cinclja bi razen Zinke vedela zanjo, a bi molčala kakor grob, če bi le Zinka-Hojnica sproti dovolj rahljala zemljo in prilivala, kolikor bi bilo Cinclji treba.

»Naj je bilo še tako lepo zamešeno,« je naposled uvidela Cinclja, »zdaj je testo skisano! Naj ga gospodek tudi sam malo pokusi in dekletu kar pove, da je konec. Potlej ...«

Cinclja je trdno upala, da bo Zinka pod takim udarcem obnemogla. Potlej jo pobere kakor smet na tleh in naravna po svoje. Začela je tedaj iskati in oprezovati za Parapatom, dokler ga ni zalotila na samem in presenetila s pozdravom:

»Lep močnik ste mi skuhali, gospod!«

Bilo je kake tri dni pred tem, ko so začeli kositi v Tršarjevi senožeti. Konrad Parapat se je bil pod noč prav previdno napotil iz Golševega k Jerebovi pod Lom, kamor je bil že dalje časa prav pridno zahajal. Jerebovo Meto je bil namreč zasledil na binkoštni ponedeljek pri plesu, potem ko so Tršarjevi že odšli. Sicer ni bila Meta več tako brsteče mlada kakor Zinka in tudi lepotica ni bila: za kmetsko dekle prešibka in vitka in čez mero velika, ali njen obraz je bil nekaj nenavadnega. Podolgovata in nekoliko upadla lica so bila alabastrsko bleda, ustnice ozke in temnordeče, oči zasenčeno črne, obilni lasje pa svetloplavi in z nadihom svilenega sijaja, ki se ni nikdar zameglil. Malo preoster orlovski nos je dajal obličju nekaj trdega, dekletov nizki in močno zamolkel glas pa je bil čisto moški. Ker ni bilo v Jerebovem rodu ne po moževi ne po ženini plati nikoli plavolascev, so ljudje časi šušljali, da ima oče Jereb za Metino življenje bržčas malo zasluženja. Še kot dekle je namreč v Planini služila Jerebovka v graščini kneza Windischgraetza in sta se bila z Jerebom seznanila, ko je na graščinskem drvaril. Premožen namreč ni bil, zato se je moral pehati okrog za zaslužkom, preden se je oženil. V gradu se seveda shajajo raznoteri ljudje in lahko je verjetno, da je bilo tudi kaj plavolasih vmes. Vsekakor je takrat Jerebovka imela več dote, kakor jo po navadi imajo dekle. Čudno je poleg vsega bilo, da je že dobrega pol leta po svatbi tekla zibelka v Jerebovi hiši, vendar bi slabo naletel, kdor bi zastran tega kaj namignil gospodarju. Kakor nekdaj oče so morali tudi Jerebovi otroci po svetu. Doma sta bila samo dva: najmlajši, Janezek, in pa Meta, Jerebov ponos. Zgovorna županova dekla, ki je Parapatu vestno razodevala take in slične zanimivosti vse golševske občine, je vedela povedati, da očanec varuje hčer kakor zmaj zakleto kraljično in da bi salabolsko zrahljal kosti tistemu, ki bi ga kako zasačil.

»Dedec misli, da pride grof ponjo,« se je mrdela dekla, »a Meta že davno ni več taka, kakor se staremu sanja. Kri že najde svoja pota!«

Parapata ni čisto nič brigalo, kako in kaj je bilo z Meto, preden je prišla na svet, pač pa ga je mikal dih takšne romantike. Ko je zagledal na veselici Meto, ga je raznetila tudi njena vnanjost. Bilo mu je kakor ob pogledu na rastlino iz daljnih tujih dežel. Ker ni poznal doma in tiste tople miline, s kakršno samo ženska zna obsevati družino, mu je bil pojem ljubezen plehek zvok. Na plesu pri Cajnarju mu je zato Meta ugajala in je občudoval njeno izkušenost. Zinkine prisrčne topline se je bil namreč hitro naveličal. Kakor ga je prvi hip njena svežost upijanila, se mu je dekle zazdelo otročje, čim se je iztreznil, ko pa je slednjič spoznal, da v iskreni preprostosti s slednjim utripom živi samo zanj, se ga je začel celo bati in sumiti Cincljo, da ga morda hoče izigrati in mu po sili naprtiti nevesto. Ogibati se je začel zagonetne ženske in dekleta, zato pa je Zinka večer za večerom zaman koprnela po dragem in zato je tudi gostačka imela dosti truda in hoje, preden ga je zalotila. Ker mu je vprav po njeni zaslugi prvi ljubezenski poizkus tako uspel, se je vrgel v vrtinec in je zavajal lahkoverna srca kakor zlodej v pravljici. Hkratu se je začel na moč udajati pijači; kajti tu in tam se mu je zgodilo, da je zastonj trkal na okence. Nič se ni hotelo zganiti v dekliški izbici, pač pa je često nenadno lopnilo po njem in je videl sredi noči plesati cele roje solnc, ko je bežal pred razkačenim varuhom dekletove časti. Neljuba presenečenja je potlej izpiral z močnim vipavcem, časih celo tako temeljito, da ga je inženjer Vesely precej krivo pogledal, češ:

»Mladič, zapik, sicer ...«

Konrad se je za dan ali dva res potuhnil in kakor čebela delal v pisarni, nato ga je pa spet kmalu zanesla v novo nerodnost.

Najbolj po volji mu je bilo pri Jerebovi in je krenil tja večkrat tudi čez dan, kadar si je mogel ukrasti toliko časa. Metin oče je gosposkega gosta prijazno sprejemal, ker se je na tihem veselil, da je morda hčeri res sojeno, zrasti iz bajtarske dekline do gospe. Kremenitega ponosa, kakršnega poznajo pravi kmetje, ni čutil v sebi. Ker družine lastna zemlja ni mogla prerediti in je bil gospodar vajen po svetu iskati kruha, ga misel, da bi se Meta popolnoma odtrgala in ločila od grude, ni bolela, ampak je vzbujala v njem radost. Hčeri ne bi bilo treba imeti žuljavih rok in se ne pariti na solncu. Da bi se pa mladenka, ki ji oče ni prisojal takšne uvidevnosti, ne zapletla s kakšnim domačinom, je začel s podvojeno skrbjo paziti nanjo, čim je bil jel Konrad Parapat bolj pogosto zahajati k njim. Pisača samega so razne izkušnje marsičesa naučile. Že čez dan ni več zahajal k Jerebovim po veliki poti, kadar pa je šel na noč zgolj k dekletu v vas, se je držal najbolj skritih stezic in je bil zdaj tem bolj presenečen, ko je nepričakovano zaslišal Cincljin glas.

»Kaj vas pa nosi tod?« se je nazadnje obvladal in se brž izkušal otresti ženske z dvoumnimi šalami, toda gostačka se ga je oprijela ko kuščar:

»Le ne tako, gospodek, pomeniti se imava nekaj več!«

»Kaj se vam blede?« se je razjezil. »Z vami, žena, sploh nimam nobenega opravka!«

Cinclja je stopila korak nazaj, se zaničljivo priklonila in venomer srepo gledala pisaču v oči:

»Tako, a tako? Z menoj nobenega opravka! Že prav: ga boste imeli pa še nocoj več kakor dovolj z gorjanskimi pestmi!«

Konrad se je prezirljivo zarežal in stopil nekaj korakov dalje, medtem ko je ona obstala kakor pribita in se tudi res ni varala v domnevi, da je Parapat že okusil dovolj trdih dobrot in se vede gotovo ne bo maral izpostavljati nevarnosti. Nenadno se je namreč pisač okrenil in se vrnil k njej.

»Kaj mi prav za prav hočete, povejte,« je bilo že dosti manj samozavesti v glasu.

»Jaz čisto nič,« se je našobila ženska in mu zabrusila s tisto zlokobno nesramnostjo, kakršne jo je bila naučila blodna mladost: »Drugi bodo hoteli, ko bo vaša oklajska ljubica zibala!«

Parapatu je bilo, kakor bi treščilo vanj. Ves pogum se mu je bil razlezel v nič, ko je zajecljal:

»Katera?«

Cinclja je začela počasi pripovedovati in se je rogala vmes.

»Kaj se lotite, če ne znate fantovati!«

»Samo vi ste krivi,« se je izvijal zaprepaščeni Parapat.

»Jaz? No, ta je lepa,« se je cvileče repenčila ženska. »Seve, vi svetnik ste vse noči molili rožni venec, jaz sem pa hodila k Tršarjevi v vasi!«

Rad ali nerad je moral kmalu spoznati, da se s prerekanjem ne bo izmotal. Bil je bolj in bolj mehak, dokler ni nazadnje zaprosil, naj ženska vsaj pove, kaj mu je storiti.

»To je pametna beseda,« je lokavo potrdila Cinclja in mu na široko razpredla, kako naj pove dekletu, da je konec sanj o paradižu.

»Samo hiteti morate. Ko vaša nerodnost postane na dekletu očita, bo prekasno,« ga je zarotila. Medtem ko je ona besedičila, kakor bi bilo vse to samo po sebi umevno, je Parapata močno zaskrbelo. Kljub svoji lahkotni vihravosti je občutil nameravano početje kot krivdo, ki se je je bal. Nekam podzavestno je v hipu zaslutil razliko med izgubljenkami, kakršne je bil spoznaval pred prihodom v Oklado, in med Zinko. Kakor še nikoli nobeno se mu je zdaj to dekle zasmililo in se je to uro spomnil matere, kakor se je ni bil še nikdar dotlej. Dasi ni čisto ničesar vedel o njej, se je jelo dramiti v njem mehko ganotje. Bog ve, ali je morda tudi ona bila takšno plaho in verno dekle kakor Zinka, pa jo je premotil njemu sličen vetrnjak in jo potlej popustil v trpljenju in sramoti. Kaj vse je morda pretrpela in koliko je prejokala, kod je vse tavala in begala, preden je položila nebogljeni sad tja, kjer ga je rajna Šiškarjeva Nana rešila pogina.

Mraz ga je stresel, ko je Cinclja spet jela siliti vanj:

»Je prav tako?«

»Dà, dà, je že dobro,« je nervozno mencal. »Seveda bo tako najbolje. Lepa hvala za svet in kar recite dekletu, da pridem v kratkem, a ne povejte, s kakšno novico bom prišel ...«

»Še ga lahko sučem kakor predica nit,« se je Cinclja tiho smejala vase, medtem ko se je spomnil Konrad Parapat:

»Slišite, zdaj je že itak vseeno: povejte mi no, žena, čemu ste prav za prav pahnili z menoj vred to dekle v nesrečo!«

Ona je zavila oči:

»Prekleto kasno se vam je rodilo tole vprašanje, gospod ...«

Potlej se je zarežala:

»Če ste do zdaj lahko živeli brez vednosti, vas tudi poslej ne bo kraj zastran tega! Rajši mi povejte, kdaj res mislite priti po slovo.«

»Še ta teden,« se je izogibal pisač.

»Čez dva, tri, štiri dni?« je hotela Cinclja točnosti.

Konrad Parapat je skomizgnil z ramami in brez misli dejal:

»Čez tri ...«

»Ne snejte besede!« je še zapretila ženščina, pa sta se razšla vsak v svojo smer, vsaj Parapat je bil uverjen, da je odmotovilila Cinclja domov.

»Satanska mora takale baba,« je zamrmral, ko je mislil, da je sam. Zbog razdvojenosti, ki je nocoj zavihrala v njem, ni opazil, da spremlja Cinclja nalik zlobni senci njegovo pot. Za ta večer je bil obljubil Meti, da pride v vas, ali po srečanju s Tršarjevo gostačko mu ni bilo zdaj nič več do tega in je že hotel zaviti nazaj v Golševo, ko se nenadno domisli, da bi utegnil zdrkniti v novo nastavo. Meta ni Zinka, je čutil, in vrag vedi, česa bi se dekle spomnilo, ako tako nenadno izostane.

Med potjo je vedno bolj jasno vstajala materina slika pred njim. Lepa, mlada in trpeča ga je gledala kakor Zinka. Da bi mogel zdajle sesti k njej in se pomeniti z njo, da bi se ji smel nasloniti v naročje in se raznežiti v njenem objemu! Čim bolj je mislil, tem bolj je bil zmeden, tako se je pretresel ob nocojšnjem padcu na tla brezobzirne vsakdanjosti. Izmed stotero hipno se utrinjajočih misli je naenkrat ena sama ostala svetla in toplo žareča: Dom!

»Kaj, če bi se oženil?« je polglasno vprašal samega sebe in se nasmehnil, hkratu pa jel misliti na tega in onega, ki je po družabnem položaju in izobrazbi nad njim, a si je vzel preprosto dekle za ženo. Zinka ga spoštuje kakor Boga in mu je vdana kakor sužnja. Ob njej bi dobil dom in bi še morda bil ta korak kakor svet blagoslov na materin grob, ki ga doslej mogoče ni orosila še nobena solza in ne rahljala nobena pobožna misel. V hipnem prividu se mu je hvaležno nasmehnil materin obraz.

