Moralen doživljaj
| Moralen doživljaj Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Sedeli smo v kavarni okoli sivemarmorne mize in modrovali — vsak si lahko misli, o čem. Ura je bila pozna, obrazi gostov so postajali zaspani; prava pepelnična tegoba je prepajala dimni zrak.
Stari profesor, ki je bil z nami, nam je jel ugovarjati v imenu morale in je mimo tega dokaj ostro izrazil svoje zaničevanje do »izgubljenih« žensk.
»Nu, dovolite« se je oglasil inženjer Strnad, »jaz pomnim v svojem življenju prigodo, ki je zelo poglobila moje nazore o morali; in vendar je njena junakinja baš ena teh izgubljenk.«
»Oho!« je prisluhnila vsa družba. »Čujmo, čujmo! – Lepa morala in lepi nazori! – To nam moraš povedati.«
»Nu, prav. Nekdaj bi me bilo sram, a zdaj, gospoda sem z vami vred b tistih letih, ko sme vsak človek priznati: enkrat sem bil tudi jaz bedak – ali zver, če hočete – še rajši pa oboje. Tako je bilo pri meni in gotovo tudi pri vas. Bil sem mlečnozob začetnik v teh stvareh in sem užival vse privilegije nerodnih let. Smel sem uganjati neumnosti, ki mi danes ne bi več pristojale, in reči moram, da se kesam samo tistih, katerih nisem ugnal … in še ene, ki sem jo res napravil.«
»Katere?«
»Baš te, ki jo hočem povedati. Kako naj začnem svojo zgodbo o morali? Morala! Še cigan bi se obesil, kadar dvigne to častitljivo krinko in vidi, kaj se skriva pod njo …«
Strnad si je položil roko za telovnik. Zdravi obraz mu je nekoliko zardel. Zvrnil je svoj konjak in pokašljal.
»Stojkoviča ste poznali, jelite da? Nu, vidite, ko nama je bilo nekaj več ko dvajset let, sva bila z njim velika prijatelja. Stanovala sva oba pri eni gospodinji, le s to razliko, da je imela moja soba poseben vhod, skozi njegovo pa so hodili domačini. Tik za vrati mu je spavala krepostna gazdarica z vso svojo nedolžno mladino, tako da še sanjati ni mogel brez skrbi, nikar že da bi sprejemal kake nežne posete. Večkrat sem ga pomiloval – ne radi stvari, ki mi tiste čase niso rojile po glavi, zakaj brenčal sem na vso moč idealno za nekakšno osemnajstletno suho južino – ampak tako, radi neudobnosti vobče. Nu, on se je zdel, da živi v svojem mračnem brlogu kakor roba v vodi. Res čudil sem se njegovi skromnosti … ja pa temu, da sem imel jaz v svoji sobi neprestano občutek, kakor bi jo posečal v moji odsotnosti še nekdo drugi. Časih se mi je videla kaka stvar premaknjena, časih so viseli v zraku parfumi, ki jih nisem nikoli uporabljal. Sodil sem, da šarijo pri meni gospodinjine hčere, kadar me ni doma. Kje bi slutil, da ima grdoba Stojkovič ključ do mojih vrat – tisti ključ, ki sem ga iskal kmalu po njegovi vselitvi tri dni zaporedoma, meneč, da sem ga izgubil ali založil! …
Izdal se je sam in to povsem iznenada. Nekega večera sva sedela prav takole v kavarni – ne v tej, ampak v majhnem lokalčku, kamor so hodile popoldne babnice klepetat, zvečer študentje pit in ponoči krokarji čakat zore. Pila sva čaj in modrovala o ljubezni – smeh me lomi, ako se spomnim, kako! Moje razpoloženje je bilo do skrajnosti idealno in deviško, a Stojkovič, dobra duša, ga je imel pošteno v laseh in je kar buljil okoli sebe, kako bi jo polomil. Res mi zagleda pri sosednji mizi žensko visoko, dokaj zalo plavolasko, ki je sedela čisto sama in pomenljivo streljala z očmi. Preden sem ga utegnil zadržati, je že uskočil k njej in povabil tudi mene. Šel sem – kaj pa sem hotel? Toda njen zdelani obraz in njene plašne temno obrobljene oči so mi bile zoprne v moji takratni platonski zatelebanosti. – Naveličal sem se in odšel v sosednjo sobo. Ko sem doigral z nekom partijo šaha, sem pogledal nazaj, da bi šla. Stojkoviča ni bilo nikjer, izginil je kakor kafra – in krasotica z njim, to se zna! Nu, Bog blagoslovi! S farizejskim zadovoljstvom sem pomislil, koliko slabši od mene je ta človek, ki valja svojo mladosti po blati nizkih grehot … In sem naročil butiljko vina, češ morda se vrne. Čez pol ure je res prišel. Da ste videli njegov obraz – joj, kakšna klavrna slika skrbi, zadrege, strahu, vsega drugega, samo kesanja ne!
Uganite, kaj se je zgodilo! … Povedal mi je vse. S pijano brezstidnostjo je priznal, da je odvel žensko v mojo sobo.