Dà, z Zinko si ustvari dom. Križ čez minilost! Še nocoj prekine z Meto in ji pove: Bila je zmota! Nobene zle misli: življenje je táko.

Naglo in vendar po mačje oprezno je stopal proti Lomu in krenil čez vrtove v reber, kjer je samevala Jerebova bajta. Šopek nageljnov, ki se je v lahnem vetru pozibaval z okenca, je pomenil dogovorjeno znamenje, da ga dekle pričakuje in da ni nevarosti; kajti pot k Metki je bila za ljubčka speljana precej po ovinkih. Skozi lino se je moral popeti na šupo nad klonico, odkoder je po senu splezal na hlev in odtod šele na podstrešje v bajto, kjer ga je sprejela ljubica in ga kakor tatinska mačka naposled zvedla v izbico.

»Dolgo si hodil nocoj,« se ga je oklenila dekle, ko sta bila na varnem, a zunaj se je zganila senca – Cinclja in se med drevjem počasi motala nazaj v Oklado. Daleč na planem se je zarežala:

»Ti vražji poskók, da se mu le ljubi plesti táko dáljo! Dobro, da vem. Čez sedem let pride vse prav.«

Hitela je proti domu, a še ni bila stopila v bajto, ko je moral Konrad slišati že tudi iz Metinih ust: »Ljubček, ljubček, zibelko naroči!«

»Metka,« je v mislih na svoj sklep brezglasno zajecljal Konrad Parapat, deklina pa se ga je burno oklenila in mu s poljubi zapirala usta.

»Ali si vesel, dragec?« je hitela, medtem ko je bil on kakor vklenjen. »Zdaj šele vidim, kako si čisto moj ...«

Konrad je mrl od besa in boli in preklinjal v srcu Cincljo, samega sebe in ves ta čudni svet, a dekle je kakor trepetlika podrhtevalo:

»Si srečen? Bala sem se, da boš nejevoljen, pa nisi, jeli, da nisi? Joj, kako sem blažena, ti zlati, edini moj srček!«

»Metka,« je izkušal še enkrat in zopet obmolknil, ko je videl, da je dekle kakor blazno ob njem.

»Ali je čuvstvo ali je igra?« je togo razmišljal in ni imel toliko moči, da bi se iztrgal dekletu, ki mu je v sladki nadi bolj in bolj strastno ponavljalo, kako mu bo dobra in zvesta ženica.

»To pač ni Zinka,« ga je pikalo ves čas in je bil kakor mumija, Meta pa je kakor podzavestno čutila, da je samo zdajle v njeni oblasti, in se ga je le tesneje oklepala:

»Si moj?«

»Sem,« je zastokal on, kakor bi pred sodnikom priznaval krivdo.

Ko ji je nazadnje obljubil, da jo vede pred oltar, mu je šele pomagala iz bajte. Potlej je kakor predramljen mrlič mimo Preloma in Oklade taval v Golševo. Koliko pelina lahko kane v sladki napoj, se mu dotlej še ni sanjalo, to noč pa se ga je naužil toliko, da je bil potem ves dan potrt in bolan in čisto izgubljen. Inženjer Vesely, ki je proti poldnevu prišel pogledat v pisarno, se mu je čudil:

»Ste slabo spali, veselinko?«

Konradu so se tresle roke in glas:

»Bolan sem.«

Inženjer ga je premeril z očmi in se nasmehnil, a popoldne se mu je videl Parapat še bolj bled.

»Ali vas nisem že večkrat svaril, mladi grešnik?« ga je po očetovsko potrepljal po rami, ko je videl, da mu nobeno delo ne gre od rok.

Pisač se je sključil kakor živ kup nesreče.

»Saj ni nič,« se je branil, »in tudi pil nisem sinoči ...«

Inženjer je namežiknil:

»Preveč sladkosti, a?«

»Ne, ne,« je jeknil Parapat, »preveč bridkosti.«

»Kaj blebetate, Konrad?« se je rogal Vesely. »Pojdite k vragu z melanholijo.«

Konrad Parapat si je z obema rokama podprl glavo in kakor tovarišu v predmestni gostilni prostodušno priznal:

»Polomil sem ga, nesmrtno polomil ...«

Spokorniška poparjenost lahkoživega pisača je inženjerja nagnala v divji smeh in se je tako krohotal, da je kihal in prhal, ko je Parapat jecljal:

»Verujte, da je danes zelo resno ...«

»Kaj se mislite celo ženiti?« se je še vedno v smehu pozibaval inženjer ter debelo pogledal, ko je Parapat prikimal in jel počasi pripovedovati, kako se je odločil.

»Morda bo res najbolje za vas,« se je šele počasi zresnil inženjer Vesely. »Samo čemu potlej taka srčna bridkost? Po navadi ljudje vriskajo ta čas, vi se pa držite kakor dež na pratiki. Se zibanja bojite?«

»Ne bi se bal ...« je vzdihnil Parapat.

»No?«

»Dve sta na tem ...« je Konradu vleklo glavo med rame.

Inženjer je tlesknil z jezikom: za tako bolezen tudi on ni vedel leka.

»Eno vzeti, drugi šteti,« je bil nazadnje njegov edini svet, ki pa Konrada Parapata ni čisto nič pomiril. Tih in zamišljen je odslej tičal v pisarni, molčal pri kosilu in puščal večerjo nedotaknjeno. Vina ni niti pokusil in deklinega pripovedovanja ni čisto nič več slišal, tako ga je grizlo in morilo. Tisti večer, ko ga je Zinka s tolikšno radostjo pričakovala, je bil že na potu v Oklado. Na kraju, kjer se je bil hotel posloviti, ko je prvič spremljal Zinko proti domu, je obstal; nekaj se je bolestno zganilo v njem. Zaželel si je, da bi bil tu sam z dekletom. Čisto sama oba in le Bogu edinemu vidna v nočni tišini bi se vodila za roke po slemenih, molčečih v mesečini, in bi samo oko govorilo in srcu srcé. Kakor iz naročja božjega vzeta bi hodila tod in bi ju spremljale zvezde in poslušale pesem večnosti, ki bi drhtela v dveh srcih: »Ljubim.«

To ni bil več samo klic telesa po telesu, ampak koprnenje duše po duši, ki bi se v tajinstvenem sozvoku strnila z njo.

Hotel je dalje, ali tik pred njim je siknilo:

»Si moj?«

Zdrznil se je in se ozrl okrog. Ne, saj ni bila Meta, temveč zgolj hipen privid! Malo je še postal in se nato vrnil v Golševo, kjer je začel pisati dolgo pismo.

»Preden se vidiva z Zinko, mora biti vse jasno in čisto,« si je dejal in jel rotiti drago v pismu, naj mu odpusti, kar je morda morala trpeti zaradi njega. Kmalu bo trpljenja konec, samo malo naj počaka, ženske pa, ki ji je doslej vse zaupavala, naj se ogiblje in naj ji tudi o tem pismu ne pove čisto ničesar.

Vedno lepše in slajše so bile besede, samo skrivnosti, ki mu utriplje pod Lomom, Konrad ni omenil. Skoro do zore je pisal in na koncu prosil Zinko, naj ga v nedeljo po večernicah počaka pri znamenju pod hrastom, da se pomenita še o vsem, česar ne more in noče napisati. Potlej bo govoril čimprej tudi z njenim očetom. Dotlej bo mislil nanjo, samo nanjo.

Vprav ob času, ko je Zinka z bridkostjo spoznala, da je zaman prečula noč in čakala, je Konrad Parapat ugasnil luč. Bil je vesel, da je našel, česar je nevede že davno iskal.

XII.

Zlepa ni grenkejšega občutja mimo onega, ki navda človeka, kadar je vso noč česa pričakoval, pa mu jutrnji vzor prežene nado, ki ga je varala čez noč. Takšna smrtna grenkoba je navdala Zinko, ko so se s svitom vred jeli zbirati kosci pred hišo. Priznati si je morala, da je čakala Konrada zaman in da ga morda sploh ne bo pričakala nikoli več. V skeleči boli se je vrgla na posteljo in si v obupu pulila lase. V očeh jo je suho žgalo, pa ni mogla jokati, samo: »O Bog!« je nemo klicalo srce. Vrvenje glasno govorečih koscev, ki so odhajali v senožet, je občutila kakor hrušč pogrebcev. Da bi že saj zabili in dvignili krsto ter jo odnesli! Umreti, oj nebeški Bog, umreti ...

Trenutja so kot ognjene kose počasi mahala po njej. Bilo jih je za dolgo večnost, a pri podružnici je ura odbila šele pet.

Iz veže je zaslišala Cincljo, da sama ni vedela kdaj:

»Dobro jutro, mati Tršarjeva! Kako je kaj z Zinko?«

»Hvala Bogu in tudi vam, Barba, ki ste si tolikanj prizadejali z njo! Dokler živim, vam tega ne pozabim,« je živahno pravila mati. »Sinoči je pripela domov kakor fant. Ne morem vam povedati, kako sem je bila vesela! Zdaj še spi in je ne maram buditi. Spanje človeka najbolj pozdravi in okrepča, ali ni res?«

»Da ste le zadovoljni,« je sladko zavila Cinclja, Zinki pa je bilo, da bi ji zarinila nož v srce.

»Kača pošastna,« se ji je gnusilo in je nemo tožila:

»Kaj sem le vendar mislila in kam sem gledala, da sem jo tako slepo poslušala in čez trn in strn letala za njenimi lažnivimi vabami!«

V trpkem obtoževanju same sebe je čula znova materin glas:

»Jejžeš, kaj sem pozabila! Cigaret in tobaka mi je zmanjkalo za kosce. Domen! Slišiš! Domen ...«

»Kaj je?« se je z vrta oglasil deček, a mati:

»V Golševo boš zletel po cigaret in tobaka za kosce, samo čvrsto se usukni, da boš do malice nazaj.«

»Dvakrat, če hočete,« je bil mali takoj pripravljen, a Zinka je drhtela:

»Ali naj bi šel tudi k njemu, da mi sporoči vsaj besedo?«

»Ne!« je iz bolečine uporno kriknil dekletov teptani ponos.

Zatem je slišala, kako je Domen odbrzel izpred hiše, medtem ko sta mati in gostačka krmili živali.

»Čeprav do opoldne spi,« je po dvorišču grede Tršarica spet omenila Zinko in povedala, kako je sebe in dekleta zaobljubila na božjo pot.

»Blaž je tudi zadovoljen, ko se je vse tako lepo obrnilo na bolje,« je pravila gostački in ji celo zaupala, kako je Tršar na volji, ko vidi, da Zinko in Naceta tako rekoč sámo vleče skupaj. Vmes je na gosto jezikala Cinclja:

»Jaz sem zmeraj pravila, da sta ta dva kakor ustvarjena drug za drugega. O, kolikokrat sem prigovarjala dekletu, naj ne zametuje sámo svoje sreče! Da me je le slušalo. Kakor bi bila moja lastna hči, tako sem tega vesela.«

Mati Marta je stopila v hišo in prinesla ženščini jedi in pijače venkaj na klop. »Saj vem, da storite dobro, kjer morete,« je iskreno priznavala.

»Jejhata, dober svet je pa za mladega človeka živ angel varuh.«

»Bog daj srečo, no,« je Cinclja srebala in cmokala, a Tršarica kar naprej:

»Nekaj časa je naju z Blažem skrbelo, da bi se ne bila zagledala v tistega pijanega žolnirja ali kar je že, saj veste, onega v Golševem, ki ima tako cigansko ime.«

»Jajzasta, mati, ali ste res verjeli?« je karajoče zategnila Cinclja. »Potlej lastnega otroka ne poznate!«

»I, tako sem mislila. Dekle je mlado in bi mu lahko začele rojiti neumne muhe po glavi ...«

»Nikoli,« je odkimavala Cinclja. »Za tako glisto se Zinka še niti ne ozre. Kdor bi hotel vašo premamiti, bi pa že moral biti res gospod, a ne takle pisač! Kaj pa je tole pisunče? Za življenje ima premalo, za smrt spet preveč in se takole preteguje po svetu. Zinka je preveč ponosna, da bi se takemu obesila za vrat.«

Mladenka čuje vse pogovore kakor v blodni vročici. Materina zaupljiva vedrost jo boli, gostačkina zavratna lokavost jo grize, da bi planila in se ji zagrizla v goltanec, a lastno gorje jo kakor z ognjenim povojem veže, da ne more nikamor. Niti ganiti se ne more. Samo pod strop strmi in čaka. S cvetjem zastavljeno okno se vrti pred njo, miza, skrinja s podobo Zinkine patrone, vse pleše pred njo, le sama je toga in omrtvela. Včasih strese ozračje grom in Zinka še ve: Skalovje razstreljujejo na cesti, on pa, ki je bil njen, že hodi Bog ve kod.

Materin glas, gostačkino lizavo klepetanje, šum drevja na vrtu, ropot s ceste, karkoli vidi in sliši, se naposled zgnete pred Zinko v strašno žarečo kepo, ki se z blazno naglico vrti nad njo. Urno, urno, vedno bolj urno se suče, se veča in niža. Zinka strmi in čaka, ker ve: Ko pade ta strašna krogla nanjo, bo smrt. Da, smrt ...

Trenutek še ... Ne, saj ni padla krogla, le Domen je zaklical:

»Ali je Zinka že vstala?«

»Kaj si že nazaj?« se je čudila mati. »Pa si bil res čvrst!«

Čez malo rahlo potrka na vrata:

»Zinka.«

»Domen,« dahne Zinka, se s težavo premaga in mu gre odpret.

»Zate imam nekaj,« šepne bratec in ji pomoli pismo. »Gospod, ki v Golševem piše, mi je dal,« ji pojasnjuje, »pa pravi, da mu pošlji odgovor. Je rekel, naj ga na vsak način še danes prinesem. Vidiš, kaj mi je dal?« ji pomoli pest bonbonov. »Hočeš?«

Zinka ne vidi in ne sliši. Hlastno raztrga ovoj in bere, bere, strmi, spet bere in ne more verjeti. Kakor pijana od radosti začne burno objemati malega brata, ki se čudi:

»Kaj pa hoče ta dedec od tebe?«

Zinka ga dvigne v naročje in se zavrti z njim:

»Domenček, to vendar ni dedec ...«

»O, da ne! Saj nosi hlače,« se hoče mali otresti prevelike sestrine ljubeznivosti, ki ga hoče zadušiti s poljubi.

»Zinka, kaj si pobesnela?«

Mladenka odkima, se smeje, joče, v hipu zapoje in poljublja dragoceni list, ga skrije v nedrje, spet objame brata in ga stiska in ljubkuje, da se nazadnje Domen res prestraši:

»Mati, na pomoč, Zinka je ob pamet!«

»Tepček, boš tiho!« ga v smehu zakroti sestra. »Ali ne vidiš, da sem samo tako neskončno vesela?«

Mali se vstopi prednjo, ji nagajivo kaže rožičke in strže korenček:

»Vesela norela, šlik šlak šlik šlak ...«

»Priden bodi,« zaprosi Zinka, »sicer te ne bom imela nič več rada. Ali pojdeš še enkrat v Golševo?«

»Po kaj?«

»Saj veš: k temu gospodu,« pokaže mladenka pismo. »Greš?«

»Grem,« se mali spomni pisačevega sladkega daru.

»Samo molčati moraš. Bog ne daj komu omeniti,« roti sestra in naglo piše dragemu, kako je srečna. Čakala bo in ure in minute preštevala do te srečne nedelje.

»Iz ur so dnevi, iz dni so leta,« zadrhti srebrni glasek, ko je pismo končano.

»Ali moram précej iti?« se malce našobi mali. »Veš, sem že truden.«

Sestra mu stisne nekaj drobiža:

»Pri fari si lahko kupiš, kar hočeš, za tole.«

S tem je Domnova utrujenost pregnana. Kakor jelenček zdrvi po stopnicah.

»Kam dirjaš, Domen?« ga hoče v veži pridržati Cinclja, mali pa se ji sunkovito iztrga in se šele z dvorišča oglasi:

»Za nosom!«

»Škratelj mali,« se zvonko nasmeje Zinka, ko sliši. Zdaj pozna sploh samo še smeh. Udaril bi jo lahko kdo, pa bi se mu smejala, češ:

»Kaj me biješ, ko vendar vidiš, kako sem srečna!«

Iz nedrja vzame pismo in začne znova prebirati. Kako je revež mehkega srca! Prosi jo odpuščanja kakor otrok, ki je bil malo poreden. Če je zagrešil kakšno nerodnost, jo je v pijači, a kdo bo gledal na to! Kakšnih se je znebival oče, ko so šli z binkoštne veselice, pa je vendar resen in pameten mož in že v letih! Zaradi deklet pa ... O, Zinka že ve, kakšne so! Seve, priložnost napravi tatu. Kadar bo ona čisto združena z njim, ne bo imel niti časa misliti na druge. Že sam piše, da ne bo, a ona bo tako skrbela zanj in ga negovala, da ga bo vedno žejalo po domu.

»Znam kuhati, znam presti, znam hišico pomesti,« je še poljubila pismo, ga skrila na srce in tako veselo pripela v kuhinjo, da je šlo materi skoro na jok.

»Zdaj jo pa poglejte! Predvčerajšnjim je še malone umirala, a zdaj žvrgoli ko škrjanček,« se je smehljala proti Cinclji in iskreno pogledovala hčer.

»Ali naj jokam, če sem vesela,« se je vrtela Zinka in dražila gostačko:

»Vaše zelí lahko skurite, mati Cinclja.«

»Oj, ti prešernost otroška,« se je zdelo materi Marti le preveč radosti, »kako hitro pozabi vse hudo! Boga zahvali, da se ti je vrnilo zdravje!«

»Saj ga!« je žuborelo iz dekleta. »Danes mora vse peti okoli mene.«

Ko so jele pripravljati kosilo in je mati odšla v kaščo po jerbase, je šepnila Cinclja s pomembnim pogledom na Zinkina ledja:

»Si se srečno znebila?«

»Še tega se manjka!« je Tršarjeva jela ploskati z rokami in se viti od smeha. »Saj nisem padla na glavo!«

Cinclja je uprla roke v bok in jo gledala, medtem ko se je Zinka postavila prednjo in ji nagajala:

»Solnce je zvedelo, mati in svet ...«

Preden je utegnila gostačka kaj odgovoriti, se je razkoračil med nju Domen, ki je priburil:

»Čuk se je oženil tra-la-la, sova ga je vzela, hopsa-sa ...«

Sukal se je med obema kakor potoglavo motovilo in precej ga je zanašalo, ko je začel vleči iz žepov fige, rožiče in štruklje in pisane medene kruhke in deliti:

»Danes meni, jutri tebi.«

Boljše je obdržal sam, slabše je metal Zinki, ki je razgrnila predpasnik.

»Kje si pa to dobil?« je od začudenja obstala mati Marta na pragu.

»Ali marate pokusiti?« se je oblizoval mali in se opotekal, ko je hotel materi ponuditi slaščic.

»Jejzasta no, otrok je pijan!« je sklenila Tršačka roke. »Kod si vendar hodil?«

»Samo po poštenih potih,« je junačil mali, kakor je semtertja slišal očeta, kadar je prišel ob nedeljah kaj neroden domov. »Gospodom sem za cesto papirje nosil, pa so mi dali jesti in piti in tole po vrhu. So rekli, da sem fant od fare, čeprav sem samo od podružnice.«

Mati in Zinka sta se mu zasmejali, a Cinclja je ostro pogledala Tršarjevo.

»Kakšnim gospodom si nosil?« je izkušala ujeti malega.

»Takim, ki kaj veljajo,« se je odrezal malce vinjeni deček, mati pa se je zbala zamere.

»Če bi te zdajle oče slišal, bi slabo orala!« mu je požugala, toda Domen se je le smejal:

»Orala? Ob košnji?«

»Malo leč pojdi!« ga je izkušala odstraniti Zinka, ki se je bala, da ne bi bratec kaj preveč zinil, a mali se je branil:

»Čakaj, da samo še tole povem! Vesely se piše tisti gospod, pa ni prav nič vesel. Vso pot si je otiral znoj in stokal zastran vročine. Malo je manjkalo in bi ga bil vprašal, zakaj se rajši ne piše: Žalostni. To bi me bil pogledal, kaj!«

»Ušesa bi ti bil navil, kakor ti jih bom jaz, če brž ne izgineš spat,« je skušala biti mati huda, a le ni mogla premagovati smeha. Zinka je vzela razposajenca v naročje in ga odnesla v svojo izbico.

»Zakaj pa toliko govoriš? Ne veš, da bi se bil lahko zaklepetal?« ga je tiho karala, ko ga je položila na posteljo.

»Kako neki,« se je smejal deček, »saj me je oni gospod vse naučil, kaj naj rečem. To ti je imeniten človek! Pomenila sva se kakor s teboj, ni čisto nič prevzeten.«

Po kratkem premolku:

»Aha, pozdrave mi je tudi naročil zate in dejal, da moraš malo misliti nanj. Ali boš, kaj? Veš, Zinka, na takega človeka le misli! Meni se bo še sanjalo o njem. Z onim žalostnim sem tudi res hodil. Do Hojnikovih sem mu nosil nekšno ropotijo. Tinco sem videl in mi je tudi naročila pozdrave zate. Je rekla, da pridi kaj k Hojnikovim.«

Malo je zopet utihnil in bilo je videti, da bo že zaspal, ko se znova oglasi:

»To si srečna, Zinka. Kamor pridem, naročajo pozdrave zate. Kar vesel sem, da imam takšno sestro.«

»Si že priden,« ga je božalo dekle. »Zdaj pa lepo zaspi, brblja mala, da boš mogel opoldne z nami v senožet.«

Deček jo je prijel za roko, se zadovoljno smehljal in kmalu zamižal. Ko se je nato Zinka vrnila v kuhinjo in sta bili s Cincljo za hip zopet sami, je poslednja siknila:

»Kaj mi spet skrivaš?«

Dekle se je nasmejalo in ji obrnilo hrbet ter jo s tem tako razkačilo, da potem ves dan ni izpregovorila nič več, vendar z molkom ni dosegla zaželenega uspeha. Zinka se je bila ta dan docela iztrgala iz njene zlokobne oblasti in je bila vse popoldne vesela z veselimi. Z vseh brd in slemen so se ljudje začudeno ozirali, kakšno veselje valuje po Tršarjevi senožeti.

Da bi jim bila šele Zinka mogla pokazati srce, to svoje toplo srce! Pokleknili bi bili predenj, toliko čiste radosti je prekipevalo v njem.

XIII.

Medtem ko je bilo Cinclji ta večer kakor kraljici, ki so jo pahnili s prestola, in se je srdito zaklenila v bajto, še z dvojnim zapahom zapahnila vrata in jela ugibati, kako bi utrdila majajoča se tla pod seboj, je bilo pri Tršarjevih celo pozno v noč še veselo. Travo so podrli do zadnje bilke in še sedem močno naloženih voz so speljali sena domov, tako jim je zaleglo delo. Nace se je vse popoldne gnal, da bi ga sam zlodej ne dohajal. Redi za njim so bile kakor dvojne in trojne, tako na široko je jemal pod koso. Vrhu tega je še čvrsto pomagal nakladati in je sproti tako pridno odnašal Zinki izpod grabelj, da je bila prva med grabljicami.

Ko je oče Blaž za mizo omenil, da bo treba po večerji še nekaj voz izprazniti, je Nace kar poprijel:

»Le dajmo!«

Kar je bilo najetih, so se pogledali, češ: »Ta bi se bržčas najrajši kar k Tršarju preselil!« Prikimali so pa le za Nacetom in je nekaj fantov in deklet res ostalo, da so pomagali zmetavati na kozolec.

Zinki je bilo videti, kako zelo je utrujena, vendar je hotela pomagati in je že stopila pred hišo, a Nace brž za njo:

»Pojdi rajši počivat, da se ne pretegneš! Dokler nisi pošteno zdrava, je bolje, če se varuješ. Bom že jaz poprijel makar za tri in bo tistih sedem voz naenkrat praznih.«

Govoril je šepetaje, pa ga je le slišala tudi Mina in skoro z nadihom zavisti pomislila:

»Joj, to jo bo na rokah nosil, kadar jo privede k nam.«

Zinka se je pokoravala fantovi želji. Tako orjaški in neroden je stal pred njo, da bi mu bila najrajši povedala:

»Konrad bi te bil vesel, če bi vedel, kako skrbiš zame.«

S porednim nasmeškom mu je segla v roko:

»Lahko noč!«

»Kako je voljna,« je nežno mislil Nace in gledal za njo, ko je odbrzela v svojo izbico. Bila je res izmučena in že skoro pošteno gledati ni mogla več, a zaspati le ni mogla. Oblečena se je vrgla vznak na posteljo in bede sanjala. Kako čudno je življenje! Dom, Konrad, Cinclja, Nace, vse križem ji je brnelo po glavi. Čemu ji Konrad prav za prav naroča v pismu, naj se ogiblje Cinclje? Ali ne ve, da ju je tako rekoč samo ona združila? Nekaj dobrega je gotovo v njej, četudi se včasih vidi človeku, da sam zlodej tiči v njej. Kako je res dopoldne govorila z materjo! Nikoli ne more človek vedeti, kdaj govori resnico in kdaj se samo lepo dela in jezika. Mogoče jo je Konrad bolj natanko prepoznal. V nedeljo ji bo že povedal. »Dà, v nedeljo,« je še hrepeneče vzdihnila, a smeh iz kozolca je že čula kot Konradov smeh, tako prijetno so jo objele sanje.