»A to še ni najhujše,« je dodal, videč moj ogorčeni pogled. »Izkazalo se je, da je vražja babnica vobče brez bivališča in ne išče prigod zaradi dobička, ampak bolj zato, da bi imela kam položiti glavo … Jaz je seveda nisem mogel povabiti, naj prenoči pri meni in sem ji v zadregi celo povedal, da je soba tvoja; toda ni se dala odgnati, češ da ni spala že tri niči. Prosila je, jokala, zaklinjala me na vse svetnike, in ko je videla, da so prošnje bob v steno, je kratkomalo izjavila, da se ne gane nikamor. Potegnila si je odejo preko glave in zaspala kakor polh. Kaj sem hotel? Zbal sem se hrupa in sem pomislil, da ti morda niti ne bo nevšečno …«
Tako, tako! Namesto, da bi jo vrgel na cesto, je lopov ostavil poteptenko v moji posteljo, češ naj se je odkriža sam, kakor ve in zna! In zdaj me je hotel podkupiti z njenim sestradanim mesom, da bi se vdal v svojo usodo! Brezumna jeza mi je udarila v glavo. Še danes ne vem, odkod se je vzel tisti gnev in odkod neznosni stud, ki me je prešinil ob misli, da spi v moji sobi nesrečnica s ceste. V moji sobi, ki je bila tempel koprnenja po nedotaknjeni, čisti, dobro vzgojeni, vsak dan siti in vsak dan okopani izvoljenki mojih sanj! V moji postelji, kjer sem se premetaval toliko noči in gonil svoj platonski oh in ah ter prisesal večno zvestobo njej —, suhi južini, hčeri špecerijskega trgovca, ki je bila cilj in zmlsel mojega življenja! ... Da, bratje, le smejte se, vse to je sama gola resnica! Mislim, da mi je zaljubljenost izpodjela živce in sem kakor nalašč baš v tistem trenotku izgubil ravnotežje duha; največ pa je bila vsekako kriva zloba, mrzka in mrka zloba, ki se je nabirala v meni od Bos zna kdaj.
»Nu, čakaj,« sem rekel Stojkoviča, »pokažem ti, kako je treba krotit (nečitljivo) svojat! ...« To rekši, sem vzel usodni ključ, katerega mi je spokorno molil pod nos, da bi me utolažil, in sem jo ubral proti domu, tresoč se in šklepetaje z zobmi od zagonetne togote. Stojkovič, ves neumen od zadrege in pijanosti, se je motovilil za menoj in neprestano nekaj momljal in prigovarjal. Nisem ga hotel poslušati. Besnost mi je kar nesla naprej. Odklenil sem hišna vrata in dospel v drugo nadstropje, kjer sva stanovala, ne vprašujoč se, kaj pravzaprav mislim storiti. Moje okno je bilo na dvorišče in mimo okna je vodil hodnik, kakor je navada po starih domovih. V sobi je bila tema, ženska je očividno utrnila elektriko: preteto se je udomačila v tujem stanovanju! Tedajci me je navdahnilo ... Vstopil sem po prstih in užgal električno luč. Stojkovič mi je sledil; ujel se je za vogal pisalne mize in bedasto izbuljil zrkla, čakaje, kaj bo ...
Splazil sem se k postelji ter zadržal dih. Neznankino telo se je vitko risalo pod odejami in njeni svetli lasje so se usipali po moji blazini. Na njenem licu je drevenela topa blaženost upehane živali, ki se je zarila v prvi brlog in zaspala kakor ubita. Sopla je glasno in slastno ter v spanju mlaskala z ustnicami; gotovo je sanjala o jedi ... Preko stola je ležala obleka, ki jo je v naglici zmetala s sebe: bluza s prepotenimi pazduhami, ogoljeno črno krilo, umazan steznik in košulja z razcefranimi čipkami, ki je zoprno dišala po znoju. Na tleh sta se valjali dve nogavici brez stopal med dvojico klavrnih čevljev s pošvedranimi petami. Toda — nisem jih utegnil gledati Snel sem korobač, ki je visel ob zglavju moje postelje, in sem počasi odgrnil odejo. Nekaj divnega mi je zableščalo naproti ... Povem vam, prijatelji, tako krasnega in tako popolnega telesa nisem videl ne prej ne pozneje! Menda sem v tistem trenotku celo občutit da je delanje, ki ga hočem storiti, živinska surovost vredno najbolj zavrženega podleža in divjaka. A kaj, ko je bilo prepozno! Že sem dvignil roko. že sem zavihtel bič: dobro vedoč, da lažem s tem, ko ga vihtim nad njo in ne nad svojo lastno prokleto nizkoto, sem jo usekal z vso silo preko golih ledij.
Zaječala je, skrivila se kakor črv in planila kvišku. Preden se je osvestila, jo je zadelo pet šest udarcev po ramenih, po prsih, po stegnih in po lakteh. Rdeče proge so se užigale na njeni beli polti; temne kaplje so skakale iz njih in bežale nizdol proti krilu kakor živalce, nekakšne blazne žuželke, ki niso vedele, kam bi se skrile ... — Nesrečnica ni niti poizkusila zavpiti; vedela je, da ne sme. Ne da bi mi pogledala v obraz, je jela z eno roko motati obleko nase, braneč se z drugo, da je ne bi zadel po očeh. In pri tem se je ves čas zvijala, drgetala od bolečin, šklepetala z zobmi in stokala z zamirajočim glasom:
»Ne, ne, gospod … nikarite, prizanesite! ... Saj pojdem, saj že grem, oh, gospod! ... Ljubi, zlati gospod, nikarite …«