Oni v kozolcu so medtem hiteli kakor za stavo. Na vrhnjem odru, kjer so tlačile grabljice in še nekaj koscev rastoči kup sena, je bilo največ smeha, vendar tisti, ki so metali, niso molčali; še celo Hojnikov spodaj je bleknil marsikako okroglo. Voz za vozom so spraznili in z zadnjega je zajel Nace tak tovor sena, da je naredilo hresk! pa mu je od vil ostal samo še kos ročaja v rokah.

»Salament, Tršar, kaj mi dajete za delo otroške igrače! To je za Domna,« mu je bilo malo nerodno, ko ga je obsul z vseh strani smeh.

»Ne zameri, Nace,« mu je brž ponudil gospodar drugo orodje. »Sem mislil, da se boš ponoči malo igral, ko si se čez dan tako pridno gibal.«

Po končanem delu jim je za nameček mati Marta v veži postregla z vinom in kruhom, nato pa so se vriskajoč razšli, samo Hojnikovemu se ni nikamor mudilo in ga je Mina toliko časa zaman silila domov, da se ji je nazadnje ponudil Lipe za varuha.

»Saj Popit ne bo zameril, če te Lipe prav malo objame,« jo je odpravil Nace in sedel z gospodarjem Blažem na klop pred hišo.

»K sreči nam letos vreme nič ne nagaja,« je dejal Tršar, »drugače bi bila presneta stiska, ko je tudi s cesto zmeraj koliko opravka.«

»Aha, vreme pa kakor nalašč,« si je odvihal Nace rokave, »in tudi cesta se dobro poteguje.«

»Mimo vas je že, kaj?«

»O, čez Prelom celo! Jutri prično odgrebati zemljo mimo Darenčinovega brezna in proti Lomu,« je kimal Nace. Tršar se je spomnil:

»Tam bo tesnoba. Strmec je hud, skalovito je in še brezno tik ceste.«

Nace si je nažgal cigaro:

»Strmina bo res nerodna in pri breznu bo skoro treba ograje, kali.«

»Jaz bi že mislil,« si je Tršar natlačil pipo, »drugače ne bo moči voziti tam mimo. Če se komu zavora pokvari, zdrvi lahko žival in vse skupaj v globino.«

»Nekaj vredna pa bo cesta za naš kraj,« je napeljaval Nace. »Pri nas je že zdaj, kakor bi prišel čisto na drug svet.«

»Kaj bi se menil,« je krepko potegnil Blaž iz pipe, »to je za nas vse kakor srčna žila, zate pa še toliko bolj! Ali kaj misliš na gostilno!«

Zdaj je bil Nace šele na svojem.

»Mislim, še kako mislim, aha, ali pri nas sami vidite, kako je. Dekleti sta samo še napol doma, oče v letih, jaz sam se pa tudi ne morem pretrgati ...«

»I, zmeraj ne kaniš ostati sam?« je poprijel Tršar, a Nace:

»Dolgo res ne bo kazalo.«

Potlej sta se menila o nevesti in se je Nace ojunačil ter slednjič povedal, kako misli že dolgo na Zinko, češ:

»Če ne boste nasprotovali, bi bila kolikor toliko voljna ...«

»Mlada je še, mlada,« je zaradi lepšega oviral Blaž, a Nace se je zasmejal:

»Saj stare mi ni treba.«

Pri podružnici je ura oznanjala polnoč, ko je dejal Blaž:

»Če misliš, da mora biti tako, se pa oglasita z očetom, kadar vaju bo volja.«

»Poželi bomo še, da bo poglavitnejše delo v kraju, potlej bi pa kar napravili,« se je mudilo Nacetu in je bil ves srečen, ko Tršar ni ugovarjal.

Po travnikih in senožetih so čirikali murni in na nebu so mežikale zvezde, ko je odhajal Hojnikov domov. Zdelo se mu je, da ga pozdravljajo in mu voščijo srečo, pa se jim je odzval in krepko zaukal, ko se nekaj zgane na cesti in izgine v goščo onkraj Hojnikove hiše.

»Koga neki nosi tod?« je Nace obstal. »Menda ne bo spomin ...«

Počasi je šel dalje in čudno tesno mu je bilo, ko je stopil doma v vežo, vendar se je še enkrat ozrl venkaj, preden je zaklenil vrata. V mesečini se mu je zazdelo, da nekaj hiti navzdol po bregu, in kakor je gledal, se mu je bolj in bolj sililo:

»Cinclja je ...«

Za hip je bil nejevoljen, toda misel na Zinko je hitro pregnala neprijetno senco, ženska tam doli pa se je ustavila in ozirala proti hiši.

»Kakor se obrnem, je več ugank: kaj zlodja tava ob polnoči Hojnikov okrog? Saj ni mesečen,« je tiho zamrmrala in odlezla dalje, ko je videla, da fanta ni več na plano.

Zvečer nikakor ni mogla dolgo strpeti v bajti. Zinkina nenadna veselost jo je vso zmedla in čim bolj je premišljala, tem manj je vedela. Potlej se je spomnila Mete. Morda lazi Konrad tam okrog, medtem ko Tršarjevi še zmeraj obljublja nebesa.

»Bom le videla,« se je odločila in jo mahnila pod Lom prav ob času, ko so pri Tršarjevih končavali zmetavanje. Neslišno se je priplazila k hiši, toda opaziti ni mogla nobenega količkaj sumljivega znamenja. Vzlic temu je dolgo čakala, toda Metino okno je ostalo zaprto in nemo in tudi šopka ni bilo, kakršnega je Cinclja opazila oni večer. Poslušala je okrog šupe, ali lina je bila zapahnjena in po senu ni bilo čutiti nikakršnega šumotanja.

»Le čakaj!« je nazadnje za klonico vzela lestvo in jo nastavila pod Metino okno. »Če te prav nocoj ni, bo Jereb zjutraj sikal kakor modras in ti že ustroji kožo, kadar ti bo spet zadišalo semkaj.«

Sama s seboj zadovoljna, je naglo odšla in se po vrteh vračala proti Okladi, dokler ni streljaj pred Hojnikom prestopila na cesto. Bila je trdno uverjena, da Konrad Parapat ne uide Jerebovi čuječnosti.

»Ali bo spet govorjenja, ko bo hodil z obvezano glavo okrog!« se je na tihem radovala. »Tedaj posežem vmes in jo zvijem. Mine Hojnikove se bom lotila, češ: Meto je že zonegavil, pazi, da še Zinke ne zmeša. Mina bo potlej že dala Nacetu, česar mu Tršarjeva ni hotela dati, potem sem pa na konju.«

V podjetni zamišljenosti je šla po cesti, ko zagleda prihajati nekoga nasproti. Prvi hip je mislila, da je Konrad, in se je že hotela prihuliti v gošči in počakati, a je medtem spoznala Hojnikovega.

»Ali je mogoče, da bi bila deklina opravila kar brez mene?« se je nekoliko oplašila in je sklenila, da ne miruje prej, dokler ne pride dekletovi trmi v okom.

»Tudi onega vetrnjaka moram še kje zajeti na samem,« je grede sklepala. »Nocoj je petek ali prav za prav sobota, saj se bo kmalu jelo svitati! V nedeljo ga moram kako speljati.«

Da bi zdaj odnehala? Za noben božji denar ne sme in ne more. Pisaču je malo mari: danes tukaj, jutri tam! Saj mu nič ne morejo, ko nič nima. Kje bi si bila mislila, da se ji bo spak tako po jegulje izvil! Kaj bo dekle? Dokler bi se dalo, bi skrivalo in omedlevalo tja in sem, nazadnje pa:

»Cinclja me je zapeljala. Kdo drugi, če ne Cinclja! In Cinclja sem in Cinclja tja ...« Grdoba bi bila in nečistnica in zvodnica in še kdo ve kaj! Pognali bi jo in še življenja ne bi bila varna, ko bi začel Tršar noreti:

Ne, za to si Cinclja ni tolikanj prizadevala!

»Prekleti hribovci,« se je še v postelji jezila, »da sem se mogla tako nerodno zaplesti z njimi!«

Na moč je bila razburjena in celo v spanju ni imela miru. Zdaj je videla tega, zdaj onega, najbolj razločno pa Konrada, ki je bil ves krvav in potolčen ter je ves čas zavijal oči, kakor bi jo hotel s pogledi zadaviti:

»Kaj ste mešetarili okrog, gospod? Jaz nisem nič kriva!« se ga je branila, ko se naenkrat Zinka oglasi za njo:

»Vi, sami vi! Da bi vam na duši gorelo do sodnega dne!«

»Čenča,« zavrača Cinclja, »ali sem mu jaz rekla, naj hodi k Jerebovi pod okno!«

»Zvodnica nemarna,« se zakadi Tršarjeva proti njej, da se ji komaj umika. Rada bi zbežala, kar se je prime Konrad za krilo in je tako težak, da ne more niti prestopiti

»Čakaj, baba,« grči in ima čisto steklene oči, »do groba ne boš imela pokoja pred menoj! Noč in dan ti bom za petami, prokleta mora!« se je drži in ona čuti, kako ga stresajo krči.

»Môra!« zahrope še nekolikokrat, se zvije, sključi in obstane.

»Ponoreli ste vsi skupaj,« hoče zavpiti Cinclja, ko vidi, kako se z vseh strani zgrinjajo ljudje proti njej, a sama ne more izustiti nobene besede. V smrtnem strahu se nazadnje iztrga mrtvecu, skoči, da bi zbežala, pa se vzdrami iz sanj.

»Kaj se mi je neki to pritaknilo?« si še vsa iz sebe otira znoj in do jutra ne more več zaspati.

»Še ponoči ni miru pred to nadlogo,« rentači, ko zazvoni dan. Naglo se skobaca iz postelje in se odpravi k maši, toda spomina na mučne sanje se nikakor ne more otresti. Iz cerkve grede zavije proti Cajnarju in oprezuje, kje bi naletela na Parapata.

»Mogoče bo ta kaj vedela,« zagleda deklo in ji prijazno vošči dobro jutro, a deklina jo nahruli:

»Kako si upate reči, da lažem, če pravim, kako sta oni dan čepeli s Tršarjevo tamle?« pokaže proti pisarni. »Sem že dolgo čakala, kdaj bova trčili skupaj, zdaj pa le na dan z besedo!«

»Kaj zijaš, skovir zarobljeni!« zarenči Cinclja. »Še pogledati ne maram, koder tako teslo hodi.«

»O ti luciferska kača!« se je razkoračila dekla in hotela usuti na gostačko roj najlepših pridevkov, ko je stopila mati županja na dvorišče:

»Dobro jutro, Cinclja! Kako je kaj Marta zadovoljna s prašičkoma?«

Dekla je z jeznim pogledom odšla, a Cinclja sladko Cajnarici:

»Jejhata, prehvaliti jih ne more Tršarica, tako ju je vesela!«

Kakor vreteno se ji je sukal jeziček in Cajnarici je bila hvala všeč. Povabila jo je v kuhinjo in ji postregla s kavo in sta posedeli in pridno ugibali novice. Županja je vedela marsikaj, Cinclja tudi, pa sta bili druga z drugo zadovoljni. Nazadnje je še gostačka vprašala, kako je kaj cestna gospoda. Inženjerja Veselega je Cajnarica na moč pohvalila, češ, da je res možak, a za Parapata ni imela nič kaj dosti pohvalnih besedi.

»Za ženskami bojda hudo lazi,« je menila Cinclja.

»Oh, vsaka bi mu prišla prav,« se je namrdnila županja. »Je tak kakor dimnikarjevo omelo. Fej!«

Ker je pljunila Cajnarica, se je v znak studa pošteno odkašljala tudi Cinclja in zaupala (??):

»K Jerebovi bojda tudi hodi ...«

»Kaj ne poveste! Malo se mi je že o binkoštih videlo, ko je tako plesal z njo,« je mati županja izbulila oči, a Cinclja:

»No, saj meni ni nič mar in tudi ne bi govorila, pa sem na takem kraju izvedela in bi šla lahko v ogenj za to, da je res: Oni večer so ga videli, kako je lezel skozi šupo v bajto ...«

»O, seve,« je bilo Cajnarici brž jasno, »saj je Jerebovka šla že tudi precej obilna k poroki.«

»Dà, dà,« je momljala gostačka. »Davi je menda Jereb spet naletel na lestvo pod dekletovim oknom in pihal kakor gad,« je poskrbela, da je bila novica v Golševem, še preden je vedela, ali je bajtar prijel za vabo.

Cajnarica je razprostrla in sklenila roke, tako se je zavzela:

»Kdaj neki smukne iz hiše, ko je čutiti, da te noči zmeraj tiči doma?«

»Ne bojte se za takega!« je zavila Cinclja oči in tiho pomislila:

»Zlodej menda res dela pokoro! Čemu je potlej Tršarjevo dekle tako veselo?«

»Prav pravite,« je vstala županja, »za takele sledi bi moral človek imeti pasji nos.«

Cinclja ni nič kaj zadovoljna odhajala. Vedela je sicer, da bo isto o lestvi kot strela šlo po Golševem, a poglavitnega le ni dosegla. Zaradi tega je potlej čez dan, ko so v senožeti grabljice obračale in sušile, zdaj pa zdaj poizkusila tako okoli stave izvleči iz Zinke, kaj je s Konradom, a se ji je dekle samo poredno smejalo.

Po kosilu so odpeljali nekaj voz sena domov. Z enim parom volov je vozil gospodar, z drugim pa Dolfe, ki se je ves slinast prismejal nazaj.

»Oh ti meni, oh ti meni,« se je držal za trebuh in trkal z desno nogo kakor obseden.

»Kaj te je prijelo?« ga je debelo pogledal Lipe, ki mu je pomagal izprezati.

»Oh, ti meni, Lipe, Jerebova Meta, Jerebova Meta!« se je slinil hlapec in poskakoval. »Stari besni kakor ris ...«

»Kaj je z Meto?« se je hkratu oglasilo več glasov.

»Lestvo je stari davi našel pod njenim oknom, ljudje pa pravijo, da hodi k njej tisti žolnir. Živo hoče Jereb požreti deklino ...«

»Kdo hodi?« je bila najbolj radovedna Zalka.

»Oni s tistim ciganskim imenom,« je zajecljal Dolfe in se naprej in naprej režal.

»Oh, sem mislila, da boš res Bog ve kaj povedal!« se je namrdnila Hojnikova Tinca, ki je prišla ta dan namesto Mine. »Kaj nam je mar Meta in vsa taka jara gospoščina!«

Dekle je bilo na Jerebovo nejevoljno še izza materine smrti, ker je mislilo, da je res Meta zanesla takrat govorice o Hojnikovi skoposti. Tudi med ostalimi po senožeti ni novica vzbudila takega zanimanja, kakršnega se je nadejal Dolfe. Malo smeha, nekaj okroglih, pa je bilo pozabljeno. Cinclja se je na oči smejala in vzlic temu kakor ujeda prežala na Zinko, ki je bila bolj in bolj zamišljena. Včasih se je ozrla z jeznim pogledom po gostački, besedo ji je pa kar nekako vzelo in je tičala poslej največ blizu Tince, ki je bila dokaj Nacetove čudi. Šele pri zadnjem zgrabku je Cinclja za trenutek prestregla Tršarjevo:

»Si slišala, kaj kvasijo?«

»Mar je meni to!« je Zinka stresla z glavo, a gostačka je tiho siknila:

»Čisto vseeno ti bržčas ni ...«

Zinka se je trmoglavo umikala njenim pogledom. Začutila je namreč, da bi tej ženski ne mogla ničesar tajiti, čim se ji spet malo vda, zato ji ni odgovorila, ampak se je sunkovito obrnila in odšla k Nandetu, ki je prav tedaj povezaval.

»Bo treba še kaj ograbiti?« je brž pomagala pritisniti žrd, a gostačka je bliskala z očmi za njo.

»Le čakaj,« se je kuhalo v njej, »tako poceni ne bo šlo!«

Nande je po naključju ujel zlokobni pogled.

»Ali sta se kaj sporekli z gostačko?« se je radoveden sklonil k sestri, a Zinka:

»Midve? Čemu? Saj še malone izpregovorila nisem danes z njo.«

»Kaj se pa potlej drži, kakor bi ji zlodej tiščal za tilcem?« je ugibal brat, dokler ni Zalka prigrabila k njemu:

»Pri vas se boste letos možili?«

»Kdo?«

Dekle je z begotnim pogledom pokazalo na Zinko.

»Si kaj slišala?« se je Nande oprl na vile.

Zalka je šepetala:

»Tinca je pravila, da sta se davi menila Nace in Francon. Bojda je fant sinoči govoril s tvojim očetom in sta se že toliko domenila, da prideta bržčas Hojnikova v kratkem snubit.«

»Slabo bi ji ne bilo tam gori,« je menil fant in njegov pogled se je srečal z Zalkinim, da je dekle zardelo in povesilo oči.

Nande se je zasmejal:

»Le pripravi se počasi tudi ti!«

Z nočjo vred je bilo seno naloženo in so na zadnji voz posedle še grabljice.

»Dokler s Konradom samim ne govorim, ne verjamem nič več,« je odločila Zinka. »Preveč so ga že obirali in ni bilo vse skupaj nič res.«

»Ker me moj ljub, ker me moj ljubček tam pri studencu čaka,« so pela dekleta in Zinka z njimi.

V mislih na jutrišnje svidenje s Konradom in na radost, ki ji gre naproti, je ta večer kmalu sladko zasnula in se ni prebudila, dokler je ni v nedeljo zjutraj prišel klicat Domen, ko je bilo zdavnaj že vse pokoncu.

XIV.

Po dolgem oklevanju se je Konrad Parapat v soboto odločil za inženjerjev nasvet in je zvečer tudi povedal Veselemu, kaj namerava.

»Čim prej načnete kislo jabolko, tem bolje za vas,« je menil inženjer. »Morda si dekle še pomaga. Veste, Konrad, gorjanke so včasih prokleto pretkane.«

»Saj res,« se je opogumil Parapat in je že mislil na Cincljo. Baba je videti s hudičevo mastjo namazana. Ta bi lahko pomagala, če bi le hotela ...

Po večerji sta z Veselim kvartala. Prisedel je tudi oče župan in poštar je prišel, pa so marsikatero uganili. Proti deseti se je potlej Konrad odpravil.

»Če se ne boste predolgo motili, vas počakamo,« se je smehljal inženjer, a Konrad je obetal:

»Do ene sem gotovo spet tu.«

Vesely je tlesknil z jezikom:

»Naj bo, ker bo jutri nedelja! Samo ne zategnite ure!«

Potlej je še stopil za njim:

»Kako pravite, da je ime trnulčici, ki ji mislite nocoj dati slovo?«

»Jerebova Meta je to, tista sloka plavolaska,« ga je začudeno pogledal Parapat.

»A pepelka, ki ji v srcu ohranite dom?«

»Naj bo za sedaj še tajnost,« se je nasmehnil Konrad in odšel.

»Kam pa gre?« je zamikalo očeta Cajnarja, ko se je vrnil inženjer v sobo.

»Za vami,« se je nasmehnil. »V zakonski jarem leze.«

Ker možak ni hotel verjeti, je Vesely podražil:

»Kaj stavimo? Liter vina?«

»Štefan, če hočete, ali pa dva,« se je v smehu gladil Cajnar po temenu.

»Dva Štefana! Velja!« mu je segel inženjer v roko. »Ko se vrne, bo povedal sam. Kar pripravite se na izgubo!«

Medtem ko je Cajnar zaman ugibal, katera bi utegnila biti pisačeva izvoljenka, je Konrad Parapat po najbolj skritih lazih hitel pod Lom.

»To moram!« se je nervozno priganjal in prišel kakor nemirna senca na Jerebov vrt. Šele tam se je domislil, da se ga dekle bržčas nič ne nadeja in da bo hudo priti v bajto. Previdno je lazil okrog in po prstih pristopical do šupe, toda lina je bila zadelana. Hotel se je že vrniti, ko zapazi za klonico lestvo, jo sname in prisloni pod Metino okno. Rahlo trka in kliče in se mu že zdi, da se je v izbi nekaj zganilo, kar se lestva prevali in Konrad v loku odleti na tnalo. Komaj se pobere in ne utegne niti poiskati klobuka, že nekdo trdo mlati po njem.

»Na, hudič ponočnjaški,« spozna Jerebov glas in beži, kar ga noge neso, a bajtar za njim. Okrog Parapata se iskri in kreše, tako ga stari obdeluje in ne neha prej, dokler se bežeči ne spotakne in ne obleži.

»Se boš zlodej vedel potikati okrog naše hiše,« ga še obrca in se vrne domov, ne da bi pogledal, koga je strojil.

Medtem sta bili žena in hči prihiteli iz bajte.

»Kaj jih izvabljaš, da se klatijo tod!« se jezi mati, a hči:

»Koga vabim? Še pogledam ne nobenega.«

»Pokrivalo je izgubil,« se pripogne mati in radovedna pomoli klobuk hčeri, ki se zgrozi:

»Jejzasta, mati, ženirjev je.«

Tedaj prirobanti z vrta Jereb:

»Temu ne bo več dišalo k nam!«

Ko hoče še zabičati hčeri, naj se za ves svet ne oglasi nikomur, ko vendar ve, da misli nanjo gospod Parapat, zajavka žena:

»Saj je bil on! Njegov klobuk sva našli na tnalu.«

»Kaj?« se iztrga možu, ko se dotakne nenadejane najdbe.

Meta se strese v joku:

»Zverina! Kaj ste mi storili!«

Brez moči objame mater in ji začne praviti, kaj ji je oni večer Konrad obljubil in kako je z njo.

»Jutri bi me prišel snubit, pa ga oče tako tolovajsko odžene,« se topi v solzah.

»Hudičeva sreča taka,« se ruši v Jerebu, »kdo bi si bil mislil!«

Sam ne ve, ali naj miri ženo ali tolaži hčer, ali naj pa celo mahne za onim in ga prosi za odpuščanje.

»Za njim stopi,« svetuje žena. »Kaj si taka burja! Vsaj pogledal bi bil, koga preganjaš, teslo gorjansko!«

Ves prepaden pokliče Jereb še tri sto rogatih, se malce obira in nazadnje res gre in tava po gošči, pa ne najde o Parapatu nobenega sledu.

»Jutri mu povem, kako in kaj. Bo vsaj vedel, da je dekle pošteno. Če je pravi, mu bo celo všeč,« potolaži doma ženo, a sam se ne more pomiriti. Skoro še bolj je zmeden kakor Parapat, ki se je po trenotni omedlevici kmalu zavedel ter se jel ves vrtoglav vleči dalje. Kamor se je potipal, ga je skelelo, a krvav le ni bil. Čisto pijan od bolečin je mrmral:

»Prekleti dedec, kako je pobesnel!«

V glavi mu je hrumelo, kakor bi se v njej vrtela mlinska kolesa, in bolj in bolj pogosto je moral počivati, tako je bil ob moč.

Bilo je oblačno in luna je že zašla, toda vzlic temi se je Konradu videlo, da ne hodi prav. V gošči se mu je zdel svet čudno razrit in preveč skalovit, a prave steze nikakor ni mogel najti.

»Do zore ležem,« je sklenil in jel tipati za mahom, kamor bi se vlegel, ko zahrešči dračje pod njim in ga spodmakne, da kakor hlod zdrkne v brezdno. V hip se mu zazdi, da se godi nekaj strašnega za njim, toda glava buta ob razjedeno skalovje in Parapat se izgubi v nezavest, še preden obvisi na vejah mogočnega trna, ki je nekaj metrov pod gozdnim površjem koreninil v razpokani steni in s krivenčastim vejevjem preprezal žrelo pošastne globine. Niti gane se ne Konrad, samo grčeče stokanje se trga iz brezdna in ob prvem svitanju vzbudi delavce, ki so si bili iz lubja in tramovja zgradili tam blizu kolibo, da jim ni bilo treba tavati za prenočiščem po raztresenih hišah. V nadi, da grči kje v bližini ponesrečena divjačina, ki jo je pri razstreljevanju skalovja po naključju zadel oster odmetek, se razkrope iskat po gozdu in se že vesele pečenke za nedeljski priboljšek. Iščejo in iščejo, dokler se nenadno ne oglasi njih dvoje:

»V brezdnu je ...«

Vsi prilezejo tja, svetijo v prežečo temino in spoznajo:

»Inženjerjev pisač!«

Brž v Golševo, hitro k Hojniku, v najbližjo hišo, nemudno po vrvi, drugi naglo delat nosilnice, vse mora dirjati in brzeti, da rešijo človeka, dokler je še vsaj živ. V južnjaški živahnosti kriče okrog brezdna kakor žerjavi in v isti sapi kličejo Boga in vraga na pomoč. Mlad dečko se odloči, da ga po vrvi spuste k ponesrečencu. Z naporom oplete krog Parapata tri zanke, toda trnjevito vejevje drži žrtev kakor s kleščami in z delavcev curlja znoj, preden spravijo pisača na svetlo.

»Žila še bije,« ugotovi prileten možak, pa že odneso onemoglega in srečajo med potjo Francona s sinom.

»Ali se je hudo?« se zasmili Hojniku razmrcvarjeni Parapat.

»Samo duh je še v njem,« hite delavci in kmet jim ne brani, odnesti umirajočega v njegovo hišo. Vsega krvavega polože na posteljo, mu izpirajo rane in vrišče okrog njega, ko pride že tudi četvorica iz Golševega: kaplan s cerkovnikom in inženjer Vesely z delavcem, ki ga je obvestil o nesreči. Kaplan potiplje ranjencu žilo in skomizgne proti inženjerju:

»Vašega uradnika ni več –«

Delavca se spogledata, Francon in Nace se odkrijeta in duhovnik začne tiho moliti, Vesely pa stopi k postelji in tiplje in išče še znakov življenja, toda Parapatu že sili sokrvica iz nosa in polodprte oči so steklene.

»Škoda mladega človeka,« pravi inženjer in zakrije mrliču obraz. »Dokler ne pride zdravnik, naj ostane tako,« zaprosi gospodarja in z duhovnikom vred odide.

»Še tega se nam je manjkalo v hišo,« pristoče Minka. »Kako me bo odslej strah! Ali ni znal kje drugje umreti!«

Oče jo karajoče pogleda:

»Tiho, deklina, saj je vendar kristjan!«

Delavca se počasi izmuzneta venkaj in kreneta nazaj proti kolibi. Nace prenese izza mize klop k postelji, nažge leščerbo, vzame križ z omare ter postavi oboje na klop. Oče Francon zagrne okna. Nato odideta oba venkaj. Dekleti že čakata pred hišo in obe hkratu zagotavljata, da ne bosta spali doma, dokler je ta mrlič pod njih streho.

»Ta vama ne bo storil ničesar žalega več,« meni brat, ko počasi koračijo proti fari. Kdor jih dojde, se jim pridruži in jih je kmalu dolga procesija. Ljudje vprašujejo, se križajo in vzdihujejo ter zapored spet dramijo speče zgodbe o žrtvah Darenčinovega brezdna. Med vsemi najbolj tiha je Cinclja, ki samo posluša in skimuje, se pridruži zdaj tej, zdaj oni skupini in slednjič zaostane za vsemi ter čisto sama leze dalje. Živo ji stopijo pred oči tiste neprijetne sanje in jo silijo k tlom. Vsa sključena in kakor bi nosila težko breme, primotovili v cerkev, a ne vidi ne duhovnika ne srenje vernikov, temveč samo Konrada Parapata, ki pošastno rase pred njo, da ga je že vsa cerkev polna. Krvav in grozen tuli in celo orgle prevpije njegov strašni glas:

»Noč in dan ti bom za petami, prokleta ...«

Domen je prvi prinesel vest o Parapatovi smrti k Tršarjevim. Sestra je še v jutrnji sanjavosti dremala s Konradovim pismom na grudih, ko plane bratec k njej:

»Zinka, slišiš?«

»Kaj hočeš?« se vzdrami dekle in hitro skrije pismo v nedrje.

»Umrl je!«

»Kdo?« napol sede sestra.

»Tisti gospod,« hiti mali, »ki sem ti zadnjič od njega prinesel pismo.«

Mladenko vrže iz postelje.

»Domen, za božjo voljo,« drhti in bega po sobi.

»Kaj ti je?«

»Pomagaj! Saj vidiš, da ne najdem obleke.«

»Na skrinji jo imaš,« pokaže mali.

»Kaj praviš? Umrl? Kako? Kje?« pobledeva Zinka.

Domen pove in dostavi:

»Pri Hojnikovih leži.«

»Križ božji!« se sesede dekle na posteljo.

»Ali ti je slabo?«

Zinka odkima.

»Samo pri meni bodi! Strah me je,« brezglasno prosi in skriva obraz v dlani.

Mali sede k njej:

»Ali ne pojdeva k maši?«

»Malo počakaj,« drhti sestra. »Umrl?«

»Zinka, pojdiva,« se trese bratec. »Mene je strah, ko je tako razmesarjen. Videl sem ga in boter in Nace sta bila pri njem ...«

Sestra ga pogleda. Oči so izbuljene in obraz sivorumen.

»Si ga videl?« se gibljejo ustnice.

»Zinka!« se je oklene bratec, toda sestra se sključi kakor v solncu list in omahne.

»Zinka!« jo s krikom popusti mali in beži dol:

»Mati, mati, Zinka bo umrla.«

Živ krst se ne oglasi. Vse je razpodila nenadna novica.

»Oče, Nande, Lipe!« joka Domen, bega okrog hiše in zdirja nazaj k sestri:

»Zinka!«

Mladenka odpre oči in strmi.

»Vode,« si čez malo opomore.

»Pojdiva zdaj!« jo vleče mali iz izbice.

Zinki se zapletajo noge in noče v Golševo, ampak k Hojnikovim.

»Tvoja obljuba,« stoka grede. »Kdo mu bo oče? Greš in naju pustiš.«

»Zinka,« se je oprijemlje Domen za krilo, »pojdiva domov!«

Ona nič: gre in se seseda; malone nesti jo mora brat.

Na srednjem oknu pušča zavesa mal presledek in skozenj gleda Zinka. Trda rjuha na mrličevi glavi štrli v gube. Izpod njih pozdravijo mladenko polodprte steklene oči.

»Pojdiva!« joka Domen, a ona sloni na oknu.

»Ti ... ti ... reci vsaj, kdo te je, reci ...«

»Zinka, lepo te prosim!« poklekne mali, ki ga trese groza.

»Nočeš? Reci vendar, kdo te je!« se udero mladenki solze po licih.

Domen jo objame okrog kolen in vleče proč, a ona ne ve ničesar.

»Nočeš povedati, o, nočeš,« gre z malim, joka in tiho roti. Doma obleži na vrtu kakor mrlič. Ves dečkov trud je zaman: sestra se ne gane.

Prva pride od maše Tršarica.

»Mati,« ji zdirja Domen nasproti. »Zinka bo umrla!«

»Po Cincljo,« se prestraši Marta in hiti k hčeri.

Za njo pritrka Dolfe:

»Žandarji so v Okladi!«

Nato:

»Ježeš, kaj pa je Zinki?«

Po tnalu grede pripoveduje Nande:

»Cajnar se je pripeljal in več gospodov z njim.«

Ko pride na vrt, mu zastane beseda. Naglo odnese sestro v izbico in jo položi na posteljo. Tršar in Lipe zvesta grede, kaj je z Zinko.

»Pravijo, da ga je nekdo vrgel v brezdno,« hoče povedati Lipe, a se prestraši mrtvaško blede sestre. Cinclja prihiti za Domnom in vse začne begati po hiši, samo Tršar obstane kakor uklenjen na vežnem pragu. Noben ud mu ne služi in le tega se boji, kdaj bodo zavpili, da Zinke ni več. Cinclja razgrinja dišave in kadila, mati nosi vodo, rjuhe in sveče, a ona le nepretrgano ukazuje, da ji štirje komaj sproti donašajo. Za hip je sama pri onesveščenki in zagleda skozi čipke pismo. Hlastno potegne, skrije k sebi in spet obuja dekle, ki se postopno zgane.

»Dobro bo,« potolaži ženska Tršarico in brata gresta tolažit očeta.

Mladenka pogleda, bega z očmi, kakor bi nikogar ne spoznala, a potlej se strese:

»Cinclja!«

Mati se križa, sklepa roke, moli in joka, medtem ko gostačka boža dekle.

»Že veste?« se zgane Zinka.

»Oh no, kako se je prestrašila,« omenja Cinclja napol proti gospodinji. »Je bolj mehkega zdravja, zato jo je tako prevzelo.«

»Mislite?« šepeče mati.

»Kakopak! Tako nenadno ne bi bila smela slišati o takšni nesreči! Kdo ji je le povedal?«

Mati ne ve. Zinka molči. Spala bi in umrla.

»Zdaj ne bo nič več hudega,« meni Cinclja in začne kramljati s Tršarico. Zinka ju čuje kakor v polsnu, včasih pogleda in spet zamiži.

»Vroče,« dahne čez nekoliko časa.

Mati ji da vode, a gostačka odpre okno. Spodaj govore moški, ki se jim čez čas pridruži ženski glas. Minka je prišla in pripoveduje, da bodo Parapata raztelesili, ker nekaj sumijo. Zdravnik je bojda rekel, da ni to zgolj nesreča.

Zinka široko odpre oči in Cinclja se zdrzne.

»Bi poklicali še k nam zdravnika, ko je že na vasi,« meni Tršar v okno.

Mati pogleda hčer, a dekle odkima.

»Zinka noče,« pove Marta na dvorišče.

»Saj ni nič,« pravi dekle, a glas je šibek in plah.

Oče skomizgne z ramami. Minka hiti, kako jo je strah in da še ni videla takšne grozote. Mati Marta se skloni skozi okno in posluša, a Zinka se tiplje po prsih.

»Kaj bi rada?« se nagne Cinclja k njej.

Dekle molči in išče z roko, gleda in nestrpno sega za srajco.

»Bog ne zadeni,« ji šepne Cinclja, »jaz sem našla tisto in sežgala.«

Dekle strmi in nato zamiži, toda skozi strnjene trepalnice se prisvetlikajo solze.

»Jereba ženo žandarji,« prileti Domen izza ogla.

Oni spodaj hite gledat, a mati Marta se zavzame:

»Moj Bog, kaj je spet ta zagrešil?«

Gostačka niha na skrinji ob koncu postelje in si podpira brado s pestjo, a Zinka se kakor v groznici lovi s pogledi po izbici:

»Jereba?«

»Kaj ste rekli, Barba,« bi rada vedela gospodinja, »ali gre zastran mrliča?«

Ženščina skomizgne z ramami:

»Bržčas bo kaj s tem ...«

Počasi se prejšnji zbero pred hišo in še Tinca je poleg.

»Pisačev klobuk so našli pri Jerebu,« že ve slednja.

»Kako da so šli vohat tja?« se čudi Tršar.

»Rajnik je sinoči rekel pri Cajnarju,« pove Tinca, »da gre k Jerebovim pod Lom in da bo do ene nazaj.«

Zinka ledeni in se trese.

»Ali naj zaprem okno?« zaskrbi mater.

Dekle odkima in bolestno vleče na ušesa, kaj se menijo na dvorišču.

»Čudno je le, da so Jereba tako hitro prijeli,« meni Nande.

Sproti prihaja ta in oni. Kotnik pride z Zalko in dekle ve:

»Ali ste že slišali? Meta je lastnega očeta izdala?«

»Meta?« se čudijo glasovi.

»Rjula je ko grešna duša,« malce zaničljivo pove Kotnik, »da ji je stari ženina pregnal.«

»Ženin njen da je bil?« izbuli Mina oči.

Zalka pove, kako sta bojda bila domenjena, da kakor danes pride snubit.

»Ali ji je zaspala?« se medtem v izbici ozre mati po hčeri, ki jo spričo vsega, kar čuje, muči silna bolečina.

»Kar brez skrbi, mati Tršarjeva,« prikima Cinclja, a gospodinja po prstih odide, češ:

»Moram iti pogledat, kako se kaj kuha.«

Cinclja zaklene vrata za njo in sede k dekletu na posteljo:

»Nič ne maraj!«

Zinka pogleda. Čisto motne oči ima.

»Kaj mi je storiti?« se ji tresejo ustnice.

»Premagaj se in potrpi!« šepeče gostačka. »Ta te ni bil vreden. Saj še ni vseh dni konec!«

Dekle gleda, si grize ustna in je naenkrat rosno po obrazu. Vesti, ki jih čuje, so vedno strašnejše. Da bi jo bil res tako brezmejno varal in na tak način teptal njeno ljubezen?

»Zame ni pomoči,« se zagleda skozi okno.

Cinclja jo boža in gleda in gladi in ljubkuje kakor dete. Tik nad obraz se ji skloni in sika šušljaje:

»Potrpi, rožica, ko vidiš, da sem jaz pri tebi! Dokler imaš mene, še vse lahko uravnamo.«

»Samo smrt bo vse uravnala ...«

»Potrpi! Zate je dovolj ženinov. Samo migneš! Ali si ob pamet? Ti nisi kriva, otrok ne bo kriv: očeta mu je treba najti.«

Zinka začuti bodljaj in se hoče odmakniti, toda zaman: ženska jo je uklenila! Bolestno in z neznatnim odporom, a že čisto brez studa misli za Cincljo:

»Očeta mu je treba, očeta, da ...«

Potlej vzdihne:

»Cinclja ...«

Ženska ji ne da govoriti.

»Nič ne premišljuj! Medve sva hoteli dobro, Bog spet drugače,« sklene roke in zavije oči.

»Bog je hotel?« se čudi Zinka. »Čemu?«

Cinclja zmaguje:

»Kdo naj ve, kako je vse to! Določeno je človeku: usoda je taka. Zakaj plane včasi iz višine kragulj in vzame piščetom mater? Ali veš ti? Ali vem jaz? Krivi nisva medve, samo to veva.«

Nato ji nalahno privzdigne glavo z desnico:

»Name si bila jezna?«

Dekle skriva oči.

»Kar povej!«

»Bala sem se vas,« zadrhti Zinka.

»Se me še bojiš?«

Zinka pogleda:

»Ne vem. Mogoče. Danes me je vsega strah.«

Nato Cinclja:

»Vidiš, meni je že včeraj nekaj reklo, kaj bo. Rada bi bila govorila s teboj, pa si se mi izmaknila. V srcu mi je dejalo, a nisem potlej marala siliti za teboj, ker sem vedela, da si jezna. Vzlic temu me je skrbelo; kajti, Zinka, jaz sem ti sproti vse odpustila.«

»Čudno,« misli dekle in že prav za prav to ni več misel, ampak togo občutje popolne nemoči.

Cinclja jo poljubi na oznojeno čelo, nato pa se izgubi mladenka v brezčutno spanje. Gostačka se splazi iz izbice in se pridruži onim na dvorišču, ki še vedno govorijo zgolj o Parapatu, Meti in o nerodnem Jerebu. Nekaj časa posluša, potlej stopi h gospodinji v kuhinjo in pove, kako je z dekletom.

»Bom že prišla kaj pogledat,« se hoče na kratko posloviti, a Tršarica ima še stotero vprašanj, ki jih prepodi šele Dolfe, ko pritrka v kuhinjo: »Ga že peljejo v Golševo!«

»Kam?« hiti gospodinja venkaj in s tokom zbrane gruče na tnalo, odkoder je videti na cesto. Na senenem vozu, obloženem z vejevjem, leži v rjuhe zaviti ponesrečenec. Spredaj sedi lajnarjev hlapec, zadaj orožnik. Nikogar ni, ki bi prižgal vsaj eno samo svečico, nikogar, ki bi v žalosti stopal za vozom, samo pri podružnici jokajo zvonovi. Medtem ko je vse zaverovano v prizor na cesti, se Cinclja kakor gosenica izlušči iz gneče in hiti v bajto.

Gostačka je bila uverjena, da jo pride Jerebovka prosit pomoči. Jela je hlastno prebirati pismo, ki ga je bila ukradla Zinki. Zdaj je razumela dekletovo veselost zadnjih dveh dni, a Parapatu se je čudila. Ali je bilo pisarče res tako nedolžno mehko otroče? Kaj je potlej iskalo okrog Mete? Se je morda hotelo posloviti od fantovskega stanu ali pa celo zgolj potolažiti deklino?

Vzlic temu, da se ji je videla tolikšna mehkoba smešna, se ni mogla smejati. Preteče je srepélo vanjo dvoje steklenih oči:

»Ubijalka!«

Zdelo se ji je, da mora prevpiti te poglede:

»Kaj meni mar! Jaz ga nisem.«

Ker Jerebovke ni bilo, se ji je začelo muditi.

»Če pride, bo že počakala,« je jela pretakati raznotere leke. V rdečo steklenico je nalila makovega soka z janeževo vodo, a v zeleno onega, kakršnega je bila pred veliko nočjo dala Zinki za Hojnikovega. Potlej oboje brž v cekar in neutegoma k Minki.

Hojnikova je bila pravkar prišla od Tršarjevih in je po vrtu pobirala odpadlo sadje za kis. Cinclja je hitela k njej in pokazala proti hiši:

»Malone strah je človeka, kajne, ko se takole zgodi?«

»In še kako, Barba,« je potrdilo dekle.

»Zato sem dejala,« je ponudila Cinclja obe steklenici. »Iz rdeče jemljita vedve z očetom, iz zelene dajaj pa Nacetu. Lahko mi verjameš, da se še zmislila ne boš na strah.«

Minka jo je za hip malce nejeverno pogledala, a v srcu je le bila hvaležna.

»Drugim dajaj na skrivnem,« je šepetaje naročala, »v jed ali kakorkoli, posebno Nacetu. Saj veš, kakšni so moški.«

»Kakor nalašč,« se je spomnila Minka. »Nad Prelomom bomo jutri kosili, pa mu bom dajala kar z vinom.«

»Najbolj pametno. Je tudi proti urokom dobro. Za takim, ki mrtev gleda, pride rada kakšna slabota, če pa tole uživate, se vam ni treba prav ničesar bati,« je migala Cinclja in sama sebi prikimavala, medtem ko jo je Minka odvedla v kuhinjo in ji zvrhano natovorila cekar.

»Moram še k Tršarjevim,« je dejala potlej. »Dopoldne sem čisto pozabila povedati, da bi jutri prišla fanta kosit. Škoda, ker je Zinko tako napadlo! Sem se že veselila, da bo med grabljicami ...«

Gostačka je segla vmes:

»Greva lahko skupaj, ker sem itak namenjena k dekletu. Oh no, kako se je to ubogo revše prestrašilo! Grabit, mislim, bo bržčas vzlic temu lahko prišla. Še bolje bo zanjo, da ne sameva.«

Grede je dejala Hojnikova:

»Nace bi bil danes z očetom imel iti snubit, pa je treščilo tole vmes.«

Cinclja se je prihulila.

»Sama živa sreča mi pomaga,« ji je brnelo po glavi in je naganjala:

»Seveda, pri vas je hudo odlašati, ko že tudi vaju s Tinco vleče z doma.«

»Česa naj pa čakava?« je zardelo dekle in molčalo.

Med potjo je Cinclja še stopila v bajto in odložila cekar, ko pa je malo za Minko prišla k Tršarjevim, je bila Zinka že pokoncu in je šušljaje zaprosila gostačko, naj bi prihajala k njej čez noč, dokler ne preboli te groze.

»Če misliš, da je res treba, bom pa,« je bila ženska vesela lepe priložnosti; kajti samota je bila zdaj tudi njej sami nevšečna. Tudi je pregovorila mladenko, da je obljubila Hojnikovi za ponedeljek.

»Smo že itak precej kasni,« je menila Mina.

Ker Nandeta in Lipeta ni bilo doma, je za njiju obljubil Tršar sam. Minka je že nameravala potlej oditi, ko se je vrnil Dolfe z Golševega: »Zlomka, pravijo, da bo Meta zibala ...«

»S kom?« se je kakor najbolj nevedna čudila Cinclja.

»S tem, ki je davi obvisel na trnu v brezdnu,« je trkal Dolfe. »Zato je bil Jereb lahko tako divji.«

»Če ni iz trte zvito,« se je nasmehnil gospodar Blaž.

»Cajnarjeva dekla ve,« je skomizgnil Dolfe.

Gostačka se je nakremžila:

»Tista zmeraj skozi zid vidi in sliši, pa bo že kdaj naletela na pravega, da ji bo jezik za vselej primrznil.«

»Pojmo rajši volka vleč,« je hotela Zinka pregnati moreče misli in je z ogljem zarisala na javorjevo mizo predlagano igro. Tršarica je prinesla črnega in belega fižola, potem se je pa vsa družina zatopila v igro. Šele zvon, ki se je pri podružnici oglasil v čast svetemu Florijanu, je opozoril Minko, da je treba domov, in Tršarjeve, da bo treba k počitku.

XV.

Ko je morala Zinka oditi k Hojnikovim grabit, je nenadno zašušljala Cinclja za njo:

»Še danes bo vse dobro ...«

»Skoro sem se vas ustrašila,« se je zdrznila mladenka.

»Mene se ti pač ni treba bati,« se je kar le mogoče sladko nasmehnila Cinclja in jela praviti dekletu, kako je vse na svetu odvisno od božje volje. Včasih da res doleti človeka kaj takega, da bi se najrajši v zemljo udrl, vendar ne sme nikoli nihče obupavati. Bog da že ve, kaj dela in zakaj nas tepe. Brez dvoma je Konrad Parapat umrl po božjem sklepu, zato naj Zinka tudi nikar ne žaluje za njim, ampak naj rajši misli sama nase. Nikomur ne sme človek biti nikdar tolikanj vdan, da bi zaradi njega sam nase pozabil.

Zinka je zamišljeno molčala. Tako hitra izprememba položaja jo je bila do jedra zmedla in tolikanj potrla, da ni bila zmožna niti ene same jasne misli. Zdelo se ji je, kakor da hodi po čudno valovitih tleh, kjer je vse nekam majavo in izpodkopano.

Cinclja je jasno videla, kako je vse porušeno v dekletovi duši, in je spretno izrabljala zmedo. Niti toliko ni prenehala klepetati, da bi Zinka lahko kaj vprašala. Naprej in naprej je govorila in zapletala svoje nakane v kopreno božje previdnosti s tako vnemo, da je dekle počasi jelo čutiti to govorjenje, katero ji je bilo izpočetka zoprno, kot nekakšno skrivnostno olajšanje, čez dolgo je vprašala:

»Pa kako mislite, Barba, da bo vse dobro?«

»Za božji čas, Zinka, saj nisi več nespameten otrok! Ali ne veš, kako koprni Hojnikov po tebi?«

»Kaj pomaga, ko je vse prekasno!«

»O, o, dokler živiš, je še zmerom dosti časa! Saj sta hotela priti danes snubit ...«

»Kdo ...?«

»No, Nace in stari Hojnik.«

Zinka je kakor odsotna zmajevala z glavo:

»Verjemite mi, Cinclja, da ničesar več ne vem in ne razumem!«

»Kaj ti je treba vedeti in razumevati! Pametna bodi in ne brani se; to je vse!«

Čeprav ni vedela, kaj hoče Cinclja s temi besedami, je Zinka le prikimala. Nič več ni vpraševala. Sploh se ji ni ljubilo niti govoriti. Še na travniku, ko je bilo toliko govorjenja in ugibanja, stokanja in zbadanja in smeha, se ni Zinki ljubilo prav nič. Roke so kar nekako same od sebe ukazovale grabljam in Zinka je slišala vse govorjenje kakor odmev iz daljine. Besed ni razumela, le bučanje ali hihitanje jo je dosezalo. In kadar so v njeni bližini ženske vzdihovale, je še sama vzdihnila, kadar pa so se jele smejati, se je tudi ona nasmehnila.

Medtem so kose neumorno pele svojo pesem in trava se je naglo zgrinjala v redi. Vonj venečega bilja je prepajal vse ozračje, da je bilo kljub vročini mehko in božajoče. Včasih je tu ali tam kosec krepko zaukal, potegnil nekajkrat z oslo po skrhanem jeklu, poizkusil in spet zamahnil.

Med moškimi je bil najbolj sam zase Nace. Kadar je le mogel, se je zasukal tako, da je lahko pogledoval po Zinki. Ko jo je videl tako samo zase, se je včasih vzganila v njem senca ljubosumnosti, češ:

»Ali je res treba, da si tega tujca tako žene k srcu? Kaj pa je lizun iztikal po Okladi!«

Čim je potlej kdaj slišal, da se je Zinka zasmejala, je bil brž potolažen.

»Kaj se meni ona za škrice! S takega grunta!«

In se mu je laskalo, ko je pomislil, kako mora biti dobrosrčna. Krepko je zamahnil s koso in se kar ni mogel premagati, da ne bi bil zaukal.

Med malico so ugibali, kaj in kako bo z Jerebom. Vsakdo je vedel povedati kaj novega, zlasti starejše grabljice so bile polne novic, a Cinclja je dejala:

»Neumen je bil stari, če je res kaj preganjal tega tujca. Kdo pa je mislil, da se bo oprijel njegove Mete?«

»Bi rajši šel na Tolminsko kamenje prenašat!« ji je brž pritrdil Tršarjev Lipe.

Še vsak je potlej katero zinil, kako se je Meta že opletala za tem in za onim in nazadnje vselej obsedela.

»Take, ki se ponuja, bi že nikoli ne maral!« se je oglasil Nace vmes.

»Prav imaš!« mu je pritrjevalo zapored vse moško, a Zinka ga je nekam sočutno pogledala. Za trenutek sta se srečala z očmi in Nace je ponovil:

»Ne, take že nikoli!«

Pa mu je pogled tako vztrajno obvisel na Zinki, da je dekle zardelo in zmedeno povesilo oči, Cinclja pa hitro:

»Le nikar se ne zareci, Nace, ko veš, da je bilo zarečenega kruha že največ pojedenega.«

»Naj ga bo! Kar sem rekel, sem rekel!«

»Pa ni res!«

»Res! Kakor skala ...«

»Beži no! Še toliko ne velja tale tvoja beseda kakor jeseni list na drevesu!« se je lokavo smejala ženščina in mežikala proti Zinki.

»Ne Bog ne vrag me ne odmakne od tega!« se je Nacetu zdelo za malo in je skoro jezno zaškripal z zobmi.

Cinclja je pogledala Minko, ki je natakala vino za malico. Ko je ponudila kozarec Nacetu, se je mladenki tresla roka. Tako je gostačka spoznala, da je Hojnikova izpolnila njeno naročilo, zato je bila zdaj tem zgovornejša in je dražila:

»Koliko staviva?«

»Kolikor hočete!«

»Dobro! V bajto me vzameš in bom lahko tam ostala do smrti!«

»Velja! Do smrti boste imeli kot v Hojnikovi bajti!« je zagrmel Nace.

»No, vsi ste slišali! Zdaj ti še enkrat povem, da boš vprav tisto vzel, ki se ti bo prišla ponudit!«

Kosci in grabljice so se jeli šaliti in jih je nenadna stava tako zabavala, da so za nekaj časa pozabili na vse drugo in so samo ugibali, kaj neki ima Cinclja za bregom, da se je tako spravila nad Hojnikovega. Še med delom so tako švigali pogledi križem, da je bilo kakor v ognju in so tudi vsi takoj opazili, kako je Cinclja izginila s Hojnikovo Minko nekam v grmovje. Minka se je potlej kmalu vrnila po Tršarjevo Zinko in grabljicam se je začelo svitati.

»Ubogi Nace!« je menila starejša ženska, »zdaj ga pa imajo ...«

»Kako? Zakaj?«

»Boste že videle! Meni se kar nekaj zdi! Cinclja je z vražjo mažo namazana ...«

Minka je medtem prišla z Zinko v senčno zatišje k Cinclji in ji že grede prigovarjala:

»Tega pa res ne smeš odreči, Zinka, če sva prijateljici! Odkar ni več matere, bi skoro lahko dejala, da nisem preživela vesele ure, a zdaj se je Cinclja spomnila tako imenitno ...«

»Kaj?« je strmela Zinka, Hojnikova pa gostački:

»Povejte no brž, Barba!«

»I, kaj? Naceta bomo malo podražile, ko misli, da je res taka korenina ...«

»Naceta?«

»Kakopak! Saj boš, Zinka, ali ne?«

»Jaz?«

»Kdo pa, če ne ti!«

Dekle si je kakor v omotičnosti popravljalo lase, ki so mu v kratkih kodrih silili na čelo.

»Kako naj jaz?«

»Vidiš jo, no,« se je smejala Minka, »ti si pa ljubka! Saj veš, kako ...«

»Prav res si ne morem misliti ...«

»Tudi ni treba premišljevati!« se je zvila Cinclja in skrila oči v gube. »Kar h koscem jo zdajle mahnemo vse tri, pa se postavimo pred Naceta.«

»Pred Naceta?«

Zinka se je trudila, da bi razumela:

»Jaz? Čemu? In kaj naj rečem?«

»Nace, ali me hočeš?« mu reci in nič drugega! Bomo le videle, koliko je resnice na tem, kar je govoril.«

Zinka se je zmedeno nasmehnila. Ali je ves svet ob pamet? Kaj vendar to pomeni in kaj se prav za prav godi z njo?

Preden bi bila utegnila premisliti, kaj počne in kaj lahko nastane iz tega, sta jo že prijeli Cinclja in Minka in jo malone vlekli h koscem.

»Ali nisem rekla?« jih je opazila stara grabljica.

Nace je bil pravkar zaukal in se jel ogledovati, kam je izginila Zinka, ko zdajci zagleda žensko trojico. Videč, kako je Zinka razgreta, še enkrat zauka in začne kositi, dokler ne obstoje ženske pred njim.

»Tukaj smo, Nace,« se zahihita sestra.

»Aha! Ali vam je vroče?«

»Seveda nam je, pa bo tebi še bolj,« se zasmeje Cinclja. »Ali ni res, Zinka?«

»Ne vem.«

Nace je prenehal in se oprl na kosje.

»Kaj vas je pa prineslo?«

»Noge,« ga je dražila Cinclja.

»Aha! Zakaj pa?«

»No, ti bo že Zinka povedala,« se je poigravala Minka z dehtečim nageljnom.

»Zinka?«

»Kar povej mu,« je bodrila Zinka, »da bo vsaj vedel, koliko je bila ura!«

Cinclja je medtem stopila tesno za Zinko in ji sikaje narekovala, kaj naj reče. In dasi se je vse upiralo v njej, je mladenka drhte ponavljala za Cincljo:

»Vprašat sem te prišla, Nace, če bi me maral. Sam ne prideš k meni, pa sem se ti prišla jaz ponudit ...«

Minka je odbrzela in tudi Cinclja se je umaknila za nekaj korakov, Nace pa je stal kakor prikovan in nekaj časa ni mogel izustiti niti besede. Potem je naenkrat zavriskal in brez besede izpustil kosišče ter tako burno objel Zinko, da je ta skoro zajokala od bolečin.

Po vsem travniku je nastal vrišč in smeh in cvik, Nace pa ni ne slišal ne videl ničesar. Nebo se je bilo razgrnilo okrog njega in mu svetilo iz Zinkinih oči, samo dobrotno božje nebo.

»Zinka, ali res?«

Dekle je bilo brez moči in malone brez zavesti. Kakor v smrt ji je omahnila glava na njegove prsi in Nace jo je še vedno držal objeto, kakor bi se bal, da mu jo kdo nenadno spet ne iztrga.

»Hej, Nace, ali ni dober zarečeni kruh!« je vriščala Cinclja, toda Hojnikov se niti malo ni zmenil za nagajivo roganje. Najrajši bi bil pobegnil z Zinko domov in se skril z njo, da bi ji čisto na samem mogel povedati, kar mu je narekovala toliko časa zatajevana ljubezen.

»Kot pa le imate!« so ponavljale grabljice Cinclji in Nace je slišal.

»Saj ga je pošteno zaslužila,« je zavriskal in ni več pustil Zinke od sebe.

Zdaj se je šele mladenka pričela zavedati, kaj je storila. V želji, da bi tej okorni in pošteni grči priznala vse svoje gorje, je zdajci stopila k njemu in ujela njegovo težko desnico v svoje dlani:

»Ali si hud, Nace?«

V očeh so se ji zalesketale solze.

»Hud? Kaj pa vendar misliš?«

Spet jo je objel in zajecljal kakor velik, velik otrok:

»Ali ne veš, da bi rad nebo in zemljo dal zate?«

To je vzelo Zinki poslednjo moč. Kako naj pogazi tolikšno vdanost in zatre takšno ljubezen?

In usta, ki so se bila že napol odprla za izpoved, so ostala nema.

Dober mesec kesneje je bila Zinka Nacetova žena, mlada Hojnica ...

XVI.

Cinclja se je preselila v Hojnikovo bajto, dekleti sta se omožili in Nace je bil najsrečnejši človek v Okladi. Res da je nekam zgodaj dobila Zinka otročeta, toda črvič se je zdel Nacetu tako drobcen in slaboten, da ni čisto nič dvomil o resničnosti tega, kar mu je pravila Cinclja:

»Prezgodaj je bilo revše rojeno.«

Svetovala je, kako je treba takega otroka prav posebno negovati, ako hočemo, da ostane živ in si opomore. Nace ni odrekel ženi ničesar, karkoli je nasvetovala starka, in je tudi za otroka, hčerko, preskrbel vse, česar je bilo treba. Tolikanj mu je bilo to malo nebogljeno bitje všeč, da je često vzel deklico v naročje in jo pestoval. Rad bi bil videl, da bi bila krščena tudi ona za Zinko, toda Cinclja je menila, da mora prvorojeno nositi očetovo ime. Slednjič je jela taka spoštljiva pozornost ugajati tudi gospodarju samemu in tako je mala dobila ime Ignacija. In Nace je vedno rad poudaril, da je »naša Cija« brihtna in srčkana in zala. Še preden je bilo mogoče, prav slutiti otrokove poteze, je vsakogar prepričeval, da je »čisto živa Zinka«.

Čim bolj je deklica odraščala, tem bolj je bila tudi res podobna materi. Tako je minila Zinki najhujša skrb, kaj bo, ako se v otrokovem obrazu nekoč ožive poteze Konrada Parapata.

Jerebova Meta je dobila sinčka in so ga krstili za Naceta. Jereb namreč nikakor ni mogel dokazati svoje nedolžnosti in je toliko znakov pričalo zoper njega, da je bil obsojen zaradi uboja na večletno ječo. Zaman se je siromak trudil in zaklinjal, da ni ubil škrica. Sodba je bila izrečena in mož je moral v ječo.

Takrat je bilo precej hrupa v Okladi in se je Jerebovih vse tako ogibalo, da ni hotel nihče iti otroku, ki ga je povila Meta, za botra.

In tisti čas je storil Nace nekaj, kar ga je v Zinkinih očeh čudovito poveličalo.

»Slišiš,« je dejal, »ali veš, kako je z Jerebovo?«

»Reva je,« je menila žena.

»Aha! Sem dejal, kaj, ko bi ga jaz držal pri krstu?«

»Misliš?« Zinka kar ni mogla verjeti.

»No, brez botra vendar ne more biti, saj je po božji podobi ustvarjen.«

Zinko so silile solze v oči, a Nace:

»Aha, sem dejal, če bi se ti ne zdelo za malo, bi mu bila pa še ti za botro.«

Zinka je vztrepetala. Parapatovemu sinu za botro, ona, mati Parapatove hčere? Kri ji je silila v glavo in v grlu jo je tesnilo, da je komaj izdavila:

»Če misliš, da bo prav.«

In sta Hojnik in Hojnica bila malemu za botra. Tudi to je vzbudilo nekaj govoričenja, vendar ne toliko, da bi bilo Nacetu kdaj kaj prišlo na ušesa.

Jereb se ni več vrnil iz ječe. Zavest, da trpi po nedolžnem, in misel na hčerino sramoto sta ga bili kmalu spravili pod rušo. Doma je vse propadlo in Meta je shirala.

»Jetika, kali?« so rekli ljudje, ko so se vračali s pogreba.

Tedaj se je spet spomnil Nace:

»Aha, za malega bo pa zdaj hudo, kaj deš, Zinka?«

»Seveda je siromaček.«

»Pa sva mu botra midva. Sem dejal, aha, da bi lahko živel pri nas.«

»Že, seveda,« se je obotavljala Zinka, »samo ...«

In mu je povedala, da sama spet pričakuje.

Nace je bil ves vesel:

»Res! Oj, hvala Bogu, saj je še dosti kraja, ne le za tri, ampak tudi za devet!«

In še tisti teden se je preselil Metin sinček k Hojnikovim, kjer sta rasla s Cijo in polnila hišo s tolikšnim vriščem, da Nacetu ni bilo nikoli dolg čas.

Ko so potlej minevali dnevi in se je dopolnil Zinkin čas, je bilo hudo. Mati je trpela, a rešitve ni bilo. Klicali so zdravnika, toda Zinka je bila kakor mrlič. Ko jo je slednjič zdravnikova vešča spretnost rešila trpljenja, je bilo dete mrtvo, a mati komaj toliko, da je bil še duh v njej. Ves trud je ni mogel več navezati na svet.

»Nace, še to ti moram povedati ...« je zastokala, ko so ji že skoro steklenele oči, toda kaj je govorila, mož ni mogel več razumeti. Njena beseda je bila tako tiha, a njegova žalost tako silna, da bi bila zaglušila tudi najglasnejše vpitje. Tako je Zinka odnesla v grob svojo bolestno skrivnost, a Nace je ostal sam, sam, tako neskončno sam, da si je včasih iskreno zaželel smrti.

Cija in Nacek sta rasla in Cinclja je gospodinjila odslej pri Hojnikovih. Naceta namreč nihče ni mogel pregovoriti, da bi se bil vnovič oženil. V mirni enoličnosti je minevalo življenje in tudi prvo žalost je nekam zacelil najboljši zdravnik, usmiljeni čas. Cinclja je bila vzlic starosti gibka in čvrsta in neverjetno pridna.

Otroka sta rasla in z njima je rasla Nacetova vera, da je za grunt in mladi rod najbolj prav, ako se Cija in Nacek nekoč združita pred oltarjem. Čim sta toliko dorasla, sta tudi ta dva sama iz dneva v dan bolj živela v tej veri.

Tako se je nazadnje zgodilo, da je gospodar sam govoril z njima zastran tega. Oba sta bila zadovoljna in srečna, kajti stara Cinclja je bolj in bolj pešala.

Pripravljali so se že za oklice, ko Cinclja zboli. Tedaj pokliče vse tri k sebi:

»Hojnik, umrla bom ...«

Gospodarju se je orosilo oko, Cinclja pa:

»Samo to: ta dva se ne smeta vzeti,« je pokazala na Cijo in Naceta.

»Zakaj ne?«

»Ker sta brat in sestra!«

Toliko še, da je povedala grenko povest rajne Zinke, pa se ji je na veke umirilo srce. Niti prevideti je ni bilo mogoče.

Hojnik je bil kakor izpodrezan hlod, mlada dva ko dve senci, Nace je kakor brez uma dan za dnem preždel na svislih in se naposled ponoči in skrivaj podal po svetu.

Cija je ostala sama z gospodarjem. Nikdar nista več izpregovorila besede o tem, kar je bila pred smrtjo razodela Cinclja, obležalo pa jima je v duši in se raztegnilo po vsem gruntu kakor pošastna, črna, vse življenje uničujoča môra ...